1

Tožeča stranka, družba Norddeutsche Landesbank – Girozentrale, s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlaga razglasitev ničnosti Sklepa Enotnega odbora za reševanje (EOR) SRB/ES/2021/22 z dne 14. aprila 2021 o izračunu predhodnih prispevkov v Enotni sklad za reševanje za leto 2021 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep) v delu, ki se nanaša nanjo kot na pravno naslednico družbe Deutsche Hypothekenbank AG (v nadaljevanju: Deutsche Hypo).

[…]

20

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

21

EOR Splošnemu sodišču v bistvu predlaga, naj:

22

Evropska komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

101

Tožeča stranka se sklicuje na nezakonitost Priloge I k Delegirani uredbi 2015/63, pod naslovom „Korak 2“, ker naj bi se z metodo binning, ki je določena v tej prilogi, kršilo „načelo upoštevanja profila tveganja“, ki izhaja iz člena 103(7) Direktive 2014/59.

102

Natančneje, metoda binning naj bi določala, da morajo žepki po možnosti vsebovati enako število institucij, porazdeljenih glede na vrednost tveganja vsake od njih. Taka metoda pa naj bi napačno odražala individualni profil tveganja zadevnih institucij. Ta metoda bi namreč lahko vodila do združitve – v en sam žepek – institucij, ki imajo vrednosti za zadevni kazalnik tveganja, ki pričajo o različnih profilih tveganja ene od drugih. Na primer, v primeru družbe Deutsche Hypo bi to za kazalnik tveganja [zaupno] ( 2 ) pripeljalo do njegove dodelitve v [zaupno] žepek kljub vrednosti, prijavljeni na podlagi tega kazalnika, ki je nižja od povprečne vrednosti vseh institucij.

103

EOR in Komisija tem trditvam nasprotujeta.

104

Kot je bilo ugotovljeno v točki 66 zgoraj, se ni treba izreči o vprašanju, ali v pravu Unije obstaja „načelo upoštevanja profila tveganja“. Tožeča stranka namreč s tem tožbenim razlogom, kot je bil pojasnjen na obravnavi, trdi, da je Komisija storila napako pri presoji, ko je določila metodo binning, saj naj bi ta metoda EOR preprečevala, da bi osnovne letne prispevke ustrezno prilagodil dejanskemu profilu tveganja institucij.

105

V zvezi s tem je iz točk od 47 do 53 zgoraj razvidno, da ima Komisija široko polje proste presoje v zvezi z izvajanjem člena 103(7) Direktive 2014/59, tako da mora tožeča stranka dokazati, da Delegirana uredba 2015/63 z določitvijo metode binning vsebuje očitno napako pri presoji.

106

Na podlagi te metode mora EOR najprej izračunati število žepkov, da bi institucije primerjal glede na različne kazalnike in podkazalnike tveganja. Drugič, EOR mora načeloma vsakemu žepku dodeliti enako število institucij, začenši s tem, da prvemu žepku dodeli institucije, za katere so vrednosti neobdelanega kazalnika najnižje. Tretjič, EOR mora vsem institucijam, ki so v žepku, dodeliti enako oceno, imenovano „diskretiziran kazalnik“, ki ga mora upoštevati pri preostalem izračunu njihovega prilagoditvenega multiplikatorja.

107

Seveda ni izključeno, kot je razvidno iz Priloge II k izpodbijanemu sklepu, da lahko uporaba te metode dejansko pripelje do položajev, v katerih so institucije, ki imajo za dani kazalnik tveganja vrednosti, ki dokazujejo, da imajo manj tvegane profile za ta kazalnik kot povprečna vrednost zadevnih institucij, za zadevni kazalnik vseeno dodeljene enemu od žepkov, ki so sestavljeni iz razmeroma bolj tveganih institucij. Ta posledica izhaja zlasti iz dejstva, da imajo, kot je pojasnil EOR, nekatere institucije tako imenovane „ekstremne“ vrednosti, to je vrednosti, ki pomenijo veliko odstopanje od povprečja.

108

Prav tako zaradi obstoja teh skrajnih vrednosti ni izključeno, da bi lahko uporaba metode binning – in zlasti uporaba pravila, določenega v Prilogi I pod naslovom „Korak 2“, točka 3, k Delegirani uredbi 2015/63, v skladu s katero EOR načeloma vsakemu žepku dodeli enako število institucij – dejansko privedla do položajev, v katerih so institucije z vrednostmi za dani kazalnik tveganja, ki so podobne vrednostim institucij, dodeljenih prejšnjemu žepku, vseeno dodeljene naslednjemu žepku, ki vsebuje institucije z vrednostmi za ta kazalnik tveganja, ki so včasih lahko znatno višje.

109

Vendar nastanek pojavov, opisanih v točkah 107 in 108 zgoraj, ne pomeni, da metoda binning vsebuje očitno napako pri presoji.

110

V zvezi s tem je treba na prvem mestu opozoriti, da je Delegirana uredba 2015/63 v skladu s členom 103(7) Direktive 2014/59 določila metodo za prilagoditev predhodnih prispevkov profilu tveganja institucij, ki temelji na primerjavi njihovih profilov tveganja. Ni sporno, prvič, da taka metoda vključuje primerjavo velikega števila podatkov iz zadevnih institucij na podlagi vrednosti, ki jih te institucije dobijo za vrsto kazalnikov tveganja, in drugič, da lahko ti podatki za nekatere institucije vključujejo ekstremne vrednosti.

111

Kot pa izhaja iz empirične študije, ki je bila opravljena pred sprejetjem Delegirane uredbe 2015/63, katere rezultati so bili povzeti v tehnični študiji JRC, metoda binning spada med metode, ki lahko omogočijo tako primerjavo, in se celo šteje za najustreznejšo metodo za ta namen.

112

Metoda binning je namreč priznana statistična metoda za obdelavo ekstremnih vrednosti, saj se z njo, kolikor je mogoče, izogne temu, da bi prisotnost teh vrednosti vodila do primerjav, ki bi bile izkrivljene. V obravnavanem primeru navedena metoda, kot je razvidno iz tehnične študije JRC, preprečuje, da bi institucije z visokimi vrednostmi za nekatere kazalnike tveganja vseeno prejele oceno, ki bi pokazala profil nizkega tveganja za te kazalnike, saj obstajajo nekatere institucije z ekstremnimi vrednostmi.

113

Na drugem mestu, metoda binning je enostavna metoda za primerjavo velikega števila podatkov, ki jih sporočijo institucije, katerih predhodni prispevek je prilagojen njihovemu profilu tveganja.

114

V zvezi s tem je treba pojasniti, da točka 2 pod naslovom „Korak 2“ iz Priloge I k Delegirani uredbi 2015/63 določa pravilo, v skladu s katerim se število žepkov izračuna na podlagi formule, določene v tej točki. Dalje, točka 3 pod naslovom „Korak 2“ iz Priloge I k tej delegirani uredbi določa pravilo, v skladu s katerim EOR načeloma vsakemu žepku dodeli enako število institucij, začenši z žepkom, ki zajema institucije z najnižjimi vrednostmi neobdelanega kazalnika.

115

Iz tega sledi, da metoda binning določa objektivna pravila, ki jih lahko EOR zlahka uporabi, kar je poleg tega cilj, ki se mu lahko legitimno sledi z ureditvijo Unije (glej v tem smislu sodbi z dne 24. februarja 2015, Sopora, C‑512/13, EU:C:2015:108, točka 33, in z dne 7. marca 2017, RPO, C‑390/15, EU:C:2017:174, točka 60).

116

Na tretjem mestu, posledice nastanka pojavov, opisanih v točkah 107 in 108 zgoraj, so relativizirane z naslednjimi štirimi okoliščinami. Prvič, predhodni prispevki se lahko v skladu s členom 9(3) Delegirane uredbe 2015/63 prilagodijo le v okviru koeficienta med 0,8 in 1,5. Osnovni letni prispevek tako ostaja prevladujoči element za določitev predhodnega prispevka glede na profil tveganja institucij.

117

Drugič, kot v bistvu izhaja iz tehnične študije JRC, so ti pojavi omejeni, ker se pojavljajo predvsem v zadnjih žepkih, in ne v veliki večini žepkov.

118

Tretjič, ni sporno, da imajo institucije, ki so v teh zadnjih žepkih, višje vrednosti za zadevni kazalnik tveganja kot institucije, dodeljene nižjim žepkom.

119

Četrtič, kot je razvidno iz člena 6 Delegirane uredbe 2015/63, se pri metodi prilagoditve predhodnih prispevkov profilu tveganja upoštevajo številni kazalniki tveganja. Institucija je zato skupaj uvrščena v več žepkov, odvisno od vrednosti te institucije in vrednosti drugih institucij za vsak kazalnik tveganja.

120

Kot pa izhaja iz tehnične študije JRC, se institucije pri različnih kazalnikih tveganja običajno najdejo v različnih žepkih. Zato – če je institucija v zadnjem žepku za dani kazalnik tveganja in je tako obravnavana enako kot institucije, katerih vrednosti so znatno višje – to praviloma ne velja za druge kazalnike tveganja, kar omogoča celovito primerjavo zadevnih institucij.

121

Poleg tega je pojav, opisan v točkah 119 in 120 zgoraj, ponazorjen z izračunom predhodnega prispevka družbe Deutsche Hypo za prispevno obdobje 2021, kot dokazuje njen posamični obrazec. Kar zadeva del njenega predhodnega prispevka, izračunanega na nacionalni podlagi, je namreč družba Deutsche Hypo v [zaupno] žepku za [zaupno]. Nasprotno pa za nobenega od kazalnikov [zaupno] ni v [zaupno] žepku, temveč v [zaupno]. Poleg tega se nahaja v [zaupno] žepku za [zaupno].

122

Tožeča stranka v teh okoliščinah ne more trditi, da je pri Delegirani uredbi 2015/63 z uvedbo metode binning prišlo do očitne napake pri presoji.

123

Te ugotovitve ni mogoče ovreči s trditvami tožeče stranke, da bi morali biti v Delegirani uredbi 2015/63 določeni trije popravki metode binning. Prvič, EOR bi morala pustiti možnost, da vzpostavi dodatne in torej ožje žepke ali mu omogočiti, da vsakemu žepku dodeli drugačno število institucij. Drugič, v okviru metode binning za steber tveganja III bi bilo treba upoštevati druge kazalnike tveganja, kot so velikost institucije, njena bilančna vsota ali njen individualni poslovni model. Tretjič, ker na poslovni model institucij odločilno vpliva nacionalni pravni okvir, bi bilo treba razlikovati po državah članicah v okviru stebra tveganja „stabilnost in raznolikost virov financiranja“ iz člena 6(1)(b) Delegirane uredbe 2015/63 (v nadaljevanju: steber tveganja II) in stebra tveganja IV.

124

Tožeča stranka s trditvami, navedenimi v točki 123 zgoraj, tako v resnici trdi, da obstajajo metode, ki lahko nadomestijo metodo binning, kot je določena z Delegirano uredbo 2015/63, ki naj bi bile primernejše od zadnjenavedene, namesto da bi dokazala, da ta metoda vsebuje očitne napake pri presoji. Vendar tudi ob predpostavki, da obstajajo take alternativne metode, iz sodne prakse izhaja, da ni naloga Splošnega sodišča, da ugotovi, ali je metoda binning, določena z Delegirano uredbo 2015/63, edina ali najboljša mogoča, ampak ali je bila pri njej storjena očitna napaka pri presoji (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 12. julija 2001, Jippes in drugi, C‑189/01, EU:C:2001:420, točka 83).

125

Poleg tega tožeča stranka nikakor ni dokazala, da bi elementi, navedeni zgoraj v točki 123, omogočili boljše upoštevanje dejanskega profila tveganja institucij v okviru metode binning.

126

Prvič, v zvezi s trditvijo, ki se nanaša na vzpostavitev dodatnih žepkov, zadostuje navesti, da točka 2 pod naslovom „Korak 2“ iz Priloge I k Delegirani uredbi 2015/63 določa število žepkov na podlagi matematične formule, ki se uporablja objektivno in brez razlikovanja in ki, kot izhaja iz tehnične študije JRC, temelji na znanstvenih podatkih s statističnega področja, katerih namen je vnaprej določiti ustrezno število žepkov. Tožeča stranka pa ni navedla nobenega posebnega očitka v zvezi s to formulo. Prav tako ni dokazala, da bi bila vzpostavitev dodatnih žepkov za vsak primer posebej očitno primernejša od izbrane metode.

127

Drugič, v zvezi s trditvijo tožeče stranke, ki se nanaša na domnevno nujnost upoštevanja nekaterih dodatnih kazalnikov tveganja, je bilo že v točki 116 zgoraj navedeno, da metoda izračuna predhodnih prispevkov pripisuje precejšen pomen osnovnemu letnemu prispevku, pri čemer ta odraža tudi velikost institucij.

128

Tožeča stranka prav tako napačno trdi, da bi morala Komisija bolj upoštevati individualni poslovni model institucij. V zvezi s tem iz člena 6(6) Delegirane uredbe 2015/63 izhaja, da ga mora EOR upoštevati z uporabo kazalnika tveganja „trgovalne dejavnosti in zunajbilančne izpostavljenosti, izvedeni finančni instrumenti, zapletenost in rešljivost“. Tožeča stranka pa ni predložila nobenega konkretnega elementa, ki bi se nanašal na individualni poslovni model institucij, ki bi ga Komisija morala upoštevati.

129

Tretjič, glede trditve, ki se nanaša na domnevno potrebo po razlikovanju med vsako državo članico v okviru stebrov tveganja II in IV, iz sodne prakse izhaja, da ima lahko sprejetje zakonodaje na določenem področju delovanja, ne da bi bilo diskriminatorno, različne posledice za nekatere gospodarske subjekte glede na njihov posamični položaj ali nacionalna pravila, ki veljajo zanje, če ta ureditev temelji na objektivnih merilih, ki so prilagojena ciljem, ki jim sledi ta ureditev (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 19. septembra 2013, Panellinios Syndesmos Viomichanion Metapoiisis Kapnou, C‑373/11, EU:C:2013:567, točka 34 in navedena sodna praksa).

130

V tem primeru tožeča stranka Splošnemu sodišču ni predložila nobenega elementa, ki bi omogočal ugotovitev, da kazalniki tveganja iz stebrov tveganja II in IV ne temeljijo na takih objektivnih merilih ali da niso prilagojeni ciljem, ki jim sledi Delegirana uredba 2015/63. V teh okoliščinah se ne bi mogla opreti na domnevne razlike med državami članicami, da bi dokazala očitno napako pri presoji v zvezi z navedenima stebroma tveganja.

131

Glede na zgoraj navedeno je treba enajsti tožbeni razlog zavrniti.

132

Uvodoma je treba opozoriti, da je neobstoj ali nezadostnost obrazložitve razlog javnega reda, na katerega lahko oziroma mora paziti sodišče Unije po uradni dolžnosti (glej sodbo z dne 2. decembra 2009, Komisija/Irska in drugi, C‑89/08 P, EU:C:2009:742, točka 34 in navedena sodna praksa).

133

Splošno sodišče je z ukrepom procesnega vodstva in na obravnavi stranke po uradni dolžnosti vprašalo o morebitnih pomanjkljivostih obrazložitve izpodbijanega sklepa v zvezi z določitvijo letne ciljne ravni.

134

Za preučitev, ali izpodbijani sklep vsebuje tako pomanjkljivost, je treba opozoriti, da morajo v skladu s členom 69(1) Uredbe št. 806/2014 finančna sredstva, ki so na voljo v ESR, ob koncu prvotnega obdobja osmih let od 1. januarja 2016 (v nadaljevanju: prvotno obdobje) dosegati končno ciljno raven, ki ustreza vsaj 1 % zneska kritih vlog vseh institucij z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic (v nadaljevanju: končna ciljna raven).

135

V skladu s členom 69(2) Uredbe št. 806/2014 je treba predhodne prispevke v prvotnem obdobju razporediti kar se da enakomerno, dokler ni dosežena končna ciljna raven, navedena v točki 134 zgoraj, vendar ob ustreznem upoštevanju faze poslovnega cikla in morebitnega vpliva procikličnih prispevkov na finančni položaj institucij.

136

Člen 70(2) Uredbe št. 806/2014 določa, da vsako leto prispevki, ki jih morajo plačati vse institucije z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic, ne presegajo 12,5 % končne ciljne ravni.

137

Kar zadeva metodo izračuna predhodnih prispevkov, člen 4(2) Delegirane uredbe 2015/63 določa, da EOR določi njihov znesek na podlagi letne ciljne ravni, pri čemer upošteva končno ciljno raven, in na podlagi povprečnega zneska kritih vlog v preteklem letu, izračunanega četrtletno, za vse institucije z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic.

138

V obravnavani zadevi je EOR, kot je razvidno iz točke 48 obrazložitve izpodbijanega sklepa, znesek letne ciljne ravni za prispevno obdobje 2021 določil na 11.287.677.212,56 EUR.

139

EOR je v točkah 36 in 37 obrazložitve izpodbijanega sklepa v bistvu pojasnil, da je treba letno ciljno raven določiti na podlagi analize gibanja kritih vlog v preteklih letih, vseh upoštevnih sprememb gospodarskega položaja ter analize kazalnikov v zvezi s fazo poslovnega cikla in učinkov, ki naj bi jih prociklični prispevki imeli na finančni položaj institucij. EOR je nato menil, da je primerno določiti koeficient, ki temelji na tej analizi in finančnih sredstvih, ki so na voljo v ESR (v nadaljevanju: koeficient). EOR je ta koeficient uporabil za osmino povprečnega zneska kritih vlog v letu 2020, da bi dosegel letno ciljno raven.

140

EOR je v točkah od 38 do 47 obrazložitve izpodbijanega sklepa predstavil pristop za določitev koeficienta.

141

EOR je v točki 38 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovil stalen trend povečevanja kritih vlog za vse institucije v sodelujočih državah članicah. Natančneje, povprečni znesek teh vlog, izračunan četrtletno, je za leto 2020 znašal 6,689 bilijona EUR.

142

EOR je v točkah 40 in 41 obrazložitve izpodbijanega sklepa predstavil napovedan razvoj kritih vlog za preostala tri leta prvotnega obdobja, in sicer od leta 2021 do leta 2023. Ocenil je, da bodo letne stopnje rasti kritih vlog do konca prvotnega obdobja znašale med 4 % in 7 %.

143

EOR je v točkah od 42 do 45 obrazložitve izpodbijanega sklepa predstavil oceno faze poslovnega cikla in morebitnega procikličnega učinka, ki bi ga lahko imeli predhodni prispevki na finančni položaj institucij. V ta namen je navedel, da je upošteval več kazalnikov, kot so napoved Komisije glede rasti bruto domačega proizvoda in napovedi Evropske centralne banke (ECB) v zvezi s tem ali kreditni tok zasebnega sektorja kot odstotek bruto domačega proizvoda.

144

EOR je v točki 46 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovil, da je sicer razumno pričakovati nadaljnjo rast kritih vlog v bančni uniji, vendar bo hitrost te rasti manjša kot leta 2020. V zvezi s tem je EOR v točki 47 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedel, da je sprejel „previden pristop“ v zvezi s stopnjami rasti kritih vlog za prihodnja leta do leta 2023.

145

Glede na te preudarke je EOR v točki 48 obrazložitve izpodbijanega sklepa vrednost koeficienta določil na 1,35 %. Nato je znesek letne ciljne ravni izračunal tako, da je povprečni znesek kritih vlog v letu 2020 pomnožil s tem koeficientom in rezultat tega izračuna delil z osem, in sicer v skladu s to matematično formulo iz točke 48 obrazložitve navedenega sklepa:

„Ciljni0 [znesek letne ciljne ravni] = skupni znesek kritih vlog2020 * 0,0135 * ⅛ = 11.287.677.212,56 EUR“.

146

Vendar je EOR na obravnavi navedel, da je letno ciljno raven za prispevno obdobje 2021 določil, kot sledi.

147

Prvič, EOR je na podlagi prospektivne analize znesek kritih vlog vseh institucij z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic, napovedan za konec prvotnega obdobja, določil na približno 7,5 bilijona EUR. EOR je za določitev tega zneska upošteval povprečni znesek kritih vlog v letu 2020, in sicer 6,689 bilijona EUR, letno stopnjo rasti kritih vlog v višini 4 % in število preostalih prispevnih obdobij do konca prvotnega obdobja, in sicer tri.

148

Drugič, EOR je v skladu s členom 69(1) Uredbe št. 806/2014 izračunal 1 % od teh 7,5 bilijona EUR, da bi pridobil ocenjeni znesek končne ciljne ravni, ki naj bi bila dosežena 31. decembra 2023, to je približno 75 milijard EUR.

149

Tretjič, EOR je od zadnjenavedenega zneska odštel finančna sredstva, ki so bila v ESR že na voljo leta 2021, to je približno 42 milijard EUR, da bi dobil znesek, ki ga je bilo treba še prejeti v preostalih prispevnih obdobjih pred koncem prvotnega obdobja, to je od leta 2021 do leta 2023. Ta znesek je znašal približno 33 milijard EUR.

150

Četrtič, EOR je zadnjenavedeni znesek delil s tri, da bi ga enotno razdelil med navedena preostala tri prispevna obdobja. Letna ciljna raven za prispevno obdobje 2021 je bila tako določena na znesek, naveden v točki 138 zgoraj, in sicer na približno 11,287 milijarde EUR.

151

EOR je na obravnavi tudi trdil, da je objavil informacije, na katerih je temeljila metoda, opisana v točkah od 147 do 150 zgoraj, in ki bi tožeči stranki omogočile razumeti metodo, s katero je bila določena letna ciljna raven. Natančneje, pojasnil je, da je maja 2021, to je po sprejetju izpodbijanega sklepa, vendar pred vložitvijo te tožbe, na svojem spletnem mestu objavil opisni obrazec, imenovan „Fact Sheet 2021“ (v nadaljevanju: opisni obrazec), v katerem je bil naveden ocenjeni znesek končne ciljne ravni. EOR je prav tako trdil, da je bil znesek finančnih sredstev, ki so na voljo v ESR, na voljo tudi na njegovem spletnem mestu in prek drugih javnih virov, in to pred sprejetjem izpodbijanega sklepa.

152

Za preučitev, ali je EOR spoštoval svojo obveznost obrazložitve glede določitve letne ciljne ravni, je treba najprej spomniti, da je neobstoj ali nezadostnost obrazložitve razlog javnega reda, na katerega lahko in mora paziti sodišče Unije po uradni dolžnosti (glej sodbo z dne 2. decembra 2009, Komisija/Irska in drugi, C‑89/08 P, EU:C:2009:742, točka 34 in navedena sodna praksa). Zato Splošno sodišče lahko oziroma mora upoštevati tudi druge pomanjkljivosti obrazložitve kot tiste, na katere se sklicuje tožeča stranka, in to zlasti, če se te pojavijo med postopkom.

153

Stranke so zato med ustnim delom postopka podale izjavo o vseh morebitnih pomanjkljivostih obrazložitve izpodbijanega sklepa v zvezi z določitvijo letne ciljne ravni. Natančneje, EOR, ki je bil v zvezi s tem izrecno in večkrat vprašan, je po posameznih korakih opisal metodo, ki jo je dejansko uporabil za določitev letne ciljne ravni za prispevno obdobje 2021, kot je navedena v točkah od 147 do 150 zgoraj.

154

Obrazložitev odločbe institucije, organa, urada ali agencije Unije je še posebej pomembna, ker zadevni osebi omogoča, da se ob popolnem poznavanju zadeve odloči, ali namerava vložiti tožbo zoper to odločbo, pristojnemu sodišču pa, da opravi nadzor, in je torej eden od pogojev za učinkovitost sodnega nadzora, ki ga zagotavlja člen 47 Listine (glej sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 103 in navedena sodna praksa).

155

Taka obrazložitev mora biti prilagojena naravi zadevnega akta in okoliščinam, v katerih je bil sprejet. V zvezi s tem v obrazložitvi ni treba podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin, ker je treba zadostnost obrazložitve presojati ne le glede na njeno besedilo, ampak tudi glede na kontekst in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje, ter zlasti interes za pojasnila, ki bi ga lahko imele osebe, na katere se akt nanaša. Zato je akt, ki posega v položaj, dovolj obrazložen, če je bil sprejet v okviru, ki ga zadevna oseba pozna in ji omogoča, da razume obseg ukrepa, sprejetega v zvezi z njo (glej sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 104 in navedena sodna praksa).

156

Poleg tega ta obrazložitev med drugim ne sme biti protislovna, da bi se lahko zadevne osebe seznanile z dejanskimi razlogi za to odločbo, da bi lahko branile svoje pravice pred pristojnim sodiščem in da bi lahko to sodišče opravilo nadzor (glej v tem smislu sodbe z dne 10. julija 2008, Bertelsmann in Sony Corporation of America/Impala, C‑413/06 P, EU:C:2008:392, točka 169 in navedena sodna praksa; z dne 22. septembra 2005, Suproco/Komisija, T‑101/03, EU:T:2005:336, točke 20 in od 45 do 47, in z dne 16. decembra 2015, Grčija/Komisija, T‑241/13, EU:T:2015:982, točka 56).

157

Poleg tega, kadar avtor izpodbijane odločbe med postopkom pred sodiščem Unije poda nekatera pojasnila v zvezi z razlogi za to odločbo, morajo biti ta pojasnila v skladu s preudarki, navedenimi v tej odločbi (glej v tem smislu sodbi z dne 22. septembra 2005, Suproco/Komisija, T‑101/03, EU:T:2005:336, točke od 45 do 47, in z dne 13. decembra 2016, Printeos in drugi/Komisija, T‑95/15, EU:T:2016:722, točki 54 in 55).

158

Če namreč preudarki, navedeni v izpodbijanem sklepu, niso koherentni s takimi pojasnili, podanimi v sodnem postopku, obrazložitev zadevnega sklepa ne izpolnjuje funkcij, navedenih v točkah 154 in 155 zgoraj. Natančneje, taka nedoslednost po eni strani zadevnim osebam preprečuje, da bi se seznanile z dejanskimi razlogi za izpodbijano odločbo pred vložitvijo tožbe in pripravile obrambo v zvezi z njimi, po drugi strani pa sodišču Unije preprečuje, da bi opredelilo razloge, ki so bili podlaga za to odločbo, in preučilo njihovo skladnost s pravili, ki se uporabljajo.

159

Nazadnje je treba opozoriti, da mora EOR, kadar sprejme sklep o določitvi predhodnih prispevkov, zadevne institucije seznaniti z metodologijo za izračun teh prispevkov (glej sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden‑Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 122).

160

Enako mora veljati za metodo določitve letne ciljne ravni, saj je ta znesek bistvenega pomena za sistematiko take odločitve. Kot namreč izhaja iz točke 16 zgoraj, se predhodni prispevki izračunajo z razdelitvijo navedenega zneska med vse zadevne institucije, tako da povečanje ali znižanje tega zneska povzroči ustrezno povečanje ali znižanje predhodnega prispevka vsake od teh institucij.

161

Iz navedenega izhaja, da čeprav mora EOR institucijam z izpodbijanim sklepom zagotoviti pojasnila v zvezi z metodo določitve letne ciljne ravni, morajo biti ta pojasnila v skladu s pojasnili, ki jih je EOR podal med sodnim postopkom in ki se nanašajo na metodo, ki je bila dejansko uporabljena.

162

V obravnavanem primeru pa naj ne bi bilo tako.

163

Najprej je namreč treba poudariti, da je bila v točki 48 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedena matematična formula, ki je bila v njem predstavljena kot podlaga za določitev letne ciljne ravni. Očitno pa je, da ta formula ne vključuje elementov metode, ki jo je EOR dejansko uporabil, kot je bilo pojasnjeno na obravnavi. Kot je namreč razvidno iz točk od 148 do 151 zgoraj, je EOR v okviru te metode dosegel znesek letne ciljne ravni tako, da je od končne ciljne ravni odštel finančna sredstva, ki so na voljo v ESR, da bi izračunal znesek, ki ga je bilo treba plačati do konca prvotnega obdobja, in da je zadnjenavedeni znesek delil s tri. Ti dve fazi izračuna pa nista izraženi v navedeni matematični formuli.

164

Poleg tega te ugotovitve ni mogoče ovreči s trditvijo EOR, da je maja 2021 objavil opisni obrazec, ki je vseboval razpon morebitnih zneskov končne ciljne ravni, na svojem spletnem mestu pa znesek finančnih sredstev, ki so na voljo v ESR. Ne glede na to, ali je bila tožeča stranka dejansko seznanjena s temi zneski, na podlagi teh zneskov namreč ni mogla razumeti, da je EOR dejansko uporabil obe transakciji, navedeni v točki 163 zgoraj, pri čemer je bilo poleg tega pojasnjeno, da v matematični formuli, določeni v točki 48 obrazložitve izpodbijanega sklepa, nista bili niti omenjeni.

165

Podobna neskladja vplivajo tudi na način določitve koeficienta 1,35 %, ki pa ima ključno vlogo pri matematični formuli, navedeni v točki 164 zgoraj. Ta koeficient bi bilo namreč mogoče razumeti tako, da med drugimi parametri temelji na napovedani rasti kritih vlog v preostalih letih prvotnega obdobja. To pa ni v skladu s pojasnili, ki jih je EOR podal na obravnavi in iz katerih izhaja, da je bil ta koeficient določen tako, da je mogoče utemeljiti rezultat izračuna zneska letne ciljne ravni, to je po tem, ko je EOR ta znesek izračunal na podlagi štirih faz, navedenih v točkah od 147 do 150 zgoraj, in zlasti z delitvijo zneska, ki izhaja iz odbitka finančnih sredstev, ki so na voljo v ESR, od končne ciljne ravni, s tri. Ta pristop pa nikakor ni razviden iz izpodbijanega sklepa.

166

Poleg tega je treba opozoriti, da je bil glede na opisni obrazec znesek ocenjene končne ciljne ravni v razponu od 70 do 75 milijard EUR. Ta razpon pa ni skladen z razponom stopnje rasti kritih vlog med 4 % in 7 %, navedenim v točki 41 obrazložitve izpodbijanega sklepa. EOR je namreč na obravnavi navedel, da je za določitev letne ciljne ravni upošteval 4‑odstotno stopnjo rasti kritih vlog, ki je najnižja stopnja drugega razpona, in da je tako dosegel ocenjeno končno ciljno raven 75 milijard EUR, ki je najvišja vrednost prvega razpona. Tako je očitno, da med tema razponoma obstaja neskladje. Na eni strani namreč razpon, ki se nanaša na stopnjo razvoja kritih vlog, zajema tudi vrednosti, ki so višje od stopnje 4 %, katere uporaba bi privedla do ocenjenega zneska končne ciljne ravni, ki bi bil višji od tistih, ki so zajeti v razponu te ciljne ravni. Na drugi strani tožeča stranka ne more razumeti, zakaj je EOR v razpon, ki se nanaša na navedeno ciljno raven, vključil zneske, nižje od 75 milijard EUR. Za to bi bilo namreč treba uporabiti stopnjo, nižjo od 4 %, ki pa ni v razponu stopnje rasti kritih vlog. V teh okoliščinah tožeča stranka ni mogla določiti, kako je EOR uporabil razpon, ki se je nanašal na stopnjo gibanja teh vlog, za izračun ocenjene končne ciljne ravni.

167

Iz tega sledi, da v zvezi z določitvijo letne ciljne ravni metoda, ki jo je EOR dejansko uporabil, kot je bila pojasnjena na obravnavi, ne ustreza metodi, opisani v izpodbijanem sklepu, tako da niti institucije niti Splošno sodišče na podlagi izpodbijanega sklepa niso mogle opredeliti dejanskih razlogov, na podlagi katerih je bila ta ciljna raven določena.

168

Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da izpodbijani sklep vsebuje pomanjkljivosti v obrazložitvi v zvezi z določitvijo letne ciljne ravni.

169

Ob upoštevanju pravnih in gospodarskih izzivov te zadeve pa je v interesu učinkovitega izvajanja sodne oblasti nadaljevati s preučitvijo drugih tožbenih razlogov.

[…]

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi razširjeni senat)

razsodilo: