This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 62022CC0792
Opinion of Advocate General Rantos delivered on 11 April 2024.###
Sklepni predlogi generalnega pravobranilca Rantos, predstavljeni 11. aprila 2024.
Sklepni predlogi generalnega pravobranilca Rantos, predstavljeni 11. aprila 2024.
ECLI identifier: ECLI:EU:C:2024:302
- Date of document:
- 11/04/2024
- Form:
- Sklepni predlogi
- Advocate General:
- Rantos
Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
ATHANASIOSA RANTOSA,
predstavljeni 11. aprila 2024(1)
Zadeva C‑792/22
Parchetul de pe lângă Judecătoria Rupea,
LV,
CRA,
LCM
Kazenski postopek
proti
MG,
ob udeležbi
SC Energotehnica SRL Sibiu
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Curtea de Apel Braşov (pritožbeno sodišče v Braşovu, Romunija))
„ Predhodno odločanje – Socialna politika – Direktiva 89/391/EGS – Ukrepi za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu – Načelo učinkovitosti prava Unije – Smrt delavca ob posegu – Vzporedna kazenski in upravni postopek pred nacionalnima sodiščema – Pravnomočna sodba upravnega sodišča, v skladu s katero ta poseg ne pomeni ‚nesreče pri delu‘ – Nacionalna zakonodaja, ki določa, da ima taka pravnomočna sodba učinek pravnomočnosti pred kazenskim sodiščem – Možnost, da to kazensko sodišče navedeni poseg opredeli kot ‚nesrečo pri delu‘ ter izreče kazenske in civilne sankcije “
I. Uvod
1. Po smrti električarja, do katere je prišlo med posegom na električni instalaciji, je bil sprožen upravni spor zoper družbo, v kateri je bila zaposlena žrtev, hkrati pa je bil uveden kazenski postopek zoper električarja, delovodjo, ki dela za to družbo, zaradi neupoštevanja zakonskih ukrepov s področja zdravja in varnosti pri delu ter zaradi povzročitve smrti iz malomarnosti, v okviru katerega je družina pokojnega električarja vložila premoženjskopravni zahtevek zoper navedeno družbo in delovodjo.
2. Upravno sodišče je ob koncu upravnega spora s pravnomočno sodbo razsodilo, da ta poseg ni bil „nesreča pri delu“, zaradi česar so bile upravne sankcije, naložene omenjeni družbi, razveljavljene. Poleg tega nacionalna zakonodaja, kot jo razlaga ustavno sodišče zadevne države članice, določa, da imajo pravnomočne sodbe sodišč, ki niso kazenska, v zvezi s predhodnim vprašanjem v kazenskem postopku učinek pravnomočnosti pred kazenskim sodiščem. Opredelitev navedenega posega kot „nesreča pri delu“ pa naj bi bila tako predhodno vprašanje.
3. Ali Direktiva 89/391/EGS(2), katere namen je spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu, nasprotuje taki nacionalni zakonodaji, ki kazenskemu sodišču, ki to zadevo obravnava, preprečuje, da bi preučilo, ali je mogoče isti poseg opredeliti kot „nesrečo pri delu“, in posledično izreklo kazenske ali civilne sankcije proti delovodji in delodajalcu? To je v bistvu vprašanje, ki ga je postavilo Curtea de Apel Braşov (pritožbeno sodišče v Braşovu, Romunija), kazensko sodišče v postopku v glavni stvari.
4. Ta zadeva, ki je nova, daje Sodišču priložnost, da pojasni podrobna pravila glede razmerja med nacionalnimi pravnimi sredstvi, da bi se v okviru izvajanja Direktive 89/391 zagotovilo upoštevanje načela učinkovitosti prava Unije za zainteresirane stranke in zlasti varstvo pravice do obrambe.
II. Pravni okvir
A. Pravo Unije
5. Oddelek I Direktive 89/391, naslovljen „Splošne določbe“, vsebuje člene od 1 do 4. Člen 1 te direktive, naslovljen „Cilj“, določa:
„1. Cilj te direktive je vpeljati ukrepe za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu.
2. V ta namen vsebuje splošna načela v zvezi s preprečevanjem poklicnih bolezni, zaščito varnosti in zdravja, odpravo tveganj in vzrokov poškodb pri delu, obveščanjem, svetovanjem, uravnoteženim sodelovanjem v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali prakso in usposabljanjem delavcev in njihovih zastopnikov ter tudi splošna navodila za izvajanje opredeljenih načel.
3. Ta direktiva ne vpliva na obstoječe ali prihodnje nacionalne določbe in določbe Skupnosti, ki zagotavljajo boljšo varnost in zdravje delavcev pri delu.“
6. Člen 4 navedene direktive določa:
„1. Države članice izvedejo potrebne aktivnosti, s katerimi zagotovijo, da veljajo za delodajalce, delavce in zastopnike delavcev zakonski predpisi, potrebni za izvajanje te direktive.
2. Države članice zagotovijo v ta namen ustrezen nadzor in kontrolo.“
7. Člen 5 iste direktive, naslovljen „Splošna določba“, ki je v oddelku II te direktive, naslovljenem „Obveznosti delodajalca“, določa:
„1. Delodajalec je dolžan v vseh pogledih zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom.
[…]
3. Obveznosti delavcev na področju varnosti in zdravja pri delu ne vplivajo na načelo odgovornosti delodajalca.
4. Ta direktiva ne omejuje možnosti države članice, da izključi ali omeji odgovornost delodajalcev, kjer do pojavov prihaja zaradi nenavadnih in nepredvidljivih okoliščin, ki niso pod nadzorom delodajalcev, ali zaradi izjemnih dogodkov, katerih posledicam se kljub vsej potrebni skrbi ne bi bilo mogoče izogniti.
Države članice niso dolžne izvajati možnosti iz prvega pododstavka.“
B. Romunsko pravo
1. Kazenski zakonik
8. Člen 192 Legea nr. 286/2009, privind Codul penal (zakon št. 286/2009 o kazenskem zakoniku) z dne 17. julija 2009(3) v različici, ki je veljala v času dejanskega stanja v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: kazenski zakonik), naslovljen „Povzročitev smrti iz malomarnosti“, v odstavku 2 določa:
„Povzročitev smrti iz malomarnosti, ki je posledica neupoštevanja zakonskih določb ali previdnostnih ukrepov, predvidenih za opravljanje poklica ali obrti ali za opravljanje določene dejavnosti, se kaznuje z zaporno kaznijo od dveh do sedmih let. Kadar kršitev zakonskih določb ali previdnostnih ukrepov sama po sebi pomeni kaznivo dejanje, se uporabljajo pravila o steku kaznivih dejanj.“
9. Člen 350 tega zakonika, naslovljen „Neupoštevanje zakonskih predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu“, v odstavkih 1 in 3 določa:
„1. Kdor ne upošteva obveznosti in ukrepov, določenih na področju varnosti in zdravja pri delu, povzroči neposredno nevarnost nesreče pri delu ali poklicne bolezni, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do treh let ali denarno kaznijo.
[…]
3. Dejanja iz odstavkov 1 in 2 se kaznujejo z zaporno kaznijo od treh mesecev do enega leta ali z denarno kaznijo, če so storjena iz malomarnosti.“
2. Zakonik o kazenskem postopku
10. Člen 52 Legea nr. 135/2010, privind Codul de procedură penală (zakon št. 135/2010 o zakoniku o kazenskem postopku) z dne 1. julija 2010(4), v različici, ki je veljala v času dejanskega stanja v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: zakonik o kazenskem postopku), naslovljen „Predhodna vprašanja“, določa:
„1. Kazensko sodišče je pristojno za obravnavo vseh predhodnih vprašanj, upoštevnih za odločitev v zadevi, tudi če po svoji naravi spadajo v pristojnost drugega sodišča, razen v primerih, ko odločanje ni v pristojnosti sodišč.
2. Kazensko sodišče mora o predhodnem vprašanju odločiti v skladu s pravnimi pravili in dokaznimi sredstvi, ki veljajo za področje, na katero se to vprašanje nanaša.
3. Pravnomočne sodbe sodišč, ki niso kazenska sodišča, o predhodnem vprašanju v kazenskem postopku imajo učinek pravnomočnosti pred kazenskim sodiščem, z izjemo okoliščin v zvezi z obstojem kaznivega dejanja.“
3. Zakon št. 319/2006
11. Legea nr. 319/2006 a securităţii şi sănătăţii în muncă (zakon št. 319/2006 o varnosti in zdravju pri delu) z dne 14. julija 2006(5) (v nadaljevanju: zakon št. 319/2006) prenaša Direktivo 89/391 v romunski pravni red. Člen 5(g) tega zakona določa:
„V tem zakonu se uporabljajo te opredelitve pojmov:
[…]
(g) nesreča pri delu – huda telesna poškodba ali akutna zastrupitev na delovnem mestu, ki se zgodi pri opravljanju dela ali službenih dolžnosti, katerih posledica je začasna nezmožnost za delo za najmanj tri koledarske dni, invalidnost ali smrt.“
12. Člen 7(4)(c) navedenega zakona določa:
„Brez poseganja v druge določbe tega zakona delodajalec ob upoštevanju narave dejavnosti podjetja in/ali enote:
[…]
(c) pri dodeljevanju dela upošteva sposobnosti delavcev v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu.“
13. Člen 20(1)(b) istega zakona določa:
„Delodajalec zagotovi pogoje, v katerih je vsak delavec deležen zadostnega in ustreznega usposabljanja na področju varnosti in zdravja pri delu, zlasti v obliki informacij in navodil, značilnih za njegovo delovno mesto in delo, ki ga opravlja:
[…]
(b) ob spremembi zaposlitve ali premestitve.“
14. Člen 22 zakona št. 319/2006 določa:
„Vsak delavec svoje delo opravlja v skladu s svojo usposobljenostjo, pripravo in navodili, ki jih prejme od delodajalca, tako da se ne izpostavlja oziroma da ne izpostavlja drugih oseb, na katere bi lahko vplivala njegova dejanja ali opustitve pri njegovem delu, tveganjem nesreče ali poklicne bolezni.“
4. Odločba št. 1146/2006
15. Priloga I k Hotărârea Guvernului nr. 1146/2006, privind cerințele minime de securitate și sănătate pentru utilizarea în muncă de către lucrători a echipamentelor de muncă (odločba vlade št. 1146/2006 o minimalnih varnostnih in zdravstvenih zahtevah za delavce pri uporabi delovne opreme) z dne 30. avgusta 2006(6) (v nadaljevanju: odločba št. 1146/2006) določa:
„[…]
3.3.2.1. Pri električnih instalacijah in delovni opremi je varnost pred električnim udarom z neposrednim stikom zagotovljena s tehničnimi ukrepi, ki jih dopolnjujejo organizacijski ukrepi.
[…]
3.3.2.3. Zaščita pred električnim udarom z neposrednim stikom se zagotovi z naslednjimi organizacijskimi ukrepi:
(a) posege na električnih instalacijah (odprava napak, popravila, priključevanje itd.) lahko izvajajo samo za to kvalificirani in pooblaščeni električarji, ki so usposobljeni za zadevna dela;
(b) posegi morajo biti izvedeni na podlagi ene od oblik dela;
[…]
(e) za vsak poseg na električnih instalacijah so potrebna navodila za delo;
[…]
3.3.2.4. Posegi na instalacijah, strojih, opremi in napravah, ki uporabljajo električno energijo, so dovoljeni le na podlagi naslednjih oblik dela:
[…]
(d) ustna navodila (DV);
[…]
3.3.23.1. Pri električnih instalacijah ali delovni opremi, pri katerih se delo opravlja v breznapetostnem stanju ali pod napetostjo, se uporabijo elektroizolacijska zaščitna sredstva.
[…]
3.3.23.4. Dela na električnih instalacijah in opremi pod napetostjo opravlja osebje, pooblaščeno za delo pod napetostjo.
[…]“
III. Spor o glavni stvari, vprašanji za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem
16. Iz predložitvene odločbe je razvidno, da je 5. septembra 2017 električar, zaposlen pri družbi Energotehnica (v nadaljevanju: žrtev), umrl zaradi električnega udara med posegom, ki je obsegal zamenjavo zunanje svetilke na nizkonapetostnem drogu, na kmetiji za vzrejo živali v občini Ticușu, okrožje Brașov (Romunija) (v nadaljevanju: zadevni poseg).
17. Inspectoratul Teritorial de Muncă Brașov (krajevni pristojni inšpektorat za delo v Brașovu, Romunija, v nadaljevanju: ITM) je v okviru upravnega postopka izvedel preiskavo, ki je vključevala zaslišanje prič ter pridobitev ustreznih dokumentov v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu. ITM je po tej preiskavi 9. septembra 2019 sestavil zapisnik o preiskavi (v nadaljevanju: zapisnik o preiskavi), v katerem je zadevni poseg opredelil kot „nesrečo pri delu s smrtnim izidom“.
18. ITM je v tem zapisniku družbi Energotehnica naložil upravni globi, ker je odobrila poseg na delujoči instalaciji pod napetostjo s strani nepooblaščenega in neusposobljenega osebja in ker delavca ni seznanila z gradivom, ki se nanaša na posebne izobraževalne teme. Ti sankciji se dejansko nista izvršili, ker je bila njuna izvršitev odložena do konca kazenskega postopka. Osebi, ki je zaposlena v tej družbi, ni bila izrečena nobena upravna sankcija, ker v skladu s členom 39(1) zakona št. 319/2006 samo dejanja, ki jih storijo delodajalci, ki so v enem od položajev, predvidenih s tem zakonom, pomenijo upravne prekrške, ne pa dejanja, ki jih storijo delavci.
19. Družba Energotehnica je zoper ITM pri Tribunalul Sibiu (okrožno sodišče v Sibiuju, Romunija) vložila tožbo v upravnem sporu, v kateri je predlagala razglasitev ničnosti zapisnika o preiskavi. Zaslišani sta bili le dve priči, sodelavki žrtve. To sodišče je s sodbo z dne 10. februarja 2021 tej tožbi ugodilo in ta zapisnik razglasilo za delno ničen v delu, v katerem se nanaša na ugotovitve v zvezi z družbo Energotehnica. Glede tega je navedeno sodišče menilo, prvič, da je bil zadevni poseg opravljen zunaj delovnega časa in, drugič, da noben dokaz ne potrjuje, da je bilo žrtvi dano ustno navodilo za izvedbo tega posega. ITM je zoper to sodbo vložil pritožbo pri Curtea de Apel Alba Iulia (pritožbeno sodišče v Albi Iulii, Romunija), ki je s sodbo z dne 14. junija 2021 ugodilo ugovoru ničnosti, ki ga je vložila družba Energotehnica, in to pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.
20. Vzporedno z upravnim postopkom je državni tožilec Parchetul de pe lângă Judecătoria Rupea (državno tožilstvo pri prvostopenjskem sodišču v Rupei, Romunija) začel kazenski postopek. Z obtožnim aktom državnega tožilca z dne 31. julija 2020 je bila oseba MG, zaposlena pri družbi Energotehnica kot električar in delovodja, obtožena pred Judecătoria Rupea (prvostopenjsko sodišče v Rupei) zaradi naslednjih kaznivih dejanj: prvič, neupoštevanja zakonskih ukrepov s področja zdravja in varnosti pri delu iz člena 350(1) in (3) kazenskega zakonika in, drugič, povzročitve smrti iz malomarnosti iz člena 192(2) kazenskega zakonika v povezavi s členom 38(1) tega zakonika o realnem steku kaznivih dejanj. V tem obtožnem aktu je bilo navedeno, da je 5. septembra 2017 okoli 18. ure ob koncu delovnega časa oseba MG, odgovorna za delovišče in s posebnimi nalogami organiziranja dela, usposabljanja osebja, ki opravlja delo, in sprejemanja ukrepov za zagotavljanje zaščitnih sredstev na delu in zaščitne opreme, predvidene s posebnimi navodili za vsako delovišče, dala žrtvi, ki je spadala pod njen nadzor, ustno navodilo za delo, in sicer za zadevni poseg, ne da bi sprejela zahtevane ukrepe za zdravje in varnost pri delu (in sicer da bi dodelila to nalogo samo osebju, ki je kvalificirano za poklic električarja, pooblaščeno in usposobljeno za zadevno delo pod nadzorom delovodje) ter v razmerah, v katerih se je ta poseg izvajal na delujoči električni instalaciji pod napetostjo ter brez zaščitnih izolacijskih rokavic.
21. V okviru tega kazenskega postopka zoper osebo MG so bili zaslišani očividci, upoštevni dokumenti v zvezi z zdravjem in varnostjo pri delu pa so bili vloženi v spis zadeve. Predložen je bil tudi preiskovalni spis v zvezi z zadevnim posegom, vključno z zapisnikom o preiskavi. V okviru navedenega kazenskega postopka so osebe LV, CRA in LCM, torej žena, hči oziroma sin žrtve, uveljavljale premoženjskopravni zahtevek (v nadaljevanju: oškodovanci) in predlagale, naj se osebi MG in družbi Energotehnica naloži plačilo odškodnine zaradi smrti žrtve. Zoper družbo Energotehnica, ki je zgolj civilno odgovorna stranka, ni bila opravljena kazenska preiskava v smislu, da ima ta družba v skladu z romunskim civilnim pravom zakonsko ali pogodbeno obveznost, da sama ali solidarno v celoti ali delno povrne škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, in se v postopku šteje za odgovorno.
22. Judecătoria Rupea (prvostopenjsko sodišče v Rupei) je s kazensko sodbo z dne 24. decembra 2021 ugotovilo, da je treba osebo MG oprostiti storitve kaznivih dejanj neupoštevanja zakonskih ukrepov s področja varnosti in zdravja pri delu ter povzročitve smrti iz malomarnosti. Poleg tega je to sodišče civilno tožbo, ki so jo oškodovanci vložili zoper osebo MG in družbo Energotehnica, zavrnilo kot neutemeljeno. V zvezi s tem je navedeno prvostopenjsko sodišče menilo, prvič, da ni bilo brez vsakršnega razumnega dvoma dokazano, da je oseba MG dala ustno navodilo za delo, saj je edina izjava, ki neposredno potrjuje to navodilo, izjava očividca, ki pa ni podprta z nobenim drugim neposrednim dokazom, medtem ko so drugi delavci, ki so bili prav tako prisotni, zanikali, da bi slišali navedeno navodilo za delo. To sodišče je ugotovilo, drugič, da je do zadevnega posega prišlo okoli 18.30 oziroma 18.40, torej po koncu delovnega časa (za katerega se je štelo, da je okoli 17. oziroma 18. ure), zaradi česar tega posega ni mogoče opredeliti kot „nesrečo pri delu“.
23. Državni tožilec in oškodovanci so zoper to sodbo vložili pritožbo pri Curtea de Apel Brașov (pritožbeno sodišče v Brașovu, Romunija), ki je predložitveno sodišče. Državni tožilec pred tem sodiščem trdi, da obstajajo dokazi, ki brez vsakršnega razumnega dvoma potrjujejo ustno navodilo, ki ga je oseba MG dala žrtvi, da izvede zadevni poseg, pri čemer se je skliceval na izjavo očividca, ki jo potrjujejo trditve drugih delavcev, prisotnih na kraju samem. Oškodovanci so trdili, da obstajajo dokazi v podporo obtožbi, pri čemer so se sklicevali na izjavo istega očividca in zapisnik preiskave.
24. Predložitveno sodišče navaja, da mora, ker odloča o pritožbi v okviru kazenskega postopka zoper osebo MG, zadevo obravnavati z vseh pravnih ali dejanskih vidikov, ker je pritožba popolnoma devolutivno pravno sredstvo. V teh okoliščinah bi to sodišče lahko ponovno preučilo dokaze, predložene na prvi stopnji, in preučilo nove dokaze ter ponovno presodilo vse dokaze. Vendar navedeno sodišče navaja, da je Tribunalul Sibiu (okrožno sodišče v Sibiuju) že ugotovilo dejansko stanje v postopku v glavni stvari in je menilo, da zadevni poseg ni nesreča pri delu. Predložitveno sodišče poudarja, da bi lahko ta ugotovitev pred njim imela učinek pravnomočnosti, saj gre pri tem procesnopravnem položaju za „predhodno vprašanje“ v kazenskem postopku v smislu člena 52 zakonika o kazenskem postopku.
25. V zvezi s tem to sodišče poudarja, da je Curtea Constituțională (ustavno sodišče, Romunija) z odločbo št. 102/2021 z dne 17. februarja 2021 ugodilo ustavni pritožbi v zvezi s členom 52(3) zakonika o kazenskem postopku, v katerem je bilo določeno, da imajo pravnomočne sodbe sodišč, ki niso kazenska sodišča, o predhodnem vprašanju v kazenskem postopku učinek pravnomočnosti pred kazenskim sodiščem, z izjemo okoliščin v zvezi z obstojem kaznivega dejanja. Curtea Constituțională (ustavno sodišče) naj bi tako ugotovilo, da je izraz „z izjemo okoliščin v zvezi z obstojem kaznivega dejanja“ iz te določbe protiustaven. V tem okviru naj bi Curtea Constituțională (ustavno sodišče) med drugim razsodilo, da so predhodna vprašanja vidiki postopka, ki niso kazenske narave in o katerih je treba odločiti pred odločanjem o vsebinskih vprašanjih v kazenski zadevi ter ki se nanašajo na obstoj bistvenega zakonskega znaka kaznivega dejanja, kot je položaj pred storitvijo kaznivega dejanja ali bistveni element vsebine kaznivega dejanja.
26. Po mnenju predložitvenega sodišča je v obravnavanem primeru opredelitev zadevnega posega kot „nesreče pri delu“ bistveni zakonski znak kaznivega dejanja, ki ima naravo dejanskega ali pravnega elementa, katerega obstoj je treba preveriti pred pravično odločitvijo v kazenski zadevi, in ki ga je torej mogoče šteti za „predhodno vprašanje“ v smislu člena 52(3) zakonika o kazenskem postopku.
27. Predložitveno sodišče poudarja tudi, da bi v postopku v glavni stvari Tribunalul Sibiu (okrožno sodišče v Sibiuju) ali Curtea de Apel Alba Iulia (pritožbeno sodišče v Albi Iulii) lahko prekinilo odločanje na podlagi različnih postopkovnih razlogov, med drugim na podlagi pravila, da med kazenskim postopkom civilni postopek ne teče, kot je določeno v romunskem zakoniku o civilnem postopku. Vendar naj se v obravnavanem primeru prekinitev postopka zaradi kazenskega postopka, ki teče, ne bi uveljavljala pred upravnimi sodišči, pri čemer ni določena nobena postopkovna sankcija, saj je prekinitev postopka v skladu z določbami tega zakonika o civilnem postopku za civilno sodišče neobvezna.
28. Predložitveno sodišče dodaja, da bi moralo v okoliščinah, v katerih oškodovanci v kazenskem postopku niso sodelovali v upravnem postopku in je delodajalec v tem zadnjem postopku uspel le proti pristojnemu upravnemu organu (in sicer ITM), osebo MG oprostiti očitanih kaznivih dejanj, zaradi česar bi bila civilna tožba, ki so jo vložili oškodovanci, zavrnjena kot neutemeljena, če bi, kot se zahteva z odločbo Curtea Constituțională (ustavno sodišče) št. 102/2021, odločitvi upravnega sodišča, s katero je bil zadevni poseg opredeljen kot „zunaj delovnega časa“, priznalo učinek pravnomočnosti. Tak položaj pa naj bi kršil načelo varstva delavcev in načelo odgovornosti delodajalca, ki sta določena v členu 1(1) in (2) ter členu 5(1) Direktive 89/391 v povezavi s členom 31(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).
29. V teh okoliščinah je Curtea de Apel Brağov (pritožbeno sodišče v Braşovu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali načelo varstva delavcev in načelo odgovornosti delodajalca iz člena 1(1) in (2) ter člena 5(1) Direktive [89/391], prenesene v nacionalno zakonodajo z zakonom št. 319/2006 […], v povezavi s členom 31(1) [Listine] nasprotujeta zakonodaji, kakršna se v skladu z [razlago v odločbi] nacionalnega ustavnega sodišča uporablja v postopku v glavni stvari, na podlagi katere lahko upravno sodišče na zahtevo delodajalca in v kontradiktornem postopku, v katerem je sodeloval le organ državne uprave, pravnomočno odloči, da dogodka ni mogoče opredeliti kot nesreče pri delu v smislu te direktive, in tako lahko prepreči, da bi kazensko sodišče – na podlagi kazenskega pregona državnega tožilca v kazenskem postopku zoper odgovornega delavca ter tožbe oškodovanca v civilnem postopku zoper istega delodajalca, ki je civilno odgovoren v kazenskem postopku, in njegovega odgovornega delavca – sprejelo drugačno odločitev glede opredelitve istega dogodka kot nesreče pri delu, [pri čemer je opredelitev] zakonski znak kaznivih dejanj, ki so predmet kazenskega postopka (brez katerega poleg kazenske odgovornosti ni mogoče ugotoviti niti kazenske niti civilne odgovornosti), ob upoštevanju pravnomočnosti upravne odločbe?
2. Če je odgovor [na prvo vprašanje] pritrdilen: ali je treba načelo primarnosti prava Unije razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji ali praksi, na podlagi katere so splošna nacionalna sodišča vezana na odločbe nacionalnega ustavnega sodišča in zaradi tega ne morejo, ne da bi storila disciplinsko kršitev, po uradni dolžnosti opustiti uporabe sodne prakse, ki izhaja iz teh odločb, tudi če ob upoštevanju sodbe Sodišča menijo, da je ta sodna praksa v nasprotju s členom 1(1) in (2) ter členom 5(1) Direktive Sveta 89/391[…], prenesene v nacionalno pravo z zakonom št. 319/2006, v povezavi s členom 31(1) [Listine]?“
30. Parchetul de pe lângă Judecătoria Rupea (državno tožilstvo pri prvostopenjskem sodišču v Rupei), romunska vlada in Evropska komisija so Sodišču predložili pisna stališča.
31. Na zahtevo Sodišča se ti sklepni predlogi osredotočajo na analizo prvega vprašanja za predhodno odločanje.
IV. Analiza
32. Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali je treba Direktivo 89/391 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, na podlagi katere lahko upravno sodišče s pravnomočno sodbo, ki ima pred kazenskim sodiščem učinek pravnomočnosti, odloči, da dogodek ne pomeni „nesreče pri delu“, zaradi česar kazensko sodišče, ki zadevo obravnava, delavcu, ki je odgovoren za delovišče, in delodajalcu ne more izreči kazenskih ali civilnih sankcij.
A. Dopustnost prvega vprašanja za predhodno odločanje
33. Romunska vlada se je v pisnih stališčih sklicevala na nedopustnost prvega vprašanja za predhodno odločanje in posledično drugega vprašanja za predhodno odločanje, ker se, prvič, določba nacionalnega prava, katere skladnost z Direktivo 89/391 je sporna, in sicer člen 52 zakonika o kazenskem postopku, nanaša na vprašanje pravnomočnosti. Drugič, člen 5(1) te direktive naj bi določal splošno obveznost delodajalca, da zagotovi varnost, ne da bi se izrekel o posebni obliki odgovornosti. Predmet spora o glavni stvari pa naj bi bila vzpostavitev kazenske odgovornosti delavca za smrt drugega delavca, medtem ko se navedena direktiva, za katere razlago se prosi, nanaša na obveznosti delodajalca do delavcev. Zato naj predložitvenemu sodišču ne bi bilo treba odločiti o pravnem razmerju, ki spada na področje uporabe te direktive.
34. V obravnavanem primeru je treba poudariti, da je družina žrtve pred predložitvenim sodiščem vložila premoženjskopravni zahtevek zoper osebo MG in družbo Energotehnica. Zato to sodišče odloča o tožbi proti delodajalcu, katerega civilna odgovornost lahko nastane, če se zadevni poseg opredeli kot „nesreča pri delu“. Poleg tega je vprašanje naložitve civilnih sankcij delodajalcu povezano z obsegom načela pravnomočnosti sodbe, ki jo je izreklo upravno sodišče. Zato so postopkovna pravila v zvezi s pravnimi sredstvi, ki jih določa zadevna nacionalna zakonodaja, povezana z nastankom odgovornosti delodajalca, če ta v okviru izvajanja Direktive 89/391 s strani zadevne države članice ni zagotovil zaščite varnosti in zdravja delavcev pri delu.
35. Zato menim, da je prvo vprašanje za predhodno odločanje dopustno.
B. Odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje
36. Spomniti je treba, da je bila Direktiva 89/391 sprejeta na podlagi člena 118a Pogodbe EGS (po spremembi postal člen 153 PDEU), v skladu s katerim se države članice zavezujejo, da spodbujajo izboljševanje varnosti in zdravja delavcev pri delu in usklajujejo razmere, ki obstajajo na tem področju, ob ohranjanju doseženih izboljšav. Člen 1(1) in (2) te direktive tako določa, da je njen cilj vpeljati ukrepe za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu, in da v ta namen vsebuje splošna načela v zvezi s preprečevanjem poklicnih bolezni, zaščito varnosti in zdravja, odpravo tveganj in vzrokov poškodb pri delu, obveščanjem, svetovanjem, uravnoteženim sodelovanjem v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali prakso in usposabljanjem delavcev in njihovih zastopnikov ter tudi splošna navodila za izvajanje opredeljenih načel.
37. Poleg tega člen 4 navedene direktive v odstavku 1 določa, da države članice izvedejo potrebne aktivnosti, s katerimi zagotovijo, da veljajo za delodajalce, delavce in zastopnike delavcev zakonski predpisi, potrebni za izvajanje te direktive, v odstavku 2 pa, da države članice zagotovijo v ta namen ustrezen nadzor in kontrolo.(7) Člen 5(1) Direktive 89/391 tudi določa, da je delodajalec dolžan v vseh pogledih zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. V skladu s sodno prakso Sodišča ni mogoče trditi, da mora delodajalec nositi objektivno odgovornost zgolj na podlagi člena 5(1) te direktive, ker ta določba zgolj predpisuje splošno delodajalčevo obveznost zagotavljanja varnosti, ne da bi se izrekla o kakršni koli obliki odgovornosti.(8)
38. V odstavkih 3 in 4 tega člena 5 je pojasnjeno, da obveznosti delavcev na področju varnosti in zdravja pri delu ne vplivajo na načelo odgovornosti delodajalca in da ta direktiva ne omejuje možnosti države članice, da izključi ali omeji odgovornost delodajalcev, kjer do pojavov prihaja zaradi nenavadnih in nepredvidljivih okoliščin, ki niso pod nadzorom delodajalcev, ali zaradi izjemnih dogodkov, katerih posledicam se kljub vsej potrebni skrbi ne bi bilo mogoče izogniti.
39. Iz besedila Direktive 89/391 izhaja, da čeprav se ta sklicuje na načelo odgovornosti delodajalca in določa splošne obveznosti v zvezi z zaščito varnosti in zdravja delavcev v vseh vidikih, povezanih z delom, pa ne vsebuje nobene posebne določbe o sankcijah, ki jih države članice uporabljajo za delodajalce, ki niso spoštovali teh obveznosti. Poleg tega je zakonodajalec Unije sprejel več posebnih direktiv v smislu člena 16(1) Direktive 89/391,(9) zlasti direktive 89/654/EGS(10), 89/656/EGS(11) in 2009/104/ES(12). Vendar te direktive prav tako ne vsebujejo posebnih določb v zvezi z naložitvijo sankcij delodajalcem, ki niso zagotovili zaščite varnosti in zdravja delavcev.(13)
40. Poleg tega člen 31 Listine, naslovljen „Pošteni in pravični delovni pogoji“, v odstavku 1 določa, da ima „[v]sak delavec […] pravico do zdravih in varnih delovnih pogojev ter delovnih pogojev, ki spoštujejo njegovo dostojanstvo“. Zato se ta določba, na katero se sklicuje predložitveno sodišče v prvem vprašanju za predhodno odločanje, ne nanaša na sankcije, ki jih je mogoče naložiti, če zaščita varnosti in zdravja delavcev ni bila zagotovljena.
41. Konkretneje, v zvezi z zadevnim posegom, katerega opredelitev kot „nesreča pri delu“ je predmet postopka v glavni stvari, naj opozorim, da Unija v skladu s členom 34(1) Listine priznava in spoštuje pravico do dostopa do dajatev socialne varnosti in socialnih služb, ki nudijo varstvo v primerih, kot so, med drugim, nesreče pri delu. Nasprotno pa pravo Unije trenutno ne ureja meril, na podlagi katerih je mogoče dogodek opredeliti kot „nesrečo pri delu“, niti sankcij, ki se uporabijo za delodajalca zaradi take nesreče, niti podrobnih pravil za določitev odškodnine, ki jo je treba dodeliti žrtvi.
42. V obravnavanem primeru se predložitveno sodišče sprašuje, ali je v skladu s pravom Unije postopkovno pravilo, ki ga določa nacionalna zakonodaja in v skladu s katerim ima pravnomočna sodba upravnega sodišča, v kateri je bilo razsojeno, da zadevni poseg ne pomeni „nesreče pri delu“, učinek pravnomočnosti pred njim, torej pred kazenskim sodiščem, zaradi česar ne bi moglo izreči kazenske sankcije osebi MG ter civilne sankcije tej osebi in/ali družbi Energotehnica.(14)
43. V zvezi s tem iz sodne prakse Sodišče izhaja, da mora ob neobstoju predpisov Unije na tem področju vsaka država članica na podlagi načela procesne avtonomije držav članic določiti pravila upravnega in sodnega postopka, ki zagotavljajo visoko raven varstva pravic, ki jih posameznikom daje pravo Unije.(15) Ta pravila ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki se nanašajo na podobna pravna sredstva, določena za varstvo pravic, pridobljenih na podlagi notranjega pravnega reda (načelo enakovrednosti), niti ne smejo praktično onemogočati ali čezmerno oteževati uresničevanja pravic, ki jih daje pravni red Unije (načelo učinkovitosti).(16) Kar poleg tega zadeva zlasti pravnomočnost, če na tem področju ni predpisov Unije, so pravila za izvajanje načela pravnomočnosti na podlagi načela procesne avtonomije držav članic določena tudi v nacionalnem pravnem redu držav članic, pri čemer je treba vsekakor upoštevati načeli enakovrednosti in učinkovitosti.(17)
44. V skladu s sodno prakso Sodišča v zvezi z načelom učinkovitosti je treba vsak primer, v katerem se postavlja vprašanje, ali se z neko nacionalno postopkovno določbo onemogoča ali pretirano otežuje uporaba prava Unije, preizkusiti ob upoštevanju umestitve te določbe v celotnem postopku, poteka postopka in njegovih posebnosti pred različnimi nacionalnimi sodišči. S tega vidika je treba po potrebi upoštevati načela, na katerih temelji nacionalni sodni sistem, kot so načelo varstva pravice do obrambe, načelo pravne varnosti in načelo učinkovitega poteka postopka.(18)
45. Povedno drugače, države članice morajo, kadar določijo postopkovna pravila v zvezi s sodnimi pravnimi sredstvi, namenjenimi zagotovitvi varstva pravic, ki jih daje Direktiva 89/391, zagotoviti spoštovanje pravice do učinkovitega pravnega sredstva in dostopa do nepristranskega sodišča iz člena 47 Listine, ki pomeni potrditev načela učinkovitega sodnega varstva.(19)
46. Zato morajo države članice pri izbiri sankcij spoštovati načelo učinkovitosti, s katerim se zahteva uvedba učinkovitih in odvračilnih sankcij, pri čemer pa praviloma ne zahteva, da so te sankcije kakšne posebne vrste.(20) Te sankcije so tako lahko kazenske in/ali civilne. Če se sankcije ne bi uporabile za delodajalca, ki ne spoštuje nacionalnih določb, s katerimi je bila prenesena Direktiva 89/391, in sicer v obravnavanem primeru zakona št. 319/2006, bi bila ogrožena polni učinek in učinkovito varstvo pravic, zagotovljenih s to direktivo, čeprav se člen 153(1)(a) PDEU nanaša na izboljšanje delovnega okolja za varovanje zdravja in varnosti delavcev.
47. Postopek v glavni stvari se nanaša na možnost naložitve kazenskih in civilnih sankcij, ki niso povezane z načelom ne bis in idem,(21) temveč z načelom pravnomočnosti, ker je upravno sodišče že ugotovilo, da zadevnega posega ni mogoče opredeliti kot „nesrečo pri delu“. V zvezi s tem poudarjam, da uporaba načela „med kazenskim postopkom civilni postopek ne teče“ civilnemu sodišču, kadar sta bila začeta civilni in kazenski postopek zaradi istih dejstev, nalaga, da prekine odločanje do izreka dokončne kazenske odločbe.(22) V obravnavanem primeru je v romunskem pravu uporabljeno nasprotno načelo, in sicer, da med civilnim postopkom(23) kazenski postopek ne teče. Iz predložitvene odločbe je namreč razvidno, da bi v postopku v glavni stvari upravno sodišče lahko prekinilo odločanje do pravnomočne odločbe kazenskega sodišča, vendar je taka prekinitev postopka za upravno sodišče neobvezna, kar ima za posledico uporabo člena 52(3) zakonika o kazenskem postopku, v skladu s katerim imajo pravnomočne sodbe sodišč, ki niso kazenska, o predhodnem vprašanju v kazenskem postopku učinek pravnomočnosti pred kazenskim sodiščem.(24)
48. Ob upoštevanju sodne prakse Sodišča je treba ugotoviti, da taka določba ni v nasprotju s pravom Unije, ker je na njeni podlagi mogoče preprečiti sprejetje protislovnih odločb, ki bi lahko ogrozile pravno varnost,(25) če se, kot je bilo navedeno v točki 43 teh sklepnih predlogov, spoštuje načelo učinkovitosti prava Unije.
49. Naj dodam, da kadar upravno sodišče vsebinsko preuči in podrobno presodi vse dokaze v zvezi z opredelitvijo dogodka kot „nesreče pri delu“, zgolj dejstvo, da ima upravno sodišče prednost pred kazenskim sodiščem, samo po sebi ne more pomeniti manj učinkovitega izvajanja sodne oblasti. Kazenski postopek se namreč per definitionem ne more šteti za ugodnejši za žrtev in/ali za oškodovance od upravnega postopka, če – kot določa člen 48(1) Listine, katerega vsebina ustreza vsebini člena 6(2) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu – vsak obdolženec velja za nedolžnega, dokler ni v skladu z zakonom dokazana njegova krivda.(26) Zato mora za obdolženca pred kazenskim sodiščem veljati domneva nedolžnosti.
50. V obravnavanem primeru predložitveno sodišče poudarja, da je upravni postopek tekel zgolj med družbo Energotehnica in ITM, ne da bi državni tožilec in oškodovanci intervenirali v tem postopku, medtem ko so bili ti zastopani v kazenskem postopku.
51. V zvezi s tem iz predložitvene odločbe ni razvidno, ali so imeli oškodovanci dejansko možnost intervenirati pred upravnim sodiščem, da bi med drugim predložili dokaze v podporo opredelitvi zadevnega posega kot „nesreče pri delu“. Če je bilo tako in tudi če v praksi niso intervenirali, Direktiva 89/391 ne nasprotuje zakonodaji, na podlagi katere lahko upravno sodišče dokončno odloči, da dogodek ne pomeni nesreče pri delu, z odločbo, ki ima pred kazenskim sodiščem učinek pravnomočnosti.
52. Nasprotno pa menim, da načelo učinkovitosti prava Unije ni upoštevano, če je bila oškodovancem odvzeta vsakršna možnost intervencije pred upravnim sodiščem. Kot je bilo namreč navedeno v točki 44 teh sklepnih predlogov, to načelo pomeni spoštovanje pravice do obrambe in zlasti to, da je bilo zainteresiranim strankam omogočeno, da ustrezno izrazijo svoje stališče. S tega vidika se v obravnavanem primeru ne zdi sprejemljivo, da družina žrtve nima pravice do učinkovitega sodnega varstva, zagotovljenega s členom 47 Listine, torej da ji je onemogočen dostop do sodišč.(27)
53. Zato je treba v tem primeru, kot je Komisija poudarila v pisnem stališču, zagotoviti, da lahko oškodovanci pred kazenskim sodiščem predložijo nove dokaze, o katerih pred upravnim sodiščem ni bilo mogoče razpravljati, zlasti glede vprašanja opredelitve zadevnega posega kot „nesreče pri delu“. Pravnomočna sodba upravnega sodišča torej ne more imeti učinka pravnomočnosti pred kazenskim sodiščem, to sodišče pa mora oškodovancem dati možnost, da intervenirajo pred tem sodiščem, tudi če je ta položaj navsezadnje težko združljiv z upoštevanjem načela pravne varnosti, saj lahko tako interveniranje pripelje do nasprotujočih si sodb upravnega in kazenskega sodišča. Če je tako, mora zadevna država članica izbrati postopkovne mehanizme, ki se ji zdijo najprimernejši za uskladitev takih nasprotujočih si sodb.(28)
54. V zvezi z vsem zgoraj navedenim predlagam, da se na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da je treba Direktivo 89/391 razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, na podlagi katere lahko upravno sodišče s pravnomočno sodbo, ki ima pred kazenskim sodiščem učinek pravnomočnosti, odloči, da dogodek ne pomeni „nesreče pri delu“, zaradi česar kazensko sodišče delavcu, ki je odgovoren za delovišče, in delodajalcu ne more izreči kazenskih ali civilnih sankcij, če je zagotovljeno upoštevanje načela učinkovitosti prava Unije, kar pomeni, da morajo imeti oškodovanci dejansko možnost, da kazenskemu sodišču predložijo dokaze glede opredelitve tega dogodka kot „nesreče pri delu“, če jim ni bilo omogočeno, da predložijo te dokaze pred upravnim sodiščem.
V. Predlog
55. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na prvo vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Curtea de Apel Braşov (pritožbeno sodišče v Braşovu, Romunija), odgovori:
Direktivo Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu (89/391/EGS)
je treba razlagati tako, da
ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, na podlagi katere lahko upravno sodišče s pravnomočno sodbo, ki ima pred kazenskim sodiščem učinek pravnomočnosti, odloči, da dogodek ne pomeni „nesreče pri delu“, zaradi česar kazensko sodišče delavcu, ki je odgovoren za delovišče, in delodajalcu ne more izreči kazenskih ali civilnih sankcij, če je zagotovljeno spoštovanje načela učinkovitosti prava Unije, kar pomeni, da morajo imeti oškodovanci dejansko možnost, da kazenskemu sodišču predložijo dokaze glede opredelitve tega dogodka kot „nesreče pri delu“, če jim ni bilo omogočeno, da predložijo te dokaze pred upravnim sodiščem.
1 Jezik izvirnika: francoščina.
2 Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. 349). O postopku sprejemanja te direktive glej Walters, D., „The Framework Directive“, Regulating Health and Safety Management in the European Union: A Study of the Dynamics of Change, Bruxelles, P. I. E. Peter Lang S. A., 2002, str. od 39 do 57.
3 Monitorul Oficial al României, del I, št. 510 z dne 24. julija 2009.
4 Monitorul Oficial al României, del I, št. 486 z dne 15. julija 2010.
5 Monitorul Oficial al României, del I, št. 646 z dne 26. julija 2006.
6 Monitorul Oficial al României, del I, št. 815 z dne 3. oktobra 2006.
7 Čeprav predložitveno sodišče v prvem vprašanju ne omenja člena 4 Direktive 89/391, je treba spomniti, da lahko Sodišče v okviru postopka sodelovanja, določenega v členu 267 PDEU, presodi, da je treba predložitvenemu sodišču podati vse elemente razlage prava Unije, ki bi mu lahko koristili pri odločanju o zadevi, ki mu je bila predložena, ne glede na to, ali se je navedeno sodišče v svojih vprašanj nanje sklicevalo ali ne. Sodišče mora iz vseh elementov, ki jih je predložilo nacionalno sodišče, in zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe izluščiti elemente tega prava, ki jih je treba razložiti ob upoštevanju predmeta spora (glej zlasti sodbo z dne 16. novembra 2023, Ministerstvo vnútra Slovenskej republiky, C‑283/22, EU:C:2023:886, točka 34 in navedena sodna praksa).
8 Sodba z dne 14. junija 2007, Komisija/Združeno kraljestvo (C‑127/05, EU:C:2007:338, točka 42).
9 Ta določba predpisuje, da „Svet, ki deluje na predlog Komisije na osnovi člena 118a Pogodbe, sprejme posebne direktive, med drugim, na področjih, navedenih v Prilogi“.
10 Direktiva Sveta z dne 30. novembra 1989 o minimalnih zahtevah za varnost in zdravje na delovnem mestu (prva posebna direktiva v smislu člena 16(1) Direktive 89/391/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. 358).
11 Direktiva Sveta z dne 30. novembra 1989 o minimalnih zdravstvenih in varnostnih zahtevah za osebno varovalno opremo, ki jo delavci uporabljajo na delovnem mestu (tretja posebna direktiva v smislu člena 16(1) Direktive 89/391/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. 375).
12 Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o minimalnih varnostnih in zdravstvenih zahtevah za uporabo delovne opreme delavcev pri delu (druga posebna direktiva v smislu člena 16(1) Direktive 89/391/EGS) (UL 2009, L 260, str. 5).
13 Hkrati druge direktive o izvajanju socialne politike Unije vsebujejo posebne določbe o sankcijah, ki se uporabljajo, kot je Direktiva Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 79), katere člen 17 določa, da „[d]ržave članice določijo predpise o sankcijah, ki se uporabljajo, če so kršene določbe domačega prava, sprejete na podlagi te direktive, in sprejmejo vse potrebne ukrepe, da zagotovijo njihovo izvajanje. Sankcije, med katerimi je lahko tudi plačilo odškodnine žrtvi, morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvrnilne“.
14 Naj spomnim, da mora predložitveno sodišče preveriti, ali pravnomočnost sodbe upravnega sodišča v skladu z nacionalnim pravom zajema elemente iz obravnavane zadeve, in po potrebi preučiti posledice, ki jih določa navedeno pravo (glej po analogiji sodbo z dne 7. aprila 2022, Avio Lucos, C‑116/20, EU:C:2022:273, točka 99 in navedena sodna praksa).
15 Sodba z dne 12. januarja 2023, Nemzeti Adatvédelmi és Információszabadság Hatóság (C‑132/21, EU:C:2023:2, točka 45).
16 Sodba z dne 12. januarja 2023, Nemzeti Adatvédelmi és Információszabadság Hatóság (C‑132/21, EU:C:2023:2, točka 48 in navedena sodna praksa). Načelo enakovrednosti zahteva, da nacionalne procesne določbe, ki urejajo položaje, za katere velja pravo Unije, niso manj ugodne od tistih, ki urejajo podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo (glej sodbo z dne 3. junija 2021, Bankia, C‑910/19, EU:C:2021:433, točka 46). Ker predložitveno sodišče ne dvomi o spoštovanju tega načela, Sodišče pa nima na voljo nobenega elementa, ki bi vzbudil dvom o skladnosti nacionalne zakonodaje iz postopka v glavni stvari z navedenim načelom, to načelo torej ne bo več omenjeno.
17 Sklep z dne 7. marca 2023, Willy Hermann Service (C‑561/22, EU:C:2023:167, točka 25 in navedena sodna praksa).
18 Glej sodbo z dne 25. januarja 2024, Caixabank (Zastaranje vračila hipotekarnih stroškov) (od C‑810/21 do C‑813/21, EU:C:2024:81, točka 45 in navedena sodna praksa).
19 Glej po analogiji sodbo z dne 12. januarja 2023, Nemzeti Adatvédelmi és Információszabadság Hatóság (C‑132/21, EU:C:2023:2, točka 50 in navedena sodna praksa).
20 Glej v tem smislu sodbi z dne 2. maja 2018, Scialdone (C‑574/15, EU:C:2018:295, točka 33), in z dne 17. maja 2023, Cezam (C‑418/22, EU:C:2023:418, točka 28 in navedena sodna praksa).
21 V skladu s sodno prakso Sodišča načelo ne bis in idem prepoveduje kumulacijo postopkov pregona in sankcij kazenske narave v smislu člena 50 Listine za ista dejanja in proti isti osebi (sodba z dne 25. januarja 2024, Parchetul de pe lângă Curtea de Apel Craiova in drugi, C‑58/22, EU:C:2024:70, točka 46 in navedena sodna praksa). Vsekakor pa v obravnavanem primeru upravni in kazenski postopek tečeta zoper različne osebe.
22 Glej sklepne predloge generalnega pravobranilca H. Saugmandsgaarda Øeja v združenih zadevah CRPNPAC in Vueling Airlines (C‑370/17 in C‑37/18, EU:C:2019:592, opomba 106).
23 Kot poudarja predložitveno sodišče, je upravno sodišče civilno sodišče lato sensu.
24 Glej točko 27 teh sklepnih predlogov.
25 Glej v tem smislu na področju DDV sodbo z dne 24. februarja 2022, SC Cridar Cons (C‑582/20, EU:C:2022:114, točka 38).
26 Naj omenim, da se v skladu s sodno prakso Sodišče to načelo uporablja, kadar gre za določitev objektivnih elementov kršitve, ki lahko privede do naložitve upravnih sankcij kazenske narave (glej sodbo z dne 10. novembra 2022, DELTA STROY 2003, C‑203/21, EU:C:2022:865, točka 51 in navedena sodna praksa).
27 Glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2024, Agentsia „Patna infrastruktura“ (Evropsko financiranje cestne infrastrukture) (C‑471/22, EU:C:2024:99, točka 46 in navedena sodna praksa).
28 Glej po analogiji sklepne predloge generalnega pravobranilca J. Richarda de la Toura v zadevi Nemzeti Adatvédelmi és Információszabadság Hatóság (C‑132/21, EU:C:2022:661, točka 67).
