1.

Ta predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ju je vložilo Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče, Nemčija), se nanašata zlasti na razlago člena 157 PDEU ter člena 2(1)(b) in člena 4, prvi odstavek, Direktive 2006/54/ES ( 2 ).

2.

Ta predloga sta bila vložena v okviru sporov med osebama IK (zadeva C‑184/22) in CM (C‑185/22) ( 3 ), negovalkama, zaposlenima s krajšim delovnim časom (v nadaljevanju: tožeči stranki), in njunim delodajalcem, družbo KfH Kuratorium für Dialyse und Nierentransplantation e.V. (v nadaljevanju: tožena stranka), v zvezi z njuno pravico do dodatka za nadurno delo, opravljeno preko delovnega časa, dogovorjenega v njunih pogodbah o zaposlitvi.

3.

V skladu z zahtevo Sodišča se bom v teh sklepnih predlogih osredotočil na analizo točke (a) drugega vprašanja za predhodno odločanje v teh zadevah, ki sta ubesedeni enako. To vprašanje se nanaša na presojo obstoja posredne diskriminacije v smislu Direktive 2006/54 in zlasti na načine upoštevanja statističnih podatkov, da se ugotovi, ali neka določba v posebej neugoden položaj postavlja osebe enega spola v primerjavi z osebami drugega spola.

4.

Ti zadevi Sodišču ponujata priložnost, da natančneje pojasni ustrezno metodologijo, in sicer, ali je treba preučiti le statistične podatke o skupini oseb, ki so zaradi zadevnega nacionalnega ukrepa v neugodnem položaju, ali pa se je treba opirati tudi na podatke o skupini oseb, za katere se ta ukrep ne uporablja.

5.

V uvodni izjavi 30 Direktive 2006/54 je navedeno:

„Pomembno vlogo pri zagotavljanju učinkovitega uresničevanja načela enakega obravnavanja ima sprejetje pravil o dokaznem bremenu. Kakor je to izreklo Sodišče, je treba torej sprejeti določbo, ki bo omogočala, da se dokazno breme prenese na toženo stranko, kadar gre za očiten primer domnevne diskriminacije, razen v zvezi s postopki, v katerih mora sodišče ali drugi pristojni nacionalni organ raziskati dejstva. Vendar pa je treba pojasniti, da presoja dejstev, na podlagi katerih se lahko domneva o neposredni ali posredni diskriminaciji, ostaja v pristojnosti nacionalnega organa v skladu z nacionalno zakonodajo ali prakso. Poleg tega naj bi države članice v kateri koli ustrezni fazi postopka uvedle dokazna pravila, ki so ugodnejša za tožeče stranke.“

6.

Člen 1 te direktive, naslovljen „Namen“, določa:

„Namen te direktive je zagotoviti uresničevanje načela enakih možnosti in enakega obravnavanja moških in žensk na področju zaposlovanja in poklicnega dela.

V ta namen vsebuje določbe za uresničevanje načela enakega obravnavanja v zvezi:

[…]

(b) z delovnimi pogoji, vključno s plačilom;

[…]

Vsebuje tudi določbe za zagotovitev večje učinkovitosti takšnega uresničevanja z določitvijo ustreznih postopkov.“

7.

Člen 2 navedene direktive, naslovljen „Opredelitve pojmov“, v odstavku 1(a) in (b) določa:

„Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve:

8.

Člen 4 te direktive, naslovljen „Prepoved diskriminacije“, določa:

„Za enako delo ali za delo enake vrednosti se odpravi neposredna in posredna diskriminacija zaradi spola glede vseh vidikov in pogojev plačila.

Še zlasti kadar se za določanje plačila uporablja sistem razvrstitve delovnih mest, ta sistem temelji na enakih merilih za moške in ženske ter je oblikovan tako, da izključuje vsakršno diskriminacijo zaradi spola.“

9.

Člen 14 Direktive 2006/54, naslovljen „Prepoved diskriminacije“, v odstavku 1(c) določa:

„V javnem ali zasebnem sektorju, vključno z javnimi organi, ne sme biti nikakršne neposredne ali posredne diskriminacije zaradi spola v zvezi:

[…]

10.

Člen 4 Gesetz über Teilzeitarbeit und befristete Arbeitsverträge (Teilzeit- und Befristungsgesetz) (zakon o delu s krajšim delovnim časom in pogodbah o zaposlitvi za določen čas) z dne 21. decembra 2000 ( 4 ) v različici, ki se uporablja za spora o glavni stvari, naslovljen „Prepoved diskriminacije“, v odstavku 1 določa:

„Delavec, zaposlen s krajšim delovnim časom, zaradi dela s krajšim delovnim časom ne sme biti obravnavan manj ugodno od primerljivega delavca, zaposlenega s polnim delovnim časom, razen če za različno obravnavanje obstajajo objektivni razlogi. Delavec, zaposlen s krajšim delovnim časom, mora prejemati plačo ali drugo pro rata denarno nadomestilo najmanj v obsegu, ki ustreza deležu njegovega delovnega časa v primerjavi z delovnim časom primerljivega delavca, zaposlenega s polnim delovnim časom.“

11.

Člen 1 Allgemeines Gleichbehandlungsgesetz (splošni zakon o enakem obravnavanju) z dne 14. avgusta 2006 ( 5 ) v različici, ki se uporablja za spora o glavni stvari (v nadaljevanju: AGG), naslovljen „Namen zakona“, določa:

„Namen tega zakona je preprečiti ali odpraviti vsako diskriminacijo na podlagi rase ali etničnega izvora, spola, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti.“

12.

Člen 7 tega zakona, naslovljen „Prepoved diskriminacije“, v odstavku 1 določa:

„Zaposleni ne smejo biti diskriminirani iz razlogov, naštetih v členu 1; ta prepoved velja tudi, kadar oseba, ki diskriminira, zgolj domneva, da pri diskriminaciji obstaja eden od razlogov iz člena 1.“

13.

Člen 15 navedenega zakona, naslovljen „Povrnitev škode in odškodnina“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   V primeru kršitve prepovedi diskriminacije mora delodajalec plačati odškodnino za povzročeno škodo. To ne velja, kadar delodajalec ni odgovoren za to kršitev.

2.   Delavec lahko zahteva ustrezno denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. […]“

14.

Člen 3 Gesetz zur Förderung der Entgelttransparenz zwischen Frauen und Männern (Entgelttransparenzgesetz) (zakon o spodbujanju preglednosti plačil med moškimi in ženskami) z dne 30. junija 2017 ( 6 ), naslovljen „Prepoved neposredne in posredne diskriminacije pri plačilih zaradi spola“, v odstavku 1 določa:

„Pri enakem delu ali delu enake vrednosti je prepovedana neposredna in posredna diskriminacija zaradi spola glede vseh vidikov in pogojev plačila.“

15.

Člen 7 tega zakona, naslovljen „Načelo enakosti plačil“, določa:

„V okviru delovnega razmerja se za enako delo ali delo enake vrednosti zaradi spola delavca ne sme dogovoriti ali plačati nižjega plačila kot pri delavcu, ki je drugega spola.“

16.

Manteltarifvertrag (splošna kolektivna pogodba, v nadaljevanju: MTV), sklenjena med sindikatom ver.di in toženo stranko 8. marca 2017, v členu 10, naslovljenem „Delovni čas“, določa:

„1.   Redni tedenski delovni čas delavca, zaposlenega s polnim delovnim časom, je brez odmorov v povprečju 38,5 ure.

[…]

Redni dnevni delovni čas delavca, zaposlenega s polnim delovnim časom, je 7 ur in 42 minut.

[…]

6.   Če je zaradi obsega dela potrebno nadurno delo, ga je treba načeloma odrediti. […] Nadurno delo se lahko odredi le v nujnih primerih in ga je treba čim bolj enakomerno porazdeliti med vse delavce.

7.   Nadurno delo je delo, ki se preko rednega delovnega časa na podlagi točke 1, prvi in tretji stavek, po odredbi opravi v skladu z delovnim načrtom oziroma prakso podjetja. Dodatek se v skladu s členom 13, točka 1, plača za nadurno delo, ki se v posameznem koledarskem mesecu opravi preko delovnega časa delavca, zaposlenega s polnim delovnim časom, in ki ga v posameznem koledarskem mesecu, v katerem je bilo delo opravljeno, ni mogoče kompenzirati v obliki prostih ur. […]“

17.

Člen 13 MTV, naslovljen „Plačilo za nadurno delo, dodatki in plačilo za delo v neugodnem delovnem času“, v odstavku 1 določa:

„Plačilo za vsako opravljeno uro nadurnega dela v skladu s členom 10, točka 7, MTV znaša 1/167 mesečne plače po kolektivni pogodbi. Dodatek za nadurno delo v skladu s členom 10, točka 7, drugi stavek, znaša 30 %.“

18.

Tožena stranka je ponudnica ambulantne dialize na celotnem nemškem ozemlju na različnih lokacijah ter zaposluje zdravnike in nezdravstvene delavce. MTV se uporablja na vseh teh lokacijah, med drugim za pogodbi o zaposlitvi tožečih strank, ki sta zaposleni kot negovalki s krajšim delovnim časom, ki za IK (zadeva C‑184/22) pomeni 40 % rednega tedenskega delovnega časa delavca, zaposlenega s polnim delovnim časom, in za CM (zadeva C‑185/22) 80 % takega delovnega časa.

19.

Glede na informacije, ki jih je zagotovila tožena stranka, je med vsemi njenimi zaposlenimi, ki jih je več kot 5000, 76,96 % žensk in 52,78 % vseh delavcev je zaposlenih s krajšim delovnim časom. Med temi osebami, ki delajo s krajšim delovnim časom, je 84,74 % žensk in 15,26 % moških, medtem ko je med zaposlenimi s polnim delovnim časom 68,20 % žensk in 31,80 % moških.

20.

Tožena stranka vodi evidenco delovnega časa, med drugim za tožeči stranki. Oseba IK je imela konec marca 2018 v dobrem 129 ur in 24 minut, oseba CM pa konec februarja 2018 49 ur, kar ustreza uram, ki sta jih opravili preko delovnega časa, omenjenega v pogodbi o zaposlitvi tožečih strank. Tožena stranka jima ni plačala dodatka za nadurno delo na podlagi člena 10, točka 7, drugi stavek, MTV (v nadaljevanju: zadevna nacionalna določba) in v njuno evidenco delovnega časa ni vnesla prostih ur v vrednosti dodatka.

21.

Tožeči stranki sta vložili tožbo, da bi med drugim dobili proste ure v vrednosti dodatka za nadurno delo in plačilo odškodnine na podlagi člena 15(2) AGG. V zvezi s tem sta trdili, da ju je tožena stranka s tem, da jima ni plačala dodatka za nadurno delo in v njuni evidenci delovnega časa ni vnesla prostih ur v vrednosti tega dodatka, nezakonito diskriminirala kot delavki, zaposleni s krajšim delovnim časom, v primerjavi z delavci, zaposlenimi s polnim delovnim časom. Poleg tega naj bi bili posredno diskriminirani zaradi svojega spola, ker tožena stranka za krajši delovni čas zaposluje večinoma ženske. Tožena stranka pa je trdila, da zadevna nacionalna določba ne povzroča niti nezakonite diskriminacije zaradi statusa delavca, zaposlenega s krajšim delovnim časom, niti take diskriminacije zaradi spola.

22.

Landesarbeitsgericht (deželno delovno sodišče, Nemčija) je presodilo, da sta bili tožeči stranki diskriminirani zaradi zaposlitve s krajšim delovnim časom, in je toženi stranki naložilo, naj v njuni evidenci delovnega časa vnese proste ure v vrednosti dodatka za nadurno delo. Nasprotno pa je to sodišče zavrnilo tožbo tožečih strank v delu, v katerem sta zahtevali plačilo odškodnine na podlagi člena 15(2) AGG. Ti sta vložili revizijo pri Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče, Nemčija), ki je predložitveno sodišče, da bi dobili odškodnino. Tožena stranka je vložila nasprotno revizijo zoper sodbo, s katero ji je bilo naloženo, naj v evidenci delovnega časa tožečih strank vnese dodatek.

23.

Predložitveno sodišče poudarja, da sta vprašanji diskriminacije zaradi spola in diskriminacije zaradi zaposlitve s krajšim delovnim časom odločilni za rešitev sporov o glavni stvari. V zvezi s točko (a) drugega vprašanja za predhodno odločanje v teh zadevah to sodišče navaja, da izhaja iz načela, v skladu s katerim je v okviru uporabe člena 157 PDEU ter člena 2(1)(b) in člena 4, prvi odstavek, Direktive 2006/54 odgovor na vprašanje, ali različno obravnavanje zadeva znatno več žensk kot moških, odvisno od kroga oseb, za katere se uporablja zadevna ureditev, ( 7 ) in da je treba v zvezi s tem upoštevati vse delavce, za katere velja nacionalna ureditev, iz katere izhaja različno obravnavanje. ( 8 ) Glede teh delavcev bi bilo treba tako med delavci kot med delavkami, torej v vsaki skupini, primerjati zadevne deleže delavcev, na katere zadevno pravilo vpliva, in delavcev, na katere to pravilo ne vpliva. ( 9 )

24.

Po presoji predložitvenega sodišča se MTV uporablja za vse lokacije tožene stranke ter v skladu z njenim členom 1 za vse delavce in delavke, ki jih zaposluje tožena stranka. Člen 2, točka 1, MTV naj bi s področja uporabe te kolektivne pogodbe izključeval le „delavce, katerih plača presega zadnji plačni razred najvišje plačne skupine, […] vodstvene delavce in zdravnike“. Člen 2, točka 2, MTV naj bi poleg tega določal, da se za osebe na usposabljanju uporabljajo druge kolektivne pogodbe, če take pogodbe obstajajo. Če bi bilo glede na odgovor Sodišča na točko (a) drugega vprašanja za predhodno odločanje za rešitev sporov o glavni stvari treba ugotoviti, ali, in če da, kako izjeme od področja uporabe MTV učinkujejo na deleže moških in žensk med delavci, ki so s polnim in krajšim delovnim časom zaposleni pri toženi stranki, bi moralo Landesarbeitsgericht (deželno delovno sodišče) priti do potrebnih vsebinskih ugotovitev.

25.

Predložitveno sodišče meni, da je treba v obravnavanem primeru za preverjanje, ali neenako obravnavanje zadeva znatno več žensk kot moških, primerjati zadevne deleže delavcev in delavk, zaposlenih pri toženi stranki, na katere zadevna nacionalna določba škodljivo vpliva. V sporih o glavni stvari naj odstotni deleži sicer ne bi še bili dokončno ugotovljeni. Vendar naj bi bilo očitno, da so ženske močno zastopane tako med delavci, zaposlenimi s krajšim delovnim časom, kot med delavci, zaposlenimi s polnim delovnim časom. Hkrati naj bi bili moški, čeprav jih je občutno manj, močneje zastopani med delavci, zaposlenimi s polnim delovnim časom, kot pa med delavci, zaposlenimi s krajšim delovnim časom.

26.

V teh okoliščinah se predložitveno sodišče sprašuje, ali je treba člen 157 PDEU ter člen 2(1)(b) in člen 4, prvi odstavek, Direktive 2006/54 razlagati tako, da v takem primeru za ugotovitev, da neenako obravnavanje zadeva znatno več žensk kot moških, zadostuje, da je med delavci, zaposlenimi s krajšim delovnim časom, znatno več žensk kot moških, ali pa je potrebno tudi, da je med delavci, zaposlenimi s polnim delovnim časom, znatno več moških oziroma bistveno večji delež moških.

27.

Predložitveno sodišče poudarja, da naj v sporih o glavni stvari ne bi šlo za zadnjenavedeni primer, ker je med delavci, zaposlenimi s polnim delovnim časom, 68,20 % žensk in le 31,80 % moških. Ženske naj bi bile torej pri toženi stranki bistveno bolj zastopane tako v skupini delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom, kot v skupini delavcev, zaposlenih s polnim delovnim časom. Isto sodišče naj ne bi moglo z zahtevano gotovostjo odločiti, kako je treba v takem okviru ugotoviti, ali neenako obravnavanje zadeva znatno več žensk kot moških v smislu prava Unije.

28.

V teh okoliščinah je Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

29.

Pisna stališča so predložile tožeči stranki, tožena stranka, danska, poljska in norveška vlada ter Evropska komisija.

30.

Predložitveno sodišče s točko (a) drugega vprašanja za predhodno odločanje v zadevah C‑184/22 in C‑185/22, na katero so ti sklepni predlogi osredotočeni na zahtevo Sodišča, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 157 PDEU ter člen 2(1)(b) in člen 4, prvi odstavek, Direktive 2006/54 razlagati tako, da v okviru presoje obstoja posredne diskriminacije za ugotovitev, da so zaradi navidezno nevtralne nacionalne določbe „osebe enega spola v posebej neugodnem položaju v primerjavi z osebami drugega spola“, zadostuje, da obstaja bistveno večji delež oseb enega spola v skupini delavcev, ki so zaradi te določbe v neugodnem položaju, ali pa je potrebno tudi, da je v skupini delavcev, za katere se navedena določba ne uporablja, znatno večji delež oseb drugega spola.

31.

V skladu s členom 157(1) PDEU „[v]saka država članica zagotovi uporabo načela enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti za moške in ženske“. Poleg tega člen 4, prvi odstavek, Direktive 2006/54 določa, da se „[z]a enako delo ali za delo enake vrednosti […] odpravi neposredna in posredna diskriminacija zaradi spola glede vseh vidikov in pogojev plačila“. V skladu s členom 2(1)(b) te direktive gre za „posredno diskriminacijo“ takrat, „kadar bi bile zaradi navidezno nevtralnega predpisa, merila ali prakse osebe enega spola v posebej neugodnem položaju v primerjavi z osebami drugega spola, razen če ta predpis, merilo ali praksa objektivno temelji na zakonitem cilju in so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna in potrebna“.

32.

Iz te opredelitve izhaja, da je „posredna diskriminacija“ v smislu Direktive 2006/54 dokazana, kadar so podani trije dejavniki, pri katerih nameni avtorja zadevnega nacionalnega ukrepa niso upoštevani. Prvič, obstaja navidezno nevtralen ukrep, ker formalno ne razlikuje med kategorijami oseb za isto delo ali za delo, ki mu je pripisana enaka vrednost. Drugič, ta ukrep povzroča posebej neugoden položaj za osebe enega spola v primerjavi z osebami drugega spola. Tretjič, tak posebej neugoden položaj ni utemeljen z objektivnimi dejavniki, ki niso povezani z nobeno diskriminacijo na podlagi spola. ( 12 )

33.

V obravnavanem primeru, prvič, kar zadeva dejavnik v zvezi z navidezno nevtralnostjo zadevne nacionalne določbe, ta ne povzroča posebnih težav. Iz predložitvenih odločb je namreč razvidno, da se ta določba zadevne kolektivne pogodbe ( 13 ), v skladu s katero se dodatek uporablja za nadurno delo, ki se v posameznem koledarskem mesecu opravi preko delovnega časa delavca, zaposlenega s polnim delovnim časom, uporablja za vse lokacije tožene stranke in – razen izjemoma – za vse osebe, ki jih ta zaposluje. ( 14 ) Zato navedena določba s tem, da se brez razlikovanja nanaša na delavce in delavke, ne uvaja neposredne diskriminacije v smislu člena 2(1)(a) Direktive 2006/54.

34.

Drugič, kar zadeva dejavnik v zvezi z obstojem posebej neugodnega položaja, ta na prvem mestu zahteva, da je neka skupina oseb v manj ugodnem položaju, in sicer v tem primeru delavci, zaposleni s krajšim delovnim časom, glede plačila dodatka za opravljeno nadurno delo. Poudariti moram, da je predložitveno sodišče navedlo, da je drugo vprašanje za predhodno odločanje v teh zadevah postavljeno le, če bi bil odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje pritrdilen. V zvezi s tem menim, da zadevna nacionalna določba v neugoden položaj postavlja delavce, zaposlene s krajšim delovnim časom, ker za nadurno delo, ki ga opravijo preko delovnega časa, dogovorjenega v njihovih pogodbah o zaposlitvi, in do števila delovnih ur delavca, zaposlenega s polnim delovnim časom, ( 15 ) ne prejmejo dodatka. Povedano drugače, to nadurno delo je manj plačano kot nadurno delo, ki ga opravi delavec, zaposlen s polnim delovnim časom. ( 16 )

35.

Na drugem mestu mora biti v praksi rezultat navidezno nevtralnega ukrepa, da so v posebej neugodnem položaju osebe enega spola v primerjavi z osebami drugega spola. V zvezi s tem je Sodišče že pred časom priznalo koristnost statističnih podatkov v okviru analize obstoja ali neobstoja posredne diskriminacije, med drugim v sodbi z dne 31. marca 1981, Jenkins (96/80, EU:C:1981:80, točka 13). V tej sodbi se je Sodišče sklicevalo na „znatno nižji odstotni delež“ delavk v primerjavi z delavci, ki lahko zahtevajo polno urno postavko. To sklicevanje je bilo ponovljeno med drugim v sodbi z dne 13. maja 1986, Bilka-Kaufhaus (170/84, EU:C:1986:204, točka 29). V tem smislu je Sodišče pri preučitvi diskriminacij uporabilo pragmatični pristop. ( 17 )

36.

Pojem „posredna diskriminacija“ je nato potrdil zakonodajalec Unije, med drugim v Direktivi 2002/73/ES ( 18 ), ki je bila nadomeščena z Direktivo 2006/54. V členu 2(1)(b) zadnjenavedene direktive se uporablja opredelitev „posredne diskriminacije“, ki je ubesedena popolnoma enako kot v členu 1(2), druga alinea, Direktive 2002/73. Ta opredelitev se tako kot druge določbe Direktive 2006/54 ne sklicuje na kvantitativne elemente pri preučitvi posredne diskriminacije. V navedeni opredelitvi je namreč uporabljen kvalitativni pristop, in sicer da je treba preveriti, ali zadevni nacionalni ukrep zaradi svoje narave lahko „v posebej neugoden položaj“ postavlja osebe enega spola v primerjavi z osebami drugega spola. Iz tega izhaja, da mora nacionalno sodišče preučiti vse upoštevne kvalitativne elemente, da bi ugotovilo, ali obstaja tak neugoden položaj, ne da bi se na primer omejilo na podjetje, za katero se uporablja sporna določba, in tako, da pogleda položaj v zadevni državi članici ali Uniji na splošno. Poleg tega se v nekaterih položajih lahko pridobivanje statističnih podatkov izkaže za zelo težavno ( 19 ) ali pa pridobljeni podatki povzročajo težave pri uporabi ( 20 ) ali razlagi ( 21 ).

37.

Vendar se je Sodišče tudi v tem kvalitativnem okviru še naprej sklicevalo na statistične podatke, kadar obstajajo, da bi ugotovilo obstoj posredne diskriminacije v okviru izvajanja načela enakega obravnavanja moških in žensk. Tako je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča v zvezi z Direktivo 2006/54 obstoj takega specifičnega neugodnega položaja mogoče ugotoviti zlasti, če je dokazano, da nacionalna ureditev negativno vpliva na bistveno večji delež oseb pripadnikov enega spola v primerjavi s pripadniki drugega spola. ( 22 ) Kot je razvidno iz uvodne izjave 30 te direktive, je presoja dejstev, na podlagi katerih se lahko domneva o obstoju posredne diskriminacije, v pristojnosti nacionalnih sodnih organov v skladu z nacionalno zakonodajo ali prakso, s katero je mogoče določiti zlasti, da je posredno diskriminacijo mogoče dokazati s kakršnimi koli sredstvi, vključno na podlagi statističnih podatkov. ( 23 )

38.

Poudarjam, da so zgoraj navedeni statistični podatki le eden od elementov in da so poleg tega ti podatki lahko različni. Sodišče je tako odločilo, da lahko delavec, ki meni, da je bil prizadet zaradi posredne diskriminacije na podlagi spola, podpre domnevo diskriminacije s tem, da se opre na splošne statistične podatke o trgu dela v zadevni državi članici, če od zadevne osebe ni mogoče pričakovati, da bo predložila natančnejše podatke v zvezi z upoštevno skupino delavcev, ker so ti težko dostopni ali celo nerazpoložljivi. ( 24 ) Upoštevanje števila prizadetih oseb ne zadostuje, saj je to število odvisno od števila aktivnih delavcev v tej celotni državi članici ter od razporeditve zaposlenih moških in žensk v navedeni državi članici. ( 25 )

39.

Sodišče je razsodilo, da mora nacionalno sodišče – če ima na voljo statistične podatke – upoštevati vse delavce, na katere se nanaša nacionalna ureditev, iz katere izhaja različno obravnavanje, ( 26 ) in da najboljša metoda primerjave statističnih podatkov zajema primerjavo deleža delavcev, ki jih zadeva to različno obravnavanje, med delavci na eni strani in med delavkami na drugi strani. ( 27 )

40.

Poudariti je treba, da čeprav se uporaba statističnih podatkov lahko izkaže za koristno pri dokazovanju obstoja posredne diskriminacije, je treba te podatke upoštevati previdno, ker način njihove priprave določa veljavnost dobljenih rezultatov. ( 28 ) V tem okviru mora v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča nacionalno sodišče presoditi, v kolikšnem obsegu so statistični podatki, ki so mu bili predloženi, zanesljivi in ali jih je mogoče upoštevati, torej ali zlasti ne odražajo zgolj naključnih in kratkoročnih pojavov ter ali so dovolj obsežni. ( 29 )

41.

Tretjič, če bi statistični podatki, ki jih predložitveno sodišče lahko upošteva, dejansko kazali, da zadevna nacionalna ureditev vpliva na odstotek delavcev enega spola, ki je precej višji od odstotka delavcev drugega spola, ki prav tako spadajo na področje uporabe te ureditve, bi bilo treba šteti, da tak položaj razkriva posredno diskriminacijo na podlagi spola, ki je v nasprotju s členom 14(1)(c) Direktive 2006/54, razen če je navedena ureditev utemeljena z objektivnimi dejavniki, ki niso povezani z nobeno diskriminacijo na podlagi spola. ( 30 )

42.

Poudarjam, da ne obstaja referenčni prag, nad katerim bi se statistični podatki šteli za zadostne, saj je ta presoja po naravi predvsem empirična. ( 31 ) Vseeno morajo biti ti statistični podatki upoštevni v tem smislu, da se morajo nanašati na zadostno število posameznikov, da so lahko reprezentativni, morajo pa biti tudi neizpodbitni in nedvoumni.

43.

V zvezi s sporoma o glavni stvari iz predložitvenih odločb izhaja, da se pri analizi za ugotovitev, ali zadevna nacionalna določba uvaja posredno diskriminacijo v smislu člena 2(1)(b) Direktive 2006/54, upoštevajo statistični podatki, ki se nanašajo na toženo stranko. Iz sodne prakse Sodišča, navedene v točki 39 teh sklepnih predlogov, izhaja, da mora predložitveno sodišče ugotoviti delež delavcev, ki jih zadeva to različno obravnavanje, med delavci na eni strani in med delavkami na drugi strani.

44.

V obravnavanem primeru je iz predložitvenih odločb razvidno, da tožena stranka zaposluje več kot 5000 oseb, od tega je 76,98 % žensk. Od vseh teh zaposlenih jih 52,78 % dela s krajšim delovnim časom. Med delavci, zaposlenimi s krajšim delovnim časom, je 84,74 % žensk in 15,26 % moških.

45.

Predložitveno sodišče s točko (a) drugega vprašanja za predhodno odločanje sprašuje, ali pri preučitvi obstoja posebej neugodnega položaja za delavke v smislu člena 2(1)(b) Direktive 2006/54 zadostuje, da je v skupini delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom, znatno več žensk kot moških, ali pa mora biti tudi v skupini delavcev, zaposlenih s polnim delovnim časom, znatno več moških oziroma bistveno večji delež moških.

46.

V obravnavanem primeru delavke prevladujejo tako v skupini, ki je zaradi zadevne nacionalne določbe „v ugodnem položaju“, kot v skupini, ki je zaradi te določbe „v neugodnem položaju“. V takem položaju si predstavljam, da ni očitno sklepanje, da ta določba v posebej neugoden položaj postavlja ženske v primerjavi z moškimi.

47.

V zvezi s tem, kot sem že navedel, menim, da mora nacionalno sodišče uporabiti kvalitativni pristop, ne da bi se omejilo le na statistične podatke. Tak pristop predpostavlja, da se preuči trg dela v celoti, in ne le v zadevnem podjetju.

48.

Glede statističnih podatkov, v zvezi s katerimi predložitveno sodišče postavlja pravno vprašanje o načinih njihovega upoštevanja, je treba spomniti na logiko analize posredne diskriminacije v okviru Direktive 2006/54.

49.

Najprej, v skladu s členom 2(1)(b) te direktive se posredna diskriminacija nanaša le na določbo, merilo ali prakso, zaradi katere so osebe enega spola v primerjavi z osebami drugega spola v „neugodnem položaju“. Zato se člen 2(1)(b) osredotoča na skupino oseb „v neugodnem položaju“, v tem primeru na delavce, zaposlene s krajšim delovnim časom. V tej določbi niso omenjene osebe „v ugodnem položaju“, in sicer tiste, za katere se zadevni ukrep ne uporablja. Zato iz besedila navedene določbe izhaja, da je posredna diskriminacija lahko podana že zato, ker so osebe enega spola v primerjavi z osebami drugega spola v posebej neugodnem položaju.

50.

Dalje, iz sodne prakse Sodišča, navedene v točki 39 teh sklepnih predlogov, izhaja, da najboljša metoda primerjave statističnih podatkov zajema primerjavo deleža delavcev, ki jih zadeva to različno obravnavanje, med delavci na eni strani in med delavkami na drugi strani. Zato se je Sodišče izrecno opredelilo glede pristopa, ki ga je treba uporabiti, in presodilo, da je treba pri ugotavljanju, ali nacionalni ukrep uvaja posredno diskriminacijo, upoštevati osebe v neugodnem položaju. V zvezi s tem se mi zdi koristno citirati besedilo novejše sodbe Sodišča, in sicer sodbe z dne 24. februarja 2022, TGSS (Brezposelnost delavcev v gospodinjstvu) (C‑389/20, EU:C:2022:120). Sodišče je v tej sodbi tako odločilo v zvezi z nacionalno določbo, s katero so iz dajatev socialne varnosti, ki so z zakonskim sistemom socialne varnosti priznane delavcem v gospodinjstvu, izključena nadomestila za brezposelnost:

„45 Ugotoviti […] je treba, da je iz [predstavljenih] statističnih podatkov […] na eni strani razvidno, da je 31. maja 2021 število zaposlenih, ki so vključeni v navedeni splošni sistem, znašalo 15.872.720, med katerimi je bilo 7.770.798 žensk (48,96 % zaposlenih) in 8.101.899 moških (51,04 % zaposlenih). Na drugi strani je istega dne skupina zaposlenih, ki so vključeni v posebni sistem za delavce v gospodinjstvu, štela 384.175 delavcev, med katerimi je bilo 366.991 žensk (95,53 % zavarovancev v tem posebnem sistemu, to je 4,72 % zaposlenih žensk) in 17.171 moških (4,47 % oseb, vključenih v ta posebni sistem, torej 0,21 % zaposlenih moških).

46 Tako naj bi bilo iz teh statističnih podatkov razvidno, da je delež zaposlenih delavk, ki so vključene v španski splošni sistem socialne varnosti in na katere vpliva različno obravnavanje, ki izhaja iz nacionalne določbe iz postopka v glavni stvari, bistveno večji od deleža zaposlenih delavcev.“

51.

Zato je Sodišče v skladu s svojo sodno prakso o posredni diskriminaciji preučilo le skupino oseb v neugodnem položaju, in sicer delavce v gospodinjstvu, med katerimi je 95,53 % žensk, ne da bi upoštevalo vse osebe, za katere velja splošni sistem socialne varnosti, ki so uravnoteženo razporejene med ženske (48,96 % zaposlenih) in moške (51,04 % zaposlenih).

52.

Nazadnje, cilj Direktive 2006/54 je prepovedati vsako diskriminacijo zaradi spola, med drugim posredno diskriminacijo. Do zdaj je Sodišče presojalo, da ta cilj zahteva, da se posebej preuči položaj skupine oseb, ki so zaradi nacionalnega ukrepa v neugodnem položaju. Ne zdi se mi, da bi navedeni cilj privedel do tega, da bi se upošteval tudi položaj skupine oseb, za katere se ta ukrep ne uporablja. Od domnevi, da zadevni nacionalni ukrep v posebej neugoden položaj postavlja delavce enega spola v primerjavi z delavci drugega spola, bi bilo torej treba preučiti, ali je utemeljen z objektivnimi dejavniki, ki niso povezani z nobeno diskriminacijo na podlagi spola.

53.

Zato menim, da je treba za ugotovitev obstoja posebej neugodnega položaja za delavke v smislu člena 2(1)(b) Direktive 2006/54 preučiti le skupino delavcev, ki so v neugodnem položaju. Dodati moram, da ker kvalitativni pristop, s katerim se ugotovi, ali navidezno nevtralna določba, merilo ali praksa v posebej neugoden položaj postavlja osebe enega spola v primerjavi z osebami drugega spola, lahko povzroča težave pri izvajanju, se mi zdi, da je vprašanje diskriminacije zaradi zaposlitve s krajšim delovnim časom, ki je predmet četrtega in petega vprašanja za predhodno odločanje v teh zadevah, lahko primerna podlaga za zagotavljanje enakega obravnavanja delavcev, zaposlenih s polnim delovnim časom, in delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom. ( 32 )

54.

Posledično predlagam, naj se na točko (a) drugega vprašanja za predhodno odločanje odgovori, da je treba člen 157 PDEU ter člen 2(1)(b) in člen 4, prvi odstavek, Direktive 2006/54 razlagati tako, da mora nacionalno sodišče v okviru presoje obstoja posredne diskriminacije za ugotovitev, da so zaradi navidezno nevtralne nacionalne določbe „osebe enega spola v posebej neugodnem položaju v primerjavi z osebami drugega spola“, preučiti vse upoštevne kvalitativne dejavnike, da bi ugotovilo, ali obstaja tak neugoden položaj. Kar zadeva statistične podatke, ki so le eden od dejavnikov, je treba preveriti, ali obstaja bistveno večji delež oseb enega spola v skupini delavcev, ki so zaradi te nacionalne določbe v neugodnem položaju, ne da bi bilo potrebno tudi, da je v skupini delavcev, za katere se navedena določba ne uporablja, znatno večji delež oseb drugega spola.

55.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na točko (a) drugega vprašanja za predhodno odločanje, ki ga je Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče, Nemčija) postavilo v zadevah C‑184/22 in C‑185/22, odgovori:

Člen 157 PDEU ter člen 2(1)(b) in člen 4, prvi odstavek, Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu

je treba razlagati tako, da

mora nacionalno sodišče v okviru presoje obstoja posredne diskriminacije za ugotovitev, da so zaradi navidezno nevtralne nacionalne določbe „osebe enega spola v posebej neugodnem položaju v primerjavi z osebami drugega spola“, preučiti vse upoštevne kvalitativne dejavnike, da bi ugotovilo, ali obstaja tak neugoden položaj. Kar zadeva statistične podatke, ki so le eden od dejavnikov, je treba preveriti, ali obstaja bistveno večji delež oseb enega spola v skupini delavcev, ki so zaradi te nacionalne določbe v neugodnem položaju, ne da bi bilo potrebno tudi, da je v skupini delavcev, za katere se navedena določba ne uporablja, znatno večji delež oseb drugega spola.