–

za Financijska agencija S. Pejaković, pooblaščenka,

–

za hrvaško vlado G. Vidović Mesarek, agentka,

–

za Evropsko komisijo K. Herrmann, M. Mataija in P. J. O. Van Nuffel, agenti,

1

Predlogi za sprejetje predhodne odločbe se nanašajo na razlago člena 19(1), drugi pododstavek, PEU in člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

2

Ti predlogi so bili vloženi v okviru treh sporov, in sicer v prvih dveh sporih med Financijska agencija (finančna agencija, Hrvaška) na eni strani ter družbama HANN-INVEST d.o.o. (C‑554/21) in MINERAL-SEKULINE d.o.o. (C‑622/21) na drugi strani zaradi izterjave stroškov te agencije v zvezi z dejavnostmi, ki jih je ta agencija izvajala v okviru postopka zaradi insolventnosti, v drugem sporu pa v zvezi s predlogom družbe UDRUGA KHL MEDVEŠČAK ZAGREB za začetek postopka prisilne poravnave (C‑727/21).

3

Člen 14 Zakon o sudovima (zakon o sodiščih) (Narodne novine, št. 28/13, 33/15, 82/15, 82/16, 67/18, 126/19, 130/20) določa:

„1.   Na Hrvaškem sodno oblast izvajajo redna sodišča, specializirana sodišča in Vrhovni sud (vrhovno sodišče, Hrvaška).

[…]

3.   Specializirana sodišča so Trgovački sudovi (gospodarska sodišča, Hrvaška), Upravni sudovi (upravna sodišča, Hrvaška), Visoki trgovački sud (višje gospodarsko sodišče, Hrvaška), Visoki upravni sud (višje upravno sodišče, Hrvaška), Visoki prekršajni sud (višje prekrškovno sodišče, Hrvaška) in Visoki kazneni sud (višje kazensko sodišče, Hrvaška).

4.   Najvišje sodišče na Hrvaškem je Vrhovni sud (vrhovno sodišče).

[…]“

4

Člen 24 tega zakona določa:

„Visoki trgovački sud (višje gospodarsko sodišče)

1.   odloča o pritožbah zoper prvostopenjske odločbe Trgovački sudovi (gospodarska sodišča);

2.   odloča o sporih o krajevni pristojnosti med Trgovački sudovi (gospodarska sodišča) in odloča o prenosu pristojnosti med temi sodišči;

[…]“

5

Člen 38 navedenega zakona določa:

„1.   Na sejah oddelka se obravnavajo vprašanja, ki so pomembna za delo tega oddelka, in sicer zlasti organizacija notranjega poslovanja, sporna pravna vprašanja, poenotenje sodne prakse, vprašanja, pomembna za uporabo predpisov s posameznih pravnih področij, ter spremljanje dela in usposabljanja sodnikov, sodnih svetovalcev in sodnikov pripravnikov, razporejenih na delo v navedenem oddelku.

2.   Na sejah oddelkov Županijski sud (županijsko sodišče, Hrvaška), Visoki trgovački sud (višje gospodarsko sodišče), Visoki upravni sud (višje upravno sodišče), Visoki kazneni sud (višje kazensko sodišče) in Visoki prekršajni sud (višje prekrškovno sodišče) se obravnavajo vprašanja skupnega interesa za nižja sodišča s področja teh sodišč.

3.   Na sejah oddelka Vrhovni sud (vrhovno sodišče) se obravnavajo vprašanja skupnega interesa za nekatera ali vsa sodišča na ozemlju Republike Hrvaške ter se obravnavajo in dajejo mnenja o predlogih predpisov z določenega pravnega področja.“

6

Člen 39 istega zakona določa:

„1.   Predsednik oddelka oziroma predsednik zadevnega sodišča skliče sejo tega oddelka po potrebi in vsaj enkrat na tri mesece ter vodi njeno delo. Kadar predsednik sodišča sodeluje na seji navedenega oddelka, seji predseduje in sodeluje pri odločanju.

2.   Sejo vseh sodnikov sodišča je treba sklicati, kadar to zahteva oddelek tega sodišča ali četrtina vseh sodnikov tega sodišča.

3.   Na sejah sodnikov sodišča oziroma oddelka sodišča se odločitve sprejemajo z večino glasov sodnikov tega sodišča ali sodnikov tega oddelka.

4.   Na zadevni seji se vodi zapisnik.

5.   Predsednik sodišča oziroma oddelka sodišča lahko na sestanek vseh sodnikov tega sodišča ali tega oddelka povabi tudi ugledne znanstvenike in strokovnjake z določenega pravnega področja.“

7

Člen 40 zakona o sodiščih določa:

„1.   Seja oddelka ali sodnikov se skliče, če se ugotovi, da se mnenja glede vprašanja v zvezi z uporabo zakona med oddelki, senati ali sodniki posamezniki razlikujejo, ali če senat ali sodnik posameznik posameznega oddelka odstopi od predhodno sprejetega pravnega mnenja.

2.   Pravno mnenje, sprejeto na seji vseh sodnikov ali oddelka Vrhovni sud (vrhovno sodišče), Visoki trgovački sud (višje gospodarsko sodišče), Visoki upravni sud (višje upravno sodišče), Visoki kazneni sud (višje kazensko sodišče) ali Visoki prekršajni sud (višje prekrškovno sodišče) oziroma seji oddelka županijski sud (županijsko sodišče), je za vse drugostopenjske senate ali sodnike posameznike oddelka ali zadevnega sodišča zavezujoče.

3.   Predsednik oddelka lahko na sejo zadevnega oddelka po potrebi povabi profesorje pravne fakultete, ugledne znanstvenike ali strokovnjake s posebnega področja prava.“

8

Člen 177(3) Sudski poslovnik (sodni red) (Narodne novine, št. 37/14, 49/14, 8/15, 35/15, 123/15, 45/16, 29/17, 33/17, 34/17, 57/17, 101/18, 119/18, 81/19, 128/19, 39/20, 47/20, 138/20, 147/20, 70/21, 99/21 in 145/21) določa:

„Za drugostopenjsko sodišče se šteje, da je zadeva končana takrat, ko je prepis odločbe odpravljen iz kabineta sodnika, potem ko je bila zadeva vrnjena iz službe za evidentiranje. Služba za evidentiranje mora v kar najkrajšem roku od dneva prejema spisa ta spis vrniti v kabinet sodnika. Navedeni kabinet sodno odločbo nato odpravi v osmih dneh.“

9

Pri Visoki trgovački sud (višje gospodarsko sodišče), ki je predložitveno sodišče, so bile vložene tri pritožbe. V zadevah C‑554/21 in C‑622/21 se pritožbi nanašata na sklepa, s katerima sta bila zavrnjena predloga finančne agencije za povračilo stroškov, povezanih z dejavnostmi, ki jih je ta agencija izvajala v okviru postopka zaradi insolventnosti. V zadevi C‑727/21 se pritožba nanaša na sklep o zavrnitvi predloga za začetek postopka prisilne poravnave.

10

Predložitveno sodišče, ki zaseda v senatu treh sodnikov, je te tri pritožbe preučilo in jih soglasno zavrnilo, s čimer je potrdilo odločbe, izdane na prvi stopnji. Sodniki navedenega sodišča so svoje sodbe podpisali in jih nato v skladu s členom 177(3) sodnega reda posredovali službi za evidentiranje sodne prakse navedenega sodišča.

11

Sodnik službe za evidentiranje (v nadaljevanju: sodnik, pristojen za evidentiranje) pa je evidentiranje teh sodnih odločb zavrnil in jih je posredoval zadevnim senatom, skupaj z dopisom, v katerem je bilo navedeno, da se z rešitvami iz teh odločb ne strinja.

12

V zadevi C‑554/21 so v tem dopisu navedene zadeve, v katerih je predložitveno sodišče v podobnih okoliščinah odločilo drugače, pa tudi zadeva, v kateri je odločilo enako kot senat sodnikov, ki je odločal v postopku v glavni stvari. Sodnik, pristojen za evidentiranje, je iz tega sklepal, da je treba zadevo v glavni stvari vrniti zadevnemu senatu v odločanje in da bi bilo treba, če bi ta senat pri svoji odločitvi vztrajal, to zadevo v glavni stvari preučiti na „seji zadevnega oddelka“. Sodnik, pristojen za evidentiranje, naj bi s tem evidentiranje sodne odločbe v navedeni zadevi v glavni stvari pogojil s sprejetjem drugačne rešitve, s čimer naj bi dal prednost enemu od dveh različnih stališč, uveljavljenih v sodni praksi navedenega sodišča, pri čemer je pojasnil, da če ta senat obravnavane zadeve ne bo ponovno preučil in spremenil sprejete rešitve, bo to sodno odločbo posredoval v presojo oddelku za gospodarske in druge spore navedenega sodišča, da to sprejme „pravno mnenje“ o tem, kako odločati v takšnih zadevah.

13

V zadevi C‑622/21 je z dopisom sodnika, pristojnega za evidentiranje, vrnitev zadeve v postopku v glavni stvari zadevnemu senatu v odločanje utemeljena z obstojem dveh odločb predložitvenega sodišča, v katerih sta bili sprejeti drugačni rešitvi od tiste, ki je bila sprejeta v tej zadevi v glavni stvari. Navedeno sodišče pa navaja, da sta bili ti odločbi sprejeti po sprejetju odločbe, izdane v navedeni zadevi v glavni stvari. Dejansko naj bi bil postopek evidentiranja zadnjenavedene odločbe preprečen in naj ta odločba ne bi bila odpravljena, dokler ti poznejši odločbi, v katerih je drugačno pravno stališče, nista poslani.

14

V zadevi C‑727/21 je iz dopisa sodnika, pristojnega za evidentiranje, razvidno, da se ta ne strinja s pravno razlago, ki jo je sprejel senat sodnikov, ki je odločal v postopku v glavni stvari. Vendar naj v tem dopisu ne bi bila navedena druga odločba, ki naj bi bila drugačna od tiste, ki jo je sprejel ta senat sodnikov.

15

V zadevi v glavni stvari se je navedeni senat sodnikov po zavrnitvi evidentiranja njegove prve sodne odločbe ponovno posvetoval ter tako preučil pritožbo in mnenje sodnika, pristojnega za evidentiranje, preden se je odločil, da rešitve, ki jo je predhodno sprejel, ne bo spremenil. Zato je ta senat izdal novo sodno odločbo in jo posredoval službi za evidentiranje.

16

Ker je sodnik, pristojen za evidentiranje, dal prednost drugačni pravni rešitvi, je navedeno zadevo v glavni stvari posredoval oddelku za gospodarske in druge spore predložitvenega sodišča, da bi se sporno pravno vprašanje obravnavalo na seji tega oddelka.

17

Navedeni oddelek je na tej seji sprejel „pravno mnenje“, v katerem je izbral rešitev, ki ji je bil naklonjen sodnik, pristojen za evidentiranje. Nato je bila ista zadeva v glavni stvari vrnjena zadevnemu senatu, da ta odloči v skladu s tem „pravnim mnenjem“.

18

Predložitveno sodišče v vseh treh zadevah navaja, da se v skladu s členom 177(3) sodnega reda šteje, da se delo sodnika v zadevi na drugi stopnji konča šele, ko je zadevna sodna odločba evidentirana pri službi za evidentiranje. Šele po takem evidentiranju in po tem, ko je ta odločba odpravljena strankam, se šteje, da je ta zadeva končana. Tako se v skladu s pojasnili predložitvenega sodišča ta sodna odločba, čeprav jo je kolegijsko sprejel senat, šteje za končano šele, ko jo potrdi sodnik, pristojen za evidentiranje, ki ga imenuje predsednik zadevnega sodišča kot osebo, ki opravlja funkcijo v sodni upravi, glede na letni razpored sodnikov. Navedeno sodišče pojasnjuje tudi, da stranke niso seznanjene s posegom in imenom sodnika, pristojnega za evidentiranje, in da je to, čeprav postopek evidentiranja ni določen z zakonom kot pogoj za sprejetje sodne odločbe, posledica prakse sodišč druge stopnje na podlagi sodnega reda.

19

Predložitveno sodišče ugotavlja, da lahko sodnik, kot je sodnik, pristojen za evidentiranje, s katerim stranke niso seznanjene in čigar vloga ni določena s postopkovnimi pravili, ki se uporabljajo za pritožbe, ter ki lahko, ne da bi šlo za sodišče višje stopnje, spodbudi sestavo sodnikov, ki odloča o zadevi, da spremeni svojo odločitev, pomembno vpliva na neodvisnost sodnikov.

20

Predložitveno sodišče v zadevi C‑554/21 dodaja, da kljub spremembi sodne prakse, do katere je prišlo v predhodni odločbi, ki jo je o enakem pravnem vprašanju sprejel eden od njegovih senatov, sodnik, pristojen za evidentiranje, ob tej spremembi ni ravnal enako kot v postopku v glavni stvari ter je odobril in evidentiral odločbo, s katero je bila navedena sprememba izvedena, in tako dovolil, da se ta odločba odpravi strankam, kar po mnenju navedenega sodišča dokazuje, da sodnik, pristojen za evidentiranje, izvaja precejšen vpliv na neodvisnost sodnikov, ki so člani pristojne sestave sodnikov.

21

V zadevi C‑622/21 predložitveno sodišče poudarja, da je ta vpliv potrjen z dejstvom, da se je sodnik, pristojen za evidentiranje, odločil – ne da bi vprašanje predložil na sejo zadevnega oddelka – da dovoli evidentiranje in vročitev sodnih odločb, ki so jih druge sestave sodnikov sprejele po sprejetju odločbe v postopku v glavni stvari, pri čemer se je odločil odložiti evidentiranje sodne odločbe v tej zadevi v glavni stvari in jo vrniti zadevnemu senatu v odločanje samo zato, ker se ni strinjal z rešitvijo iz zadnjenavedene odločbe.

22

Predložitveno sodišče v teh dveh zadevah navaja, da je bil obstoj mehanizma evidentiranja sodnih odločb do zdaj utemeljen s potrebo po poenotenju sodne prakse. Vendar je po mnenju navedenega sodišča način, kako služba za evidentiranje ravna po sprejetju sodne odločbe, v nasprotju z neodvisnostjo sodstva. Kot naj bi bilo razvidno iz okoliščin zadev v glavni stvari, naj bi služba za evidentiranje sodne prakse izbrala odločbe, ki jih sodišče druge stopnje odpravi, in odločala, v katerih primerih je primerno objaviti odločbo, ki odstopa od sodne prakse.

23

V zadevi C‑727/21 predložitveno sodišče v zvezi s sejami oddelkov navaja tudi, da te seje niso določene v sodnem redu in da samo sodniki, pristojni za evidentiranje, predsedniki oddelkov in predsedniki sodišč odločajo o točkah, ki jih je treba uvrstiti na dnevni red take seje. Stranke v postopku ne poznajo pomena te seje in na njej ne morejo sodelovati. V skladu s členom 40 zakona o sodiščih pa naj bi bila „pravna mnenja“, sprejeta na seji oddelka sodišča višje stopnje, zavezujoča za vse sodnike posameznike oziroma senate sodnikov tega oddelka v posameznih postopkih, ki jih obravnavajo. Predložitveno sodišče torej meni, da je ta kvazizakonodajna vloga oddelkov sodišč v nasprotju s tristransko delitvijo oblasti in pravno državo ter načelom neodvisnosti sodnikov. Vendar predložitveno sodišče pojasnjuje, da „pravna mnenja“, sprejeta na seji oddelka sodnikov sodišča druge stopnje, niso zavezujoča za sodišča višje stopnje in da so sodišča najvišje stopnje v številnih primerih v okviru preučitve pravnih sredstev, ki so jim bila predložena, sprejela „pravna mnenja“, ki so se razlikovala od tistih, ki so jih sprejela sodišča druge stopnje.

24

V teh okoliščinah je Visoki trgovački sud (višje gospodarsko sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje, ki je v zadevah C‑554/21, C‑622/21 in C‑727/21 enako:

„Ali je treba šteti, da je pravilo iz drugega dela prvega stavka in drugega stavka člena 177(3) [sodnega reda], ki določa, da se ‚[z]a zadevo drugostopenjskega sodišča šteje, da je končana takrat, ko je prepis sprejete odločbe odpravljen iz kabineta zadevnega sodnika, potem ko je bila ta zadeva vrnjena iz službe za spremljanje in evidentiranje sodne prakse[, da mora] služba za spremljanje in evidentiranje sodne prakse […] v najkrajšem možnem roku od dneva prejema zadevnega spisa ta spis vrniti v kabinet tega sodnika [in da ta] to odločbo nato odpravi v osmih dneh‘, v skladu s členom 19(1) PEU in členom 47 [Listine]?“

25

Poleg tega je Visoki trgovački sud (višje gospodarsko sodišče) v zadevi C‑727/21 odločilo, da Sodišču predloži to drugo vprašanje za predhodno odločanje:

„Ali je določba člena 40(2) [zakona o sodiščih], ki določa, da je ‚[p]ravno mnenje, sprejeto na občni seji ali seji sodnega oddelka Vrhovni sud (vrhovno sodišče), Visoki trgovački sud (višje gospodarsko sodišče), Visoki upravni sud (višje upravno sodišče), Visoki kazneni sud (višje kazensko sodišče) ali Visoki prekršajni sud (višje prekrškovno sodišče) oziroma seji oddelka Županijski sud (županijsko sodišče), za vse drugostopenjske senate ali sodnike posameznike tega oddelka ali sodišča zavezujoče‘, v skladu s členom 19(1) PEU in členom 47 [Listine]?“

26

S sklepoma predsednika Sodišča z dne 8. novembra in 15. novembra 2021 sta bili zadevi C‑554/21 in C‑622/21 prekinjeni do izdaje končne odločbe v zadevi C‑361/21, PET-PROM.

27

Zadeva C‑727/21 je bila s sklepom predsednika Sodišča z dne 4. februarja 2022 prekinjena do prejema odgovora predložitvenega sodišča v zadevi C‑361/21, PET‑PROM, v zvezi s stanjem postopka v glavni stvari v zadnjenavedeni zadevi glede na navedbe predložitvenega sodišča v zadevi C‑727/21.

28

S sklepom predsednika Sodišča z dne 14. marca 2022 se je postopek nadaljeval v zadevah C‑554/21, C‑622/21 in C‑727/21, ker obstaja dvom o obstoju spora o glavni stvari, ki je predmet zadeve C‑361/21. S sklepom predsednika Sodišča z istega dne so bile zadeve C‑554/21, C‑622/21 in C‑727/21 združene za pisni in ustni del postopka ter izdajo sodbe.

29

Najprej je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišče tisto, ki mora preizkusiti okoliščine, v katerih mu je nacionalno sodišče predložilo zadevo, da preveri, ali je zanjo pristojno oziroma ali je predlog, ki mu je bil predložen, dopusten (sodba z dne 22. marca 2022, Prokurator Generalny (Disciplinski senat vrhovnega sodišča – Imenovanje), C‑508/19, EU:C:2022:201, točka 59 in navedena sodna praksa).

30

V zvezi s tem je treba, na prvem mestu, opozoriti, da lahko Sodišče v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU razlaga pravo Unije le v mejah pristojnosti, ki so mu dodeljene (sodba z dne 19. novembra 2019, A. K. in drugi (Neodvisnost disciplinskega senata vrhovnega sodišča), C‑585/18, C‑624/18 in C‑625/18, EU:C:2019:982, točka 77 in navedena sodna praksa).

31

Področje uporabe Listine, kar zadeva delovanje držav članic, je opredeljeno v njenem členu 51(1), v skladu s katerim se določbe Listine uporabljajo za države članice, kadar te izvajajo pravo Unije, ta določba pa potrjuje ustaljeno sodno prakso, da se temeljne pravice, ki jih zagotavlja pravni red Evropske unije, uporabljajo v vseh položajih, ki jih ureja pravo Unije, v drugih položajih pa ne (sodba z dne 19. novembra 2019, A. K. in drugi (Neodvisnost disciplinskega senata vrhovnega sodišča), C‑585/18, C‑624/18 in C‑625/18, EU:C:2019:982, točka 78 in navedena sodna praksa).

32

V obravnavani zadevi predložitveno sodišče, kar natančneje zadeva člen 47 Listine, ni navedlo, da se spori o glavni stvari nanašajo na razlago ali uporabo pravila prava Unije, ki naj bi se izvajalo na nacionalni ravni.

33

Zato Sodišče v obravnavanih zadevah ni pristojno za razlago člena 47 Listine kot takega.

34

Na drugem mestu, treba je spomniti, da člen 19(1), drugi pododstavek, PEU določa, da države članice vzpostavijo pravna sredstva, potrebna za to, da se pravnim subjektom zagotovi spoštovanje njihove pravice do učinkovitega sodnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije. Države članice morajo tako določiti sistem pravnih sredstev in postopkov, s katerimi se zagotavlja učinkovit sodni nadzor na teh področjih (sodba z dne 26. marca 2020, Miasto Łowicz in Prokurator Generalny, C‑558/18 in C‑563/18, EU:C:2020:234, točka 32 in navedena sodna praksa).

35

Glede stvarnega področja uporabe člena 19(1), drugi pododstavek, PEU je treba navesti, da se ta določba nanaša na „področj[a], ki jih ureja pravo Unije“, ne glede na položaj, v katerem države članice izvajajo to pravo (glej v tem smislu sodbi z dne 27. februarja 2018, Associação Sindical dos Juízes Portugueses, C‑64/16, EU:C:2018:117, točka 29, in z dne 26. marca 2020, Miasto Łowicz in Prokurator Generalny, C‑558/18 in C‑563/18, EU:C:2020:234, točka 33 in navedena sodna praksa).

36

Člen 19(1), drugi pododstavek, PEU se zlasti uporablja za vsak nacionalni organ, ki lahko kot sodišče odloča o vprašanjih, ki se nanašajo na razlago ali uporabo prava Unije in torej spadajo na področja, ki jih to pravo ureja (sodba z dne 26. marca 2020, Miasto Łowicz in Prokurator Generalny, C‑558/18 in C‑563/18, EU:C:2020:234, točka 34 in navedena sodna praksa).

37

To pa velja za predložitveno sodišče, ki namreč lahko odloča o vprašanjih, povezanih z uporabo ali razlago prava Unije, in kot „sodišče“ v smislu tega prava spada v hrvaški sistem pravnih sredstev na „področjih, ki jih ureja pravo Unije“, v smislu člena 19(1), drugi pododstavek, PEU, tako da mora to sodišče izpolnjevati zahteve učinkovitega sodnega varstva (glej po analogiji sodbo z dne 26. marca 2020, Miasto Łowicz in Prokurator Generalny, C‑558/18 in C‑563/18, EU:C:2020:234, točka 35 in navedena sodna praksa).

38

Zato je Sodišče v obravnavanih zadevah pristojno za razlago člena 19(1), drugi pododstavek, PEU.

39

V skladu z ustaljeno sodno prakso je postopek, uveden s členom 267 PDEU, instrument sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, s katerim prvo zagotavlja drugim elemente razlage prava Unije, ki jih ta potrebujejo za rešitev sporov, o katerih odločajo. Namen predhodnega odločanja ni oblikovanje posvetovalnih mnenj o splošnih ali hipotetičnih vprašanjih, temveč dejanska potreba po učinkoviti rešitvi spora (sodba z dne 22. marca 2022, Prokurator Generalny (Disciplinski senat vrhovnega sodišča – Imenovanje), C‑508/19, EU:C:2022:201, točka 60 in navedena sodna praksa).

40

Kot izhaja iz samega besedila člena 267 PDEU, „je treba“ predhodno odločbo, za katero je zaprošeno, sprejeti, da se predložitvenemu sodišču omogoči „izreči sodbo“ v zadevi, v kateri odloča (sodba z dne 22. marca 2022, Prokurator Generalny (Disciplinski senat vrhovnega sodišča – Imenovanje), C‑508/19, EU:C:2022:201, točka 61 in navedena sodna praksa).

41

V obravnavani zadevi predložitveno sodišče navaja, da so trije senati, ki odločajo v zadevah v glavni stvari, v zadevah C‑554/21 in C‑622/21 soočeni z navodili sodišča, pristojnega za evidentiranje, v zadevi C‑727/21 pa z obveznostjo odločanja v skladu s „pravnim mnenjem“, sprejetim na seji oddelka za gospodarske in druge spore navedenega sodišča. Predložitveno sodišče navaja, da se ta navodila in to „pravno mnenje“ nanašajo na vsebino odločb, ki so jih ti trije senati že sprejeli, in da je upoštevanje teh navodil in tega mnenja pogoj za dokončanje zadev v glavni stvari ter za evidentiranje in vročitev teh odločb strankam. Z vprašanjema za predhodno odločanje pa želi predložitveno sodišče izvedeti prav to, ali je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU razlagati tako, da nasprotuje „posegom“, kot so ti iz postopkov v glavni stvari, pri sodni dejavnosti sestav sodnikov, ki jih izvajajo druge osebe, ki opravljajo naloge pri navedenem sodišču. Zato je odgovor Sodišča na ti vprašanji za predhodno odločanje potreben, da se predložitvenemu sodišču omogoči, da dokonča vse tri zadeve iz postopkov v glavni stvari.

42

Glede na zgoraj navedene preudarke je treba ugotoviti, da so predlogi za sprejetje predhodne odločbe dopustni.

43

Predložitveno sodišče z vprašanjema, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU razlagati tako, da nasprotuje temu, da nacionalno pravo določa notranji mehanizem nacionalnega sodišča, v skladu s katerim je na eni strani mogoče sodno odločbo strankam za končanje zadeve odpraviti le, če je sodnik, pristojen za evidentiranje, ki ni član sestave sodnikov, ki je to odločbo sprejela, odobril vsebino navedene odločbe, na drugi strani pa se na seji oddelka tega nacionalnega sodišča lahko sprejmejo „pravna mnenja“, ki zavezujejo vse senate oziroma sodnike posameznike navedenega sodišča.

44

Najprej je treba opozoriti, da je organizacija pravosodja v državah članicah, zlasti ustanovitev, sestava, pristojnosti in delovanje nacionalnih sodišč, sicer v pristojnosti teh držav, vendar morajo te pri izvajanju te pristojnosti vseeno spoštovati obveznosti, ki zanje izhajajo iz prava Unije in zlasti iz člena 19 PEU (glej v tem smislu sodbo z dne 5. junija 2023, Komisija/Poljska (Neodvisnost in zasebno življenje sodnikov), C‑204/21, EU:C:2023:442, točka 63 in navedena sodna praksa).

45

V zvezi s tem je načelo učinkovitega sodnega varstva, na katero se sklicuje člen 19(1), drugi pododstavek, PEU, splošno načelo prava Unije, ki je med drugim določeno v členu 6(1) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP), ki mu ustreza člen 47, drugi odstavek, Listine (glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi, C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034, točka 219 in navedena sodna praksa). Zadnjenavedeno določbo je treba zato ustrezno upoštevati pri razlagi navedenega člena 19(1), drugi pododstavek (sodba z dne 6. oktobra 2021, W. Ż. (Senat za izredni nadzor in javne zadeve pri vrhovnem sodišču – Imenovanje), C‑487/19, EU:C:2021:798, točka 102 in navedena sodna praksa).

46

Ker poleg tega Listina določa pravice, ki ustrezajo pravicam, ki jih zagotavlja EKČP, je namen člena 52(3) Listine zagotoviti potrebno usklajenost med pravicami iz Listine in ustreznimi pravicami, zagotovljenimi z EKČP, ne da bi to posegalo v avtonomijo prava Unije. V skladu s Pojasnili k Listini o temeljnih pravicah (UL 2007, C 303, str. 17) člen 47, drugi odstavek, Listine ustreza členu 6(1) EKČP. Sodišče mora zato paziti, da se z razlago, ki jo poda v obravnavanih zadevah, zagotovi raven varstva, s katero ni kršena raven varstva, zagotovljena s členom 6(1) EKČP, kot ga razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2021, W. Ż. (Senat za izredni nadzor in javne zadeve pri vrhovnem sodišču – Imenovanje), C‑487/19, EU:C:2021:798, točka 123 in navedena sodna praksa).

47

Po tem pojasnilu je treba opozoriti, da mora vsaka država članica na podlagi člena 19(1), drugi pododstavek, PEU zagotoviti, da organi, ki so pozvani, naj kot „sodišče“ v smislu prava Unije odločijo o vprašanjih, ki se nanašajo na uporabo ali razlago tega prava, in ki tako spadajo v sistem pravnih sredstev te države članice na področjih, ki jih ureja pravo Unije, izpolnjujejo zahteve po učinkovitem sodnem varstvu, med katerimi je zahteva po neodvisnosti (sodba z dne 22. februarja 2022, RS (Učinek sodb ustavnega sodišča), C‑430/21, EU:C:2022:99, točka 40 in navedena sodna praksa).

48

Zato morajo biti vsi nacionalni ukrepi ali prakse, katerih namen je izogniti se razlikam v sodni praksi ali jih odpraviti in tako zagotoviti pravno varnost, ki je neločljivo povezana z načelom pravne države, v skladu z zahtevami, ki izhajajo iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU.

49

V zvezi s tem je treba opozoriti, na prvem mestu, da je zahteva po neodvisnosti sodišč, ki je neločljivo povezana z nalogo sojenja, del bistvene vsebine pravice do učinkovitega pravnega varstva in temeljne pravice do poštenega sojenja, ki imata poglaviten pomen kot garanta varstva vseh pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi prava Unije, in ohranitve skupnih vrednot držav članic, ki so navedene v členu 2 PEU, zlasti vrednote pravne države (sodba z dne 15. julija 2021, Komisija/Poljska (Disciplinska ureditev za sodnike), C‑791/19, EU:C:2021:596, točka 58 in navedena sodna praksa).

50

V skladu z ustaljeno sodno prakso ta zahteva po neodvisnosti zajema dva vidika. Prvi, zunanji vidik zahteva, da zadevno sodišče svoje funkcije izvaja povsem samostojno, ne da bi bilo s komer koli kakor koli hierarhično povezano ali mu bilo podrejeno in ne da bi prejemalo kakršne koli ukaze ali navodila, ter da je s tem zaščiteno pred zunanjimi posegi ali pritiski, ki lahko ogrozijo neodvisnost presoje njegovih članov in vplivajo na njihove odločitve (sodba z dne 19. novembra 2019, A. K. in drugi (Neodvisnost disciplinskega senata vrhovnega sodišča), C‑585/18, C‑624/18 in C‑625/18, EU:C:2019:982, točka 121).

51

Drugi, notranji vidik je povezan s pojmom „nepristranskosti“ in se nanaša na to, da je zagotovljena enaka distanca do strank spora in njihovih posamičnih interesov glede predmeta spora. Ta vidik zahteva spoštovanje objektivnosti in neobstoj kakršnega koli interesa za izid spora, razen stroge uporabe pravnih pravil (sodba z dne 19. novembra 2019, A. K. in drugi (Neodvisnost disciplinskega senata vrhovnega sodišča), C‑585/18, C‑624/18 in C‑625/18, EU:C:2019:982, točka 122).

52

Ta jamstva neodvisnosti in nepristranskosti narekujejo obstoj pravil, ki se nanašajo zlasti na sestavo zadevnega organa in na podlagi katerih je mogoče odpraviti vsak legitimen dvom pravnih subjektov o zaščitenosti tega organa pred zunanjimi dejavniki in o njegovi nevtralnosti glede nasprotujočih si interesov (glej v tem smislu sodbo z dne 19. novembra 2019, A. K. in drugi (Neodvisnost disciplinskega senata vrhovnega sodišča), C‑585/18, C‑624/18 in C‑625/18, EU:C:2019:982, točka 123).

53

V zvezi s tem je pomembno, da sodniki niso izpostavljeni zunanjim posegom ali pritiskom, ki bi lahko ogrozili njihovo neodvisnost. Pravila, ki se uporabljajo za status sodnikov in opravljanje njihovih funkcij, morajo zlasti omogočiti, da se ne izključijo zgolj vsakršni neposredni vplivi v obliki navodil, ampak tudi oblike bolj posrednega vplivanja, ki lahko usmerjajo odločitve zadevnih sodnikov, ter da se tako prepreči vtis, da ti sodniki niso neodvisni ali nepristranski, kar bi lahko omajalo zaupanje, ki ga mora v demokratični družbi in v pravni državi pri pravnih subjektih vzbujati sodstvo (sodba z dne 15. julija 2021, Komisija/Poljska (Disciplinska ureditev za sodnike), C‑791/19, EU:C:2021:596, točka 60 in navedena sodna praksa).

54

Čeprav je „zunanji“ vidik neodvisnosti namenjen predvsem varovanju neodvisnosti sodišč v razmerju do zakonodajne in izvršilne veje oblasti v skladu z načelom delitve oblasti, ki je značilno za delovanje pravne države, pa je treba ta vidik razumeti tako, da se nanaša tudi na varstvo sodnikov pred neprimernimi vplivi znotraj zadevnega sodišča (glej v tem smislu ESČP, 22. december 2009, Parlov-Tkalčić proti Hrvaški, CE:ECHR:2009:1222JUD002481006, točka 86).

55

Na drugem mestu, glede na neločljive povezave med jamstvoma neodvisnosti in nepristranskosti sodnikov ter dostopom do z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča (glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2023, Krajowa Rada Sądownictwa (Nadaljnje opravljanje sodniške funkcije), C‑718/21, EU:C:2023:1015, točka 59 in navedena sodna praksa) se s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU zahteva tudi obstoj „z zakonom predhodno ustanovljenega“ sodišča. Ta izraz, ki med drugim odraža načelo pravne države, se ne nanaša samo na pravno podlago obstoja zadevnega sodišča, temveč tudi na sestavo sodnikov v posamezni zadevi (glej v tem smislu sodbi z dne 26. marca 2020, Preveritev Simpson/Svet in HG/Komisija, C‑542/18 RX-II in C‑543/18 RX-II, EU:C:2020:232, točka 73, in z dne 22. marca 2022, Prokurator Generalny (Disciplinski senat vrhovnega sodišča – Imenovanje), C‑508/19, EU:C:2022:201, točka 73). To načelo med drugim pomeni, da sestava sodnikov, ki odloča o zadevi, sama sprejme končno odločbo.

56

Namen izraza „z zakonom predhodno ustanovljen“ je med drugim preprečiti, da bi bila organizacija sodnega sistema prepuščena prosti presoji izvršilne oblasti, in zagotoviti, da je to področje urejeno z zakonom. Poleg tega v državah kodificiranega prava organizacija pravosodnega sistema tudi ne more biti prepuščena prosti presoji pravosodnih organov, kar pa ne izključuje, da se jim prizna določena pristojnost za razlago nacionalne zakonodaje s tega področja (glej v tem smislu sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Poljska (Disciplinska ureditev za sodnike), C‑791/19, EU:C:2021:596, točka 168 in navedena sodna praksa).

57

Za „z zakonom ustanovljeno sodišče“ je značilna njegova sodna vloga, in sicer da na podlagi pravnih pravil in po organiziranem postopku odloča o vseh vprašanjih, ki spadajo v njegovo pristojnost. Takšno sodišče mora poleg neodvisnosti in nepristranskosti svojih članov torej izpolnjevati tudi druge pogoje, zlasti pogoj, ki se nanaša na obstoj jamstev iz postopka, ki se vodi pred njim (glej v tem smislu ESČP, 22. junij 2000, Coëme in drugi proti Belgiji, CE:ECHR:2000:0622JUD003249296, točka 99).

58

Na tretjem mestu, med temi jamstvi je načelo kontradiktornosti, ki je sestavni del pravice do poštenega sojenja in učinkovitega sodnega varstva (glej v tem smislu sodbe z dne 17. decembra 2009, Preveritev M/EMEA, C‑197/09 RX-II, EU:C:2009:804, točka 59; z dne 16. oktobra 2019, Glencore Agriculture Hungary, C‑189/18, EU:C:2019:861, točka 61; z dne 29. aprila 2021, Bank BPH, C‑19/20, EU:C:2021:341, točka 92, in z dne 10. februarja 2022, Bezirkshauptmannschaft Hartberg-Fürstenfeld (Zastaralni rok), C‑219/20, EU:C:2022:89, točka 46). To načelo med drugim pomeni, da morajo imeti stranke možnost kontradiktorno razpravljati o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah, ki imajo odločilen vpliv na izid postopka (sodbi z dne 2. decembra 2009, Komisija/Irska in drugi, C‑89/08 P, EU:C:2009:742, točka 56, in z dne 17. decembra 2009, Preveritev M/EMEA, C‑197/09 RX-II, EU:C:2009:804, točka 41).

59

Zahteve, navedene v točkah od 47 do 58 te sodbe, tako med drugim narekujejo obstoj preglednih pravil, ki so pravnim subjektom znana v zvezi s sestavo sodnikov in na podlagi katerih je mogoče izključiti vsakršno neupravičeno vmešavanje oseb, ki niso člani sestave sodnikov, ki odloča v tej zadevi, in pred katerimi stranke niso mogle podati svojih trditev, v postopek odločanja v tej zadevi.

60

Čeprav je res, da mora predložitveno sodišče uporabiti vsa načela, na katera je bilo opozorjeno, pa lahko Sodišče v okviru pravosodnega sodelovanja, vzpostavljenega s členom 267 PDEU, na podlagi elementov iz spisa navedenemu sodišču predloži elemente razlage prava Unije, ki bi mu lahko koristili pri presoji učinkov neke določbe tega prava (sodba z dne 6. oktobra 2021, W. Ż. (Senat za izredni nadzor in javne zadeve pri vrhovnem sodišču – Imenovanje), C‑487/19, EU:C:2021:798, točka 133 in navedena sodna praksa).

61

Kar zadeva poseg sodnika, pristojnega za evidentiranje, iz postopka v glavni stvari, je iz spisov, ki so na voljo Sodišču, razvidno, da člen 177(3) sodnega reda ne določa, da je ta sodnik pristojen za nadzor vsebine sodne odločbe na kakršen koli način in za to, da prepreči njeno uradno izdajo in vročitev strankam, če se ne strinja z njeno vsebino.

62

Iz teh spisov je tudi razvidno, da taka pristojnost ni določena niti v zakonu o sodiščih, zlasti v členu 40(2) tega zakona, ki se nanaša na zavezujočo naravo „pravnih mnenj“, sprejetih na sejah oddelka.

63

Vendar se v skladu z navedbami predložitvenega sodišča in kot je razvidno iz dejanskih okoliščin, ki so značilne za tri zadeve v glavni stvari, zdi, da se te določbe v praksi uporabljajo tako, da vloga sodnika, pristojnega za evidentiranje, presega funkcijo evidentiranja.

64

Namreč, ta sodnik s svojo presojo sicer ne more nadomestiti presoje sestave sodnikov, ki odloča v obravnavani zadevi, vendar lahko dejansko prepreči evidentiranje sprejete sodne odločbe ter s tem ovira končanje postopka odločanja in vročitev te odločbe strankam, tako da zadevo glede na lastno pravno stališče vrne temu senatu v ponovno preučitev navedene odločbe, v primeru nadaljnjega nesoglasja z navedenim senatom pa pozove predsednika zadevnega oddelka, naj skliče sejo oddelka, da bi se na tej seji sprejelo „pravno mnenje“, ki bo med drugim zavezujoče za to isto sestavo.

65

Taka praksa omogoča vmešavanje sodnika, pristojnega za evidentiranje, v obravnavano zadevo, saj lahko to vmešavanje pripelje do tega, da ta sodnik vpliva na dokončno rešitev, sprejeto v tej zadevi.

66

Prvič, kot je razvidno iz točk 61 in 62 te sodbe, pa nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari ne določa takšnega posega sodnika, pristojnega za evidentiranje.

67

Drugič, do tega posega pride po tem, ko sestava sodnikov, ki ji je bila obravnavana zadeva dodeljena, po posvetovanju sprejme svojo sodno odločbo, čeprav ta sodnik ni član te sestave in torej ni sodeloval v prejšnjih fazah postopka, v katerem je bila ta odločba sprejeta. Navedeni sodnik lahko tako vpliva na vsebino sodnih odločb, ki jih izdajo sestave sodnikov, katerih član ni.

68

Tretjič, zdi se, da pooblastilo sodniku, pristojnemu za evidentiranje, za poseg sploh ni omejeno z jasno določenimi objektivnimi merili, iz katerih bi izhajala posebna utemeljitev in s katerimi bi se bilo mogoče izogniti izvajanju diskrecijske pravice. Tako je v sporu o glavni stvari, na katerega se nanaša zadeva C‑554/21, sodnik, pristojen za evidentiranje, ugotovil, da je sodna odločba, ki mu je bila predložena, v skladu z eno od drugih predhodnih odločb, ne pa z dvema drugima predhodnima odločbama, in je dal prednost eni od dveh različnih pravnih rešitev. V sporu o glavni stvari, na katerega se nanaša zadeva C‑622/21, je sodnik, pristojen za evidentiranje, utemeljil vrnitev zadeve zadevnemu senatu v odločanje s tem, da obstajajo odločbe, v katerih je bilo po izdaji odločbe iz postopka v glavni stvari v tej zadevi sprejeto nasprotno stališče. V sporu o glavni stvari, na katerega se nanaša zadeva C‑727/21, je sodnik, pristojen za evidentiranje, ker se ni strinjal s pravnim stališčem iz odločbe iz postopka v glavni stvari, ne da bi se skliceval na kakršno koli predhodno odločbo, zadevo vrnil zadevnemu senatu sodišča v odločanje, ki pa se je v svoji odločbi skliceval na predhodno odločbo, v kateri je bila sprejeta podobna rešitev.

69

Glede na navedeno praksa, kakršna je ta v postopkih v glavni stvari, v skladu s katero je sodno odločbo, ki jo je sprejela sestava sodnikov, ki odloča v zadevi, mogoče šteti za dokončno in jo odpraviti strankam le, če je njeno vsebino odobril sodnik, pristojen za evidentiranje, ki ni član te sestave, ni združljiva z zahtevami, ki so neločljivo povezane s pravico do učinkovitega sodnega varstva.

70

V zvezi s posegom na seji oddelka, kot je ta v postopkih v glavni stvari, je iz besedila člena 40(1) in (2) zakona o sodiščih razvidno, da je mogoče sklicati sejo oddelka ali sodnikov, kadar se med drugim ugotovi, da se mnenja glede vprašanja v zvezi z uporabo zakona med oddelki, senati ali sodniki posamezniki tega sodišča razlikujejo, ter da se na tej seji nato oblikuje „pravno mnenje“, ki zavezuje vse senate in sodnike posameznike tega oddelka ali navedenega sodišča.

71

Poleg tega je iz pojasnil predložitvenega sodišča razvidno, da lahko predsednik oddelka tako sejo oddelka skliče na predlog sodnika, pristojnega za evidentiranje, če ta sodnik ne soglaša z evidentiranjem sodne odločbe, ki mu jo je posredovala sestava sodnikov, pristojna za obravnavano zadevo, vsaj kadar namerava ta sestava vztrajati pri svoji odločbi po tem, ko jo na zahtevo tega sodnika ponovno preizkusi.

72

V skladu s temi pojasnili se lahko te seje udeležijo vsi sodniki zadevnega oddelka, vključno s sodniki, ki odločajo v obravnavani zadevi, in sodnikom, pristojnim za evidentiranje. V zvezi s tem je treba navesti, da čeprav se zdi, da so, kot je razvidno iz spisa v zvezi z zadevo C‑727/21, sodnik posameznik ali sodniki zadevnega senata sodelovali na zadevni seji oddelka, je večina sodnikov, ki so sodelovali na tej seji oddelka, drugih sodnikov zadevnega sodišča, ki pa niso bili člani te sestave. Poleg tega lahko v skladu s členom 40(3) zakona o sodiščih „profesorji pravne fakultete, ugledni znanstveniki ali strokovnjaki s posebnega področja prava“, ki so osebe, ki niso del zadevnega sodišča, pod nekaterimi pogoji sodelujejo na taki seji oddelka in torej v sodnem postopku.

73

Iz navedenih pojasnil je tudi razvidno, da ni mišljeno, da se na seji oddelka dokončno odloči o zadevi, ki je bila predložena na to sejo, ali da se na tej seji predlaga konkretna rešitev v tej zadevi. Vendar čeprav je „pravno mnenje“, sprejeto na tej seji oddelka, oblikovano bolj ali manj abstraktno in je zavezujoče za vse sodnike, se na navedeni seji, sklicani za oblikovanje tega pravnega mnenja, pravo razlaga ob upoštevanju konkretnih primerov.

74

V skladu s členom 40(2) zakona o sodiščih je „pravno mnenje“, sprejeto na seji oddelka, zavezujoče med drugim za sestavo sodnikov, ki je sprejela sodno odločbo v zadevi, ki je bila obravnavana na tej seji, če ta odločba še ni bila niti evidentirana niti odpravljena. Sodnik, pristojen za evidentiranje, ki mora v praksi skrbeti za spoštovanje „pravnih mnenj“, sprejetih na seji zadevnega oddelka, namreč lahko tako zavrne evidentiranje „nove“ sodne odločbe, ki jo je sprejela ta sestava, če ta odločba odstopa od tega „pravnega mnenja“.

75

Poseg na seji oddelka dejansko omogoča, da v dokončno rešitev zadeve, o kateri se je predhodno posvetovala in o njej odločila pristojna sestava sodnikov, vendar ki še ni bila evidentirana in odpravljena, posežejo sodniki, ki sodelujejo na tej seji oddelka.

76

Možnost te sestave sodnikov, da bo v primeru vztrajanja pri svojem stališču, ki je nasprotno stališču sodnika, pristojnega za evidentiranje, njena sodna odločba obravnavana na seji oddelka, kot tudi obveznost navedene sestave, da po končanih posvetovanjih upošteva „pravno mnenje“, ki bi bilo oblikovano na tej seji oddelka, namreč lahko vplivata na končno vsebino te odločbe.

77

Vendar, prvič, ni razvidno, da bi bilo pooblastilo za poseg na seji oddelka iz postopkov v glavni stvari dovolj omejeno z objektivnimi merili, ki se kot taka uporabijo. Namreč, čeprav člen 40(1) zakona o sodiščih res določa, da se seja oddelka skliče, „če se ugotovi, da se mnenja glede vprašanja v zvezi z uporabo zakona med oddelki, senati ali sodniki razlikujejo, ali če senat ali sodnik posameznik posameznega oddelka odstopi od predhodno sprejetega pravnega mnenja“, je iz opisa dejanskega stanja v predložitveni odločbi v zadevi C‑727/21 razvidno, da je bila zadevna seja oddelka sklicana samo zato, ker se sodnik, pristojen za evidentiranje, ni strinjal s pravnim stališčem pristojnega senata, ne da bi se pri tem skliceval na katero koli odločbo, iz katere bi bilo razvidno odstopanje od tega stališča glede na predhodne sodne odločbe.

78

Drugič, zdi se, da iz spisa, ki je na voljo Sodišču v zadevi C‑727/21, izhaja, da stranke v nobenem trenutku niso seznanjene – tako kot ne s posegom sodnika, pristojnega za evidentiranje – s sklicem seje oddelka in tem, da je na tej seji sprejeto „pravno mnenje“, ki je zavezujoče med drugim za sestavo sodnikov, ki v tej zadevi odloča. Zdi se, da te stranke tako pred takšno sejo oddelka nimajo možnosti uveljavljanja svojih procesnih pravic.

79

Glede na zgoraj navedeno nacionalna ureditev, ki omogoča, da se na seji oddelka nacionalnega sodišča sprejme „pravno mnenje“, s katerim se sestava sodnikov, ki odloča v zadevi, zaveže k spremembi vsebine sodne odločbe, ki jo je ta sestava predhodno sprejela, medtem ko na tej seji oddelka sodelujejo tudi sodniki, ki niso sodniki te sestave, in po potrebi osebe, ki niso del zadevnega sodišča, pred katerimi stranke nimajo možnosti podati svoje trditve, ni združljiva z zahtevami, ki so neločljivo povezane s pravico do učinkovitega sodnega varstva in poštenega sojenja.

80

Pojasniti je treba še, da procesni mehanizem, ki sodniku nacionalnega sodišča, ki ni član pristojne sestave sodnikov – da bi se izognili razlikam v sodni praksi ali da bi se te odpravile in da bi se tako zagotovila pravna varnost, ki je neločljivo povezana z načelom pravne države – omogoča, da zadevo predloži razširjeni sestavi tega sodišča, ne krši zahtev, ki izhajajo iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU, pod pogojem, da prvotno imenovana sestava sodnikov še ni začela posvetovanja o zadevi, da so okoliščine, v katerih je mogoče opraviti tako predložitev, jasno navedene v zakonodaji, ki se uporablja, in da navedena predložitev zadevnim osebam ne odvzema možnosti sodelovanja v postopku pred to razširjeno sestavo. Poleg tega lahko o taki predložitvi vedno odloči prvotno imenovana sestava.

81

Glede na vse zgoraj navedene preudarke je treba na postavljeni vprašanji odgovoriti, da je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU razlagati tako, da nasprotuje temu, da nacionalno pravo določa notranji mehanizem nacionalnega sodišča, na podlagi katerega:

82

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:

Člen 19(1), drugi pododstavek, PEU

je treba razlagati tako, da

nasprotuje temu, da nacionalno pravo določa notranji mehanizem nacionalnega sodišča, na podlagi katerega: