–

za Nemzeti Útdíjfizetési Szolgáltató Zrt. M. Tändler, Rechtsanwalt,

–

za Evropsko komisijo M. Heller in I. Zaloguin, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 1(1) Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 2012, L 351, str. 1).

2

Ta predlog je bil vložen v sporu med madžarsko delniško družbo Nemzeti Útdíjfizetési Szolgáltató Zrt. s sedežem v Budimpešti (Madžarska) in osebo NW s stalnim prebivališčem v Nemčiji zaradi predloga za izterjavo pristojbine za uporabo ceste, za katero velja obveznost plačila cestnine.

3

V uvodnih izjavah 10 in 15 Uredbe št. 1215/2012 je navedeno:

[…]

4

Člen 1(1) navedene uredbe določa:

„Ta uredba se uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na naravo sodišča. Zlasti ne zajema davčnih, carinskih ali upravnih zadev ali odgovornosti države za dejanja in opustitve pri izvajanju državne oblasti (acta iure imperii).“

5

Člen 4(1) navedene uredbe določa:

„Ob upoštevanju določb te uredbe so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice.“

6

Zakon št. I iz leta 1988 o cestnem prometu (v nadaljevanju: zakon o cestnem prometu) v členu 33/A(1) določa, da je treba za uporabo nekaterih cest plačati pristojbino za uporabo. V primeru njenega neplačila pa je treba plačati dodatno pristojbino.

7

Na podlagi tega zakona je pristojni minister pooblaščen, da za uporabo nekaterih cest z uredbo uvede cestnino ter določi višino pristojbin za uporabo in dodatnih pristojbin, ki jih mora plačati registrirani imetnik vozila.

8

Zakon o cestnem prometu je pravna podlaga za uredbo ministra za gospodarstvo in promet št. 36/2007 o pristojbini za uporabo avtocest, hitrih cest in glavnih cest (v nadaljevanju: uredba št. 36/2007).

9

V skladu s členom 1 uredbe št. 36/2007 se ceste, za katere velja obveznost plačila cestnine, uporabljajo „v okviru zasebnopravnega razmerja“.

10

Višina pristojbine za uporabo je določena v členu 6 te uredbe. V skladu z odstavkom 6 tega člena je treba za osebni avtomobil kategorije D1 plačati tedensko pristojbino v višini 2975,00 madžarskih forintov (HUF) (približno 10 EUR).

11

V členu 7/A(1) navedene uredbe je določeno, da je treba plačati dodatno pristojbino, če se ugotovi, da za vozilo ni veljavnega cestninskega listka. V odstavku 7 tega člena je določeno, da to pristojbino pobira družba Nemzeti Útdíjfizetési Szolgáltató.

12

V členu 7/A(10) v povezavi s Prilogo 1, točka 1, k uredbi št. 36/2007 je določena višina dodatne pristojbine. Pri plačilu v 60 dneh po prejemu poziva za plačilo je višina te pristojbine določena na 14.875 HUF (približno 50 EUR). Če v 60 dneh po prejemu poziva za plačilo do plačila ne pride, se navedena pristojbina zviša na 59.500,00 HUF (približno 190 EUR).

13

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je pooblastila družbo Ungarische Autobahn Inkasso GmbH (v nadaljevanju: UAI) s sedežem v Eggenfeldnu (Nemčija) za identifikacijo v Nemčiji registriranih motornih vozil oziroma njihovih imetnikov, ki morajo plačati dodatno pristojbino, ter za pobiranje te pristojbine.

14

Po tem, ko družba UAI identificira imetnika zadevnega vozila s pomočjo registrske tablice tega vozila, od njega s prvim opominom terja dodatno pristojbino v višini 14.875 HUF skupaj z njenimi stroški za izterjavo. Če po tem prvem opominu ni plačila, se znesek dodatne pristojbine poviša na 59.500 HUF.

15

Oseba NW je imetnik vozila, registriranega v Nemčiji. Ta oseba se je 19. decembra 2019 na Madžarskem s tem vozilom kratek čas vozila po cesti, za uporabo katere velja obveznost plačila cestnine, preden je kupila zahtevani cestninski listek.

16

Družba UAI je z opominom z dne 10. marca 2020 od osebe NW zahtevala plačilo dodatne pristojbine skupaj s stroški za izterjavo. Ker se oseba NW ni odzvala, ji je bil 13. maja 2020 poslan drugi opomin za izterjavo zvišane naknadne pristojbine skupaj s stroški obdelave, stroški za identifikacijo imetnika vozila, pavšalnimi stroški in davkom na dodano vrednost.

17

Tožeča stranka v okviru postopka v glavni stvari od osebe NW terja skupni znesek 260,76 EUR. Meni, da spor temelji na pogodbenem zasebnopravnem razmerju, in navaja, da je treba za izterjavo njene terjatve uporabiti pravila splošnega prava.

18

Predložitveno sodišče se sprašuje o obsegu pojma „civilne in gospodarske zadeve“ v smislu člena 1(1) Uredbe št. 1215/2012, da bi ugotovilo, ali postopek, kot je ta v postopku v glavni stvari, spada pod ta pojem.

19

Po mnenju tega sodišča je treba v primeru, da uporabnik ceste, za katero velja obveznost plačila cestnine, ni kupil cestninskega listka, dodatno pristojbino obravnavati kot enostransko naloženo kazen na podlagi javnopravne norme in ta pristojbina ni omejena zgolj na plačilo za opravljeno storitev v smislu točke 36 sodbe z dne 9. marca 2017, Pula parking, C‑551/15, EU:C:2017:193. Določitev in pobiranje te pristojbine, ki ima po mnenju tega sodišča naravo kazni, bi zato bilo treba opredeliti kot oblastveni akt in posledično izključiti iz stvarnega področja uporabe Uredbe št. 1215/2012.

20

V teh okoliščinah je Amtsgericht Lennestadt (okrajno sodišče v Lennestadtu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 1(1) Uredbe [št. 1215/2012] razlagati tako, da na področje uporabe te uredbe spada sodni postopek, ki se začne proti fizični osebi s stalnim prebivališčem v drugi državi članici na predlog državne družbe, zato da ta pobere pristojbino z naravo kazni zaradi neupravičene uporabe ceste, za katero velja obveznost plačila cestnine?“

21

Če je iz sodne prakse mogoče jasno sklepati, kakšen je odgovor na vprašanje za predhodno odločanje, ali če ta odgovor ne dopušča nobenega razumnega dvoma, lahko Sodišče na podlagi člena 99 svojega poslovnika, na predlog sodnika poročevalca in po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odloči z obrazloženim sklepom.

22

To določbo je treba uporabiti pri tem predlogu za sprejetje predhodne odločbe.

23

Predložitveno sodišče želi z vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 1(1) Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da pod pojem „civilne in gospodarske zadeve“ v smislu te določbe spada tožba za sodno izterjavo pristojbine za uporabo ceste, za katero velja obveznost plačila cestnine, ki jo vloži družba, pooblaščena na podlagi zakona.

24

Glede pojma „civilne in gospodarske zadeve“ iz člena 1(1) Uredbe št. 1215/2012 je Sodišče že večkrat razsodilo, da zato, da bi se kar najbolj zagotovili enakost in enotnost pravic in obveznosti, ki za države članice in zainteresirane osebe izhajajo iz te uredbe, tega pojma ni mogoče razlagati kot zgolj napotitev na notranje pravo države članice. Navedeni pojem je treba šteti za avtonomen pojem, ki ga je treba razlagati s sklicevanjem na cilje in ureditev navedene uredbe na eni strani ter splošna načela, ki izhajajo iz nacionalnih pravnih ureditev, na drugi strani (sodba z dne 28. februarja 2019, Gradbeništvo Korana, C‑579/17, EU:C:2019:162, točka 46 in navedena sodna praksa).

25

Da bi se ugotovilo, ali sodni postopek spada pod pojem „civilne in gospodarske zadeve“ v smislu člena 1(1) Uredbe št. 1215/2012 in posledično na področje uporabe te uredbe, je treba ugotoviti, kakšna sta pravno razmerje med strankami spora in predmet spora, oziroma preučiti podlago in podrobna pravila za uveljavljanje vloženega pravnega sredstva (sodba z dne 16. julija 2020, Movic in drugi, C‑73/19, EU:C:2020:568, točka 37 in navedena sodna praksa).

26

Nekateri spori med javnim organom in osebo zasebnega prava tako lahko spadajo na področje uporabe Uredbe št. 1215/2012, kadar se pravno sredstvo nanaša na dejanja, storjena iure gestionis, vendar je drugače, kadar javni organ ravna v okviru izvajanja javne oblasti (sodba z dne 25. marca 2021, Obala i lučice, C‑307/19, EU:C:2021:236, točka 63 in navedena sodna praksa).

27

Kadar ena od pravdnih strank izvaja prerogative javne oblasti, ki niso pooblastila, ki spadajo k pravilom, ki veljajo v razmerjih med posamezniki, se ta spor namreč izključi iz „civilnih in gospodarskih zadev“ v smislu člena 1(1) Uredbe št. 1215/2012 (sodba z dne 3. septembra 2020, Supreme Site Services in drugi, C‑186/19, EU:C:2020:638, točka 57 in navedena sodna praksa).

28

Poleg tega dejstvo, da imajo nekatere dejavnosti javni namen, kot tako ni zadosten element, da se te dejavnosti obravnavajo, kot da se izvajajo iure imperii, če pri njih ne gre za izvajanje pooblastil, ki ne spadajo k pravilom, ki veljajo v razmerjih med posamezniki (sodba z dne 3. septembra 2020, Supreme Site Services in drugi, C‑186/19, EU:C:2020:638, točka 66 in navedena sodna praksa).

29

V obravnavani zadevi je, kar zadeva predmet tožbe v glavni stvari, iz predložitvene odločbe razvidno, da se ta nanaša na izterjavo terjatve, ki ustreza dodatni pristojbini za uporabo ceste, za katero velja obveznost plačila cestnine. Nacionalna zakonodaja za neizpolnjevanje obveznosti plačila pristojbine za uporabo take ceste namreč določa zvišanje osnovnega zneska. V obravnavanem primeru zahtevani znesek ustreza tej dodatni pristojbini, skupaj z drugimi stroški v zvezi s postopkom identifikacije imetnika vozila in izterjavo. Ta tožba, ki jo je vložila tožeča stranka v postopku v glavni stvari, se nanaša na zasebnopravno razmerje v smislu uredbe št. 36/2007.

30

Kot je razvidno iz predložitvene odločbe, sta tako znesek pristojbine za uporabo v postopku v glavni stvari kot tudi znesek dodatne dajatve določena s to uredbo, pri čemer tožeča stranka v postopku v glavni stvari nima nobene diskrecijske pravice glede ustreznosti njune uporabe. Čeprav dodatna pristojbina povzroči znatno povečanje prvotno dolgovanega zneska, pa iz informacij, ki so na voljo Sodišču, ni razvidno, da bi pomenila kazen za kateri koli prometni prekršek. Kot je namreč pojasnila navedena tožeča stranka v pisnih stališčih, se obveznost plačila pristojbine za uporabo in dodatne pristojbine razlikuje od pristojnosti pristojnega organa, da na podlagi člena 21(2) zakona o cestnem prometu naloži globo v višini od 10.000 do 300.000 HUF (približno od 25 do 830 EUR), če lastnik vozila ne izpolni svoje obveznosti plačila cestnin.

31

V zvezi s podlago in podrobnimi pravili za vložitev tožbe v postopku v glavni stvari je treba poudariti, da tožeča stranka v postopku v glavni stvari terja dodatne pristojbine v skladu s pravili splošnega prava v postopku, ki ga je sprožila pred predložitvenim sodiščem.

32

Poleg tega v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča postopek spada pod „civilne in gospodarske zadeve“ v smislu člena 1(1) Uredbe št. 1215/2012, če tožeča stranka ne podeli izvršilnega naslova sama sebi z odstopanjem od pravil splošnega prava, temveč je z nacionalnimi predpisi le pooblaščena za izterjavo dodatnih pristojbin skupaj s stroški te izterjave in za sprožitev sodnih postopkov za to (glej v tem smislu sodbe z dne 12. septembra 2013, Sunico in drugi, C‑49/12, EU:C:2013:545, točka 39; z dne 9. marca 2017, Pula Parking, C‑551/15, EU:C:2017:193, točka 37, in z dne 25. marca 2021, Obala i lučice, C‑307/19, EU:C:2021:236, točka 71).

33

Iz navedenega sledi, da niti za pravno razmerje med strankama postopka, kot je ta v glavni stvari, niti za podlago in niti za podrobna pravila za sprožitev takega postopka ni mogoče šteti, da kažejo na izvajanje prerogativ javne oblasti v smislu prava Unije, tako da je treba šteti, da je tak postopek zajet s pojmom „civilne in gospodarske zadeve“ v smislu člena 1(1) Uredbe št. 1215/2012 in da spada na področje uporabe te uredbe.

34

Na podlagi zgoraj navedenih ugotovitev je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 1(1) Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da pod pojem „civilne in gospodarske zadeve“ v smislu te določbe spada postopek za sodno izterjavo pristojbine za uporabo ceste, za katero velja obveznost plačila cestnine, ki ga sproži družba, pooblaščena na podlagi zakona, ki razmerje, izhajajoče iz te uporabe, opredeljuje kot zasebnopravno razmerje.

35

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški navedenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat) sklenilo:

Člen 1(1) Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da pod pojem „civilne in gospodarske zadeve“ v smislu te določbe spada postopek za sodno izterjavo pristojbine za uporabo ceste, za katero velja obveznost plačila cestnine, ki ga sproži družba, pooblaščena na podlagi zakona, ki razmerje, izhajajoče iz te uporabe, opredeljuje kot zasebnopravno razmerje.