1.

Ali je treba člen 19(1), drugi odstavek, PEU, v povezavi s členom 47 Listine o temeljnih pravicah razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kakršna sta člen 47b(5) in (6) v povezavi s členom 30(1) in členom 24(1) ustawa z dnia 27 lipca 2001 r. – Prawo o ustroju sądów powszechnych, (zakon z dne 27. julija 2001 o organizaciji splošnih sodišč, Poljska), na podlagi katere je organ nacionalnega sodišča, kakršen je kolegij sodišča, pristojen, da sodnika tega sodišča razreši obveznosti, da odloči o delu ali vseh zadevah, ki so mu bile dodeljene, pri čemer:

2.

Ali je treba določbe navedene v prvem vprašanju in načelo primarnosti razlagati tako, da nacionalnemu sodišču, ki obravnava zadevo v okviru kazenskega postopka, ki spada na področje uporabe Direktive 2016/343 (1) in katerega sodnik je bil razrešen obveznosti obravnavanja zadev na način, opisan v prvem vprašanju, in vsem državnim organom dopuščajo (oziroma jih zavezujejo), da ne upoštevajo akta kolegija sodišča in drugih aktov, ki mu sledijo, kot so sklepi o predodelitvi zadev, vključno z zadevo v glavni stvari, z neupoštevanjem razrešitve sodnika, tako da bi bil lahko on še naprej del senata, ki odloča o tej zadevi?

3.

Ali je treba določbe navedene v prvem vprašanju in načelo primarnosti razlagati tako, da zahtevajo, da v nacionalnem pravnem redu v zvezi s kazenskim postopkom, ki spada na področje uporabe Direktive 2016/34, obstajajo taki ukrepi, ki strankam v postopku, kakršne so obtoženci v postopku v glavni stvari, zagotavljajo nadzor in pravno sredstvo zoper odločbe, navedene v [prvem vprašanju], ki vodijo do spremembe sodečega senata sodišča, in s tem razrešitve sodnika, ki mu je bila zadeva dodeljena, obveznosti odločanja o tej zadevi, kot je opisano v prvem vprašanju?