1.

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 14(4)(b) Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite. ( 2 )

2.

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med osebo M. A., državljanom tretje države, in Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (državni sekretar za pravosodje in varnost, Nizozemska; v nadaljevanju: državni sekretar) zaradi odločitve zadnjega, da zavrne prošnjo osebe M. A. za mednarodno zaščito.

3.

Člen 14(4)(b) Direktive 2011/95 določa, da lahko države članice prekličejo status begunca, kadar po pravnomočni obsodbi za izredno hudo kaznivo dejanje predstavlja nevarnost za skupnost države članice, v kateri je.

4.

V skladu s členom 14(5) te direktive se lahko države članice v takem primeru odločijo tudi, da beguncu ne priznajo statusa, če takšna odločitev še ni bila sprejeta. Odločba iz postopka v glavni stvari je bila sprejeta prav na podlagi te določbe.

5.

V sklepnih predlogih, ki sem jih predstavil v zadevah AA (Begunec, ki je storil hudo kaznivo dejanje) in Commissaire général aux réfugiés et aux apatrides (Begunec, ki je storil hudo kaznivo dejanje), ( 3 ) sem zagovarjal razlago, v skladu s katero člen 14(4)(b) Direktive 2011/95 določa dva kumulativna pogoja za možnost države članice, da prekliče status begunca. V zvezi s tem sem pojasnil, zakaj menim, da je obstoj pravnomočne obsodbe za izredno hudo kaznivo dejanje nujen, vendar ne zadosten pogoj za to, da lahko država članica prekliče ta status.

6.

V teh sklepnih predlogih sem prav tako navedel razloge, zaradi katerih menim, da mora biti nevarnost, ki jo obsojena oseba v času sprejetja odločbe o preklicu statusa begunca pomeni za skupnost zadevne države članice, resnična, sedanja in dovolj resna. Prav tako sem pojasnil, da mora biti odločba o preklicu statusa begunca po mojem mnenju v skladu z načelom sorazmernosti in, splošneje, temeljnimi pravicami zadevne osebe, kot so zagotovljene z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah.

7.

Ker se nobeno od vprašanj predložitvenih sodišč v zadevah C‑663/21 in C‑8/22 ni nanašalo neposredno na pomen pogoja, v skladu s katerim mora biti zadevni državljan tretje države „pravnomočno [obsojen] za izredno hudo kaznivo dejanje“, glede tega nisem zavzel stališča.

8.

V obravnavani zadevi Raad van State (državni svet, Nizozemska) v svojem prvem vprašanju za predhodno odločanje izrecno sprašuje Sodišče o tem vidiku v zvezi z odločbo o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito.

9.

Na zahtevo Sodišča se ti sklepni predlogi osredotočajo na to prvo vprašanje za predhodno odločanje, s katerim predložitveno sodišče prosi Sodišče, naj pojasni merila za opredelitev pojma „izredno hudo kaznivo dejanje“ v smislu člena 14(4)(b) Direktive 2011/95.

10.

V nadaljevanju bom pojasnil, zakaj menim, da je treba to določbo razlagati tako, da je „izredno hudo kaznivo dejanje“ v smislu te določbe tisto kaznivo dejanje, za katero je značilna izjemna resnost. Pojasnil bom metodo in merila, ki bi po mojem mnenju morala državam članicam omogočiti presojo obstoja takega kaznivega dejanja.

11.

Člen 33 Konvencije o statusu beguncev, ( 4 ) kakor je bila dopolnjena s Protokolom o statusu beguncev ( 5 ) (v nadaljevanju: Ženevska konvencija), določa:

„1.   Nobena država pogodbenica na nikakršen način begunca ne bo izgnala ali prisilno vrnila na meje ozemlja, kjer bi bila njegovo življenje ali svoboda ogrožena zaradi njegove rase, vere, državljanstva, pripadnosti neki določeni družbeni skupini ali določenega političnega prepričanja.

2.   Na pravico iz te določbe pa se ne more sklicevati begunec, ki zaradi resnih razlogov velja za nevarnega za varnost države, v kateri je, ali ki, glede na to da je bil pravnomočno obsojen za posebno težko kaznivo dejanje, predstavlja nevarnost za skupnost te države.“

12.

Člen 12(2) Direktive 2011/95 določa:

„Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva ne more biti begunec, če obstajajo tehtni razlogi za domnevo, da:

13.

Člen 14(4) in (5) te direktive določa:

„4.   Države članice lahko prekličejo, odvzamejo ali zavrnejo podaljšanje statusa, ki ga je beguncu priznal vladni, upravni, sodni ali parasodni organ, kadar:

5.   V situacijah iz odstavka 4 se lahko države članice odločijo, da beguncu ne priznajo statusa, če takšna odločitev še ni bila sprejeta.“

14.

Člen 17(1)(b) navedene direktive tako določa:

„Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva ne more biti upravičen(-a) do subsidiarne zaščite, če obstajajo tehtni razlogi za domnevo, da:

[…]

(b) je storil(-a) hudo kaznivo dejanje.“

15.

Člen 21(1) in (2) iste direktive določa:

„1.   Države članice spoštujejo načelo nevračanja skladno s svojimi mednarodnimi obveznostmi.

2.   Kadar jim tega ne prepovedujejo mednarodne obveznosti iz odstavka 1, lahko države članice begunca vrnejo ne glede na to, ali so mu tak status formalno priznale ali ne, če:

16.

Odstavek C2/7.10.1 Vreemdelingencirculaire 2000 (okrožnica o tujcih iz leta 2000) z naslovom „Javni red kot razlog za zavrnitev“ določa:

„Immigratie – en Naturalisatiedienst [služba za priseljevanje in naturalizacijo, Nizozemska (v nadaljevanju: IND)] pri presoji prošnje za dovoljenje za začasno prebivanje na podlagi azila preveri, ali tujec pomeni grožnjo javnemu redu ali nacionalni varnosti. Če je tujec begunec v smislu [Ženevske] konvencije, IND presodi, ali gre za izredno hudo kaznivo dejanje […].

IND presodi, ali gre za (izredno) hudo kaznivo dejanje, v vsakem konkretnem primeru na podlagi vseh upoštevnih dejanskih in pravnih elementov. Pri tem v vsakem primeru upošteva posebne okoliščine, na katere se sklicuje tujec in ki se nanašajo na naravo in težo kaznivega dejanja ter na čas, ki je pretekel od dejanj.

[…]

IND preveri vprašanje obstoja (izredno) hudega kaznivega dejanja tako, da preveri, ali skupni seštevek izrečenih kazni dosega vsaj veljavni standard. V tem okviru se velik pomen pripisuje posameznim okoliščinam, med drugim tudi vprašanju, kolikšen delež kaznivih dejanj pomeni nevarnost za skupnost. Vsekakor mora biti vsaj ena od obsodb povezana s kaznivim dejanjem, ki pomeni tako nevarnost.

Pri ugotavljanju, ali vsota izrečenih kazni dosega veljavni standard, IND v vsakem primeru upošteva brezpogojno izvršljivi del kazni.

Pri presoji se pogojni del kazni upošteva, če in kolikor gre (tudi) za vprašanje:

Pri presoji obstoja grožnje javnemu redu ali nacionalni varnosti IND upošteva tudi obsodbe na delo v splošno korist. Veljavni standard izračuna na podlagi naslednjih elementov:

[…]

Javni red, kadar je tuji državljan begunec v smislu [Ženevske] konvencije

IND ne izda dovoljenja za začasno prebivanje na podlagi azila tujcu, ki izpolnjuje vse naslednje pogoje:

Šteje se, da obstaja ‚izredno hudo kaznivo dejanje‘, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

IND pri tej presoji upošteva tudi kazniva dejanja, storjena v tujini. Na podlagi informacij, ki jih predloži Openbaar Ministerie [državno tožilstvo, Nizozemska], IND v zvezi s tem presoja, kakšne posledice bi bile predvidene za ta kazniva dejanja po nizozemskem pravu, če bi bila storjena in kaznovana na Nizozemskem.

IND presoja nevarnost za skupnost v vsakem posameznem primeru in na podlagi vseh upoštevnih dejanskih in pravnih elementov.

Pri presoji ‚nevarnosti za skupnost‘, ki jo pomeni tujec, IND v vsakem primeru med drugim upošteva naslednje vidike:

IND presoja nevarnost, ki jo pomeni tujec za skupnost, na podlagi položaja, kakršen je ob presoji prošnje (presoja ‚ex nunc‘).

IND lahko vsekakor ugotovi nevarnost za skupnost v primeru:

[…]“

17.

Oseba M. A. je 5. julija 2018 vložila četrto prošnjo za mednarodno zaščito na Nizozemskem.

18.

Državni sekretar je to prošnjo zavrnil z odločbo z dne 12. junija 2020. V tej odločbi je menil, da je imela oseba M. A. utemeljen strah pred preganjanjem v svoji izvorni državi, da pa je bila s pravnomočno sodbo obsojena za izredno hudo kaznivo dejanje in je zato pomenila nevarnost za skupnost.

19.

Državni sekretar se je v zvezi s tem oprl na dejstvo, da je bila oseba M. A. leta 2018 s pravnomočno sodbo obsojena na kazen zapora 24 mesecev, ( 6 ) ker je v enem večeru storila tri spolne napade, en poskus spolnega napada in eno tatvino mobilnega telefona.

20.

Oseba M. A. je zoper odločbo z dne 12. junija 2020 vložila tožbo.

21.

Rechtbank Den Haag (sodišče v Haagu, Nizozemska) je s sodbo z dne 13. julija 2020 to odločbo razglasilo za nično, ker državni sekretar ni dovolj obrazložil, prvič, da so bila dejanja osebe M. A. tako resna, da bi upravičila zavrnitev priznanja statusa begunca, in drugič, da je oseba M. A. pomenila resnično, sedanjo in dovolj resno nevarnost za temeljne interese družbe.

22.

Državni sekretar je zoper to sodbo vložil pritožbo pri Raad van State (državni svet). V utemeljitev te pritožbe navaja, prvič, da je treba dejanja, ki se očitajo osebi M. A., obravnavati kot eno samo kaznivo dejanje, ki pomeni izredno hudo kaznivo dejanje, ob upoštevanju narave teh dejanj, izrečene kazni in motečega učinka teh dejanj za nizozemsko družbo. Drugič, trdi, da obsodba osebe M. A. zaradi izredno hudega kaznivega dejanja načeloma dokazuje, da pomeni nevarnost za skupnost.

23.

Oseba M. A. trdi, da je državni sekretar neupravičeno vzel višino izrečene kazni kot izhodišče za preučitev in presojo vprašanja, ali je bilo dejanje izredno hudo. Vsak primer bi bilo treba presojati posebej, česar naj metoda, ki jo je uporabil državni sekretar, ne bi omogočala. Oseba M. A. prav tako poudarja, da je spolni napad najlažja oblika kaznivega dejanja zoper moralo. Poleg tega oseba M. A. glede pogoja obstoja nevarnosti za skupnost meni, da je presoja rechtbank Den Haag (sodišče v Haagu) pravilna.

24.

Predložitveno sodišče meni, da za odločitev o navedeni pritožbi potrebuje pojasnila glede okoliščin, na podlagi katerih morajo države članice ugotoviti, ali je bil državljan tretje države pravnomočno obsojen za izredno hudo kaznivo dejanje. Zlasti se sprašuje, v kolikšni meri je mogoče rešitev, ki jo je glede člena 17(1)(b) Direktive 2011/95 Sodišče sprejelo v sodbi z dne 13. septembra 2018, Ahmed, ( 7 ) prenesti na člen 14(4)(b) te direktive, če se prvi sklicuje na „hudo kaznivo dejanje“, drugi pa na „izredno hudo kaznivo dejanje“.

25.

Poleg tega je predložitveno sodišče zaradi nestrinjanja med strankama glede obsega pojma „nevarnost za skupnost“ privzelo za svoja vprašanja, ki jih je Conseil d'État (državni svet, Belgija) predložil v predhodno odločanje v zadevi C‑8/22 ( 8 ).

26.

V teh okoliščinah je Raad van State (državni svet) prekinil odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložil ta vprašanja:

27.

Pisna stališča so predložile oseba M. A., nizozemska in madžarska vlada ter Evropska komisija.

28.

S prvim vprašanjem za predhodno odločanje predložitveno sodišče sprašuje Sodišče o obsegu člena 14(4)(b) Direktive 2011/95, da bi ugotovilo, kako in po kakšnih merilih je treba opredeliti pojem „izredno hudo kaznivo dejanje“ v smislu te določbe.

29.

To sodišče zlasti zanima, ali so zahteve in parametri, ki jih je treba upoštevati za ugotovitev, da je oseba storila „hudo kaznivo dejanje“ v smislu člena 17(1)(b) Direktive 2011/95, kot so med drugim navedeni v sodbi Ahmed, pomembni tudi za odločitev o tem, ali je oseba storila „izredno hudo kaznivo dejanje“ v smislu člena 14(4)(b) te direktive.

30.

Naj spomnim, da je obstoj izredno hudega kaznivega dejanja nujen – čeprav ne zadosten – pogoj za uporabo možnosti preklica ali zavrnitve priznanja statusa begunca, ki jo imajo države članice na podlagi te določbe ali člena 14(5) Direktive 2011/95.

31.

Naj poudarim, da niti člen 14(4)(b) Direktive 2011/95 niti nobena druga njena določba ne vsebujeta opredelitve pojma „izredno hudo kaznivo dejanje“.

32.

Prav tako je treba ugotoviti, da člen 14(4)(b) Direktive 2011/95 za opredelitev pojma „izredno hudo kaznivo dejanje“ iz te določbe ne napotuje na pravo držav članic. Iz zahtev po enotni uporabi prava Unije in iz načela enakosti pa izhaja, da je treba izraze določbe prava Unije, ki se za opredelitev smisla in obsega ne sklicuje posebej na pravo držav članic, načeloma v celotni Uniji razlagati avtonomno in enotno. ( 9 )

33.

Naj v zvezi s tem pojasnim, da sprejetje avtonomne in enotne razlage pojma „izredno hudo kaznivo dejanje“ v smislu člena 14(4)(b) Direktive 2011/95 ne sme privesti do tega, da se državam članicam odvzame diskrecijska pravica pri opredeljevanju njihovih kazenskih politik. Drugače povedano, ne gre za poskus poenotenja kazenskih politik držav članic skozi zadnja vrata. Edini namen take razlage je zagotoviti, da presoja pogoja v zvezi s posebno resnostjo kaznivega dejanja, ki ga vsebuje ta določba, temelji na skupni metodi in merilih, da se zagotovi, da za uporabo možnosti preklica ali zavrnitve priznanja statusa begunca v vseh državah članicah veljajo enake meje.

34.

Skratka, to ne pomeni, da se zanikajo pojmovne razlike na področju kazenskih politik, ki lahko obstajajo med državami članicami. Gre za to, da se pristojnim organom zagotovijo potrebna orodja za ugotavljanje izredne resnosti kaznivega dejanja na skupni osnovi.

35.

Glede na to in ker Direktiva 2011/95 ne opredeljuje izrazov „izredno hudo kaznivo dejanje“, jih je treba razlagati v skladu z njihovim običajnim pomenom v vsakdanjem jeziku, pri čemer je treba upoštevati sobesedilo, v katerem se uporabljajo, in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del so. ( 10 )

36.

Izraz „kaznivo dejanje“ je treba po mojem mnenju razumeti tako, da se na splošno nanaša na kaznivo dejanje, določeno v kazenskem pravu zadevne države članice, in ni omejen na posebne kategorije kaznivih dejanj.

37.

Razlikovalno merilo, ki omogoča omejitev področja uporabe pojma „izredno hudo kaznivo dejanje“, se namreč nanaša na stopnjo resnosti zadevnega kaznivega dejanja. Tako lahko države članice samo zaradi kaznivih dejanj, ki dosežejo stopnjo izredne resnosti, uporabijo možnost, ki jo imajo, in sicer, da prekličejo ali zavrnejo priznanje statusa begunca.

38.

Običajni pomen izraza „izredno hudo“ v pogovornem jeziku označuje stopnjo resnosti, ki je neobičajna ali nenavadna po svojem obsegu in jo je zato mogoče opredeliti kot „izjemno“. Izraz je torej sinonim za „izjemno hudo“, „izredno hudo“ ali „skrajno hudo“.

39.

Iz tega sledi, da je „izredno hudo kaznivo dejanje“ kaznivo dejanje, za katero so značilne določene posebnosti, zaradi katerih ga je mogoče uvrstiti v kategorijo najhujših kaznivih dejanj.

40.

Na podlagi tega menim, da je „izredno hudo kaznivo dejanje“ v smislu člena 14(4)(b) Direktive 2011/95 kaznivo dejanje, za katero je značilna izjemna resnost, ki se mu pripisuje v državi članici, ki želi uporabiti možnost preklica ali zavrnitve priznanja statusa begunca.

41.

Ob upoštevanju okvira, v katerega je umeščena ta določba, menim, da je te začetne elemente analize mogoče potrditi.

42.

V zvezi s tem naj poudarim, da mora ta okvir pripeljati do ozke razlage navedene določbe.

43.

Naj namreč spomnim, da je treba osebi priznati status begunca, če izpolnjuje minimalne standarde, določene s pravom Unije. Tako v skladu s členom 13 Direktive 2011/95 države članice priznajo status begunca državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki izpolnjuje pogoje za begunca v skladu s poglavjema II in III te direktive.

44.

Člen 14(4)(b) in (5) Direktive 2011/95 pa določa razlog za preklic ali zavrnitev priznanja statusa begunca, ki pomeni izjemo od splošnega pravila iz člena 13 te direktive ter omejuje pravice in ugodnosti, navedene v poglavju VII navedene direktive. Ta razlog za preklic ali zavrnitev priznanja statusa begunca je treba zato po mojem mnenju razlagati ozko kot izjemo, kar pomeni, da ga je mogoče uporabiti samo, če pristojni organ dokaže, da je bil zadevni državljan tretje države pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, za katero je značilna izjemna resnost.

45.

Na podlagi primerjave z drugimi določbami Direktive 2011/95 je po mojem mnenju to razlago mogoče potrditi. Tako je med razlogi za izključitev iz statusa begunca v členu 12(2)(b) te direktive navedena storitev „izredno hudega kaznivega dejanja“, med razlogi za izključitev iz upravičenosti do subsidiarne zaščite v členu 17(1)(b) navedene direktive pa storitev „hudega kaznivega dejanja“. Zakonodajalec Unije je s tem, da je v členu 14(4)(b) predvidel „izredno hudo kaznivo dejanje“, očitno želel omejiti področje uporabe te določbe, tako da je zahteval, da stopnja resnosti, ki jo zahteva ta določba, ni le višja od tiste, ki se zahteva za uporabo razlogov za izključitev, temveč da gre za izjemno stopnjo resnosti. Naj poleg tega pripomnim, da je ta zakonodajalec uporabil izraz „izredno hudo“, in ne „zelo hudo“.

46.

Tako kot je Sodišče navedlo v zvezi z ustreznim razlogom iz člena 21(2) Direktive 2011/95, ki omogoča vračanje begunca, je treba poleg tega šteti, da člen 14(4)(b) te direktive za preklic statusa begunca določa stroge pogoje, zlasti ker je le za begunca, ki je bil pravnomočno obsojen za „izredno hudo kaznivo dejanje“, mogoče šteti, da pomeni „nevarnost za skupnost te države članice“. ( 11 ) Ti strogi pogoji so sorazmerni z resnimi posledicami preklica ali zavrnitve priznanja statusa begunca, in sicer, da zadevna oseba nima več pravic in ugodnosti, navedenih v poglavju VII te direktive, saj so te vezane na ta status. ( 12 )

47.

Zdi se mi, da je razlaga, v skladu s katero se omeji področje uporabe člena 14(4)(b) in (5) Direktive 2011/95 na kazniva dejanja, ki kažejo izjemno stopnjo resnosti, prav tako v skladu z razlago člena 33(2) Ženevske konvencije, ki med drugim določa, da se na načelo nevračanja ne more sklicevati begunec, „ki, glede na to da je bil pravnomočno obsojen za posebno težko kaznivo dejanje, predstavlja nevarnost za skupnost [države, v kateri se nahaja]“. Naj v zvezi s tem opozorim, da čeprav ima zadnjenavedena določba drug cilj, saj določa izjeme od načela nevračanja, ni sporno, da je bila vir razlogov za preklic ali zavrnitev priznanja statusa begunca, ki jih je zakonodajalec Unije navedel v členu 14(4) in (5) Direktive 2011/95. Zato se mi zdi primerno upoštevati razlago člena 33(2) navedene konvencije, ki je, kot je razvidno iz uvodnih izjav 4, 23 in 24 te direktive, temelj mednarodne pravne ureditve za zaščito beguncev. ( 13 )

48.

Splošneje menim, da primeri iz člena 14(4) in (5) Direktive 2011/95, v katerih lahko države članice status begunca prekličejo ali ga ne priznajo, v bistvu ustrezajo primerom, v katerih lahko države članice begunca vrnejo na podlagi člena 21(2) te direktive in člena 33(2) Ženevske konvencije, zato bi bilo treba razloge, navedene v teh določbah, razlagati enako.

49.

Vendar se zdi, da je razlaga člena 33(2) Ženevske konvencije v skladu z razlago, ki jo zagovarjam v zvezi s členom 14(4)(b) Direktive 2011/95, in sicer, da je „izredno hudo“ kaznivo dejanje tisto, ki je izjemno resno.

50.

V zvezi z izrazom „kaznivo dejanje“ sem že navedel, da ima lahko v nacionalnem pravu različne pomene, kar je bilo poudarjeno v okviru razlage člena 33(2) Ženevske konvencije. ( 14 ) Tako uporaba te določbe ni odvisna od tega, ali je dejanje, za katero je bila oseba obsojena, uvrščeno v določeno kategorijo nacionalnega kazenskega prava, temveč od ugotovitve, da gre za „izredno hudo“ dejanje in da ga to pravo razume kot tako. ( 15 )

51.

Poleg tega je bila poudarjena izjemnost uporabe člena 33(2) Ženevske konvencije. ( 16 ) Skozi to prizmo je „izredno hudo kaznivo dejanje“ vrsta „hudega kaznivega dejanja“, omejena na „izjemne primere“. ( 17 ) Zahteva po „izredno hudem kaznivem dejanju“ je zaradi izražene omejenosti v skladu s potrebo po ohranitvi posebno visokega praga uporabe izjeme od načela nevračanja iz člena 33(2) Ženevske konvencije. ( 18 )

52.

Glavni cilj Direktive 2011/95, ki je zagotoviti, da države članice uporabljajo skupna merila za ugotavljanje, katere osebe resnično potrebujejo mednarodno zaščito, in da je v vseh državah članicah navedenim osebam na voljo minimalna raven ugodnosti, ( 19 ) po mojem mnenju prav tako govori v prid razlagi, ki področje uporabe člena 14(4)(b) in (5) te direktive omejuje na izjemne primere, to je na najstrožje kaznovana dejanja in najhujše oblike kriminala v zadevni državi članici.

53.

Glede na ta pojasnila se je treba zdaj lotiti metode in meril, na podlagi katerih lahko države članice ugotovijo obstoj „izredno hudega kaznivega dejanja“ v smislu člena 14(4)(b) Direktive 2011/95.

54.

V sodni praksi je Sodišče v zvezi s tem prišlo do določenih ugotovitev, za katere se mi zdi, da jih je mogoče v veliki meri uporabiti po analogiji, vendar jih je treba dopolniti.

55.

V zvezi z metodo iz te sodne prakse izhaja, da se pristojni organ zadevne države članice lahko sklicuje na razlog za izključitev iz člena 12(2)(b) Direktive 2011/95 in 17(1)(b) iste direktive, ki se nanašata na to, da je prosilec za mednarodno zaščito storil „hudo kaznivo dejanje“, šele po tem, ko je za vsak posamezen primer presodil natančna dejstva, ki jih pozna, da bi lahko ugotovil, ali obstajajo tehtni razlogi za domnevo, da dejanja zadevne osebe, ki sicer izpolnjuje merila za pridobitev zaprošenega statusa, spadajo k temu razlogu za izključitev, pri čemer je treba za presojo teže zadevnega kaznivega dejanja celovito preučiti vse okoliščine posameznega primera. ( 20 )

56.

Zdi se mi, da je tako opredeljena metoda združljiva s tem, da države članice zaradi pravne varnosti določijo najnižje kazni, da bi lahko uporabile možnost preklica ali zavrnitve priznanja statusa begunca v skladu s členom 14(4)(b) in (5) Direktive 2011/95. ( 21 ) Države članice prav tako lahko odločijo, da bodo uporabo te možnosti omejile na določene vrste kaznivih dejanj. Vendar je treba vsekakor izključiti vsakršen avtomatizem pri uporabi te možnosti. ( 22 ) Zato je treba sistematično presojati vse posamezne okoliščine, ne glede na to, ali so države članice predvidele prag kazni ali ne. Taka presoja pa je še toliko pomembnejša in težja, ker se kaznuje storilec kaznivega dejanja, ne pa kaznivega dejanja. ( 23 ) Poleg tega lahko ista kvalifikacija kaznivega dejanja zajema širok spekter ravnanj z različno težo.

57.

Menim, da so razlogi za obsodilno sodbo odločilen dejavnik za presojo, ki jo je treba opraviti. Zato je treba preučiti, ali je sodišče, ki je zadevno osebo obsodilo, dejanja opredelilo kot „huda“ ali „izredno huda“ in katere elemente je uporabilo v podporo tej opredelitvi.

58.

Kot sem že navedel, torej ne gre za to, da se na ravni Unije opredeli konkreten prag izredne resnosti kaznivega dejanja, saj to ne bi bilo le v nasprotju z razlikami, ki obstajajo med kazenskimi politikami držav članic, ampak tudi ne bi bilo združljivo z metodo, ki zahteva preučitev vseh okoliščin, značilnih za vsak primer posebej.

59.

Poleg tega je treba po zgledu Komisije pojasniti, da glede na to, da je materialno kazensko pravo predmet le omejene harmonizacije, države članice ohranjajo določeno diskrecijsko pravico pri opredelitvi, kaj je „izredno hudo kaznivo dejanje“ pri uporabi člena 14(4)(b) Direktive 2011/95.

60.

V zvezi z merili je Sodišče v sodbi Ahmed navedlo, da je razlaga, v skladu s katero je treba presojati vsa upoštevna dejstva, „potrjena s poročilom Evropskega urada za podporo azilu (EASO)[ ( 24 )] iz januarja 2016, naslovljenim ‚Izključitev: člena 12 in 17 Uvrstitvene direktive (2011/95/EU)‘, ki v točki 3.2.2, ki se nanaša na člen 17(1)(b) Direktive 2011/95, priporoča, naj se teža kaznivega dejanja, ki upravičuje izključitev osebe iz subsidiarne zaščite, presoja glede na več meril, kot so zlasti vrsta zadevnega dejanja, povzročena škoda, vrsta postopka za pregon, narava predpisane kazni in upoštevanje vprašanja, ali tudi večina sodišč zadevno dejanje šteje za hudo kaznivo dejanje. EASO se v zvezi s tem sklicuje na nekatere odločitve vrhovnih sodišč držav članic.“ ( 25 )

61.

Čeprav so bila merila, ki jih je Sodišče izpostavilo v tej sodbi, uporabljena v zvezi s pojmom „hudo kaznivo dejanje“ v smislu člena 17(1)(b) Direktive 2011/95, menim, da so ta merila uporabna tudi za ugotavljanje obstoja „izredno hudega kaznivega dejanja“ v smislu člena 14(4)(b) te direktive, ( 26 ) pri čemer se razume, da je treba v tem okviru s temi merili dokazati izjemno resnost zadevnega kaznivega dejanja, ki pomeni zelo pomembno razliko v stopnji od hudega kaznivega dejanja. ( 27 )

62.

V zvezi s tem ugotavljam, da dejavniki, ki jih je treba upoštevati pri uporabi člena 33(2) Ženevske konvencije, vključujejo naravo kaznivega dejanja, dejansko povzročeno škodo, obliko postopka, uporabljenega za kazenski pregon, in dejstvo, ali bi se zadevno dejanje v večini pravnih sistemov štelo za hudo. ( 28 )

63.

Zato je treba po mojem mnenju upoštevati naslednja merila, da bi se dokazal obstoj „izredno hudega kaznivega dejanja“ v smislu člena 14(4)(b) Direktive 2011/95: narava zadevnega dejanja, ( 29 ) povzročena škoda, ( 30 ) oblika postopka, uporabljenega za pregon in sojenje zadevni osebi, narava in trajanje izrečene kazni ( 31 ) ter to, ali večina sodišč tudi meni, da je zadevno dejanje izredno hudo kaznivo dejanje.

64.

Poleg tega je treba upoštevati odločitev Sodišča v sodbi Ahmed v zvezi z predpisano kaznijo, in sicer, da člen 17(1)(b) Direktive 2011/95 nasprotuje nacionalni zakonodaji, v skladu s katero se lahko prosilec za mednarodno zaščito šteje za osebo, ki je storila hudo kaznivo dejanje, samo na podlagi kazni, ki je v pravu te države članice predpisana za dano kaznivo dejanje. ( 32 ) Vendar se v tej sodbi priznava, da ima merilo predpisane kazni poseben pomen pri presoji resnosti kaznivega dejanja. ( 33 )

65.

Zdi se mi, da bi moralo imeti merilo, ki se nanaša na naravo in trajanje kazni, v okviru izrečene in ne zgolj predpisane kazni še pomembnejšo vlogo. ( 34 )

66.

Vendar pa po analogiji z odločitvijo Sodišča v sodbi Ahmed priznavam, da se merilo izrečene kazni ne sme uporabljati samo in samodejno pri preučitvi, ali je kaznivo dejanje izredno hudo. To merilo je treba, tako kot merilo narave kaznivega dejanja, dopolniti s presojo vseh okoliščin, vključno s preučitvijo okvira, v katerem je bilo kaznivo dejanje storjeno, in ravnanjem zadevne osebe, ( 35 ) pri čemer mora ta presoja temeljiti zlasti na obrazložitvi v obsodilni sodbi.

67.

Ker se namreč člen 14(4)(b) Direktive 2011/95 nanaša na pravnomočno obsodbo, je treba šteti, da je sodišče, ki je izreklo tako obsodbo, upoštevalo vse posamezne okoliščine, da bi izreklo kazen, ki jo je štelo za primerno. V zvezi s tem se mi zdi, da odločilna narava obrazložitve obsodilne sodbe in presoja kazenskega sodišča, ki je izdalo sodbo, kar sem že poudaril, izhaja iz razlike med razlogi za izključitev iz statusa begunca ali iz ugodnosti subsidiarne zaščite, ki so navedeni v členu 12(2)(b) in členu 17(1)(b) te direktive, ki se nanašajo na „storjeno“ hudo kaznivo dejanje, in razlogom za preklic ali zavrnitev priznanja statusa begunca iz člena 14(4)(b) in (5) navedene direktive, ki se nanaša na „pravnomočno obsodbo“.

68.

Poleg tega menim, da je v okviru presoje, ki jo je treba opraviti, zlasti pomembno primerjati naloženo kazen z najvišjo zakonsko določeno kaznijo za zadevno kaznivo dejanje. ( 36 ) Prav tako je treba preučiti, kje na lestvici kazni, ki velja v zadevni državi članici, je izrečena kazen. ( 37 )

69.

Naj dodam še naslednja merila, za katera se mi zdi, da spadajo v skupino meril, ki so uporabna za presojo, ali je kaznivo dejanje izjemno resno:

70.

Pojasniti je treba tudi, da člen 14(4)(b) Direktive 2011/95 navaja okoliščino, da je bila proti beguncu izrečena „pravnomočna obsodba za izredno hudo kaznivo dejanje“. ( 39 ) Uporaba ednine in potreba po ozki razlagi te določbe po mojem mnenju izključujeta uporabo tega razloga za preklic ali zavrnitev priznanja statusa begunca na podlagi kopičenja kazni, izrečenih za več kaznivih dejanj, od katerih nobeno, če se obravnava ločeno, ni mogoče označiti za „izredno hudo kaznivo dejanje“. ( 40 )

71.

Predložitveno sodišče mora glede na metodo in merila, ki sem jih pravkar opisal, presoditi, ali lahko obsodbo zoper osebo M. A. opredeli kot obsodbo v zvezi z „izredno hudim kaznivim dejanjem“. To sodišče bo moralo med drugim upoštevati naravo in višino kazni, ki je bila izrečena osebi M. A., v tem primeru kazni zapora v trajanju 24 mesecev. Navedeno sodišče bo moralo tudi preveriti, ali je ta obsodba pogojna s preizkusno dobo osmih mesecev, kot se zdi, da izhaja iz pisnih stališč osebe M. A. in nizozemske vlade.

72.

Poleg tega, kot sem že navedel, se mi v nizozemski zakonodaji določena metoda uporabe dolžine trajanja izrečene prostostne kazni ali ukrepa, v tem primeru deset mesecev, kot najnižjega praga, ki bi državi članici omogočil uporabo možnosti preklica ali zavrnitve priznanja statusa begunca, načeloma ne zdi sporna. Vendar mora ta metoda vključevati presojo vseh okoliščin vsakega posameznega primera, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

73.

Poleg tega se mi zdi, kot pravilno poudarja Komisija, v nasprotju s členom 14(4)(b) Direktive 2011/95 to, da bi nizozemska zakonodaja pristojnemu organu omogočala, da sešteje številne kazni, izrečene za več kaznivih dejanj, da bi ugotovil, ali je bil ta najnižji prag presežen. V zvezi s tem se mi zdi, da bi bilo treba razlikovati glede na to, ali kazensko pravo države članice v primeru steka kaznivih dejanj predvideva seštevanje kazni ali pa predvideva, da se kazni ne seštevajo in se izreče najvišja predpisana kazen. Predložitveno sodišče mora preveriti, ali kazen, izrečena osebi M. A., spada h kateri od teh hipotez, saj v primeru prve pristojni organ s seštevanjem več kazni, izrečenih za več kaznivih dejanj, ne more opredeliti tega dejanja kot „izredno hudo kaznivo dejanje“ v smislu te določbe.

74.

Glede na vse zgoraj navedeno Sodišču predlagam, naj na prvo vprašanje za predhodno odločanje Raad van State (državni svet, Nizozemska) odgovori tako:

Člen 14(4)(b) Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite

je treba razlagati tako, da