1.

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je predložilo Amtsgericht Nürnberg (okrajno sodišče v Nürnbergu, Nemčija), se nanaša na razlago Uredbe (EU) št. 1215/2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah ( 2 ) (v nadaljevanju: Uredba Bruselj Ia).

2.

Predlog je bil podan v okviru tožbe, ki jo je potrošnik s stalnim prebivališčem v Nemčiji vložil proti organizatorju potovanj s sedežem v isti državi in ki je povezana s pogodbo o paketu potovalnih storitev, ki jih je navedeni potrošnik rezerviral za potovanje v tujino. Potrošnik je imel v zvezi s tem nekaj zapletov, ker naj organizator potovanj ne bi izpolnil svojih pravnih obveznosti. Navedeno sodišče se sprašuje, ali se za tak spor uporablja Uredba Bruselj Ia, tako da se potrošnik lahko sklicuje na v njej določena zaščitna pravila o pristojnosti.

3.

Ta predlog je pomemben z dveh vidikov. Prvič, Sodišče bo lahko podalo dragoceno pojasnilo o področju uporabe Uredbe Bruselj Ia in uporabi teh konkretnih pravil. Drugič, odgovor Sodišča bo pomemben za potnike in podjetja v turističnem sektorju, v katerem pogosto prihaja do takih sporov.

4.

V skladu s členom 18(1) Uredbe Bruselj Ia „[p]otrošnik lahko začne postopek zoper drugo pogodbeno stranko bodisi pred sodišči države članice, v kateri ima ta stranka stalno prebivališče, ne glede na stalno prebivališče druge stranke, bodisi pred sodišči v kraju, kjer ima potrošnik stalno prebivališče“.

5.

Člen 12 Zivilprozessordnung (nemški zakonik o civilnem postopku) (v nadaljevanju: ZPO), naslovljen „Splošna pristojnost; pojem“, določa, da je „[s]odišče, ki je za osebo splošno pristojno, […] pristojno za vse tožbe, ki se vložijo proti njej, razen če je za tožbo določena izključna pristojnost“.

6.

Člen 17 ZPO, naslovljen „Splošna pristojnost za pravne osebe“, v prvem odstavku določa, da se „[s]plošna pristojnost za […] družbe […] določi po njihovem sedežu. Če ni določeno drugače, se za sedež šteje kraj, kjer se izvaja uprava“.

7.

JX je fizična oseba s stalnim prebivališčem v Nürnbergu (Nemčija). Dne 15. decembra 2021 je prek potovalne agencije s sedežem v Nürnbergu z družbo FTI Touristik GmbH (v nadaljevanju: FTI), organizatorjem potovanj s sedežem v Münchnu (Nemčija), sklenil pogodbo o paketnem potovanju, za potovanje v tujino.

8.

JX je nato pred Amtsgericht Nürnberg (okrajno sodišče v Nürnbergu) začel postopek proti družbi FTI. JX trdi, da ni bil pravilno obveščen o pogojih zadevne države za vstop in njeni vizumski obveznosti ter zahteva odškodnino v višini 1499,86 EUR.

9.

Sodišče, ki mu je zadeva predložena v odločanje, naj bi bilo kot sodišče kraja, kjer ima JX stalno prebivališče, na podlagi člena 18(1) Uredbe Bruselj Ia mednarodno in krajevno pristojno za odločanje o njegovi tožbi. Družba FTI je v odgovoru trdila, da sodišče ni krajevno pristojno in da bi zato moralo zavreči tožbo. Pravila navedene uredbe naj se ne bi uporabljala za povsem notranje položaje. Zadevni spor naj bi bil tak, saj imata oba pogodbenika stalno prebivališče in sedež v isti državi članici. Meni, da naj bi se namesto tega uporabljala pravila ZPO, ki napotujejo na druga sodišča.

10.

V teh okoliščinah je Amtsgericht Nürnberg (okrajno sodišče v Nürnbergu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 18(1) [Uredbe Bruselj Ia] razlagati tako, da ta člen poleg določbe o mednarodni pristojnosti vsebuje tudi določbo o krajevni pristojnosti nacionalnih sodišč v zadevah, ki se nanašajo na pogodbe o potovanju, ki jo mora upoštevati sodišče, ki odloča v zadevi, če imata potrošnik in potnik pa tudi druga pogodbena stranka, in sicer organizator potovanja, stalno prebivališče oziroma sedež v isti državi članici, končni namembni kraj potovanja pa ne leži v tej državi članici, temveč v tujini (tako imenovani „nepravi notranji položaji“), zaradi česar lahko potrošnik v okviru dopolnitve nacionalnih pravil o pristojnosti toži organizatorja potovanja za izpolnitev pogodbenih zahtevkov pri sodišču, na območju katerega ima potrošnik stalno prebivališče?“

11.

Pisna stališča so predložile družba FTI, češka vlada in Evropska komisija. V tej zadevi ni bilo obravnave.

12.

Dejansko stanje obravnavane zadeve so zapleti, ki jih je imel potrošnik v zvezi s potovanjem, ki mu ga je organizator potovanj prodal kot „turistični paket“ ( 3 ). Ta položaj je na žalost precej pogost. V približno zadnjih treh desetletjih je turizem postal množična industrija, ti „turistični paketi“ pa so pomemben del trga potovanj. Čeprav priročnost, ki jo tak „turistični paket“ ponuja v zvezi s potovalnimi aranžmaji, pritegne veliko potrošnikov, se obljube, dane v njem, včasih ne izpolnijo. Velikokrat se zgodi, da imajo potniki lahko probleme (kot se zdi, da jih je imel JX ( 4 )) pri potovanju do počitniškega kraja ali ob prihodu na kraju samem odkrijejo, da gre za podstandarden hotel, ali, kar je še huje, so žrtve nesreče s poškodbami na taki lokaciji zaradi malomarnosti slabo izbranih lokalnih ponudnikov. ( 5 )

13.

Da bi zaščitil potnike pred takimi zapleti, je zakonodajalec Unije sprejel Direktivo o paketnih potovanjih. Ta instrument določa pomembne potrošniške pravice in ustrezne obveznosti organizatorjev potovanj v zvezi z navedenimi turističnimi paketi. Med drugim zadnjenavedenim nalaga obveznost, da potnikom pred sklenitvijo kakršne koli pogodbe zagotovijo tudi informacije o potnih listih in zahtevah za vizume držav, v katere nameravajo potovati. ( 6 ) V postopku v glavni stvari JX meni, da družba FTI na njegovo škodo ni izpolnila te obveznosti o zagotovitvi informacij, in zahteva nadomestitev škode. V tem smislu je pred predložitvenim sodiščem, ki je sodišče njegovega stalnega prebivališča v Nürnbergu (Nemčija), začel postopek.

14.

V trenutni predhodni fazi postopka v glavni stvari mora to sodišče ugotoviti, ali je dejansko pristojno za odločanje v tem postopku. V zvezi s tem se sprašuje o upoštevnosti člena 18(1) Uredbe Bruselj Ia. Ta določba, ki je del oddelka navedene uredbe, ki je namenjen postopkom v zvezi z nekaterimi potrošniškimi pogodbami, in sicer poglavja II, oddelka 4 (v nadaljevanju: oddelek 4), vsebuje dve pravili o pristojnosti v korist potrošnika, ko ta nastopa kot tožnik. Natančneje, v skladu s členom 18(1) lahko zadnjenavedeni začne postopek zoper „drugo pogodbeno stranko“ (to je dobavitelja) bodisi (i) „pred sodišči države članice, v kateri ima ta stranka stalno prebivališče“ (forum rei), bodisi (ii) „pred sodišči v kraju, kjer ima potrošnik stalno prebivališče“ (forum actoris).

15.

Vprašanje predložitvenega sodišča se osredotoča na pravilo o forumu actoris, ki ga določa člen 18(1) Uredbe Bruselj Ia, v zvezi s tem pa se odpirata dve temi. Prvič, navedeno sodišče želi vedeti, ali se za postopek, kot je ta, ki ga je JX začel proti družbi FTI, uporablja navedeno pravilo. Prvič, če je tako, še sprašuje, ali navedeno pravilo daje (mednarodno) pristojnost le sodiščem države članice, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, pri čemer postopkovna pravila te države določajo, katero sodišče na njenem ozemlju je (krajevno) pristojno za odločanje v takem postopku, oziroma ali neposredno daje (mednarodno in krajevno) pristojnost sodišču tega stalnega prebivališča.

16.

Razlogi za te poizvedbe so pragmatični. Če se zadevno pravilo uporablja za postopek, ki ga je JX začel proti družbi FTI, in če določa tako mednarodno kot krajevno pristojnost, potem je predložitveno sodišče na podlagi tega pravila pristojno za odločanje o zadevi (ker je, naj spomnim, sodišče tega stalnega prebivališča potrošnika). Če pa se to pravilo ne uporablja za navedeni postopek ali če zgolj daje nemškim sodiščem mednarodno pristojnost, predložitveno sodišče nima take pristojnosti. V vsakem primeru bi nemška postopkovna pravila krajevno pristojnost dala sodišču sedeža tožene stranke in Münchnu. ( 7 )

17.

Kot bom pojasnil v naslednjih točkah, je jasno, da pravilo o forumu actoris za potrošnike iz člena 18(1) uredbe Bruselj Ia neposredno daje mednarodno in krajevno pristojnost sodišču stalnega prebivališča potrošnika (razdelek A). Vendar se to pravilo uporablja le za zadeve s tujim elementom (razdelek B). To je tudi bistvo obravnavane zadeve. Res je, da obstaja negotovost v zvezi s tem, ali je ta zahteva izpolnjena, kadar imata pravdni stranki (potrošnik in dobavitelj) stalno prebivališče ali sedež v isti državi članici, pri čemer je edini tuj element kraj potovanja, za kateri je bila sklenjena zadevna pogodba o paketnem potovanju (razdelek C).

18.

Dvomi predložitvenega sodišča glede namena pravila o forumu actoris za potrošnike terjajo hiter odgovor. Ta izhaja iz samega besedila člena 18(1) Uredbe Bruselj Ia. V zvezi s tem je poudarjena primerjava med določbama, ki ju vsebuje. Pravilo o forumu rei se nanaša na „sodišča države članice“, kjer ima poslovni subjekt sedež. Po drugi strani pa se pravilo o forumu actoris nanaša na „sodišča v kraju“, kjer ima potrošnik stalno prebivališče. Navedena terminološka razlika ni nepomembna. Ustvarjena je ravno zato, da nakaže, da čeprav prvo pravilo daje zgolj mednarodno pristojnost sistemu sodišč določene države kot celote, je drugo pravilo tisto, ki dejansko daje mednarodno in krajevno pristojnost sodišču kraja stalnega prebivališča potrošnika ne glede na delitev pristojnosti, ki jo sicer določajo postopkovna pravila te države. ( 8 )

19.

V nasprotju s trditvami družbe FTI ta razlaga točno odraža namen zakonodajalca Unije. Ta je želel z zadevnim pravilom potrošniku omogočiti, da začne postopek „čim bližje svojemu domu“. ( 9 ) Če bi postopkovna pravila države članice, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, določala sodišče v tej državi, ki je pristojno za odločanje o tožbi potrošnika, tega pogosto ne bi bilo mogoče doseči ravno zato, ker bi v državah članicah, kot je Nemčija, ta pravila napotovala na sodišče sedeža dobavitelja, ki je lahko daleč od potrošnikovega doma (o tem bom govoril v nadaljevanju). ( 10 )

20.

Za uporabo pravila o forumu actoris, ki ga določa člen 18(1) Uredbe Bruselj Ia, in da bi to lahko določalo pristojnost za zadevne postopke, morata biti izpolnjeni dve kumulativni zahtevi. Prvič, logično je, da morajo ti postopki spadati na stvarno področje uporabe pravil o pristojnosti (v nadaljevanju: bruseljska pravila), ki jih sestavlja navedeno pravilo. Drugič, nekateri pogoji tega pravila morajo biti izpolnjeni.

21.

Druga zahteva v obravnavani zadevi ni sporna. Zadevni pogoji, ki izhajajo iz člena 17(1) v povezavi s členom 18(1) Uredbe Bruselj Ia, so jasno izpolnjeni: tožnik je „potrošnik“, saj je njegova tožba „povezana s pogodbo“ ( 11 ), ki jo je z dobaviteljem sklenil „za namen, za katerega se šteje, da je izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti“; ta pogodba spada v kategorije, naštete v členu 17(1) (ta vidik bom podrobneje preučil pozneje) ( 12 ); in toženec v tožbi je „druga pogodbena stranka“.

22.

Kljub temu iz prve zahteve sledi dodaten pogoj za uporabo člena 18(1) Uredbe Bruselj Ia. Natančneje, čeprav člen 1(1) te uredbe, ki opredeljuje področje uporabe bruseljskih pravil, ne govori izrecno o tem, ( 13 ) je Sodišče večkrat razsodilo, najprej v sodbi Owusu, ( 14 ) da se ta pravila uporabljajo le za pravna razmerja z „mednarodnim značajem“, to je tista, ki se navezujejo na več držav. ( 15 )

23.

Ta implicitni pogoj „mednarodnosti“ izhaja iz (in je neizogiben ob upoštevanju) pravne podlage Uredbe Bruselj Ia, to je člena 81(2) PDEU. Ta določba Evropski uniji omogoča, da sprejme ukrepe za uveljavitev ciljev iz člena 81(1) navedene pogodbe, ki se nanaša na pravosodno sodelovanje v „civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami“. Po drugi strani Evropska unija ni pristojna za urejanje pristojnosti v civilnih zadevah, ki nimajo takih „posledic“. Zato je treba navedeno uredbo razlagati v skladu s tem.

24.

Ta pogoj se ujema tudi s samim ciljem Uredbe Bruselj Ia. Kot instrument mednarodnega zasebnega prava (Unije) je namenjen scenariju, v katerem je domačo sodišče pozvano, da odloči o zadevi, ki se navezuje na drugo državo (ali države). Takšne povezave ustvarjajo možnost, da lahko sodišča te druge države (ali teh drugih držav) obravnavajo in odločijo v zadevi, kar pa poleg tega sproža vprašanje, ali je ustrezno, da sodišče, ki mu je zadeva predložena v odločanje, o njej odloča. Glavni namen bruseljskih pravil je rešiti tako mednarodno kolizijo pristojnosti. Čeprav nekatera od teh pravil, vključno s pravilom o forumu actoris za potrošnike, določajo mednarodno in krajevno pristojnost (glej točko 18 zgoraj), o drugem primeru govorijo postransko, in sicer le v zvezi z zadevami, kjer bi lahko prišlo do prvega primera. Njihov namen ni obravnavati domače kolizije pristojnosti v povsem notranjih položajih. ( 16 )

25.

Iz navedenih preudarkov izhaja, da se pravilo o forumu actoris za potrošnike kot vsako drugo pravilo o pristojnosti iz Uredbe Bruselj Ia uporablja le, kadar je sodišče države članice pozvano, da odloči o zadevi s „tujim elementom“ (to je upoštevno navezavo na drugo državo). V takem primeru navedeno pravilo določa tako mednarodno kot tudi krajevno pristojnost. Po drugi strani ne vpliva na delitev krajevne pristojnosti v povsem notranjih položajih.

26.

Kot pojasnjuje predložitveno sodišče, v Nemčiji poteka živahna razprava ( 17 ) o tem, ali „tuj element“, potreben za uporabo člena 18(1) Uredbe Bruselj Ia, obstaja, kadar je sodišče države članice pozvano, da odloči o sporu med potrošnikom s stalnim prebivališčem v tej državi in lokalnim organizatorjem potovanj v zvezi z izpolnitvijo pogodbe o paketnem potovanju, sklenjene za potovanje v tujo državo (gre za scenarij, za katerega se zdi, da je precej pogost). ( 18 ) V ozadju tehničnega vidika tega vprašanja je konkreten problem, ali lahko potrošnik v skladu s pravilom o forumu actoris iz navedene določbe tudi v tem scenariju začne postopek pred sodiščem svojega stalnega prebivališča.

27.

Predložitveno sodišče pojasnjuje, da nemška sodna praksa in literatura vsebujeta različna mnenja o takih „nepravih notranjih položajih“ (z besedami tega sodišča unechte Inlandsfälle). Prevladujoče mnenje, ki ga pred Sodiščem podpirata družba FTI in češka vlada, je, da se člen 18(1) Uredbe Bruselj Ia ne uporablja za te zadeve. Zadevno pogodbeno razmerje nima zahtevanega „mednarodnega značaja“, če imata pogodbenika (potrošnik in organizator potovanj) stalno prebivališče in sedež v isti državi članici. V zvezi s tem dejstvo, da je kraj potovanja, o katerem je bila sklenjena pogodba, v tuji državi, ni upošteven dejavnik. V skladu z manjšinskim mnenjem, ki ga v obravnavani zadevi podpira Komisija, se navedeno pravilo uporablja tudi, kadar imata pravdni stranki stalno prebivališče ali sedež v isti državi. Tuj kraj potovanja daje njihovemu razmerju zadosten mednarodni značaj.

28.

Po mojem mnenju je dejansko pravilno manjšinsko mnenje. Za namene Uredbe Bruselj Ia je namreč treba sprejeti široko razumevanje koncepta „tuj element“ (1). Pri zadevah, povezanih z izpolnitvijo pogodbe o paketnem potovanju, je v zvezi s tem tuj kraj potovanja upošteven „tuj element“ (2). Nazadnje niti pogoji niti cilj oddelka 4 ne narekujejo drugačne razlage (3).

29.

V izhodišču te zadeve je jasno, da čeprav Uredba Bruselj Ia ne opredeljuje „tujega elementa“, potrebnega za uporabo njenih pravil, je treba ta pojem razlagati samostojno, pri tem pa se je treba opreti na sistematiko in cilje navedene uredbe, da se zagotovi njena enotna uporaba v vseh državah članicah. ( 19 )

30.

V zvezi s tem Sodišče v svoji sodni praksi od sodbe Owusu na splošno uporablja pragmatičen pristop. Po njegovem mnenju in v skladu s pojasnilom iz točke 24 zgoraj ima postopek, začet pred sodiščem države članice, upošteven „tuj element“, če prisotnost slednjega „sproži vprašanja v zvezi z določitvijo mednarodne pristojnosti tega sodišča“. ( 20 ) Povedano drugače, bruseljska pravila se sprožijo, če se tak postopek navezuje na tujo državo (drugo državo članico ali tretjo državo) v zadostnem obsegu, da bi to lahko privedlo do tega, da bi sodišča te države zadevo obravnavala in v njej odločila, ( 21 ) kar bi sprožilo vprašanje ali je primerno, da sodišče države članice, ki mu je zadeva predložena, to stori. Res je, v takšnem primeru je zadevna ureditev potrebno sredstvo, da to sodišče reši to vprašanje.

31.

Po mojem mnenju bi bilo treba ta preizkus opraviti široko. Da bi Uredba Bruselj Ia dosegla svoj namen, bi se morala uporabljati vsakič ( 22 ), ko se lahko sprožijo vprašanja o mednarodni pristojnosti, da se med drugim prepreči, da se morebitna kolizija pristojnosti spremeni v dejanski konflikt. Poleg tega, ker cilji pravne varnosti in predvidljivosti tega instrumenta ( 23 ) predpostavljajo, da lahko pravdni stranki zlahka predvidita, katera pravila o pristojnosti se bodo uporabljala za njun spor, in da se sodišče države članice, pred katerim poteka postopek, brez težav izreče o lastni pristojnosti ( 24 ), pretirano zapletanje ni potrebno. Ni vprašanje preverjanja, ali lahko tuja sodišča dejansko imajo sodno pristojnost, da odločijo v tej zadevi. ( 25 ) Zadostuje, da okoliščina, ki kaže na povezanost zadeve s to zadevno tujo državo, pomeni verjeten razlog, da bodo njena sodišča prevzela zadevo in v njej odločila.

32.

Mednarodni značaj zadeve običajno izhaja iz dejstva, da imata tožeča stranka in tožena stranka stalno prebivališče ali sedež v različnih državah. Dejstvo, da imata pravdni stranki stalno prebivališče ali sedež na njunih ozemljih, pomeni verjeten razlog, da bodo sodišča posamezne države obravnavala zadevo in o njej odločila (kakor kažejo različne določbe Uredbe Bruselj Ia, vključno s členom 18(1)). Vendar to ni edini mogoč scenarij. Kakor trdi Komisija, če imata pravdni stranki stalno prebivališče ali sedež v isti državi, lahko mednarodni značaj zadeve privede do različnih okoliščin, ki so med drugim povezane s predmetom spora. ( 26 )

33.

Čeprav želim uporabo zgoraj navedenega preizkusa za obravnavano zadevo pustiti za naslednji razdelek, bom tu ponazoril nekaj primerov. Kadar je na primer sodišče države članice pozvano, da odloči o zadevi, v kateri imata pravdni stranki po eni strani stalno prebivališče ali sedež v tej državi, ki pa je po drugi strani povezana z deliktom, do katerega je prišlo v tujini, ali najemom nepremičnine v drugi državi, se uporablja Uredba Bruselj Ia. ( 27 ) V obeh primerih okoliščina, s katero se zadeva navezuje na drugo državo, „sproži vprašanja v zvezi z določitvijo mednarodne pristojnosti tega sodišča. Dejstvo, da je prišlo do delikta na ozemlju te tuje države, ali da se zadevna nepremičnina tam nahaja, je namreč verjeten razlog, da bodo njena sodišča zadevo obravnavala in v njej odločila ( 28 ). Uredba Bruselj Ia to potrjuje, saj ti okoliščini pomenita izrecni podlagi za pristojnost v skladu s členom 7(2) oziroma 24(1) te uredbe. ( 29 ) Podobno je Sodišče v sodbi IRnova ( 30 ) pravilno menilo, da je bila tožba med pravdnima strankama s sedežem v isti državi članici zaradi pravice do patentov, registriranih v tretjih državah, „mednarodne narave“. Če država podeli patent, bi njena sodišča verjetno želela obravnavati spore, ki se nanašajo na patent. ( 31 )

34.

Res je, da je Sodišče v sodbah Parking in Interplastics ( 32 ), Generalno konsulstvo na Republika Bulgaria ( 33 ) ter Inkreal ( 34 ) uporabilo nekoliko drugačen pristop k „tujemu elementu“, potrebnemu za namene Uredbe Bruselj Ia.

35.

V eni od združenih zadev, ki je privedla do prve sodbe, je tožeča stranka s sedežem v eni državi članici začela postopek proti toženi stranki s sedežem v drugi državi članici pred sodišči zadnjenavedene države. Komisija je izrazila dvom glede obstoja „tujega elementa“, potrebnega za uporabo bruseljskih pravil. To je bilo sicer razvidno iz sodbe Owusu, na katero se je Sodišče tudi sklicevalo, dodalo pa je še dopolnilen argument. Sodišče se je pravzaprav sklicevalo na drug instrument Unije, in sicer Uredbo (ES) št. 1896/2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog, ( 35 ) ki se uporablja samo za „čezmejne spore“ in ki ta pojem opredeljuje kot „spor, v katerem ima vsaj ena od strank stalno ali običajno prebivališče v državi članici, ki ni država članica sodišča, ki odloča“. Po mnenju Sodišča bi bila lahko ta opredelitev pojma „načeloma“ namenjena ugotavljanju mednarodnega značaja spora za namene Uredbe Bruselj Ia iz razloga, da bi bilo treba med enakovrednima pojmoma teh dveh instrumentov zagotoviti skladnost. Dobrodošlo je, da je Sodišče nekaj mesecev prej razsodilo, da položaj, pri katerem ima tožeča stranka sedež v državi članici, ki ni država članica, pred sodiščem katere poteka postopek, ustreza tej opredelitvi pojma. ( 36 )

36.

V drugi odločbi je Sodišče slepo sledilo prejšnji sodbi in se brez kakršnega koli sklicevanja na svojo glavno usmeritev sodne prakse odločilo za uporabo opredelitve pojma „čezmejni spor“ iz Uredbe 1896/2006, da potrdi, da je bila tožba, ki jo je oseba s stalnim prebivališčem v eni državi članici vložila proti njenemu konzulatu v drugi državi v zvezi s storitvami, ki jih je prvonavedena stranka opravila za zadnjenavedeno stranko v tej državi, (očitno) „mednarodna“ za namene Uredbe Bruselj Ia. Nazadnje se je Sodišče v tretji odločbi sklicevalo, prvič, na to opredelitev pojma in, drugič, na preizkus iz točke 30 zgoraj ter na podlagi tega odločilo, da sklenitev dogovora med pravdnima strankama s sedežem v eni državi članici o izključni pristojnosti sodišč v drugi državi članici pomeni zadosten „tuj element“ za sprožitev navedene uredbe. ( 37 )

37.

Pridružujem se kritikam, ki so jih pravni avtorji izrazili glede tega novega pristopa k mednarodnosti. ( 38 ) Želja, da se zagotovi skladnost prava Unije, je gotovo vredna pohvale. V zvezi s tem se opredelitve pojmov in razlaga, podana v zvezi z enim instrumentom Unije, lahko včasih prenesejo na drugega. Vendar to ne velja vedno. V zvezi s tem je potrebna previdnost, ker imajo lahko podobni pojmi v različnih okoliščinah (zelo) različne pomene. Le če obstaja zadostna bližina med sistematiko in cilji zadevnih instrumentov, je to upravičeno. V obravnavani zadevi ni tako. Čeprav, kot je Sodišče navedlo, Uredba Bruselj Ia in Uredba 1896/2006 spadata na področje pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami, se bližina tu neha.

38.

Po eni strani je bila Uredba št. 1896/2006 sprejeta, da bi se odpravile težave, s katerimi so se srečevali upniki, ki so želeli od dolžnikov v drugih državah članicah izterjati nesporne zahtevke. Njen namen je z uvedbo enotnega postopka, ki upniku omogoča, da mu sodišče države članice izda sodno odločbo o takem zahtevku, ki jo je mogoče zlahka izvršiti v državi članici, kjer je dolžnikovo premoženje, poenostaviti in pospešiti izterjavo takih zahtevkov ter hkrati zagotoviti enake pogoje z vidika pravic do obrambe v vsej Evropski uniji. ( 39 ) Opredelitev pojma „čezmejna zadeva“ iz navedene uredbe, osredotočena na stalno prebivališče ali sedež strank in sedež sodišča, pred katerim poteka postopek, je v tem okviru deloma logična. Če imajo stranke stalno prebivališče ali sedež v isti državi, pravna sredstva, ki jih sodišča te države zagotavljajo v skladu s svojim procesnim pravom, običajno zadoščajo za zagotovitev, da upnik hitro izterja svoj zahtevek. Zato postopek, določen v tej uredbi, ni nujen.

39.

Po drugi strani naj bi Uredba Bruselj Ia poenotila pravila o koliziji pristojnosti v civilnih in gospodarskih zadevah. Zadevno vprašanje je preozko in zato neprimerno za navedeni namen. Kakor je pojasnjeno v točkah 32 in 33 zgoraj, se lahko vprašanja glede mednarodne pristojnosti pojavijo tudi, če imajo pravdne stranke stalno prebivališče ali sedež v isti državi članici in če je zadeva predložena v odločanje sodiščem te države. ( 40 ) Še več, ta instrument vsebuje tudi pravila o priznavanju ter izvrševanju sodb, ki so jih razglasila sodišča držav članic. Da bi izpolnila svojo vlogo, morajo biti ta pravila uporabljena vsakič, ko so organi ene države članice dolžni priznati ali izvršiti odločbo, ki jo je izdalo sodišče druge države članice, tudi če gre za notranji spor med osebama s stalnim prebivališčem ali sedežem v zadnjenavedeni državi ( 41 ). Tudi ta opredelitev ne ustreza navedenemu položaju.

40.

Sicer pa so sodbe Parking in Interplastics, ( 42 ) Generalno konsulstvo na Republika Bulgaria ( 43 ) in Inkreal ( 44 ) lahko skladne z glavno usmeritvijo sodne prakse, če se razumejo na naslednji način. Ker je pojem „čezmejna zadeva“, kakor ga opredeljuje Uredba št. 1896/2006, ožji od pojma „tuj element“, uporabljenega za namene Uredbe Bruselj Ia, je zadeva, ki je v smislu prve uredbe „čezmejna“, za namen druge uredbe še toliko bolj „mednarodna“. Kljub temu je lahko spor tudi „mednaroden“, čeprav ne ustreza opredelitvi pojma „čezmejna zadeva“.

41.

Da pa bi se izognili nadaljnji negotovosti glede „mednarodnega“ področja uporabe bruseljskih pravil, sodišču predlagam, da se v zvezi s tem v prihodnje vzdrži sklicevanja na Uredbo št. 1896/2006. Če bi se Sodišče želelo zgledovati po drugih instrumentih v zvezi s to problematiko in zagotoviti skladnost z njimi, sta za to, kakor bo prikazano v nadaljevanju, primernejši Uredba (ES) št. 593/2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Uredba Rim I) ( 45 ) in Uredba (ES) št. 864/2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Uredba Rim II) ( 46 ). Ta instrumenta sta protiuteži Uredbi Bruselj Ia glede kolizije zakonov, sam zakonodajalec Unije pa je želel, da se vsebinsko področje uporabe teh treh uredb razlaga skladno. ( 47 )

42.

Ob upoštevanju pojasnil iz prejšnjega oddelka menim, da ni dvoma, da je, kot trdi Komisija, kadar je sodišču države članice v odločanje predložena zadeva, v katero so po eni strani vpletene pravdne stranke s stalnim prebivališčem ali sedežem v tej državi, ki pa je po drugi strani povezana z izpolnitvijo pogodbe o paketnem potovanju, sklenjeno za potovanja v tujo državo, kraj potovanja upošteven „tuj element“, ki sproži pravila o pristojnosti iz Uredbe Bruselj Ia. ( 48 )

43.

Kraj potovanja je tudi kraj, kjer so bile potniku ali kjer bi mu morale biti zagotovljene storitve (v večini), v skladu s pogodbo o paketnem potovanju (letalo bi pristalo blizu, kraj hotela itd.). Drugače povedano, ta pogodba je bila ali bi morala biti pravzaprav izpolnjena tam. Menim, da kadar je sodišče države članice pozvano, da odloči o sporu v zvezi z izpolnitvijo pogodbe, in je kraj izpolnitve v tuji državi, ta okoliščina „sproži vprašanja v zvezi z določitvijo mednarodne pristojnosti tega sodišča“. ( 49 ) Tovrstna navezava lahko privede do možnosti, da sodišča te države obravnavajo in odločijo o zadevi. V zvezi s tem me ugovor družbe FTI, po katerem je ta navezava „zgolj dejanska“, ne pa „normativna“ (kar koli točno pomeni zadnji izraz) ( 50 ), bega. Prav „dejanska“ povezava je namreč dejanski razlog, da bi sodišča te države lahko verjetno obravnavala zadevo in v njej odločila (ker bi se njihova geografska bližina kraju izpolnitve lahko izkazala za dobrodošlo pri razsojanju o taki zadevi, zlasti z vidika zbiranja upoštevnih dokazov). To potrjuje dejstvo, da je kraj izpolnitve – prav iz tega razloga – neobvezna podlaga za pristojnost v pogodbenih sporih v Evropski uniji v skladu s členom 7(1) Uredbe Bruselj Ia ( 51 ) in v številnih tretjih državah. ( 52 )

44.

Sodba Owusu neposredno podpira to razlago. Naj spomnim, da je v tej zadevi g. Owusu, ki je imel stalno prebivališče v Združenem kraljestvu (tedaj državi članici), z g. Jacksonom, ki je tudi imel stalno prebivališče v Združenem kraljestvu, sklenil pogodbo o počitniškem najemu vile na Jamajki. G. Owusu je bil tam žrtev resne nezgode domnevno zaradi tveganega kraja in je g. Jacksona tožil zaradi kršitve pogodbe. Sodišče je brez težav menilo, da je šlo za zadevo s „tujim elementom“ za namene bruseljskih pravil. ( 53 ) Dejstvo, da se je nanašala na (pomanjkljivo) izpolnitev pogodbe na Jamajki, je v zvezi s tem zadostovalo, saj je ta dejavnik jasno izpostavil možnost sodišč te države, da obravnavajo in odločijo v tej zadevi. Zadevni položaj v obravnavani zadevi je analogen.

45.

Menim, da je mogoča tudi analogija z Uredbo Rim I in upoštevno sodno prakso Sodišča. Ta instrument, podobno kot v zvezi s pristojnostjo Uredba Bruselj Ia, določa pravo, ki se uporablja za pogodbo v položaju, „ko pride do kolizije med zakoni več držav“. ( 54 ) V zvezi s tem iz sodne prakse Sodišča izhaja, da se pravila Uredbe Rim I uporabijo za vsako pogodbeno razmerje s „tujim elementom“. Res je, da le če se taka pogodba navezuje na državo (ali države), ki ni(so) država sodišča, ki mu je zadeva predložena v odločanje, bi lahko različne, nasprotujoče si nacionalne zakonodaje morda urejale zadeve, sodišče pa bi se spraševalo, katero uporabiti za rešitev spora. V skladu s tem istim predpisom, koncept „tujega elementa“ ni omejen na stalno prebivališče ali sedež pogodbenikov. Dejstvo, da se pogodba izpolni v drugi državi, je tak „element“. ( 55 ) Pri tovrstni navezavi očitno „pride do kolizije med zakoni več držav“. Sodišče, ki mu je zadeva predložena v odločanje, lahko razumno pretehta vsaj možnost, da bi se namesto prava njegove države lahko uporabilo pravo države izpolnitve ( 56 ). Zato so za rešitev tega spora potrebna pravila te uredbe. ( 57 )

46.

V nasprotju z namigovanjem družbe FTI ta razlaga po mojem mnenju ne omaje sodbe Sodišča Maletic, ( 58 ) čeprav priznam, da je ta v zvezi s tem ustvarila nekaj negotovosti.

47.

V tej zadevi je par potrošnikov s stalnim prebivališčem v Avstriji na spletnem mestu potovalne agencije s sedežem v Nemčiji pri organizatorju potovanj s sedežem v Avstriji rezerviral paketno potovanje v Egipt. Po zapletih v zvezi z njunim hotelom v Egiptu sta potnika pri sodiščih kraja njunega stalnega prebivališča na podlagi (takratnega) pravila o forumu actoris iz člena 16(1) Uredbe Bruselj Ia tožila potovalno agencijo in organizatorja potovanj zaradi kršitve pogodbe. Predložitveno sodišče je vprašalo, ali se to pravilo uporablja v zvezi z organizatorjem potovanj, ki je imel sedež v isti državi kot potrošnika.

48.

Sodišče je odgovorilo, da se zadevna pravila uporabljajo za obe toženi stranki, v zvezi s tem pa je, kar je bistveno, podalo nekoliko zapleteno obrazložitev. Razsodilo je, da „[t]udi če bi bilo namreč treba šteti, da je mogoče enotni posel kot ta, s katerim sta [potrošnika] rezervirala in plačala njuno paketno potovanje na spletnem mestu [potovalne agencije], razdeliti na dve ločeni pogodbeni razmerji s spletno potovalno agencijo […] na eni strani in organizatorjem potovanj […] na drugi, tega drugega pogodbenega razmerja ne bi bilo mogoče opredeliti kot ‚povsem notranjega‘, saj je neločljivo povezano s prvim pogodbenim razmerjem, ker je sklenjeno prek navedene potovalne agencije, ki je v drugi državi članici“. ( 59 )

49.

Številni pravni avtorji so poudarili zapleteno naravo te obrazložitve, poleg tega pa so bili zmedeni, ker Sodišče ni omenilo tujega kraja potovanja, saj bi ta okoliščina očitno izkazala mednarodni značaj zadeve. ( 60 ) Kljub temu po mojem mnenju molka Sodišča o tem ne bi smeli razumeti tako, da pomeni, da ta okoliščina po njegovem mnenju ne pomeni upoštevnega „tujega elementa“. Obstaja preprosta razlaga, zakaj se je Sodišče namesto tega osredotočilo na „neločljivo“ naravo povezav med potrošnikoma, potovalno agencijo in organizatorjem potovanj. Dejansko sta se glede uporabe pravila o forumu actoris za potrošnika v tej zadevi pojavili dve različni vprašanji, in sicer (i) ali so tožbeni zahtevki proti toženima strankama „mednarodni“; in (ii) ali bi se lahko za namen tega pravila vsaka od njiju štela za „drugo pogodbeno stranko“. ( 61 ) Sodišče je v obrazložitvi podalo posplošen odgovor na obe vprašanji: obstajalo je le eno, mednarodno pogodbeno razmerje, v skladu s tem pravilom pa bi bila lahko potovalna agencija in organizator potovanj kot „drug[i] […] strank[i]“ tega razmerja skupaj toženi pred sodišči stalnega prebivališča potrošnikov. Po drugi strani bi sklicevanje na kraj potovanja rešilo prvo vprašanje, ne bi pa odgovorilo na drugega. To je torej razlog, zakaj Sodišče v svoji odločbi ni uporabilo te okoliščine.

50.

Enako me ne prepriča trditev češke vlade, da bi razlaga, predlagana v teh sklepnih predlogih, privedla do nepričakovanih tožb proti organizatorjem potovanj pred sodišči stalnega prebivališča njihovih strank, kar je v nasprotju s ciljem predvidljivosti Uredbe Bruselj Ia. Jasno je, da lahko podjetje, ki je dejavno v mednarodnem sektorju, kot je turizem, „razumno predvidi“, da se lahko zanj uporabljajo pravila o pristojnosti, namenjena sporom v mednarodnih zadevah, če organizira in proda potovanje v tuje države. ( 62 )

51.

Skratka, želim poudariti, da po mojem mnenju ni potrebe po razlikovanju glede na to, ali se tožba potnika nanaša konkretno na nezgodo, ki jo je doživel v kraju potovanja (popolnoma analogno sodbi Owusu), podstandardne hotelske sobe v tem kraju ali, kot v postopku v glavni stvari, dejstvo, da se potnik nikoli ni odpravil na potovanje zaradi vizuma, glede katerega ni bil obveščen, da ga potrebuje, ali ker nikoli ni prejel letalskih vozovnic (itd.). Naj spomnim, da čeprav se lahko v nekaterih primerih tožba močneje navezuje na tujo državo, presoje ali spor vsebuje mednarodni element ne bi smeli pretirano zapletati (glej točko 31 zgoraj). Državi članici, ki ji je zadeva predložena v odločanje, ni treba izčrpno preučiti vsebine tožbe, da ugotovi tako preprosto stvar. Vsako tožbo potnika proti organizatorju potovanj zaradi zapletov, ki jih je prvonavedeni imel v zvezi s potovanjem v tujino, ki ga je zadnjenavedeni organiziral in prodal kot „turistični paket“, bi bilo treba iz zgoraj navedenih razlogov ne glede na točno naravo zapletov obravnavati kot mednarodno za namene Uredbe Bruselj Ia. Kraj potovanja je okoliščina, ki jo je mogoče zlahka preveriti, poleg tega pa strankam omogoča, da predvidijo upoštevna pravila o pristojnosti, kakor je pojasnjeno v prejšnji točki.

52.

V nasprotju s trditvami družbe FTI razlage, predlagane v teh sklepnih predlogih, ne omaje dejstvo, da bi bilo treba pravilo o forumu actoris iz člena 18(1) Uredbe Bruselj Ia kot izjemno določbo razlagati strogo. ( 63 )

53.

Naj najprej spomnim, da (implicirana) zahteva po „tujem elementu“, ki je v središču obravnavane zadeve, na splošno opredeljuje področje uporabe Uredbe Bruselj Ia. Strogo gledano se ta zahteva nanaša na člen 1(1) (glej točko 22 zgoraj), ne pa na člen 18(1). Logično je, da bi moralo biti za navedeno zahtevo uporabljeno enako merilo pri vseh pravilih o pristojnosti iz navedene uredbe ne glede na naravo zadevne posebne določbe. ( 64 )

54.

Poleg te predhodne pripombe je po mojem mnenju jasno, da razlaga te zahteve v smislu, da se pravilo o forumu actoris iz člena 18(1) Uredbe Bruselj Ia uporablja za zadeve, v katerih imata potrošnik in dobavitelj stalno prebivališče ali sedež v isti državi in ki so povezane s pogodbo, ki je bila ali ki bi morala biti izpolnjena v drugi državi, ne nasprotuje pogojem z oddelka 4.

55.

Prvič, naj spomnim, da člen 17(1) Uredbe Bruselj Ia določa, da mora biti za uporabo oddelka 4 pogodba sklenjena med potrošnikom in dobaviteljem ter da mora ta pogodba spadati v eno od kategorij iz točk od (a) do (c) te določbe. Točki (a) in (b) se nanašata na vrste pogodb (pogodbe o prodaji blaga na obroke oziroma pogodbe o posojilu), stalno prebivališče ali sedež pogodbenikov pa pri tem ni omenjen. Točka (c) zahteva, da pri vseh drugih pogodbah (vključno s pogodbami o paketnih potovanjih), dobavitelj „opravlja gospodarsko ali poklicno dejavnost v državi članici, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, ali če na kakršen koli način usmerja to svojo dejavnost v to državo članico ali v več držav, vključno s to državo članico, pogodba pa spada v okvir te dejavnosti“. Nič iz besedila navedene določbe ne kaže, pa tudi ne namiguje na to, da bi morala potrošnik in dobavitelj nujno imeti stalno prebivališče ali sedež v različnih državah. ( 65 ) Očitno lahko dobavitelj „opravlja gospodarsko ali poklicno dejavnost v državi članici, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče“, in ima v tej državi sedež.

56.

Drugič, pogoji iz člena 18(1) Uredbe Bruselj Ia ne omejujejo pravila o forumu actoris na zadeve, v katerih imata potrošnik in poslovni subjekt stalno prebivališče ali sedež v različnih državah. Nasprotno, v tej določbi je navedeno, da se zadevno pravilo uporablja „ne glede na stalno prebivališče druge stranke“. Zavedam se, da je bil, kot poudarja družba FTI, namen dodajanja teh pogojev omogočiti potrošnikom, da se sklicujejo na navedeno pravilo proti dobaviteljem, ki imajo stalno prebivališče ali sedež v tretjih državah. ( 66 ) Dejstvo pa je, kot ugotavlja Komisija, da so ti pogoji dovolj široki, da zajamejo tudi položaj, v katerem ima dobavitelj stalno prebivališče ali sedež v isti državi članici kot potrošnik.

57.

Nazadnje člen 19(1) Uredbe Bruselj Ia, ki omejuje uporabo dogovorov o izključni pristojnosti sodišč v potrošniških zadevah, izrecno dovoljuje take dogovore, če jih pod določenimi pogoji (glej odstavek 3 tega člena) skleneta potrošnik in dobavitelj, „ki imata oba v času sklenitve pogodbe stalno prebivališče ali običajno prebivališče v isti državi članici“. Očitno je zakonodajalec Unije predvidel možnost, da se pravila iz oddelka 4, vključno s členom 18(1), uporabljajo celo v tem scenariju (če ima zadeva drug upošteven tuj element).

58.

Tudi uporaba pravila o forumu actoris iz člena 18(1) Uredbe Bruselj Ia za zadeve, v katerih imata potrošnik in dobavitelj stalno prebivališče ali sedež v isti državi, zadevna pogodba pa je bila ali bi morala biti izpolnjena v drugi državi, ne presega tega, kar zahteva konkreten cilj iz oddelka 4.

59.

Naj spomnim, da so pravila iz oddelka 4 namenjena zaščiti potrošnika kot stranke, ki se šteje za gospodarsko šibkejšo in manj izkušeno v pravnih zadevah kot dobavitelj. ( 67 ) Zadevno pravilo o forumu actoris zlasti to počne tako, da (močno) lajša dostop potrošnikov do sodnega varstva, zato da ti niso odvrnjeni od uveljavljanja svojih pravic. ( 68 )

60.

V skladu z zgoraj navedenim prevladujočim mnenjem družba FTI trdi, da je bil edini scenarij, ki ga je zakonodajalec Unije s tem pravilom želel preprečiti, ta, da bi potrošnik moral vložiti tožbo pri sodiščih druge države članice. Zakonodajalec je potrošnika želel zaščititi pred tem, da bi zanj veljal tuj pravni sistem, ki se uporablja v jeziku, ki ga potrošnik morda ne razume, in pred morebitno „veliko oddaljenostjo“ potrošnika od teh tujih sodišč. Ta posebna zaščita ni upravičena, če imata potrošnik in dobavitelj stalno prebivališče ali sedež v isti državi. V takem primeru bi bilo nujno, da imajo pristojnost sodišča te države.

61.

Menim, da čeprav je imel zakonodajalec zaradi težav, neločljivo povezanih z začetkom postopka proti dobavitelju v tuji državi, očitno kot glavni scenarij v mislih odvrnitev potrošnika od takega uveljavljanja svojih pravic, ( 69 ) to ni edini scenarij. Če je tako, bi se zakonodajalec omejil na to, da bi potrošniku dovolil, da začne postopek pred sodišči države članice, v kateri ima stalno prebivališče. Dejstvo, da gre člen 18(1) še korak naprej in potrošniku omogoča, da zadevo predloži v odločanje konkretnemu sodišču svojega stalnega prebivališča, kaže, da so bili pripravljavci zaskrbljeni, da bi bil potrošnik odvrnjen od tožbe tudi, če bi bilo pristojno sodišče sicer v državi članici, v kateri potrošnik prebiva, vendar ne bi bilo sodišče njegovega stalnega prebivališča. Kot je Sodišče že navedlo v drugačnih okoliščinah, ( 70 ) bi bila lahko oddaljenost potrošnika od pristojnega sodišča velika tudi znotraj države članice (na primer če bi šlo za sodišče stalnega prebivališča ali sedeža dobavitelja v oddaljenem kraju), včasih večja od tiste med dvema državama članicama, ( 71 ) zaradi česar bi se težko spustil v postopek. ( 72 ) Zakonodajalec je očitno nameraval preprečiti tudi ta položaj.

62.

Ugovor družbe FTI, da postopkovna pravila držav članic včasih ne zahtevajo osebne udeležbe potrošnika ali omogočajo, da sodišče opravi obravnavo na daljavo, zato da v praksi ne bi prihajalo do takih nevšečnosti, ni prepričljiv. Mogoč je tudi ugovor, da se včasih v skladu s temi postopkovni pravili zgodi, da je pristojno sodišče razmeroma blizu stalnemu prebivališču potrošnika. ( 73 ) Vendar se v nekaterih drugih primerih lahko zgodi, da se mora potrošnik udeležiti osebno, pristojno sodišče pa je daleč stran. Enako, če bi potrošnik moral tožiti v drugi državi članici, bi morda poznal jezik in bil seznanjen s postopki sodišč, ki bi mu bili morda tudi blizu. Po drugi strani bi potrošniku bil lahko v drugih položajih celoten postopek popolnoma tuj. Gledano v celoti, uporaba pravila o forumu actoris iz člena 18(1) Uredbe Bruselj Ia, kot trdi Komisija, ne more biti odvisna od take presoje praktičnih težav, ki bi jih potrošnik imel v obravnavani zadevi, za vsak primer posebej. Sicer bi bila nepredvidljiva. Te težave domnevno obstajajo v večini zadev in se ustrezno urejajo.

63.

Glede na vse navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanje, ki ga je postavilo Amtsgericht Nürnberg (okrajno sodišče v Nürnbergu, Nemčija), odgovori:

Člen 1(1) v povezavi s členom 18(1) Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah

je treba razlagati tako,

da se pravilo o pristojnosti sodišč stalnega prebivališča potrošnika iz druge določbe uporablja za postopek, ki ga v zvezi s pogodbo o paketnem potovanju, sklenjeno za namen potovanja v tujo državo, začne potrošnik s stalnim prebivališčem v državi članici proti organizatorju potovanj s stalnim prebivališčem ali sedežem v isti državi. To pravilo daje tem sodiščem mednarodno in krajevno pristojnost brez napotovanja na pravila o delitvi krajevne pristojnosti, ki veljajo v tej državi članici.