–

za Vitol SA P. De Baere in J. Van den Bon, advocaten,

–

za belgijsko vlado S. Baeyens, J.-C. Halleux in C. Pochet, agenti,

–

za grško vlado V. Baroutas in M. Tassopoulou, agenta,

–

za Svet Evropske unije B. Driessen in P. Mahnič, agenta, skupaj z N. Tuominen, avocată,

–

za Evropsko komisijo P.-J. Loewenthal, G. Luengo in J. Zieliński, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na veljavnost Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 1194/2013 z dne 19. novembra 2013 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in dokončnem pobiranju začasne dajatve, uvedene na uvoz biodizla s poreklom iz Argentine in Indonezije (UL 2013, L 315, str. 2, v nadaljevanju: sporna uredba), kakor je bila spremenjena z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2017/1578 z dne 18. septembra 2017 (UL 2017, L 239, str. 9).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Vitol SA in Belgische Staat (Belgijska država) zaradi vračila – tej družbi – protidampinških dajatev, ki jih je ta plačala za uvoz biodizla s poreklom iz Argentine.

3

V času sprejetja sporne uredbe je določbe, ki so urejale uvedbo protidampinških ukrepov Evropske unije, vsebovala Uredba Sveta (ES) št. 1225/2009 z dne 30. novembra 2009 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske [unije] (UL 2009, L 343, str. 51, v nadaljevanju: osnovna uredba).

4

Člen 1 osnovne uredbe je določal:

„1.   Protidampinška dajatev se lahko uporabi za vsak dampinški izdelek, čigar sprostitev v prosti promet v [Uniji] povzroča škodo.

2.   Izdelek šteje kot dampinški, če je njegova izvozna cena pri izvozu v [Unijo] manjša kot primerljiva cena podobnega izdelka, ki se pojavlja v običajnem poteku trgovanja, uveljavljenim za državo izvoznico.

3.   Država izvoznica je običajno država porekla. Vendar je lahko tudi kaka posredniška država, razen v primeru, če se izdelki na primer samo pretovarjajo skozi to državo, ali se zadevni izdelki ne izdelujejo v tej državi, ali pa v tej državi zanje ni primerljive cene.

4.   V tej uredbi izraz ,podoben izdelek‘ pomeni izdelek, ki je identičen, se pravi v vseh pogledih enak obravnavanemu izdelku, ali, če takega izdelka ni, kak drug izdelek, ki, čeprav ni enak v vseh pogledih, ima značilnosti, ki zelo spominjajo na tiste, ki jih ima obravnavani izdelek.“

5

Člen 2 te uredbe ureja določitev dampinga. Njegova odstavka 3 in 5 sta v zvezi z normalno vrednostjo določala:

„3.   Če ni, ali pa ni dovolj, prodaje podobnega izdelka v običajnem poteku trgovanja ali če zaradi posebne situacije na trgu taka prodaja ne dovoljuje ustrezne primerjave, se normalna vrednost podobnega izdelka izračuna na osnovi proizvodnih stroškov v državi porekla, h katerim se doda razumen znesek za prodajne, splošne in upravne stroške in za dobiček, ali pa na osnovi izvoznih cen pri običajnem poteku trgovanja v primerno tretjo državo, pod pogojem, da so te cene reprezentativne.

Med drugim se šteje, da v smislu prvega pododstavka obstajajo posebne tržne razmere za zadevni izdelek, kadar so cene umetno nizke, kadar obstajajo pomembni barter posli ali kadar obstajajo ne-trgovinski dogovori o oplemenitenju.

[…]

5.   Stroški se običajno izračunavajo na osnovi evidenc, ki jih hrani stranka v preiskavi, pod pogojem da so te evidence v skladu s splošno sprejetimi računovodskimi načeli v zadevni državi in da se dokaže, da te evidence razumno odražajo stroške, povezane s proizvodnjo in prodajo obravnavanega izdelka.

Če stroški, ki so povezani s proizvodnjo in prodajo izdelka, ki se preiskuje, niso ustrezno izraženi v evidencah zadevne stranke, jih je treba prilagoditi ali določiti na podlagi stroškov drugih proizvajalcev ali izvoznikov v isti državi, kadar pa takšnih informacij ni na voljo oziroma jih ni mogoče uporabiti, pa na kateri koli drugi razumni podlagi, vključno z informacijami iz drugih reprezentativnih trgov.

Upoštevajo se predloženi dokazi o ustrezni razporeditvi stroškov, pod pogojem, da se pokaže, da so se take razporeditve uporabljale tradicionalno. Če ni na voljo primernejše metode, se da prednost razporeditvi stroškov na osnovi prihodka od prodaje. Če že ni upoštevano pri razporeditvi stroškov v okviru tega pododstavka, se stroški primerno prilagodijo za tiste neperiodične stroškovne postavke, ki koristijo bodoči in/ali sedanji proizvodnji.

Če na stroške v delu obdobja, predvidenega za kritje stroškov, vpliva uporaba novih proizvodnih zmogljivosti, ki zahtevajo znatno dodatno investiranje, in nizke stopnje izkoriščanja zmogljivosti, ki so posledica zagonskih dejavnosti v teku ali le delu obdobja preiskave, štejejo kot povprečni stroški za začetno fazo tisti stroški, ki veljajo v skladu z zgoraj navedenimi razporeditvenimi pravili ob koncu take faze in se vključijo na tej ravni za ustrezno obdobje v tehtanem povprečju stroškov, o katerem govori drugi pododstavek odstavka 4. Dolžina zagonske faze se določi glede na okoliščine zadevnega proizvajalca ali izvoznika, vendar ne presega ustreznega začetnega dela obdobja, predvidenega za pokritje stroškov. Za to prilagoditev za stroške, ki veljajo v teku obdobja preiskave, se upoštevajo le informacije, ki se nanašajo na zagonsko fazo, ki se razteza preko tega obdobja, če so predložene pred obiski zaradi preveritve in najkasneje tri mesece po začetku preiskave.“

6

Člen 3 osnovne uredbe je glede določanja škode v odstavkih 4, 6 in 7 določal:

„4.   Če je uvoz izdelka iz več držav istočasno predmet protidampinških preiskav, se učinki takšnega uvoza ocenjujejo kumulativno samo, če se ugotovi, da:

[…]

6.   Na osnovi vseh zadevnih dokazov, predstavljenih v zvezi z odstavkom 2, je treba dokazati, da dampinški uvoz povzroča škodo v smislu te uredbe. Konkretno to pomeni, da je treba dokazati, da so obseg in/ali ravni cen, ugotovljeni v skladu s odstavkom 3, odgovorni za učinek na industrijo [Unije], kot ga predvideva odstavek 5, in da je ta učinek tako velik, da ga je mogoče označiti kot znatnega.

7.   Razen dampinškega uvoza se preiščejo še drugi znani dejavniki, ki istočasno povzročajo škodo industriji [Unije], s čimer se zagotovi, da se škoda, ki jo ti drugi dejavniki povzročajo, ne pripisuje dampinškemu uvozu v skladu s odstavkom 6. Dejavniki, ki jih je mogoče upoštevati v tem okviru, vključujejo obseg in uvozne cene, ki se ne prodaja po dampinških cenah, zmanjševanje povpraševanja ali spremembe v potrošniških navadah, konkurenco med proizvajalci tretjih držav in [Unije] in njihove trgovinske omejitvene prakse, razvoj tehnologije in izvozno sposobnost ter produktivnost industrije [Unije].“

7

Evropska komisija je 27. maja 2013 sprejela Uredbo (EU) št. 490/2013 o uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz biodizla s poreklom iz Argentine in Indonezije (UL 2013, L 141, str. 6, v nadaljevanju: začasna uredba). V tej uredbi je med drugim ugotovila, da je bil uvoz biodizla s poreklom iz Argentine dampinški, kar je povzročilo škodo industriji Unije, in menila, da je sprejetje protidampinške dajatve za navedeni uvoz v interesu Unije.

8

Člen 1(1) te uredbe je določal:

„Uvede se začasna protidampinška dajatev na uvoz monoalkilnih estrov maščobnih kislin in/ali parafinskih plinskih olj, pridobljenih s sintezo in/ali hidrotretiranjem, nefosilnega izvora, v čisti obliki ali mešanici, ki se trenutno uvrščajo pod oznake […], ter s poreklom iz Argentine in Indonezije.“

9

Svet Evropske unije je s sporno uredbo 19. novembra 2013 uvedel dokončno protidampinško dajatev na uvoz biodizla s poreklom iz Argentine in Indonezije.

10

Na prvem mestu, Svet je glede normalne vrednosti podobnega izdelka, kar zadeva Argentino, potrdil ugotovitve iz začasne uredbe, v skladu s katerimi je treba to vrednost izračunati v skladu s členom 2(3) osnovne uredbe, saj argentinski trg biodizla močno ureja država (uvodna izjava 28 sporne uredbe).

11

Glede stroškov proizvodnje je Svet sprejel predlog Komisije za spremembo ugotovitev iz začasne uredbe in neupoštevanje stroškov glavnih surovin, ki so bili navedeni v evidencah preiskovanih argentinskih proizvajalcev izvoznikov, na podlagi člena 2(5) osnovne uredbe. Po prepričanju Sveta ti podatki niso razumen odraz stroškov v zvezi s proizvodnjo biodizla v Argentini, ker sistem diferenciranih izvoznih davkov povzroča izkrivljanje cen glavnih surovin na argentinskem notranjem trgu. Zato jih je nadomestil s povprečjem referenčnih cen soje, ki jih je argentinsko ministrstvo za kmetijstvo objavilo za izvozne cene franko na ladijski krov (FOB) med obdobjem preiskave (uvodne izjave od 35 do 40 sporne uredbe).

12

Na drugem mestu, Svet je potrdil večino preudarkov iz začasne uredbe in sprejel ugotovitev, da je industriji Unije nastala velika škoda v smislu člena 3(6) osnovne uredbe (uvodne izjave od 105 do 142 sporne uredbe) in da je to škodo povzročil dampinški uvoz biodizla s poreklom iz Argentine (uvodne izjave od 144 do 157 sporne uredbe). V teh okoliščinah je ugotovil, da drugi dejavniki, med njimi predvsem uvoz, ki ga ustvarja industrija Unije (uvodne izjave od 151 do 160 sporne uredbe), majhna izkoriščenost zmogljivosti industrije Unije (uvodne izjave od 161 do 171 sporne uredbe) in sistem dvojnega štetja biodizla, proizvedenega iz odpadnih olj, ki obstaja v nekaterih državah članicah (uvodne izjave od 173 do 179 sporne uredbe), ne morejo prekiniti te vzročne zveze med navedeno škodo in dampinškim uvozom biodizla s poreklom iz Argentine.

13

Na tretjem mestu, Svet je potrdil, da je uvedba zadevnih protidampinških ukrepov še vedno v interesu Unije (uvodne izjave od 190 do 201 sporne uredbe).

14

Svet je ob upoštevanju ugotovljenih stopenj dampinga in ravni škode, povzročene industriji Unije, med drugim odločil, da bi bilo treba dokončno pobrati zneske, zavarovane z začasno protidampinško dajatvijo, ki je bila uvedena z začasno uredbo (uvodna izjava 228 in člen 2 sporne uredbe), in da se uvede dokončna protidampinška dajatev na uvoz biodizla s poreklom iz Argentine (člen 1(1) sporne uredbe).

15

Splošno sodišče je s sodbami z dne 15. septembra 2016, PT Musim Mas/Svet (T‑80/14, neobjavljena, EU:T:2016:504), Unitec Bio/Svet (T‑111/14, EU:T:2016:505), Molinos Río de la Plata in drugi/Svet (od T‑112/14 do T‑116/14 in T‑119/14, neobjavljena, EU:T:2016:509), Cargill/Svet (T‑117/14, neobjavljena, EU:T:2016:503), LDC Argentina/Svet (T‑118/14, neobjavljena, EU:T:2016:502), PT Ciliandra Perkasa/Svet (T‑120/14, EU:T:2016:501) in PT Pelita Agung Agrindustri/Svet (T‑121/14, neobjavljena, EU:T:2016:500) (v nadaljevanju skupaj: sodbe z dne 15. septembra 2016), razglasilo ničnost členov 1 in 2 sporne uredbe v delu, v katerem se ta člena nanašata na tožeče stranke v teh zadevah.

16

Splošno sodišče je v bistvu razsodilo, da instituciji Unije nista pravno zadostno dokazali, da je zaradi sistema diferenciranih izvoznih davkov, po katerem so se za surovine in biodizel uporabljale različne davčne stopnje, prišlo do znatnega izkrivljanja cen glavnih surovin, ki se uporabljajo za proizvodnjo biodizla v Argentini in Indoneziji. Splošno sodišče je menilo, da instituciji Unije ne bi smeli sprejeti stališča, da cene surovin niso bile ustrezno izražene v računovodskih evidencah argentinskih in indonezijskih proizvajalcev izvoznikov, in da se te evidence zato ne bi smele zanemariti pri izračunu normalne vrednosti za biodizel, proizveden v Argentini in Indoneziji.

17

Člen 1 Uredbe (EU) 2015/476 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2015 o ukrepih, ki jih Unija lahko uvede na podlagi poročila, ki ga sprejme Organ STO za reševanje sporov v zvezi s protidampinškimi in protisubvencijskimi zadevami (UL 2015, L 83, str. 6) določa:

„1.   Kadar koli [organ za reševanje sporov (DSB)] sprejme poročilo o ukrepu Unije, ki je uveden v skladu z [osnovno u]redbo (v nadaljnjem besedilu: sporni ukrep), lahko Komisija v skladu s postopkom pregleda iz člena 4(3) uvede enega ali več naslednjih ukrepov, za katere meni, da so ustrezni:

[…]

3.   V kolikor je primerno opraviti pregled pred uvedbo ukrepov iz odstavka 1 ali ob njej, takšen pregled začne Komisija. Potem ko Komisija sklene, da bo začela pregled, državam članicam posreduje informacije.“

18

Člen 3 te uredbe določa:

„Vsak ukrep, uveden na podlagi te uredbe, učinkuje od dneva začetka njegove veljavnosti in ni podlaga za povračilo dajatev, pobranih pred tem dnem, razen če je določeno drugače.“

19

Komisija je 18. septembra 2017 sprejela Izvedbeno uredbo (EU) 2017/1578 o spremembi Izvedbene uredbe (EU) št. 1194/2013 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in dokončnem pobiranju začasne dajatve, uvedene na uvoz biodizla s poreklom iz Argentine in Indonezije (UL 2017, L 239, str. 9).

20

Izvedbena uredba 2017/1578 je med drugim sprejeta na podlagi poročila posebne skupine, ki ga je DSB pri Svetovni trgovinski organizaciji (STO) 26. oktobra 2016 sprejel v sporu EU – Biodizel (Argentina) in v skladu s katerim je bilo ugotovljeno, da je Unija delovala v nasprotju s pravom STO, ko je naložila protidampinške dajatve na biodizel s poreklom iz Argentine. Namen navedene uredbe je, kot je razvidno iz njene uvodne izjave 12, „popraviti vidike [sporne] uredbe, ki niso skladni s [pravili] STO, in jo uskladiti s [poročilom posebne skupine in poročilom pritožbenega organa]“.

21

V uvodnih izjavah 130, 134 in 135 navedene izvedbene uredbe je bilo navedeno:

[…]

22

V uvodnih izjavah od 89 do 94 Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2018/1570 z dne 18. oktobra 2018 o ustavitvi postopkov v zvezi z uvozom biodizla s poreklom iz Argentine in Indonezije ter razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) št. 1194/2013 (UL 2018, L 262, str. 40) je navedeno:

[…]

23

Člen 1 Uredbe 2018/1570 določa, da se „[p]rotidampinški postopek v zvezi z uvozom monoalkilnih estrov maščobnih kislin in/ali parafinskih plinskih olj, pridobljenih s sintezo in/ali hidrotretiranjem, nefosilnega izvora, v čisti obliki ali mešanici, s poreklom iz Argentine in Indonezije, ki se trenutno uvrščajo pod oznake […] (,biodizel‘), […] ustavi“.

24

Člen 3 te uredbe določa, da se „[sporna] uredba […] razveljavi“.

25

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je družba švicarskega prava, ki je neodvisna uvoznica biodizla. Omenjena ni niti v sporni uredbi niti v Izvedbeni uredbi 2017/1578. Vendar je družba COFCO Argentina, ki je argentinska dobaviteljica biodizla tožeče stranke, omenjena v uvodni izjavi 130 zadnjenavedene uredbe in vključena na seznam družb z individualnimi stopnjami dajatve za „vse druge [sodelujoče] družbe“.

26

BVBA Vandevyver, ki je družba belgijskega prava, je 6. marca 2018 v imenu tožeče stranke v postopku v glavni stvari vložila dve deklaraciji za uvoz biodizla s poreklom iz Argentine, vendar je le ena od njiju predmet spora o glavni stvari. Ta tožeča stranka je v okviru omenjene deklaracije na podlagi sporne uredbe, kakor je bila spremenjena z Izvedbeno uredbo 2017/1578, plačala protidampinške dajatve v znesku 1.272.023,58 EUR.

27

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je 3. aprila 2018 pri pristojnih nacionalnih organih vložila zahtevek za vračilo protidampinških dajatev, ki jih je plačala. Ta zahtevek za vračilo je bil z odločbo z dne 22. junija 2018 zavrnjen. Zoper to odločbo je 20. septembra 2018 vložila ugovor, ki je bil zavrnjen z odločbo z dne 21. maja 2019. Upravna pritožba, ki jo je tožeča stranka v postopku v glavni stvari vložila zoper to odločbo pri adviseur-generaal (splošni svetovalec, Belgija), je bila prav tako zavrnjena 25. avgusta 2020.

28

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je 13. novembra 2020 vložila tožbo pri predložitvenem sodišču. V tem okviru je temu sodišču predlagala, naj Sodišču postavi vprašanje za predhodno odločanje glede združljivosti sporne uredbe, kakor je bila spremenjena z Izvedbeno uredbo 2017/1578, z osnovno uredbo, ki se je takrat uporabljala.

29

Predložitveno sodišče je, na prvem mestu, ugotovilo, da le, če se dokaže, da bi bila direktna tožba osebe na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU nedvomno dopustna, ta oseba ne more uveljavljati njene neveljavnosti pred pristojnim nacionalnim sodiščem. Čeprav Sodišče načeloma to preveri v okviru odločbe, ki jo sprejme v okviru predhodnega odločanja, naj nič ne bi nasprotovalo temu, da predložitveno sodišče že opravi obrobni nadzor glede na vprašanje nujnosti postavitve vprašanja za predhodno odločanje. Na podlagi dokazil, ki jih ima na voljo, pa predložitveno sodišče meni, da ni mogoče ugotoviti, da je tožeča stranka v postopku v glavni stvari nedvomno imela pravico vložiti ničnostno tožbo zoper sporno uredbo na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU.

30

Predložitveno sodišče, na drugem mestu, meni, da sta vprašanje, ali je mogoče veljavnost sporne uredbe, kakor je bila spremenjena z Izvedbeno uredbo 2017/1578, še izpodbijati, in vprašanje, ali se lahko morebiti pojavi težava glede veljavnosti, upoštevni za izdajo sodbe v postopku v glavni stvari. Ugotavlja, da je v obravnavanem primeru tožeča stranka v postopku v glavni stvari prepričljivo izkazala, da so protidampinške dajatve, določene s sporno uredbo, morebiti v nasprotju z osnovno uredbo. V zvezi s tem napotuje na sodbe z dne 15. septembra 2016 in poudarja, da niti Izvedbena uredba 2017/1578, s katero so se protidampinške dajatve znižale, niti Izvedbena uredba 2018/1570, s katero je bila sporna uredba razveljavljena za prihodnost, ne povzročata dvoma o morebitni nezdružljivosti zadnjenavedene uredbe z osnovno uredbo.

31

V teh okoliščinah je Nederlandstalige rechtbank van eerste aanleg Brussel (prvostopenjsko sodišče v Bruslju za postopke v nizozemščini, Belgija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je [sporna] uredba […], kakor je bila spremenjena z [Izvedbeno] uredbo 2017/1578, v nasprotju z osnovno uredbo […], med drugim zato:

32

Dopustnost tega predloga za sprejetje predhodne odločbe, katerega predmet je presoja veljavnosti sporne uredbe, je vprašljiva z dveh vidikov. Po eni strani se glede na stališča belgijske in grške vlade ter Sveta postavlja vprašanje, ali ima tožeča stranka v postopku v glavni stvari pravico izpodbijati navedeno uredbo, čeprav zoper njo ni vložila ničnostne tožbe. Po drugi strani se je ob upoštevanju stališč, ki jih je posebej podala Komisija, treba izreči o vprašanju, ali predložitveno sodišče zadostno poudarja razloge, zaradi katerih se v obravnavanem primeru veljavnost sporne uredbe kaže kot problematična.

33

Belgijska in grška vlada ter Svet v pisnih stališčih, ki so jih predložili Sodišču, izražajo dvom o dopustnosti tega predloga za sprejetje predhodne odločbe glede na sodno prakso, ki izhaja predvsem iz sodb z dne 9. marca 1994, TWD Textilwerke Deggendorf (C‑188/92, EU:C:1994:90), in z dne 15. februarja 2001, Nachi Europe (C‑239/99, EU:C:2001:101), ker naj bi tožeča stranka v postopku v glavni stvari pri sodišču Unije nedvomno lahko vložila ničnostno tožbo zoper sporno uredbo na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU.

34

V zvezi s tem je iz sodne prakse razvidno, da je za to, da se lahko posameznik v okviru tožbe, ki jo vloži pred nacionalnim sodiščem, sklicuje na nezakonitost določb v aktu Unije, ki je podlaga za nacionalno odločbo, sprejeto v zvezi z njim, potrebno, da je bodisi zoper ta akt Unije v ustreznih rokih vložil tudi ničnostno tožbo na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU bodisi da tega ni storil, ker nedvomno ni imel pravice za vložitev te tožbe (sodbi z dne 25. julija 2018, Georgsmarienhütte in drugi, C‑135/16, EU:C:2018:582, točka 17 in navedena sodna praksa, in z dne 21. decembra 2021, Vítkovice Steel,C‑524/20, EU:C:2021:1048, točka 59).

35

Zato le v primerih, v katerih je mogoče šteti, da bi oseba pred sodiščem Unije imela nedvomno pravico do vložitve direktne tožbe za razglasitev ničnosti akta Unije na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU, ta oseba ne more uveljavljati njegove neveljavnosti pred nacionalnimi sodišči in jih morebiti spodbuditi, da Sodišču na podlagi člena 267 PDEU predložijo vprašanja za predhodno odločanje. Ker tako lahko obstajajo dvomi glede dejstva, da se sporna določba ali določbe neposredno ali posamično nanašajo na zadevno stranko, ni mogoče uveljavljati ugovora nedopustnosti na podlagi sodne prakse, navedene v prejšnji točki te sodbe.

36

V obravnavanem primeru v zvezi z – najprej – vprašanjem, ali bi tožeča stranka v postopku v glavni stvari lahko očitno pri sodišču Unije vložila tožbo na podlagi člena 263, četrti odstavek, zadnji del stavka, PDEU zoper sporno uredbo kot predpis, ki se neposredno nanaša nanjo in ne potrebuje izvedbenih ukrepov v smislu te določbe, zadostuje opozoriti, da ji je bilo plačilo protidampinških dajatev naloženo z odločbo z dne 22. junija 2018. Mehanična narava ukrepov, sprejetih na nacionalni ravni, namreč ni upoštevna za določitev, ali akt potrebuje izvedbene ukrepe (glej v tem smislu sodbo z dne 18. oktobra 2018, Internacional de Productos Metálicos/Komisija, C‑145/17 P, EU:C:2018:839, točka 54 in navedena sodna praksa). Iz tega sledi, da ni mogoče šteti, da ta uredba očitno ne potrebuje izvedbenih ukrepov v smislu navedene določbe (glej v tem smislu zlasti sodbo z dne 10. marca 2021, Von Aschenbach & Voss, C‑708/19, EU:C:2021:190, točka 34 in navedena sodna praksa).

37

V teh okoliščinah le v primeru, v katerem bi bilo mogoče šteti, da se sporna uredba nedvomno neposredno in posamično nanaša na tožečo stranko v postopku v glavni stvari v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU, ta ne bi imela pravice uveljavljati neveljavnost te uredbe pred nacionalnimi sodišči.

38

V zvezi s tem je treba poudariti, da imajo uredbe, s katerimi je uvedena protidampinška dajatev, normativni značaj, ker se uporabljajo za vse zainteresirane gospodarske subjekte (sodba z dne 10. marca 2021, Von Aschenbach & Voss, C‑708/19, EU:C:2021:190, točka 36 in navedena sodna praksa).

39

Vendar iz sodne prakse Sodišča izhaja, da se uredba o uvedbi protidampinške dajatve lahko neposredno in posamično nanaša na neki gospodarski subjekt (sodba z dne 10. marca 2021, Von Aschenbach & Voss, C‑708/19, EU:C:2021:190, točka 37 in navedena sodna praksa).

40

Na prvem mestu, glede vprašanja, ali se je sporna uredba neposredno nanašala na tožečo stranko v postopku v glavni stvari, ni sporno, da je ta uredba neposredno vplivala na njen pravni položaj, ker pomeni pravno podlago za protidampinško dajatev, ki ji je bila uvedena.

41

Na drugem mestu, glede vprašanja, ali se je sporna uredba posamično nanašala na tožečo stranko v postopku v glavni stvari, je treba spomniti, da je Sodišče opredelilo nekatere kategorije gospodarskih subjektov, na katere se lahko uredba o uvedbi protidampinške dajatve posamično nanaša, vendar pa to ne preprečuje, da se uredba lahko posamično nanaša tudi na druge gospodarske subjekte zaradi nekaterih njihovih posebnih lastnosti, po katerih se razlikujejo od vseh drugih subjektov (sodba z dne 10. marca 2021, Von Aschenbach & Voss, C‑708/19, EU:C:2021:190, točka 40 in navedena sodna praksa).

42

Uredba o uvedbi protidampinške dajatve se tako lahko posamično nanaša, prvič, na tiste proizvajalce in izvoznike zadevnega proizvoda, ki se jim na podlagi podatkov o njihovi gospodarski dejavnosti pripisuje damping, drugič, na uvoznike navedenega proizvoda, katerih cene pri nadaljnji prodaji so bile upoštevane pri določitvi izvoznih cen in na katere se zato nanašajo ugotovitve v zvezi z obstojem prakse dampinga, in tretjič, na uvoznike, ki so povezani z izvozniki zadevnega proizvoda, zlasti kadar je bila izvozna cena izračunana na podlagi cen pri nadaljnji prodaji na trgu Unije, ki so jih uporabljali ti uvozniki, in kadar je bila protidampinška dajatev izračunana na podlagi teh cen pri nadaljnji prodaji (sodba z dne 10. marca 2021, Von Aschenbach & Voss, C‑708/19, EU:C:2021:190, točka 41 in navedena sodna praksa).

43

Zato je treba navesti, da lastnost, da je gospodarski subjekt uvoznik, sama ne more zadostovati, da bi se štelo, da se uredba o uvedbi protidampinške dajatve na uvoznika nanaša posamično. Na uvoznika, tudi če je povezan z izvozniki zadevnega proizvoda, se namreč posamično nanaša le, kadar se dokaže, da so bili podatki v zvezi z njegovo gospodarsko dejavnostjo upoštevani pri ugotavljanju dampinške prakse, ali če tega ni, če dokaže, da ima druge posebne lastnosti, po katerih se razlikuje od vseh drugih subjektov (sodba z dne 10. marca 2021, Von Aschenbach & Voss, C‑708/19, EU:C:2021:190, točka 42 in navedena sodna praksa).

44

Če torej ni mogoče izključiti, da se uredba o uvedbi protidampinške dajatve lahko posamično nanaša na uvoznika zadevnega proizvoda, je še nujno, da uvoznik dokaže obstoj nekaterih lastnosti, ki so zanj značilne in po katerih se razlikuje od vseh drugih subjektov.

45

Vendar predložitveno sodišče navaja, da na podlagi dokazil, ki jih ima na voljo, ni mogoče ugotoviti, da je imela tožeča stranka v postopku v glavni stvari nedvomno pravico vložiti tožbo na podlagi člena 263 PDEU.

46

V obravnavanem primeru je namreč razvidno, najprej, da ni bilo dokazano, da so se podatki o poslovni dejavnosti tožeče stranke v postopku v glavni stvari upoštevali pri ugotavljanju dampinških praks. Zlasti ni bilo dokazano, da so bile cene pri nadaljnji prodaji, ki bi jih morebiti uporabljala tožeča stranka v postopku v glavni stvari, uporabljene pri določanju izvoznih cen in da se zato ugotovitve o obstoju dampinške prakse nanašajo nanjo.

47

Dalje, treba je navesti, da tožeča stranka v postopku o glavni stvari tudi ni sodelovala v upravnem postopku, ki je privedel do sprejetja protidampinške dajatve, kot je bilo to med drugim v primeru v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 10. marca 2021, Von Aschenbach & Voss (C‑708/19, EU:C:2021:190).

48

Nazadnje, čeprav je argentinski dobavitelj biodizla tožeče stranke v postopku v glavni stvari, družba COFCO Argentina, res poimensko naveden v Izvedbeni uredbi 2017/1578 (uvodna izjava 130) in v Izvedbeni uredbi 2018/1570 (uvodna izjava 90), ta okoliščina tožeče stranke v postopku v glavni stvari vseeno ne more individualizirati, tako da bi se lahko ‐ kot to zahteva sodna praksa ‐ nedvomno štelo, da ima procesno upravičenje v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU.

49

V zvezi s tem ni upoštevna okoliščina, da bi se tožeča stranka v postopku v glavni stvari lahko ‐ glede na okoliščine primera ‐ pridružila ničnostni tožbi, ki jo je vložil njen povezani proizvajalec. Ta možnost namreč ne dokazuje, da naj bi se sporna uredba nedvomno posamično nanašala na tožečo stranko v postopku v glavni stvari.

50

Glede na vse te preudarke je treba skleniti, da na podlagi dokazov, ki jih ima na voljo Sodišče, ni mogoče šteti, da naj bi imela družba Vitol nedvomno procesno upravičenje za vložitev ničnostne tožbe zoper sporno uredbo pri sodišču Unije na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU.

51

Komisija dvomi glede dopustnosti predloga za sprejetje predhodne odločbe in navaja, da predložitveno sodišče ni podalo razlogov, ki so mu vzbudili pomisleke glede veljavnosti sporne uredbe.

52

Opozoriti je treba, da iz pripravljenosti sodelovati, ki mora prevladati pri izvajanju postopka predhodnega odločanja, izhaja, da mora nacionalno sodišče v predložitveni odločbi navesti natančne razloge, zaradi katerih meni, da je odgovor na njegova vprašanja glede razlage ali veljavnosti nekaterih določb prava Unije potreben za rešitev spora (sodba z dne 4. maja 2016, Philip Morris Brands in drugi, C‑547/14, EU:C:2016:325, točka 47 in navedena sodna praksa).

53

Zato je pomembno, da nacionalno sodišče navede predvsem natančne razloge, ki so mu vzbudili pomisleke glede veljavnosti nekaterih določb prava Unije, in izpostavi razloge za neveljavnost, za katere posledično meni, da se lahko upoštevajo (sodba z dne 4. maja 2016, Philip Morris Brands in drugi, C‑547/14, EU:C:2016:325, točka 48 in navedena sodna praksa). Taka zahteva izhaja tudi iz člena 94(c) Poslovnika Sodišča.

54

V tem okviru je treba poudariti, da namen informacij, ki jih vsebujejo predložitvene odločbe, ni samo omogočiti Sodišču, da zagotovi koristne odgovore, ampak tudi dati možnost vladam držav članic in drugim zainteresiranim strankam, da predložijo stališča v skladu s členom 23 Statuta Sodišča Evropske unije. Sodišče mora skrbeti za zaščito te možnosti, saj se na podlagi te določbe zainteresiranim strankam vročijo le predložitvene odločbe (sodba z dne 5. maja 2022, Universiteit Antwerpen in drugi, C‑265/20, EU:C:2022:361, točka 26 in navedena sodna praksa).

55

Iz tega po eni strani izhaja, da Sodišče v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe preuči veljavnost akta Unije ali določenih predpisov Unije v okviru razlogov neveljavnosti, ki so povzeti v predložitveni odločbi. Po drugi strani neobstoj kakršne koli navedbe natančnih razlogov, ki so predložitvenemu sodišču vzbudili pomisleke glede veljavnosti tega akta ali teh predpisov, povzroči nedopustnost vprašanj v zvezi z njihovo veljavnostjo (glej med drugim sodbo z dne 4. maja 2016, Philip Morris Brands in drugi, C‑547/14, EU:C:2016:325, točka 50).

56

V obravnavanem primeru predlog za sprejetje predhodne odločbe vsebuje dovolj navedb glede razlogov, na podlagi katerih je predložitveno sodišče Sodišču zastavilo vprašanje glede veljavnosti sporne uredbe. Predložitveno sodišče se sklicuje zlasti na ugotovitve Splošnega sodišča v sodbah z dne 15. septembra 2016, v skladu s katerimi Svet in Komisija pri izračunu normalne vrednosti biodizla, proizvedenega v Argentini in Indoneziji, na podlagi sporne uredbe ne bi smela šteti, da računovodski dokumenti argentinskih in indonezijskih proizvajalcev uvoznikov ne odražajo razumno cen surovin, in v skladu s katerimi ti instituciji zato teh dokumentov pri tem izračunu ne bi smeli zanemariti. To sodišče med drugim omenja dejstvo, da z Izvedbeno uredbo 2017/1578 niso bile popravljene pravno napačne ugotovitve, ki jih je glede izračuna stopnje dampinga ab initio vsebovala sporna uredba.

57

V teh okoliščinah ima Sodišče na voljo potrebne dejanske in pravne elemente, da učinkovito odgovori na vprašanje, ki mu je postavljeno. Poleg tega se je Komisija na podlagi teh navedb lahko učinkovito opredelila do utemeljenosti vprašanja, ki je bilo predloženo Sodišču.

58

Dejstvo, da je vprašanje – glede na terminologijo, ki jo je uporabila Komisija – posledica morebitnega nerazumevanja pomena sodb z dne 15. septembra 2016, je povezano z vsebinskim vprašanjem glede presoje veljavnosti sporne uredbe.

59

Glede na vse zgornje preudarke je treba predlog za sprejetje predhodne odločbe razglasiti za dopusten.

60

Predložitveno sodišče želi z vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je sporna uredba, kakor je bila spremenjena z Izvedbeno uredbo 2017/1578, neveljavna zaradi kršitve osnove uredbe.

61

Natančneje, sprašuje, ali je sporna uredba, kakor je bila spremenjena z Izvedbeno uredbo 2017/1578, prvič, v nasprotju s členom 2(5) osnovne uredbe, ker v okviru izračuna normalne vrednosti podobnega proizvoda ni bilo dokazano, da so bili izpolnjeni pogoji, na podlagi katerih je mogoče, da se ne upošteva uporaba stroškov, povezanih s proizvodnjo in prodajo zadevnega proizvoda, kot so ti, ki so navedeni v evidencah preiskovanih argentinskih proizvajalcev izvoznikov. To sodišče, drugič, sprašuje, ali je sporna uredba, kakor je bila spremenjena z Izvedbeno uredbo 2017/1578, v nasprotju z osnovno uredbo, ker so bili učinki izvoza kumulativno ocenjeni v nasprotju s členom 3(4) osnovne uredbe in ker zato ni bilo zadostno dokazano, da je bil izvoz dampinški, kar je povzročilo škodo industriji Unije v smislu člena 3(6) in (7) te uredbe.

62

Uvodoma je treba spomniti, da imata v skladu s sodno prakso Sodišča instituciji Unije na področju skupne trgovinske politike in predvsem ukrepov trgovinske zaščite široko diskrecijsko pravico zaradi zapletenosti gospodarskih in političnih razmer, ki jih morata preučiti (sodba z dne 4. februarja 2021, eurocylinder systems, C‑324/19, EU:C:2021:94, točka 37 in navedena sodna praksa).

63

Sodni nadzor nad izvajanjem te pravice v okviru tožbe na podlagi člena 263 PDEU in v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe pri presoji veljavnosti, ki je bil vložen na podlagi člena 267 PDEU, mora biti omejen na preverjanje, ali so bila postopkovna pravila spoštovana, ali je bilo dejansko stanje, ki se upošteva pri izpodbijani izbiri, pravilno ugotovljeno in ali ne gre za očitno napako pri presoji tega dejanskega stanja ali za zlorabo pooblastil (sodba z dne 4. februarja 2021, eurocylinder systems, C‑324/19, EU:C:2021:94, točka 38 in navedena sodna praksa).

64

Nadzor, pri katerem se zgolj ugotavlja, ali elementi, na katere instituciji opirata svoje ugotovitve, potrjujejo njune zaključke na podlagi tega, namreč ne posega v njuno široko diskrecijsko pravico na področju trgovinske politike (glej v tem smislu sodbo z dne 16. februarja 2012, Svet in Komisija/Interpipe Niko Tube in Interpipe NTRP, C‑191/09 P in C‑200/09 P, EU:C:2012:78, točka 68).

65

V obravnavanem primeru razlogi, ki so pri predložitvenem sodišču vzbudili pomisleke glede veljavnosti sporne uredbe, kakor je bila spremenjena z Izvedbeno uredbo 2017/1578, pretežno temeljijo na presoji Splošnega sodišča v sodbah z dne 15. septembra 2016 in na ugotovitvah po ponovnem začetku protidampinške preiskave maja 2018 v zvezi z zadevnimi proizvodi.

66

Prvič, glede vprašanja, ali je sporna uredba, kakor je bila spremenjena z Izvedbeno uredbo 2017/1578, v nasprotju s členom 2(5) osnovne uredbe, je treba opozoriti, da zadnjenavedena določba dopušča, da se pri izračunu „normalne vrednosti“ podobnega proizvoda zanemarijo stroški iz računovodskih dokumentov preiskovanih proizvajalcev izvoznikov, pri čemer se na podlagi te vrednosti določi, ali gre za damping v smislu člena 1(2) osnovne uredbe.

67

Kot je navedlo predložitveno sodišče, pa v sporni uredbi, kakor je bila spremenjena z Izvedbeno uredbo 2017/1578, ni dokazano, da so pogoji, ki so v členu 2(5) osnovne uredbe določeni za izračun normalne vrednosti podobnega proizvoda, izpolnjeni.

68

Ta sklep izhaja predvsem iz sodb z dne 15. septembra 2016, ki so bile izdane na podlagi več ničnostnih tožb, ki so jih vložili številni argentinski in indonezijski proizvajalci izvozniki. Splošno sodišče je po končani preučitvi v bistvu razsodilo, da instituciji nista pravno zadostno dokazali, da je zaradi sistema diferenciranih izvoznih davkov, v skladu s katerim so se za surovine in biodizel uporabljale različne davčne stopnje, prišlo do znatnega izkrivljanja cen glavnih surovin, ki se uporabljajo za proizvodnjo biodizla v Argentini in Indoneziji.

69

Splošno sodišče je tako menilo, da instituciji ne bi smeli sprejeti stališča, da cene surovin niso ustrezno izražene v računovodskih evidencah argentinskih in indonezijskih proizvajalcev izvoznikov in da se te evidence zato ne bi smele zanemariti pri izračunu normalne vrednosti biodizla, proizvedenega v Argentini in Indoneziji. Zato je razglasilo ničnost členov 1 in 2 sporne uredbe v delu, v katerem se nanašata na družbe, ki so z vložitvijo ničnostne tožbe na podlagi člena 263 PDEU to uredbo izpodbijale pri njem.

70

Na podlagi odločitve Sveta, da umakne pritožbe v zadevah od C‑602/16 P do C‑609/16 P, vložene zoper sodbe z dne 15. septembra 2016, so bile te zadeve s sklepi predsednika Sodišča z dne 15. in 16. februarja 2018 izbrisane iz vpisnika Sodišča. Zato so sodbe z dne 15. septembra 2016 postale dokončne in pravnomočne od dneva svoje razglasitve, pri čemer absolutna pravnomočnost sodbe o razglasitvi ničnosti, ki jo izda sodišče Unije, velja tako za izrek sodbe kot tudi za razloge, ki so njegova nujna podlaga (sodba z dne 14. novembra 2017, British Airways/Komisija, C‑122/16 P, EU:C:2017:861, točka 82 in navedena sodna praksa).

71

Čeprav je bila s sodbami z dne 15. septembra 2016 razglašena ničnost sporne uredbe le v delu, v katerem se ta nanaša na tožeče stranke v obravnavanih zadevah, in to v skladu z načelom, da razlog iz ničnostne sodbe ne more veljati za osebe, ki niso bile stranke v postopku in v zvezi s katerimi s sodbo ni bilo mogoče odločiti o ničemer (sodba z dne 14. septembra 1999, Komisija/AssiDomän Kraft Products in drugi, C‑310/97 P, EU:C:1999:407, točka 55), je treba izpeljati vse posledice iz ugotovitev, do katerih sta prišla tako Splošno sodišče kot sama Komisija zlasti po ponovnem začetku protidampinške preiskave maja 2018 v zvezi z uvozom biodizla s poreklom iz Argentine in Indonezije.

72

Vendar je postalo jasno, da pristop Sveta, da se pri izračunu normalne vrednosti stroški surovin iz evidenc preiskovanih argentinskih proizvajalcev izvoznikov ne upoštevajo, ker je zaradi sistema diferenciranih izvoznih davkov prišlo do znatnega izkrivljanja cen teh surovin, in da se ti stroški nadomestijo z referenčno ceno, ni v skladu s členom 2(5), prvi in drugi pododstavek, osnovne uredbe.

73

Te ugotovitve ni mogoče omajati z dejstvom, da je v uvodni izjavi 94 Izvedbene uredbe 2018/1570 navedeno, da „razglasitev ničnosti [sporne] uredbe […] s strani Splošnega sodišča velja samo za družbe, ki so navedeno uredbo izpodbijale pred [Splošnim s]odiščem[, in da] so bile protidampinške dajatve, obračunane za druge družbe, zakonito zbrane v skladu s pravom Unije“. Taka ugotovitev ne sme posegati v možnost nacionalnega sodišča, pri katerem se izpodbijajo posamični akti, ki so jih na podlagi sporne uredbe sprejeli nacionalni organi, da podvomi o veljavnosti te uredbe v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe, če ni izkazano, da je zadevna oseba nedvomno imela pravico do tožbe za dosego razglasitve ničnosti navedene uredbe.

74

Drugič, glede vprašanja, ali je sporna uredba, kakor je bila spremenjena z Izvedbeno uredbo 2017/1578, v nasprotju z osnovno uredbo, ker so bili učinki uvoza napačno predmet kumulativne presoje na podlagi člena 3(4) osnovne uredbe, tako da v skladu s členom 3(6) in (7) osnovne uredbe ni bilo pravno zadostno dokazano, da je vprašanje dampinškega uvoza, ki je povzročil škodo v smislu te uredbe, se je treba sklicevati na ponovni začetek protidampinške preiskave v zvezi z zadevnimi proizvodi, ki je privedla do sprejetja Izvedbene uredbe 2018/1570 in do razveljavitve sporne uredbe, do česar je prišlo po nastanku dejstev iz postopka v glavni stvari.

75

Z Izvedbeno uredbo 2018/1570 je Komisija po koncu ponovnega začetka preiskave, predvsem po sodbah z dne 15. septembra 2016, sklenila, da niso bile le stopnje dampinga za Indonezijo de minimis, ampak tudi, da ni bilo mogoče ugotoviti, da je obstajalo resnično in bistveno vzročno razmerje med dampinškim uvozom v Argentino in znatno škodo, ki jo je utrpela industrija Unije, kot se je to zahtevalo z osnovno uredbo (uvodne izjave od 81 do 89). Če se namreč upošteva učinek uvoza iz Argentine ne glede na Indonezijo, ni mogoče ugotoviti, da je obstajalo tako vzročno razmerje.

76

V teh okoliščinah je očitno, da je sporna uredba, kakor je bila spremenjena z Izvedbeno uredbo 2017/1578, neveljavna zaradi nasprotja z osnovno uredbo, ker ni bilo pravno zadostno dokazano, da je bil uvoz dampinški, kar je povzročilo škodo industriji Unije v smislu člena 3(6) in (7) zadnjenavedene uredbe.

77

Zato je treba izpeljati vse posledice iz ugotovitve, navedene zlasti v uvodni izjavi 91 Izvedbene uredbe 2018/1570, v skladu s katero ob sprejetju sporne uredbe ni bilo dokazano, da je obstajalo resnično in bistveno vzročno razmerje med dampinškim uvozom v Argentino in znatno škodo, ki jo je utrpela industrija Unije, kot se zahteva na podlagi člena 3(6) in (7) osnovne uredbe. Iz tega nujno izhaja, da ni bilo pravilno dokazano, da je obstajala škoda, povzročena z dampingom, in da se zato ne bi smela uvesti protidampinška dajatev v smislu člena 1 osnovne uredbe.

78

Glede na vse te preudarke je treba ugotoviti, da sporna uredba, kakor je bila spremenjena z Izvedbeno uredbo 2017/1578, ni veljavna v delu, v katerem so kršene zahteve, ki izhajajo iz člena 2(5) in člena 3(4), (6) in (7) osnove uredbe.

79

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (sedmi senat) razsodilo:

Izvedbena uredba Sveta (EU) št. 1194/2013 z dne 19. novembra 2013 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in dokončnem pobiranju začasne dajatve, uvedene na uvoz biodizla s poreklom iz Argentine in Indonezije, kakor je bila spremenjena z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2017/1578 z dne 18. septembra 2017, ni veljavna v delu, v katerem so kršene zahteve, ki izhajajo iz člena 2(5) in člena 3(4), (6) in (7) Uredbe Sveta (ES) št. 1225/2009 z dne 30. novembra 2009 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske [unije].