Začasna izdaja

SODBA SODIŠČA (deveti senat)

z dne 7. decembra 2023(*)

„Predhodno odločanje – Varstvo potrošnikov – Direktiva 93/13/EGS – Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah – Člen 6(1) in člen 7(1) – Učinki ugotovitve nepoštenosti pogoja – Pogodba o hipotekarnem kreditu, vezanem na tujo valuto, ki vsebuje nepoštene pogoje v zvezi z menjalnim tečajem – Ničnost te pogodbe – Tožbe za vračilo – Zakonske obresti – Zastaralni rok“

V zadevi C‑140/22,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Sąd Rejonowy dla Warszawy-Śródmieścia w Warszawie (okrajno sodišče za Varšavo-center, Varšava, Poljska) z odločbo z dne 18. januarja 2022, ki je na Sodišče prispela 25. februarja 2022, v postopku

SM,

KM

proti

mBank S.A.,

ob udeležbi

Rzecznik Finansowy,

SODIŠČE (deveti senat),

v sestavi O. Spineanu-Matei, predsednica senata, S. Rodin (poročevalec), sodnik, in L. S. Rossi, sodnica,

generalni pravobranilec: A. M. Collins,

sodni tajnik: A. Calot Escobar,

na podlagi pisnega postopka,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za KM in SM W. Bochenek in P. Stalski, radcowie prawni,

–        za mBank S.A. A. Cudna-Wagner in K. Stokłosa, radcowie prawni, ter B. Miąskiewicz, adwokat,

–        za poljsko vlado B. Majczyna in S. Żyrek, agenta,

–        za portugalsko vlado C. Alves, P. Barros da Costa, A. Cunha, B. Lavrador in A. Pimenta, agentke,

–        za Evropsko komisijo N. Ruiz García in A. Szmytkowska, agenta,

na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 6(1) in člena 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288, in popravek v UL 2019, L 214, str. 25).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med osebama SM in KM na eni strani ter banko mBank S.A. na drugi strani glede vračila zneskov, ki so bili plačani zadnjenavedeni na podlagi pogodbe o hipotekarnem kreditu, ki jo je treba razglasiti za nično, ker vsebuje nepoštene pogoje.

 Pravni okvir

 Pravo Unije

3        V deseti uvodni izjavi Direktive 93/13 je navedeno:

„ker je učinkovitejše varstvo potrošnika mogoče doseči s sprejetjem enotnih predpisov glede nepoštenih pogodbenih pogojev; […].“

4        Člen 6(1) te direktive določa:

„Države članice določijo, da nepošteni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nepoštenih pogojev.“

5        Člen 7(1) navedene direktive določa:

„Države članice zagotovijo, da v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki.“

 Poljsko pravo

6        Člen 60 ustawa – Kodeks cywilny (zakon o civilnem zakoniku) z dne 23. aprila 1964 (Dz. U. št. 16, pozicija 93) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: civilni zakonik), določa:

„Razen če zakon določa drugače, je volja osebe, ki opravi pravno dejanje, razvidna iz kakršnega koli ravnanja, ki to voljo zadostno izraža, tudi z elektronskimi sredstvi.“

7        Člen 117 tega zakonika določa:

„1.      Brez poseganja v zakonske izjeme velja za denarne terjatve zastaralni rok.

2.      Po izteku zastaralnega roka se lahko dolžnik izogne izpolnitvi svoje obveznosti, razen če se odpove uveljavljanju zastaranja. Vendar je odpoved zastaranju pred iztekom roka nična.

2¹.      Po izteku zastaralnega roka zahtevka proti potrošniku ni več mogoče uveljavljati.“

8        Člen 117¹ navedenega zakonika določa:

„1.      V izjemnih primerih lahko sodišče po tehtanju interesov strank ne upošteva izteka zastaralnega roka za tožbo proti potrošniku, če to zahteva pravičnost.

2.       Pri izvajanju pooblastila iz odstavka 1 mora sodišče upoštevati zlasti:

(1)      trajanje zastaralnega roka;

(2)      trajanje obdobja med iztekom zastaralnega roka in vložitvijo zahtevka;

(3)      naravo okoliščin, zaradi katerih upnik ni uveljavljal svoje terjatve, vključno z vplivom ravnanja dolžnika na zamudo upnika pri uveljavljanju zahtevka.“

9        Člen 118 istega zakonika je v različici, ki je veljala do 8. julija 2018, določal:

„Če ni posebej drugače določeno, je zastaralni rok šest let, za terjatve iz naslova periodičnih plačil in terjatve, povezane z opravljanjem poslovne dejavnosti, pa tri leta.“

10      Člen 118 civilnega zakonika v različici, ki velja od 8. julija 2018, določa:

„Če ni posebej drugače določeno, je zastaralni rok šest let, za terjatve iz naslova periodičnih plačil in terjatve, povezane z opravljanjem poslovne dejavnosti, pa tri leta. Vendar se zastaralni rok izteče zadnji dan koledarskega leta, razen če je krajši od dveh let.“

11      Člen 120(1) tega zakonika določa:

„Zastaralni rok začne teči z dnem zapadlosti terjatve. Če je zapadlost terjatve odvisna od izpolnitve določenega dejanja imetnika pravice, začne rok teči od dneva, ko bi terjatev zapadla, če bi imetnik pravice dejanje opravil v najkrajšem možnem času.“

12      Člen 385¹ navedenega zakonika določa:

„1.      Pogoji potrošniške pogodbe, ki niso bili posamično dogovorjeni, za potrošnika niso zavezujoči, če se z njimi določajo njegove pravice in obveznosti na način, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, tako da so v bistvenem nasprotju z njegovimi interesi (nepošteni pogoji). To ne velja za pogoje, ki se nanašajo na glavne obveznosti pogodbenih strank, zlasti tiste, ki se nanašajo na ceno ali plačilo, če je njihovo besedilo nedvoumno.

2.      Če pogodbeni pogoj v skladu z odstavkom 1 potrošnika ne zavezuje, pogodba pogodbeni stranki zavezuje v preostalem delu.“

3.      Pogodbeni pogoji, ki niso dogovorjeni posamično, so tisti pogodbeni pogoji, na katerih vsebino potrošnik ni imel dejanskega vpliva. To zlasti velja za pogodbene pogoje iz vzorčne pogodbe, ki jih potrošniku predlaga sopogodbenik.

4.      Dejstvo, da je bilo pogodbeno določilo dogovorjeno posamično, mora dokazati tisti, ki se na to sklicuje.“

13      Člen 405 istega zakonika določa:

„Kdor je brez pravne podlage pridobil premoženjsko korist v škodo druge osebe, mora vrniti korist v naravi, če to ni mogoče, pa plačati njeno protivrednost.“

14      Člen 410 civilnega zakonika določa:

„1.      Določbe prejšnjih členov se uporabljajo zlasti v primeru izpolnitve brez pravnega temelja.

2.      Izpolnitev je brez pravnega temelja, če oseba, ki jo je opravila, k izpolnitvi sploh ni bila zavezana ali izpolnitve ni bila zavezana opraviti prejemniku izpolnitve, ali če je podlaga za izpolnitev prenehala ali če predvideni namen izpolnitve ni bil dosežen, ali če je bil pravni posel, ki je podlaga za obveznost izpolnitve, neveljaven in tudi po izpolnitvi ni postal veljaven.“

15      Člen 455 istega zakonika določa:

„Če rok za izpolnitev obveznosti ni določen ali ne izhaja iz narave obveznosti, jo je treba izpolniti takoj po tem, ko je bil dolžnik pozvan k izpolnitvi.“

16      Člen 481(1) civilnega zakonika določa:

„Če dolžnik zamuja z izpolnitvijo denarne obveznosti, lahko upnik zahteva zamudne obresti, tudi če ni utrpel nobene škode in tudi če je do zamude prišlo zaradi okoliščin, za katere dolžnik ni odgovoren.“

 Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje

17      Osebi SM in KM sta 18. februarja 2009 z banko mBank sklenili pogodbo o hipotekarnem kreditu z obrestmi po spremenljivi obrestni meri, ki je izražena v poljskih zlotih (PLN) in vezana na švicarski frank (CHF) (v nadaljevanju: kreditna pogodba).

18      V skladu s to pogodbo sta bili osebi SM in KM dolžni plačevati mesečne obroke v poljskih zlotih, katerih znesek je bil določen z uporabo prodajnega tečaja švicarskega franka, objavljenega na tečajni listi banke mBank na dan plačila teh obrokov (v nadaljevanju: pogoji o pretvorbi).

19      Ker sta osebi SM in KM menili, da so bili pogoji o pretvorbi nepošteni, sta 4. julija 2019 pri mBank vložili pritožbo. Osebi SM in KM sta s to pritožbo zahtevali, naj se jima v 30 dneh vrnejo mesečni obroki kredita, ki jih je ta banka prejela brez pravnega temelja zaradi neveljavnosti kreditne pogodbe, v znesku 242.238,61 PLN (približno 52.277 EUR), in, če ne bi bilo nobene podlage za razglasitev neveljavnosti te pogodbe, plačilo zneska 52.298,92 PLN (približno 11.288 EUR) iz naslova vračila presežnega mesečnega obroka (glavnica in obresti), ki ga je navedena banka prejela v obdobju od 20. julija 2009 do 18. marca 2019.

20      Družba mBank je na to pritožbo odgovorila z dopisom z dne 16. julija 2019, v katerem je navedla, da je kreditna pogodba zakonita, veljavna in ne vsebuje nepoštenih pogojev.

21      Osebi SM in KM sta 31. julija 2019 pri Sąd Rejonowy dla Warszawy-Śródmieścia w Warszawie (okrajno sodišče za Varšavo-center, Varšava, Poljska), ki je predložitveno sodišče, vložili predlog za poravnavo, s katerim sta predlagali, naj jima družba mBank izplača zneske iz točke 19 te sodbe.

22      Družba mBank je 4. decembra 2019 na ta predlog odgovorila, da se ji zdi, da ne more doseči dogovora.

23      Osebi SM in KM sta se 13. decembra 2019 na javni obravnavi, na kateri družba mBank ni bila navzoča, udeležili postopka pred predložitvenim sodiščem in potrdili svoj zahtevek. Navedeno sodišče je zato ugotovilo, da ni bil sklenjen noben dogovor, in odredilo ustavitev postopka poravnave.

24      Osebi SM in KM sta 10. avgusta 2020 navedli, da soglašata, da se kreditna pogodba v celoti razglasi za nično, da menita, da je razglasitev ničnosti te pogodbe zanju ugodna, in da sprejemata posledice te ničnosti, vključno s pravnimi in finančnimi posledicami.

25      Potem ko je predložitveno sodišče osebi SM in KM obvestilo o posledicah razglasitve ničnosti kreditne pogodbe, sta ti na obravnavi, ki je 27. oktobra 2020 potekala pred navedenim sodiščem, izjavili, da razumeta te posledice in se strinjata z razglasitvijo ničnosti te pogodbe.

26      Navedeno sodišče ugotavlja, da so pogoji o pretvorbi iz kreditne pogodbe nepošteni in da ta pogodba ne bi mogla ostati veljavna, če bi bili ti pogoji razglašeni za nične.

27      Glede na sodno prakso Sodišča v zvezi z Direktivo 93/13 predložitveno sodišče ugotavlja, da če ničnost nepoštenih pogojev zahteva razglasitev ničnosti kreditne pogodbe v celoti, bi bila posledica te razglasitve ničnosti ta, da bi imela sopogodbenika vzajemni terjatvi za vračilo protivrednosti vseh zneskov, ki so bili brez pravnega temelja plačani za izpolnitev te pogodbe.

28      Predložitveno sodišče pojasnjuje, da se je razlaga poljskega prava, podana v zvezi z učinki nezavezujoče narave nezakonitih pogodbenih pogojev, štela za dobro uveljavljeno do načelnega sklepa Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče, Poljska) z dne 7. maja 2021.

29      V skladu z navedbami predložitvenega sodišča je Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) s tem načelnim sklepom štelo, da razlaga, v skladu s katero morajo poljska sodišča po uradni dolžnosti preučiti morebiten obstoj nepoštenih pogojev v potrošniških pogodbah in ugotoviti ničnost teh pogojev, ni skladna s sodno prakso Sodišča, v skladu s katero lahko potrošnik soglaša z uporabo nepoštenega pogoja. Po eni strani naj namreč, ker v takem primeru zadevni nepošteni pogoj v celoti učinkuje, sankcija, ki jo je treba uporabiti, ne bi bila ničnost tega pogoja, ampak njegovo „odloženo neučinkovanje“. Po drugi strani je Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) ugotovilo, da ker ima zadevni prodajalec ali ponudnik v primeru razglasitve ničnosti kreditne pogodbe, ki vsebuje nepošten pogoj, pravico zahtevati vračilo posojene glavnice, mu je treba priznati tudi pravico, da se sklicuje na neizvršljivost tega pogoja in razglasitev ničnosti te pogodbe, ki iz tega izhaja.

30      Predložitveno sodišče dvomi o združljivosti pojma „odloženo neučinkovanje“ z Direktivo 93/13. Navedeno sodišče pojasnjuje, da ta pojem pomeni, da dejanje ostane veljavno, ampak nima učinkov, dokler potrošnik glede na okoliščine primera izjavi svoje soglasje. Iz sodne prakse Sodišča pa naj bi izhajalo, da je treba šteti, da nepošten pogoj ni nikoli obstajal in da mora nacionalno sodišče izpeljati vse posledice neučinkovanja pogodbenega pogoja, katerega nepoštenost je bila ugotovljena, ne da bi čakalo, da se potrošnik izjavi v zvezi s tem.

31      Poleg tega predložitveno sodišče poudarja, da je iz načelnega sklepa Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) z dne 7. maja 2021 razvidno, da je nepošteni pogoj v stanju „odloženosti“ do takrat, ko potrošnik poda formalizirano izjavo, v kateri trdi, prvič, da ne soglaša z ohranitvijo tega pogoja, drugič, da je seznanjen na eni strani s tem, da ničnost navedenega pogoja zahteva razglasitev ničnosti pogodbe, katere stranka je, in na drugi strani s posledicami te razglasitve ničnosti, ter tretjič, da soglaša z razglasitvijo ničnosti te pogodbe (v nadaljevanju: formalizirana izjava). Vendar po mnenju predložitvenega sodišča obveznost predložitve take izjave ne izhaja niti iz Direktive 93/13 niti iz sodne prakse Sodišča. Predložitveno sodišče iz tega sklepa, da je pogojevanje uporabe člena 6(1) Direktive 93/13 s predložitvijo formalizirane izjave v nasprotju s to določbo.

32      Predložitveno sodišče poudarja tudi, da dokler traja stanje odloženosti pogodbe, zadevni prodajalec ali ponudnik ne more zahtevati izpolnitev, dogovorjenih s to pogodbo, tako da zastaralni rok zanj ne more začeti teči.

33      Poleg tega navedeno sodišče meni, da če potrošnik vloži zunajsodni predlog za ugotovitev ničnosti nepoštenega pogoja, prodajalec ali ponudnik ne more preveriti, ali je bil ta potrošnik obveščen o svojih pravicah in o posledicah ugotovitve ničnosti tega pogoja. Čas, ko potrošnik vloži predlog za ugotovitev ničnosti in izjavi, da se zaveda svojih pravic in posledic ugotovitve ničnosti nepoštenega pogoja, pa je pomemben, ker določa začetek teka zastaranja terjatev upnika za vračilo ter možnost, da te postanejo zapadle in da se zanje uporabi pobot.

34      Predložitveno sodišče dvomi o razlagi poljskega prava, ki jo je Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) podalo v načelnem sklepu z dne 7. maja 2021 in v skladu s katero zastaralni rok za tožbo prodajalca ali ponudnika, s katero se želi doseči, da potrošnik vrne od njega prejeto izpolnitev zaradi razglasitve ničnosti pogodbe, začne teči šele z dnem, ko ta potrošnik poda formalizirano izjavo, ker naj bi bila ta razlaga v nasprotju z načelom učinkovitosti.

35      Predložitveno sodišče ugotavlja, da v skladu z navedeno razlago ta tožba nikoli ne bo zastarala, če potrošnik ne poda formalizirane izjave. Poleg tega, tudi če potrošnik takšno izjavo poda, vendar prodajalec ali ponudnik izpodbija, da gre za „izrecno izjavo potrošnika, ki potrjuje, da je prejel popolne informacije“, kot to zahteva Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), in posledično trdi, da je ta izjava brez učinka, zastaralni rok ne bi začel teči.

36      Predložitveno sodišče meni, da taka razlaga postavlja prodajalca ali ponudnika v boljši pravni položaj od potrošnika, saj zastaralni rok za vložitev tožbe prodajalca ali ponudnika vedno začne teči pozneje kot zastaralni rok za vložitev tožbe potrošnika. Prav tako naj bi začel teči pozneje kot rok za tožbo banke v primeru neveljavnosti pogodbe, ki ne vsebuje nepoštenih pogojev, tako da naj bi bilo kršeno načelo enakovrednosti. Poleg tega navedeno sodišče meni, da sta s tem, da je prodajalec ali ponudnik v tako ugodnem pravnem položaju, kršena tudi načelo učinkovitosti in člen 7(1) Direktive 93/13, saj je prodajalcu ali ponudniku, ki sestavi pogodbo, ki vsebuje nepoštene pogoje, de facto zagotovljeno, da njegova tožba ne bo zastarala, če ga potrošnik prej in izrecno ne obvesti, da je seznanjen z dejstvom, da ta pogodba vsebuje nepoštene pogoje, in s pravnimi posledicami, ki iz tega izhajajo.

37      Predložitveno sodišče meni, da mora biti datum, od katerega začne teči zastaralni rok za vložitev tožbe prodajalca ali ponudnika, najpozneje datum, ko ta prejme prvi dopis potrošnika, v katerem se zatrjuje ničnost pogodbe ali obstoj nepoštenih pogojev. V tem primeru naj bi prodajalec ali ponudnik moral razumeti, da se potrošnik zaveda posledic razglasitve ničnosti te pogodbe in jih sprejema.

38      Navedeno sodišče celo meni, da mora v skladu s splošnim pravilom zastaralni rok za tožbo prodajalca ali ponudnika začeti teči od datuma, ko je prodajalec ali ponudnik opravil izpolnitev, ali od malo poznejšega datuma. V zvezi s tem navaja, da je glede na raven strokovnega znanja banke mogoče šteti, da bi morala banka, ki sestavi pogodbo, ki vsebuje nepoštene pogoje, že od začetka vedeti, da ta pogodba vsebuje take pogoje in da to povzroči vračilo vzajemnih izpolnitev, določenih z navedeno pogodbo. Navedeno sodišče dodaja, da je 27. decembra 2010 Sąd Okręgowy w Warszawie – Sąd Ochrony Konkurencji i Konsumentów (regionalno sodišče v Varšavi – sodišče za varstvo konkurence in potrošnikov, Poljska) v zadevi, v kateri je bila družba mBank ena od strank, že razsodilo, da pogoj, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, ni zakonit. Iz tega sklepa, da dopustitev, da zastaralni rok za vložitev tožbe banke za vračilo posojene glavnice začne teči šele od datuma, ko zadevni potrošnik poda formalizirano izjavo, ne pomeni le sprijaznitve s protipravnim ravnanjem prodajalca ali ponudnika, ampak tudi spodbujanje tega k takemu ravnanju, s čimer se krši Direktiva 93/13.

39      Predložitveno sodišče navaja, da del poljskih sodišč priznava, da razlaga, ki jo je uporabilo Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), povzroči, da potrošnikova terjatev do banke zapade šele, ko ta potrošnik prostovoljno in informirano izjavi, da soglaša z razglasitvijo ničnosti pogodbe.

40      Po mnenju predložitvenega sodišča pa bi sprejetje te razlage pomenilo, da tudi če bi potrošnik od banke predhodno zahteval vračilo brez pravnega temelja plačanih zneskov zaradi ničnosti pogodbe, ki jo je sklenil z njo, njegova terjatev ne bi zapadla, tako da bi lahko zahteval zamudne obresti po zakonski obrestni meri šele od datuma predložitve take izjave. Po mnenju navedenega sodišča pa je s tem, da je za uveljavljanje pravice potrošnika do zamudnih obresti določen nov pogoj, kršeno načelo enakovrednosti, ker v skladu s splošnimi načeli poljskega civilnega prava nezastarljiva terjatev zapade v plačilo ob vložitvi zahteve za vračilo. Poleg tega, da naj bi bila navedena razlaga v nasprotju s sodno prakso Sodišča, naj bi spodbujala ravnanje prodajalca ali ponudnika, da namerno zavlačuje s plačilom potrošnikove terjatve, in tako podaljševala trajanje zadevnega sodnega postopka.

41      Nazadnje, predložitveno sodišče navaja, da mora biti v skladu z razlago Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) terjatev potrošnika za vračilo plačil, ki jih je opravil na podlagi kreditne pogodbe, ki je neveljavna zaradi vsebovanja nepoštenih pogojev, zmanjšana za obresti na glavnico, ki bi jih moral plačati zadevni banki, če bi bila kreditna pogodba veljavna. Navedeno sodišče se sprašuje, ali Direktiva 93/13 ter načeli učinkovitosti in enakovrednosti dovoljujejo tako omejitev tožbe potrošnika za vračilo.

42      V zvezi s tem predložitveno sodišče navaja, da je nujnost takega znižanja potrošnikove terjatve pojasnjena z dejstvom, da bi vračilo vseh izpolnitev do njihovega celotnega zneska pomenilo neupravičeno obogatitev potrošnika. Vendar meni, da je ta razlaga v nasprotju z načelom enakovrednosti, saj omejuje pravico potrošnika do vračila zneskov, ki jih je brez pravnega temelja plačal banki, medtem ko lahko zadnjenavedena zahteva vračilo vseh izpolnitev brez pravnega temelja, ki jih je opravila temu potrošniku.

43      Poleg tega naj bi bila navedena razlaga tudi v nasprotju z načelom učinkovitosti. Predložitveno sodišče meni, da taka razlaga, prvič, krši to načelo na enak način, kot če bi bila bankam dana pravica do izterjave terjatev do potrošnikov na podlagi nepogodbene uporabe glavnice, in drugič, da je podobna časovni omejitvi zahtevka potrošnika za vračilo, ki naj bi bila v nasprotju z Direktivo 93/13, kot to izhaja iz sodbe z dne 21. decembra 2016, Gutiérrez Naranjo in drugi (C‑154/15, C‑307/15 in C‑308/15, EU:C:2016:980).

44      V teh okoliščinah je Sąd Rejonowy dla Warszawy-Śródmieścia w Warszawie (okrajno sodišče za Varšavo-center) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive [93/13] ter načeli učinkovitosti in enakovrednosti razlagati tako, da nasprotujejo taki sodni razlagi nacionalnih predpisov, v skladu s katero v primeru, če je v pogodbi nepošten pogoj, brez katerega se ta pogodba ne more izvajati:

1.      postane ta pogodba za nazaj od sklenitve trajno neučinkovita (nična) šele na podlagi izjave, ki jo predloži potrošnik, da se ne strinja z ohranitvijo nepoštenega pogoja v veljavi, da se zaveda posledic ničnosti pogodbe ter da soglaša z ničnostjo pogodbe,

2.      začne rok za zastaranje terjatve prodajalca ali ponudnika za vračilo izpolnitev brez pravnega temelja, opravljenih na podlagi pogodbe, teči šele od datuma, ko potrošnik predloži izjavo, navedeno v točki 1, čeprav je potrošnik od prodajalca ali ponudnika že prej zahteval plačilo in je ta lahko že prej predvidel, da so v pogodbi, ki jo je oblikoval, nepošteni pogoji,

3.      lahko potrošnik zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti šele od datuma, ko je predložil izjavo, navedeno v točki 1, čeprav je od prodajalca ali ponudnika že prej zahteval plačilo,

4.      je treba terjatev potrošnika za vračilo izpolnitev, ki jih je opravil na podlagi nične kreditne pogodbe (obroki kredita, stroški, provizije in zavarovalne premije), zmanjšati za znesek, ki ustreza zakonskim obrestim, ki bi pripadale banki, če bi bila kreditna pogodba veljavna, medtem ko lahko banka vračilo izpolnitve, ki jo je opravila na podlagi iste nične kreditne pogodbe (glavnica kredita), zahteva v polnem obsegu?“

 Pristojnost Sodišča

45      mBank trdi, da se želi s točkami 1, 2 in 3 vprašanja za predhodno odločanje v bistvu od Sodišča pridobiti razlago pravil poljskega prava, za kar naj to ne bi bilo pristojno.

46      V zvezi s tem mBank trdi, da izbira sankcij, ki jih je treba uporabiti, če pogodba ne bi bila v skladu z Direktivo 93/13 in zato brez pogoja, ki se šteje za nepošten, njen nadaljnji obstoj ne bi bil mogoč, spada na področje uporabe nacionalnega prava, tako da naj ne bi bila naloga Sodišča, temveč nacionalnih sodišč, da to pravo razlagajo in uporabijo.

47      Opozoriti je treba, da je postopek, uveden s členom 267 PDEU, instrument sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, s katerim prvo zagotavlja drugim elemente razlage prava Unije, ki jih ta potrebujejo za rešitev sporov, o katerih odločajo. V okviru tega sodelovanja je nacionalno sodišče, ki odloča o sporu o glavni stvari in edino neposredno pozna dejansko stanje tega spora ter mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, ki bo izdana, pristojno za presojo potrebe po predhodni odločbi, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi upoštevnosti vprašanj, ki jih postavi Sodišču. Zato Sodišče, kadar se zastavljena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, načeloma mora odločiti (sklep z dne 16. decembra 2021, Fedasil, C‑505/21, EU:C:2021:1049, točka 38 in navedena sodna praksa).

48      V zvezi s tem je treba opozoriti, da ureditev varstva, ki ga potrošnikom zagotavlja Direktiva 93/13, z nacionalnim pravom ne sme spremeniti obsega in torej vsebine tega varstva ter tako ogroziti krepitve učinkovitosti navedenega varstva s sprejetjem enotnih pravil glede nepoštenih pogojev, ki jo je želel zakonodajalec Unije, kot je navedeno v deseti uvodni izjavi te direktive (sodba z dne 15. junija 2023, Bank M. (Posledice ničnosti pogodbe), C‑520/21, EU:C:2023:478, točka 60 in navedena sodna praksa).

49      Poleg tega morajo nacionalna sodišča pri uporabi nacionalnega prava to pravo razlagati, kolikor je mogoče, ob upoštevanju besedila in namena Direktive 93/13, da bi se dosegel v njej določen rezultat, pri čemer zahteva po skladni razlagi vključuje obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive (sodba z dne 4. junija 2020, Kancelaria Medius, C‑495/19, EU:C:2020:431, točki 47 in 50 ter navedena sodna praksa).

50      V obravnavani zadevi se točke 1, 2 in 3 vprašanja za predhodno odločanje nanašajo na razlago določb Direktive 93/13 in ne na razlago nacionalnih pravil, zato je treba trditev, ki jo je mBank podala v zvezi z nepristojnostjo Sodišča, zavrniti.

51      Iz tega sledi, da je Sodišče pristojno, da odgovori na točke 1, 2 in 3 vprašanja za predhodno odločanje.

 Vprašanje za predhodno odločanje

52      Predložitveno sodišče z vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da v okviru razglasitve ničnosti celotne pogodbe o hipotekarnem kreditu, ki jo je s potrošnikom sklenila banka, zaradi vsebovanja v tej pogodbi nepoštenega pogoja, brez katerega njen nadaljnji obstoj ni mogoč:

–        nasprotujeta sodni razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero je izvrševanje pravic, ki jih ima ta potrošnik na podlagi te direktive, pogojeno s tem, da navedeni potrošnik pred sodiščem poda izjavo, v kateri trdi, prvič, da ne soglaša z ohranitvijo tega pogoja, drugič, da je seznanjen na eni strani s tem, da ničnost navedenega pogoja povzroči razglasitev ničnosti navedene pogodbe, in na drugi strani s posledicami te razglasitve ničnosti ter, tretjič, da se strinja z razglasitvijo ničnosti te pogodbe;

–        nasprotujeta temu, da se nadomestilo, ki ga zadevni potrošnik zahteva iz naslova vračila zneskov, ki jih je plačal na podlagi zadevne pogodbe, zmanjša za znesek, ki ustreza obrestim, ki bi jih ta banka prejela, če bi ta pogodba ostala v veljavi.

53      Za odgovor na to vprašanje je treba spomniti, da člen 6(1) Direktive 93/13 določa, da nepošteni pogoji niso zavezujoči za potrošnika. Kot izhaja iz sodne prakse, gre za kogentno določbo, katere namen je formalno ravnotežje med pravicami in obveznostmi sopogodbenikov, določeno s pogodbo, zamenjati z dejanskim ravnotežjem, tako da se med sopogodbenikoma spet vzpostavi enakost (sodba z dne 17. maja 2018, Karel de Grote – Hogeschool Katholieke Hogeschool Antwerpen, C‑147/16, EU:C:2018:320, točka 27 in navedena sodna praksa).

54      Poleg tega mora nacionalno sodišče v okviru nalog, ki jih ima na podlagi določb Direktive 93/13, po uradni dolžnosti presoditi nepoštenost pogodbenega pogoja in tako izravnati neravnotežje med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom (sodba z dne 17. maja 2018, Karel de Grote – Hogeschool Katholieke Hogeschool Antwerpen, C‑147/16, EU:C:2018:320, točka 29 in navedena sodna praksa).

55      Tako morajo v skladu s členom 6(1) Direktive 93/13 nacionalna sodišča zavrniti uporabo nepoštenih pogojev, zato da ti ne bi imeli zavezujočih učinkov za potrošnika, razen če ta temu nasprotuje (sodba z dne 26. marca 2019, Abanca Corporación Bancaria in Bankia, C‑70/17 in C‑179/17, EU:C:2019:250, točka 52 in navedena sodna praksa).

56      Vendar možnosti, ki jo ima potrošnik, da nasprotuje uporabi Direktive 93/13, ni mogoče razumeti tako, da mu je za uveljavljanje pravic, ki jih ima na podlagi te direktive, naložena pozitivna obveznost, da se sklicuje na določbe navedene direktive s formalizirano izjavo, dano pred sodiščem.

57      Ta možnost namreč pomeni le to, da se lahko potrošnik po pouku nacionalnega sodišča odloči, da se ne bo skliceval na nepoštenost in nezavezujočo naravo pogodbenega pogoja, s čimer poda svobodno in informirano soglasje k zadevnemu pogoju (glej v tem smislu sodbo z dne 3. oktobra 2019, Dziubak, C‑260/18, EU:C:2019:819, točka 53 in navedena sodna praksa). Možnost sprejetja take odločitve, ki pomeni odpoved uveljavljanju varstva, določenega z Direktivo 93/13, sama po sebi pomeni, da je potrošnik v osnovi upravičen do tega varstva.

58      Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, na katero je opozorjeno v točkah 53 in 55 te sodbe, člen 6(1) Direktive 93/13 tako zahteva, da nepošteni pogoji za potrošnike niso zavezujoči, ne da bi bilo mogoče to posledico odložiti ali pogojevati z izpolnjevanjem pogojev, ki so določeni v nacionalnem pravu ali ki izhajajo iz nacionalne sodne prakse.

59      Zato člen 6(1) Direktive 93/13 nasprotuje razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero mora potrošnik za uveljavljanje pravic, ki jih ima na podlagi te direktive, pred sodiščem podati formalizirano izjavo.

60      Poleg tega taki razlagi nasprotuje tudi obveznost, na katero je bilo opozorjeno v točkah 54 in 55 te sodbe, da nacionalno sodišče, po potrebi po uradni dolžnosti, zavrne uporabo nepoštenih pogojev, zato da ti ne bi imeli zavezujočih učinkov za potrošnika, tudi če se ta ni spustil v postopek (glej v tem smislu sodbo z dne 4. junija 2020, Kancelaria Medius, C‑495/19, EU:C:2020:431, točka 52).

61      Poleg tega bi to, da bi se od potrošnika za uveljavljanje pravic zahtevalo, naj poda formalizirano izjavo, lahko ogrozilo odvračilni učinek, ki se ga s členom 6(1) Direktive 93/13 v povezavi s členom 7(1) te direktive želi pripisati ugotovitvi nepoštenosti pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki (sodba z dne 21. decembra 2016, Gutiérrez Naranjo in drugi, C‑154/15, C‑307/15 in C‑308/15, EU:C:2016:980, točka 63), ker bi taka izjava prodajalce ali ponudnike spodbujala k zavrnitvi zunajsodnih zahtevkov potrošnikov za ugotovitev ničnosti nepoštenih pogojev, saj bi vedeli, da morajo potrošniki za uveljavljanje pravic, ki jih imajo na podlagi navedene direktive, podati formalizirano izjavo pred sodiščem.

62      Poleg tega, kar zadeva možnost, da sodišče, ki – po razglasitvi ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu, ki jo je banka sklenila s potrošnikom, zaradi vsebovanja v njej nepoštenih pogojev, brez katerih njen nadaljnji obstoj ni mogoč – odloča o zahtevku za vračilo, nadomestilo, ki ga ta potrošnik zahteva iz naslova vračila zneskov, ki jih je plačal na podlagi te pogodbe, zniža za znesek, ki ustreza obrestim, ki bi jih ta banka prejela, če bi navedena pogodba ostala v veljavi, je Sodišče razsodilo, da v tem okviru člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 nasprotujeta sodni razlagi prava države članice, v skladu s katero ima navedena banka pravico od potrošnika zahtevati nadomestilo, ki je višje od vračila glavnice, izplačane iz naslova izpolnitve te pogodbe, in od plačila zamudnih obresti po zakonski obrestni meri od datuma opomina (glej v tem smislu sodbo z dne 15. junija 2023, Bank M. (Posledice ničnosti pogodbe), C‑520/21, EU:C:2023:478, točka 84).

63      Ob upoštevanju tega pridržka v zvezi z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri je Sodišče pojasnilo, da bi razlaga nacionalnega prava, v skladu s katero bi imela banka pravico od potrošnika zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo glavnice, plačane iz naslova izpolnitve te pogodbe, in torej prejeti plačilo za potrošnikovo uporabo te glavnice, prispevala k odpravi odvračilnega učinka, ki ga ima za prodajalce ali ponudnike razglasitev ničnosti navedene pogodbe, in tako ogrozila uresničitev dolgoročnega cilja iz člena 7 Direktive 93/13 (glej v tem smislu sodbo z dne 15. junija 2023, Bank M. (Posledice ničnosti pogodbe), C‑520/21, EU:C:2023:478, točke od 76 do 78).

64      Ker je z Direktivo 93/13 izključena možnost, da bi banka zahtevala nadomestilo, ki bi bilo višje od vračila glavnice, plačane iz naslova izpolnitve pogodbe, ki je bila razglašena za nično, in od plačila zamudnih obresti po zakonski obrestni meri od datuma opomina, je s to direktivo izključeno tudi, da bi se tej banki odobrilo nadomestilo z zmanjšanjem nadomestila, ki ga je zahteval zadevni potrošnik iz naslova vračila zneskov, ki jih je plačal na podlagi zadevne pogodbe, za znesek, ki ustreza obrestim, ki bi jih navedena banka prejela, če bi ta pogodba ostala v veljavi.

65      Glede na navedeno je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da v okviru razglasitve ničnosti celotne pogodbe o hipotekarnem kreditu, ki jo je s potrošnikom sklenila banka, zaradi vsebovanja v tej pogodbi nepoštenega pogoja, brez katerega njen nadaljnji obstoj ni mogoč:

–        nasprotujeta sodni razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero je izvrševanje pravic, ki jih ima ta potrošnik na podlagi te direktive, pogojeno s tem, da navedeni potrošnik pred sodiščem poda izjavo, v kateri trdi, prvič, da ne soglaša z ohranitvijo tega pogoja, drugič, da je seznanjen na eni strani s tem, da ničnost navedenega pogoja povzroči razglasitev ničnosti navedene pogodbe, in na drugi strani s posledicami te razglasitve ničnosti ter, tretjič, da se strinja z razglasitvijo ničnosti te pogodbe;

–        nasprotujeta temu, da se nadomestilo, ki ga zadevni potrošnik zahteva iz naslova vračila zneskov, ki jih je plačal na podlagi zadevne pogodbe, zmanjša za znesek, ki ustreza obrestim, ki bi jih ta banka prejela, če bi ta pogodba ostala v veljavi.

 Stroški

66      Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (deveti senat) razsodilo:

Člen 6(1) in člen 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah je treba razlagati tako, da v okviru razglasitve ničnosti celotne pogodbe o hipotekarnem kreditu, ki jo je s potrošnikom sklenila banka, zaradi vsebovanja v tej pogodbi nepoštenega pogoja, brez katerega njen nadaljnji obstoj ni mogoč:

–        nasprotujeta sodni razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero je izvrševanje pravic, ki jih ima ta potrošnik na podlagi te direktive, pogojeno s tem, da navedeni potrošnik pred sodiščem poda izjavo, v kateri trdi, prvič, da ne soglaša z ohranitvijo tega pogoja, drugič, da je seznanjen na eni strani s tem, da ničnost navedenega pogoja povzroči razglasitev ničnosti navedene pogodbe, in na drugi strani s posledicami te razglasitve ničnosti ter, tretjič, da se strinja z razglasitvijo ničnosti te pogodbe;

–        nasprotujeta temu, da se nadomestilo, ki ga zadevni potrošnik zahteva iz naslova vračila zneskov, ki jih je plačal na podlagi zadevne pogodbe, zmanjša za znesek, ki ustreza obrestim, ki bi jih ta banka prejela, če bi ta pogodba ostala v veljavi.

Podpisi

*      Jezik postopka: poljščina.