–

za „Latvijas valsts meži“ AS M. Gūtmanis,

–

za Dabas aizsardzības pārvalde A. Svilāns,

–

za Evropsko komisijo C. Hermes in I. Naglis, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 6(3) Direktive Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 102, v nadaljevanju: Direktiva o habitatih).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo „Latvijas valsts meži“ AS in regionalno upravo v Kurzemeju, Dabas aizsardzības pārvalde (organ, pristojen za varstvo okolja, Latvija) v zvezi z odločbo generalnega direktorja tega organa z dne 22. marca 2021, s katero je bilo tej družbi naloženo, naj sprejme različne ukrepe za zmanjšanje negativnih posledic sečnje dreves na posebnem ohranitvenem območju, pomembnem za Skupnost (Natura 2000) v Ances purvi un meži (Močvirnata območja in gozdovi Anceja) v Latviji.

3

Člen 1(l) Direktive o habitatih posebno ohranitveno območje opredeljuje kot „območje, pomembno za Skupnost, ki ga države članice določijo z zakonskim, upravnim in/ali pogodbenim aktom in kjer se uporabljajo potrebni ohranitveni ukrepi za vzdrževanje ali obnovitev ugodnega stanja ohranjenosti naravnih habitatov in/ali populacij vrst, za katere je bilo območje določeno“.

4

Uvrstitev med posebna ohranitvena območja je določena v členu 4(4) te direktive:

„Ko je območje, pomembno za Skupnost, sprejeto skladno s postopkom iz odstavka 2, zadevna država članica čim prej in najkasneje v šestih letih določi to območje za posebno ohranitveno območje in določi prednostne naloge glede na pomembnost območij za ohranjanje ali obnovitev ugodnega stanja ohranjenosti naravnega habitatnega tipa iz Priloge I ali vrste iz Priloge II ter za usklajenost Nature 2000 in glede na nevarnost, da bi se ta območja razvrednotila ali uničila.“

5

Varstvo območij Natura 2000 je urejeno predvsem v členu 6 navedene direktive, ki določa:

„1.   Za posebna ohranitvena območja države članice določijo potrebne ohranitvene ukrepe, ki po potrebi vključujejo ustrezne načrte upravljanja, pripravljene posebej za ta območja ali zajete v drugih razvojnih načrtih, ter ustrezne zakonske, upravne ali pogodbene ukrepe, ki ustrezajo ekološkim zahtevam naravnih habitatnih tipov iz Priloge I in vrst iz Priloge II na teh območjih.

2.   Države članice storijo vse potrebno, da na posebnih ohranitvenih območjih preprečijo slabšanje stanja naravnih habitatov in habitatov vrst ter vznemirjanje vrst, za katere so bila območja določena, kolikor bi tako vznemirjanje lahko pomembno vplivalo na cilje te direktive.

3.   Pri vsakem načrtu ali projektu, ki ni neposredno povezan z upravljanjem območja ali zanj potreben, pa bi sam ali v povezavi z drugimi načrti ali projekti lahko pomembno vplival na območje, je treba opraviti ustrezno presojo njegovih posledic glede na cilje ohranjanja tega območja. Glede na ugotovitve presoje posledic za območje in ob upoštevanju določb odstavka 4 pristojni nacionalni organi soglašajo z načrtom ali projektom šele potem, ko se prepričajo, da ne bo škodoval celovitosti zadevnega območja, in, če je primerno, ko pridobijo mnenje javnosti.

4.   Če je treba kljub negativni presoji posledic za območje izvesti načrt ali projekt iz nujnih razlogov prevladujočega javnega interesa, vključno tistih socialne ali gospodarske narave, in ni drugih ustreznih rešitev, država članica izvede vse izravnalne ukrepe, potrebne za zagotovitev varstva celovite usklajenosti Nature 2000. O sprejetih izravnalnih ukrepih obvesti [Evropsko k]omisijo.

Če je zadevno območje območje s prednostnim naravnim habitatnim tipom in/ali prednostno vrsto, se lahko upoštevajo le razlogi, povezani z zdravjem ljudi ali javno varnostjo, ali koristnimi posledicami bistvenega pomena za okolje ali drugimi, po predhodnem mnenju Komisije nujnimi razlogi prevladujočega javnega interesa.“

6

Člen 1(2)(a) Direktive 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (UL 2012, L 26, str. 1, v nadaljevanju: Direktiva PVO) določa:

„2. V tej direktivi:

(a) ‚projekt‘ pomeni:

7

Direktiva o habitatih je bila v latvijsko pravo prenesena z likums „Par īpaši aizsargājamām dabas teritorijām“ (zakon o posebnih ohranitvenih območjih) z dne 2. marca 1993 (Latvijas Vēstnesis, 1993, št. 5).

8

Člen 15 tega zakona, naslovljen „Pravila za varstvo in uporabo ohranitvenih območij“, določa:

„(1)   Za ohranitvena območja se lahko določijo pravila za varstvo in uporabo, da se zagotovi varstvo teh območij in ohranjanje njihove naravne vrednosti.

(2)   Za ohranitvena območja obstajajo splošna pravila za varstvo in uporabo, posamična pravila za varstvo in uporabo ter naravovarstveni načrti“.

9

Člen 43 navedenega zakona, naslovljen „Posebna ohranitvena območja, pomembna za Skupnost“, določa:

„[…]

(4) izvede se presoja vplivov na okolje v zvezi z vsako načrtovano dejavnostjo ali vsakim dokumentom, v katerem je načrt (razen naravovarstvenih načrtov za ohranitvena območja in načrtovane dejavnosti na njih, ki so potrebne za upravljanje ali oživitev habitatov posebej zavarovanih vrst, habitatov posebej zavarovanih vrst z omejeno uporabo ali posebej zavarovanih biotopov, pa tudi za ureditev infrastrukture za raziskovalne namene in javno dostopnega zelenega turizma, kot je določeno v naravovarstvenih načrtih za ohranitvena območja), ki – ločeno ali skupaj z drugimi načrtovanimi dejavnostmi ali drugimi dokumenti, v katerih je načrt – lahko pomembno vplivajo na ohranitveno območje evropskega pomena (Natura 2000). […]“

10

Člen 10.1, odstavek 1, Ugunsdrošības un ugunsdzēsības likums (zakon o varstvu pred požari in gašenju požarov) z dne 24. oktobra 2002 (Latvijas Vēstnesis, 2002, št. 165) določa, da mora lastnik ali posestnik gozda poskrbeti za spoštovanje zahtev na področju varstva gozdov pred požari.

11

Člen 12 tega zakona določa, da svet ministrov določi zahteve, ki jih morajo izpolnjevati fizične ali pravne osebe za preprečevanje in učinkovito izkoreninjanje požarov in za ublažitev njihovih posledic, ne glede na obliko lastništva in območje, na katerem je zadevno premoženje.

12

Točka 1 Ministru kabineta noteikumi Nr. 238 „Ugunsdrošības noteikumi“ (uredba št. 238 sveta ministrov o preprečevanju požarov) z dne 19. aprila 2016 (Latvijas Vēstnesis, 2016, št. 78) (v nadaljevanju: uredba št. 238) določa, da ta uredba predpisuje zahteve za preprečevanje tveganj, ki jih morajo fizične ali pravne osebe spoštovati, da bi preprečile in učinkovito pogasile požare ter ublažile njihove posledice, ne glede na obliko lastništva in lokacijo zadevnega premoženja.

13

Točka 2.7.1 navedene uredbe določa, da so infrastruktura za varstvo gozdov pred požari poti, ki so na gozdnem zemljišču, protipožarne pregrade, pasovi mineralnih tal, naravne ceste, dostopne „točke vodnih zalog“ in stolpi za nadzor nad požari.

14

Točka 417.3 iste uredbe določa, da oseba, odgovorna za zadevno gozdno zemljišče, vsako leto pred 1. majem z gozdnih poti in naravnih cest, ki se lahko uporabljajo za boj proti požarom, umakne ostanke, ki bi lahko otežili prehod gasilskih vozil.

15

Točka 417.4 uredbe št. 238 določa, da oseba, odgovorna za gozdno zemljišče, vsako leto najpozneje 1. maja uredi ceste in poti za dostop do „točk vodnih zalog“ za gašenje požarov in zagotovi, da ustrezno zagotavljajo dostop gasilskim vozilom.

16

Točka 418 te uredbe določa, da če oseba, odgovorna za gozdno zemljišče, upravlja površino sosednjih gozdnih zemljišč, večjo od 5000 hektarjev, pripravi načrt preventivnih ukrepov varstva pred gozdnimi požari za celotno gozdno območje in ga izvaja. Temu načrtu se priložijo kartografski zemljevidi navedenega gozdnega zemljišča.

17

Točka 2 Ministru kabineta noteikumi Nr. 478 Dabas lieguma „Ances purvi un meži“ individuālie aizsardzības un izmantošanas noteikumi“ (uredba št. 478 sveta ministrov o posebnih pravilih za ohranitev in uporabo zavarovanega naravnega območja „Močvirnata območja in gozdovi Anceja“, z dne 16. avgusta 2017 (Latvijas Vēstnesis, 2017, št. 164) (v nadaljevanju: uredba št. 478) določa, da se to naravno območje vzpostavi za ohranitev krajinskega sklopa depresij in obalnih sipin, ki je značilen za območje, ter za varstvo posebej zaščitenih biotopov in vrst, ki so pomembni za Litvo in Evropsko unijo.

18

Točka 11 te uredbe določa:

„Na gozdnih območjih so prepovedani:

[…] 11.2. sečnja suhih dreves in odstranjevanje podrtih dreves, odmrlih dreves ali njihovih delov, katerih premer na najširšem delu je večji od 25 cm, če je njihova skupna prostornina manjša od 20 kubičnih metrov na hektar gozdnega sestoja, razen v teh primerih:

11.2.1. sečnja in odstranitev nevarnih dreves, pri čemer se ta drevesa pustijo v sestoju;

11.2.2. opravljanje teh dejavnosti v prednostnih gozdnih biotopih Unije: v gozdovih na močvirnatih območjih (91D0*), v gozdovih na meljnatih območjih (9080*), v obrečnih gozdovih na aluvialnih območjih in na poplavnih ravnicah (91E0*) ter v starih ali naravnih borealnih gozdovih (9010*), kjer sta prepovedana sečnja suhih dreves ter odstranjevanje podrtih in odmrlih dreves ter njihovih delov, katerih premer na najširšem delu presega 25 cm. […]“

19

Člen 23.3.3 uredbe določa, da je od 1. februarja do 31. julija prepovedano opravljanje gozdarskih dejavnosti na območju sezonskega naravnega zavarovanega območja, razen ukrepov varstva gozdov in varstva pred požari.

20

Za naravno zavarovano območje „Močvirnata območja in gozdovi Anceja“ obstaja poleg tega načrt za varstvo narave (načrt za leta od 2016 do 2028, v nadaljevanju: naravovarstveni načrt), ki je bil potrjen z vides aizsardzības un reģionālās attīstības ministra rīkojums Nr. 105 (odredba št. 105 ministra za varstvo okolja in regionalni razvoj) z dne 28. aprila 2016.

21

Zadevno naravno zavarovano območje je posebno ohranitveno območje, pomembno za Skupnost (Natura 2000), ki leži v občini Ventspils (Latvija). To območje, ki obsega 9822 hektarjev, je bilo vzpostavljeno za zagotovitev ohranjanja in upravljanja biotopov in habitatov živalskih in rastlinskih vrst, ki so redke in zaščitene v Latviji in Uniji, ter krajinskega sklopa depresij in obalnih sipin, značilnega za to regijo.

22

Uslužbenci organa, pristojnega za varstvo okolja, regionalne uprave v Kurzemeju so 7. in 14. januarja 2021 pregledali zadevno naravno območje in ugotovili, da je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari na tem območju posekala drevesa vzdolž naravnih poti v dolžini približno 17 kilometrov.

23

Ta organ, pristojen za varstvo okolja, je ugotovil, da zadevni ukrep ni bil predviden niti z naravovarstvenim načrtom niti z uredbo št. 478 in da bi moral biti predhodno predmet postopka presoje njegovih vplivov.

24

Isti organ je z odločbo z dne 15. januarja 2021 tožeči stranki iz postopka v glavni stvari naložil, naj zmanjša negativne posledice dejavnosti, ki se opravljajo na zadevnem naravnem zavarovanem območju, in da v gozdnih sestojih pusti posekane borovce, katerih premer na najširšem delu je večji od 25 centimetrov, da bi ti borovci z razgradnjo postali substrat, ki je ugoden za razvoj posebej zaščitenih vrst žuželk na tem območju, zlasti kozlička, katerega habitat so iglavci, (Tragosoma depsarium) in velikega kozlička (Ergates faber). Organ, pristojen za varstvo okolja, je tožeči stranki iz postopka v glavni stvari odredil, naj nadomesti količino odmrlega lesa v prednostno zavarovanem biotopu 9010* „Stari ali naravni borealni gozdovi“, ker je trenutno nezadostna.

25

Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari je to odločbo izpodbijala. Vendar je generalni direktor organa, pristojnega za varstvo okolja, navedeno odločbo potrdil z odločbo z dne 22. marca 2021 (v nadaljevanju: odločba iz postopka v glavni stvari).

26

Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari je pri administratīvā rajona tiesa, Rīgas tiesu nams (okrožno upravno sodišče, oddelek v Rigi, Latvija), ki je predložitveno sodišče, vložila tožbo za odpravo odločbe iz postopka v glavni stvari.

27

Trdila je, da se dejavnosti, ki se ji očitajo, zahtevajo z nacionalnimi predpisi, ki se uporabljajo na področju preprečevanja nevarnosti gozdnih požarov in ki vključujejo vzdrževanje gozdnih poti in naravnih cest, vključno s sečnjo dreves na podlagi dovoljenj, ki jih izda Valsts meža dienests (državni urad za gozdove, Latvija), da se za te dejavnosti ne uporablja postopek presoje iz člena 6(3) Direktive o habitatih ter da so bile navedene dejavnosti izvedene v skladu z naravovarstvenim načrtom in uredbo št. 478.

28

Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari poleg tega trdi, da ukrepi, naloženi z odločbo iz postopka v glavni stvari, negativno vplivajo na varstvo proti požari in gašenje požarov na zadevnem naravnem zavarovanem območju. Po mnenju predložitvenega sodišča je urad za gozdove ugotovil enako.

29

Predložitveno sodišče meni, da mora ugotoviti, ali so dejavnosti, ki jih opravlja tožeča stranka iz postopka v glavni stvari, dejavnosti, ki so predmet postopka presoje posledic načrtov in projektov, predvidenih na posebnih ohranitvenih območjih, pomembnih za Skupnost (Natura 2000), kakor je določen v členu 6(3) Direktive o habitatih.

30

V zvezi s tem predložitveno sodišče meni, da je treba najprej presoditi, ali dejavnosti iz postopka v glavni stvari pomenijo „načrt“ ali „projekt“ v smislu člena 6(3) te direktive, ker morajo biti na podlagi te določbe le „načrti“ in „projekti“, ki lahko vplivajo na posebno ohranitveno območje, predmet ustrezne presoje njihovih posledic.

31

Če je treba to opredelitev uporabiti za zadevna dela, se predložitveno sodišče sprašuje tudi, ali so ta dela neposredno povezana z upravljanjem zadevnega naravnega zavarovanega območja ali so za to upravljanje potrebna v delu, v katerem je njihov namen ohraniti to zavarovano naravno območje pred nevarnostjo požarov. V skladu s členom 6(3) Direktive o habitatih se namreč presoja posledic za zadevno območje ne zahteva za načrte ali projekte, ki so neposredno povezani z upravljanjem tega območja ali so za to upravljanje potrebni.

32

Tudi če take povezave ali take potrebe za upravljanje območja ni, se predložitveno sodišče sprašuje, ali se kljub temu zahteva presoja posledic zadevnih dejavnosti, čeprav so te dejavnosti naložene z nacionalno ureditvijo, ki se uporablja na področju preprečevanja nevarnosti gozdnih požarov.

33

V teh okoliščinah je administratīvā rajona tiesa, Rīgas tiesu nams (okrožno upravno sodišče, oddelek v Rigi) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

34

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(3) Direktive o habitatih razlagati tako, da pojem „projekt“ v smislu te določbe zajema dejavnosti, ki se opravljajo na gozdnem območju, ki je določeno kot posebno ohranitveno območje, da bi se zagotovilo vzdrževanje infrastrukture za varstvo gozdov pred požari na tem območju v skladu z zahtevami, določenimi v nacionalni ureditvi na področju preprečevanja nevarnosti gozdnih požarov.

35

Najprej je treba opozoriti, da je treba v skladu s to določbo na posebnih ohranitvenih območjih v smislu člena 1(l) Direktive o habitatih „[p]ri vsakem načrtu ali projektu, ki ni neposredno povezan z upravljanjem območja ali zanj potreben, pa bi sam ali v povezavi z drugimi načrti ali projekti lahko pomembno vplival na območje,[…] opraviti ustrezno presojo njegovih posledic glede na cilje ohranjanja tega območja“.

36

Na prvem mestu, poudariti je treba, da v Direktivi o habitatih pojem „projekt“ ni opredeljen. Člen 1(2)(a) Direktive PVO, na katerega se predložitveno sodišče izrecno sklicuje v svojem vprašanju, pa vsebuje opredelitev tega pojma, v skladu s katero „projekt“ v smislu zadnjenavedene direktive zajema izvedbo gradbenih del ali drugih instalacij ali shem, druge posege v naravno okolje in krajino, vključno s tistimi, ki vključujejo pridobivanje mineralnih virov.

37

Vendar je Sodišče razsodilo, da pojem „projekt“ v smislu Direktive o habitatih zajema pojem „projekt“ v smislu Direktive PVO, tako da mora dejavnost, ki spada na področje uporabe Direktive PVO, a fortiori spadati na področje uporabe Direktive o habitatih (sodba z dne 9. septembra 2020, Friends of the Irish Environnement, C‑254/19, EU:C:2020:680, točka 29 in navedena sodna praksa).

38

Na drugem mestu, iz sodne prakse Sodišča izhaja, da „projekt“ v smislu Direktive PVO vključuje izvedbo del ali posegov, ki spreminjajo fizično stvarnost zadevnega območja (glej v tem smislu sodbo z dne 17. marca 2011, Brussels Hoofdstedelijk Gewest in drugi (C‑275/09, EU:C:2011:154, točka 24). V obravnavanem primeru so dejavnosti iz postopka v glavni stvari zajemale sečnjo dreves za vzdrževanje naravnih cest, ki prečkajo zadevno naravno zavarovano območje. Zato izpolnjujejo vsebinsko merilo pojma „projekt“ v smislu Direktive PVO.

39

Ta pojem, nasprotno, ni omejen z nobenim pravnim merilom. Zato okoliščina, da so bila zadevna dela sečnje dreves iz postopka v glavni stvari določena z nacionalno zakonodajo, ki se uporablja na področju preprečevanja nevarnosti gozdnih požarov, ne more omajati opredelitve teh del kot „projekta“ v smislu Direktive PVO.

40

Iz navedenega izhaja, da navedena dela sečnje pomenijo „projekt“ v smislu Direktive PVO in zato „projekt“ v smislu člena 6(3) Direktive o habitatih.

41

Glede na zgornje preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6(3) Direktive o habitatih razlagati tako, da pojem „projekt“ v smislu te določbe zajema dejavnosti, ki se opravljajo na gozdnem območju, ki je določeno kot posebno ohranitveno območje, da bi se zagotovilo vzdrževanje infrastrukture za varstvo gozdov pred požari na tem območju v skladu z zahtevami, določenimi v nacionalni ureditvi na področju preprečevanja nevarnosti gozdnih požarov, če te dejavnosti spreminjajo fizično stvarnost zadevnega območja.

42

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(3) Direktive o habitatih razlagati tako, da je treba dejavnosti, ki se opravljajo na gozdnem območju, ki je določeno kot posebno ohranitveno območje, da bi se zagotovilo vzdrževanje infrastrukture za varstvo gozdov pred požari na tem območju v skladu z zahtevami, določenimi v nacionalni ureditvi na področju preprečevanja nevarnosti gozdnih požarov, šteti za projekt, „neposredno povezan z upravljanjem območja ali zanj potreben“ v smislu te določbe, in zato niso bile predmet presoje njihovih posledic za zadevno območje.

43

Iz člena 6(3) Direktive o habitatih namreč izhaja, da če so dela iz postopka v glavni stvari, ki so bila opravljena v skladu z nacionalno ureditvijo, ki se uporablja na področju preprečevanja nevarnosti gozdnih požarov, neposredno povezana z upravljanjem zadevnega območja ali zanj potrebna, ni bilo treba opraviti presoje njihovih posledic za to območje.

44

Na prvem mestu, iz člena 1(l) Direktive o habitatih je razvidno, da je posebno ohranitveno območje določeno za vzdrževanje ali obnovitev ugodnega stanja ohranjenosti nekaterih naravnih habitatov ali populacij vrst. Države članice za to na podlagi člena 6(1) Direktive o habitatih določijo potrebne ohranitvene ukrepe, ki po potrebi vključujejo ustrezne načrte upravljanja, pripravljene posebej za ta območja ali zajete v drugih razvojnih načrtih, ter ustrezne zakonske, upravne ali pogodbene ukrepe, ki ustrezajo ekološkim zahtevam naravnih habitatnih tipov iz Priloge I k tej direktivi in vrst iz Priloge II k navedeni direktivi na teh območjih.

45

Iz navedenega izhaja, da morajo biti ohranitveni ukrepi iz člena 6(1) Direktive o habitatih neposredno povezani z upravljanjem zadevnega območja ali zanj potrebni v smislu člena 6(3) te direktive.

46

Na drugem mestu, kot je generalna pravobranilka navedla v točki 37 sklepnih predlogov, so lahko previdnostni ukrepi za preprečevanje ali gašenje požarov povezani z upravljanjem zavarovanega območja ali potrebni zanj. Poleg tega iz predloga za sprejetje predhodne odločbe izhaja, da se tako tako naravovarstveni načrt kot uredba št. 478 posredno sklicujeta na potrebo po sprejetju ukrepov varstva pred nevarnostjo gozdnih požarov na zadevnem območju.

47

Vendar vsi ukrepi, katerih namen je zagotoviti varstvo posebnega ohranitvenega območja pred nevarnostmi gozdnih požarov, niso neposredno povezani z upravljanjem zadevnega območja ali zanj potrebni. Poleg tega morajo biti ti ukrepi potrebni za vzdrževanje ali obnovitev ugodnega stanja ohranjenosti zavarovanih habitatov ali populacij vrst, in morajo biti sorazmerni s temi cilji, kar pomeni, da morajo biti prilagojeni zadevnemu območju in morajo omogočati uresničitev navedenih ciljev.

48

V obravnavanem primeru je treba glede del za sečnjo dreves, namenjenih vzdrževanju naravnih poti na zavarovanem območju, presoditi, ali ta dela vplivajo na nekatere ohranitvene cilje, in po potrebi, ali nevarnost, da bi požari v prihodnosti poškodovali zadevno območje, upravičuje navedena dela ob upoštevanju vseh značilnosti tega območja.

49

Taka presoja zahteva ustrezno presojo posledic načrtovanih ukrepov za preprečevanje požarov v skladu s členom 6(3) Direktive o habitatih.

50

Drugače bi bilo le, če ti ukrepi že spadajo med ukrepe, ki so bili sprejeti na podlagi člena 6(1) Direktive o habitatih in ki so zato neposredno povezani z upravljanjem zadevnega območja ali potrebni za to upravljanje.

51

Glede na zgornje preudarke je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6(3) Direktive o habitatih razlagati tako, da dejavnosti, ki se opravljajo na gozdnem območju, ki je določeno kot posebno ohranitveno območje, da bi se zagotovilo vzdrževanje infrastrukture za varstvo gozdov pred požari na tem območju v skladu z zahtevami, določenimi v nacionalni ureditvi na področju preprečevanja nevarnosti gozdnih požarov, ni mogoče le zato, ker imajo tak cilj, šteti za neposredno povezane z upravljanjem zadevnega območja ali potrebne za to upravljanje, in jih torej zato ni mogoče izvzeti iz presoje njihovih posledic za to območje, razen če spadajo med ohranitvene ukrepe, že sprejete na podlagi člena 6(1) Direktive o habitatih.

52

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(3) Direktive o habitatih razlagati tako, da narekuje presojo načrtov in projektov iz te določbe, tudi če se izvedba teh načrtov in projektov zahteva z nacionalno ureditvijo, ki se uporablja na področju preprečevanja nevarnosti gozdnih požarov.

53

Na prvem mestu, opozoriti je treba, da je treba za vsak načrt ali projekt, ki ni neposredno povezan z upravljanjem območja ali za to upravljanje potreben, vendar bi lahko na to območje pomembno vplival, opraviti ustrezno presojo njegovih posledic za navedeno območje, kar je zahteva, ki vključuje opredelitev, presojo in upoštevanje vseh posledic tega načrta ali tega projekta na isto območje. Tak načrt ali projekt mora biti predmet take presoje, če obstaja verjetnost ali tveganje, da bo pomembno vplival na zadevno območje, kar je pogoj, za katerega je treba ob upoštevanju previdnostnega načela šteti, da je izpolnjen, če obstoja verjetnosti ali tveganja pomembnih škodljivih vplivov na to območje ni mogoče izključiti na podlagi najboljših znanstvenih dognanj na tem področju, zlasti ob upoštevanju značilnosti in specifičnih okoljskih razmer navedenega območja (glej v tem smislu sodbo z dne 10. novembra 2022, AquaPri, C‑278/21, EU:C:2022:864, točki 49 in 50 ter navedena sodna praksa). Predložitveno sodišče mora presoditi, ali lahko zadevni projekt iz postopka v glavni stvari pomembno vpliva na zadevno območje, pri čemer se razume, kot je generalna pravobranilka navedla v točki 45 sklepnih predlogov, da nacionalna ureditev, ki se uporablja na področju preprečevanja nevarnosti gozdnih požarov, načrta ali projekta ne more izvzeti iz spoštovanja zahtev iz člena 6(3) Direktive o habitatih.

54

Zato je treba, na drugem mestu, poudariti, da ni protislovja med obveznostjo na podlagi nacionalnega prava, da se sprejmejo nekateri ukrepi za preprečevanje in gašenje gozdnih požarov, in obveznostjo iz člena 6(3) Direktive o habitatih, da je treba za te ukrepe predhodno opraviti presojo njihovih posledic za zadevno območje, če bi lahko pomembno vplivali na posebno ohranitveno območje.

55

Po eni strani namreč ta presoja, nasprotno, omogoča opredelitev pravil za izvajanje navedenih ukrepov, ki so najbolj prilagojeni vzdrževanju ali obnovitvi ugodnega stanja ohranjenosti naravnih habitatov ali populacij vrst, za varstvo katerih je bilo vzpostavljeno posebno ohranitveno območje.

56

Po drugi strani, tudi če je pri presoji ugotovljeno, da obstajajo negativne posledice načrtovanih ukrepov za območje in če ni alternativnih rešitev, člen 6(4) Direktive o habitatih določa, da je mogoče te ukrepe vseeno izvesti, kadar nujni razlogi prevladujočega javnega interesa to upravičujejo, če država članica sprejme vse izravnalne ukrepe, potrebne za zagotovitev varstva celovite usklajenosti Nature 2000 (glej v tem smislu sodbo z dne 17. aprila 2018, Komisija/Poljska (Beloveški gozd), C‑441/17, EU:C:2018:255, točka 190).

57

Na tretjem mestu in vsekakor je treba opozoriti, da je Sodišče razsodilo, da člen 6(3) Direktive o habitatih državi članici ne omogoča, da bi določila nacionalna pravila, ki bi na splošno omogočala izogniti se obveznosti presoje posledic za zadevno območje pri nekaterih vrstah načrtov ali projektov (sodba z dne 22. junija 2022, Komisija/Slovaška (Varstvo divjega petelina), C‑661/20, EU:C:2022:496, točka 69 in navedena sodna praksa).

58

Možnost, da se nekatere dejavnosti v skladu z veljavno nacionalno ureditvijo na splošno izvzamejo iz presoje njihovih posledic za zadevno zavarovano območje, bi namreč lahko ogrozila celovitost tega območja.

59

Poleg tega je treba poudariti, da je v obravnavani zadevi iz spisa, predloženega Sodišču, razvidno, da nacionalna ureditev, ki se uporablja na področju preprečevanja nevarnosti gozdnih požarov, take možnosti ne določa.

60

Glede na zgornje preudarke je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6(3) Direktive o habitatih razlagati tako, da narekuje presojo načrtov in projektov iz tega člena, tudi če se izvedba teh načrtov in projektov zahteva z nacionalno ureditvijo, ki se uporablja na področju preprečevanja nevarnosti gozdnih požarov.

61

Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(3) Direktive o habitatih razlagati tako, da se dejavnosti za zagotavljanje vzdrževanja infrastrukture za varstvo gozdov pred požari na gozdnem območju, ki je določeno kot posebno ohranitveno območje, lahko še naprej opravljajo in dokončajo pred izvedbo postopka presoje njihovih posledic, določenega v tej določbi.

62

Člen 6(3), drugi stavek, Direktive o habitatih določa, da „[g]lede na ugotovitve presoje posledic za območje in ob upoštevanju določb odstavka 4 pristojni nacionalni organi soglašajo z načrtom ali projektom šele potem, ko se prepričajo, da ne bo škodoval celovitosti zadevnega območja, in, če je primerno, ko pridobijo mnenje javnosti“. Tako se noben načrt ali projekt ne sme izvesti na posebnem ohranitvenem območju, dokler se ne presodijo njegove posledice za zadevno območje.

63

Sodišče je večkrat potrdilo predhodno naravo postopka presoje iz člena 6(3) Direktive o habitatih (sodbe z dne 7. septembra 2004, Waddenvereniging in Vogelbeschermingsvereniging, C‑127/02, EU:C:2004:482, točka 34; z dne 11. aprila 2013, Sweetman in drugi, C‑258/11, EU:C:2013:220, točka 28, in z dne 21. julija 2016, Orleans in drugi, C‑387/15 in C‑388/15, EU:C:2016:583, točka 43).

64

Kot je generalna pravobranilka navedla v točki 54 sklepnih predlogov, je poleg tega nujno, da se presoja posledic načrta ali projekta opravi pred njegovo izvedbo. Po eni strani namreč presoja a posteriori ne bi omogočala, da bi se izognili škodljivim vplivom na stanje ohranjenosti območja. Po drugi strani bi bilo pogosto težko presoditi obseg teh posledic brez predhodnega popisa prvotnega stanja območja.

65

Tako Direktiva o habitatih ne omogoča izvedbe načrta ali projekta na posebnem ohranitvenem območju niti a fortiori nadaljevanja in dokončanja izvedbe tega načrta ali projekta, preden je opravljena ustrezna presoja njegovih posledic za zadevno območje.

66

Ta prepoved se uporablja za dejavnosti, ki se opravljajo na gozdnem območju, določenem kot posebno ohranitveno območje, da se zagotovi vzdrževanje infrastrukture za varstvo gozdov pred požari na tem območju, in ki imajo naravo projekta v smislu člena 6(3) Direktive o habitatih, kot je razvidno iz odgovora Sodišča na prvo vprašanje.

67

Navedena prepoved pa se ne uporablja za dejavnosti, ki se opravljajo v okviru ukrepov za ohranitev območja, sprejetih na podlagi člena 6(1) Direktive o habitatih. Kot je navedeno v točkah 52 in 53 te sodbe, je treba namreč za te dejavnosti na podlagi tega šteti, da so neposredno povezane z upravljanjem območja ali so za to upravljanje potrebne.

68

Če so bile tako dejavnosti vzdrževanja infrastrukture za varstvo gozdov pred požari že določene z ukrepi za ohranjanje območja na podlagi člena 6(1) Direktive o habitatih, jih torej ni treba presojati v skladu s členom 6(3) te direktive.

69

Kot je generalna pravobranilka navedla v točki 57 sklepnih predlogov, je treba izvzeti tudi primer, v katerem je treba zaradi trenutne ali neposredne nevarnosti nemudoma izvesti ukrepe, potrebne za zaščito območja. V podobnem primeru predhodna izvedba postopka presoje posledic teh ukrepov za območje morda ne bi služila cilju tega postopka, in sicer ohranitvi območja, temveč bi, nasprotno, tej ohranitvi lahko škodovala.

70

Tako je lahko zlasti pri nujnih ukrepih za varstvo in gašenje gozdnih požarov. Predložitveno sodišče mora presoditi, ali je mogoče izvedbo del iz spora o glavni stvari upravičiti na podlagi tega brez predhodne presoje njihovih posledic za zadevno zavarovano naravno območje.

71

Glede na zgornje preudarke je treba na četrto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6(3) Direktive o habitatih razlagati tako, da se dejavnosti za zagotavljanje vzdrževanja infrastrukture za varstvo gozdov pred požari na gozdnem območju, ki je določeno kot posebno ohranitveno območje, ne morejo začeti niti a fortiori še naprej opravljati in dokončati pred izvedbo postopka presoje njihovih posledic, določenega v tem členu, razen če te dejavnosti ne spadajo med ukrepe za ohranitev zadevnega območja, ki so že bili sprejeti na podlagi člena 6(1) te direktive, ali če je treba zaradi trenutne ali neposredne nevarnosti, ki ogroža ohranitev tega območja, te ukrepe takoj uresničiti.

72

Predložitveno sodišče s petim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(3) Direktive o habitatih razlagati tako, da pristojnim organom nalaga, da sprejmejo ukrepe za odpravo morebitnih pomembnih posledic del, ki so bila opravljena, ne da bi bila opravljena predhodna presoja iz te določbe, in da zahtevajo povrnitev škode, ki je nastala zaradi teh del.

73

Najprej se je treba vprašati, ali je peto vprašanje, kakor je formulirano, koristno za rešitev spora o glavni stvari.

74

Generalni direktor organa, pristojnega za varstvo okolja, je namreč z odločbo iz postopka v glavni stvari tožeči stranki iz postopka v glavni stvari odredil, naj, prvič, na kraju samem pusti posekane borovce s premerom več kot 25 cm in, drugič, obnovi količino odmrlega lesa v prednostno zavarovanem biotopu 9010* „Stari ali naravni borealni gozdovi“, za katero je presodil, da ni zadostna.

75

Kot pa je generalna pravobranilka navedla v točkah 69 in 72 sklepnih predlogov, je namen prve odredbe preprečiti nadaljevanje del, ki so bila opravljena v nasprotju s členom 6(3) Direktive o habitatih, druga odredba pa je opozorilo na točko 11.2 uredbe št. 478, ki nalaga opustitev odstranjevanja odmrlega lesa, če tega ni dovolj.

76

Povedano drugače, kaže, da namen odločbe iz postopka v glavni stvari ni odpraviti posledic del, ki jih je opravila tožeča stranka iz postopka v glavni stvari, niti od nje zahtevati povrnitev škode, ki je nastala zaradi teh del.

77

Vendar je treba opozoriti, da je le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, ki bo izdana, pristojno, da ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po predhodni odločbi, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi upoštevnost vprašanj, ki jih postavi Sodišču.

78

V obravnavani zadevi je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da se peto vprašanje tako kot druga postavljena vprašanja nanaša na razlago člena 6(3) Direktive o habitatih in ni očitno, da ni koristno za rešitev spora o glavni stvari. Sodišče je torej pristojno, da na to vprašanje odgovori.

79

Na prvem mestu, ugotoviti je treba, da Direktiva o habitatih, zlasti njen člen 6(3), ne vsebuje določb o posledicah, ki jih je treba izpeljati iz kršitve obveznosti predhodne presoje posledic načrta ali projekta (glej v tem smislu sodbo z dne 29. julija 2019, Inter-Environnement Wallonie in Bond Beter Leefmilieu Vlaanderen, C‑411/17, EU:C:2019:622, točka 169).

80

Člen 6(2) te direktive državam članicam le nalaga, da „storijo vse potrebno, da na posebnih ohranitvenih območjih preprečijo slabšanje stanja naravnih habitatov in habitatov vrst ter vznemirjanje vrst, za katere so bila območja določena, kolikor bi tako vznemirjanje lahko pomembno vplivalo na cilje [navedene] direktive“.

81

Vendar morajo države članice v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU odpraviti nezakonite posledice kršitve prava Unije (sodbi z dne 16. decembra 1960, Humblet/État belge, 6/60-IMM, EU:C:1960:48, str. 1146, in z dne 7. januarja 2004, Wells, C‑201/02, EU:C:2004:12, točka 64). Ta obveznost velja za vsak organ zadevne države članice, zlasti za nacionalne organe, ki morajo v okviru svojih pristojnosti sprejeti vse potrebne ukrepe, da odpravijo opustitev presoje posledic načrta ali projekta za okolje (glej v tem smislu sodbo z dne 12. novembra 2019, Komisija/Irska (Polje vetrnih elektrarn Derrybrien), C‑261/18, EU:C:2019:955, točka 75). Navedena obveznost velja tudi za podjetja zadevne države članice (glej v tem smislu sodbo z dne 12. novembra 2019, Komisija/Irska (Polje vetrnih elektrarn Derrybrien), C‑261/18, EU:C:2019:955, točka 91).

82

V skladu s tem načelom mora zadevna država članica prav tako povrniti vso škodo, ki je nastala zaradi opustitve presoje posledic načrta ali projekta za okolje (sodba z dne 7. januarja 2004, Wells, C‑201/02, EU:C:2004:12, točka 66).

83

Zgolj iz načela lojalnega sodelovanja, ki velja le za države članice in njihove organe, pa ne more izhajati obveznost posameznikov, da povrnejo okoljsko škodo, ki je nastala na posebnem ohranitvenem območju zaradi del, ki so jih opravili ti posamezniki, ne da bi bila ta dela predmet ustrezne presoje iz člena 6(3) Direktive o habitatih.

84

Ker Direktiva o habitatih ne vsebuje nobene določbe v zvezi s povrnitvijo okoljske škode in ker posameznikom nikakor ni mogoče naložiti nobene obveznosti zgolj na podlagi te direktive, bi obveznost povrnitve škode, ki je taka kot ta v postopku v glavni stvari, lahko izhajala le iz latvijskega prava.

85

Dodati je treba, da če bi bila taka obveznost določena v latvijskem pravu, kar mora preveriti predložitveno sodišče, bi jo morali pristojni nacionalni organi naložiti.

86

Posledično na podlagi člena 6(3) Direktive o habitatih v povezavi z načelom lojalnega sodelovanja pristojnim organom ni mogoče naložiti, da od posameznikov zahtevajo povrnitev take škode.

87

Zato ta določba tožeče stranke iz postopka v glavni stvari ne zavezuje, da povrne škodo, povzročeno z deli, ki jih je opravila, ne da bi bila predhodno opravljena ustrezna presoja, in torej pristojnim organom omogoča, da ji naložijo povrnitev te škode le v primeru, ki ga je generalna pravobranilka navedla v točki 73 sklepnih predlogov in v katerem bi jo bilo treba izenačiti z organom zadevne države članice. Če pa je ta tožeča stranka posameznik, ti organi od nje zgolj na podlagi navedene določbe in načela lojalnega sodelovanja ne morejo zahtevati povrnitve zgoraj navedene škode.

88

Glede na zgornje preudarke je treba na peto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6(3) Direktive o habitatih v povezavi z načelom lojalnega sodelovanja razlagati tako, da zadevni državi članici, zlasti njenim pristojnim organom, nalaga, da sprejme ukrepe za odpravo morebitnih pomembnih posledic del, ki so bila opravljena, za okolje, ne da bi bila predhodno opravljena ustrezna presoja teh posledic iz te določbe, in da povrne škodo, ki je nastala zaradi teh del. Tej državi članici pa ne nalaga, da od posameznikov zahteva povrnitev take škode, če je mogoče to škodo pripisati tem posameznikom.

89

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (deveti senat) razsodilo: