–

za GM B. Pohárnok, ügyvéd,

–

za madžarsko vlado M. Z. Fehér, R. Kissné Berta in M. M. Tátrai, agenti,

–

za češko vlado M. Smolek in J. Vláčil, agenta,

–

za nizozemsko vlado M. K. Bulterman in A. Hanje, agentki,

–

za Evropsko komisijo A. Azéma, L. Grønfeldt in A. Tokár, agenti,

1

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 14 in 17 Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (UL 2011, L 337, str. 9), členov 4, 10, 11, 12, 23 in 45 Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (UL 2013, L 180, str. 60) ter členov 41 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru tožbe, ki jo je vložil GM, državljan tretje države, zoper odločbo Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság (nacionalni generalni direktorat policije za tujce, Madžarska; v nadaljevanju: generalni direktorat), s katero mu je bil odvzet status begunca in mu je bilo zavrnjeno priznanje statusa subsidiarne zaščite.

3

Člen 2(d) in (f) Direktive 2011/95 določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

[…]

4

Člen 12 te direktive opredeljuje primere izključitve iz statusa begunca.

5

Člen 14(4)(a) navedene direktive določa:

„Države članice lahko prekličejo, odpravijo ali zavrnejo podaljšanje statusa begunca, ki ga je beguncu podelil vladni, upravni, sodni ali parasodni organ, kadar:

6

Člen 17(1)(b) in (d) iste direktive določa:

„Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva ne more biti upravičen(-a) do subsidiarne zaščite, če obstajajo tehtni razlogi za domnevo, da:

[…]

[…]

7

V uvodnih izjavah 16, 20, 34 in 49 Direktive 2013/32 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

8

Člen 2(f) te direktive določa:

„V tej direktivi:

[…]

9

Člen 4, od (1) do (3), navedene direktive določa:

„1.   Države članice za vse postopke imenujejo organ za presojo, ki bo odgovoren za ustrezno obravnavanje prošenj v skladu s to direktivo. Države članice zagotovijo, da ima tak organ na voljo ustrezna sredstva, vključno z dovolj usposobljenega osebja, za izvedbo svojih nalog v skladu s to direktivo.

2.   Države članice lahko določijo, da je v naslednjih primerih odgovoren organ, ki ni organ iz odstavka 1:

3.   Države članice zagotovijo, da je osebje organa za presojo iz odstavka 1 ustrezno usposobljeno. V ta namen države članice poskrbijo za ustrezno usposabljanje […]. Države članice upoštevajo tudi ustrezna usposabljanja, ki jih oblikuje in razvija Evropski azilni podporni urad (EASO). Osebe, ki vodijo razgovor s prosilci v skladu s to direktivo, se tudi na splošno seznanijo s problemi, ki bi lahko negativno vplivali na sposobnost prosilca za razgovor, kot so znaki, da bi prosilec v preteklosti lahko bil mučen.“

10

Člen 10(2) in (3) iste direktive določa:

„2.   Pri obravnavanju prošenj za mednarodno zaščito organ za presojo najprej presodi, ali prosilci izpolnjujejo pogoje za status begunca, in če jih ne, presodi, ali so upravičeni do subsidiarne zaščite.

3.   Države članice zagotovijo, da organ za presojo izdaja odločbe v zvezi s prošnjami za mednarodno zaščito na podlagi ustreznega obravnavanja. Države članice zato zagotovijo, da:

[…]

11

Člen 11(2) Direktive 2013/32, naslovljen „Zahteve za odločbo organa za presojo“, določa:

„Države članice prav tako zagotovijo, da odločba o zavrnitvi prošnje v zvezi s statusom begunca in/ali subsidiarne zaščite vsebuje obrazložitev dejanskih in pravnih razlogov zanjo ter pisni pouk o tem, kako je mogoče zavrnilno odločbo izpodbijati.

[…]“

12

Člen 12 te direktive določa več jamstev za prosilce.

13

Člen 23(1) navedene direktive določa:

„Države članice zagotovijo, da ima pravni ali drugi svetovalec, ki ga kot takšnega priznava ali dopušča nacionalno pravo in ki v skladu z nacionalnim pravom pomaga prosilcu ali ga zastopa, dostop do informacij iz prosilčevega spisa, na katerih temelji ali bo temeljila odločba.

Države članice lahko predvidijo izjemo, kadar bi razkritje informacij ali virov lahko ogrozilo nacionalno varnost, varnost organizacij ali oseb, ki informacije posredujejo, ali varnost oseb, ki jih te informacije zadevajo, kadar bi bili ogroženi interesi preiskave v zvezi z obravnavanjem prošenj za mednarodno zaščito s strani pristojnih organov držav članic ali bi to poslabšalo mednarodne odnose držav članic. V takih primerih države članice:

V zvezi s točko (b) lahko države članice zlasti omogočijo dostop do takih informacij ali virov pravnemu ali drugemu svetovalcu, ki je opravil varnostno preverjanje, če so informacije pomembne za obravnavanje prošnje za ali odločitev o odvzemu mednarodne zaščite“.

14

Člen 45 iste direktive določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da so, kadar pristojni organ preučuje možnost odvzema mednarodne zaščite državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva […], tej osebi zagotovljena naslednja jamstva:

[…]

3.   Države članice zagotovijo, da se odločba pristojnega organa o odvzemu mednarodne zaščite izda v pisni obliki. Odločba vsebuje obrazložitev dejanskih in pravnih razlogov zanjo ter pisni pouk o tem, kako jo je mogoče izpodbijati.

4.   Ko pristojni organ izda odločbo o odvzemu mednarodne zaščite, se prav tako uporabljajo člen 20, člen 22, člen 23(1) in člen 29.

5.   Z odstopanjem od odstavkov 1, 2, 3 in 4 tega člena se
države članice lahko odločijo, da mednarodna zaščita preneha po samem zakonu, kadar se je upravičenec do mednarodne zaščite nedvoumno odpovedal, da se ga prizna kot takega. Država članica lahko določi tudi, da mednarodna zaščita preneha po samem zakonu, če je upravičenec do mednarodne zaščite postal državljan te države članice.“

15

Člen 46(1) Direktive 2013/32, ki je v poglavju V te direktive, naslovljenem „Pritožbeni postopki“, določa:

„Države članice zagotovijo, da imajo prosilci pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem zoper:

[…]

16

Člen 57(1) in (3) menedékjogról szóló 2007. évi LXXX. törvény (zakon št. LXXX iz leta 2007 o pravici do azila) določa:

„1.   V postopkih, ki jih ureja ta zakon, posebni državni organ izda mnenje o posebnih vprašanjih, katerih presoja spada na področje njegovih pristojnosti v okviru upravnega postopka.

[…]

3.   Organ, pristojen za odločanje o azilu, ne sme odstopati od mnenja posebnega državnega organa, če ni pristojen za odločanje o njegovi vsebini.

[…]“

17

Člen 11 minősített adat védelméről szóló 2009. évi CLV. törvény (zakon št. CLV iz leta 2009 o varstvu tajnih podatkov) določa:

„1.   Posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, lahko dostopa do svojih osebnih podatkov, ki imajo status nacionalnih tajnih podatkov, na podlagi dovoljenja za vpogled, ki ga je izdal upravljavec podatkov, ne da bi potreboval varnostno dovoljenje. Zadevna oseba mora pred dostopom do nacionalnih tajnih podatkov dati pisno izjavo o zaupnosti in izpolnjevati standarde varstva nacionalnih tajnih podatkov.

2.   Odločitev o dovoljenju za vpogled sprejme upravljavec podatkov na podlagi prošnje zadevne osebe v roku 15 dni. Upravljavec podatkov zavrne dovoljenje za vpogled, če seznanitev s podatki škoduje javnemu interesu, zaradi katerega so podatki opredeljeni kot tajni. Upravljavec podatkov mora zavrnitev dovoljenja za vpogled obrazložiti.

3.   Posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, lahko v primeru zavrnitve dovoljenja za vpogled odločitev izpodbija v upravnem sporu. […]“

18

Člen 12(1) tega zakona določa:

„Upravljavec tajnih podatkov lahko posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, zavrne pravico dostopa do njegovih osebnih podatkov, če bi bil javni interes, zaradi katerega so podatki opredeljeni kot tajni, z uresničevanjem te pravice ogrožen.“

19

Madžarsko sodišče je GM leta 2002 obsodilo na kazen odvzema prostosti zaradi prometa s prepovedanimi drogami.

20

Med prestajanjem kazni je GM leta 2005 na Madžarskem vložil prošnjo za azil. Na podlagi te prošnje mu je bil priznan status „sprejetega prosilca“, nato pa je leta 2010 ta status izgubil.

21

Po vložitvi ponovne prošnje za azil je bil GM s sodbo Fővárosi Törvényszék (županijsko sodišče v Budimpešti, Madžarska) z dne 29. junija 2012 priznan status begunca.

22

Generalni direktorat je z odločbo z dne 15. julija 2019 GM odvzel status begunca in mu zavrnil priznanje statusa subsidiarne zaščite, pri čemer je zanj uporabil načelo nevračanja. Ta odločba je bila sprejeta na podlagi neobrazloženega mnenja Alkotmányvédelmi Hivatal (urad za varstvo ustave, Madžarska) in Terrorelhárítási Központ (center za boj proti terorizmu, Madžarska) (v nadaljevanju skupaj: posebna organa), v katerem sta ta organa ugotovila, da prebivanje GM ogroža nacionalno varnost.

23

GM je zoper to odločbo pri predložitvenem sodišču vložil tožbo.

24

Navedeno sodišče najprej dvomi o združljivosti madžarske ureditve v zvezi z dostopom do tajnih podatkov s členom 23 Direktive 2013/32 in z različnimi določbami Listine.

25

Navedeno sodišče navaja, da iz sodne prakse Kúria (vrhovno sodišče, Madžarska) izhaja, da so v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, procesne pravice zadevne osebe zagotovljene z možnostjo, ki jo ima pristojno sodišče pri presoji zakonitosti odločbe o mednarodni zaščiti, da se seznani z zaupnimi informacijami, na katerih temelji mnenje posebnih organov.

26

Vendar niti zadevna oseba niti njen zastopnik na podlagi madžarske ureditve nimata dejanske možnosti, da bi se izjavila o neobrazloženem mnenju teh organov. Čeprav imata zadevna oseba in njen zastopnik sicer pravico vložiti prošnjo za dostop do zaupnih informacij, ki se nanašajo na to osebo, pa v okviru upravnega ali sodnega postopka nikakor ne moreta uporabiti zaupnih informacij, do katerih bi jima bil omogočen dostop.

27

Predložitveno sodišče se nato sprašuje o združljivosti pravila madžarskega prava, v skladu s katerim se mora generalni direktorat opreti na neobrazloženo mnenje posebnih organov, ne da bi lahko sam preučil uporabo klavzule o izključitvi v primeru, o katerem odloča, s pravom Unije, tako da lahko generalni direktorat svojo odločitev obrazloži le s sklicevanjem na to neobrazloženo mnenje. Navedeno sodišče namreč meni, prvič, da ta posebna organa ne izpolnjujeta pogojev iz Direktive 2013/32 za izvedbo take preučitve in za sprejetje take odločbe in, drugič, da zadevno nacionalno pravilo lahko ovira uporabo procesnih jamstev, ki izhajajo iz prava Unije.

28

Nazadnje, navedeno sodišče se sprašuje, v kolikšnem obsegu je pri presoji morebitnega priznanja subsidiarne zaščite po odvzemu statusa begunca mogoče upoštevati kazensko obsodbo na kazen, prestano pred šestnajstimi leti, s katero so bili organi, ki so status begunca priznali, seznanjeni, pri čemer je ti organi pri zavrnitvi priznanja tega statusa niso upoštevali.

29

V teh okoliščinah je Fővárosi Törvényszék (županijsko sodišče v Budimpešti) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

30

Predložitveno sodišče s prvim in drugim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 11(2), člen 12(1) in (2), člen 23(1) ter člen 45(1) in od (3) do (5) Direktive 2013/32 v povezavi s členoma 41 in 47 Listine razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki določa, da kadar odločitev o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito ali o odvzemu take zaščite temelji na informacijah, katerih razkritje bi lahko ogrozilo nacionalno varnost zadevne države članice, imata zadevna oseba oziroma njen svetovalec dostop do teh informacij le po pridobitvi dovoljenja za dostop, nista obveščena niti o bistvu razlogov, na katerih temeljijo take odločitve, in nikakor ne smeta za namene upravnega ali sodnega postopka uporabiti informacij, do katerih sta morda imela dostop.

31

Najprej je treba, na prvem mestu, navesti, da se predložitveno sodišče v prvem in drugem vprašanju sicer sklicuje na člen 11(2), člen 12(1) in (2) ter člen 45(1), (3) in (5) Direktive 2013/32, vendar te določbe niso neposredno upoštevne za odgovor na ti vprašanji, ker se ti vprašanji nanašata predvsem na podrobna pravila dostopa do informacij iz spisa, ki pa so določena v členu 23(1) te direktive.

32

Na drugem mestu, člen 45(4) Direktive 2013/32, na katerega se nanaša prvo vprašanje, pa je treba upoštevati pri odgovoru na prvo in drugo vprašanje, saj je v tej določbi pojasnjeno, da se člen 23(1) te direktive uporablja v postopkih za odvzem mednarodne zaščite, ko pristojni organ izda odločbo o odvzemu te zaščite.

33

Iz člena 45(4) navedene direktive tako izhaja, da pravila, določena v njenem členu 23(1), veljajo ne le v postopkih obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito, ampak tudi v postopkih za odvzem te zaščite.

34

Na tretjem mestu, v zvezi s členom 41 Listine, ki ga predložitveno sodišče omenja v drugem vprašanju, je treba opozoriti, da iz besedila navedenega člena jasno izhaja, da se ta člen ne nanaša na države članice, ampak izključno na institucije, organe, urade in agencije Evropske unije (glej v tem smislu sodbo z dne 24. novembra 2020, Minister van Buitenlandse Zaken, C‑225/19 in C‑226/19, EU:C:2020:951, točka 33 in navedena sodna praksa).

35

Vendar je člen 41 Listine izraz splošnega načela prava Unije, ki velja za države članice, kadar izvajajo to pravo (glej v tem smislu sodbo z dne 24. novembra 2020, Minister van Buitenlandse Zaken, C‑225/19 in C‑226/19, EU:C:2020:951, točka 34 in navedena sodna praksa).

36

To načelo je torej treba upoštevati pri opredelitvi obveznosti, naloženih državam članicam pri izvajanju člena 23(1) te direktive.

37

V zvezi s tem je treba navesti, da člen 23(1), prvi pododstavek, Direktive 2013/32 določa, da države članice zagotovijo, da ima pravni ali drugi svetovalec, ki ga kot takšnega priznava ali dopušča nacionalno pravo in ki v skladu z nacionalnim pravom pomaga zadevni osebi ali jo zastopa, dostop do informacij iz spisa te osebe, na katerih temelji ali bo temeljila odločba.

38

Člen 23(1), drugi pododstavek, te direktive pa državam članicam dovoljuje odstopanje od tega pravila, kadar bi razkritje informacij ali virov lahko med drugim ogrozilo nacionalno varnost ali varnost teh virov.

39

V takem primeru morajo države članice, prvič, v skladu s členom 23(1), drugi pododstavek, točka (a), navedene direktive pristojnim sodiščem omogočiti dostop do takih informacij ali virov, da odločijo o zakonitosti odločbe v zvezi z mednarodno zaščito, in drugič, na podlagi člena 23(1), drugi pododstavek, točka (b), te direktive v svojem nacionalnem pravu določiti postopke, s katerimi se zagotovi spoštovanje pravic zadevne osebe do obrambe.

40

Kot je generalni pravobranilec navedel v točkah 44 in 45 sklepnih predlogov, se prvo in drugo vprašanje ne nanašata na pooblastila, ki so podeljena pristojnim sodiščem, temveč na spoštovanje pravice zadevne osebe do obrambe, in se torej nanašata le na razlago obveznosti iz člena 23(1), drugi pododstavek, točka (b), Direktive 2013/32.

41

V zvezi s tem je treba sicer navesti, da je obseg te obveznosti določen v členu 23(1), tretji pododstavek, te direktive, v skladu s katerim lahko države članice v zvezi s členom 23(1), drugi pododstavek, točka (b), te direktive zlasti omogočijo dostop do takih informacij iz spisa ali njihovih virov, katerih razkritje bi ogrozilo nacionalno varnost, svetovalcu zadevne osebe, ki je opravil varnostno preverjanje, če so te informacije oziroma viri pomembni za obravnavanje prošnje ali za odločitev o odvzemu mednarodne zaščite.

42

Vendar je iz besedila tega člena 23(1), tretji pododstavek, in predvsem iz uporabe izraza „zlasti“ jasno razvidno, da določitev postopka, navedenega v tej določbi, ni edina možnost, ki jo imajo države članice za uskladitev s členom 23(1), drugi pododstavek, točka (b), Direktive 2013/32, in da državam članicam takega postopka torej ni treba določiti.

43

Ker v Direktivi 2013/32 torej ni pojasnjeno, kako morajo države članice zagotoviti spoštovanje pravice zadevne osebe do obrambe, kadar je pravica do vpogleda v njen spis omejena na podlagi člena 23(1), drugi pododstavek, te direktive, so konkretna podrobna pravila, določena za to, na podlagi načela procesne avtonomije držav članic stvar nacionalnega pravnega reda vsake države članice, vendar le če ta pravila niso manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in če v praksi ne onemogočajo ali čezmerno ne otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih zagotavlja pravo Unije (načelo učinkovitosti) (glej po analogiji sodbi z dne 4. junija 2020, C.F. (Davčni nadzor), C‑430/19, EU:C:2020:429, točka 34, in z dne 9. septembra 2020, Commissaire général aux réfugiés et aux apatrides (Zavrženje naknadne prošnje – Rok za tožbo), C‑651/19, EU:C:2020:681, točka 34 in navedena sodna praksa).

44

Opozoriti je treba tudi, da morajo države članice pri izvajanju prava Unije zagotoviti spoštovanje tako zahtev, ki izhajajo iz pravice do dobrega upravljanja, kot je bilo navedeno v točki 35 te sodbe, kakor pravice do učinkovitega pravnega sredstva, določene v členu 47, prvi odstavek, Listine (glej v tem smislu sodbi z dne 19. decembra 2019, Deutsche Umwelthilfe, C‑752/18, EU:C:2019:1114, točka 34, in z dne 14. maja 2020, Agrobet CZ, C‑446/18, EU:C:2020:369, točka 43), ki v upravnem postopku oziroma morebitnem sodnem postopku nalagajo spoštovanje pravice zadevne osebe do obrambe (glej v tem smislu sodbi z dne 5. novembra 2014, Mukarubega, C‑166/13, EU:C:2014:2336, točka 45, in z dne 11. marca 2020, SF (Evropski nalog za prijetje – Jamstvo vrnitve v izvršitveno državo), C‑314/18, EU:C:2020:191, točka 58).

45

V zvezi s tem, na prvem mestu, glede upravnega postopka iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da spoštovanje pravice do obrambe pomeni, da morajo uprave držav članic pri sprejemanju ukrepov, ki spadajo na področje uporabe prava Unije, naslovniku odločbe, ki pomembno vpliva na njegove interese, omogočiti, da učinkovito predstavi svoje stališče o elementih, s katerimi namerava uprava utemeljiti svojo odločitev (glej v tem smislu sodbi z dne 16. oktobra 2019, Glencore Agriculture Hungary, C‑189/18, EU:C:2019:861, točka 39, in z dne 3. junija 2021, Jumbocarry Trading, C‑39/20, EU:C:2021:435, točka 31).

46

Namen te zahteve je zlasti, da se organu za presojo v okviru postopka v zvezi z mednarodno zaščito omogoči, da ob popolnem poznavanju zadeve opravi posamično presojo vseh upoštevnih dejstev in okoliščin, zaradi česar je treba naslovniku odločbe omogočiti, da popravi napako ali uveljavlja dejstva v zvezi s svojim osebnim položajem, ki utemeljujejo sprejetje ali nesprejetje odločbe ali njeno določeno vsebino (glej v tem smislu sodbi z dne 9. februarja 2017, M, C‑560/14, EU:C:2017:101, točki 32 in 37, in z dne 26. julija 2017, Sacko, C‑348/16, EU:C:2017:591, točka 35).

47

Ker je navedena zahteva nujno pogojena s tem, da se temu naslovniku, po potrebi prek svetovalca, ponudi konkretna možnost, da se seznani z elementi, na katere namerava uprava opreti svojo odločbo, je pravica do vpogleda med upravnim postopkom v vse elemente iz spisa izraz spoštovanja pravice do obrambe (glej v tem smislu sodbo z dne 16. oktobra 2019, Glencore Agriculture Hungary, C‑189/18, EU:C:2019:861, točke od 51 do 53 in navedena sodna praksa).

48

Na drugem mestu, glede sodnega postopka je treba navesti, da spoštovanje pravice do obrambe, ki je obvezno zlasti v okviru postopkov, ki se nanašajo na pravna sredstva, vložena na področju mednarodne zaščite (glej v tem smislu sodbo z dne 26. julija 2017, Sacko, C‑348/16, EU:C:2017:591, točka 32), pomeni, da ima tožeča stranka možnost dostopa ne le do obrazložitve odločbe, sprejete zoper njo, temveč tudi do dostopa do vseh elementov spisa, na katere se je oprla uprava, zato da bi lahko tožeča stranka dejansko podala stališče o teh elementih (glej v tem smislu sodbi z dne 4. junija 2013, ZZ, C‑300/11, EU:C:2013:363, točka 53, in z dne 13. septembra 2018, UBS Europe in drugi, C‑358/16, EU:C:2018:715, točka 61 in navedena sodna praksa).

49

Poleg tega načelo kontradiktornosti, ki je del pravice do obrambe iz člena 47 Listine, pomeni, da morajo imeti stranke v postopku pravico seznaniti se z vsemi listinami ali stališči, predloženimi sodišču, zato da vplivajo na njegovo odločitev ali da o listinah in stališčih razpravljajo (sodba z dne 4. junija 2013, ZZ, C‑300/11, EU:C:2013:363, točka 55 in navedena sodna praksa), kar pomeni, da mora imeti oseba, na katero se nanaša odločba o mednarodni zaščiti, možnost seznaniti se z elementi iz svojega spisa, ki so na voljo sodišču, ki mora odločiti o pravnem sredstvu zoper to odločbo.

50

Ker pa se obveznost iz člena 23(1), drugi pododstavek, točka (b), Direktive 2013/32 uporablja le, kadar je bila pravica do vpogleda v spis zadevne osebe omejena iz enega od razlogov, navedenih v tej določbi, je treba opozoriti, da pravica do obrambe ne pomeni absolutne pravice do obrambe in da se torej pravica do vpogleda v spis, ki je izraz pravice do obrambe, lahko omeji na podlagi tehtanja med, na eni strani, pravico do dobrega upravljanja in pravico do učinkovitega pravnega sredstva zadevne osebe ter, na drugi strani, izpostavljenimi interesi, da bi se upravičilo nerazkritje elementa iz spisa tej osebi, zlasti kadar so ti interesi povezani z nacionalno varnostjo (glej v tem smislu sodbo z dne 4. junija 2013, ZZ, C‑300/11, EU:C:2013:363, točke 54, 57 in 64 ter navedena sodna praksa).

51

Vendar to tehtanje ob upoštevanju potrebnega spoštovanja člena 47 Listine ne sme privesti do tega, da bi pravica zadevne osebe do obrambe ostala brez vsakršne učinkovitosti in pravica do pravnega sredstva iz člena 45(3) Direktive 2013/32 izgubila vsebino, zlasti s tem, da je zadevna oseba oziroma po potrebi njen svetovalec obveščen vsaj o bistvu razlogov, na katerih temelji odločitev, sprejeta zoper to osebo (glej v tem smislu sodbo z dne 4. junija 2013, ZZ, C‑300/11, EU:C:2013:363, točka 65).

52

Navedeno tehtanje pa lahko privede do tega, da se nekateri elementi iz spisa ne sporočijo zadevni osebi, če bi razkritje teh elementov lahko neposredno in specifično ogrozilo nacionalno varnost zadevne države članice, saj lahko to razkritje med drugim ogrozi življenje, zdravje ali svobodo oseb ali razkrije posebne preiskovalne metode, ki jih uporabljajo organi, ki opravljajo posebne naloge, povezane z nacionalno varnostjo, in tako resno ogrozi ali prepreči prihodnje izpolnjevanje nalog teh organov (glej v tem smislu sodbo z dne 4. junija 2013, ZZ, C‑300/11, EU:C:2013:363, točka 66).

53

Zato, čeprav člen 23(1), drugi pododstavek, Direktive 2013/32 državam članicam dovoljuje – med drugim kadar to zahteva nacionalna varnost – da zadevni osebi ne omogočijo neposrednega dostopa do celotnega spisa, te določbe – ne da bi bilo kršeno načelo učinkovitosti, pravica do dobrega upravljanja in pravica do učinkovitega pravnega sredstva – ni mogoče razlagati tako, da lahko pristojni organi to osebo postavijo v položaj, v katerem se ne ona ne njen svetovalec ne moreta, če je to potrebno v okviru posebnega postopka, namenjenega varovanju nacionalne varnosti, učinkovito seznaniti z bistvom odločilnih elementov iz tega spisa.

54

V tem okviru je treba po eni strani ugotoviti, da kadar je razkritje informacij iz spisa omejeno zaradi nacionalne varnosti, spoštovanje pravice zadevne osebe do obrambe ni zadostno zagotovljeno z možnostjo te osebe, da pod določenimi pogoji pridobi dovoljenje za dostop do teh informacij skupaj s popolno prepovedjo uporabe tako pridobljenih informacij za namene upravnega postopka ali morebitnega sodnega postopka.

55

Iz zahtev, ki izhajajo iz načela spoštovanja pravice do obrambe, na katere je bilo opozorjeno v točkah od 45 do 49 te sodbe, namreč izhaja, da je namen pravice do dostopa do informacij iz spisa omogočiti zadevni osebi, da – po potrebi prek svetovalca – pred pristojnimi organi ali sodišči uveljavlja svoje stališče glede teh informacij in njihove upoštevnosti za odločitev, ki se sprejema ali je sprejeta.

56

Zato postopek, ki zadevni osebi ali njenemu svetovalcu daje možnost dostopa do teh informacij in jima hkrati prepoveduje uporabo navedenih informacij za namene upravnega postopka ali morebitnega sodnega postopka, ne zadostuje za ohranitev pravice te osebe do obrambe in ga torej ni mogoče obravnavati, kot da omogoča državi članici, da izpolni obveznost iz člena 23(1), drugi pododstavek, točka (b), Direktive 2013/32.

57

Po drugi strani, glede na to, da iz predložitvene odločbe in stališča madžarske vlade izhaja, da ureditev iz postopka v glavni stvari temelji na preudarku, da je pravica zadevne osebe do obrambe v zadostni meri zagotovljena s tem, da ima pristojno sodišče možnost dostopa do spisa, je treba poudariti, da taka možnost ne more nadomestiti dostopa zadevne osebe ali njenega svetovalca do informacij iz tega spisa.

58

Tako poleg tega, da se ta možnost ne uporablja v upravnem postopku, spoštovanje pravice do obrambe ne pomeni, da ima pristojno sodišče na voljo vse upoštevne elemente za sprejetje odločitve, temveč da lahko zadevna oseba – po potrebi prek svetovalca – uveljavlja svoje interese s tem, da izrazi svoje stališče o teh elementih.

59

To presojo poleg tega potrjuje okoliščina, da je iz samega besedila člena 23(1), drugi pododstavek, Direktive 2013/32 razvidno, da je zakonodajalec Unije menil, da sta dostop pristojnega sodišča do informacij iz spisa in določitev postopkov, s katerimi se zagotovi spoštovanje pravice zadevne osebe do obrambe, različni in kumulativni zahtevi.

60

Glede na vse te elemente je treba na prvo in drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 23(1) Direktive 2013/32 v povezavi s členom 45(4) te direktive in ob upoštevanju splošnega načela prava Unije v zvezi s pravico do dobrega upravljanja in člena 47 Listine razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa, da kadar odločitev o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito ali o odvzemu take zaščite temelji na informacijah, katerih razkritje bi lahko ogrozilo nacionalno varnost zadevne države članice, imata zadevna oseba oziroma njen svetovalec dostop do teh informacij le po pridobitvi dovoljenja za dostop, nista obveščena niti o bistvu razlogov, na katerih temeljijo take odločitve, in nikakor ne smeta za namene upravnega ali sodnega postopka uporabiti informacij, do katerih sta morda imela dostop.

61

Predložitveno sodišče s tretjim in četrtim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 14(4)(a) in člen 17(1)(d) Direktive 2011/95 ter člen 4, člen 10(2) in člen 45(1), (3) in (4) Direktive 2013/32 razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, na podlagi katere mora organ za presojo, kadar organi, ki opravljajo posebne naloge, povezane z nacionalno varnostjo, v neobrazloženem mnenju ugotovijo, da oseba predstavlja nevarnost tej varnosti, na podlagi tega mnenja vedno izključiti upravičenost te osebe do subsidiarne zaščite oziroma ji odvzeti mednarodno zaščito, ki je bila tej osebi predhodno priznana.

62

Na prvem mestu je treba navesti, da Direktiva 2013/32 določa, da države članice priznajo posebno vlogo „organu za presojo“, ki je v členu 2(f) te direktive opredeljen kot kateri koli parasodni ali upravni organ v državi članici, ki je odgovoren za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito in je pristojen izdajati odločbe na prvi stopnji v takih primerih.

63

Člen 4(1), prvi stavek, navedene direktive tako določa, da države članice za vse postopke imenujejo organ za presojo, ki bo odgovoren za ustrezno obravnavanje prošenj v skladu s to direktivo.

64

Poleg tega iz člena 45 Direktive 2013/32 izhaja, da mora organ za presojo odločiti, ali je treba odvzeti mednarodno zaščito.

65

V uvodni izjavi 16 te direktive je v zvezi s tem pojasnjeno, da je bistvenega pomena, da se odločbe v zvezi z vsemi prošnjami za mednarodno zaščito izdajo na podlagi ugotovljenih dejstev in da jih na prvi stopnji izdajo organi, katerih osebje ima ustrezno znanje ali se je udeležilo potrebnega usposabljanja za delo na področju mednarodne zaščite.

66

Za to se s členom 4(1), drugi stavek, navedene direktive zahteva, da države članice zagotovijo, da ima organ za presojo na voljo ustrezna sredstva, vključno z dovolj usposobljenega osebja, za izvedbo svojih nalog v skladu z navedeno direktivo. Člen 4(3) te direktive to obveznost konkretizira tako, da določa podrobnejše obveznosti glede usposabljanja in znanja tega osebja.

67

Zakonodajalec Unije je tako želel zagotoviti, da je obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki ga opravi parasodni ali upravni organ, ki ima posebna sredstva in specializirano osebje na tem področju, ključna faza skupnih postopkov, ki jih uporabljajo države članice (glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2020, Addis, C‑517/17, EU:C:2020:579, točka 61), pri čemer mora tak organ tudi odločiti, ali je treba mednarodno zaščito odvzeti.

68

Člen 4(2) Direktive 2013/32 državam članicam sicer res dovoljuje, da določijo, da se lahko nekatere naloge, ki so taksativno naštete na področju mednarodne zaščite, zaupajo drugemu organu, ki ni organ za presojo, vendar je treba ugotoviti, da teh nalog ni mogoče razširiti na obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito ali na odvzem te zaščite, ki ju je torej nujno treba dodeliti organu za presojo.

69

Poleg tega iz člena 10(2) in (3) Direktive 2013/32 izrecno izhaja, da mora postopek obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito voditi organ za presojo, pri čemer se ta postopek po ustreznem obravnavanju konča z odločbo, ki jo sprejme ta organ.

70

Natančneje, glede upoštevanja morebitne nevarnosti nacionalni varnosti je treba navesti, da člen 14(4)(a) Direktive 2011/95 državam članicam dovoljuje, da prekličejo status, priznan beguncu, kadar obstajajo utemeljeni razlogi, da je obravnavan kot nevaren za varnost države članice, v kateri je.

71

Člen 17(1)(d) te direktive pa določa, da državljan tretje države ne more biti upravičen do subsidiarne zaščite, če obstajajo tehtni razlogi za domnevo, da predstavlja nevarnost za skupnost ali varnost države članice, v kateri je.

72

Na podlagi uporabe vsake od teh določb se zahteva, da pristojni organ za vsak posamezen primer presodi natančna dejstva, ki jih pozna, da bi ugotovil, ali obstajajo tehtni razlogi za domnevo, da položaj zadevne osebe, ki sicer izpolnjuje merila za pridobitev ali ohranitev mednarodne zaščite, spada v enega od primerov iz navedenih določb (glej v tem smislu sodbi z dne 31. januarja 2017, Lounani, C‑573/14, EU:C:2017:71, točka 72, in z dne 13. septembra 2018, Ahmed, C‑369/17, EU:C:2018:713, točka 55).

73

Ta presoja je sestavni del postopka mednarodne zaščite, ki ga je treba opraviti v skladu z direktivama 2011/95 in 2013/32, ki ga v nasprotju s tem, kar trdi madžarska vlada, ni mogoče omejiti zgolj na presojo potreb zadevne osebe po mednarodni zaščiti.

74

Tako je iz opredelitev pojmov „begunec“ in „oseba, upravičena do subsidiarne zaščite“ iz člena 2(d) in (f) Direktive 2011/95 razvidno, da se ta pojma nanašata na osebo, ki nima samo potreb po mednarodni zaščiti, ampak poleg tega ne spada na področje uporabe klavzul o izključitvi iz te direktive.

75

Organ za presojo mora torej sam pod nadzorom sodnikov opraviti presojo vseh upoštevnih dejstev in okoliščin, vključno s tistimi, ki se nanašajo na uporabo členov 14 in 17 Direktive 2011/95, in na podlagi te presoje sprejeti svojo odločitev (glej v tem smislu sodbo z dne 25. januarja 2018, F, C‑473/16, EU:C:2018:36, točki 40 in 41).

76

Na drugem mestu je treba poudariti, da v skladu s členom 11(2) Direktive 2013/32 odločba organa za presojo o zavrnitvi prošnje v zvezi s statusom begunca in/ali subsidiarne zaščite vsebuje obrazložitev dejanskih in pravnih razlogov zanjo.

77

Prav tako člen 45(3) te direktive določa, da odločba pristojnega organa o odvzemu mednarodne zaščite vsebuje obrazložitev dejanskih in pravnih razlogov, na katerih ta odločba temelji.

78

V takih primerih morajo biti torej razlogi, iz katerih je pristojni organ sprejel odločbo, navedeni v tej odločbi.

79

Iz zgornjih preudarkov tako v zvezi z vlogo organa za presojo kot obveznostjo obrazložitve, ki je temu organu naložena, izhaja, da se ta organ ne more veljavno omejiti na izvršitev odločbe, ki jo je sprejel drug organ in ki mu je naložena na podlagi nacionalne ureditve, in zgolj na podlagi tega sprejeti odločbo o izključitvi upravičenosti do subsidiarne zaščite ali o odvzemu predhodno priznane mednarodne zaščite.

80

Nasprotno, organ za presojo mora imeti na voljo vse upoštevne informacije in glede na te informacije sam opraviti presojo dejstev in okoliščin, da določi pomen svoje odločbe in jo v celoti obrazloži.

81

Poleg tega iz besedila člena 14(4)(a) Direktive 2011/95 izhaja, da mora imeti ta organ polje proste presoje pri odločanju, ali je treba zaradi razlogov v zvezi z nacionalno varnostjo zadevne države članice preklicati status begunca ali ne, kar izključuje, da bi ugotovitev obstoja nevarnosti za to varnost samodejno pomenila tak preklic.

82

Zgornje ugotovitve sicer nikakor ne izključujejo možnosti, da lahko del informacij, ki jih pristojni organ uporabi za svojo presojo, predložijo organi, ki opravljajo posebne naloge, povezane z nacionalno varnostjo, na lastno pobudo ali na zahtevo organa za presojo. Poleg tega lahko za nekatere od teh informacij po potrebi velja ureditev zaupnosti v okviru, določenem v členu 23(1) Direktive 2013/32.

83

Vendar mora organ za presojo glede na svoje naloge obseg teh informacij in njihovo upoštevnost za odločitev, ki jo je treba sprejeti, presojati prosto, pri čemer ta organ torej ni zavezan, da se opre na neobrazloženo mnenje, ki so ga izdali organi, ki opravljajo posebne naloge, povezane z nacionalno varnostjo, na podlagi presoje, katere dejanska podlaga organu za presojo ni bila sporočena.

84

Ker madžarska vlada trdi, da na podlagi členov 72 in 73 PDEU vloga, ki je zaupana takim organom, spada izključno v pristojnosti držav članic, je treba še opozoriti, da teh določb ni mogoče razlagati tako, da državam članicam omogočajo, da ne uporabijo določb prava Unije zgolj s sklicevanjem na obveznosti, ki jih imajo za vzdrževanje javnega reda in miru ter zagotavljanje notranje varnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 2. julija 2020, Stadt Frankfurt am Main, C‑18/19, EU:C:2020:511, točka 29 in navedena sodna praksa).

85

Ta vlada pa se je v zvezi s tem omejila na predložitev splošnih ugotovitev, ne da bi dokazala, da posebni položaj Madžarske v nekaterih primerih upravičuje omejitev vloge, podeljene organom za presojo.

86

Zato je treba na tretje in četrto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 4(1) in (2), člen 10(2) in (3), člen 11(2) ter člen 45(3) Direktive 2013/32 v povezavi s členom 14(4)(a) in členom 17(1)(d) Direktive 2011/95 razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, na podlagi katere mora organ za presojo, kadar organi, ki opravljajo posebne naloge, povezane z nacionalno varnostjo, v neobrazloženem mnenju ugotovijo, da oseba predstavlja nevarnost tej varnosti, na podlagi tega mnenja vedno izključiti upravičenost te osebe do subsidiarne zaščite oziroma tej osebi odvzeti mednarodno zaščito, ki ji je bila predhodno priznana.

87

Predložitveno sodišče s petim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 17(1)(b) Direktive 2011/95 razlagati tako, da nasprotuje temu, da prosilec v skladu s to določbo ne more biti upravičen do subsidiarne zaščite na podlagi kazenske obsodbe, za katero so pristojni organi že vedeli, kadar so ti organi temu prosilcu po koncu prejšnjega postopka priznali status begunca, ki mu je bil nato odvzet.

88

Člen 17(1)(b) Direktive 2011/95 določa, da državljan tretje države ne more biti upravičen do subsidiarne zaščite, če obstajajo tehtni razlogi za domnevo, da je storil hudo kaznivo dejanje.

89

Ker se razlog za izključitev iz subsidiarne zaščite iz te določbe na splošno nanaša na hudo kaznivo dejanje, ta razlog geografsko, časovno ali glede na naravo zadevnih kaznivih dejanj ni omejen (sodbi z dne 13. septembra 2018, Ahmed, C‑369/17, EU:C:2018:713, točka 47, in z dne 2. aprila 2020, Komisija/Poljska, Madžarska in Češka republika (Začasni mehanizem za premestitev prosilcev za mednarodno zaščito), C‑715/17, C‑718/17 in C‑719/17, EU:C:2020:257, točka 155).

90

Zato člen 17(1)(b) Direktive 2011/95 nikakor ne določa, da mora biti hudo kaznivo dejanje, na katero se nanaša, storjeno nedavno ali da – če je prosilec zaporedoma začel več postopkov za mednarodno zaščito – hudega kaznivega dejanja, za katero se ni štelo, da upravičuje uporabo klavzule o izključitvi v prvem postopku, pozneje ni več mogoče upoštevati. Nasprotno, uporaba izraza „ne more biti“ v tej določbi pomeni, da organ za presojo nima polja proste presoje, če ugotovi, da je zadevna oseba storila hudo kaznivo dejanje.

91

Iz drugih določb direktiv 2011/95 in 2013/32 prav tako ne izhaja, da bi bil organ za presojo po odvzemu statusa begunca v prihodnosti vezan na presojo v zvezi z uporabo klavzule o izključitvi med postopkom, na podlagi katerega je bil ta status priznan.

92

Pristojni organ zadevne države članice pa se vseeno lahko sklicuje na razlog za izključitev iz člena 17(1)(b) Direktive 2011/95, ki se nanaša na to, da je prosilec za mednarodno zaščito storil hudo kaznivo dejanje, šele po tem, ko je za vsak posamezen primer presodil natančna dejstva, ki jih pozna, da bi lahko ugotovil, ali obstajajo tehtni razlogi za domnevo, da dejanja zadevne osebe, ki sicer izpolnjuje merila za pridobitev zaprošenega statusa, spadajo pod ta razlog za izključitev, pri čemer je treba za presojo teže zadevnega kaznivega dejanja celovito preučiti vse okoliščine posameznega primera (sodba z dne 2. aprila 2020, Komisija/Poljska, Madžarska in Češka republika (Začasni mehanizem za premestitev prosilcev za mednarodno zaščito), C‑715/17, C‑718/17 in C‑719/17, EU:C:2020:257, točka 154).

93

Zato je treba na peto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 17(1)(b) Direktive 2011/95 razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da je prosilec izključen iz subsidiarne zaščite v skladu s to določbo na podlagi kazenske obsodbe, za katero so pristojni organi že vedeli, kadar so ti organi temu prosilcu po koncu prejšnjega postopka priznali status begunca, ki mu je bil nato odvzet.

94

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: