1

Tožeča stranka, družba EVH GmbH, s svojo tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlaga razglasitev ničnosti Sklepa Komisije C(2019) 6530 final z dne 17. septembra 2019 o združljivosti koncentracije z notranjim trgom in delovanjem Sporazuma EGP (zadeva M.8870 – E.ON/Innogy) (v nadaljevanju: izpodbijani sklep).

2

Družba E.ON SE je družba nemškega prava, ki je bila ob priglasitvi nameravane koncentracije dejavna v celotni verigi oskrbe z energijo, zlasti na področju proizvodnje, veleprodaje, prenosa, distribucije, maloprodaje in dejavnosti, povezanih z energijo (kot so meritve, električna mobilnost) (v nadaljevanju: energetski trg). Družba E.ON opravlja dejavnost v več evropskih državah, med katerimi so Češka republika, Danska, Nemčija, Italija, Madžarska, Poljska, Romunija, Slovaška, Švedska in Združeno kraljestvo.

3

Družba Innogy SE (v nadaljevanju skupaj z družbo E.ON: stranki, udeleženi v koncentraciji), hčerinska družba v večinski lasti družbe RWE AG, je družba nemškega prava, ki je dejavna v celotni verigi oskrbe z energijo, in sicer na področju proizvodnje, distribucije, maloprodaje in dejavnosti, povezanih z energijo, kot so meritve ali električna mobilnost. Družba Innogy opravlja dejavnost v več evropskih državah, med katerimi so Belgija, Češka republika, Nemčija, Španija, Francija, Hrvaška, Italija, Madžarska, Nizozemska, Poljska, Portugalska, Romunija, Slovenija, Slovaška in Združeno kraljestvo.

4

Tožeča stranka je družba nemškega prava, ki je prisotna na vseh ravneh verige oskrbe z energijo. Ena od glavnih dejavnosti te družbe je distribucija električne energije in plina gospodinjstvom in malim poslovnim odjemalcem. Prek družbe EVH Netz upravlja omrežja za distribucijo električne energije in plina.

5

Koncentracija, ki je predmet obravnavane zadeve, spada v okvir kompleksne izmenjave sredstev med družbama RWE in E.ON, ki sta jo zadevni podjetji napovedali 11. in 12. marca 2018 (v nadaljevanju: celotna koncentracija). Tako je družba RWE s prvo koncentracijo želela pridobiti izključni nadzor ali skupni nadzor nad določenimi proizvodnimi sredstvi družbe E.ON. Drugo koncentracijo, to je koncentracijo, ki je predmet obravnavane zadeve, je sestavljala pridobitev izključnega nadzora družbe E.ON nad dejavnostmi distribucije in maloprodaje ter določenimi proizvodnimi sredstvi družbe innogy, ki jo nadzira družba RWE. S tretjo koncentracijo pa je bilo predvideno, da družba RWE pridobi 16,67 % delnic družbe E.ON.

6

Tožeča stranka je 17. aprila 2018 Evropski komisiji poslala dopis, v katerem je navedla, da želi sodelovati v postopku v zvezi s prvo in drugo koncentracijo ter posledično prejeti ustrezne dokumente. Ob tem je prav tako predložila kritične pripombe o teh dveh koncentracijah.

7

Med zastopnikom tožeče stranke in Komisijo je 26. junija 2018 potekal sestanek, na katerem je ta zastopnik Komisiji izrazil zaskrbljenost svoje stranke v zvezi s prvo in drugo koncentracijo ter njeno željo po sodelovanju v s tem povezanih postopkih.

8

Dne 28. avgusta 2018 je bil organiziran individualni sestanek med Komisijo in tožečo stranko, na katerem je tožeča stranka predložila svoje pripombe glede prve in druge koncentracije.

9

Prva koncentracija je bila Komisiji priglašena 22. januarja 2019 (v nadaljevanju: koncentracija M.8871). V zvezi s to prvo koncentracijo je Komisija sprejela Sklep C(2019) 1711 final z dne 26. februarja 2019 o razglasitvi koncentracije za združljivo z notranjim trgom in Sporazumom EGP (zadeva M.8871 – RWE/E.ON Assets) (v nadaljevanju: Sklep M.8871).

10

Tretja koncentracija je bila priglašena Bundeskartellamt (zvezni urad za varstvo konkurence, Nemčija), ki jo je odobril s sklepom z dne 26. februarja 2019 (zadeva B8-28/19, v nadaljevanju: koncentracija B8-28/19).

11

Komisija je 31. januarja 2019 prejela priglasitev nameravane koncentracije na podlagi člena 4 Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 z dne 20. januarja 2004 o nadzoru koncentracij podjetij (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 3, str. 40), s katero je družba E.ON želela v smislu člena 3(1)(b) navedene uredbe pridobiti izključni nadzor nad distribucijo in določenimi rešitvami za potrošnike ter nekaterimi sredstvi proizvodnje električne energije družbe innogy, ki jo nadzira družba RWE.

12

Komisija je v okviru preučitve te koncentracije izvedla prvo raziskavo trga, naslovljeno na konkurente strank, udeleženih v koncentraciji (v nadaljevanju: prva raziskava trga), in je torej 1. februarja 2019 nekaterim podjetjem, med njimi tožeči stranki, poslala vprašalnik, na katerega je tožeča stranka odgovorila 8. februarja 2019.

13

Komisija je 8. februarja 2019 v Uradnem listu Evropske unije objavila predhodno priglasitev te koncentracije (zadeva M.8870 – E.ON/Innogy) (UL 2019, C 50, str. 13; v nadaljevanju: koncentracija M.8870) v skladu s členom 4(3) Uredbe št. 139/2004.

14

Istega dne je tožeča stranka z dopisom ponovno izrazila željo, da sodeluje v postopku, ki ga vodi Komisija, in da jo Komisija ob tej priložnosti zasliši.

15

Koncentracija zajema dve fazi. V prvi fazi gre za prevzem družbe innogy v celoti s strani družbe E.ON. Druga faza se konkretizira s tem, ko družba E.ON na eni strani odsvoji večino proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov energije družbe innogy, enajst skladišč plina, ki jih upravlja družba innogy v Češki republiki in Nemčiji, ter 49‑odstotni delež družbe innogy v družbi Kärtner Energieholding Beteiligungs GmbH in na drugi strani ta sredstva prenese na družbo RWE.

16

Komisija je s sklepom z dne 7. marca 2019 ugotovila, da koncentracija M.8870 vzbuja resne dvome glede njene združljivosti z notranjim trgom in Sporazumom o Evropskem gospodarskem prostoru (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 19, str. 146; v nadaljevanju: Sporazum EGP). Zato se je Komisija odločila, da začne postopek temeljitega preizkusa v skladu s členom 6(1)(c) Uredbe št. 139/2004.

17

Komisija je 14. marca 2019 tožeči stranki poslala zahtevo po podatkih v skladu s členom 11 Uredbe št. 139/2004. Namen te zahteve po podatkih je bil pridobiti dokumente v zvezi z anketami, ki jih je tožeča stranka izvedla pri svojih strankah med letoma 2016 in 2018 v zvezi z maloprodajno dobavo električne energije in plina v Nemčiji (v nadaljevanju: zahteva po podatkih). Tožeča stranka je na to zahtevo odgovorila 21. marca 2019.

18

Komisija je 18. marca 2019 v skladu s členom 6(1)(c) Uredbe št. 139/2004 v Uradnem listu (UL 2019, C 102, str. 2) objavila začetek postopka.

19

Tožeča stranka je 12. aprila 2019 pooblaščencu za zaslišanje poslala dopis, v katerem mu je predlagala, naj ji prizna status zainteresirane tretje osebe, da bi bila zaslišana v okviru postopka v zvezi s koncentracijo M.8870. Ta je z dopisom z dne 23. aprila 2019 ugodil njenemu predlogu.

20

Komisija je na sestanku o trenutnem stanju, ki je potekal 27. maja 2019, stranki, udeleženi v koncentraciji, seznanila s predhodnimi rezultati raziskave trga in razsežnostjo svojih predhodnih pomislekov.

21

Da bi odpravila težave glede konkurence, ki jih je Komisija ugotovila na sestanku o trenutnem stanju 27. maja 2019, je družba E.ON 20. junija 2019 v skladu s členom 8(2) Uredbe št. 139/2004 ponudila zaveze.

22

Komisija je izvedla drugo raziskavo trga v zvezi z zavezami, ki jih je predlagala družba E.ON (v nadaljevanju: druga raziskava trga), in zato 21. junija 2019 nekaterim podjetjem, vključno s tožečo stranko, poslala dva vprašalnika, enega v zvezi z zavezami, predlaganimi za trg električne energije za ogrevanje, in drugega v zvezi z zavezami, predlaganimi za trg električne mobilnosti. Tožeča stranka je na to raziskavo odgovorila 26. junija 2019.

23

Družba E.ON je končno različico svojih zavez predložila 3. julija 2019.

24

Ker je Komisija menila, da zaveze, ki jih je predstavila družba E.ON, zadoščajo za odpravo resnih dvomov glede združljivosti koncentracije z notranjim trgom, družbi E.ON ni poslala obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah in je sprejela izpodbijani sklep. Komisija je s tem sklepom, katerega povzetek je bil objavljen v Uradnem listu (UL 2020, C 379, str. 16), koncentracijo razglasila za združljivo z notranjim trgom in Sporazumom EGP.

25

Zaradi koncentracije se dejavnosti družb E.ON in innogy znatno prekrivajo, zlasti v Nemčiji. Komisija je zato preučila učinke koncentracije na trge v tej državi.

[…]

[…]

[…]

[…]

[…]

[…]

74

Tožeča stranka Splošnemu sodišču v bistvu predlaga, naj:

75

Komisija, ki jo podpirata družbi RWE in E.ON, Sodišču predlaga, naj:

76

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe v bistvu navaja šest tožbenih razlogov, od katerih se prvi nanaša na napačno razdelitev analize celotne koncentracije, drugi na kršitev obveznosti obrazložitve, tretji na kršitev njene pravice do izjave, četrti na kršitev njene pravice do učinkovitega sodnega varstva, peti na očitne napake pri presoji in šesti na kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja.

[…]

170

S petim tožbenim razlogom, ki se nanaša na očitne napake pri presoji, tožeča stranka v bistvu navaja, da je Komisija napačno menila, da je koncentracija združljiva z notranjim trgom, medtem ko bi morala koncentracijo razglasiti za nezdružljivo z notranjim trgom na podlagi člena 8(3) Uredbe št. 139/2004. Tako bi morala Komisija po mnenju tožeče stranke preučiti vse odločilne dejanske okoliščine, na podlagi katerih bi lahko predvidela vpliv koncentracije, vključno s številnimi vertikalnimi učinki, in zlasti upoštevati teorije škode na področju digitalnega gospodarstva in podatke, ki izhajajo iz izjemne količine podatkov o strankah, do katerih ima družba E.ON dostop, in njene prisotnosti na kanalih vratarjev.

171

V skladu s členom 2(3) Uredbe št. 139/2004 je treba koncentracije, ki bi bistveno ovirale učinkovito konkurenco na notranjem trgu ali na njegovem znatnem delu, zlasti kot posledica ustvarjanja ali krepitve prevladujočega položaja, razglasiti za nezdružljive z notranjim trgom.

172

Iz sodbe z dne 10. julija 2008 v zadevi Bertelsmann in Sony Corporation of America/Impala (C‑413/06 P, EU:C:2008:392, točke od 50 do 53) je v zvezi z dokaznim standardom razvidno, da mora Komisija v bistvu zavzeti stališče o transakciji koncentracije, ki jo presoja, bodisi v smislu odobritve te koncentracije bodisi v smislu njene prepovedi na podlagi svoje presoje ekonomskih posledic zadevne koncentracije, do katerih bo najverjetneje prišlo. Gre torej za presojo verjetnosti, in ne za obveznost, naloženo Komisiji, da brez razumnega dvoma dokaže, da koncentracija ne povzroča težav v zvezi s konkurenco (sodba z dne 11. decembra 2013, Cisco Systems in Messagenet/Komisija, T‑79/12, EU:T:2013:635, točka 47).

173

V tem okviru mora Komisija na splošno presoditi, kaj je razvidno iz več indicev, ki so bili upoštevani pri oceni konkurenčnega položaja. Pri tem lahko nekaterim elementom da prednost, druge pa zavrže. Ta preučitev in z njo povezana obrazložitev sta predmet nadzora Splošnega sodišča nad zakonitostjo odločitev Komisije na področju koncentracij (sodba z dne 6. julija 2010, Ryanair/Komisija, T‑342/07, EU:T:2010:280, točka 136).

174

V skladu z ustaljeno sodno prakso poleg tega temeljna pravila Uredbe št. 139/2004, zlasti njen člen 2, Komisiji dajejo diskrecijsko pravico, zlasti pri ekonomskih presojah, zato mora sodišče pri nadzoru, ki ga opravlja nad izvajanjem te pravice in je nujen za opredelitev pravil o koncentracijah, upoštevati polje proste presoje, ki posredno izhaja iz ekonomskih določb, ki so del pravil o koncentracijah (glej sodbo z dne 6. julija 2010, Ryanair/Komisija, T‑342/07, EU:T:2010:280, točka 29 in navedena sodna praksa).

175

Iz tega izhaja, da je nadzor, ki ga izvede sodišče Unije nad sklepom Komisije v zvezi s koncentracijami, omejen na preverjanje, ali je bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje in ali je bila storjena očitna napaka pri presoji (glej sodbo z dne 10. julija 2008, Bertelsmann in Sony Corporation of America/Impala, C‑413/06 P, EU:C:2008:392, točka 144 in navedena sodna praksa).

176

Vendar to ne pomeni, da se mora sodišče Unije vzdržati nadzora nad razlago podatkov ekonomske narave, ki jo poda Komisija. Sodišče Unije mora med drugim preveriti ne le dejansko pravilnost navedenih dokazov, njihovo zanesljivost in koherentnost, ampak tudi, ali ti dokazi vsebujejo vse ustrezne podatke, ki jih je treba upoštevati pri presoji kompleksnega položaja, in ali lahko utemeljijo iz njih izvedene sklepe (sodbi z dne 15. februarja 2005, Komisija/Tetra Laval, C‑12/03 P, EU:C:2005:87, točka 39, in z dne 7. maja 2009, NVV in drugi/Komisija, T‑151/05, EU:T:2009:144, točka 54).

177

Prav tako je treba spomniti, da spada vprašanje, ali vsebinska presoja, da zadevna koncentracija ne povzroča dvomov glede združljivosti z notranjim trgom v skladu s členom 8(2) Uredbe št. 139/2004, v okvir preverjanja obstoja očitne napake pri presoji. Da bi se preverilo, ali se je Komisija pri sprejemanju svoje odločitve upravičeno sklicevala na navedeno določbo, je treba preučiti, ali ni storila očitne napake pri presoji učinkov načrtovane koncentracije na konkurenco (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 7. junija 2013, Spar Österreichische Warenhandels/Komisija, T‑405/08, neobjavljena, EU:T:2013:306, točka 48).

178

Glede na te premisleke je treba preučiti, ali je Komisija storila očitno napako pri presoji.

179

Peti tožbeni razlog je sestavljen iz treh delov. Prvi se nanaša na napačno razmejitev obdobja analize, drugi na napačno opredelitev upoštevnih trgov in tretji na napačno presojo učinkov koncentracije. Vendar je treba pred preučitvijo teh treh delov obravnavati očitke tožeče stranke v zvezi z dejavniki, ki jih je Komisija upoštevala pri svoji analizi.

180

Tožeča stranka trdi, da se je Komisija oprla izključno na navedbe strank, udeleženih v koncentraciji, ne da bi jih kritično preučila, in da ni upoštevala drugih virov informacij, zlasti opazovanja, ki izvirajo s trga in so drugačna.

181

Prvič, rezultati raziskav trga, ki jih je izvedla Komisija, in podatki, ki jih je predložila tožeča stranka, in sicer javno dostopne reference, študija LBD, študija iz oktobra 2020, ki jo je izvedel Büro für Energiewirtschaft und technische Planung GmbH (v nadaljevanju: BET), z naslovom „Kurzgutachten zu den Ergebnissen der Marktbefragung im Zusammenhang mit der Neuaufteilug der Geschäftsfelder zwischen E.ON und RWE/innogy“ (Kratko izvedensko poročilo o rezultatih raziskave trga v zvezi s ponovno razdelitvijo področij poslovanja med družbama E.ON in RWE/innogy, v nadaljevanju: študija BET) in študija z dne 13. januarja 2021, ki jo je izvedla družba Innoplexia, z naslovom „Digitale Marktbeobachtung. Deutschlandweite Erhebung zur Untersuchung von dominanten Stellungen deutscher Energieversorger“ (Digitalno spremljanje trga. Preiskava prevladujočega položaja nemških dobaviteljev energije na ravni Nemčije, v nadaljevanju: študija Innoplexia), naj bi nasprotovali dejstvom, ki jih je ugotovila Komisija. Če bi torej Komisija predhodno sprejela potrebne ukrepe, bi lahko in bi morala ovreči sklepe strank, udeleženih v koncentraciji.

182

Drugič, Komisija naj ne bi mogla utemeljeno trditi, da je treba študiji BET in Innoplexia v celoti zanemariti, ker naj bi bili pripravljeni po sprejetju izpodbijanega sklepa. Tožeča stranka zlasti trdi, da se študija BET zgleduje po konceptu splošne preiskave Komisije in je namenjena le potrditvi verodostojnosti ugotovitev Komisije, medtem ko študija Innoplexia kvantificira plenilsko prisotnost družbe E.ON na spletu, ki so jo konkurenti med postopkom očitno razkrili, tako da teh dveh študij ni mogoče opredeliti kot novi dejstvi, ki sta nastali po sprejetju izpodbijanega sklepa.

183

Komisija ob podpori družb E.ON in RWE trdi, da je zbrala vsa odločilna dejstva, na podlagi katerih lahko predvidi vpliv koncentracije na notranji trg. V zvezi s tem naj bi imela Komisija na voljo ne le svoje poznavanje trga, javno dostopne informacije in podatke, ki sta jih predložili stranki, udeleženi v koncentraciji, temveč tudi informacije tretjih oseb. Glede dokazov Komisija meni, da študiji BET in Innoplexia nista dopustni, ker na dan sprejetja izpodbijanega sklepa nista obstajali. Nazadnje, Komisija izpodbija ustreznost, koherentnost in zanesljivost dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka.

184

Splošno sodišče bo najprej preučilo splošni očitek, da Komisija ni upoštevala drugih javno dostopnih informacij ali informacij, ki so jih predložile tretje osebe, in da se je oprla izključno na informacije, ki sta jih predložili stranki, udeleženi v koncentraciji. Nato bo Splošno sodišče preučilo dopustnost, ustreznost, koherentnost in zanesljivost študij, ki jih je predložila tožeča stranka, v delu, v katerem naj bi dokazovale, da Komisija pri analizi učinkov koncentracije ni upoštevala vseh pomembnih dejstev.

185

Na prvem mestu, glede trditve tožeče stranke, da se je Komisija oprla izključno na podatke, ki sta jih zagotovili stranki, udeleženi v koncentraciji, ne da bi jih kritično preučila, in da ni upoštevala drugih virov informacij, je treba ugotoviti, da tožeča stranka ne navaja nobenega pravnega pravila, ki bi Komisiji prepovedovalo, da se v okviru upravnega postopka opre na podatke, ki jih zagotovijo stranke, udeležene v koncentraciji, ali, nasprotno, ki bi jo zavezovalo k izvedbi lastne raziskave trga neodvisno od podatkov, ki so jih zagotovile stranke, udeležene v koncentraciji (glej v tem smislu sodbo z dne 7. junija 2013, Spar Österreichische Warenhandels/Komisija, T‑405/08, neobjavljena, EU:T:2013:306, točka 126).

186

Prav tako je treba poudariti, da ob upoštevanju zahteve po hitrosti in strogih rokih, ki Komisijo zavezujejo v postopku nadzora koncentracij, Komisija, če ni indicev za nepravilnost predloženih podatkov, ne more biti zavezana preverjati vseh podatkov, ki jih prejme. Čeprav Komisiji obveznost skrbne in nepristranske preučitve, ki ji je naložena v okviru tega postopka, namreč ne dovoljuje opreti se na dejstva ali podatke, ki jih ni mogoče obravnavati kot resnične, omenjena zahteva po hitrosti vendarle predvideva, da ne more sama do podrobnosti preverjati pristnosti in zanesljivosti vseh poslanih podatkov, saj postopek nadzora koncentracij do neke mere nujno temelji na zaupanju (glej sodbo z dne 20. oktobra 2021, Polskie Linie Lotnicze LOT/Komisija, T‑240/18, EU:T:2021:723, točka 87 in navedena sodna praksa).

187

V zvezi s tem je treba spomniti, da so v zakonodaji s področja nadzora koncentracij predvideni različni ukrepi za odvrnitev in kaznovanje prenosa netočnih ali lažnih podatkov. Namreč, ne le da imajo stranke, ki priglašajo, na podlagi člena 4(1) in člena 6(2) Uredbe št. 802/2004 izrecno dolžnost, da Komisiji pošteno in v celoti razkrije dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev, pri čemer je kršitev te dolžnosti sankcionirana v členu 14 Uredbe št. 139/2004, ampak lahko Komisija na podlagi člena 6(3)(a) in člena 8(6)(a) Uredbe št. 139/2004 tudi prekliče odločbo o združljivosti, če temelji na netočnih podatkih, za katere je odgovorno eno od podjetij, ali če je bila pridobljena s prevaro (glej sodbo z dne 20. oktobra 2021, Polskie Linie Lotnicze LOT/Komisija, T‑240/18, EU:T:2021:723, točka 88 in navedena sodna praksa).

188

Tako Komisiji nič ne preprečuje, da bi se oprla izključno na informacije, ki jih posredujejo stranke, udeležene v koncentraciji, če ni indicev za njihovo nepravilnost in če so to vsi pomembni podatki, ki jih je treba upoštevati pri presoji kompleksnega položaja.

189

V obravnavani zadevi je iz izpodbijanega sklepa razvidno, da se je Komisija deloma oprla na podatke, ki sta jih predložili stranki, udeleženi v koncentraciji. Kljub temu pa branje izpodbijanega sklepa kot celote razkriva, da se Komisija ni nekritično zanašala na navedbe strank, udeleženih v koncentraciji. Nasprotno, ker tožeča stranka izpodbija zanesljivost podatkov, ki sta jih Komisiji predložili stranki, udeleženi v koncentraciji, je treba poudariti, da so bili ti podatki potrjeni z drugimi elementi, ki so bili na voljo Komisiji. Komisija je na primer v točki 81 in naslednjih izpodbijanega sklepa izjave strank, udeleženih v koncentraciji, v zvezi z opredelitvijo geografskega trga maloprodajne dobave električne energije kritično preučila glede na študijo LBD. Podobno je Komisija v točki 230 tega sklepa primerjala trditve strank, udeleženih v koncentraciji, o njunem konkurenčnem razmerju v okviru razpisov za koncesije za električno energijo in plin s stališči nekaterih konkurentov. Poleg tega je Komisija v točki 293 izpodbijanega sklepa tudi primerjala informacije, ki jih je zbrala med raziskavo trga glede morebitnih učinkov izrinjenja konkurentov s spletnih strani, na katerih se primerjajo cene, s svojim poznavanjem trga. Poleg tega je Komisija v točki 191 izpodbijanega sklepa obravnavala navedbe strank, udeleženih v koncentraciji, in upoštevala druge pomembne informacije, kot so poročila zveznega urada za varstvo konkurence, v zvezi s pribitki cene za bencinske servise na avtocestah v primerjavi z bencinskimi servisi v neposredni bližini avtocest in zunaj avtocest.

190

V teh okoliščinah je treba poudariti, da je Komisija preverila podatke, ki sta jih predložili stranki, udeleženi v koncentraciji, ob upoštevanju vseh podatkov, ki so ji bili na voljo. Tako je nabor informacij, ki jih je upoštevala Komisija, poleg navedb strank, udeleženih v koncentraciji, zajemal tudi druge javno dostopne informacije in druge informacije, zbrane od tretjih oseb na podlagi zahtev po podatkih, raziskav trga ali razgovorov, kot je na primer razvidno iz točk 12, 13, 21 ali 58 izpodbijanega sklepa.

191

Zato je treba ugotoviti, ne da bi to v tej fazi vnaprej rešilo vprašanje, ali je Komisija v vseh posebnih delih svoje analize upoštevala vse elemente, pomembne za svojo analizo, da si je na splošno prizadevala zbrati ustrezne dokaze, ki bi ji lahko omogočili predvideti učinek koncentracije, in da je te dokaze preverila.

192

Vsekakor je treba spomniti, da mora Komisija presoditi, ali informacije, ki jih ima na voljo, zadostujejo za analizo konkurence (sodba z dne 13. maja 2015, Niki Luftfahrt/Komisija, T‑162/10, EU:T:2015:283, točka 109), in opraviti splošno oceno rezultata skupka indicev, ki so bili upoštevani pri oceni konkurenčnega položaja. Pri uporabi te splošne ocene lahko Komisija da prednost nekaterim elementom, drugih pa ne upošteva. Splošno sodišče mora preveriti zakonitost te preučitve in njeno obrazložitev (glej v tem smislu sodbo z dne 6. julija 2010, Ryanair/Komisija, T‑342/07, EU:T:2010:280, točka 136).

193

V zvezi s tem tožeča stranka v bistvu zgolj navaja, da je Komisija napačno ali nepopolno ugotovila dejansko stanje, ker ni upoštevala nekaterih dokazov. Iz izpodbijanega sklepa pa je razvidno, da je Komisija upoštevala vse dokaze, ki jih je imela na voljo, in v okviru svoje diskrecijske pravice nekaterim dala prednost, drugih pa ni upoštevala, pri čemer je vse dokaze primerjala med seboj in na splošno navedla razloge za svojo odločitev, da nekaterih navedb ne sprejme.

194

Na drugem mestu, v zvezi s tremi študijami, ki jih je predložila tožeča stranka in so navedene v točki 181 zgoraj, je treba poudariti, da je bilo odločeno, da je treba zakonitost akta Unije presojati glede na dejanske in pravne okoliščine, ki so obstajale na dan sprejetja akta (glej sodbi z dne 18. julija 2013, Schindler Holding in drugi/Komisija, C‑501/11 P, EU:C:2013:522, točka 31 in navedena sodna praksa, ter z dne 17. septembra 2007, Microsoft/Komisija, T‑201/04, EU:T:2007:289, točka 260 in navedena sodna praksa). Natančneje, zakonitost sklepa na področju konkurence je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso presoditi glede na podatke, ki jih je Komisija imela na voljo, ko ga je izdala (glej sodbo z dne 27. januarja 2021, KPN/Komisija, T‑691/18, neobjavljena, EU:T:2021:43, točka 141 in navedena sodna praksa).

195

Zato je treba izpodbijani sklep preučiti glede na dejstva, ki so obstajala na dan njegovega sprejetja, in ne glede na dejstva, ki so nastala po tem datumu (sodba z dne 4. julija 2006, easyJet/Komisija, T‑177/04, EU:T:2006:187, točka 204).

196

Ugotoviti je treba, da je bil izpodbijani sklep sprejet 17. septembra 2019. Kar zadeva študijo LBD z dne 9. maja 2019, je Komisija to študijo v izpodbijanem sklepu izrecno omenila v točkah 81, 83, 84 in 86 ter v opombah 79, 80, 84, 85, od 90 do 92 in 315. Zato ne samo, da je ta študija pomembna za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa, temveč Komisiji tudi ni mogoče očitati, da je ni upoštevala pri preverjanju učinkov koncentracije.

197

Ni pa sporno, da sta študija BET iz oktobra 2020 in študija Innoplexia z dne 13. januarja 2021 nastali po datumu sprejetja izpodbijanega sklepa.

198

Kljub temu se Komisija ne more na splošno sklicevati na sodno prakso, v skladu s katero je treba zakonitost izpodbijanega akta presojati na podlagi pravnega in dejanskega stanja, ki je obstajalo takrat, ko je bil akt sprejet (sodba z dne 21. septembra 2005, EDP/Komisija, T‑87/05, EU:T:2005:333, točka 158), da pri analizi zakonitosti izpodbijanega sklepa ne bi upoštevala teh dveh študij.

199

Prilogo je namreč treba šteti za dopustno, če predložitev priloge ne pomeni poskusa spremembe pravnega in dejanskega okvira, ki je bil predhodno predložen Komisiji z namenom sprejetja izpodbijanega sklepa, ampak izhaja iz strukture argumentov v okviru samega izvajanja pravice do obrambe (sodba z dne 7. maja 2009, NVV in drugi/Komisija, T‑151/05, EU:T:2009:144, točka 63).

200

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da sta bili študiji BET in Innoplexia pripravljeni posebej z namenom oporekanja zakonitosti izpodbijanega sklepa. Komisija tako na podlagi sodne prakse, navedene v točki 199 zgoraj, ne more trditi, da je treba študiji BET in Innoplexia razglasiti za nedopustni samo zato, ker sta bili pripravljeni po sprejetju izpodbijanega sklepa, ne da bi se analizirala njuna vsebina, da bi se preverilo, ali gre pri njima za poskus spremembe pravnega ali dejanskega okvira, ki je obstajal na dan sprejetja izpodbijanega sklepa, ali ne.

201

Komisija pa ima pravico, da se v svoji obrambi v zvezi z določenimi točkami sklicuje na dejstvo, da priloga ne upošteva izrecnih izjav ali opustitev strank med upravnim postopkom (sodba z dne 21. septembra 2005, EDP/Komisija, T‑87/05, EU:T:2005:333, točka 158). Podobno lahko analiza v prilogi glede določene točke temelji na informacijah, ki so obstajale na dan sprejetja izpodbijanega sklepa, v smislu sodne prakse, navedene v točki 198 zgoraj. Povedano drugače, nič ne preprečuje tožeči stranki, da se pri uresničevanju svoje pravice do obrambe sklicuje na analizo iz priloge, ki je bila opravljena po sprejetju izpodbijanega akta, če ta analiza temelji na dejstvih, ki so bila na voljo ob sprejetju tega akta.

202

Prvič, študija BET vsebuje v oddelku 2 kritiko metodologije, ki jo je Komisija uporabila v prvi raziskavi trga. Tako kritiko je treba obravnavati kot sestavni del argumentov, s katerimi tožeča stranka izvaja pravico do obrambe. Zato je ta oddelek študije BET dopusten.

203

V oddelku 3 študije BET pa so navedeni rezultati raziskave trga, ki jo je družba BET izvedla med 29. julijem in 18. avgustom 2020, torej skoraj eno leto po sprejetju izpodbijanega sklepa, kot je razvidno iz točke 41 oddelka 3 te študije.

204

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni dokazala niti trdila, da je bilo mnenje udeleženih podjetij enako mnenju, ki bi ga imela, če bi bila zaslišana ob sprejetju izpodbijanega sklepa. Poleg tega je glede na dinamičnost energetskega trga razumno predvidevati, da bi se odgovori podjetij, ki so sodelovala v študiji BET, skoraj leto dni po sprejetju izpodbijanega sklepa spremenili vzporedno z razvojem energetskega trga. Poleg tega so bili odgovori podani v okviru že izvedene koncentracije. Tako je bila analiza odgovorov opravljena na podlagi dejstev, ki jih Komisija ob sprejetju izpodbijanega sklepa ni mogla imeti na voljo. Komisija namreč ni mogla vedeti, kakšno bo mnenje udeležencev na trgu skoraj leto dni pozneje, zlasti po izvedbi koncentracije.

205

Ker so se razmere na energetskem trgu v času, ko je bila izvedena študija BET, nujno razlikovale od razmer v času, ko je Komisija izvajala svoje preiskave, sta ustreznost in dokazna vrednost analiz, opravljenih v študiji BET na podlagi teh poznejših podatkov, v najboljšem primeru omejeni. Uporaba teh podatkov namreč ni le del oblikovanja argumentov za uveljavljanje pravice tožeče stranke do obrambe, temveč pomeni vsaj deloma poskus spremembe dejanskega okvira, ki je obstajal, ko je Komisija sprejela izpodbijani sklep, v smislu sodne prakse, navedene v točki 199 zgoraj.

206

Drugič, v zvezi s študijo Innoplexia je treba poudariti, da so bili podatki, uporabljeni v tej študiji, zbrani v dveh fazah. Na eni strani je bilo med 4. in 17. decembrom 2020 po vsej Nemčiji izvedeno dnevno zbiranje podatkov v iskalniku Google in na dveh spletnih mestih za primerjavo, in sicer „Check24“ in „Verivox“. Na drugi strani je družba Innoplexia, da bi v raziskavo vključila tudi podatke s spletnih mest za primerjavo v daljšem obdobju, uporabila trajno pregledovanje podatkov za obdobje od 1. januarja do 31. decembra 2020.

207

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da iskalnik Google ter spletni mesti za primerjavo „Check24“ in „Verivox“ prikazujejo rezultate ponudb, ki jih operaterji ponujajo v določenem trenutku. Te platforme so torej podvržene enakim dinamičnim spremembam kot energetski trg.

208

Tožeča stranka pa ni dokazala niti trdila, da bi bili dobljeni rezultati enaki, če bi bili podatki zbrani v obdobju, v katerem je Komisija izvedla svojo analizo. Tako kot je bilo ugotovljeno v zvezi s študijo BET, je torej razumno šteti, da so se ti rezultati sčasoma spreminjali, saj se je spreminjal sam energetski trg.

209

Poleg tega je iz te študije razvidno, da je imela družba Innoplexia na voljo podatke iz trajnega pregledovanja spletnih mest, ki posnemajo človeško vedenje pri iskanju in omogočajo obdelavo več milijonov zahtevkov na dan, in to več let. Čeprav bi se lahko uporabili podatki iz časa raziskave trga Komisije, se je družba Innoplexia odločila za uporabo podatkov iz leta 2020.

210

Glede na to, da je analiza iz študije Innoplexia večinoma temeljila na podatkih iz leta 2020, torej po sprejetju izpodbijanega sklepa, uporaba teh podatkov vsaj delno pomeni poskus spremembe dejanskega okvira, ki je obstajal v času, ko je Komisija sprejela izpodbijani sklep, v smislu sodne prakse, navedene v točki 199 zgoraj. Zato sta tudi ob predpostavki, da sta navedeni analizi dopustni, njuna ustreznost in dokazna vrednost v najboljšem primeru omejeni.

211

Nazadnje, študiji BET in Innoplexia, ki ju je predložila tožeča stranka, ne razkrivata nobenih podatkov, ki jih Komisija ne bi upoštevala pri sprejetju izpodbijanega sklepa. Tako tožeča stranka s tema študijama ni uspela dokazati, da Komisija ni upoštevala določenih podatkov.

212

Tožeča stranka meni, da zasnova, oblika, čas in vsebina prve raziskave trga, ki jo je izvedla Komisija, niso bili optimalni.

213

Komisija meni, da je bil potek prve raziskave trga brezhiben.

214

Na prvem mestu, v zvezi z vzorcem, izbranim za namene prve raziskave trga, je iz opombe 52 izpodbijanega sklepa razvidno, da je v prvi raziskavi trga dejansko sodelovalo 161 podjetij, med katerimi je bilo poleg glavnih konkurentov, kot sta družbi EnBW in Vattenfall, več kot 50 mestnih oziroma občinskih javnih podjetij različnih velikosti, zadrug mestnih oziroma občinskih javnih podjetij, družb, v katerih so imele deleže samo občine ali njihova javna podjetja, družb, v katerih so imeli deleže mestna oziroma občinska javna podjetja in neodvisni dobavitelji, družb, v katerih so imeli deleže samo neodvisni dobavitelji, neodvisnih dobaviteljev in novih udeležencev na trgu.

215

Tako je Komisija izbrala širok nabor udeležencev na trgu, da bi odgovorili na njeno raziskavo trga.

216

Za določitev pravilne velikosti vzorca za raziskavo trga je treba upoštevati, prvič, velikost populacije, v kateri bo raziskava izvedena, drugič, stopnjo zaupanja, ki je odstotek, ki kaže stopnjo gotovosti, s katero bo populacija izbrala odgovor med dvema danima vrednostma, in tretjič, mejo napake, ki je odstotek, ki kaže, v kakšni meri rezultati raziskave verjetno odražajo mnenje celotne populacije.

217

V tem primeru je celotna populacija približno 2500 podjetij, katerih mnenje bi lahko bilo koristno. Ob 95‑odstotni stopnji zaupanja, ki je standard v panogi, in 10‑odstotni meji napake bi bil ustrezen vzorec 93 anketirancev. Zato je Komisija z anketiranjem 383 podjetij na energetskem trgu, za katere se je lahko pričakovalo, da jih določeno število ne bo odgovorilo, poskušala oblikovati dovolj reprezentativen vzorec.

218

Prav tako Komisiji ni mogoče veljavno očitati, da se je obrnila le na 383 podjetij, saj logistika in organizacija take raziskave ter poznejša obdelava informacij zahtevajo veliko truda, in to še toliko bolj, če se upoštevajo omejena sredstva Komisije in zahteve po hitrosti v okviru nadzora nad koncentracijami. Splošno sodišče tako ob upoštevanju načela hitrosti, ki velja za postopek nadzora koncentracij, meni, da se glede na to, da se je 161 od 383 zaprošenih podjetij dejansko odzvalo na prvo raziskavo trga, ta vzorec lahko šteje za dovolj reprezentativen in sposoben dati statistično pomembne rezultate, na katere se je Komisija lahko oprla pri svojih ugotovitvah.

219

Na drugem mestu, tožeča stranka očita posredovanje vprašalnika v angleščini. V zvezi s tem ni sporno, da so bila vprašanja sestavljena v angleščini, vendar naslovnikom nič ni preprečevalo, da bi odgovorili v nemščini.

220

V sodbi z dne 12. julija 2018 v zadevi Brugg Kabel in Kabelwerke Brugg/Komisija (T‑441/14, EU:T:2018:453) sta tožeči stranki trdili, da je Komisija kršila njuno pravico do poštenega sojenja in pravico do obrambe s tem, da jima je v kartelnem postopku zahteve po informacijah in obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah vročila izključno v angleščini, čeprav je ena od tožečih strank večkrat prosila za njihovo vročitev v nemščini. V točkah od 46 do 50 navedene sodbe je Splošno sodišče ugotovilo, da to, da Komisija družbi Brugg Kabel AG ni hotela poslati zahtev po informacijah v nemškem jeziku, tej družbi ni preprečilo, da bi učinkovito izrazila svoje stališče glede informacij, ki jih je zahtevala Komisija, zlasti ker Komisija od družbe Brugg Kabel nikakor ni zahtevala, da na zahteve po informacijah odgovori v angleščini.

221

Uporaba te sodne prakse a fortiori pripelje Splošno sodišče do sklepa, da je bil vprašalnik prve raziskave trga, ki sam po sebi ni mogel pripeljati do sprejetja sankcij zoper podjetja, na katera je bil naslovljen, lahko sestavljen v angleščini. Poleg tega bi lahko podjetja, če bi imela težave s prevajanjem, zaprosila za podaljšanje roka iz jezikovnih razlogov. Nazadnje je treba poudariti, da jim nič ni preprečevalo, da bi koristno podala svoja stališča, saj so lahko na vprašanja, postavljena v angleščini, odgovarjala v nemščini.

222

Če se poleg tega upošteva zahteva po hitrosti, od Komisije torej ni mogoče zahtevati, da prevede vprašanja v jezike, ki jih zahtevajo anketirana podjetja.

223

Zaradi popolnosti je treba poudariti, da je taka rešitev še toliko bolj razumna, ker je Komisija izvedla raziskave trga na različnih zadevnih geografskih trgih, vključno s Češko republiko, Madžarsko, Slovaško in Združenim kraljestvom. Zahteva, da Komisija prevede svoje vprašalnike v jezike držav članic, na ozemlju katerih izvaja svoje raziskave trga, bi bila nesorazmerna z vidika stroškov služb Komisije in nezdružljiva z zahtevo po hitrosti, ki jo mora spoštovati.

224

Na tretjem mestu, analizirati je treba zapletenost vprašalnika in čas, ki ga je Komisija dala na voljo za odgovore. V zvezi s tem je treba spomniti, da mora Komisija uskladiti potrebo po izvedbi celovite raziskave, da bi imela vse informacije, upoštevne za svojo presojo, z zahtevo po hitrosti, ki jo mora spoštovati. Tako po eni strani Komisiji ni mogoče očitati, da je postavila 228 vprašanj. Po drugi strani pa, čeprav je bil rok za odgovor kratek, dejstvo, da je 161 podjetij odgovorilo v roku, in dejstvo, da so podjetja lahko zaprosila za podaljšanje roka, zadostujeta za ugotovitev, da Komisija v zvezi s tem ni kršila svoje dolžne skrbnosti.

225

Iz vsega navedenega izhaja, da je bila prva raziskava trga pravilno izvedena. Zato ni mogoče šteti, da gre pri njej za očitne napake pri presoji.

226

Tožeča stranka trdi, da se je Komisija večinoma oprla na pretekle premisleke, ne da bi izrazila kakršna koli predvidevanja, zlasti glede trga električne mobilnosti in trga merilnih storitev.

227

Tožeča stranka v bistvu kritizira razmejitev analiziranega obdobja glede, prvič, trga električne mobilnosti in, drugič, trga merilnih storitev.

228

Komisija prereka trditve tožeče stranke.

229

Natančneje, v zvezi s trgom merilnih storitev je treba poudariti, da tožeča stranka v bistvu očita Komisiji, da ni upoštevala prihodnjega vpliva dejstva, da bo družba E.ON zaradi koncentracije in dejavnosti, ki jih bo lahko razvila na trgu merilnih storitev, zbrala številne podatke, ki ji bodo omogočili, da potrošnikom ponudi inovativne rešitve.

230

Spomniti je treba, da mora Komisija pri nadzoru koncentracij presoditi, ali lahko koncentracija bistveno ovira učinkovito konkurenco na notranjem trgu ali velikem delu tega trga. To izhaja iz člena 2(2) in (3) Uredbe št. 139/2004.

231

Nadzor Komisije nad koncentracijami zahteva v prihodnost usmerjeno analizo, ki obsega preučitev, kako bi lahko taka koncentracija spremenila dejavnike, ki določajo stanje konkurence na danem trgu, zato da se ugotovi, ali bi bila posledica take koncentracije znatno oviranje učinkovite konkurence. Za tako v prihodnost usmerjeno analizo si je treba zamisliti različne nize razlogov in učinkov, da se ugotovi, kateri od njih je najverjetnejši (sodbi z dne 19. junija 2009, Qualcomm/Komisija, T‑48/04, EU:T:2009:212, točka 88, in z dne 9. marca 2015, Deutsche Börse/Komisija, T‑175/12, neobjavljena, EU:T:2015:148, točka 62; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 15. februarja 2005, Komisija/Tetra Laval, C‑12/03 P, EU:C:2005:87, točka 43).

232

Poleg tega, kot je bilo v bistvu opozorjeno v točki 94 zgoraj, mora Komisija presojo združljivosti koncentracije med podjetji z notranjim trgom opraviti izključno na podlagi dejanskih in pravnih okoliščin, ki obstajajo v času priglasitve te koncentracije, in ne na podlagi hipotetičnih dejavnikov, katerih gospodarskega obsega ni mogoče oceniti ob sprejetju odločitve o odobritvi (glej sodbo z dne 13. septembra 2010, Éditions Odile Jacob/Komisija, T‑279/04, neobjavljena, EU:T:2010:384, točka 327 in navedena sodna praksa).

233

Posledično se od Komisije pričakuje, da presoja učinke koncentracije v obdobju, katerega trajanje ne sme biti daljše od obdobja, v katerem se bodo določeni dogodki z določeno stopnjo gotovosti zgodili. Bolj ko je dogodek, ki ga je treba predvideti, časovno oddaljen, večja je negotovost glede njegovega nastanka. V tem smislu od Komisije ni mogoče zahtevati, da opravi v prihodnost usmerjeno analizo na podlagi elementov, za katere ne more z razumno mejo napake predvideti dolgoročnih posledic.

234

V obravnavani zadevi je iz izpodbijane odločbe razvidno, da je Komisija v svoji analizi upoštevala v prihodnost usmerjene dejavnike, ki so bili dovolj predvidljivi, da so bili upoštevni.

235

Prvič, kar zadeva sektor električne mobilnosti, je iz točke 183 izpodbijanega sklepa razvidno, da je Komisija upoštevala vzporedni razvoj številnih polnilnih postaj za električna vozila in prodaje samih električnih vozil, ki naj bi se do leta 2029 povečala za približno 27 % na leto. Komisija je v točki 193 izpodbijanega sklepa tudi ugotovila, da so udeleženci na trgu pričakovali, da bodo ultrahitre polnilne postaje vse bolj razširjene in da se bodo cene hitrih in ultrahitrih polnilnih postaj razlikovale, in v točki 199, da so udeleženci na trgu pričakovali, da se bo sektor polnilnih postaj za električna vozila razvijal na enak način kot sektor tradicionalnih bencinskih servisov, v katerem pogoji konkurence na lokalni ravni vplivajo na strategijo ponudnikov goriva. Podobno je Komisija v točki 385 izpodbijanega sklepa opisala predvidljiv razvoj trga za postavitev in upravljanje navadnih in hitrih polnilnih postaj, ki se hitro spreminja. To kaže, da je mogoče pričakovati nove vstope na trg, vključno z družbo Deutsche Telekom, ki je nedavno napovedala namero, da bo polnilne postaje za električna vozila vgradila v razdelilne omarice telefonskega omrežja, ali družbo Volkswagen, ki je prav tako napovedala namero vstopa na trg električne mobilnosti in namerava postaviti javne polnilne postaje za električna vozila v prostorih svojih 4000 partnerskih trgovcev in servisov v Evropi.

236

Iz točk 183, 193, 199 in 385 izpodbijanega sklepa je tako razvidno, da se Komisija v nasprotju s trditvijo tožeče stranke pri analizi učinkov koncentracije na konkurenco ni omejila na preučitev stanja na dan sprejetja izpodbijanega sklepa, temveč je upoštevala predvidljiv razvoj v sektorju električne mobilnosti.

237

Drugič, v zvezi s sektorjem merilnih storitev, v katerem naj bi bila po mnenju tožeče stranke družba E.ON zaradi prevladujočega položaja vodilna tudi na področju rešitev za stranke, ki temeljijo na uporabi podatkov, tožeča stranka ne navaja posebej razvoja, ki bi ga Komisija morala upoštevati, niti obdobja, ki bi bilo v zvezi s tem upoštevno. Nasprotno, tožeča stranka zgolj trdi, da je v prihodnost usmerjena analiza Komisije napačna, ker se Komisija ne strinja z njeno napovedjo škodljivih posledic.

238

Vsekakor je treba ugotoviti, da je Komisija dejansko analizirala morebitne posledice koncentracije na tem področju in v točki 423 izpodbijanega sklepa navedla, da dodatni podatki, ki presegajo kritično maso, ne bi mogli nujno prinesti dodatne vrednosti. Podobno je Komisija v točki 424 izpodbijanega sklepa poudarila, da obstajajo precejšnje negotovosti glede najmanjše količine (in vrste) podatkov, potrebnih za razvoj novih energetskih rešitev.

239

Komisija torej ni imela na voljo informacij, ki bi ji omogočale, da izvede v prihodnost usmerjeno analizo, ki bi temeljila na daljšem obdobju od tistega, ki ga je izbrala. Zato pri razmejitvi prihodnjega obdobja analize ni storila očitne napake pri presoji.

240

Nazadnje, Komisija je v točki 432 izpodbijanega sklepa ugotovila meje svoje analize, ko je navedla, da se trg električne energije temeljito spreminja in da niti med udeleženci na trgu ni soglasja o tem, kako se bo trg nazadnje razvil.

241

Iz vsega navedenega izhaja, da Komisija zaradi splošne negotovosti glede razvoja trga električne energije ni mogla razumno razširiti svoje v prihodnost usmerjene analize na daljše obdobje od tistega, ki ga je izbrala. Zato Komisija pri razmejitvi obdobja analize ni storila očitne napake pri presoji.

242

Prvi del, ki se nanaša na napačno razmejitev obdobja analize, je torej treba zavrniti.

243

V obravnavani zadevi je Komisija v oddelku 7.1 izpodbijanega sklepa opredelila upoštevne trge v Nemčiji. Komisija je zlasti analizirala opredelitev proizvodnih in geografskih trgov na naslednjih področjih: proizvodnja in veleprodajna dobava električne energije (oddelek 7.1.1), distribucija električne energije ali električna omrežja (oddelek 7.1.2), maloprodajna dobava električne energije (oddelek 7.1.3), maloprodajna dobava električne energije za ogrevanje (oddelek 7.1.4), distribucija plina ali plinska omrežja (oddelek 7.1.5), maloprodajna dobava plina (oddelek 7.1.6), merilne storitve (oddelek 7.1.7) in električna mobilnost (oddelek 7.1.8).

244

Tožeča stranka v bistvu trdi, da Komisija ni zadostno preučila dejstev v sektorju maloprodajne dobave električne energije gospodinjstvom in malim poslovnim odjemalcem ter da je očitno napačno opredelila trga maloprodajne dobave električne energije in plina.

245

Na prvem mestu, Komisija naj bi napačno opredelila upoštevni proizvodni trg, ker naj ne bi dovolj upoštevala stališča potrošnikov. Zato naj bi napačno ugotovila, da se trg maloprodajne dobave električne energije in plina gospodinjstvom in malim poslovnim odjemalcem v okviru osnovne oskrbe razlikuje od trga maloprodajne dobave električne energije in plina gospodinjstvom in malim poslovnim odjemalcem v okviru posebnih pogodb.

246

Na drugem mestu, Komisija naj bi napačno presodila geografsko opredelitev trga maloprodajne dobave električne energije in plina gospodinjstvom in malim poslovnim odjemalcem, saj naj bi napačno menila, da je trg odjemalcev, ki so imeli posebne pogodbe, nacionalni in ne lokalni trg. Komisija naj zato ne bi upoštevala povečanja lokalnih tržnih deležev družbe E.ON zaradi koncentracije, ki so v nekaterih primerih dosegli 70 % ali več.

247

Komisija ob podpori družbe E.ON prereka trditve tožeče stranke.

248

Poudariti je treba, da je Komisija opredelitev trgov maloprodajne dobave električne energije in plina analizirala zlasti v oddelkih 7.1.3 in 7.1.6 izpodbijanega sklepa. V točki 91 izpodbijanega sklepa je ugotovila, da za namene tega sklepa:

249

V točki 129 izpodbijanega sklepa je Komisija menila, da sta struktura in delovanje trga maloprodajne dobave plina zelo podobna strukturi in delovanju trga maloprodajne dobave električne energije.

250

Kar zadeva upoštevni proizvodni trg, je Komisija analizirala proizvodni trg maloprodajne dobave električne energije v oddelku 7.1.3.2 (točke od 52 do 62) in maloprodajno dobavo plina v oddelku 7.1.6.1 (točke od 130 do 133) izpodbijanega sklepa.

251

Najprej je treba ugotoviti, da je iz izpodbijanega sklepa razvidno, da je Komisija analizirala več virov informacij, da bi opredelila proizvodne trge maloprodajne dobave električne energije in plina. Tako ni analizirala le stališča strank koncentracije (točke 51, 55, 58 in 132), temveč je upoštevala tudi svojo prejšnjo prakso odločanja ter prakso odločanja zveznega urada za varstvo konkurence in Bundesnetzagentur (BNetzA, zvezna agencija za omrežja, Nemčija) (točke od 52 do 54, 58, 130 in 131), informacije zveznega urada za varstvo konkurence (točka 50), veljavne predpise (točke 47, 51, 56 in 133), poročilo Agencije za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER) (točka 59), odgovore konkurentov na prvo raziskavo trga (točki 58 in 60) in notranje dokumente strank, udeleženih v koncentraciji (točka 61). V skladu s tem je Komisija upoštevala ustrezne dokaze, ki so ji bili na voljo. Tožeča stranka Komisiji vsekakor očita, da ni prišla do enakih ugotovitev kot ona. Težava ni toliko v tem, da Komisija ni upoštevala ustreznih dokazov, temveč v tem, da se tožeča stranka ne strinja z analizo teh dokazov, ki jo je izvedla Komisija.

252

Za uvod je treba poudariti, da je Komisija z razlikovanjem med trgom maloprodajne dobave električne energije in plina gospodinjstvom in malim poslovnim odjemalcem v okviru osnovne oskrbe in v okviru posebnih pogodb zožila opredelitev upoštevnih trgov, kot če ne bi razlikovala med osnovno oskrbo in posebnimi pogodbami. V zvezi s tem je sicer treba poudariti, kot je razvidno iz točk 55 in 132 izpodbijanega sklepa, da sta tudi stranki, udeleženi v koncentraciji, med upravnim postopkom menili, da razlikovanje med osnovno oskrbo in posebnimi pogodbami ni primerno.

253

Prvič, tožeča stranka trdi, da bi morala Komisija, če bi preučila obnašanje gospodinjstev in malih poslovnih odjemalcev, ugotoviti, da odjemalci, ki imajo osnovno oskrbo, niso bili inertni in da je obstajala splošna prepustnost med tarifami osnovne oskrbe in posebnimi tarifami zaradi zamenljivosti homogenih proizvodov – električne energije in plina.

254

V obravnavani zadevi je Komisija na podlagi dokazov, navedenih v točki 251 zgoraj, analizirala nekatere odločilne dejavnike z vidika povpraševanja.

255

Tako je Komisija na proizvodnem trgu razlikovala med odjemalci, ki imajo osnovno oskrbo, in odjemalci, ki imajo posebne pogodbe, ker povpraševanje ni bilo zamenljivo. Kljub dejstvu, da se odstotek gospodinjstev, ki se oskrbujejo po osnovnih tarifah električne energije, stalno zmanjšuje, in sicer s približno 59 % leta 2007 na 37 % leta 2012, 31 % leta 2016 in 28 % leta 2017 (točka 50 izpodbijanega sklepa), je Komisija menila, da tarife za osnovno oskrbo z električno energijo in plinom niso dejansko omejene s tarifami za posebne pogodbe in da zato ti dve vrsti pogodb pomenita dva ločena proizvodna trga (točki 62 in 133 izpodbijanega sklepa).

256

S tega vidika je Komisija velik del svoje analize oprla na inercijo potrošnikov. V uvodu k oddelku 7.1.3.1 izpodbijanega sklepa je tako pojasnila pojem inercije odjemalcev, za katero je značilno, da je po liberalizaciji trga električne energije v Nemčiji leta 1998 velik delež odjemalcev, zlasti gospodinjstev in malih podjetij, ostal pri prvotnem dobavitelju kljub razpoložljivosti konkurenčnejših ponudb, kar velja za večino evropskih maloprodajnih trgov električne energije (točka 48 izpodbijanega sklepa). Po mnenju Komisije je ta učinek prvotnega dobavitelja še posebej izrazit pri odjemalcih, ki so še vedno oskrbovani na podlagi pogodb o osnovni oskrbi, ki ne želijo zamenjati dobavitelja in ostanejo pri dražjih tarifah osnovne oskrbe prvotnega dobavitelja (točka 50 izpodbijanega sklepa). Po mnenju Komisije lahko koncentracija, kot je obravnavana v tej zadevi, v tem trenutku le omejeno dejansko učinkuje na te potrošnike ali pa sploh ne (točka 49 izpodbijanega sklepa). Komisija meni, da je enake premisleke mogoče uporabiti za sektor plina (točka 133 izpodbijanega sklepa).

257

Čeprav Komisija ne omenja homogenosti električne energije in plina, ki je ne izpodbija, je vendarle ugotovila, da je imelo leta 2017 kljub postopnemu zmanjševanju števila pogodb o osnovni oskrbi in na splošno ugodnejšim pogojem posebnih pogodb 28 % gospodinjstev še vedno sklenjeno tovrstno pogodbo o dobavi električne energije.

258

Glede na navedeno Splošno sodišče meni, da je Komisija ustrezno utemeljila obstoj določene inercije pri odjemalcih osnovne oskrbe, katerih povpraševanje je bolj neelastično, kar dokazuje dejstvo, da je kljub ugodnejšim pogojem posebnih pogodb del povpraševanja še vedno zadržan do spremembe pogodbe.

259

Res je, da postopno zmanjševanje števila osnovnih pogodb, ker odjemalci sklepajo posebne pogodbe, kaže na določeno stopnjo zamenljivosti povpraševanja med osnovnimi in posebnimi pogodbami. Vendar je v diskrecijski pravici Komisije, da ugotovi, da še vedno obstaja veliko število osnovnih pogodb, ki kažejo na obstoj ločenega proizvodnega trga. Komisija torej ni zgolj ugotovila, da so objektivne značilnosti električne energije in plina homogene, temveč je analizirala tudi konkurenčni položaj in zlasti strukturo ponudbe in povpraševanja na trgu, pri čemer ni storila očitne napake pri presoji. Zato je treba ta argument zavrniti.

260

Drugič, v zvezi z domnevno napačno uporabo preizkusa „small but significant non-transitory increase of price“ (majhno, a pomembno neprehodno povečanje cene; v nadaljevanju: preizkus SSNIP) zaradi napačne predstavitve rezultatov prve raziskave trga ter neobstoja obsežnega preizkusa SSNIP in kvantitativne ocene preizkusa SSNIP, ki se običajno izvede, je treba spomniti, da se pri tem preizkusu v skladu s točko 17 Obvestila Komisije z dne 9. decembra 1997 o opredelitvi upoštevnega trga za namene konkurenčnega prava Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 155, v nadaljevanju: Obvestilo o opredelitvi trga) postavlja vprašanje, ali bi povišanje cen za od 5 do 10 % pripeljalo do tega, da bi se odjemalci, ki imajo osnovno oskrbo, odločili za posebne pogodbe.

261

V zvezi s tem je Komisija v točki 60 izpodbijanega sklepa na podlagi prve raziskave trga navedla, da je sicer več anketirancev dejalo, da bi tako povišanje cene pogodb o osnovni oskrbi lahko povzročilo povečanje stopnje prehoda na posebne pogodbe, vendar je skoraj 70 % konkurentov odgovorilo, da bi bilo povečanje prehoda verjetno majhno ali zanemarljivo. Večina udeležencev na trgu je tako menila, da ne bi bilo zamenljivosti povpraševanja v smislu preizkusa SSNIP.

262

Čeprav je res, da Komisija ni izvedla kvantitativne ali obsežne analize, ki bi presegla odgovore konkurentov, je treba spomniti, da mora Komisija presoditi, ali informacije, ki jih ima na voljo, zadostujejo za analizo konkurence (sodba z dne 13. maja 2015, Niki Luftfahrt/Komisija, T‑162/10, EU:T:2015:283, točka 109).

263

Prav tako je treba spomniti, da ni treba vzpostaviti hierarhije med „netehničnimi dokazi“ in „tehničnimi dokazi“, temveč da mora Komisija na splošno presoditi, kaj je razvidno iz več indicev, ki so bili upoštevani pri oceni konkurenčnega položaja, in da se v zvezi s tem lahko zgodi, da lahko nekaterim elementom da prednost, druge pa zavrže (glej v tem smislu sodbo z dne 9. marca 2015, Deutsche Börse/Komisija, T‑175/12, neobjavljena, EU:T:2015:148, točka 133).

264

Glede na presoje, ki jih je v zvezi s tem podala večina anketirancev v prvi raziskavi trga, Komisija ni storila očitne napake pri presoji, ko je menila, da so informacije, ki jih je imela na voljo, zadostovale za konkurenčno analizo zamenljivosti med osnovnimi pogodbami in posebnimi pogodbami zaradi majhnega, vendar pomembnega in trajnega zvišanja cen osnovnih pogodb.

265

Vsekakor je treba ugotoviti, da na podlagi utemeljitve tožeče stranke ni mogoče podvomiti v ugotovitve Komisije v zvezi s preizkusom SSNIP. Tožeča stranka namreč ni navedla, katere konkretne elemente bi morala Komisija analizirati, in ni predložila nobenega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče podvomiti v ugotovitev Komisije, da kvantitativna analiza ni bila primerna.

266

Tretjič, v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da bi morala Komisija ugotoviti, da je stopnja spremembe dobavitelja ostajala na isti ravni ne zaradi inercije odjemalcev, temveč zaradi sporazuma o delitvi trga, ki sta ga sklenili družbi E.ON in RWE, zadostuje ugotoviti, da tožeča stranka v podporo svojim trditvam ni navedla nobenih dokazov. Vsekakor je Komisija na podlagi podatkov, ki sta jih predložili stranki, udeleženi v koncentraciji, v točki 287 izpodbijanega sklepa analizirala obseg odhoda odjemalcev družbe E.ON k družbi innogy na območju, kjer je bila družba E.ON ODS med letoma 2015 in 2018, torej precej pred sklenitvijo sporazuma med družbama E.ON in RWE.

267

Četrtič, tožeča stranka trdi, da je Komisija napačno ugotovila, da sta stranki, udeleženi v koncentraciji, uporabljali različne mehanizme določanja cen za tarife osnovne oskrbe in posebne tarife, čeprav sta dejansko uporabljali lokalne tarife za določanje ne le posebnih tarif, temveč tudi tarif osnovne oskrbe.

268

Poudariti je treba, da je Komisija v točkah 51 in 60 izpodbijanega sklepa namreč navedla, da se predpisi, ki urejajo sklepanje osnovnih pogodb, in predpisi, ki urejajo posebne pogodbe, razlikujejo. V Nemčiji zakonodaja namreč določa, da je na oskrbnem območju lahko le en osnovni dobavitelj in da mora pristojni ODS vsaka tri leta določiti podjetje, ki bo osnovni dobavitelj. Tako je osnovna dobava predmet posebne ureditve. Osnovni dobavitelj ima zakonsko obveznost sklepati pogodbe o osnovni dobavi, pogodbo o osnovni dobavi lahko prekine le v izrednih okoliščinah, medtem ko lahko odjemalec pogodbo prekine kadar koli z zgolj dvotedenskim odpovednim rokom. Poleg tega imajo osnovni dobavitelji zakonsko obveznost prevaliti zakonsko določene nepovratne stroške, torej davke, koncesijske dajatve, dodatne takse in prelevmane, razen omrežnin, in se soočajo z omejitvami pri zviševanju cen, saj zvišanje stopnje dobička ni dovoljeno. Nazadnje, nihanja cen na veleprodajnih trgih se lahko le v omejenem obsegu odražajo v maloprodajnih cenah osnovne oskrbe.

269

Iz tega izhaja, da določanje cen in tarifna politika osnovne oskrbe in posebnih pogodb na koncu nista primerljivi in da je Komisija, ne da bi storila očitno napako pri presoji, ugotovila, da je razlika med tarifami za osnovno oskrbo in tarifami za posebne pogodbe razvidna tudi iz dejstva, da sta stranki, udeleženi v koncentraciji, sprejeli različne politike oblikovanja cen in prilagajanja cen za obe vrsti tarif. Komisija se v podporo svojim trditvam ni oprla le na razlike v predpisih, temveč tudi na notranje dokumente strank, udeleženih v koncentraciji, ki so v praksi Komisije na splošno privilegiran dokaz z visoko dokazno vrednostjo, saj jih stranke, udeležene v koncentraciji, ne obdelujejo za namene koncentracije, temveč gre za dokumente, ki vsebujejo neobdelane informacije.

270

Petič, glede trditve tožeče stranke, da je Komisija storila napako, ker ni preučila, kako so na opredelitev proizvodnega trga vplivali to, da odjemalci niso pripisovali pomena pravni kvalifikaciji njihove pogodbe, preproste in brezplačne možnosti spremembe osnovne pogodbe v posebno pogodbo ter dejanske zamenjave dobavitelja s strani odjemalcev, Splošno sodišče ugotavlja, da razlike v ureditvi, ki jih je ugotovila Komisija in na katere je opozorjeno v točki 268 zgoraj, neposredno vplivajo na zamenljivost z vidika povpraševanja. Obveznost sklepanja pogodb in omejitve glede določanja tarif zmanjšujejo homogenost pogodb. Čeprav je res, da je končni proizvod, in sicer električna energija ali plin, homogen, ostaja dejstvo, da obstajajo razlike v ceni med osnovnimi in posebnimi pogodbami ter da je, kot je razvidno iz točk 261 in 264 zgoraj, velika večina konkurentov strank, udeleženih v koncentraciji, menila, da te pogodbe z vidika povpraševanja niso zamenljive.

271

Poleg tega je Komisija v zvezi z enostavnostjo spremembe pogodbe v točki 59 izpodbijanega sklepa na podlagi poročila ACER, navedenega v točki 251 zgoraj, navedla, da so bili kot najpomembnejši dejavniki pri inhibiciji vedenja potrošnikov, da zamenjajo dobavitelja, opredeljeni zaznana nizka denarna korist, ki bi lahko nastala zaradi zamenjave dobavitelja, pomanjkanje zaupanja v nove dobavitelje, zaznana zapletenost postopka zamenjave in stopnja zadovoljstva z njihovim trenutnim dobaviteljem. Tako ne glede na to, ali je zamenjava dobavitelja tako enostavna, kot meni tožeča stranka, obstaja precejšnje število odjemalcev, ki kljub teoretičnim prednostim vztrajajo pri svojih osnovnih pogodbah.

272

Šestič, kar zadeva domnevno odstopanje od prakse odločanja Komisije, je Komisija v točkah od 52 do 54 izpodbijanega sklepa analizirala svojo prejšnjo prakso odločanja in prakso zveznega urada za varstvo konkurence.

273

V zvezi s tem je iz točk 53 in 133 izpodbijanega sklepa razvidno, da se Komisija v preteklosti ni trdno opredelila do vprašanja, ali posebne pogodbe in tarife osnovne oskrbe spadajo na ločene trge. Tako je v Sklepu Komisije C(2015) 9088 final z dne 8. decembra 2015 o združljivosti koncentracije z notranjim trgom in Sporazumom EGP (zadeva M.7778 – Vattenfall/ENGIE/GASAG) Komisija ocenjevala vpliv koncentracije na gospodinjstva in male poslovne odjemalce, tako da je na nacionalni ravni na eni strani brez razlikovanja med njimi upoštevala odjemalce, ki imajo osnovno oskrbo, in odjemalce, ki imajo posebne pogodbe, na drugi strani pa ločeno odjemalce posebnih pogodb. Kljub temu je Komisija v tem sklepu pustila odprto vprašanje opredelitve proizvodnega trga. Komisija je namreč v točki 19 tega sklepa navedla, da v tem primeru vprašanje natančne opredelitve upoštevnega proizvodnega trga lahko ostane odprto, saj predlagana koncentracija ne glede na predvideno opredelitev ne vzbuja resnih dvomov o njeni združljivosti z notranjim trgom.

274

Iz tega sledi, da v obravnavani zadevi ni mogoče šteti, da je Komisija odstopila od svoje prejšnje prakse odločanja. Nasprotno, Komisija je menila, da so njene pretekle presoje pomemben dejavnik pri analizi. Vendar pa je Komisija v točkah od 56 do 62 in 133 izpodbijanega sklepa v okviru svoje diskrecijske pravice ugotovila, da so tržne razmere v času sprejetja izpodbijanega sklepa zahtevale ožjo opredelitev proizvodnega trga.

275

Vsekakor je treba spomniti, da če Komisija na podlagi priglasitve koncentracije in spisa v zvezi s to zadevo odloči o združljivosti koncentracije s skupnim trgom, potem tožeča stranka nima pravice dvomiti v te ugotovitve zato, ker se razlikujejo od ugotovitev iz neke predhodne druge zadeve, obravnavane na podlagi priglasitve in drugega spisa, čeprav sta zadevna trga v obeh zadevah podobna, celo enaka. Zato utemeljitev te tožeče stranke v delu, v katerem se sklicuje na analizo Komisije v prejšnjem sklepu, ni upoštevna (glej sodbo z dne 18. maja 2022, Wieland-Werke/Komisija, T‑251/19, neobjavljena, EU:T:2022:296, točka 78 in navedena sodna praksa).

276

Niti Komisija niti a fortiori Splošno sodišče nikakor nista vezana na dejanske ugotovitve in ekonomsko presojo, ki so v sklepu. Splošno sodišče lahko, če se analiza v izpodbijanem sklepu razlikuje od analize v prejšnjem sklepu in ta razlika ni objektivno utemeljena, v tem postopku razglasi izpodbijani sklep za ničen, le če ima napake ta in ne prejšnji sklep. Torej mora vedno tožeča stranka dokazati, kako so presoje iz izpodbijanega sklepa same po sebi in neodvisno od presoj iz prejšnjega sklepa napačne (sodba z dne 18. maja 2022, Wieland-Werke/Komisija, T‑251/19, neobjavljena, EU:T:2022:296, točka 79).

277

Poleg tega, kot izhaja iz sodne prakse, Komisija ni vezana na presoje v zvezi z upoštevnimi trgi, ki jih je podala v svojih prejšnjih sklepih (glej v tem smislu sodbo z dne 11. januarja 2017, Topps Europe/Komisija, T‑699/14, neobjavljena, EU:T:2017:2, točka 93).

278

Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da tožeča stranka ni dokazala, da je Komisija pri opredelitvi upoštevnega proizvodnega trga storila očitno napako pri presoji. Zato je treba očitek, da je bil upoštevni proizvodni trg za maloprodajno dobavo električne energije in plina nepravilno opredeljen, zavrniti.

279

V točki 90 izpodbijanega sklepa je Komisija ugotovila, da je za namene tega sklepa kljub obstoju lokalnih konkurenčnih elementov trg maloprodajne dobave električne energije gospodinjstvom na podlagi posebnih pogodb nacionalen, čeprav je Komisija preučila tudi učinke koncentracije na lokalni ravni in ugotovila, da koncentracija tudi na lokalni ravni ne vzbuja pomislekov glede konkurence. Kar zadeva plin, je Komisija v točki 147 izpodbijanega sklepa ugotovila, da se za namene tega sklepa trg maloprodajne dobave plina gospodinjstvom v okviru osnovne oskrbe šteje za ločen proizvodni trg in za trg z lokalno razsežnostjo, omejen na zadevno območje osnovne oskrbe, trg maloprodajne dobave plina gospodinjstvom v okviru posebnih pogodb pa za ločen proizvodni trg in trg z nacionalno razsežnostjo.

280

Tožeča stranka v bistvu trdi, da bi moral biti trg maloprodajne dobave električne energije ali plina gospodinjstvom v okviru posebnih pogodb opredeljen kot lokalni trg in ne kot nacionalni trg z lokalnimi elementi.

281

Prvič, kar zadeva trditev, da je Komisija natančno povzela neutemeljeno stališče strank, udeleženih v koncentraciji, o lokalni razmejitvi trga, ne da bi upoštevala različne navedbe in opravila lastne raziskave, Splošno sodišče glede električne energije ugotavlja, da je Komisija v točkah od 63 do 65 izpodbijanega sklepa analizirala svojo prakso odločanja, v točkah 66 in 67 tega sklepa prakso zveznega urada za varstvo konkurence, v točki 68 tega sklepa mnenje strank, udeleženih v koncentraciji, v točkah od 69 do 90 izpodbijanega sklepa pa je opravila svojo analizo.

282

Kar zadeva na eni strani geografski trg maloprodajne dobave električne energije gospodinjstvom in malim poslovnim odjemalcem v okviru posebnih pogodb, Komisija pri analizi ni upoštevala samo stališča strank, udeleženih v koncentraciji (točke 78, 83, 84 in 88). Preučila je namreč tudi svojo prejšnjo prakso odločanja (točki 69 in 70), prakso odločanja zveznega urada za varstvo konkurence (točke 69, 74, 85 in 86), informacije zveznega urada za varstvo konkurence (točke 80, 82, 83 in 86), veljavne predpise (točke 66), odgovore konkurentov na prvo raziskavo trga (točke od 74 do 76, 79 in 80), vprašalnik v fazi temeljitega pregleda, naslovljen na stranke MSP in mikropodjetij v Nemčiji (točka 85), prispevke konkurentov (točke 75, 79, 81, 84 in 87) in študijo LBD (točke 81, 84 in 87). Poleg tega je Komisija opravila lastne analize (točka 88). Iz tega izhaja, da je Komisija pri opredelitvi geografskega trga maloprodajne dobave električne energije preverila različne razpoložljive vire informacij.

283

Kar zadeva na drugi strani geografski trg maloprodajne dobave plina, je Komisija v točkah 134 in 135 izpodbijanega sklepa analizirala svojo prakso odločanja, v točki 136 tega sklepa prakso zveznega urada za varstvo konkurence in v točki 137 tega sklepa mnenje strank, udeleženih v koncentraciji. Poleg tega je opravila celovito preučitev v točkah od 138 do 146 izpodbijanega sklepa.

284

Tako kot na področju električne energije Komisija pri analizi ni upoštevala le stališča strank, udeleženih v koncentraciji, temveč je upoštevala tudi prejšnjo prakso odločanja zveznega urada za varstvo konkurence (točki 138 in 139), informacije zveznega urada za varstvo konkurence (točki 142 in 144), odgovore konkurentov na prvo raziskavo trga (točki 138 in 143), svoje analize (točka 145) in notranje dokumente strank, udeleženih v koncentraciji (točka 143). Iz tega izhaja, da je Komisija tako kot v sektorju električne energije pri opredelitvi geografskega trga maloprodajne dobave plina preverila različne vire informacij.

285

Zato ni mogoče sprejeti trditve tožeče stranke, ki temelji na nezadostnosti raziskav, ki jih je Komisija izvedla na geografskih trgih maloprodajne dobave električne energije in plina.

286

Poleg tega je treba poudariti, da tako kot pri drugih vidikih nadzora koncentracije, glede katerih tožeča stranka Komisiji očita, da jih ni dovolj raziskala (glej točko 251 zgoraj), tožeča stranka Komisiji dejansko očita, da nekaterih dokazov ni presojala enako kot tožeča stranka in da ni prišla do enakih ugotovitev kot ona.

287

Drugič, tožeča stranka navaja, da ni bilo raziskano dejstvo, da obstajajo le lokalne ponudbe z različnimi cenami.

288

Najprej, kar zadeva študijo odjemalcev glede na njihovo poštno številko in lokalni obseg ponudb dobaviteljev, Splošno sodišče ugotavlja, da je Komisija v točki 73 izpodbijanega sklepa dejansko ugotovila, da čeprav so obstajali lokalni elementi konkurence, je imel trg posebnih pogodb za dobavo električne energije nacionalno razsežnost z lokalnimi elementi konkurence. V zvezi s tem je Komisija glede električne energije ugotovila, da je obstajal trend povečevanja števila dobaviteljev, dejavnih na vsakem omrežnem območju (točka 74), da so dobavitelji običajno uporabljali podobne prodajne strategije v vseh regijah (točka 75), da je 65 % dobaviteljev, ki so odgovorili na prvo raziskavo trga, ponujalo enako neto ceno po vsej državi, razen občasno (točka 76), da je bila zamenjava na strani ponudbe precejšnja zaradi razmeroma enostavne in pogoste možnosti širitve na lokalnih območjih (točka 77) in da se je povprečno število dobaviteljev na območje s 46 leta 2008 povečalo na 124 leta 2017 (točka 80).

289

Glede plina je Komisija v točki 142 izpodbijanega sklepa ugotovila, da lahko odjemalci plina v Nemčiji v povprečju izbirajo med skoraj 120 dobavitelji na svojem omrežnem območju in da je na celotnem nemškem ozemlju prisotnih več kot 50 konkurentov. V točki 143 izpodbijanega sklepa je navedla, da je le manjši del konkurentov navedel, da se neto cene razlikujejo od regije do regije za vse ali večino proizvodov, da so notranji dokumenti strank, udeleženih v koncentraciji, dokazovali, da stranki, udeleženi v koncentraciji, spremljata dejavnosti konkurentov po vsej Nemčiji, ne da bi se pri tem osredotočali na določene regije ali konkurente, glede na to, da sta stranki, udeleženi v koncentraciji, na enak način spremljali in ocenjevali razvoj konkurence v sektorju plina in električne energije, da je bila substitucija na strani ponudbe precejšnja in da ni ugotovila nobenih pomembnih ovir za vstop ali širitev.

290

Tako je Komisija v smislu člena 9(7) Uredbe št. 139/2004 upoštevala naravo in značilnosti električne energije, obstoj ovir za vstop, preferenc potrošnikov in ravni cen na ozemlju. Na podlagi teh dokazov je Komisija ugotovila, da so imeli odjemalci, ki so imeli posebne pogodbe, dostop do številnih dobaviteljev električne energije pod podobnimi pogoji po vsej Nemčiji.

291

Glede na odgovore na vprašanje 12 prve raziskave trga je Komisija ugotovila, da približno dve tretjini dobaviteljev na splošno ponujata nacionalne tarife z enakimi neto cenami. Tožeča stranka ne izpodbija številke, ki jo je ugotovila Komisija.

292

Kar zadeva plin, so odgovori na vprašanje 80 prve raziskave trga potrdili presojo Komisije, da je večina anketirancev navedla, da so cene na splošno enake po vsej državi, vendar se občasno razlikujejo od ene regije do druge. Čeprav je res, da Komisija sama ni preverjala, ali se ponujene cene razlikujejo glede na poštno številko, tako da bi pogledala v iskalnik Google in na spletni mesti za primerjavo „Verivox“ ali „Check24“, je dejstvo, da mora Komisija oceniti zadostnost informacij, ki so ji na voljo, za svojo analizo, kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točkah 192 in 262 zgoraj. Splošno sodišče ugotavlja, da je Komisija na podlagi prve raziskave trga v zadostni meri ugotovila, da je večina dobaviteljev ponujala primerljive cene po vsem nemškem ozemlju. Zato nadaljnja preverjanja v zvezi s tem na zgoraj navedenih spletnih mestih niso bila potrebna.

293

Vsekakor je Komisija v točki 81 in naslednjih izpodbijanega sklepa v bistvu analizirala očitke tožeče stranke, vključno s tistimi, ki se nanašajo na študijo LBD. Komisija je zlasti navedla, da so relativno visoke cene, ki jih lokalni osnovni dobavitelji električne energije ali plina lahko zaračunajo za posebne pogodbe (točki 83 in 144), posledica prednosti prvotnega dobavitelja (točka 85). Poleg tega je Komisija v točki 84 izpodbijanega sklepa ugotovila metodološko pomanjkljivost, in sicer da so bile v študiji LBD različne hčerinske družbe strank, udeleženih v koncentraciji, obravnavane kot neodvisni subjekti, kar bi lahko bistveno vplivalo na rezultate, če bi se na primer analizirale marže ali cenovne strategije v regiji, v kateri je bila ena družba iz skupine osnovni dobavitelj, in bi se upoštevale samo marže ali cene te družbe v tej regiji, ne pa tudi drugih družb v skupini.

294

Glede na navedeno Komisija ni storila očitne napake pri presoji glede geografskega obsega pogojev za oblikovanje cen električne energije in plina.

295

Tudi če bi analiza, kot jo predlaga tožeča stranka, pripeljala do ugotovitve, da dobavitelji ponujajo različne tarife in pogoje glede na poštno številko, bi to predstavljalo le enega od ponudbenih dejavnikov v smislu točke 30 Obvestila o opredelitvi trga. Drugi dejavniki, kot so ovire za vstop na trg, so namreč prav tako pomembni. S tega vidika ima vsak dobavitelj električne energije možnost, da oskrbuje vsako gospodinjstvo ali malega poslovnega odjemalca na celotnem nacionalnem ozemlju. Tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve Komisije, da se dobavitelji, vključno z majhnimi občinskimi javnimi podjetji, redno poskušajo razvijati in spodbujati konkurenco zunaj svojega območja, niti da sta v zadnjih dveh ali treh letih pred sprejetjem izpodbijanega sklepa v povprečju vstopila dva nova udeleženca na območje, ki ustreza določeni poštni številki, in hitro pridobila nezanemarljiv delež trga (točka 79). V primeru plina sedanja konkurenca in nevarnost vstopa na trg pomenita pritisk na prvotne lokalne dobavitelje (točka 145). Zato je razumno izhajati iz tega, da si ob obstoju marž nad ravnjo konkurenčnosti na območjih, ki ustrezajo določenim poštnim številkam, drugi dobavitelji konkurirajo, da bi odgovorili na povpraševanje. V teh okoliščinah obstoj lokalnih tarif sam po sebi ne zadostuje za utemeljitev lokalnega obsega opredelitve geografskega trga.

296

Poleg tega tožeča stranka zanika pomen števila in območja delovanja dobaviteljev za geografsko opredelitev trga. Vendar je število teh dobaviteljev električne energije, ki ponujajo storitve na celotnem nacionalnem ozemlju ali na območjih, ki so večja od njihovih regionalnih območij, ponudbeni dejavnik v smislu točke 30 Obvestila o opredelitvi trga. V skladu s to točko lahko Komisija namreč po potrebi preveri, ali se podjetja, ki se nahajajo na različnih območjih, ne soočajo z oviranjem prodaje pod konkurenčnimi pogoji po celotnem geografskem trgu. Na to vrsto ovir kaže število in območje delovanja dobaviteljev.

297

Poleg tega, kar zadeva argument, da je geografski trg lokalni, ker so odjemalci tehnično vezani na določen kraj, zadostuje ugotovitev, da je ta argument, kot trdi Komisija, brezpredmeten, saj je upoštevni dejavnik, ali lahko potrošnike oskrbujejo dobavitelji, ki se nahajajo drugje, in ne, ali se bodo potrošniki verjetno preselili, da bi se oskrbovali pri drugih dobaviteljih.

298

V zvezi z argumentom tožeče stranke, da so strukture cen lokalne narave in da dobavitelji svojo strategijo distribucije prilagajajo regionalnim dejavnikom, se tožeča stranka deloma sklicuje na študiji BET in Innoplexia, katerih dokazna vrednost pa je omejena iz razlogov, navedenih v točkah od 202 do 210 zgoraj. Vsekakor je iz točke 81 izpodbijanega sklepa razvidno, da je Komisija te trditve preučila, vendar je vztrajala pri stališču, da ima geografski trg nacionalno razsežnost. Tudi ob domnevi, da imajo dobavitelji v svojih ponudbah lokalni vidik, bi bil to le pokazatelj morebitnega lokalnega trga, ki je skladen z ugotovitvijo Komisije, da na nacionalnem trgu obstajajo lokalni elementi. Za ugotovitev obstoja nacionalnega trga namreč ni nujno, da so vsi parametri konkurence enaki na celotnem ozemlju države članice.

299

Poleg tega je iz točke 81 izpodbijanega sklepa razvidno, da je Komisija upoštevala lokalne tarife, ki sta jih predlagali stranki, udeleženi v koncentraciji, in so bile ugotovljene s študijo LBD.

300

Podobno je Komisija izvedla lastno raziskavo in se ukvarjala s hipotezo o lokalni tarifni politiki dobaviteljev. Tako je preučila, ali obstaja povezava med maržo dobavitelja in njegovim deležem v dobavi skupini potrošnikov, ki nimajo posebne pogodbe z osnovnim dobaviteljem. V tem pogledu je to razumno izhodišče, saj je mogoče pričakovati, da bo imelo podjetje z določeno stopnjo tržne moči na določenem področju nekaj manevrskega prostora za zvišanje cen in stopenj dobička. Ta analiza Komisije je zlasti pokazala, da v primeru posebnih pogodb na lokalni ravni ni povezave med maržami in tržnimi deleži (točki 88 in 89 za električno energijo in točka 145 za plin). Komisija je ugotovila, da pomanjkanje sistematične povezave med maržami in tržnimi deleži v zvezi s strankami, ki so zamenjale dobavitelja ali ga želijo zamenjati, kaže na to, da trenutna konkurenca in nevarnost vstopa omejujeta prvotne lokalne dobavitelje, vsaj v zvezi s to skupino odjemalcev, kar kaže na obstoj nacionalnega trga.

301

V teh okoliščinah Komisija ni storila očitne napake pri presoji, ker ni potrdila stališča konkurentov, da je maloprodajna dobava električne energije in plina lokalna.

302

Tretjič, kar zadeva argument tožeče stranke, da Komisija ni upoštevala svoje običajne prakse odločanja, iz precedensov, navedenih v izpodbijanem sklepu, izhaja, da praksa, ki jo je vzpostavila Komisija, ne more potrditi opredelitev geografskih trgov, ki jih predlaga tožeča stranka. Komisija je v svojih prejšnjih sklepih vprašanje opredelitve geografskega trga maloprodajne dobave električne energije pustila odprto in meni, da je nacionalna, regionalna ali lokalna opredelitev trga s plinom kazuistična.

303

V zvezi z električno energijo je Komisija v točki 63 izpodbijanega sklepa navedla, da je geografske trge maloprodajne dobave električne energije končnim odjemalcem na splošno opredelila kot nacionalne. Vendar je v svojem Sklepu C(2009) 5111 z dne 22. junija 2009 o združljivosti koncentracije z notranjim trgom in Sporazumom EGP (zadeva COMP/M.5496 – Vattenfall/Nuon Energy) Komisija upoštevala tudi možnost ožje geografske opredelitve trga na ravni distribucijskega omrežja za maloprodajno dobavo električne energije malim odjemalcem za Nemčijo, čeprav je na koncu vprašanje opredelitve trga v tej zadevi pustila odprto. Vendar je Komisija v točkah 64 in 65 izpodbijanega sklepa ugotovila, da se je od leta 2009 trg maloprodajne dobave električne energije v Nemčiji precej razvil in da se je geografski obseg konkurence razširil, kar se je že izražalo v njenem Sklepu C(2015) 9088 final z dne 8. decembra 2015 o razglasitvi koncentracije za združljivo z notranjim trgom in Sporazumom EGP (zadeva M.7778 – Vattenfall/ENGIE/GASAG), v katerem je preučila dele nacionalnih trgov maloprodajne dobave električne energije gospodinjstvom na splošno in samo odjemalcem, ki so sklenili posebno pogodbo, medtem ko je vprašanje opredelitve geografskega trga pustila odprto.

304

Kar zadeva plin, je Komisija v točki 134 izpodbijanega sklepa ob sklicevanju na svoj Sklep C(2015) 9088 final z dne 8. decembra 2015 o razglasitvi koncentracije za združljivo z notranjim trgom in Sporazumom EGP (zadeva M.7778 – Vattenfall/ENGIE/GASAG), Sklep C(2011) 2638 final z dne 11. aprila 2011 o razglasitvi koncentracije za združljivo z notranjim trgom in Sporazumom EGP (zadeva COMP/M.6068 – ENI/ACEGASAPS/JV) in Odločbo C(2006) 5418 final z dne 14. novembra 2006 o razglasitvi koncentracije za združljivo z notranjim trgom in Sporazumom EGP (zadeva COMP/M.4180 – Gaz de France/Suez) navedla, da je v prejšnjih odločitvah menila, da ima lahko trg maloprodajne dobave plina glede na značilnosti trga nacionalni, regionalni ali lokalni obseg, ki je omejen na območje distribucijskega omrežja.

305

Res je, da tožeča stranka vleče vzporednico s trgom maloprodaje živil, ki ga je Komisija opredelila kot lokalnega kljub prisotnosti številnih nacionalnih dobaviteljev. Vendar zadostuje ugotoviti, da tožeča stranka ne navaja nobenega razloga, ki bi lahko utemeljil, da Komisija mora upoštevati prakso odločanja, ki se je razvila na drugih področjih. Prav tako ne pojasni, v kolikšni meri je vzporednica, ki jo skuša povleči, upoštevna. Vsekakor praksa odločanja na tem področju ni pomembna, saj na trgih električne energije in plina odjemalci ne morejo spremeniti kraja oskrbe, temveč lahko zgolj sklenejo pogodbe z dobavitelji s sedežem na drugih območjih nacionalnega ozemlja, to pa ne velja v primeru maloprodajne trgovine z živili, kjer je Komisija po eni strani menila, da morajo podjetja izvesti določene naložbe, da bi lahko delovala na gravitacijskih območjih, na katerih še niso prisotna, po drugi strani pa, da stranke na splošno niso pripravljene prepotovati dolgih razdalj, da bi kupile živila.

306

Poleg tega tožeča stranka v argumentu, da Komisija ni upoštevala dejstva, da so regionalne razlike v cenah v njeni praksi odločanja običajno dokazovale obstoj trgov, ki so manjši od nacionalnih trgov, navaja nekatere zadeve, ne da bi navedla, kako na podlagi teh zadev sklepati o obstoju ustaljene prakse ali v kakšnem obsegu bi se ugotovitve iz teh zadev lahko uporabile v obravnavani zadevi. Vsekakor je Komisija brez očitne napake pri presoji ugotovila, da večina dobaviteljev uporablja svoje tarife na nacionalni ravni, kot je razvidno iz točke 291 zgoraj.

307

Iz tega torej izhaja, da Komisija ni odstopila od svoje prejšnje prakse odločanja in da je kot pomemben dejavnik analize upoštevala svoje prejšnje presoje.

308

Splošno sodišče vsekakor opozarja, da Komisija ni vezana na to, kako je presojala upoštevne trge v svojih prejšnjih sklepih, kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 277 zgoraj.

309

Komisija je torej brez očitne napake pri presoji v točkah 91 in 147 izpodbijanega sklepa ugotovila, da ima za namene izpodbijanega sklepa maloprodajna dobava električne energije in plina gospodinjstvom in malim poslovnim odjemalcem v okviru osnovne oskrbe lokalno razsežnost, ki je omejena na zadevno območje osnovne oskrbe, in da ima maloprodajna dobava električne energije in plina gospodinjstvom in malim poslovnim odjemalcem v okviru posebnih pogodb nacionalno razsežnost z lokalnimi elementi.

310

Iz vsega navedenega izhaja, da je treba prvi očitek, ki se nanaša na napačno opredelitev trgov maloprodajne dobave električne energije in plina, zavrniti.

311

Tožeča stranka v bistvu trdi, da Komisija napačno meni, da gre le za trge za upravljanje prenosnih in distribucijskih sistemov električne energije in plina. V zvezi s tem naj Komisija ne bi analizirala na eni strani področja nabave omrežne opreme in gradbenih storitev niti področja storitev informacijske tehnologije, na kateri bi koncentracija vplivala na strani povpraševanja, in na drugi strani področja zagotavljanja storitev za druge ODS, na katera bi koncentracija vplivala na strani ponudbe. Zato naj bi bila nadaljnja analiza posledic koncentracije nepopolna.

312

Komisija ob podpori družbe E.ON prereka trditve tožeče stranke.

313

Poudariti je treba, da je, kadar se Komisiji očita, da ni upoštevala morebitnih težav v zvezi s konkurenco na drugih trgih kot tistih, na katere se je nanašala analiza konkurence, dolžnost tožeče stranke, da navede resne indice, ki bi očitno dokazali obstoj težave v zvezi s konkurenco, ki bi jo morala Komisija zaradi njenega vpliva preizkusiti. Da bi tožeča stranka izpolnila to zahtevo, mora opredeliti zadevne trge, opisati konkurenčne razmere brez koncentracije in navesti, kakšni bi bili verjetni učinki koncentracije glede na konkurenčne razmere na teh trgih (glej sodbo z dne 20. oktobra 2021, Polskie Linie Lotnicze LOT/Komisija, T‑240/18, EU:T:2021:723, točka 44 in navedena sodna praksa).

314

Vendar je treba ugotoviti, da tožeča stranka navaja zgolj neutemeljene trditve in da ni predložila nobenega resnega predloga opredelitve upoštevnih trgov, ki naj bi bili prizadeti, zato je treba ta očitek zavrniti.

315

Tožeča stranka v bistvu trdi, da je Komisija napačno opredelila trga merilnih storitev in električne mobilnosti zaradi napak, ki jih je storila med raziskavo trga. Komisija naj bi zlasti zanemarila odločilne dejavnike, kot so večje ekonomije obsega, finančna moč, dostop do podatkov in mreže sodelovanja.

316

Na prvem mestu, tožeča stranka v zvezi s trgom merilnih storitev v bistvu trdi, da je Komisija napačno razlikovala med oUMM, torej običajno pristojnimi upravljalci merilnih mest, in kUMM, torej konkurenčnimi upravljalci merilnih mest. To naj bi bilo mogoče pojasniti z dejstvom, da z vidika potrošnika ni pomembno, ali merilne storitve opravljajo oUMM ali kUMM. Zato naj bi obstajal samo en trg merilnih storitev.

317

Na drugem mestu, tožeča stranka trdi, da Komisija ni zadostno presojala geografske razmejitve trga za postavitev in upravljanje javnih polnilnih postaj za električna vozila, glede na to, da je dnevna razdalja, ki jo prevozi električno vozilo, običajno le 30 km in da le nekaj več kot 1 % poti presega 100 km. Komisiji tudi očita, da ni zadostno presojala razmejitve upravljanja polnilnih postaj zunaj avtocest.

318

Na tretjem mestu, stranki, udeleženi v koncentraciji, naj bi zaradi svojih dejavnosti na trgu merilnih storitev lahko zbirali veliko količino podatkov, zaradi katerih bi lahko na trgu rešitev za stranke, ki temeljijo na uporabi podatkov, pridobili prednosti. Vendar naj Komisija ne bi opredelila tega trga.

319

Komisija ob podpori družbe E.ON prereka trditve tožeče stranke.

320

Kot je bilo opozorjeno v točki 32 zgoraj, so merilne storitve sestavljene iz merjenja porabe električne energije, plina, vode ali toplote za namene obračunavanja, preglednosti in optimizacije porabe.

321

Komisija je v točkah od 151 do 153 izpodbijanega sklepa navedla, da je bilo v Nemčiji upravljanje merilnih mest do liberalizacije leta 2005 v pristojnosti ODS. Z Messstellenbetriebsgesetz (zakon o upravljanju merilnih mest) z dne 1. septembra 2016 (BGBl. I, str. 2034) je bila uvedena ločitev med upravljanjem omrežja in upravljanjem merilnih mest, sta bili določeni vlogi oUMM in kUMM ter je bila uvedena:

322

V teh okoliščinah je Komisija v točki 169 izpodbijanega sklepa menila, da je treba razlikovati med storitvami merjenja električne energije in plina, ki jih opravljajo oUMM, ter storitvami merjenja električne energije in plina, ki jih opravljajo kUMM, in sicer iz podobnih razlogov, kot so tisti, s katerimi je bilo utemeljeno razlikovanje med osnovnimi in posebnimi pogodbami, in sicer, prvič, dejstvo, da je konkurenca obstajala predvsem na trgu kUMM, drugič, dejstvo, da so se regulativni okviri za oUMM in kUMM razlikovali zlasti glede cenovnih omejitev in obveznosti uvedbe sodobnih in pametnih števcev, ter tretjič, dejstvo, da so zunanji udeleženci v elektroenergetskem sektorju, kot sta družbi Deutsche Telekom ali Deutsche Bahn, na nacionalni trg vstopili na trgu kUMM. Vendar se je Komisija na koncu odločila, da vprašanje, ali je treba trg storitev merjenja električne energije in plina razdeliti z ločitvijo oUMM in kUMM, na koncu lahko ostane odprto, če koncentracija ne vzbuja pomislekov glede združljivosti z notranjim trgom, ne glede na verjetno opredelitev trga.

323

V zvezi s tem je treba spomniti na sodno prakso, v skladu s katero lahko Komisija pusti odprto vprašanje opredelitve zadevnega proizvodnega trga, če je iz obrazložitve Komisije v izpodbijanem sklepu jasno in nedvoumno razvidno, da na podlagi nobene od opredelitev trga ni mogoče ugotoviti obstoja znatne ovire učinkovite konkurence zaradi koncentracije (glej v tem smislu sodbo z dne 26. oktobra 2017, KPN/Komisija, T‑394/15, neobjavljena, EU:T:2017:756, točka 60).

324

Iz navedenega torej izhaja, da je treba zavrniti trditev tožeče stranke, da je Komisija napačno opredelila proizvodni trg, tako da je ločila oUMM in kUMM, saj se Komisija ni izrecno izrekla v prid taki ožji opredelitvi, čeprav je predlagala, da bi bilo tako razlikovanje lahko primerno.

325

Prvič, glede geografske opredelitve trga za postavitev in upravljanje javnih hitrih polnilnih postaj na avtocestah na eni strani in trga za postavitev in upravljanje javnih ultrahitrih polnilnih postaj na avtocestah na drugi strani je Komisija v točki 197 izpodbijanega sklepa menila, da je razdalja 50 km dober pokazatelj za določitev postaj, ki bi lahko izvajale pomemben medsebojni konkurenčni pritisk. Kljub temu je v točkah 200 in 218 izpodbijanega sklepa dokončno pustila odprto vprašanje opredelitve geografskega trga (med lokalnim ali nacionalnim z lokalnimi elementi konkurence), saj je ugotovila znatne ovire za učinkovito konkurenco ne glede na sprejeto opredelitev trga.

326

V zvezi s tem je Komisija v točkah 367 in 370 izpodbijanega sklepa ugotovila, da sta družbi E.ON in innogy skupaj sklenili pogodbe za postavitev in upravljanje javnih hitrih in ultrahitrih polnilnih postaj za več kot od 60 do 70 % bencinskih servisov na avtocestnih počivališčih družbe Autobahn Tank & Rast, ki je upravljala več kot 90 % bencinskih servisov na avtocestah v Nemčiji.

327

V teh okoliščinah je Komisija v točkah 379 in 380 izpodbijanega sklepa ugotovila, da sta si družbi E.ON in innogy, če so bile javne polnilne postaje družb E.ON in innogy med seboj oddaljene do 50 km in med njimi ni bilo javnih polnilnih postaj drugega konkurenta, najbolj neposredno konkurirali.

328

Tako je Komisija ne glede na geografsko opredelitev trga, bodisi da gre za lokalni trg bodisi za nacionalni z lokalnimi elementi konkurence, opredelila razdaljo 50 km kot pomemben element za analizo obstoja protikonkurenčnih posledic.

329

Podobno je treba ugotoviti, da kot lahko Komisija pusti odprto vprašanje opredelitve upoštevnega trga, če nobena od opredelitev trga ne omogoča ugotovitve obstoja znatne ovire učinkovite konkurence zaradi koncentracije v smislu sodne prakse, navedene v točki 323 zgoraj, lahko pusti vprašanje opredelitve upoštevnega trga odprto tudi, če ugotovi obstoj protikonkurenčnih posledic ne glede na sprejeto opredelitev, če po spremembah, ki so jih izvedla zadevna podjetja, koncentracija ne glede na opredelitev upoštevnega trga verjetno ne bo več znatno ovirala učinkovite konkurence.

330

Tako je za Komisijo sprejetje odprte opredelitve trga v takih okoliščinah pomenilo, da je analizirala, ali je odprava prekrivanja med strankama, udeleženima v koncentraciji, na razdalji 50 km odpravila protikonkurenčne učinke, in sicer ne glede na geografsko razmejitev trga.

331

V zvezi s tem tožeča stranka meni, da bi se morala Komisija odločiti za razdaljo 30 km, in ne 50 km. Vendar tožeča stranka ne pojasni, kako naj bi dejstva, ki jih navaja, tudi če bi bila pravilna, in sicer da je dnevna razdalja, ki jo prevozi električno vozilo, 30 km in da le nekaj več kot 1 % poti presega 100 km, postavljala pod vprašaj razdaljo 50 km, ki jo je Komisija sprejela v zvezi s postavitvijo in upravljanjem električnih polnilnih mest na avtocestah, ali pa kako naj bi potrjevala očitno napako pri presoji.

332

Tako ni dokazano, da je Komisija storila očitno napako pri presoji, ker je pustila odprto vprašanje geografske opredelitve trga za postavitev in upravljanje javnih hitrih polnilnih postaj na avtocestah ter trga za postavitev in upravljanje javnih ultrahitrih polnilnih postaj na avtocestah.

333

Drugič, kar zadeva trg za postavitev in upravljanje polnilnih postaj zunaj avtocest, je Komisija v točki 203 izpodbijanega sklepa pustila odprto vprašanje geografske opredelitve trga, glede na to, da koncentracija ne pomeni težave ne glede na verjetno opredelitev trga ter glede na dejstvo, kot izhaja iz točk od 381 do 387 izpodbijanega sklepa, da sta stranki, udeleženi v koncentraciji, upravljali zelo malo ultrahitrih polnilnih postaj in da so bili na trgu številni konkurenti ter več drugih večjih konkurentov, ki so načrtovali širitev.

334

Tako je Komisija izrecno navedla, da na podlagi nobene od opredelitev trga ni mogoče ugotoviti obstoja znatne ovire učinkovite konkurence zaradi koncentracije. Glede na sodno prakso, navedeno v točki 323 zgoraj, je treba ugotoviti, da Komisija ni storila očitne napake pri presoji, ker je vprašanje opredelitve trga v zvezi s polnilnimi postajami zunaj avtocest pustila odprto.

335

V zvezi z domnevnim neobstojem opredelitve trga rešitev za stranke, ki temeljijo na podatkih, Splošno sodišče ugotavlja, da je vsekakor res, da se Komisija ni ukvarjala s tako opredelitvijo, čeprav je morebitne protikonkurenčne učinke koncentracije analizirala v oddelku 7.4 izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na „Druge teorije škode“.

336

Vendar je treba glede na sodno prakso, navedeno v točki 313 zgoraj, ta očitek zavrniti, ker tožeča stranka ne pojasni, v kakšnem obsegu je na tem trgu obstajala težava s konkurenco, ki bi jo Komisija morala preučiti zaradi njenega vpliva. Tožeča stranka namreč zgolj navaja, da je Komisija analizirala morebitne protikonkurenčne učinke koncentracije, ne da bi pojasnila, kako je bila zaradi take analize dolžna opredeliti tak trg.

337

Glede na navedeno je treba tretji očitek, ki se nanaša na napačno opredelitev trgov merilnih storitev in električne mobilnosti, zavrniti.

338

Glede na navedeno je treba ugotoviti, da je Komisija upoštevala vse upoštevne informacije, ki jih je imela na voljo, ter da je v obravnavani zadevi določila in opredelila upoštevne trge, ne da bi pri tem storila očitno napako pri presoji.

339

Drugi del petega tožbenega razloga, ki se nanaša na napačno opredelitev upoštevnih trgov, je zato treba zavrniti.

340

Tožeča stranka trdi, da Komisija ni zadostno preučila učinkov koncentracije na trgih maloprodajne dobave električne energije in plina ter da je te učinke tudi očitno napačno presodila.

341

Na prvem mestu, Komisija naj ne bi pravilno presodila konkurenčnih razmer na področju osnovne oskrbe. V zvezi s tem naj bi Komisija zgolj preučila, na katerih osnovnih oskrbnih območjih sta se stranki, udeleženi v koncentraciji, lahko zamenjali kot osnovni dobaviteljici, kar naj bi pomenilo nepopolno analizo.

342

Na drugem mestu, tožeča stranka trdi, da Komisija ni preučila vpliva, ki ga ima združevanje portfeljev odjemalcev strank, udeleženih v koncentraciji, na njihovih osnovnih oskrbnih območjih v primerjavi z drugimi dobavitelji, zlasti v okviru vse večje zmožnosti družbe E.ON, da izrine konkurente.

343

Na tretjem mestu, tožeča stranka trdi, da Komisija ni v zadostni meri presodila učinkov izginotja konkurence med družbama E.ON in innogy.

344

Na četrtem mestu, tožeča stranka trdi, da Komisija ni dovolj upoštevala vse večje finančne moči družbe E.ON, ki jo je pridobivala zaradi konkurenčnih prednosti.

345

Komisija ob podpori družbe E.ON trdi, da je izvedla celovito presojo učinkov koncentracije na trgih maloprodajne dobave električne energije in plina, ne da bi pri tem storila napako.

346

Na prvem mestu, v zvezi z domnevno napačno presojo konkurenčnih razmer na trgih maloprodajne dobave električne energije in plina gospodinjstvom in malim poslovnim odjemalcem v okviru osnovne oskrbe je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče v točkah 278 in 309 zgoraj že ugotovilo, da Komisija ni storila očitne napake pri presoji, ko je v točkah 91 in 147 izpodbijanega sklepa ugotovila, da je treba osnovno oskrbo z električno energijo in plinom obravnavati kot ločen proizvodni trg, ki ima lokalno razsežnost, omejeno na zadevno območje osnovne oskrbe.

347

V zvezi s tem je Komisija v točkah 265 in 331 izpodbijanega sklepa prav tako navedla, da ker je bilo na vsakem osnovnem oskrbnem območju, ki pomeni ločen trg, eno samo podjetje določeno za osnovnega dobavitelja električne energije in plina, je imelo to podjetje za električno energijo de facto in za plin de iure monopolni položaj na tem območju. Komisija je zato v točkah 265 in 331 izpodbijanega sklepa ugotovila, da bi imela koncentracija omejene neposredne ali posredne učinke na ta trga.

348

Prvič, poudariti je treba, da tožeča stranka ne izpodbija dejstva, da zaradi monopola de iure, ki vpliva na osnovna oskrbna območja, ni konkurence med različnimi osnovnimi oskrbnimi območji in zato ni mogočih protikonkurenčnih učinkov. Tožeča stranka ne pojasni, kako lahko dejstvo, da lahko tržni deleži družbe E.ON na območjih osnovne oskrbe lokalno dosežejo 69 %, samo po sebi pomeni znatno oviranje učinkovite konkurence na trgu osnovne oskrbe ali znak takega oviranja. Zaradi koncentracije se namreč niso povečali tržni deleži družbe E.ON na trgu ali na območju osnovne oskrbe, temveč število območij, na katerih ima družba E.ON vlogo osnovnega dobavitelja. Komisija je torej brez očitne napake pri presoji ugotovila, da bodo neposredni učinki koncentracije na teh trgih kvečjemu omejeni.

349

Drugič, kar zadeva morebitno zmanjšanje možnosti konkurentov, da postanejo osnovni dobavitelji v okviru nadzora, ki se izvede vsake tri leta, iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je Komisija kljub temu, da ni bilo verjetnega tveganja, da bi koncentracija neposredno bistveno vplivala na te trge, namenila velik del oddelka 7.2.2.1 izpodbijanega sklepa preučitvi morebitnih posrednih učinkov, in sicer ali bi lahko koncentracija okrepila sposobnost družbe E.ON, da ohrani status osnovnega dobavitelja na nekaterih lokalnih območjih, in s tem zmanjšala spodbude za konkurenčno določanje cen posebnih pogodb.

350

V zvezi s tem je Komisija v točki 266 izpodbijanega sklepa navedla, da je status osnovnega dobavitelja vsake tri leta določil pristojni ODS in ga dodelil dobavitelju električne energije, ki je imel največ gospodinjskih odjemalcev v regiji, vključno z odjemalci, ki so sklenili pogodbe o osnovni oskrbi, in tistimi, ki so sklenili posebno pogodbo, ter vključno z električno energijo za ogrevanje. Kot je Komisija navedla v isti točki izpodbijanega sklepa, je določitev osnovne oskrbe odvisna od števila gospodinjskih odjemalcev, ki so sklenili posebno pogodbo, cenovne strategije za posebne pogodbe pa lahko vplivajo na trg osnovne oskrbe.

351

Čeprav bi stranki, udeleženi v koncentraciji, zaradi koncentracije teoretično lahko združili svoje gospodinjske odjemalce in male poslovne odjemalce, da bi povečali svoje možnosti za ohranitev ali pridobitev vloge osnovnega dobavitelja, je treba ugotoviti, da se, kot je Komisija navedla v točki 268 izpodbijanega sklepa, za določitev osnovne oskrbe upoštevajo samo odjemalci, ki jih ima ena pravna oseba, ne pa vsi odjemalci vseh subjektov, ki so v lasti iste matične družbe, skupaj. V zvezi s tem je Komisija menila, da če bi bila strategija izčrpanja nekaterih pravnih subjektov zaradi okrepitve baze strank drugega subjekta v skupini ali združevanja strank pod enim pravnim subjektom donosna, bi jo stranki najverjetneje poskušali izvesti že pred koncentracijo, česar pa ni opazila.

352

V zvezi s tem se tožeča stranka zgolj sklicuje na to mogočo teorijo škode, ne da bi predložila kakršne koli dokaze, ki bi potrjevali, da sta stranki, udeleženi v koncentraciji, dejansko že izvajali to strategijo zaradi števila blagovnih znamk in hčerinskih družb, ki sta jih nadzorovali pred koncentracijo. Vendar je treba pripomniti, da če bi stranki, udeleženi v koncentraciji, dejansko poskušali zaščititi svoja osrednja področja ali pridobiti dostop do novih področij, bi verjetno že združili blagovne znamke ali subjekte, saj ni sporno, da sta imeli stranki, udeleženi v koncentraciji, že pred koncentracijo številne blagovne znamke in hčerinske družbe. Tožeča stranka tudi ni navedla, zakaj bi se zaradi koncentracije povečalo tveganje uporabe te strategije. Glede na to, da ni dokazov o resničnosti te teorije škode, je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni dokazala, da je Komisija storila očitno napako pri presoji, ko je ugotovila, da je bilo tveganje takega posrednega učinka omejeno.

353

Vsekakor je Komisija v točki 269 izpodbijanega sklepa ugotovila, da sta si stranki, udeleženi v koncentraciji, le redko najbližja konkurenta in da so bila najpogosteje občinska javna podjetja drugi največji dobavitelj gospodinjstvom, v točki 270 izpodbijanega sklepa pa, da je v skladu z internimi dokumenti družbe E.ON ta družba le enkrat štela družbo innogy za drugega največjega dobavitelja na nekem območju. Komisija je v točki 271 izpodbijanega sklepa navedla tudi, da je na območjih, kjer je bila ena od strank, udeleženih v koncentraciji, osnovni dobavitelj, druga stranka običajno imela majhen delež odjemalcev, in sicer 5 % ali manj. Iz tega torej sledi, da čeprav je strategija teoretično mogoča, je Komisija zadostno dokazala, da stranki, udeleženi v koncentraciji, od nje ne bi imeli dejanskih koristi zaradi omejenega regionalnega prekrivanja njunih odjemalcev.

354

Tretjič, tožeča stranka trdi, da Komisija ni analizirala učinkov, ki so po eni strani povezani z inercijo odjemalcev, da bi zamenjali svojega lokalnega osnovnega dobavitelja, in po drugi strani z dejstvom, da osnovni dobavitelj oskrbuje večino odjemalcev, ki imajo posebne pogodbe, na svojem območju. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je tožeča stranka ponovno zgolj poudarila, da Komisija ni opravila preiskave, vendar ni pojasnila, do kakšnega sklepa bi morala Komisija priti glede učinkov na osnovnih območjih. Splošno sodišče meni, da ti elementi niso pomembni, ker se okoliščine v zvezi z odjemalci, ki imajo posebne pogodbe, ki izhajajo iz statusa osnovnega dobavitelja, ali v zvezi z inertnostjo osnovnih odjemalcev družb innogy ali E.ON zaradi koncentracije ne spremenijo. To izključuje neposredni učinek, saj, kot je pojasnjeno v točki 348 zgoraj, med različnimi območji osnovne oskrbe ni neposredne konkurence. Kar zadeva posredne učinke, tožeča stranka ne pojasnjuje, v kakšnem obsegu bi ti dejavniki lahko vplivali na krepitev sposobnosti družbe E.ON, da ohrani ali pridobi status osnovnega dobavitelja na določenih območjih.

355

Komisija je torej lahko, ne da bi storila očitno napako pri presoji, menila, da koncentracija ne bi znatno ovirala učinkovite konkurence na trgu maloprodajne dobave električne energije in plina gospodinjstvom in malim poslovnim odjemalcem v okviru osnovne oskrbe v Nemčiji.

356

Na drugem mestu, v zvezi z vplivom združitve portfeljev odjemalcev strank, udeleženih v koncentraciji, na trg maloprodajne dobave električne energije in plina gospodinjstvom in malim poslovnim odjemalcem v okviru posebnih pogodb je treba spomniti, da Komisija pri presojanju učinkov koncentracije na konkurenco primerja konkurenčne pogoje, ki bi bili posledica priglašene koncentracije, s pogoji, ki bi prevladali brez koncentracije (sodba z dne 23. maja 2019, KPN/Komisija, T‑370/17, EUT:2019:354, točka 115).

357

Poudariti je treba, da je obstoj visokih tržnih deležev izjemno pomemben, pri čemer je razmerje med tržnimi deleži, ki jih imajo stranke, udeležene v koncentraciji, in tržnimi deleži njihovih konkurentov, zlasti tistih, ki so neposredno za temi strankami, upošteven pokazatelj obstoja prevladujočega položaja ali znatne ovire učinkovite konkurence. Poleg tega posebno majhen tržni delež, ki ga ima ena od strank, udeleženih v koncentraciji, prima facie kaže na to, da ni znatne ovire učinkovite konkurence, zlasti če imajo drugi gospodarski subjekti veliko večje tržne deleže (glej v tem smislu sodbo z dne 23. februarja 2006, Cementbouw Handel & Industrie/Komisija, T‑282/02, EU:T:2006:64, točka 201).

358

Iz točke 17 Smernic o presoji horizontalnih združitev na podlagi uredbe Sveta o nadzoru koncentracij podjetij (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 3, str. 10, v nadaljevanju: Smernice) izhaja, na eni strani, da so lahko samo zelo veliki tržni deleži 50 % ali več sami po sebi dokaz za obstoj prevladujočega položaja na trgu in, na drugi strani, da če pri tržnem deležu, manjšem od 50 %, združitev kljub temu lahko vzbuja pomisleke glede konkurence, je to zaradi drugih dejavnikov, kot sta zlasti moč in število konkurentov na trgu (sodba z dne 7. junija 2013, Spar Österreichische Warenhandels/Komisija, T‑405/08, neobjavljena, EU:T:2013:306, točka 59).

359

Poleg tega se lahko v skladu z uvodno izjavo 32 Uredbe št. 139/2004 in točko 18 Smernic koncentracije, ki zaradi omejenega tržnega deleža udeleženih podjetij ne morejo ovirati učinkovite konkurence, imajo za združljive z notranjim trgom. Ta domneva velja zlasti, kadar tržni delež zadevnih podjetij ne presega 25 % na notranjem trgu ali na njegovem znatnem delu.

360

Glede na te premisleke je torej treba ugotoviti, ali je Komisija v obravnavanem primeru storila očitno napako pri presoji, ko je napačno opredelila učinke, ki jih ima združitev portfeljev odjemalcev strank, udeleženih v koncentraciji, na trg maloprodajne dobave električne energije gospodinjstvom in malim poslovnim odjemalcem v okviru posebnih pogodb.

361

Prvič, v obravnavani zadevi je iz točk 274 in 333 izpodbijanega sklepa razvidno, da so tržni deleži družbe E.ON na trgih dobave gospodinjstvom in malim poslovnim odjemalcem v okviru posebnih pogodb v Nemčiji med 5 % in 10 %, in sicer [zaupno] ( 2 ) za električno energijo, in med 5 % in 10 %, in sicer manj kot [zaupno] za plin. Tržni deleži družbe innogy znašajo med 10 % in 20 %, in sicer [zaupno] za električno energijo, in med 5 % in 10 %, in sicer manj kot [zaupno] za plin.

362

V zvezi s tem je Splošno sodišče v sodbi z dne 7. junija 2013, Spar Österreichische Warenhandels/Komisija (T‑405/08, neobjavljena, EU:T:2013:306, točka 61), ugotovilo, da Komisija ni kršila Smernic, ko je ugotovila, da je bil skupni tržni delež strank, udeleženih v koncentraciji, „zmeren“, pri čemer je upoštevala skupni tržni delež strank, udeleženih v koncentraciji, v višini 35,1 % in 35,5 %.

363

Tako so skupni tržni deleži strank, udeleženih v koncentraciji, med 15 % in 30 %, in sicer [zaupno] za električno energijo, in med 10 % in 20 %, in sicer manj kot [zaupno] za plin, vsaj močan pokazatelj, da koncentracija verjetno ne bo ovirala učinkovite konkurence na trgih maloprodajne dobave električne energije in plina gospodinjstvom in malim poslovnim odjemalcem v okviru posebnih pogodb v Nemčiji.

364

Drugič, Komisija je upoštevala tudi druge dejavnike. Komisija je med drugim ugotovila, da so bili na trgu številni konkurenti, da stranki, udeleženi v koncentraciji, nista bili tesni konkurentki in da so bile ovire za vstop na trg razmeroma majhne, konkurenčni pritisk pa precejšen.

365

Prvič, iz točke 275 izpodbijanega sklepa in strani 253 dokumenta zveznega urada za varstvo konkurence, navedenega v opombi 281 izpodbijanega sklepa, je razvidno, da je bilo na podlagi analize podatkov o številu dobaviteljev, ki jih je predložilo 808 ODS, leta 2017 na več kot 89 % omrežnih območjih dejavnih več kot 50 dobaviteljev in na 71 % omrežnih območjih več kot 100 dobaviteljev, tako da je leta 2017 lahko vsak odjemalec v Nemčiji v povprečju izbiral med več kot 120 dobavitelji. Poleg tega v Nemčiji deluje več kot 1000 dobaviteljev električne energije, vključno z družbama EnBW in Vattenfall, ki imata vsaka med 5 in 10 % trga, ter družbami EWE, Mainova in Stadtwerke München, ki imajo vsaka manj kot 5 % trga. Komisija je v točkah 334 in 335 izpodbijanega sklepa tudi ugotovila, da lahko odjemalci plina v Nemčiji v povprečju izbirajo med skoraj 116 dobavitelji na svojem omrežnem območju, da se je povprečno število dobaviteljev na območje v zadnjih letih stalno povečevalo in da so bili včasih dobavitelji, ki so prišli, zunaj sektorja, kot je bilo zlasti v primeru družbe Shell. Poleg tega je v Nemčiji dejavnih več kot 1000 dobaviteljev plina, vključno z družbo EnBW, ki ima tržni delež med 5 in 10 %, ter družbami EWE, Mainova, Enercity in Rheinenergie, ki imajo vsaka manj kot 5‑odstotni tržni delež. Podobno naj bi zvezni urad za varstvo konkurence trga dobave električne energije in plina na splošno obravnaval kot konkurenčna, kot je razvidno iz točk 276 in 336 izpodbijanega sklepa.

366

Drugič, Komisija je v točkah 277 in 337 izpodbijanega sklepa ugotovila, da stranki, udeleženi v koncentraciji, nista bili posebno tesni konkurentki na področju maloprodajne dobave električne energije in plina v okviru posebnih pogodb. Komisija je namreč poudarila, da se odjemalci, ki nehajo uporabljati storitve družbe E.ON ali innogy na območjih njunega delovanja, le redko nato obrnejo na družbo innogy oziroma E.ON. Največ 20 % odjemalcev se je odločilo za drugo stranko, udeleženo v koncentraciji. Poleg tega je Komisija opazila, da iz notranjih dokumentov strank, udeleženih v koncentraciji, nikjer ni razvidno, da bi druga drugo spremljali bolj pozorno kot druge dobavitelje. Poleg tega je Komisija pripomnila, da družbi E.ON in innogy pri svojih odločitvah o oblikovanju cen nista posvečali posebne pozornosti drugi stranki. Nazadnje je Komisija poudarila, da je večina konkurentov, ki so se odzvali na prvo raziskavo trga, navedla, da bi lahko pritegnili odjemalce strank, udeleženih v koncentraciji. Podobno je iz točke 278 izpodbijanega sklepa razvidno, da je večina anketirancev na področju električne energije navedla, da ni segmenta odjemalcev, v katerem bi si družbi E.ON in innogy še posebej tesno konkurirali in v katerem bi bilo malo druge izbire poleg strank, udeleženih v koncentraciji. Večina anketirancev, ki konkurirajo strankama, udeleženima v koncentraciji, je navedla, da bi lahko pritegnili odjemalce iz celotne baze odjemalcev navedenih strank.

367

Poleg tega je Komisija v točkah 279 in 338 izpodbijanega sklepa ugotovila, da so ovire za vstop in širitev na trgu maloprodajne dobave električne energije in plina razmeroma majhne.

368

Nazadnje je Komisija v izpodbijanem sklepu, in sicer v točkah od 281 do 290 za električno energijo in v točkah od 339 do 350 za plin, podredno analizirala učinke koncentracije na hipotetične lokalne trge maloprodajne dobave električne energije in plina gospodinjstvom in malim poslovnim odjemalcem v okviru posebnih pogodb. Ta analiza je odgovor na pomisleke, ki so jih izrazila občinska javna podjetja. Ker poleg tega Komisija pri opredelitvi upoštevnega trga ni storila očitne napake pri presoji, kot je razvidno iz točk 294, 301 in 310 zgoraj, ni bila dolžna opraviti te analize in jo je torej izvedla zaradi celovitosti.

369

Tretjič, tožeča stranka se sklicuje na okoliščino, da imata družbi E.ON in RWE manjšinske deleže v podjetjih, ki delujejo v energetskem sektorju, in Komisiji očita, da jih ni upoštevala. Po eni strani je treba ugotoviti, da se koncentracija M.8870, nad katero Splošno sodišče izvaja nadzor v okviru te tožbe, nanaša na prevzem družbe innogy s strani družbe E.ON in da družba RWE torej ni stranka, udeležena v koncentraciji. V tem smislu manjšinski deleži družbe RWE niso pomembni za analizo učinkov obravnavane koncentracije. Po drugi strani tožeča stranka ne pojasni, kakšen vpliv bi ti deleži lahko imeli na analizo ovir konkurence, povezanih s koncentracijo. Tožeča stranka zgolj navaja število deležev, ki jih imata družbi RWE in E.ON v drugih podjetjih, ne da bi pojasnila, ali so ta podjetja dejavna na zadevnih trgih, kakšen položaj imajo na svojih trgih, kako bi njihov odnos z družbama RWE in E.ON lahko oviral konkurenco in ali bi bile te hipotetične ovire posledice, ki so značilne za koncentracijo.

370

Poleg tega je Komisija pri presoji koncentracije upoštevala tržne deleže podjetij, v katerih imata družbi innogy in E.ON kapitalske deleže. V zvezi s tem je Komisija v opombah 280 in 367 izpodbijanega sklepa za električno energijo oziroma plin navedla, da bi se skupni tržni delež strank, udeleženih v koncentraciji, povečal za manj kot 5 %, tudi če bi sešteli vse tržne deleže družb, v katerih sta imeli stranki, udeleženi v koncentraciji, manjšinski delež. Komisija je dodala, da glede na to, da je bil ta odstotek omejen in je precenjeval dejanski finančni delež strank v teh družbah, meni, da manjšinski deleži strank ne bi bistveno spremenili njunega položaja po koncentraciji in s tem njene presoje v zvezi s to koncentracijo.

371

Poleg tega je iz tretjega odstavka točke 287 izpodbijanega sklepa razvidno, da v skladu z analizo Komisije ni jasne povezave med maržami družb E.ON in innogy v primeru tarif, namenjenih dejavnejšim potrošnikom, in položajem druge stranke, udeležene v koncentraciji, na lokalni ravni, kar kaže na to, da stranki, udeleženi v koncentraciji, nista posebno tesni konkurentki na nekaterih lokalnih območjih in da koncentracija ne bi odpravila znatnega konkurenčnega pritiska na lokalni ravni.

372

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je Komisija zadostno, celo izčrpno in obsežno ter brez očitne napake pri presoji analizirala učinke na trga maloprodajne dobave električne energije in plina gospodinjstvom in malim poslovnim odjemalcem v okviru posebnih pogodb.

373

Na tretjem mestu, kar zadeva učinke izginotja konkurence med družbama E.ON in innogy, tožeča stranka v bistvu navaja, da bi po koncentraciji družba E.ON lahko odvrnila svoje obstoječe odjemalce od zamenjave dobavitelja, pridobila odjemalce nazaj ali se razširila na druga območja.

374

V zvezi s tem se Splošno sodišče sklicuje na ugotovitve iz točke 364 in naslednjih, iz katerih je razvidno, da je Komisija brez očitne napake pri presoji ugotovila, da je obstajala zdrava konkurenca, da stranki, udeleženi v koncentraciji, nista bili tesni konkurentki ter da so bile ovire za vstop in širitev majhne.

375

Na četrtem mestu, tožeča stranka v zvezi z večjo finančno močjo družbe E.ON po koncentraciji Komisiji v bistvu očita, da ni analizirala učinkov izrinjenja glede na morebitne agresivne tarife družbe E.ON in njena morebitna oglaševalska prizadevanja. Vendar tožeča stranka ne pojasnjuje, na katere trge se ta očitek nanaša.

376

Najprej je treba ugotoviti, da je Komisija v točkah od 291 do 299 izpodbijanega sklepa obravnavala dodatne pomisleke tretjih oseb glede morebitnega vpliva koncentracije na maloprodajno dobavo električne energije v Nemčiji.

377

Najprej, kar zadeva tveganje navzkrižnega subvencioniranja pogodb o osnovni oskrbi v korist posebnih pogodb, je iz točke 292 izpodbijanega sklepa razvidno, da je Komisija analizirala, ali bi lahko stranki, udeleženi v koncentraciji, uporabili precejšnje dobičke, ustvarjene na trgu osnovne oskrbe, za subvencioniranje in podpiranje zelo agresivnih cenovnih politik na trgu posebnih pogodb. V zvezi s tem je Komisija menila, da je ta teorija škode malo verjetna, saj bi družbi E.ON in innogy, če bi bile te strategije donosne, že izvajali te strategije, saj sta imeli pred koncentracijo dva največja portfelja odjemalcev osnovne oskrbe. Vendar Komisija med prvo raziskavo trga ni našla dokazov o takem ravnanju in je ugotovila, da so na spletnih mestih za primerjavo cen nekateri dobavitelji, vključno z diskontnimi ponudniki in občinskimi javnimi podjetji, sistematično ali občasno zaračunavali nižje cene kot stranki, udeleženi v koncentraciji. Poleg tega je Komisija glede na neprestano vstopanje in prisotnost številnih novih konkurentov menila, da te strategije niso bile izvedene in da tudi če so bile, niso omogočile izrinjenja konkurentov ali preprečitve vstopa tretjim osebam.

378

Dalje, Komisija je v točki 293 izpodbijanega sklepa v zvezi z morebitnim izrinjenjem tretjih oseb iz oglasnih prostorov analizirala, ali bi lahko stranki, udeleženi v koncentraciji, po koncentraciji zasedli vsa prva mesta na lestvici spletnih mest za primerjavo cen. Ugotovila je, da bi morala družba E.ON po koncentraciji znižati cene svojih blagovnih znamk pod optimalno raven, da bi se te pojavile na prvi strani spletne strani za primerjavo cen in bi tako izrinila konkurente. Ni sporno, da je imela družba E.ON že pred koncentracijo številne blagovne znamke in znatna finančna sredstva. Zato taka strategija ne bi bila značilna za koncentracijo.

379

Nazadnje, Komisija je pripomnila, da ni preveč verjetno, da bi večja konkurenčnost strank, udeleženih v koncentraciji, na nemškem trgu maloprodajne dobave električne energije povzročila škodo potrošnikom (točka 297 izpodbijanega sklepa), zlasti zaradi dejstva, da je nemški trg maloprodajne dobave električne energije privabil številna podjetja in je zdaj zelo razdrobljen, saj ima več kot 1000 dobaviteljev (točka 298 izpodbijanega sklepa), zaradi česar je zelo malo verjetno, da bi bila strategija plenilstva donosna. Podobno naj bi kljub znatnim sredstvom, ki sta jih stranki, udeleženi v koncentraciji, imeli pred koncentracijo, najnižje cene na trgu pogosto ponujali manjši in novejši konkurenti, ne pa stranki, udeleženi v koncentraciji (točka 299 izpodbijanega sklepa).

380

V zvezi s tem je edini upoštevni dokaz, ki ga je predložila tožeča stranka za izpodbijanje ugotovitev Komisije, študija LBD. Čeprav se tožeča stranka sklicuje tudi na študijo Innoplexia, je treba spomniti, da sta njena upoštevnost in dokazna vrednost omejena iz razlogov, podrobno opisanih v točki 210 zgoraj. Poleg tega se tožeča stranka sklicuje na to prilogo, ne da bi zadostno opredelila odlomek, ki naj bi podpiral njene trditve.

381

Spomniti je treba, da Splošno sodišče v prilogah ni dolžno iskati in prepoznavati razlogov ter argumentov, ki bi jih lahko štelo za temelj tožbe, ker imajo priloge zgolj dokazno in dokumentarno funkcijo (sodbi z dne 28. junija 2005, Dansk Rørindustri in drugi/Komisija, C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, EU:C:2005:408, točka 97, in z dne 14. decembra 2005, Honeywell/Komisija, T‑209/01, EU:T:2005:455, točka 57). Čista dokazna in dokumentarna funkcija prilog pomeni, da morajo biti, kadar priloga obsega pravne elemente, na katerih temeljijo določeni tožbeni razlogi, izraženi v vlogi, slednji podani v samem besedilu replike, h kateri je ta priloga priložena, ali pa morajo biti v tej vlogi vsaj dovolj prepoznavni (sodba z dne 7. maja 2009, NVV in drugi/Komisija, T‑151/05, EU:T:2009:144, točka 61). Zato Splošno sodišče ni dolžno preučiti študije Innoplexia, da bi našlo dokaze v podporo navedbam tožeče stranke.

382

Kar zadeva študijo LBD, ta v oddelku 4.1 (stran 9 in naslednje) navaja, da je družba E.ON februarja 2018 sodelovala v cenovni tekmi. Po mnenju tožeče stranke to dokazuje, da lahko družba E.ON vpliva na splošno strukturo cen na trgu in da ponuja cene z negativnimi maržami, ki jih ne bi mogel uporabiti noben manjši dobavitelj. Cene, ki jih zaračunava družba innogy, pa so večinoma višje od „top 5“ in ta družba beleži najvišje marže.

383

Ugotoviti je treba, da ta študija namreč kaže, da večina dobaviteljev dosega negativne marže na trgu maloprodajne dobave električne energije gospodinjstvom in malim poslovnim odjemalcem v okviru posebnih pogodb. Vendar pa študija po eni strani ne kaže, da bo družba E.ON zaradi koncentracije lažje ponujala cene z negativnimi maržami. Po drugi strani je oblikovanje cen z negativnimi maržami večine konkurentov ekonomsko smiselno le v primeru presežnih zmogljivosti, ko se ohranja cenovna vojna za discipliniranje trga, tako da se iz njega izrinejo najmanj učinkoviti konkurenti, nato pa se cene dvignejo in omogočijo ponovno vzpostavitev pozitivnih marž za tiste, ki ostanejo na trgu. Vendar pa se na take okoliščine ni sklicevalo.

384

Poleg tega Komisija ugotavlja metodološko pomanjkljivost študije LBD, ker se ugodnosti za sklenitev pogodb nanašajo na prvo leto dobave, in ne na celotno obdobje veljavnosti pogodbe, kar neposredno vpliva na višino marž, prikazanih za prvo leto dobave. Tožeča stranka, zaslišana v zvezi s tem na obravnavi, ni učinkovito izpodbijala kritike Komisije.

385

Tožeča stranka tako ni dokazala, da je Komisija storila očitno napako pri presoji glede ustvarjanja zmogljivosti ali motivacij za morebitno cenovno strategijo z negativnimi maržami, da bi izrinila majhne konkurente ali zasedla vsa prva mesta na lestvicah spletnih strani za primerjavo cen.

386

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je Komisija zadostno analizirala trge in brez očitne napake pri presoji ugotovila, da koncentracija ne bo znatno ovirala učinkovite konkurence na trgu maloprodajne dobave električne energije in plina gospodinjstvom in malim poslovnim odjemalcem v okviru posebnih pogodb v Nemčiji.

387

Zato je treba prvi očitek, ki se nanaša na napačno presojo učinkov na trgih maloprodajne dobave električne energije in plina gospodinjstvom in malim poslovnim odjemalcem v Nemčiji, zavrniti.

388

Z drugim očitkom, ki se nanaša na napačno presojo učinkov na trga distribucije električne energije in plina, tožeča stranka v bistvu trdi, da Komisija ni zadosti preučila učinkov dejavnosti, razvitih na teh trgih, in jih je tudi očitno napačno presodila.

389

Komisija, ki jo podpira družba E.ON, v bistvu trdi, da je ugotovila in analizirala dejstva v zvezi s trgoma distribucije električne energije in plina, ne da bi storila napako pri presoji.

390

Na prvem mestu, tožeča stranka trdi, da lahko stranki, udeleženi v koncentraciji, vplivata na razvoj tehničnih in regulativnih standardov. Zato je treba preučiti, ali je v presoji Komisije prišlo do očitne napake pri presoji, prvič, v zvezi z regulativnimi določbami zvezne agencije za omrežja in, drugič, v zvezi s pravili, ki so jih določili drugi organi in združenja.

391

Prvič, v zvezi z očitkom tožeče stranke, da bi morala zvezna agencija za omrežja v prihodnje svoje regulativne zahteve osredotočiti predvsem, če ne celo izključno, na potrebe družbe E.ON, Splošno sodišče najprej ugotavlja, da je Komisija v točki 253 in naslednjih izpodbijanega sklepa analizirala vpliv koncentracije na regulacijo, ki jo izvaja zvezna agencija za omrežja. Glede na trditve zvezne agencije za omrežja je Komisija ugotovila, da je malo verjetno, da bi koncentracija znatno vplivala na pristojnost zvezne agencije za omrežja za regulacijo omrežnih tarif. V zvezi s tem tožeča stranka ne navaja nobenega dokaza o vplivu, ki bi ga lahko imela družba E.ON in ki ga poleg tega zvezna agencija za omrežja sama zanika, niti o načinu, na katerega bi lahko tak vpliv sam po sebi kazal na znatno oviro učinkovite konkurence.

392

Drugič, kar zadeva vpliv v pomembnih organih in združenjih za določanje standardov, je Komisija v točki 246 in naslednjih izpodbijanega sklepa analizirala vpliv, ki bi ga družba E.ON lahko imela na regulativne organe in združenja za standardizacijo, zlasti v zvezi s forumom za omrežno tehnologijo in obratovanje združenja Verband der Elektrotechnik Elektronik Informationstechnik e.V. (združenje za elektrotehniko, elektroniko in informacijsko tehnologijo, Nemčija) (v nadaljevanju: VDE). Komisija je ob upoštevanju telefonskih pogovorov, ki jih je imela z združenjem VDE 17. maja in 24. julija 2019 (opombi 257 in 260 izpodbijanega sklepa), ter stališč strank, udeleženih v koncentraciji, z dne 25. in 29. julija 2019 (opombi 258 in 259 izpodbijanega sklepa) v točki 252 izpodbijanega sklepa ugotovila, da je malo verjetno, da bi koncentracija družbi E.ON dala zmožnost, da nedopustno vpliva na postopek odločanja združenja VDE v zvezi z določanjem tehničnih standardov. Kot namreč izhaja iz točk 248 in 249 izpodbijanega sklepa, družba E.ON po koncentraciji ne bi imela večine v različnih usmerjevalnih odborih, pristojnih za imenovanje članov delovnih skupin, odgovornih za vsak tehnični standard, in bi potencialno imela večino le v eni od teh delovnih skupin.

393

Res je, da je to združenje eno od tistih, ki jih navaja tožeča stranka, in da je Komisija uporabila dinamiko tega konkretnega združenja kot primer.

394

V zvezi s tem mora Splošno sodišče v okviru svojega nadzora preučiti, ali lahko opustitve v analizi Komisije postavijo pod vprašaj njeno ugotovitev, da ta koncentracija ne vzbuja resnih dvomov glede njene združljivosti z notranjim trgom (glej v tem smislu sodbo z dne 9. julija 2007, Sun Chemical Group in drugi/Komisija, T‑282/06, EU:T:2007:203, točka 61 in navedena sodna praksa).

395

V obravnavani zadevi pa tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza v podporo trditvam, da bi imela družba E.ON zaradi koncentracije večino v odborih drugih združenj. V zvezi s tem naj bi bilo v dokumentih iz Priloge A.19, predloženih v podporo obstoju takih večin, zgolj navedena prisotnost družb E.ON in RWE v nekaterih združenjih v Nemčiji, ne dokazujejo pa, da ima družba E.ON tako večino. Vsekakor tožeča stranka ni dokazala, kako bi lahko dejstvo, da bi imela družba E.ON morebitno večino v eni ali drugi od teh organizacij, povzročilo znatno oviro učinkovite konkurence.

396

Argument, ki se nanaša na vpliv na zvezno agencijo za omrežje ter druge organe in združenja, je zato treba zavrniti.

397

Na drugem mestu, tožeča stranka trdi, da bo družba E.ON po koncentraciji zaradi svoje večje kupne moči pridobila ugodnejše pogoje za omrežno opremo, gradbene in projektantske storitve ter omrežno programsko opremo.

398

Komisija je to vprašanje analizirala v točkah 262 in 263 izpodbijanega sklepa. Po eni strani Komisija glede prednosti, ki jo ima družba E.ON v primerjavi z malimi ODS, ker bo imela prednost pri pridobivanju omrežnih storitev od ponudnikov storitev, katerih zmogljivost za zagotavljanje teh storitev naj bi bila omejena, ni ugotovila nobenega pomanjkanja pri zagotavljanju omrežnih storitev. Komisija je v točkah 234 in 235 izpodbijanega sklepa vsekakor ugotovila, da sta družbi E.ON in innogy že pred koncentracijo imeli večjo težo kot večina drugih ODS.

399

Po drugi strani pa je Komisija ugotovila, da je preprečevanje dostopa strankam do omrežnih storitev strank, udeleženih v koncentraciji, malo verjetno, saj se večina omrežnih storitev večinoma zagotavlja in kupuje na lokalni ravni, in ker je koncentracija geografsko komplementarna, ni verjetno, da bi povzročila znatno povečanje obsega nakupov na lokalni ravni. Komisija je tudi pripomnila, da so storitve za ODS le del povpraševanja, ki je na voljo dobaviteljem, ki so dejavni nižje v oskrbovalni verigi.

400

Iz tega je torej treba sklepati, da je Komisija upoštevala lokalno naravo tovrstnih storitev. Glede na podrobnost analize Komisije na splošno in njene analize vseh pomislekov v zvezi z omrežnimi storitvami ji ni mogoče očitati, da zadeve ni dovolj preučila. Tožeča stranka dejansko očita Komisiji bolj to, da iz podatkov in dokazov, ki so ji bili na voljo, ni izpeljala drugih ugotovitev.

401

Tako bi morala Komisija po mnenju tožeče stranke ugotoviti, prvič, da bo družba E.ON dosegla ugodnejše cene in pogoje, drugič, da se bodo dobavitelji električne energije na debelo prilagodili potrebam družbe E.ON, tretjič, da bodo ponudniki storitev dajali družbi E.ON prednost in, četrtič, da konkurenti ne bodo mogli reproducirati potrebnih podpornih storitev. Vendar pa so vsi pomisleki tožeče stranke zgolj špekulacije. Tožeča stranka ni predložila nobenih resnih informacij o verjetnosti takih scenarijev niti o tem, kako bi lahko taki scenariji pripeljali do znatnega oviranja učinkovite konkurence.

402

V teh okoliščinah je treba zavrniti trditev tožeče stranke glede protikonkurenčnih prednosti, ki bi jih družba E.ON imela v zvezi z omrežnimi storitvami.

403

Na tretjem mestu, tožeča stranka trdi, da je Komisija nezadostno preučila in nepravilno presodila koncesije pravic za uporabo vodov za izgradnjo in upravljanje omrežij.

404

V zvezi s tem je Komisija v točkah od 224 do 236 izpodbijanega sklepa analizirala več hipotetičnih scenarijev, v katerih bi koncentracija lahko povzročila škodo odjemalcem plina in električne energije, vključno z zmanjšanjem konkurence na razpisih za koncesije. Ni sporno, da v Nemčiji občine organizirajo upravljanje distribucijskih omrežij tako, da z javnim razpisom podelijo koncesije ODS za postavitev in upravljanje distribucijskih omrežij plina in električne energije na svojem ozemlju za povprečno od 15 do 20 let (točki 224 in 225 izpodbijanega spora).

405

Tožeča stranka navaja številne trditve v zvezi s protikonkurenčnimi učinki koncentracije na navedene koncesije.

406

Prvič, tožeča stranka navaja, da bi morala Komisija upoštevati obdobje analize 20 let pred koncentracijo, da bi lahko pravilno analizirala učinke koncentracije na področju koncesij.

407

V zvezi s tem je treba poudariti, da Komisija v točki 224 izpodbijanega sklepa priznava, da je povprečno trajanje koncesijskih pogodb od 15 do 20 let. Kljub temu je Komisija menila, da pregled koncesij, podeljenih v obdobju petih let pred koncentracijo, zadostuje za njeno analizo. Izbira tega obdobja je Komisiji omogočila, da je pregledala več kot 1000 postopkov za podelitev koncesij. Poudariti je treba tudi, da podatki sčasoma izgubijo vrednost, kar zadeva trenutne in prihodnje tržne razmere. Komisija je tako z omejitvijo svoje analize na obdobje približno petih let pred koncentracijo zadostno analizirala konkurenco za koncesije in torej ni storila očitne napake pri presoji.

408

Drugič, tožeča stranka se sklicuje na možnost, da bi družba E.ON zaradi svoje finančne moči, izkušenj in morebitnih sinergijskih učinkov lahko predložila boljše ponudbe za koncesijo pravic.

409

V zvezi s tem je Komisija v točki 231 izpodbijanega sklepa ugotovila, da sta stranki, udeleženi v koncentraciji, večinoma izgubili razpise v korist občinskih javnih podjetij. Vsaj 90 % koncesij za električno energijo, ki jih je izgubila družba E.ON, je bilo podeljenih javnim ali poljavnim podjetjem, vsaj 80 % koncesij, ki jih je izgubila družba innogy, pa občinskim javnim podjetjem. Komisija je poudarila, da je bil položaj v primeru plina podoben.

410

Poleg tega je Komisija v zvezi z morebitnimi prednostmi zaradi večjih ekonomij obsega v točki 235 izpodbijanega sklepa navedla, da sta bili stranki, udeleženi v koncentraciji, pred koncentracijo bistveno večji od večine svojih konkurentov, zlasti občinskih javnih podjetij. V zvezi s tem naj bi stranki, udeleženi v koncentraciji, večinoma uspeli zmagati na razpisih, ko sta že bili prvotni dobaviteljici, vendar sta imeli omejen uspeh pri pridobivanju novih koncesij.

411

V teh okoliščinah je bilo upravičeno sklepati, da – glede na to, da Komisija ni imela nobenega dokaza, da so občinska javna podjetja izgubila nove koncesije v korist večjih strank – ni bilo dovolj dokazov, da bi morebitne ekonomije obsega ali predhodne izkušnje s sodelovanjem na takih razpisih družbi E.ON zaradi koncentracije dajale protikonkurenčno prednost.

412

Tožeča stranka v zvezi s tem navaja hipotetične scenarije, ne da bi predložila kakršne koli dokaze, ki so obstajali v času sprejetja izpodbijanega sklepa. Tožeča stranka se v podporo svojim trditvam sklicuje na študijo BET. Vendar je upoštevnost in dokazna vrednost te študije za presojo konkurenčnega položaja v trenutku sprejetja izpodbijanega sklepa iz razlogov, navedenih v točki 205 zgoraj, omejena. Poleg tega se tožeča stranka sklicuje na stran 48 in naslednje navedene študije in v tožbi izrecno navaja vprašanja 39, 42 in od 44 do 47b. V odgovoru na vprašanje 39 je 80 % od 87 anketirancev navedlo, da bi lahko pri strankah, udeleženih v koncentraciji, prišlo do sinergijskih učinkov. Vendar nič ne kaže na to, da bi podjetja, ki so odgovarjala na študijo BET, menila, da so te sinergije povzročile znatno oviro učinkovite konkurence. Kar zadeva vprašanje 42, naj bi besedilo tega vprašanja vsebovalo izhodišče, da naj bi sinergije povzročile višje zahteve po učinkovitosti. Vendar študija tega ne dokazuje. Na tej podlagi je 71 % anketiranih razumelo, da teh zahtev ne bi mogli izpolniti. Vendar iz študije ni razvidno, ali bo do teh zahtev prišlo. Dovolj je ugotoviti, da skupaj več kot dve tretjini anketiranih v odgovoru na vprašanje 43 potrjuje, da družba E.ON ali družba innogy ni izpodbijala koncesij, ki so jim bile podeljene. To potrjuje ugotovitve Komisije, da je konkurenca med strankama, udeleženima v koncentraciji, na področju koncesij zelo omejena.

413

Tožeča stranka tako ni predložila nobenih zadostnih upoštevnih informacij, ki bi lahko dokazale očitno napako pri presoji Komisije in na podlagi katerih bi bilo mogoče trditi, da bi družba E.ON zaradi koncentracije lahko predložila boljše ponudbe za koncesije, še manj pa, da bi bilo to v takem primeru lahko protikonkurenčno. Nasprotno, tudi če bi koncentracija družbi E.ON omogočila boljše ponudbe, bi se to lahko izkazalo za pozitivno za konkurenco. Škodljive posledice za konkurenco bi teoretično lahko nastale le, če bi dolgoročno stranki, udeleženi v koncentraciji, lahko monopolizirali trg, saj noben konkurent ne bi mogel dosegati stroškovne strukture strank, kot je Komisija pravilno opozorila v točki 234 izpodbijanega sklepa.

414

Tretjič, tožeča stranka meni, da sta bili stranki, udeleženi v koncentraciji, tesni tekmici, saj sta si med letoma 2010 in 2015 konkurirali pri več kot 100 koncesijah. V zvezi s tem zadostuje ugotovitev, da je Komisija pri preučitvi več kot 1000 koncesijskih postopkov, ki so potekali med letoma 2013 in 2017, v točkah 228 in 229 izpodbijanega sklepa ugotovila, da stranki, udeleženi v koncentraciji, nista bili v tesni konkurenci, saj sta v manj kot 5 % primerov sodelovali na istih javnih razpisih. Iz opombe 244 izpodbijanega sklepa je tudi razvidno, da je Komisija analizirala, ali sta stranki, udeleženi v koncentraciji, sodelovali v teh postopkih prek podjetij, v katerih sta imeli manjšinske deleže. Komisija je torej v zadostni meri ugotovila, da med strankama, udeleženima v koncentraciji, ni večjega prekrivanja v različnih koncesijskih postopkih.

415

Četrtič, kar zadeva prisotnost družbe E.ON na celotnem nemškem nacionalnem ozemlju, zaradi katere bi lahko imela prednost pri širitvi v regije, ki mejijo na regije, v katerih je že prisotna, je Komisija v točki 230 izpodbijanega sklepa ugotovila, da javni razpisi, na katerih sta med letoma 2013 in 2017 sodelovali stranki, udeleženi v koncentraciji, niso bili zgoščeni v določeni regiji in niso bili vedno blizu meje območij ODS družb E.ON in innogy. Komisija je v točki 231 izpodbijanega sklepa, navedeni v točki 409 zgoraj, prav tako ugotovila močan konkurenčni pritisk, ki ga izvajajo občinska javna podjetja. Iz zgoraj navedenega izhaja, da je Komisija v zadostni meri analizirala konkurenčno bližino strank, udeleženih v koncentraciji, in konkurenčni pritisk občinskih javnih podjetij.

416

Petič, stranke se strinjajo, da obstaja težnja po vračanju v pristojnost občin. Iz točk 232 in 233 izpodbijanega sklepa je razvidno, da so stranki, udeleženi v koncentraciji, in več anketirancev v prvi raziskavi trga ugotovili trend vračanja omrežij v pristojnost občin. Vendar pa tožeča stranka ugotavlja, da obstaja tveganje, da se bo ta trend v bližnji prihodnosti zmanjšal zaradi morebitnih ciljno usmerjenih strategij odvračanja, ki jih izvaja družba E.ON. V zvezi s tem je Komisija v točki 236 izpodbijanega sklepa analizirala morebitne taktike pravdanja, katerih cilj je namerno zavlačevanje prenosa koncesij, ki sta jih stranki, udeleženi v koncentraciji, izgubili (sham litigation).

417

V zvezi s tem je treba spomniti, da je Splošno sodišče že imelo priložnost navesti, da lahko tožba včasih pomeni zlorabo prevladujočega položaja. Za to morata biti izpolnjena dva kumulativna pogoja. Prvič, za tožbo ni mogoče razumno šteti, da se z njo poskušajo uveljavljati pravice zadevnega podjetja in je zato lahko njen namen zgolj nadlegovanje nasprotne stranke. Drugič, tožba mora biti zasnovana kot del načrta, katerega cilj je odpraviti konkurenco (glej sodbo z dne 13. septembra 2012, Protégé International/Komisija, T‑119/09, neobjavljena, EU:T:2012:421, točka 49 in navedena sodna praksa).

418

V obravnavani zadevi je Komisija v točki 236 izpodbijanega sklepa pravilno ugotovila, da teh taktik ni mogoče pripisati koncentraciji v smislu, da koncentracija ne bi mogla povečati motivacije strank, udeleženih v koncentraciji, za izvajanje tovrstnih strategij. V zvezi s tem je treba poudariti, da tožeča stranka tudi ob domnevi, da bi bil dokazan obstoj takih taktik, ne pojasni, kako bi se zaradi koncentracije povečala motivacija strank, udeleženih v koncentraciji, da sprejmeta take taktike, in torej ne dokaže, da je Komisija storila očitno napako pri presoji.

419

Šestič, tožeča stranka izpodbija diskrecijsko pravico občin pri koncesiji pravic. Družba E.ON je med upravnim postopkom namreč trdila, da so imele občine široko diskrecijsko pravico pri izbiri, tehtanju in oblikovanju meril za dodelitev, zlasti kar zadeva upoštevanje občinskih interesov (točka 226 izpodbijanega sklepa). V zvezi s tem ni sporno, da občina določi merila za dodelitev. Tožeča stranka pa izpodbija, da bi imela občina kakršno koli možnost izbire, tehtanja in oblikovanja teh meril. Vendar če bi bilo res, kot trdi tožeča stranka, da občine niso imele manevrskega prostora pri izbiri in da sta bili stranki, udeleženi v koncentraciji, učinkovitejši ter sta izkoristili svojo finančno moč, ekonomijo obsega in izkušnje na področju koncesij, bi morali stranki, udeleženi v koncentraciji, že pridobiti precejšnje število koncesij na škodo manjših konkurentov, kar pa ni res, kot je bilo v bistvu navedeno v točki 411 zgoraj. Vsekakor se glede na to, da tožeča stranka ni predložila konkretnih dokazov, in glede na običajno izvajanje koncesijskih postopkov ne zdi verjetno, da občine nimajo dovolj manevrskega prostora, zlasti ker so nekatera merila, ki jih je treba upoštevati, subjektivna. Tako je bilo z nedavno spremembo zakonskih določb v zvezi z razpisi koncesij, ki je bila izvedena leta 2017, „upoštevanje občinskih interesov“ uvedeno kot legitimno merilo pri razpisih koncesij, kot Komisija ugotavlja v točki 232 izpodbijanega sklepa.

420

Glede na zgoraj navedeno je Komisija analizirala vse pomisleke tožeče stranke in v zvezi s koncesijami ni storila očitne napake pri presoji.

421

Na četrtem mestu, tožeča stranka v zvezi z možnostjo, da bi kot ODS ponujala pakete, ni utemeljila svojih trditev in ni predložila nobenega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da bo imela družba E.ON zaradi koncentracije večje možnosti za paketne ponudbe. Gre le za špekulacije o hipotetičnih scenarijih. Tožeča stranka zlasti ni pojasnila, zakaj stranki, udeleženi v koncentraciji, ne bi že imeli takih zmogljivosti, saj sta že omrežni operaterki, prisotni v celotni vrednostni verigi, niti zakaj tudi konkurenti ne bi mogli pripraviti takih ponudb, in, odvisno od primera, kakšne protikonkurenčne učinke bi bilo mogoče pričakovati.

422

V zvezi s tem Komisija glede paketnih ponudb v odgovoru na tožbo navaja, da je upravljanje omrežja zaradi zakonskih zahtev dejansko neodvisno od drugih področij dejavnosti podjetij za oskrbo z energijo. Vsekakor je imela družba E.ON že pred koncentracijo finančno moč in je lahko že prej ponujala pakete, tako da takega ravnanja ni bilo mogoče obravnavati kot značilnega za koncentracijo.

423

Na petem mestu, tožeča stranka trdi, ne da bi svojo trditev kakor koli utemeljila, da Komisija ni upoštevala medsebojnih vplivov, ki izhajajo iz substitucijskih, verižnih in domino učinkov na sosednje geografsko omejene trge. Vendar tožeča stranka ni pojasnila, kako sta ta dejavnika pomembna ali kako bi bilo mogoče iz njiju sklepati na znatno oviranje učinkovite konkurence.

424

Glede na navedeno je treba drugi očitek, ki se nanaša na napačno presojo učinkov na trgih distribucije električne energije in plina, zavrniti.

425

Tožeča stranka v bistvu trdi, da Komisija ni zadostno in pravilno ocenila učinkov koncentracije na trgih merilnih storitev in električne mobilnosti.

426

Komisija prereka trditve tožeče stranke.

427

V zvezi z učinki koncentracije na trg merilnih storitev je treba pripomniti, da je Komisija v točki 355 izpodbijanega sklepa ugotovila, da so trg merilnih storitev za plin in električno energijo oUMM in morebitni podtrgi glede na merjeni proizvod monopoli tudi na ravni omrežnega območja, pri čemer je omrežni operater edini pooblaščeni upravljavec merilnega mesta. Poleg tega je Komisija v točki 356 izpodbijanega sklepa navedla, da je trg storitev merjenja plina in električne energije kUMM v Nemčiji nastajajoči trg in da je skupni tržni delež strank, udeleženih v koncentraciji, v Nemčiji manjši od 5 %, tudi če bi se podtrgi še dodatno razdelili. Komisija je ugotovila, da koncentracija ni vplivala na ta trga.

428

Tožeča stranka navaja več argumentov v zvezi s protikonkurenčnimi učinki koncentracije na trge merilnih storitev.

429

Prvič, trditev tožeče stranke v zvezi s substitucijskimi, verižnimi in domino učinki, ki bi jih položaj družbe E.ON kot oUMM lahko povzročil v občinah, v katerih ima koncesijo za upravljanje omrežja za distribucijo električne energije in plina, je treba zavrniti iz istih razlogov, kot so navedeni v točki 423 zgoraj.

430

Komisija je v točkah od 406 do 409 izpodbijanega sklepa vsekakor navedla, da koncentracija ne bi znatno ovirala učinkovite konkurence zaradi neusklajenih učinkov, ki izhajajo iz vertikalnih povezav med trgi distribucijskih omrežij za plin in električno energijo višje v verigi, ki jih upravljajo ODS, in trgi merilnih storitev kUMM nižje v verigi v Nemčiji. Poudarila je namreč, da koncentracija ni spremenila zmožnosti družbe E.ON, da izključi konkurente kUMM, saj so bili ODS pred in po koncentraciji lokalni monopoli. Prav tako je menila, da je bila motivacija za izrinjenje majhna in se zaradi koncentracije ni bistveno povečala, saj je bil, prvič, skupni tržni delež strank, udeleženih v koncentraciji, na nastajajočem trgu merilnih storitev za plin in električno energijo kUMM v Nemčiji manjši od 5 %, drugič, ta trg je bil še v povojih in razvoj je bil na splošno še vedno zelo šibek, tretjič, na trg so vstopali udeleženci tudi iz drugih sektorjev in, četrtič, predpisi so od ODS zahtevali, da zagotovijo nediskriminatorno priključitev na omrežje in uporabo tega omrežja. Iz tega torej sledi, da je Komisija v nasprotju s trditvami tožeče stranke analizirala vertikalne učinke med tema trgoma.

431

Drugič, tožeča stranka trdi, da je družba E.ON zaradi koncentracije postala vodilni konkurent z 41 % odjemnih mest kot oUMM in ima tržni delež najmanj 44,14 %, če se upošteva dolžina omrežja, ali več kot 50 %, če se upošteva število oskrbovanih občin.

432

V zvezi s tem je treba spomniti, da Komisija pri opredelitvi trga merilnih storitev ni storila očitne napake pri presoji, kot je bilo ugotovljeno v točki 337 zgoraj. Zato tržni deleži strank, udeleženih v koncentraciji, kot oUMM, niso pomembni za analizo trga merilnih storitev za plin in električno energijo kUMM.

433

Vsekakor je treba ugotoviti, da je tožeča stranka uporabila samo svoje podatke, ne da bi pojasnila, zakaj so podatki, ki jih je uporabila Komisija, napačni.

434

Vendar ne zadostuje, da tožeča stranka uporabi podatke, ki se razlikujejo od tistih, ki jih je Komisija uporabila v izpodbijanem sklepu, da bi dokazala, da je Komisija storila očitno napako pri presoji, ne da bi predložila konkreten dokaz, da upoštevanje podatkov v izpodbijanem sklepu pomeni očitno napako pri presoji Komisije (glej v tem smislu sodbo z dne 7. junija 2013, Spar Österreichische Warenhandels/Komisija, T‑405/08, neobjavljena, EU:T:2013:306, točka 156).

435

Iz navedenega izhaja, da tožeča stranka ni dokazala, da so bili podatki, ki jih je uporabila Komisija in so pomembni za izračun tržnih deležev, napačni. Zato tožeča stranka ni dokazala, da je Komisija storila očitno napako pri presoji, ko je ugotovila, da koncentracija ni vplivala na trge oUMM in kUMM.

436

Tretjič, v zvezi s sposobnostjo izvajanja, ki se zahteva za izpolnitev zahtev glede človeških in tehničnih virov pri merilnih storitvah, in nacionalno prisotnostjo družbe E.ON, je Splošno sodišče ugotovilo, da je Komisija večkrat presojala prisotnost ponudnikov storitev brez blagovne znamke (white label), ki bi bili na voljo za zagotavljanje upravljanja merilnih postaj.

437

Kar zadeva morebitno opredelitev trga, je Komisija v točki 358 izpodbijanega sklepa ugotovila, da koncentracija ni prizadela trga za storitve brez blagovne znamke ali morebitnih podtrgov. V zvezi s tem je iz opombe 180 izpodbijanega sklepa razvidno, da je Komisija menila, da bodo storitve brez blagovne znamke vsaj ob sprejetju izpodbijanega sklepa in v bližnji prihodnosti bolj verjetno igrale vlogo v zvezi s trgi, na katerih obstaja obveznost zagotavljanja določenih storitev, ki jih je nato mogoče oddati zunanjim izvajalcem. Zato Komisija trga storitev brez blagovne znamke za merjenje plina in električne energije ni štela za trg kUUM, saj je trg kUMM še vedno v povojih in se s to dejavnostjo lahko ukvarjajo le udeleženci z lastnimi zmogljivostmi. V točki 178 in opombi 186 izpodbijanega sklepa je Komisija navedla, da je menila, da imajo storitve brez blagovne znamke za oUMM in kUMM verjetno lahko nacionalni obseg, saj ima večina, če ne vsi oUMM in kUMM, še vedno lokalni monopol, in da je za določeno velikost baze odjemalcev potrebna širša geografska pokritost. Poleg tega je Komisija v točki 359 izpodbijanega sklepa ugotovila, da skupni tržni delež strank, udeleženih v koncentraciji, ne presega 5 % na morebitnem podtrgu merilnih storitev brez blagovne znamke za električno energijo in plin.

438

Komisija je v točkah od 414 do 417 izpodbijanega sklepa presojala tudi vertikalne učinke med trgom oUMM nižje v verigi in trgom storitev brez blagovne znamke višje v verigi. Prvič, ugotovila je, da koncentracija ne bi bistveno ovirala učinkovite konkurence zaradi neusklajenih učinkov, ki izhajajo iz vertikalnih povezav med tema dvema trgoma, saj so bili oUMM višje v verigi lokalni monopoli in zato ni bilo konkurence ter je tržni delež strank, udeleženih v koncentraciji, na področju storitev brez blagovne znamke manjši od 5 %. Po drugi strani nižje v verigi koncentracija ni spremenila niti zmožnosti izrinjenja ponudnikov storitev brez blagovne znamke, saj so bili oUMM že lokalni monopoli, niti motivacije za blokiranje, ki se ni bistveno povečala zaradi zelo omejenega položaja strank, udeleženih v koncentraciji, na trgu storitev brez blagovne znamke nižje v verigi in majhnega povečanja zaradi koncentracije.

439

Podobno je Komisija v točkah 178 in 407 izpodbijanega sklepa ugotovila obstoj vstopov na trg in odsotnost ovir za vstop. Tako naj ne bi bilo opaznih ovir, ki bi omejevale ponudbo takih storitev na določeno regijo, glede na to, da večina oUMM in kUMM zagotavlja tudi take storitve brez blagovne znamke in da na nacionalni trg vstopajo novi udeleženci, kot sta družba Telefónica ali družba Deutsche Telekom, ki nista bili del tega sektorja.

440

V zvezi s tem tožeča stranka ni predložila nobenih dokazov, ki bi postavili pod vprašaj ugotovitve Komisije glede ponudnikov storitev brez blagovne znamke, ki bi se po mnenju Komisije lahko odzvali na potrebe oUMM in kUMM, ki nimajo zmogljivosti, potrebnih za pravilno delovanje števcev.

441

Kar zadeva dejstvo, da lahko nekateri potencialni občinski konkurenti zaradi svojih statutov ali nemških občinskih predpisov delujejo le na lokalni ravni, je Komisija upravičeno menila, da je to za konkurenco le drugotnega pomena, saj so take absolutne prepovedi veljale le za nekaj podjetij.

442

Četrtič, kar zadeva domnevne koristi ekonomije obsega in kupne moči kot oUMM, je Komisija v točkah 362 in 363 izpodbijanega sklepa ugotovila, da nekatere hipoteze, zlasti glede stroškov in ekonomije obsega, za družbi E.ON in innogy ter druge udeležence niso bile utemeljene. V podporo tej teoriji škode se tožeča stranka sklicuje na študijo LBD in študijo BET.

443

Graf 7 na strani 17 študije LBD, na katerega se sklicuje tožeča stranka, prikazuje oblikovanje cen za blagovne znamke družbe innogy na osnovnem območju družbe LSW Energie GmbH & Co KG, vendar tožeča stranka ni pojasnila, kako lahko ta podatek potrdi obstoj koristi ekonomije obsega in kupne moči zaradi koncentracije.

444

Tožeča stranka se opira na študijo BET in trdi, da so anketiranci pričakovali, da bo trg zaprt za nove udeležence. Vendar je upoštevnost in dokazna vrednost te študije za presojo konkurenčnega položaja na datum sprejetja izpodbijanega sklepa iz razlogov, navedenih v točki 205 zgoraj, omejena. Poleg tega odgovori na vprašanja 62, 63, 65 in 71 ne nasprotujejo ugotovitvam Komisije, kot so navedene v točki 439 zgoraj, glede odsotnosti ovir za vstop in prihoda novih konkurentov na trg.

445

Vsekakor tožeča stranka ne pojasni, kako bi lahko študija LBD in študija BET postavili pod vprašaj ugotovitve Komisije glede neobstoja vpliva na trge merilnih storitev in predvsem glede neverodostojnosti trditev, povezanih z ekonomijami obsega. V točki 363 izpodbijanega sklepa je Komisija namreč izpodbijala trditev, da bi lahko le nekateri veliki udeleženci donosno opravljali storitve upravljanja pametnih števcev. V zvezi s tem je Komisija ugotovila, da je to malo verjetno, ker je, najprej, opremo za Smart-Meter-Gateway in potrebno infrastrukturo dobavljalo več neodvisnih dobaviteljev, dalje, ker je bilo komercialno izkoriščanje možno od 100.000 do 300.000 pametnih števcev, kar je predstavljalo majhen delež skupnega števila števcev, poleg tega bi lahko dobavitelji z manjšim številom števcev še vedno sodelovali, da bi dosegli večji obseg, in končno, ker je vstop velikih udeležencev, ki so zunaj energetskega sektorja, na trg pokazal, da sta vstop na trg in s tem konkurenca mogoča.

446

Argumente tožeče stranke, ki se nanašajo na trg merilnih storitev, je zato treba zavrniti.

447

Kar zadeva trg električne mobilnosti, tožeča stranka najprej očita Komisiji, da je napačno presodila konkurenčni položaj zunaj avtocest na lokalni ravni.

448

V zvezi s tem Splošno sodišče najprej ugotavlja, da je Komisija v točki 381 izpodbijanega sklepa ugotovila, da je skupni tržni delež strank, udeleženih v koncentraciji, na področju polnilnih postaj za električna vozila zunaj avtocest v Nemčiji manjši od 20 %, tudi če se domneva ločen trg za običajne in hitre polnilne postaje. Drugič, Komisija je v točki 384 izpodbijanega sklepa ugotovila, da sta stranki, udeleženi v koncentraciji, upravljali zelo malo javnih ultrahitrih polnilnih postaj zunaj avtocest in da so številni veliki konkurenti, kot so družbe Allego, EnBW ali Ionity, načrtovali podobno ali še obsežnejšo širitev ultrahitrih polnilnih postaj kot navedeni stranki. Poleg tega je Komisija v točki 385 izpodbijanega sklepa ugotovila, da je na nacionalni ravni obstajalo več sedanjih in prihodnjih konkurentov, kot sta družba Deutsche Telekom ali družba Volkswagen, in da je zadnjenavedena objavila svojo namero, da vstopi na trg električne mobilnosti, ter je nameravala postaviti javne polnilne postaje za električna vozila v prostorih svojih 4000 partnerskih trgovcev in servisov v Evropi. Nazadnje je Komisija v točki 386 izpodbijanega sklepa ugotovila, da tudi na 16 lokalnih območjih zunaj avtocest, ki jih je opredelila in na katerih je bil skupni tržni delež strank, udeleženih v koncentraciji, večji od 25 % oziroma je bila delta Herfindahl‑Hirschmanovega indeksa večja od 150, koncentracija verjetno ne bo znatno ovirala konkurence, saj, prvič, so bili prisotni drugi konkurenti, vključno z udeleženci, specializiranimi za električno mobilnost, in občinskimi javnimi podjetji, drugič, so na nekaterih od teh območij konkurenti napovedali načrte za širitev, tretjič, je bilo povečanje zmogljivosti zaradi koncentracije pogosto manjše od 10 % tržnih deležev in, četrtič, so bila nekatera območja v neposredni bližini velikih mest ali drugih občin zato izpostavljena konkurenčnemu pritisku.

449

Iz tega sledi, da je Komisija opravila skladno in celovito analizo konkurenčnih dejavnikov z vidika najmanjšega možnega trga, tudi zunaj avtoceste, zlasti glede na tržne deleže strank, udeleženih v koncentraciji, njihovo konkurenčno bližino, strukturo trga in ovire za vstop na trg.

450

Na drugem mestu, tožeča stranka navaja več argumentov v zvezi s protikonkurenčnimi učinki koncentracije na trg električne mobilnosti. Tako tožeča stranka na podlagi študije BET v bistvu trdi, prvič, da mali dobavitelji ne bodo mogli razviti omrežja za polnjenje na nacionalni ravni, drugič, da bodo ekonomije obsega, ki jih je družba E.ON dosegla s koncentracijo, imele učinek izrinjanja in, tretjič, da izginotje družbe innogy odpravlja večino konkurence.

451

V zvezi s tem je Komisija ugotovila, da koncentracija ne bi znatno ovirala učinkovite konkurence zaradi neusklajenih horizontalnih učinkov, ki izhajajo iz prekrivanja dejavnosti strank, udeleženih v koncentraciji, na trgih postavitve in upravljanja polnilnih postaj zunaj avtocest v Nemčiji, zlasti iz razlogov, podrobno opisanih v točki 448 zgoraj.

452

V zvezi z ugotovitvami tožeče stranke, ki se opira na študijo BET, je treba k temu, da sta upoštevnost in dokazna vrednost te študije omejeni (glej točko 205 zgoraj), dodati, da ta študija ni dovolj reprezentativna za stanje konkurence na trgu električne mobilnosti, saj so udeleženci le podjetja za energetsko oskrbo in ODS, medtem ko so v tem sektorju dejavna podjetja iz drugih sektorjev, kot so družbe Deutsche Telekom, Volkswagen, Ionity, Shell ali BP, pa tudi podjetja, specializirana za električno mobilnost, kot so družbe Fastned, eLoaded, ChargePoint ali Allego.

453

Tožeča stranka tudi navaja, da v skladu s stranjo 19 predstavitve stanja na trgu, ki jo je 9. januarja 2019 pripravila družba LBD Beratungsgesellschaft, tržni delež družbe E.ON po koncentraciji do zdaj znaša 33 %. Iz te predstavitve je razvidno, da je skupni tržni delež družb E.ON in innogy znašal pravzaprav 21,2 %. Tožeča stranka ne pojasni, od kod izvira 12‑odstotna razlika. Poleg tega ta predstavitev tožeče stranke kaže tudi na prisotnost več konkurentov z nezanemarljivimi tržnimi deleži, kot je [zaupno]. Ti odstotki so v razponu ocen in so v skladu z ugotovitvami Komisije, ki meni, da tržni deleži družbe E.ON po koncentraciji ne bodo presegli 20 % in da je na trgu več konkurentov.

454

Vsekakor je tožeča stranka uporabila samo svoje podatke, ne da bi pojasnila, zakaj podatki, ki jih je uporabila Komisija, niso točni. Kot pa je bilo opozorjeno v točki 434 zgoraj, ne zadošča, da tožeča stranka za ugotovitev očitne napake pri presoji, ki naj bi jo storila Komisija, uporabi podatke, ki se razlikujejo od podatkov, ki jih je Komisija uporabila v izpodbijanem sklepu, ne da bi predložila konkreten dokaz, da gre pri upoštevanju podatkov v izpodbijanem sklepu za očitno napako pri presoji. Iz navedenega izhaja, da tožeča stranka ni dokazala, da so bili podatki, ki jih je uporabila Komisija, napačni.

455

Tožeča stranka navaja, da je Monopolkommission (komisija za monopole, Nemčija) v okviru svojega sedmega sektorskega poročila o energiji za leto 2019 poudarila zaskrbljujoče regionalne koncentracije in pomanjkanje konkurence na lokalni ravni. Pripomniti je treba, da ker je bilo poročilo sprejeto po izpodbijanem sklepu, ga Komisija ni imela na voljo in zato v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 194 zgoraj, ni pomembno za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa. Celovit prikaz trga iz tega poročila nikakor ne postavlja pod vprašaj analize lokalnih dejavnikov, kot je podrobno opisana v točki 448 zgoraj. Splošno sodišče opozarja, da je iz strani 96 in naslednjih tega poročila razvidno, da je trg električne mobilnosti nastajajoči trg. Natančneje, iz točke 244 poročila izhaja, da je, kot je Komisija ugotovila v izpodbijanem sklepu, „zagotovo nemogoče napovedati prihodnji razvoj električne mobilnosti“. Tožeča stranka nikakor ne opredeli, kateri elementi tega dokaza bi lahko kazali na obstoj očitne napake, ki bi jo bilo mogoče pripisati Komisiji.

456

Tožeča stranka torej ni dokazala, da je Komisija storila očitno napako pri presoji v zvezi s trgom električne mobilnosti.

457

Iz vsega navedenega izhaja, da je treba tretji očitek, ki se nanaša na napačno presojo učinkov na trg merilnih storitev in trg električne mobilnosti, zavrniti.

458

Tožeča stranka trdi, da je Komisija v točkah od 428 do 432 izpodbijanega sklepa le zelo površno obravnavala rešitve za stranke, ki temeljijo na podatkih s področja energije, zlasti v zvezi z velepodatki in inovativnimi sveženjskimi proizvodi.

459

Na prvem mestu, v zvezi z velepodatki naj bi bil boljši dostop do številnih podatkov, zlasti v okviru širjenja pametnih števcev in vzpostavitve trga za kUMM, bistven dejavnik konkurenčnosti, saj naj bi ti podatki omogočali lažje razumevanje potreb potrošnikov ter učinkovitejše prilagajanje proizvodov in storitev strankam. S tega vidika naj bi družba E.ON bolje poznala gospodinjstva in male poslovne odjemalce, vedenje uporabnikov infrastrukture za polnjenje glede uporabe in polnjenja ter konkurenčno upravljanje merilnih postaj. Po mnenju tožeče stranke Komisija teh točk ni dovolj preučila.

460

Na drugem mestu, družba E.ON naj bi imela konkurenčno prednost pri inovativnih rešitvah in paketnih ponudbah.

461

Na tretjem mestu, tožeča stranka trdi, da bo močna prisotnost strank, udeleženih v koncentraciji, na trgu po koncentraciji olajšala navzkrižno prodajo.

462

Komisija ob podpori družbe E.ON trdi, da je v zadostni meri preučila učinke rešitev za stranke, ki temeljijo na podatkih strank, ne da bi pri tem storila napako pri presoji.

463

Ugotoviti je treba, da je Komisija v oddelku 7.4 izpodbijanega sklepa analizirala druge teorije škode. Komisija je zlasti analizirala teorije škode v zvezi z dostopom do podatkov strank v točkah od 422 do 427 in paketne ponudbe storitev, povezanih z energijo, v točkah od 428 do 435.

464

Na prvem mestu, kar zadeva dostop do podatkov, je Komisija v točki 423 izpodbijanega sklepa ugotovila, da družba E.ON zaradi koncentracije ne bi imela dostopa do bolj raznolikih vrst podatkov od tistih, ki so bili vsaki od strank na voljo že pred koncentracijo, temveč bi imela dostop do več istovrstnih informacij. Komisija je iz tega sklepala, da razpoložljivost večjega števila informacij iste vrste ne pomeni nujno dodane vrednosti in da bi se ekonomije obsega, ki bi jih lahko prinesle, zmanjšala. Podobno je Komisija v točkah 424 in 425 izpodbijanega sklepa ugotovila, da je prva raziskava trga pokazala, da obstaja precejšnja negotovost glede najmanjše količine in vrste podatkov, potrebnih za razvoj novih energetskih rešitev. Poleg tega je Komisija analizirala tveganje izrinjanja in na podlagi prve raziskave trga ugotovila, da je več konkurentov, vključno z mestnimi oziroma občinskimi javnimi podjetji, že ponujalo ali razvijalo različne rešitve, ki temeljijo na podatkih, bodisi sami bodisi v sodelovanju z drugimi udeleženci. Podobno so prva raziskava trga in notranji dokumenti strank, udeleženih v koncentraciji, pokazali, da so velika podjetja, kot so Google, Amazon, Samsung, Bosch in Phillips, tudi v sodelovanju z malimi trgovci z energijo na drobno že ponujala ali nameravala ponujati storitve ali proizvode, povezane s pametnim domom in podatki. Poleg tega je Komisija v točki 427 izpodbijanega sklepa navedla, da bi morala ureditev zbiranja in uporabe podatkov zmanjšati tveganje zlorabe ali diskriminacije s strani vertikalno integriranih podjetij.

465

V zvezi s tem tožeča stranka navaja, da Komisija ni dovolj analizirala dostopa do podatkov strank, vendar pa ni predložila nobenega dokaza, da bo družba E.ON po koncentraciji lahko ravnala drugače kot pred njo, glede na to, da ima že zdaj obsežen dostop do podatkov strank. Tožeča stranka tudi ni predložila nobenih dokazov o konkretni škodi, ki bi nastala z zagotavljanjem ponudb, ki bi bile bolj prilagojene strankam. Poleg tega bi bilo lahko zagotavljanje bolje prilagojenih ponudb samo po sebi koristno za potrošnike, če to ne povzroči monopolizacije trga z izrinjanjem konkurentov s trga. Ker torej ni dokazov o morebitnih učinkih izrinjanja, tožeča stranka ni dokazala, da je Komisija storila očitno napako pri presoji.

466

Na drugem mestu, kar zadeva inovativne rešitve in paketne ponudbe, je Komisija v točkah od 432 do 435 izpodbijanega sklepa pripomnila, da je več konkurentov, tudi nekaterih manjših, že zdaj predlagalo ali razvijalo paketne ponudbe, pri čemer je ideja združevanja proizvodov v pakete v tem sektorju običajna. Navedla je, da ti konkurenti ponujajo te ponudbe sami ali v sodelovanju, da se številni multinacionalni udeleženci zanimajo za paketne ponudbe in energetske platforme ter da imajo verjetno zmožnosti navzkrižne prodaje in finančna sredstva, primerljiva s tistimi, ki jih imata stranki, udeleženi v koncentraciji. Nazadnje je poudarila, da so nekatera od teh podjetij velika in finančno močna podjetja, ki že delujejo na tako imenovanih trgih „Business-to-Consumer“ (B2C), torej podjetja, ki se osredotočajo na posamezne stranke na drugih trgih, in imajo torej že veliko bazo strank, ki jim lahko prodajajo navzkrižno.

467

V zvezi s tem tožeča stranka ni navedla ničesar glede informacij, ki bi bile Komisiji na voljo pred sprejetjem izpodbijanega sklepa in ki bi nakazovale, da bi lahko finančna moč družbe E.ON, paketna ali navzkrižna prodaja ali na splošno inovativne rešitve, ki izhajajo iz koncentracije, imele protikonkurenčne učinke. Tožeča stranka niti ni predložila dokazov, ki bi ovrgli prisotnost in vstop na trg konkurentov, ki bi lahko izvajali konkurenčni pritisk na stranki, udeleženi v koncentraciji, ali neobstoj dokazov o ovirah za vstop ali širitev. Tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza v podporo trditvi, da se bo po koncentraciji portfelj družbe E.ON razširil zaradi pridobitve doslej nerazpoložljivih zmogljivosti. Nasprotno, portfelja družb E.ON in innogy sta bila pred koncentracijo geografsko komplementarna, tako da bo imela družba E.ON po koncentraciji enake zmogljivosti, vendar na več lokacijah. Iz tega izhaja, da gre pri trditvah tožeče stranke za neutemeljene hipoteze, ki ne izpolnjujejo zahtevanega dokaznega standarda.

468

Glede na vse navedeno je treba četrti očitek, ki se nanaša na napačno presojo učinkov rešitev za stranke, ki temeljijo na podatkih strank, zavrniti.

469

Tožeča stranka v bistvu trdi, da razdelitev faz vrednostne verige v sektorju električne energije med družbi E.ON in RWE pomeni prepovedano omejevanje konkurence, ker je v nasprotju s členom 101 PDEU.

470

Komisija ob podpori družbe RWE trdi, da nima nobenega dokaza o kršitvi člena 101(1) PDEU.

471

V zvezi z domnevno razdelitvijo trga električne energije, ki naj bi bila posledica celotne koncentracije, tožeča stranka v bistvu trdi, da sta si družbi RWE in E.ON s tem poslom med seboj razdelili trg električne energije v celoti in s tem omejili konkurenco v nasprotju s členom 101 PDEU.

472

Poudariti je treba, da se, kot izhaja iz člena 21(1) Uredbe št. 139/2004, ta uredba uporablja samo za koncentracije, kot so opredeljene v členu 3 te uredbe, za katere se Uredba Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov [101] in [102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205) načeloma ne uporablja. Po drugi strani pa se zadnjenavedena uredba še vedno uporablja za ravnanja podjetij, pri katerih sicer ne gre za koncentracijo v smislu Uredbe št. 139/2004, vendar lahko med njimi pride do koordinacije, ki je v nasprotju s členom 101 PDEU, zaradi česar so ta ravnanja pod nadzorom Komisije ali nacionalnih organov za varstvo konkurence (sodba z dne 7. septembra 2017, Austria Asphalt, C‑248/16, EU:C:2017:643, točki 32 in 33).

473

Dejstvo, da se izpodbijani sklep nanaša na koncentracijo, ni sporno. Glede na navedeno je očitek kršitve člena 101 PDEU brezpredmeten.

474

Tožeča stranka trdi, da so zaveze, ki jih je ponudila družba E.ON in jih je Komisija razglasila za zavezujoče, v Nemčiji omejene na trg električne energije za ogrevanje in trg polnilnih postaj za električna vozila na avtocestah in da ne morejo odpraviti obstoječih dvomov glede konkurence.

475

Na prvem mestu, prenos približno 260.000 odjemalcev na trgu električne energije za ogrevanje naj bi se nanašal na trg, ki se razlikuje od trga maloprodajne dobave električne energije gospodinjstvom in malim poslovnim odjemalcem, na katerem bi koncentracija povzročila škodo konkurenci.

476

Na drugem mestu, opustitev upravljanja 34 polnilnih postaj na avtocestah od več kot 11.000, ki jih je imela družba E.ON v lasti pred koncentracijo, naj ne bi imela nikakršnega učinka varstva konkurence.

477

Komisija trdi, da je ta očitek nedopusten, ker tožeča stranka ni pojasnila, kakšne bi bile potrebne obveznosti. Komisija podredno trdi, da dodatne obveznosti niso bile potrebne.

478

Analizirati je treba ugovor nedopustnosti, ki ga uveljavlja Komisija, po mnenju katere je ta očitek nedopusten, ker tožeča stranka ni pojasnila, katere bi bile potrebne obveznosti.

479

V zvezi s tem je treba spomniti, da mora tožeča stranka dokazati, kako so presoje iz izpodbijanega sklepa napačne (glej v tem smislu sodbo z dne 18. maja 2022, Wieland-Werke/Komisija, T‑251/19, neobjavljena, EU:T:2022:296, točka 438).

480

Prav tako je treba spomniti, da mora na podlagi člena 21 Statuta Sodišča Evropske unije in člena 76(d) Poslovnika Splošnega sodišča tožba vsebovati kratek povzetek tožbenih razlogov. Ta mora biti dovolj jasen in natančen, da toženi stranki omogoči pripravo obrambe, Splošnemu sodišču pa, da odloči o tožbi, po potrebi brez dodatnih podatkov. V tožbi mora biti zato natančno določen tožbeni razlog, na katerem tožba temelji, tako da samo z njegovo abstraktno navedbo zahteve iz Poslovnika niso izpolnjene. Podobno se zahteva pri očitku, navedenem v utemeljitev tožbenega razloga (glej sodbo z dne 18. maja 2022 v zadevi Wieland-Werke/Komisija, T‑251/19, neobjavljena, EU:T:2022:296, točka 59 in navedena sodna praksa).

481

V tem primeru tožeča stranka zgolj trdi, da zaveze ne odpravijo težav glede konkurence, vendar ne pojasni, zakaj naj bi bilo tako, in ne predloži nobenega dokaza, da zaveze niso primerne za neposredno in zadostno razrešitev težav, ugotovljenih med postopkom nadzora nad koncentracijo, ne da bi bilo treba poslati obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.

482

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni predložila nobenega argumenta, s katerim bi dokazala, da je Komisija storila očitno napako pri presoji, ko je ugotovila, da je bila zaradi zavez, ki jih je predlagala družba E.ON, koncentracija lahko združljiva z notranjim trgom. Zato Komisija ni mogla ustrezno pripraviti svoje obrambe, Splošno sodišče pa ne odločiti o vprašanju, ali je Komisija storila očitno napako pri presoji, ko je analizirala zaveze, ki jih je predlagala družba E.ON.

483

Zato je treba ta očitek razglasiti za nedopusten.

484

Ker je treba vse očitke zavrniti, je treba tretji del petega tožbenega razloga zavrniti v celoti.

485

Glede na vse navedeno je treba ugotoviti, da Komisija v nasprotju s trditvami tožeče stranke ni storila očitnih napak pri presoji, ko je ugotovila, da koncentracija, če so izpolnjene končne zaveze, ne vzbuja resnih dvomov glede združljivosti z notranjim trgom v smislu člena 8(2) Uredbe št. 139/2004.

486

Iz tega izhaja, da je treba peti tožbeni razlog zavrniti v celoti.

[…]

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (peti razširjeni senat)

razsodilo: