–

za latvijsko vlado K. Pommere, J. Davidoviča in E. Bārdiņš, agenti,

–

za Evropsko komisijo V. Bottka, C. Hermes in A. Sauka, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago, prvič, člena 30 Uredbe (EU) št. 1305/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 (UL 2013, L 347, str. 487, in popravek v UL 2016, L 130, str. 1) in, drugič, Uredbe Komisije (EU) št. 702/2014 z dne 25. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči v kmetijskem in gozdarskem sektorju ter na podeželju za združljive z notranjim trgom z uporabo členov 107 in 108 [PDEU] (UL 2014, L 193, str. 1).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo „Piltenes meži“ SIA in Lauku atbalsta dienests (služba za podporo podeželju, Latvija) glede odločbe, s katero je zadnjenavedena zavrnila odobritev podpore tej družbi, namenjene kritju stroškov in izgube dohodka, nastalih zaradi obstoja mikrorezervata, ki je ustvarjen v gozdu v njeni lasti, da bi se prispevalo k zagotavljanju zaščite vrste prostoživečih ptic.

3

Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 102) je začela veljati 10. junija 1992.

4

Ta direktiva v členu 3(1) in (3) določa:

„1.   Vzpostavi se usklajeno evropsko ekološko omrežje posebnih ohranitvenih območij, imenovano Natura 2000. To omrežje, ki ga sestavljajo območja z naravnimi habitatnimi tipi iz Priloge I in habitati vrst iz Priloge II, omogoča, da se vzdržuje ali, če je to primerno, obnovi ugodno stanje ohranjenosti zadevnih naravnih habitatnih tipov in habitatov teh vrst na njihovem naravnem območju razširjenosti.

Omrežje Natura 2000 vključuje posebna območja varstva, ki so jih države članice določile na podlagi Direktive [Sveta] 79/409/EGS [z dne 2. aprila 1979 o ohranjanju prosto živečih ptic (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 1, str. 98)].

[…]

3.   Če države članice menijo, da je to potrebno, si skladno s členom 10 prizadevajo izboljšati ekološko usklajenost Nature 2000 z vzdrževanjem, in če je primerno, z razvijanjem značilnosti krajine, ki so zelo pomembne za prosto živeče živalske in rastlinske vrste.“

5

Člen 10 Direktive 92/43 določa:

„Če države članice menijo, da je to potrebno, si pri svojem načrtovanju rabe prostora in v razvojni politiki prizadevajo spodbujati ravnanje [upravljanje] z značilnostmi krajine, ki so zelo pomembne za prosto živeče živalske in rastlinske vrste, zlasti zato, da okrepijo ekološko usklajenost omrežja Natura 2000.

To so značilnosti, ki so zaradi svoje linearnosti in neprekinjenosti (kot so reke s svojimi bregovi ali tradicionalne oblike meja med polji) ali vloge povezovanja (kot so ribniki ali gozdiči) bistvene za selitev, razširjanje in gensko izmenjavo prosto živečih vrst.“

6

Direktiva 2009/147/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. novembra 2009 o ohranjanju prosto živečih ptic (UL 2010, zvezek 20, str. 7), s katero je bila razveljavljena in nadomeščena Direktiva 79/409, je začela veljati 15. februarja 2010.

7

Člen 2 Direktive 2009/147 določa, da „[d]ržave članice sprejmejo potrebne ukrepe za vzdrževanje populacije vseh vrst [ptic] [za katere se uporablja ta direktiva] na stopnji, ki ustreza zlasti ekološkim, znanstvenim in kulturnim zahtevam, ob upoštevanju gospodarskih in rekreacijskih zahtev, ali za prilagajanje populacije teh vrst tej stopnji“.

8

Člen 3 navedene direktive določa:

„1.   Glede na zahteve iz člena 2 države članice sprejmejo potrebne ukrepe za ohranitev, vzdrževanje ali ponovno vzpostavitev zadostne raznovrstnosti in površine habitatov za vse vrste ptic iz člena 1.

2.   Ohranjanje, vzdrževanje in ponovno vzpostavljanje biotopov in habitatov vključujejo zlasti naslednje ukrepe:

[…]“

9

Uredba št. 1305/2013 se uporablja od 1. januarja 2014.

10

V njenih uvodnih izjavah 24 in 56 je navedeno:

[…]

11

Naslov I Uredbe št. 1305/2013, „Cilji in strategija“, med drugim vsebuje člen 1 te uredbe, naslovljen „Predmet urejanja“, ki v odstavku 1 določa:

„Ta uredba določa splošna pravila, ki urejajo podporo Unije za razvoj podeželja, financirano iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) […]. Opredeljuje cilje, h katerim mora prispevati politika razvoja podeželja, in ustrezne prednostne naloge Unije za razvoj podeželja. Določa strateški okvir za politiko razvoja podeželja in opredeljuje ukrepe, ki se sprejmejo za izvajanje politike razvoja podeželja. Poleg tega določa pravila o programiranju, mrežnem povezovanju, upravljanju, spremljanju in vrednotenju na podlagi pristojnosti, deljenih med državami članicami in Komisijo, ter pravila, s katerimi se zagotovi usklajenost EKSRP z drugimi instrumenti Unije.“

12

Naslov II te uredbe, „Programiranje“, med drugim vsebuje člen 6, naslovljen „Programi razvoja podeželja“, ki določa:

„1.   EKSRP v državah članicah deluje na podlagi programov razvoja podeželja. V okviru teh programov se strategija za izpolnjevanje prednostnih nalog Unije za razvoj podeželja izvaja s sklopom ukrepov iz naslova III. Za dosego ciljev razvoja podeželja, ki se zasledujejo prek prednostnih nalog Unije, se zaprosi za podporo iz EKSRP.

2.   Država članica lahko predloži en program za svoje celotno ozemlje ali več regionalnih programov. V ustrezno utemeljenih primerih lahko predloži nacionalni program in več regionalnih programov. […]

3.   Države članice z regionalnimi programi lahko v odobritev […] predložijo tudi nacionalni okvir s skupnimi elementi za te programe brez ločene dodelitve proračunskih sredstev.

V nacionalne okvire držav članic z regionalnimi programi je lahko vključena tudi preglednica, ki po posameznih regijah in letih povzema celotni prispevek EKSRP za zadevno državo članico za celotno programsko obdobje.“

13

V naslovu III navedene uredbe, „Podpora za razvoj podeželja“, je v poglavju I naveden sklop ukrepov, med katerimi je med drugim ukrep iz člena 30 te uredbe, naslovljenega „Plačila v okviru območij Natura 2000 in na podlagi [Direktive 2000/60]“, katerega odstavki 1, 2 in 6 določajo:

„1.   Podpora v okviru tega ukrepa se upravičencem odobri letno na hektar kmetijske površine ali na hektar gozda za kritje dodatnih stroškov in izpada dohodka, ki so posledica omejitev na zadevnih območjih zaradi izvajanja [Direktive 92/43], Direktive [2009/147] in [Direktive 2000/60].

[…]

2.   Podpora se odobri kmetom, zasebnim posestnikom gozdov in združenjem zasebnih posestnikov gozdov. V ustrezno utemeljenih primerih se lahko odobri tudi drugim upravljavcem zemljišč.

[…]

6.   Do plačil so upravičena naslednja območja:

[…]“

14

Naslov VIII Uredbe št. 1305/2013, „Določbe o konkurenci“, med drugim vsebuje člena 81 in 82 te uredbe.

15

Člen 81 te uredbe, naslovljen „Državna pomoč“, določa:

„1.   Če v tem naslovu ni drugače določeno, se členi 107, 108 in 109 PDEU uporabljajo za podporo držav članic, namenjeno razvoju podeželja.

2.   Členi 107, 108 in 109 PDEU se na področju uporabe člena 42 PDEU ne uporabljajo za plačila, ki jih države članice izvedejo na podlagi te uredbe in v skladu z njo, ali za dodatno nacionalno financiranje iz člena 82 [PDEU].“

16

Člen 82 navedene uredbe, naslovljen „Dodatno nacionalno financiranje“, določa:

„Plačila, ki jih izvedejo države članice v zvezi z operacijami s področja uporabe člena 42 PDEU in so namenjena dodatnemu financiranju za razvoj podeželja, za katerega se odobri podpora Unije kadar koli med programskim obdobjem, države članice vključijo v program razvoja podeželja […], in kadar izpolnjujejo merila iz te uredbe, jih odobri Komisija.“

17

Uredba št. 702/2014 je začela veljati 1. julija 2014.

18

V uvodnih izjavah 16 in 60 te uredbe je navedeno:

[…]

19

Člen 1 Uredbe št. 702/2014, ki je del poglavja I te uredbe, določa:

1.   Ta uredba se uporablja za naslednje vrste pomoči:

[…]

[…]

3.   Ta uredba se ne uporablja za pomoč za:

[…]

6.   Ta uredba se ne uporablja za pomoč podjetjem v težavah, z izjemo:

20

Člen 2, točka 14, te uredbe, ki je prav tako del poglavja I te uredbe, izraz „podjetje v težavah“ opredeljuje tako:

„,podjetje v težavah‘ pomeni podjetje, za katerega velja vsaj ena od naslednjih okoliščin:

[…]“

21

Sugu un biotopu aizsardzības likums (zakon o ohranjanju vrst in habitatov) z dne 16. marca 2000 (Latvijas Vēstnesis, 2000, št. 121/122) vsebuje člen 10, naslovljen „Pravica lastnikov ali uporabnikov zemljišč do odškodnine“, katerega odstavek 2 določa, da „[l]astniki zemljišč lahko zahtevajo odškodnino, ki je v zakonodaji določena zaradi omejitev, določenih za gospodarske dejavnosti v mikrorezervatih“.

22

Lauksaimniecības un lauku attīstības likums (zakon o kmetijstvu in razvoju podeželja) z dne 7. aprila 2004 (Latvijas Vēstnesis, 2004, št. 64) vsebuje člen 5, katerega odstavki 4, 7 in 8 določajo:

„4.   Podrobna pravila za dodelitev pomoči, ki jih odobrita država in [Unija] ter ki so namenjene kmetijstvu, in podrobna pravila za dodelitev pomoči, ki jih odobrita država in [Unija] ter ki so namenjene razvoju podeželja in ribištva, določi Svet ministrov. […]

[…]

7.   Svet ministrov določi podrobna pravila za upravljanje in nadzorovanje pomoči, ki jih odobrita država in [Unija] ter ki so namenjene kmetijstvu, in pomoči, ki jih odobrita država in [Unija] ter ki so namenjene razvoju podeželja in ribištva.

8.   Svet ministrov določi podrobna pravila za upravljanje Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada, [EKSRP] in Evropskega sklada za ribištvo ter pristojnosti in dolžnosti organov, ki sodelujejo pri upravljanju teh skladov.“

23

Likums „Par kompensāciju par saimnieciskās darbības ierobežojumiem aizsargājamās teritorijās“ (zakon o odškodnini zaradi omejitev, določenih za gospodarske dejavnosti na zavarovanih območjih) z dne 4. aprila 2013 (Latvijas Vēstnesis, 2013, št. 74) v členu 2(3) določa, da se„[p]lačilo letne pomoči zaradi omejitev, določenih za gospodarske dejavnosti v mikrorezervatih, […] lahko dodeli v skladu s postopki, določenimi s pravili v zvezi z dodelitvijo pomoči za razvoj podeželja, financiranimi iz ustreznih skladov [Unije].“

24

Ta zakon v členu 4(2) določa tudi, da se „[o]dškodnine, izplačane iz skladov [Unije], […] upravljajo v skladu s pravili v zvezi z dodelitvijo pomoči [Unije].“

25

Ministru kabineta noteikumi Nr. 171 „par valsts un Eiropas Savienības atbalsta piešķiršanu, administrēšanu un uzraudzību vides, klimata un lauku ainavas uzlabošanai 2014.–2020. gada plānošanas periodā“ (uredba sveta ministrov št. 171 o pravilih za dodelitev, upravljanje in nadzor državnih pomoči in pomoči Evropske unije, namenjenih izboljšanju okolja, podnebja in podeželja v programskem obdobju 2014–2020) z dne 7. aprila 2015 (Latvijas Vēstnesis, 2015, št. 76, v nadaljevanju: uredba št. 171/2015), ki je bila sprejeta na podlagi člena 5(4) in (7) zakona o kmetijstvu in razvoju podeželja, v točki 1 določa:

„Ta uredba določa podrobna pravila za odobritev, upravljanje in nadzor državnih pomoči in pomoči [Unije] za razvoj podeželja, zlasti za podporo ukrepom za izboljšanje okolja in podeželja, ki se izvajajo v skladu z:

[…]

[…]“

26

Točka 2 uredbe št. 171/2015 določa:

„Podpora za razvoj podeželja, in sicer za izboljšanje okolja, podnebja in podeželja, se dodeli za naslednje ukrepe […]:

[…]

2.3. ‚plačila v okviru območij Natura 2000 in na podlagi Direktive [2000/60]‘ za dejavnost ‚Izravnalno plačilo za gozdna območja Natura 2000‘ […];

[…]

2.6. ‚dodelitev pomoči v okviru dejavnosti ,Izravnalno plačilo za gozdna območja Natura 2000‘‘.

[…]“

27

Točka 56 uredbe št. 171/2015 določa:

„Upravičena površina je gozdno območje (razen šotišč):

56.1. ki je na seznamu območij [Natura 2000] v skladu s členom 30(6)(a) Uredbe št. 1305/2013 […]

56.2. ki je v mikrorezervatu v skladu s členom 30(6)(b) Uredbe št. 1305/2013 zunaj omrežja Natura 2000 ali – če sistem varstva Natura 2000 ne zagotavlja ohranitve vrste ali biotopa – na območju Natura 2000, mikrorezervat pa se določi v skladu z zakonodajo o načinih vzpostavitve in upravljanja mikrorezervatov, njihovega ohranjanja ter določitve mikrorezervatov in varovalnih pasov okoli njih.

[…]“

28

Točka 61 te uredbe določa:

„Prosilec mora za pridobitev pomoči izpolnjevati naslednje pogoje:

[…]

61.6. v skladu s členom 2, točka 14, Uredbe št. 702/2014 na podlagi položaja na dan 15. junija tekočega leta ni bilo mogoče ugotoviti nobene od značilnosti podjetja v težavah, določenih z zakonodajo, ki določa postopke za upravljanje Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada, [EKSRP] in Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo ter podpor, ki jih država in [Unija] v programskem obdobju 2014–2020 dodelita za kmetijstvo, razvoj podeželja in ribištvo.“

29

Ministru kabineta noteikumi Nr. 599 „par Eiropas Lauksaimniecības garantiju fonda, Eiropas Lauksaimniecības fonda lauku attīstībai, Eiropas Jūrlietu un zivsaimniecība fonda, kā arī par valsts un Eiropas Savienības atbalsta lauksaimniecībai un lauku un zivsaimniecības attīstībai finansējuma administrēšanu 2014.–2020. gada plānošanas periodā“ (uredba sveta ministrov št. 599 o upravljanju Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada, Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo ter o upravljanju pomoči, ki jih država in Evropska unija v programskem obdobju 2014–2020 dodelita za kmetijstvo, razvoj podeželja in ribištvo) z dne 30. septembra 2014 (Latvijas Vēstnesis, 2014, št. 200), ki je bila sprejeta na podlagi člena 5, od (7) do (9), zakona o kmetijstvu in razvoju podeželja, v točki 53 določa:

„V skladu s členom 2, točka 14, Uredbe št. 702/2014 služba za podporo podeželskim območjem ne dodeli nobene podpore, če pri vložitvi prošnje za podporo za ukrepe, ki vključujejo presojo vprašanja, ali prosilec ustreza statusu podjetja v težavah, prosilec za podporo izkazuje vsaj eno od naslednjih značilnosti:

53.1. več kot polovica vpisanega osnovnega kapitala družbe z omejeno odgovornostjo (razen malega ali srednje velikega podjetja, ki obstaja manj kot tri leta) je zaradi nakopičenih izgub izginila, nakopičene izgube, ki se odštejejo od rezerv in vseh drugih elementov, ki se na splošno štejejo za del lastnih sredstev družbe, pa so povzročile negativen kumulativni znesek, ki presega polovico vpisanega osnovnega kapitala, vključno z vplačanim presežkom kapitala […];

[…]“

30

Družba Piltenes meži je lastnica gozda s površino približno 500 hektarjev, v katerem je območje, ki ima status mikrorezervata v smislu latvijske ureditve, s katero je bila prenesena Direktiva 2009/147. Ta mikrorezervat je ustvaril pristojni latvijski organ, da bi prispeval k zagotavljanju zaščite divjega petelina (Tetrao urogallus), ki je vrsta prostoživečih ptic.

31

Družba Piltenes meži je na neopredeljen datum pri službi za podporo podeželju vložila prošnjo za pomoč za leto 2015, s katero je zaprosila za dodelitev plačila, s katerim bi se ji nadomestili stroški in izguba dohodka, ki so nastali zaradi obstoja navedenega mikrorezervata.

32

Služba za podporo podeželju je z odločbo z dne 1. junija 2016, ki je bila potrjena z odločbo z dne 25. julija istega leta, to prošnjo za pomoč zavrnila z obrazložitvijo, da veljavna latvijska ureditev izključuje možnost, da bi se tako plačilo odobrilo podjetju v težavah in da bi bilo treba v obravnavanem primeru družbo Piltenes meži opredeliti kot tako podjetje, ker je iz preučitve njenega letnega poročila za leto 2014 razvidno, da so njene izgube predstavljale več kot 50 % njenega osnovnega kapitala.

33

Administratīvā rajona tiesa (upravno sodišče prve stopnje, Latvija) je s sodbo z dne 24. marca 2017 tožbi, ki jo je družba Piltenes meži vložila zoper ti odločbi, ugodilo.

34

Administratīvā apgabaltiesa (regionalno upravno sodišče, Latvija), pri katerem je bila vložena pritožba, je s sodbo z dne 30. novembra 2017 zavrnilo prošnjo za pomoč, ki jo je vložila družba Piltenes meži, pri čemer se je v bistvu oprlo na naslednjo obrazložitev. Najprej, ugotovilo je, da naj bi bilo zaprošeno plačilo financirano iz sklada Unije, in sicer EKSRP, in ne iz državnega proračuna ali proračuna lokalne skupnosti. Dalje, navedlo je, da je treba v skladu z ureditvijo Unije, ki se nanaša na EKSRP, in v skladu z latvijsko zakonodajo, s katero se ta izvaja, ta sredstva upravljati in dodeliti podjetjem ob upoštevanju predpisov Unije o nadzoru nad državnimi pomočmi. Nazadnje, navedlo je, da ta pravila določajo, da je dodelitev pomoči, kot je ta, za katero je zaprošeno v obravnavanem primeru, izključena, če je oseba, ki zanjo zaprosi, podjetje v težavah.

35

Družba Piltenes meži je zoper to sodbo vložila kasacijsko pritožbo, v kateri je med drugim izpodbijala presojo, v skladu s katero, prvič, je treba plačilo, za dodelitev katerega je zaprosila, šteti za državno pomoč in, drugič, take državne pomoči ni mogoče odobriti podjetju v težavah.

36

Augstākā tiesa (Senāts) (vrhovno sodišče, Latvija) se v predložitveni odločbi v bistvu sprašuje o obsegu in medsebojni povezanosti določb prava Unije, katerih izvajanje se želi zagotoviti z različnimi latvijskimi pravili, ki se uporabljajo za spor, o katerem odloča, pri čemer navaja, da sta sodišči, ki sta o tem sporu odločali na prvi stopnji in v pritožbenem postopku, glede tega sprejeli različni stališči.

37

Natančneje, na prvem mestu se sprašuje, ali je mogoče pomoči, katerih namen je povrniti ali nadomestiti stroške in izgubo dohodka, povzročenih zaradi obstoja mikrorezervatov, ki so bili ustvarjeni za prispevanje k zaščiti vrst prostoživečih ptic, na katere se nanaša Direktiva 2009/147, na gozdnih območjih, ki niso del omrežja Natura 2000, šteti za podpore iz člena 30 Uredbe št. 1305/2013.

38

Zlasti pojasnjuje, da bi bilo za te pomoči mogoče šteti, da so odškodnina ali nadomestilo za omejitev lastninske pravice in pravice do opravljanja gospodarske dejavnosti zadevnih oseb, da bi se zagotovilo spoštovanje okoljskih predpisov, ne pa, da pomenijo pomoč Unije ali državno pomoč. Latvijas Republikas Satversmes tiesa (ustavno sodišče, Latvija) naj bi poleg tega tako odločilo v sodbi z dne 19. marca 2014.

39

Če take pomoči, ki naj bi se financirale iz sklada Unije, in ne iz državnega proračuna, spadajo na področje uporabe člena 30 Uredbe št. 1305/2013, se predložitveno sodišče na drugem mestu sprašuje, ali je lahko njihova dodelitev pogojena s tem, da osebe, ki zaprosijo za pridobitev teh pomoči, niso podjetja v težavah, kot je to zahtevala Komisija v členih 1 in 2 Uredbe št. 702/2014.

40

V zvezi s tem meni, da čeprav je legitimno, da je Komisija skušala ohraniti sredstva Unije in zagotoviti njihovo optimalno uporabo s tem, da je določila tak pogoj, pa Uredba št. 702/2014 vsebuje bistveno napako, ker ta institucija ni pretehtala ali vsaj zagotovila pravičnega ravnovesja med cilji, ki jih Komisija s tem uresničuje, na eni strani, ter lastninsko pravico, zagotovljeno s členom 17 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), in splošnima načeloma enakega obravnavanja in sorazmernosti, na drugi strani. Za razliko od vseh drugih oseb, ki jim je naložena pravna in ekonomska obveznost na področju okolja, bi bila namreč podjetja v težavah iz razlogov, povezanih z njihovim ekonomskim in finančnim položajem, neupravičeno prikrajšana za odškodnino ali nadomestilo, do katerega so upravičena.

41

V teh okoliščinah je Augstākā tiesa (Senāts) (vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

42

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 30 Uredbe št. 1305/2013, zlasti ob upoštevanju njegovega odstavka 6, razlagati tako, da pomoč, za katero je zaprošeno v zvezi z mikrorezervatom, ki je ustvarjen v gozdu, da bi se dosegli cilji Direktive 2009/147, spada na področje uporabe tega člena 30.

43

V zvezi s tem člen 30(1) Uredbe št. 1305/2013 določa, da se podpora upravičencem odobri letno na hektar kmetijske površine ali na hektar gozda za kritje dodatnih stroškov in izpada dohodka, ki so posledica omejitev na zadevnih območjih zaradi izvajanja direktiv 92/43, 2009/60 in 2009/147.

44

Poleg tega odstavek 6 tega člena 30 v točkah (a) in (b) določa, da območja, ki so upravičena do plačil iz naslova take podpore, vključujejo kmetijska in gozdna območja Natura 2000, določena na podlagi direktiv 92/43 in 2009/147, na eni strani, ter druga razmejena naravovarstvena območja z okoljskimi omejitvami v zvezi s kmetovanjem ali gozdovi, ki prispevajo k izvajanju člena 10 prve od teh direktiv, na drugi strani.

45

V obravnavanem primeru iz prvega vprašanja, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, in navedb iz predložitvene odločbe, povzetih v točkah 30, 31 in 37 te sodbe, izhaja, da je območje, na katero se nanaša prošnja za pomoč iz postopka v glavni stvari, mikrorezervat, ki je bil ustvarjen za prispevanje k zagotavljanju zaščite vrste prostoživečih ptic, vendar v gozdu, ki ni del omrežja Natura 2000.

46

Očitno je, da tako območje na podlagi člena 30(6)(a) Uredbe št. 1305/2013 ni upravičeno do plačila iz naslova podpore iz tega člena 30. Navedeni člen 30(6)(a) namreč določa tako upravičenost le za kmetijska in gozdna območja v smislu te uredbe ali – odvisno od primera – nacionalne ureditve, sprejete v skladu s to uredbo, ki so na območjih Natura 2000, določenih na podlagi direktiv 92/43 in 2009/147 (glej v tem smislu sodbo z dne 27. januarja 2022, Sātiņi-S, C‑234/20, EU:C:2022:56, točke 27, 33, 35 in 37).

47

Iz tega sledi, da je območje, ki ni del omrežja Natura 2000, kakršno je območje iz postopka v glavni stvari, vsekakor lahko upravičeno do takega plačila le na podlagi člena 30(6)(b) Uredbe št. 1305/2013.

48

Vendar samo na podlagi besedila te določbe ni mogoče ugotoviti, ali in – če da – pod katerimi pogoji je lahko tako.

49

Zato je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča navedeno določbo razlagati ne samo ob upoštevanju njenega besedila, ampak tudi njenega sobesedila in ciljev, ki jih uresničuje ureditev, katere del je (sodbi z dne 7. junija 2005, VEMW in drugi, C‑17/03, EU:C:2005:362, točka 41, in z dne 21. januarja 2021, Nemčija/Esso Raffinage, C‑471/18 P, EU:C:2021:48, točka 81).

50

V zvezi s tem je treba opozoriti, prvič, da so območja, ki so na podlagi člena 30(6)(b) Uredbe št. 1305/2013 upravičena do plačila iz naslova podpore iz tega člena 30, druga razmejena naravovarstvena območja od tistih, ki so del omrežja Natura 2000, z okoljskimi omejitvami v zvezi s kmetovanjem ali gozdovi, ki prispevajo k izvajanju člena 10 Direktive 92/43.

51

Iz tega izhaja, da je upravičenost teh območij do takega plačila na eni strani pogojena s tem, da je zadevno območje razmejeno naravovarstveno območje z okoljskimi omejitvami v zvezi s kmetovanjem ali gozdovi.

52

V obravnavanem primeru je iz navedb v predložitveni odločbi, navedenih v točki 45 te sodbe, razvidno, da – brez poseganja v preverjanja, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče – območje iz postopka v glavni stvari izpolnjuje ta pogoj, ker je naravovarstveno območje z okoljskimi omejitvami v zvezi z gozdovi. Natančneje, iz teh navedb izhaja, da je to območje mikrorezervat, ki ga je pristojni nacionalni organ ustvaril v gozdu, ki ni del omrežja Natura 2000, da bi prispeval k zagotavljanju zaščite vrste prostoživeče ptice, ter katerega obstoj povzroča stroške in izgubo dohodka za osebo, ki je lastnik tega gozda.

53

Na drugi strani iz člena 30(6)(b) Uredbe št. 1305/2013 izhaja, da morajo območje, za katero se prosi za podporo, in okoljske omejitve, ki so določene na tem območju, prispevati k izvajanju člena 10 Direktive 92/43.

54

V obravnavanem primeru se predložitveno sodišče, kot izhaja iz besedila prvega vprašanja, ki ga je zadnjenavedeno postavilo, in iz navedb v predložitveni odločbi, povzetih v točki 37 te sodbe, med drugim sprašuje o obsegu tega pogoja.

55

Drugič, člen 10 Direktive 92/43, na katerega napotuje člen 30(6)(b) Uredbe št. 1305/2013, v prvem odstavku določa, da si države članice prizadevajo spodbujati upravljanje značilnosti krajine, ki so zelo pomembne za prostoživeče živalske in rastlinske vrste, zlasti zato, da okrepijo ekološko usklajenost omrežja Natura 2000. V drugem odstavku je tudi pojasnjeno, da so to značilnosti, ki so zaradi svoje linearnosti in neprekinjenosti ali vloge povezovanja bistvene za selitev, razširjanje in gensko izmenjavo prostoživečih vrst.

56

Ta člen 10 državam članicam tako omogoča, da sprejmejo ukrepe za izboljšanje ekološke usklajenosti omrežja Natura 2000, kot je določeno tudi v členu 3(3) Direktive 92/43.

57

Iz tega člena 3(1) pa izhaja, da naj bi to omrežje vključevalo ne samo „posebna ohranitvena območja“ naravnih habitatov in habitatov živalskih ali rastlinskih vrst, naštetih v Prilogi I oziroma Prilogi II k tej direktivi, ampak tudi „posebna območja varstva“, ki so jih države članice določile za prispevanje k ohranjanju vrst prostoživečih ptic v skladu z Direktivo 79/409, ki je zdaj nadomeščena z Direktivo 2009/147.

58

Iz tega sledi, da se lahko ukrepi, ki jih države članice v skladu s členom 10 Direktive 92/43 lahko sprejmejo, da okrepijo ekološko usklajenost omrežja Natura 2000, nanašajo tako na habitate iz Direktive 92/43 kot na vrste prostoživečih ptic iz Direktive 2009/147, pri čemer je treba navesti, da naj bi v zadnjenavedenem primeru ti ukrepi dopolnjevali ukrepe iz členov 2 in 3 Direktive 2009/147.

59

V obravnavanem primeru je iz navedb v predložitveni odločbi, navedenih v točkah 45 in 52 te sodbe, razvidno, da je – brez poseganja v preverjanja, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče – to cilj mikrorezervata iz postopka v glavni stvari in okoljskih omejitev v zvezi z gozdarstvom, ki so določene za ta mikrorezervat, ker sta vzpostavitev tega mikrorezervata in uvedba teh omejitev namenjena prispevanju k zagotavljanju zaščite divjega petelina (Tetrao urogallus), ki je vrsta prostoživeče ptice, ki spada na področje uporabe Direktive 2009/147.

60

Tretjič, člen 30(1) Uredbe št. 1305/2013 določa, kot je bilo opozorjeno v točki 43 te sodbe, da je namen podpore, na katero se sklicuje ta določba, upravičencu na zadevnem območju kriti dodatne stroške in izpad dohodka, ki so posledica omejitev na zadevnih območjih zaradi izvajanja direktiv 92/43, 2000/60 in 2009/147.

61

Iz navedene določbe jasno izhaja, da se ta podpora lahko odobri, zlasti če je območje, ki je na podlagi člena 30(6) Uredbe št. 1305/2013 upravičeno do plačila, zaradi izvajanja Direktive 2009/147 v slabšem položaju, kot sta v pisnih stališčih navedli tako latvijska vlada kot Komisija.

62

Navedeno podporo je torej takemu območju mogoče odobriti tako v primeru, da je to območje zaradi nacionalnega ukrepa za zaščito vrste prostoživečih ptic, ki je bil sprejet na podlagi Direktive 2009/147, v slabšem položaju, kot tudi v primeru, da je bil ta ukrep sprejet na podlagi člena 10 Direktive 92/43, kot je bilo navedeno v točki 58 te sodbe.

63

Četrtič, splošni cilj strateške podpore za razvoj podeželja, ki se uresničuje z Uredbo št. 1305/2013, kot je določen v členu 1(1) te uredbe, je med drugim konkretiziran – kot izhaja iz člena 6(1) navedene uredbe in naslova III te uredbe, na katerega zadnjenavedena določba napotuje – z možnostjo, dano državam članicam, da sprejmejo sveženj ukrepov za izpolnjevanje prednostnih nalog Unije za razvoj podeželja.

64

Med temi ukrepi je podpora iz člena 30 Uredbe št. 1305/2013, katere specifični cilj je, kot je navedeno v uvodni izjavi 24 te uredbe, da se kmetom in gozdnim posestnikom dodeli podpora, ki jim omogoča, da lažje premagujejo posebne omejitve na zadevnih območjih, ki izhajajo iz izvajanja direktiv Unije, ki zagotavljajo varstvo naravnih habitatov, habitatov živalskih in rastlinskih vrst, teh vrst samih in voda.

65

Iz tega cilja, katerega besedilo a priori ne izključuje nobene vrste neugodnosti, ki izhajajo iz izvajanja ene od teh direktiv, jasno izhaja, da je podporo, določeno v navedenem členu 30, mogoče odobriti zlasti v primeru, ko take neugodnosti izhajajo iz uvedbe – na območju, za katero se prosi za to podporo – okoljskih omejitev v zvezi s kmetovanjem ali gozdovi, katerih namen je prispevati k zagotavljanju zaščite vrste prostoživečih ptic iz Direktive 2009/147, ne glede na to, ali te omejitve izhajajo iz nacionalnega ukrepa, sprejetega na podlagi te direktive ali pa člena 10 Direktive 92/43.

66

Zato navedeni cilj podpira razlago člena 30(6) Uredbe št. 1305/2013, ki izhaja iz različnih besednih in kontekstualnih elementov, analiziranih v točkah od 50 do 62 te sodbe.

67

Ker se je sodišče poleg tega spraševalo – kot je razvidno iz navedb, povzetih v točki 38 te sodbe – o pravnih posledicah, ki bi jih bilo treba izpeljati iz odškodninske ali kompenzacijske narave pomoči, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, glede na določbe primarnega ali sekundarnega prava Unije v zvezi z dodeljevanjem državnih pomoči, je na eni strani treba opozoriti, da je namen člena 30 Uredbe št. 1305/2013, kot je navedeno v točkah 43 in 60 te sodbe, da se kmetom in upravljavcem gozdov lahko odobri podpora, namenjena kritju stroškov in izgube dohodka, ki jim nastanejo zaradi omejitev, ki so posledica izvajanja direktiv 92/43, 2000/60 in 2009/147. Odškodninska ali kompenzacijska narava teh pomoči je torej posledica njihovega namena, kot ga je želel doseči zakonodajalec Unije (glej v tem smislu sodbi z dne 30. marca 2017, Lingurár, C‑315/16, EU:C:2017:244, točki 26 in 28, ter z dne 27. januarja 2022, Sātiņi-S, C‑234/20, EU:C:2022:56, točka 43), in zato ne more poseči v to, da se opredelijo za podpore, ki jih je mogoče odobriti v skladu s predpisi Unije v zvezi z EKSRP.

68

Na drugi strani, iz sodne prakse Sodišča izhaja, da odškodninska ali kompenzacijska narava nikakor ne izključuje, da je take pomoči – če so financirane iz državnih sredstev – poleg tega mogoče opredeliti kot „državne pomoči“ v smislu člena 107(1) PDEU, če so izpolnjeni drugi pogoji za uporabo te določbe (glej v tem smislu sodbo z dne 27. januarja 2022, Sātiņi-S, C‑238/20, EU:C:2022:57, točki 40 in 52).

69

Glede na vse zgornje preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 30 Uredbe št. 1305/2013, zlasti ob upoštevanju njegovega odstavka 6, razlagati tako, da pomoč, zahtevana v zvezi z mikrorezervatom, ki je ustvarjen v gozdu, da bi se dosegli cilji Direktive 2009/147, spada na področje uporabe tega člena 30.

70

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba Uredbo št. 702/2014 razlagati tako, da je izključeno, da se pomoč, za katero podjetje v težavah zaprosi na podlagi Uredbe št. 1305/2013 v zvezi z mikrorezervatom, ki je ustvarjen v gozdu, da bi se dosegli cilji Direktive 2009/147, razglasi za združljivo z notranjim trgom.

71

V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da je pomoč, glede katere predložitveno sodišče Sodišče sprašuje o razlagi Uredbe št. 702/2014, podpora, za katero je bilo zaprošeno na podlagi člena 30 Uredbe št. 1305/2013. Gre torej za pomoč, ki je določena s predpisi Unije, in sicer s predpisi v zvezi z EKSRP.

72

Vendar naj bi se ta pomoč odobrila osebam, ki zanjo ne zaprosijo neposredno prek Unije, ampak prek držav članic in v skladu s programi razvoja podeželja, ki jih te predstavijo in ki jih odobri Komisija, kot izhaja iz člena 6, od (1) do (3), Uredbe št. 1305/2013 in kot je Sodišče že navedlo tako v zvezi s to uredbo kot v zvezi z uredbo, ki jo je prvonavedena razveljavila in nadomestila (glej v tem smislu sodbi z dne 30. marca 2017, Lingurár, C‑315/16, EU:C:2017:244, točka 21, in z dne 6. oktobra 2021, Lauku atbalsta dienests (Pomoč za zagon dejavnosti v kmetijstvu), C‑119/20, EU:C:2021:817, točke od 54 do 56).

73

Ta mehanizem sam odraža delitev pristojnosti med državami članicami in Komisijo, ki v skladu s členom 1(1) Uredbe št. 1305/2013 strukturira podporo Unije za razvoj podeželja, financirano iz EKSRP (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2021, Lauku atbalsta dienests (Pomoč za zagon dejavnosti v kmetijstvu), C‑119/20, EU:C:2021:817, točka 57), pri čemer je pojasnjeno, da je ta podpora lahko ne samo v obliki financiranja iz proračuna Unije, temveč tudi dodatnega financiranja iz državnih sredstev.

74

Kot je razvidno iz točke 68 te sodbe, je to dodatno financiranje glede na državni izvor sredstev, ki so v tem okviru dodeljena, mogoče opredeliti kot državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, če so izpolnjeni drugi pogoji za uporabo te določbe. Taka opredelitev sama po sebi pomeni uporabo vseh upoštevnih določb prava Unije v zvezi z državnimi pomočmi, razen če se v danem primeru navedeno financiranje nanaša na transakcije, ki spadajo na področje uporabe člena 42 PDEU, v tem primeru pa je v skladu s členom 81(2) Uredbe št. 1305/2013 izvzeto iz teh določb.

75

V zvezi s financiranjem iz proračuna Unije je treba navesti, da iz člena 81(1) Uredbe št. 1305/2013 in iz uvodne izjave 56 te uredbe, ob upoštevanju katere je treba to določbo brati, izhaja, da je zakonodajalec Unije želel, da se zanj uporabljajo tudi členi od 107 do 109 PDEU, razen v primeru dejavnosti, ki spadajo na področje uporabe člena 42 PDEU, kot je določeno v členu 81(2) navedene uredbe.

76

Posledica te zakonodajne odločitve, katere namen je – kot izhaja iz člena 1(1) te uredbe – zagotoviti koordinacijo med EKSRP in drugimi instrumenti Unije, je, da se za pomoči za razvoj podeželja, sofinancirane iz državnih sredstev in iz sredstev iz proračuna Unije, v celoti uporabljajo vse upoštevne določbe prava Unije v zvezi z državnimi pomočmi.

77

Med temi določbami so zlasti določbe Uredbe št. 702/2014, za razlago katerih prosi predložitveno sodišče, da bi v bistvu izvedelo, ali se za pomoč, za katero je podjetje v težavah zaprosilo na podlagi člena 30 Uredbe št. 1305/2013 v zvezi z mikrorezervatom, ki je ustvarjen v gozdu, da bi se dosegli cilji Direktive 2009/147, uporabi sistem izjem, uveden s to uredbo.

78

V zvezi s tem je treba na prvem mestu ugotoviti, da je cilj Uredbe št. 702/2014, kot je razvidno že iz njenega naslova, razglasiti nekatere vrste posamičnih pomoči, odobrenih v kmetijskem in gozdarskem sektorju ter na podeželju, za združljive z notranjim trgom ter jih posledično izvzeti iz splošne obveznosti obvestitve iz člena 108(3) PDEU, če te individualne pomoči izpolnjujejo vse pogoje iz te uredbe (glej v tem smislu sodbo z dne 20. maja 2021, Azienda Sanitaria Provinciale di Catania, C‑128/19, EU:C:2021:401, točka 47).

79

Taka uredba o izvzetju ne izključuje, da je mogoče dano individualno pomoč, ki spada v eno od kategorij, ki so v njej naštete, vendar ki ne izpolnjuje pogojev, na podlagi katerih jo je mogoče razglasiti za združljivo z notranjim trgom na podlagi te uredbe o izvzetju, po posebni preučitvi kljub temu razglasiti za združljivo z notranjim trgom, če je bila Komisija o tej pomoči predhodno obveščena (glej v tem smislu sodbi z dne 5. marca 2019, Eesti Pagar, C‑349/17, EU:C:2019:172, točke 57, 59, 86 in 87, in z dne 20. maja 2021, Azienda Sanitaria Provinciale di Catania, C‑128/19, EU:C:2021:401, točka 42).

80

Vendar v obravnavanem primeru iz predložitvene odločbe ni razvidno, da je bila taka predhodna obvestitev opravljena.

81

Na drugem mestu, iz člena 1(1)(e) Uredbe št. 702/2014, ki je pojasnjen v uvodni izjavi 60 te uredbe, v povezavi z odstavkom 3(a) tega člena 1 izhaja, da se izjema, uvedena z navedeno uredbo, uporablja za pomoči za gozdarstvo, vključno s pomočmi, ki jih sofinancira EKSRP.

82

Uredba št. 702/2014 se torej uporablja med drugim za podpore iz člena 30 Uredbe št. 1305/2013 in natančneje za pomoči, za katere se na podlagi te določbe zaprosi v zvezi z mikrorezervatom, ki je ustvarjen v gozdu, da bi se dosegli cilji Direktive 2009/147, kakršna je podpora iz postopka v glavni stvari.

83

Iz tega sledi, da morajo take pomoči, da bi bile lahko na podlagi Uredbe št. 702/2014 razglašene za združljive z notranjim trgom in da bi zanje veljala izjema iz te uredbe, izpolnjevati vse pogoje, ki jih ta uredba določa za to razglasitev združljivosti.

84

Ti pogoji pa v skladu s členom 1(6) navedene uredbe vključujejo pogoj, da prosilec za tako pomoč ne sme biti podjetje v težavah, ob upoštevanju različnih izjem, od katerih v predložitveni odločbi nobena ni bila predstavljena kot upoštevna v okviru spora o glavni stvari, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

85

Poleg tega iz opredelitve pojma „podjetje v težavah“ iz člena 2, točka 14, iste uredbe izhaja, da ta pojem med drugim zajema družbe z omejeno odgovornostjo, ki jim je zaradi nakopičenih izgub izginila več kot polovica kapitala, kar je merilo, na podlagi katerega je pristojni nacionalni organ zavrnil dodelitev pomoči iz postopka v glavni stvari, kot je razvidno iz navedb v predložitveni odločbi, povzetih v točki 32 te sodbe.

86

Iz tega izhaja, da je treba Uredbo št. 702/2014 razlagati tako, da pomoči za gozdarstvo in, natančneje, pomoči, za katero je podjetje v težavah v smislu navedenega člena 2, točka 14, zaprosilo na podlagi člena 30 Uredbe št. 1305/2013 v zvezi z mikrorezervatom, ki je ustvarjen v gozdu, da bi se dosegli cilji Direktive 2009/147, ni mogoče razglasiti za združljivo z notranjim trgom na podlagi Uredbe št. 702/2014.

87

Na četrtem mestu in nazadnje, ker se zdi, da nacionalno sodišče dvomi o veljavnosti te izključitve z vidika lastninske pravice ter splošnih načel enakega obravnavanja in sorazmernosti, kot je razvidno iz navedb, povzetih v točki 40 te sodbe, je treba najprej ugotoviti, da iz analize Uredbe št. 702/2014 izhaja, da navedena izključitev ne temelji na cilju ohranjanja sredstev Unije, glede katerega se navedeno sodišče sprašuje, ali mu ni bila neupravičeno dana prednost pred to pravico in tema dvema splošnima načeloma.

88

Kot je namreč razvidno iz uvodne izjave 16 te uredbe, v kateri je pojasnjeno bistvo izključitve podjetij v težavah iz ugodnosti izvzetja, uvedenega z navedeno uredbo, ob upoštevanju izjem, navedenih v točki 84 te sodbe, je namen te izključitve zagotoviti, da se vse pomoči, ki jih zahtevajo taka podjetja, izključno in dosledno preučijo z vidika vseh posebnih postopkovnih in materialnopravnih pravil, ki so bila uvedena s posebnim namenom ustreznega upoštevanja posebnega položaja teh podjetij. Edini cilj in posledica navedene izključitve torej ni splošna prepoved, da se podjetjem v težavah odobri pomoč za gozdarstvo, saj jim je v skladu s temi pravili – nasprotno – taka možnost še vedno dana, ampak da se Uredba št. 702/2014 ne uporablja za te pomoči, kadar zanje zaprosijo ta podjetja.

89

Dalje, ugotoviti je treba, da je namen navedenih pravil zagotoviti, da so pomoči, ki se lahko odobrijo podjetjem v težavah, v skladu s pogoji za razglasitev združljivosti teh pomoči z notranjim trgom, pri čemer je treba opozoriti, da dodelitev takih pomoči ni pravica, ki bi jo imela podjetja, ker je dodelitev državnih pomoči s PDEU načeloma prepovedana, ampak možnost, ki jo imajo javni organi, kadar se s temi pomočmi uresničuje eden od ciljev v splošnem interesu iz člena 107(3) PDEU in so te v skladu s pogoji, določenimi v veljavnih predpisih. Iz tega izhaja zlasti, da čeprav države članice na podlagi člena 30 Uredbe št. 1305/2013 lahko odobrijo pomoči, ki jih sofinancira EKSRP, jim tega ni treba storiti, ampak – nasprotno – imajo v zvezi s tem diskrecijsko pravico (glej v tem smislu sodbe z dne 6. oktobra 2021, Lauku atbalsta dienests (Pomoč za zagon dejavnosti v kmetijstvu), C‑119/20, EU:C:2021:817, točka 56; z dne 27. januarja 2022, Sātiņi-S, C‑234/20, EU:C:2022:56, točki 40 in 66, in z dne 27. januarja 2022, Sātiņi-S, C‑238/20, EU:C:2022:57, točka 36).

90

Vendar je treba to diskrecijsko pravico uporabiti v okviru določb te uredbe (glej v tem smislu sodbo z dne 30. marca 2017, Lingurár, C‑315/16, EU:C:2017:244, točka 18) in ob upoštevanju splošnih načel prava Unije (glej po analogiji v zvezi z odobritvijo financiranja, ki se lahko dodeli na podlagi sklada Unije, ki ni EKSRP, sodbo z dne 27. januarja 2022, Zinātnes parks, C‑347/20, EU:C:2022:59, točka 61).

91

Nazadnje, v zvezi s tem posebne obravnave, ki je z Uredbo št. 702/2014 pridržana za podjetja v težavah, ni mogoče šteti za takšno, da bi se z njo lahko kršila lastninska pravica, zagotovljena v členu 17 Listine, ali splošni načeli enakega obravnavanja in sorazmernosti.

92

Prvič, Sodišče je namreč že razsodilo, da ker lastninska pravica ni absolutna pravica, je njeno izvrševanje pod pogoji, določenimi v členu 52(1) Listine, lahko predmet omejitve, ki je utemeljena s ciljem splošnega interesa, ki ga priznava Unija, kot je ta, ki izhaja iz nacionalnega ukrepa, sprejetega zaradi zaščite narave in okolja na podlagi direktiv 92/43 ali 2009/147, ne da bi bilo treba osebi, katere lastninska pravica je predmet take omejitve, v vsakem primeru izplačati nadomestilo in zlasti odobriti pomoč na podlagi člena 30 Uredbe št. 1305/2013 (glej v tem smislu sodbi z dne 27. januarja 2022, Sātiņi-S, C‑234/20, EU:C:2022:56, točke od 62 do 66, in z dne 27. januarja 2022, Sātiņi-S, C‑238/20, EU:C:2022:57, točke od 32 do 36). Vendar pa bi imel lastnik tega zemljišča v primeru, da bi nacionalni ukrep, sprejet zaradi zaščite narave in okolja na podlagi direktiv 92/43 ali 2009/147, povzročil izgubo vrednosti zadevnega zemljišča, tako da bi bil podoben odvzemu lastnine, glede na to, da gre za položaj izvajanja prava Unije, pravico do odškodnine v skladu s členom 17 Listine (glej v tem smislu sodbo z dne 9. junija 2016, Pesce in drugi, C‑78/16 in C‑79/16, EU:C:2016:428, točki 85 in 86).

93

Drugič, okoliščina, da se podjetjem, katerih lastninska pravica je predmet omejitve, ki izhaja iz nacionalnega ukrepa, sprejetega zaradi zaščite narave in okolja na podlagi direktiv 92/43 ali 2009/147, lahko odobri pomoč, katere združljivost z notranjim trgom je odvisna od pogojev, ki se razlikujejo glede na to, ali so podjetja v težavah ali ne, je upravičena z različnim položajem, v katerem sta ti kategoriji podjetij glede na pravo Unije o državnih pomočeh.

94

Glede na ekonomske ali finančne težave, s katerimi se soočajo ta podjetja, je namreč upravičeno, da se za preučitev združljivosti pomoči, ki jim je lahko odobrena, z notranjim trgom določijo posebni pogoji, ki omogočajo upoštevanje njihovih težav in vpliva, ki ga te lahko imajo (glej po analogiji v zvezi z neuporabo uredbe o izjemah, ki ni Uredba št. 702/2014, za podjetja v težavah sodbo z dne 27. januarja 2022, Zinātnes parks, C‑347/20, EU:C:2022:59, točke od 46 do 49 in 57).

95

Poleg tega neuporaba izjeme iz Uredbe št. 702/2014 za podjetja v težavah ni v nasprotju s splošnim načelom sorazmernosti. Ne glede na njeno ustreznost, ki izhaja iz prejšnje točke te sodbe, je namreč ni mogoče obravnavati kot prekoračitev tistega, kar je potrebno za dosego cilja, ki mu sledi, saj – kot je bilo navedeno v točkah 79 in 88 te sodbe – ne preprečuje tega, da se tem podjetjem odobri pomoč za gozdarstvo ali pomoč za podjetja v težavah, če je ta pomoč v skladu s pogoji, določenimi v določbah prava o državnih pomočeh, ki veljajo za navedena podjetja.

96

Ob upoštevanju vseh teh preudarkov je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba Uredbo št. 702/2014 razlagati tako, da je izključeno, da bi se pomoč, za katero podjetje v težavah v smislu člena 2, točka 14, Uredbe št. 702/2014 zaprosi na podlagi Uredbe št. 1305/2013 v zvezi z mikrorezervatom, ki je ustvarjen v gozdu, da bi se dosegli cilji Direktive 2009/147, v skladu z Uredbo št. 702/2014 razglasila za združljivo z notranjim trgom.

97

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (sedmi senat) razsodilo: