–

za Comité interprofessionnel des huiles essentielles françaises (CIHEF), Florame, Hyteck Aroma-Zone, Laboratoires Gilbert, Laboratoire Léa Nature, Laboratoires Oméga Pharma France, Pierre Fabre Médicament, Pranarom France in Puressentiel France A. Bost, V. Lehmann in M. Ragot, avocats,

–

za francosko vlado G. Bain in T. Stéhelin, agenta,

–

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z G. Palatiellom, avvocato dello Stato,

–

za nizozemsko vlado K. Bulterman in M. A. M. de Ree, agentki,

–

za Evropsko komisijo R. Lindenthal in F. Thiran, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago določb Uredbe (EU) št. 528/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o dostopnosti na trgu in uporabi biocidnih proizvodov (UL 2012, L 167, str. 1), kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) št. 334/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 (UL 2014, L 103, str. 22) (v nadaljevanju: Uredba št. 528/2012).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med združenjem Comité interprofessionnel des huiles essentielles françaises (CIHEF) in osmimi družbami, ki delujejo v sektorju eteričnih olj, na eni strani ter ministre de la Transition écologique (ministrica za ekološki prehod, Francija) in Premier ministre (predsednik vlade, Francija) na drugi strani v zvezi s tožbo za razglasitev ničnosti na eni strani décret no 2019-642, du 26 juin 2019, relatif aux pratiques commerciales prohibées pour certaines catégories de produits biocides (uredba št. 2019‑642 z dne 26. junija 2019 o prepovedanih poslovnih praksah za nekatere kategorije biocidnih proizvodov, JORF z dne 27. junija 2019, str. 10) in na drugi strani décret no 2019-643, du 26 juin 2019, relatif à la publicité commerciale pour certaines catégories de produits biocides (uredba št. 2019‑643 z dne 26. junija 2019 o komercialnem oglaševanju za nekatere kategorije biocidnih proizvodov, JORF z dne 27. junija 2019, str. 11).

3

V uvodnih izjavah od 1 do 3, 6, 28 in 31 Uredbe št. 528/2012 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

4

Člen 1 te uredbe, naslovljen „Namen in vsebina“, določa:

„1.   Namen te uredbe je z uskladitvijo [s harmonizacijo] pravil o dostopnosti na trgu in uporabi biocidnih proizvodov izboljšati delovanje notranjega trga ter pri tem zagotoviti visoko raven varovanja zdravja človeka in živali ter okolja. Določbe te uredbe temeljijo na načelu previdnosti, katerega cilj je zaščititi zdravje ljudi, zdravje živali ter okolje. Posebno pozornost se nameni zaščiti ranljivih skupin.

2.   Ta uredba določa pravila za:

5

Člen 2 navedene uredbe, naslovljen „Področje uporabe“, določa:

„1.   Ta uredba se uporablja za biocidne proizvode in tretirane izdelke. V Prilogi V je seznam in opis vrst biocidnih proizvodov, ki jih zajema ta uredba.

[…]

3.   Če v tej uredbi ali drugi zakonodaji Unije ni izrecno določeno drugače, ta uredba ne posega v naslednje instrumente:

[…]

[…]

[…]“

6

Člen 3 iste uredbe, naslovljen „Opredelitve pojmov“, določa:

„1.   Za namene te uredbe se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

[…]

[…]“

7

Poglavje IV Uredbe št. 528/2012, naslovljeno „Splošna načela za dovoljenja za biocidne proizvode“, vsebuje člen 17 te uredbe, naslovljen „Dostopnost na trgu in uporaba biocidnih proizvodov“, ki določa:

„1.   Biocidni proizvodi niso dostopni na trgu oziroma se ne uporabljajo, razen če je bilo za to izdano dovoljenje v skladu s to uredbo.

[…]

5.   Biocidni proizvodi se uporabljajo v skladu z določili in pogoji za izdajo dovoljenja, določenimi v skladu s členom 22(1), ter z zahtevami glede označevanja in pakiranja iz člena 69.

Pravilna uporaba vključuje racionalno izvajanje skupka fizikalnih, bioloških, kemijskih ali po potrebi drugih ukrepov, pri čemer je uporaba biocidnih proizvodov omejena na najmanjšo potrebno mero, ki jo spremljajo sprejeti varnostni ukrepi.

Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da javnosti zagotovijo ustrezne informacije o koristih in tveganjih, povezanih z biocidnimi proizvodi, ter informacije o načinih za čim manjšo uporabo biocidnih proizvodov.

[…]“

8

Člen 18 te uredbe, naslovljen „Ukrepi za trajnostno uporabo biocidnih proizvodov“, določa:

„Komisija na podlagi izkušenj, pridobljenih z uporabo te uredbe, Evropskemu parlamentu in Svetu do 18. julija 2015 predloži poročilo, v katerem navede, kako ta uredba prispeva k trajnostni rabi biocidnih proizvodov, vključno s potrebo po uvedbi dodatnih ukrepov, zlasti za poklicne uporabnike, da bi zmanjšali tveganja za zdravje človeka, zdravje živali ter okolje, ki jih predstavljajo biocidnimi proizvodi. V tem poročilu se med drugim obravnava:

Na podlagi tega poročila Komisija po potrebi predloži v sprejetje predlog v skladu z rednim zakonodajnim postopkom.“

9

Člen 19 navedene uredbe, naslovljen „Pogoji za izdajo dovoljenja“, določa:

„1.   Za biocidni proizvod, ki ne izpolnjuje pogojev za poenostavljeni postopek za izdajo dovoljenja v skladu s členom 25, se dovoljenje izda, če izpolnjuje naslednje pogoje:

10

Člen 20 iste uredbe, naslovljen „Zahteve za vloge za dovoljenje“, v odstavku 1 določa:

„Vlagatelj, ki zaprosi za dovoljenje, skupaj z vlogo predloži naslednje dokumente:

11

Poglavje V Uredbe št. 528/2012, naslovljeno „Poenostavljeni postopek za izdajo dovoljenja“, vsebuje člene od 25 do 28 te uredbe, ki določajo postopek za izdajo dovoljenja, ki se uporabi za biocidne pripravke, ki izpolnjujejo nekatere pogoje.

12

Poglavje XIII te uredbe, naslovljeno „Tretirani izdelki“, vsebuje člen 58 te uredbe, naslovljen „Dajanje tretiranih izdelkov na trg“, ki v odstavku 2 določa:

„Tretirani izdelek se ne daje na trg, razen če so vse aktivne snovi v biocidnem proizvodu, ki se uporabi za tretiranje izdelka ali ga tretirani izdelek vsebuje, vključene v seznam, sestavljen v skladu s členom 9(2), za ustrezno vrsto proizvoda in uporabo, ali pa v Prilogo I ter so izpolnjeni vsi pogoji ali omejitve iz Priloge I.“

13

Poglavje XV navedene uredbe, naslovljeno „Obveščanje in komunikacija“, vsebuje oddelek 2, naslovljen „Informacije o biocidnih proizvodih“, ki ga sestavljajo členi od 69 do 73 iste uredbe. Člen 69, naslovljen „Razvrščanje, pakiranje in označevanje biocidnih proizvodov“, določa:

„1.   Imetniki dovoljenja zagotovijo, da se biocidni proizvodi razvrstijo, zapakirajo in označijo v skladu z odobrenim povzetkom značilnosti biocidnega proizvoda, zlasti izjavami o nevarnosti in previdnostnimi izjavami iz točke (i) člena 22(2), in z Direktivo 1999/45/ES [Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. maja 1999 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z razvrščanjem, pakiranjem in označevanjem nevarnih pripravkov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 24, str. 109)] ter, kjer je ustrezno, Uredbo [št. 1272/2008].

Poleg tega se proizvode, ki bi se lahko zamenjali za hrano, vključno s pijačo, ali krmo, zapakira tako, da se zmanjša verjetnost zamenjave. Če so dostopni splošni javnosti, vsebujejo komponente za odvračanje od njihovega uživanja, zlasti pa niso privlačni za otroke.

2.   Imetniki dovoljenja zagotovijo, da je oznaka skladna z odstavkom 1 ter ni zavajajoča glede tveganja, ki ga proizvod predstavlja za zdravje človeka, zdravje živali ali okolje, ali njegove učinkovitosti, in da v nobenem primeru ne vsebuje navedb ‚biocidni proizvod z manjšim tveganjem‘, ‚nestrupen‘, ‚neškodljiv‘, ‚naraven‘, ‚okolju prijazen‘, ‚živalim prijazen‘ ali podobno. Poleg tega je treba na oznaki jasno in neizbrisno navesti:

[…]

[…]

[…]

[…]

3.   Države članice lahko zahtevajo:

14

Poglavje XV Uredbe št. 528/2012 vsebuje tudi člen 72, naslovljen „Oglaševanje“, ki določa:

„1.   Vsak oglas za biocidne proizvode je skladen z Uredbo [št. 1272/2008], poleg tega pa vključuje tudi stavka: ‚Biocide uporabljajte varno. Pred uporabo vedno preberite oznako in informacije o proizvodu.‘ Stavka sta jasno vidna in berljiva glede na celoten oglas.

2.   Oglaševalci lahko v predpisanih stavkih besedo ‚biocidi‘ nadomestijo z jasnim sklicevanjem na vrsto proizvoda, ki se oglašuje.

3.   Oglasi za biocidne proizvode ne predstavljajo proizvoda na način, ki je zavajajoč glede tveganja, ki ga proizvod predstavlja za zdravje človeka, zdravje živali ali okolje, ali njegove učinkovitosti. V nobenem primeru oglasi za biocidni proizvod ne smejo vsebovati navedb ‚biocidni proizvod z manjšim tveganjem‘, ‚nestrupen‘, ‚neškodljiv‘, ‚naraven‘, ‚okolju prijazen‘, ‚živalim prijazen‘ ali katero drugo podobno oznako.“

15

Priloga V k tej uredbi, naslovljena „Vrste biocidnih proizvodov in njihovi opisi, kot je navedeno v členu 2(1)“, določa:

„Glavna skupina 1: razkužila

[…]

Vrsta proizvodov 2: razkužila in algicidi, ki niso namenjeni neposredni uporabi na ljudeh ali živalih

[…]

Vrsta proizvodov 4: za območja s hrano in krmo

[…]

Glavna skupina 3: nadzor škodljivcev

Vrsta proizvodov 14: Rodenticidi

[…]

Vrsta proizvodov 18: insekticidi, akaricidi in proizvodi za nadzor drugih členonožcev

[…]“

16

Člen L. 522-5-3 code de l’environnement (okoljski zakonik) določa:

„Prepovedano je vsako komercialno oglaševanje nekaterih kategorij biocidnih proizvodov, opredeljenih z Uredbo [št. 528/2012].

Z odstopanjem od prvega odstavka tega člena je oglaševanje, namenjeno poklicnim uporabnikom, dovoljeno na mestih distribucije proizvodov tem uporabnikom in v publikacijah, ki so jim namenjene.

V uredbi, ki se sprejme po posvetovanju s Conseil d’État (državni svet), so opredeljeni kategorije zadevnih proizvodov glede na tveganja za zdravje ljudi in okolje ter pogoji, pod katerimi so predstavljeni objavljeni oglasi. V teh oglasih so izpostavljene dobre prakse pri uporabi in aplikaciji proizvodov za zaščito zdravja ljudi in živali ter okolja ter potencialne nevarnosti za zdravje ljudi in živali ter okolje.“

17

Člen L. 522-18 tega zakonika določa:

„Ob prodaji biocidnih proizvodov, opredeljenih v členu L. 522‑1, so prepovedani popusti, rabati, povračila, razlikovanje splošnih in posebnih prodajnih pogojev v smislu člena L. 441‑1 code de commerce (trgovinski zakonik) ali razdeljevanje brezplačnih enot ter vse enakovredne prakse. Vsaka poslovna praksa, katere namen je neposredno ali posredno zaobiti to prepoved z odobritvijo popustov, rabatov ali povračil za drugo paleto proizvodov, ki bi bila povezana z nakupom teh proizvodov, je prepovedana.

V uredbi, ki se sprejme po posvetovanju z državnim svetom, so pojasnjene kategorije zadevnih proizvodov glede na tveganja za zdravje ljudi in okolje.“

18

Člen R. 522-16-1 navedenega zakonika, ki je bil uveden z uredbo št. 2019-642 z dne 26. junija 2019, sprejeto na podlagi člena L. 522-18 zakonika o okolju, določa:

„Kategorije proizvodov, navedene v členu L. 522-18, za katere so prepovedane nekatere poslovne prakse, so proizvodi vrst 14 in 18, opredeljeni z Uredbo [št. 528/2012].

Te določbe se ne uporabljajo za biocidne proizvode, ki izpolnjujejo pogoje za poenostavljeni postopek za izdajo dovoljenja v skladu s členom 25 iste uredbe.“

19

Člen R. 522-16-2 istega zakonika, ki je bil uveden z uredbo št. 2019-643 z dne 26. junija 2019, sprejeto na podlagi člena L. 522-5-3 zakonika o okolju, določa:

„I.- Kategorije biocidnih proizvodov, navedene v členu L. 522‑5‑3, za katere je prepovedano komercialno oglaševanje širši javnosti, so:

1. proizvodi vrst 14 in 18, opredeljeni z Uredbo [št. 528/2012];

2. proizvodi vrst 2 in 4, opredeljeni z navedeno uredbo in razvrščeni v skladu z določbami Uredbe [št. 1272/2008] kot nevarni za vodno okolje kategorije 1: akutna nevarnost kategorije 1 (H 400) in kronična nevarnost kategorije 1 (H 410).

II.- Za proizvode iz odstavka I je vsako oglaševanje, namenjeno poklicnim uporabnikom, oblikovano ob upoštevanju določb člena 72 Uredbe [št. 528/2012] iz točke 1 odstavka I. Pri oglaševanju so poleg tega jasno vidno in berljivo navedeni naslednji elementi:

1. dva stavka, ki se glasita tako: ‚Pred vsako uporabo se prepričajte, da je ta nujna, zlasti na krajih, ki jih obiskuje širša javnost. Vedno kadar je to mogoče, raje uporabite druge metode in proizvode, ki predstavljajo manjše tveganje za zdravje ljudi in živali ter okolje.‘

2. navedba vrste biocidnih proizvodov, povezane s proizvodom, kot je opredeljena z zgoraj navedeno prilogo V k Uredbi [št. 528/2012].

III.- Določbe tega člena se ne uporabljajo za biocidne proizvode, ki izpolnjujejo pogoje za poenostavljeni postopek za izdajo dovoljenja v skladu s členom 25 Uredbe [št. 528/2012].“

20

Tožeče stranke so pri Conseil d’État (državni svet, Francija) z dvema vlogama vložili tožbi, s katerima predlagajo razglasitev ničnosti na eni strani uredbe št. 2019-642 z dne 26. junija 2019 in na drugi strani uredbe št. 2019-643 z dne 26. junija 2019. Iz predložitvene odločbe je razvidno, da so bile s tema uredbama uvedene določbe, ki so v členih R. 522-16-1 in R. 522-16-2 okoljskega zakonika, pri katerih gre za regulativne določbe za izvajanje členov L. 522-18 in L. 522-5-3.

21

Tožeče stranke iz postopka v glavni stvari so zlasti trdile, da ti uredbi nimata pravne podlage, ker naj bi bili sprejeti v nasprotju z Uredbo št. 528/2012.

22

Po mnenju predložitvenega sodišča ta uredba ne vsebuje nobene določbe, ki bi bodisi državi članici dovoljevala, da določi omejevalne ukrepe, kot so ti iz členov L. 522-18 in L. 522-5-3 okoljskega zakonika, bodisi ji to prepovedovala. Postavljalo naj bi se torej vprašanje, ali se lahko taki ukrepi, ki z navedeno uredbo niso predvideni, sprejmejo brez poseganja v to uredbo. Predložitveno sodišče v zvezi s tem poudarja, da je cilj zakonskih določb, na podlagi katerih sta bili sprejeti uredbi, navedeni v točki 20 te sodbe, preprečiti nevšečnosti, ki jih čezmerna uporaba nekaterih biocidnih proizvodov pomeni za javno zdravje in okolje. Ta cilj naj sicer ne bi bil v nasprotju s cilji, ki se jim sledi z Uredbo št. 528/2012. Vendar naj bi prepovedi, ki jih določajo te zakonodajne določbe, spadale v okvir dajanja biocidnih proizvodov na trg, ki naj bi se s to uredbo harmoniziralo na ravni Unije, ne da bi ta uredba napotovala na sprejetje izvedbenih besedil s strani držav članic in ne da bi bila taka besedila potrebna za zagotovitev polnega učinka navedene uredbe.

23

V teh okoliščinah je Conseil d’État (državni svet) prekinil odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložil to vprašanje:

„Ali Uredba [št. 528/2012] nasprotuje temu, da država članica v interesu javnega zdravja in okolja sprejme omejevalna pravila na področju poslovnih praks in oglaševanja, kakršna so določena v členih L. 522-18 in L. 522-5-3 okoljskega zakonika? Pod katerimi pogoji lahko država članica po potrebi sprejme take ukrepe?“

24

Najprej je treba opozoriti, da mora Sodišče v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, uvedenega s členom 267 PDEU, nacionalnemu sodišču dati koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. S tega vidika mora Sodišče po potrebi ne le preoblikovati vprašanje, ki mu je bilo predloženo, ampak tudi upoštevati določbe prava Unije, na katere se nacionalno sodišče v besedilu vprašanja ni sklicevalo (sodba z dne 16. maja 2019, Plessers, C‑509/17, EU:C:2019:424, točka 32 in navedena sodna praksa).

25

V obravnavanem primeru je Sodišču na splošno postavljeno vprašanje o razlagi Uredbe št. 528/2012, da bi se v bistvu izvedelo, ali se ureditev iz postopka v glavni stvari nanaša na področje, ki je harmonizirano z določbami te uredbe, in če je tako, ali navedena uredba tej ureditvi nasprotuje.

26

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča, kadar je bilo neko področje v Uniji izčrpno harmonizirano, vsak nacionalni ukrep, ki se nanaša na to področje, presojati glede na določbe tega harmonizacijskega ukrepa, in ne glede na določbe primarnega prava (sodba z dne 24. februarja 2022, Viva Telecom Bulgaria, C‑257/20, EU:C:2022:125, točka 45 in navedena sodna praksa).

27

Tako je treba vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, razumeti tako, da se na prvem mestu nanaša na razlago te uredbe, nato pa na drugem mestu – če s to uredbo ne bi bila izvedena izčrpna harmonizacija – na razlago določb Pogodbe DEU o prostem pretoku blaga, in sicer členov 34 in 36 PDEU.

28

Zato je treba, da bi se predložitvenemu sodišču dal koristen odgovor za rešitev spora, o katerem odloča, šteti, da to sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba Uredbo št. 528/2012 ter po potrebi člena 34 in 36 PDEU razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi:

29

Najprej je treba opozoriti, da gre pri poslovnih praksah, ki so s členom L. 522-18 okoljskega zakonika prepovedane, za popuste, rabate, povračila, razlikovanje splošnih in posebnih prodajnih pogojev, razdeljevanje brezplačnih enot oziroma vse enakovredne prakse, ki se nanašajo na biocidne proizvode.

30

Iz navedb v predložitveni odločbi je razvidno, da se člena L. 522-18 in R. 522‑16‑1 okoljskega zakonika ne nanašata na pogoje, ki jih morajo izpolnjevati biocidni proizvodi, uvrščeni v vrsti proizvodov 14 in 18, da bi bili upravičeni do dovoljenja za dajanje na trg, temveč da prepovedujeta nekatere poslovne prakse pri prodaji teh proizvodov, tako da urejata le načine trženja navedenih proizvodov.

31

Na prvem mestu, navesti je treba, da je v skladu s členom 1(1) Uredbe št. 528/2012 namen te uredbe s harmonizacijo pravil o dostopnosti na trgu in uporabi biocidnih proizvodov izboljšati delovanje notranjega trga ter pri tem zagotoviti visoko raven varovanja zdravja ljudi in živali ter okolja. Zato je v členu 1(2)(d) te uredbe določeno, da ta uredba določa pravila za dostopnost biocidnih proizvodov na trgu in njihovo uporabo v eni ali več državah članicah oziroma v Uniji.

32

Člen 3(1)(i) Uredbe št. 528/2012 opredeljuje dostopnost na trgu kot kakršno koli dobavo biocidnega proizvoda ali tretiranega izdelka za distribucijo ali uporabo v okviru gospodarske dejavnosti, proti plačilu ali brezplačno, medtem ko je uporaba s členom 3(1)(k) te uredbe opredeljena kot vse dejavnosti v zvezi z biocidnim proizvodom, vključno s skladiščenjem, ravnanjem, mešanjem in uporabo, razen kakršnih koli takih dejavnosti, ki se opravijo z namenom izvoza biocidnega proizvoda ali tretiranega izdelka iz Unije.

33

Iz tega izhaja, da so pravila navedene uredbe o dostopnosti na trgu in uporabi biocidnih proizvodov dovolj široka, da zajemajo poslovne prakse, povezane s prodajo teh proizvodov. Vendar je treba ugotoviti, kot je to storil generalni pravobranilec v točkah od 28 do 30 sklepnih predlogov, da ta uredba ne vsebuje nobene določbe, katere namen bi bil harmonizirati pravila, ki urejajo take prakse. Poleg tega, kot izhaja iz povezane razlage členov 17, 19 in 20 Uredbe št. 528/2012 v povezavi z uvodnimi izjavami 2, 3, 28 in 31 te uredbe, je namen navedene uredbe vzpostavitev sistema predhodnih dovoljenj, ki omogočajo dostopnost biocidnih proizvodov na trgu, in določitev splošnih načel za ocenjevanje vlog za dovoljenje za te proizvode, ne da bi se pri tem harmonizirali vsi vidiki trženja navedenih proizvodov.

34

Zato je treba ugotoviti, da namen Uredbe št. 528/2012 ni harmonizacija pravil o poslovnih praksah, povezanih s prodajo biocidnih proizvodov, kot so pravila iz členov L. 522-18 in R. 522-16-1 okoljskega zakonika.

35

Iz tega izhaja, da ta uredba ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki prepoveduje nekatere poslovne prakse pri prodaji biocidnih proizvodov, kot so biocidni proizvodi, uvrščeni v vrsti proizvodov 14 in 18.

36

Na drugem mestu, da bi se predložitvenemu sodišču dal koristen odgovor, je treba ob upoštevanju tega, na kar je bilo opozorjeno v točki 27 te sodbe, ugotoviti, ali taki nacionalni ureditvi nasprotuje člen 34 PDEU.

37

V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba vsak ukrep države članice, ki bi lahko neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno oviral trgovino znotraj Unije, šteti za ukrep z enakim učinkom kot količinske omejitve v smislu te določbe (sodbi z dne 11. julija 1974, Dassonville, 8/74, EU:C:1974:82, točka 5, in z dne 3. julija 2019, Delfarma, C‑387/18, EU:C:2019:556, točka 20 in navedena sodna praksa).

38

Vendar uporaba nacionalnih določb, ki omejujejo ali prepovedujejo določene načine prodaje, za proizvode iz drugih držav članic ne more neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno ovirati trgovine med državami članicami v smislu te sodne prakse, če se te določbe uporabljajo za vse zadevne gospodarske subjekte, ki opravljajo dejavnost na nacionalnem ozemlju, ter če pravno in dejansko enako vplivajo na trženje domačih proizvodov in na trženje proizvodov iz drugih držav članic. Če sta ta pogoja izpolnjena, uporaba takih predpisov za prodajo proizvodov iz druge države članice, ki izpolnjujejo pravila te države, dostopa teh proizvodov do trga namreč ne preprečuje ali ne ovira bolj, kot ovira dostop domačih proizvodov (sodbe z dne 10. februarja 2009, Komisija/Italija, C‑110/05, EU:C:2009:66, točka 36; z dne 2. decembra 2010, Ker-Optika, C‑108/09, EU:C:2010:725, točka 51, in z dne 21. septembra 2016, Etablissements Fr. Colruyt, C‑221/15, EU:C:2016:704, točka 35).

39

V obravnavanem primeru se, kot je bilo navedeno v točki 30 te sodbe, člena L. 522-18 in R. 522-16-1 okoljskega zakonika ne nanašata na pogoje, ki jih morajo izpolnjevati biocidni proizvodi, uvrščeni v vrsti proizvodov 14 in 18, da bi bili upravičeni do dovoljenja za dajanje na trg. Dejansko prepovedujeta nekatere poslovne prakse pri prodaji teh proizvodov, tako da urejata le načine trženja navedenih proizvodov. Iz tega izhaja, da je treba za te določbe šteti, da urejajo načine prodaje v smislu sodne prakse Sodišča, navedene v točki 38 te sodbe.

40

Nacionalna ureditev, ki ureja načine prodaje nekaterih proizvodov, pa je lahko izključena iz prepovedi iz člena 34 PDEU le, če izpolnjuje oba pogoja, navedena v navedeni točki 38.

41

V zvezi s prvim pogojem je iz elementov, ki jih je Sodišču predložilo predložitveno sodišče, razvidno, da se člena L. 522-18 in R. 522-16-1 okoljskega zakonika, navedena v točki 39 te sodbe, brez razlikovanja uporabljata za vse zadevne gospodarske subjekte, ki opravljajo dejavnost na francoskem ozemlju.

42

Glede drugega pogoja mora to sodišče preučiti, ali te določbe pravno in dejansko enako vplivajo na trženje domačih proizvodov in na trženje proizvodov iz drugih držav članic.

43

V obravnavanem primeru iz elementov, s katerimi je bilo seznanjeno Sodišče, ni razvidno, da bi se z ureditvijo iz postopka v glavni stvari razlikovalo glede na izvor biocidnih proizvodov. Vendar je treba preveriti, ali ta ureditev dejansko ne ovira dostopa zadevnih biocidnih proizvodov iz drugih držav članic do francoskega trga bolj, kot ovira dostop domačih proizvodov.

44

V zvezi s tem nacionalna ureditev, ki prepoveduje nekatere poslovne prakse pri prodaji nekaterih vrst biocidnih proizvodov, načeloma lahko omeji skupno količino prodaje teh proizvodov v zadevni državi članici in lahko s tem vpliva na obseg prodaje navedenih proizvodov iz drugih držav članic. Vendar taka ugotovitev ne more zadostovati za to, da bi se ta ureditev opredelila za ukrep z enakim učinkom (glej v tem smislu sodbo z dne 23. februarja 2006, A-Punkt Schmuckhandel, C‑441/04, EU:C:2006:141, točka 21 in navedena sodna praksa).

45

Kot trdijo Komisija in tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, so poslovne prakse, kot so rabati in povračila, na katere se nanašata člena L. 522-18 in R. 522 16-1 okoljskega zakonika, sicer načini trženja, ki se lahko izkažejo kot učinkoviti za omogočanje dostopa proizvodov iz drugih držav članic do nacionalnega trga, saj ti načini vplivajo na prodajno ceno teh izdelkov.

46

Vendar to, da nacionalna ureditev prepoveduje domnevno učinkovite načine trženja, ni element, ki bi zadostoval za to, da bi se štelo, da za to ureditev velja prepoved iz člena 34 PDEU. Taka ureditev je lahko namreč ukrep z enakim učinkom le, če prepoved zadevnih načinov trženja bolj vpliva na proizvode iz drugih držav članic kot na domače proizvode.

47

V teh okoliščinah mora predložitveno sodišče ugotoviti, ali prepoved nekaterih poslovnih praks, določena v členih L. 522-18 in R. 522-16-1 okoljskega zakonika, vpliva na dostop zadevnih biocidnih proizvodov iz drugih držav članic do trga bolj kot na dostop takih proizvodov iz Francije do navedenega trga. Zlasti mora preučiti, ali te določbe, kot je francoska vlada trdila na obravnavi, zajemajo ozko področje načinov trženja zadevnih biocidnih proizvodov in ali zato načini trženja, ki z navedenimi določbami niso prepovedani, omogočajo zagotoviti, da proizvodi iz drugih držav članic lahko vstopijo na nacionalni trg.

48

Če to sodišče po tem preizkusu ugotovi, da nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari bolj vpliva na dostop zadevnih biocidnih proizvodov iz drugih držav članic do francoskega trga kot na dostop takih proizvodov iz Francije do navedenega trga, mora ugotoviti, ali je ta ureditev utemeljena z enim ali več razlogi v splošnem interesu, naštetimi v členu 36 PDEU, ali z eno ali več nujnimi zahtevami v splošnem interesu, priznanimi s sodno prakso Sodišča.

49

V zvezi s tem je, prvič, iz predložitvene odločbe razvidno, da je cilj člena L. 522‑18 okoljskega zakonika preprečiti nevšečnosti, ki jih čezmerna uporaba nekaterih vrst biocidnih proizvodov pomeni za javno zdravje in okolje.

50

V skladu z ustaljeno sodno prakso pa je treba na eni strani opozoriti, da sta zdravje in življenje ljudi najpomembnejši med dobrinami in interesi, varovanimi s Pogodbo, ter da države članice določijo raven, na kateri želijo zagotoviti varovanje javnega zdravja, in kako naj se ta raven doseže. Ker se lahko ta raven med državami članicami razlikuje, je treba tem priznati polje proste presoje (sodba z dne 2. decembra 2010, Ker-Optika, C‑108/09, EU:C:2010:725, točka 58).

51

Na drugi strani iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je varstvo okolja nujni razlog v splošnem interesu, s katerim je mogoče utemeljiti ukrep z enakim učinkom kot količinska omejitev (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2015, Capoda Import-Export, C‑354/14, EU:C:2015:658, točka 43).

52

Zato je iz navedb, predloženih Sodišču, razvidno, da se z ureditvijo iz postopka v glavni stvari lahko izpolnjujejo nujni razlogi v splošnem interesu, s katerimi je mogoče utemeljiti ukrep z enakim učinkom kot količinska omejitev, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

53

Drugič, nacionalni organi morajo v vsakem posameznem primeru dokazati, da je zadevna nacionalna ureditev v skladu z načelom sorazmernosti, torej da je nujna za doseganje cilja, na katerega se sklicuje, in da tega cilja ni mogoče doseči s prepovedmi ali omejitvami, ki so milejše oziroma ki manj prizadenejo trgovino znotraj Unije. Zato morajo ti organi predložiti dokaze, ki so za to potrebni. Utemeljitvene razloge, na katere se lahko sklicuje država članica, je treba torej podpreti z analizo primernosti in sorazmernosti ukrepa, ki ga je ta država sprejela, ter z natančnimi elementi, ki omogočajo podkrepitev njenih trditev (sodba z dne 23. decembra 2015, Scotch Whisky Association in drugi, C‑333/14, EU:C:2015:845, točki 53 in 54).

54

Iz tega sledi, da mora nacionalno sodišče, kadar preučuje nacionalno ureditev z vidika utemeljitve z varovanjem zdravja in življenja ljudi v smislu člena 36 PDEU, objektivno preučiti, ali je mogoče na podlagi dokazov, ki jih je predložila zadevna država članica, razumno oceniti, da so izbrana sredstva primerna za uresničitev zastavljenih ciljev, pa tudi, ali je te mogoče doseči z ukrepi, ki manj omejujejo prosti pretok blaga (glej v tem smislu sodbo z dne 23. decembra 2015, Scotch Whisky Association in drugi, C‑333/14, EU:C:2015:845, točka 59).

55

Pri tem je francoska vlada v zvezi s primernostjo nacionalne ureditve iz postopka v glavni stvari za doseganje ciljev, na katere se sklicuje, poudarila, da je namen te ureditve preprečiti in zmanjšati izpostavljenost prebivalstva, živali in okolja zadevnim biocidnim proizvodom s tem, da se omejijo spodbude za preobsežno in včasih neprimerno uporabo teh proizvodov.

56

Čeprav se zdi, da navedena ureditev ni taka, da bi omogočala odpravo vsakršnega tveganja nepotrebnega razprševanja zadevnih biocidnih pripravkov, je z njo ‐ ker se odpravlja možnost, da bi pridobitelj pri nakupu teh proizvodov prejel katero koli finančno ugodnost ‐ mogoče preprečiti vsakršen neprimeren nakup navedenih proizvodov in s tem zmanjšati tveganje, povezano z izpostavljenostjo prebivalstva, živali in okolja čezmerni uporabi teh biocidnih proizvodov. Kot je navedla francoska vlada, je namreč ta ureditev očitno primerna za preprečitev pojavov kopičenja teh proizvodov v okolju in onesnaženja voda, ki bi lahko s tem nastalo. Iz vseh navedenih preudarkov izhaja, da se zdi ureditev iz postopka v glavni stvari primerna za dosego ciljev varovanja zdravja ljudi in okolja, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

57

V zvezi z nujnostjo in sorazmernostjo prepovedi nekaterih poslovnih praks pri prodaji nekaterih vrst biocidnih proizvodov je treba ugotoviti, kot je generalni pravobranilec navedel v točkah od 72 do 75 sklepnih predlogov, da ta prepoved ne presega tega, kar je nujno, ker z ukrepi navedbe dodatnih informacij, ki so zahtevani pri prodaji teh proizvodov, to je ukrepi, določeni v okviru člena 17(5) in člena 72(1) Uredbe št. 528/2012, ni mogoče izravnati privlačnosti ponudbe rabatov in povračil ali zagotavljanja brezplačnih vzorcev biocidnih proizvodov ob njihovi prodaji.

58

Poleg tega je iz navedb predložitvenega sodišča na eni strani razvidno, da je namen ureditve iz postopka v glavni stvari to, da se rabati in povračila prepovejo le pri prodaji biocidnih proizvodov, uvrščenih v vrsti proizvodov 14 in 18, torej tistih, ki pomenijo največje tveganje za zdravje ljudi, in na drugi strani, da se ta ureditev ne uporablja za biocidne proizvode, ki so upravičeni do poenostavljenega postopka za izdajo dovoljenja na podlagi člena 25 Uredbe št. 528/2012.

59

Tako je treba člena 34 in 36 PDEU razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, s katero so prepovedane nekatere poslovne prakse, kot so popusti, rabati, povračila, razlikovanje splošnih in posebnih prodajnih pogojev, razdeljevanje brezplačnih enot oziroma vse enakovredne prakse, ki se nanašajo na biocidne proizvode, uvrščene v vrsti proizvodov 14 in 18, če je ta ureditev utemeljena s cilji varovanja zdravja in življenja ljudi ter okolja, če je primerna za zagotovitev uresničitve teh ciljev in če ne presega tega, kar je nujno za njihovo dosego, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

60

Najprej, kot je bilo opozorjeno v točki 31 te sodbe, je v skladu s členom 1(1) Uredbe št. 528/2012 namen te uredbe s harmonizacijo pravil o dostopnosti na trgu in uporabi biocidnih proizvodov izboljšati delovanje notranjega trga ter pri tem zagotoviti visoko raven varovanja zdravja ljudi in živali ter okolja. Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 86 sklepnih predlogov, je člen 72 te uredbe edina določba te uredbe, ki se nanaša na oglaševanje biocidnih proizvodov. Glede na to določbo je treba torej presoditi, ali navedena uredba nasprotuje nacionalni ureditvi, s katero se zahteva, da se v oglas, namenjen poklicnim uporabnikom, kadar gre za nekatere vrste biocidnih proizvodov, vključi neka navedba.

61

Zato je treba ugotoviti, da predložitveno sodišče sprašuje, ali je treba člen 72 Uredbe št. 528/2012 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, s katero se zahteva, da se v oglas, namenjen poklicnim uporabnikom, za biocidne proizvode, uvrščene v vrsti proizvodov 2 in 4 ter v vrsti proizvodov 14 in 18, poleg navedbe, določene s tem členom, vključi neka navedba.

62

V zvezi s tem člen 72 Uredbe št. 528/2012 v odstavku 1 določa, da mora biti vsak oglas za biocidne proizvode v skladu z Uredbo št. 1272/2008 in vključevati določeno navedbo, ki mora biti v oglasu jasno vidna in berljiva. Besedilo te navedbe je takšno: „Biocide uporabljajte varno. Pred uporabo vedno preberite oznako in informacije o proizvodu.“ V odstavku 2 navedenega člena je zgolj določeno, da oglaševalci lahko v tej obvezni navedbi besedo „biocidi“ nadomestijo z jasnim sklicevanjem na vrsto proizvoda, ki se oglašuje. Odstavek 3 istega člena pa določa, da oglasi za biocidne proizvode ne predstavljajo proizvoda na način, ki je zavajajoč glede tveganja, ki ga proizvod predstavlja za zdravje ljudi, zdravje živali ali okolje, ali glede njegove učinkovitosti. Zadnjenavedena določba prepoveduje tudi navedbe, kot so „biocidni proizvod z manjšim tveganjem“, „nestrupen“ ali „okolju prijazen“.

63

Iz tega izhaja, da je bil namen zakonodajalca Unije s členom 72 Uredbe št. 528/2012 podrobno in celovito urediti besedilo navedb v zvezi s tveganji, povezanimi z uporabo biocidnih proizvodov, ki so lahko vključene v oglase, ki se nanašajo na te proizvode, ker ta člen določa obvezno navedbo, ker izrecno prepoveduje nekatere navedbe in ker je, splošneje, njegov namen to, da se prepove vsakršna oglasna navedba, s katero bi lahko bil uporabnik zaveden glede tveganj, ki jih lahko predstavljajo taki proizvodi.

64

Poleg tega je iz uvodnih izjav 1 in 3 Uredbe št. 528/2012 razvidno, da je zakonodajalec Unije želel najti posebno ravnotežje med prostim pretokom biocidnih proizvodov ter visoko ravnjo varovanja zdravja ljudi in živali ter okolja.

65

Iz jezikovne razlage člena 72 Uredbe št. 528/2012 v povezavi z uvodnima izjavama 1 in 3 te uredbe izhaja, da je zakonodajalec Unije področje navedb v zvezi s tveganji, povezanimi z uporabo biocidnih proizvodov, ki se lahko uporabijo pri oglaševanju teh proizvodov, popolnoma harmoniziral.

66

Tako razlago potrjuje zahteva po berljivosti teh navedb, kot je izražena v zadnjem stavku člena 72(1) Uredbe št. 528/2012. Ugotoviti je treba namreč, da bi dodatne navedbe poleg tistih iz te določbe lahko posegle v berljivost teh določb, čeprav te dodatne navedbe ne bi bile v nasprotju s cilji varovanja zdravja ljudi in živali ter okolja.

67

Zato je treba člen 72 Uredbe št. 528/2012 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, s katero se zahteva, da se v oglase, namenjene poklicnim uporabnikom, za biocidne proizvode, uvrščene v vrsti proizvodov 2 in 4 ter v vrsti proizvodov 14 in 18, poleg navedbe, določene s tem členom, vključi neka navedba.

68

Na prvem mestu, treba je ugotoviti, ali Uredba št. 528/2012 nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je ta, ki izhaja iz členov L. 522-5-3 in R. 522-16-2 zakonika o okolju, s katero je prepovedano oglaševanje biocidnih proizvodov, uvrščenih v vrsti proizvodov 2 in 4 ter v vrsti proizvodov 14 in 18, širši javnosti.

69

Kot je bilo navedeno v točki 63 te sodbe, je iz člena 72 Uredbe št. 528/2012 razvidno, da je bil namen zakonodajalca Unije podrobno in celovito urediti besedilo navedb v zvezi s tveganji, povezanimi z uporabo biocidnih proizvodov, ki so lahko vključene v oglase, ki se nanašajo na te proizvode. Vendar ni bil namen tega zakonodajalca, da bi uredil vse vidike oglaševanja biocidnih proizvodov in med drugim izključil možnost držav članic, da prepovejo oglaševanje širši javnosti.

70

Iz tega sledi, da člen 72 Uredbe št. 528/2012 ne nasprotuje nacionalni ureditvi, s katero je prepovedano vsakršno oglaševanje biocidnih proizvodov, uvrščenih v vrsti proizvodov 2 in 4 ter v vrsti proizvodov 14 in 18, širši javnosti.

71

Ob tem je treba presoditi, na drugem mestu, ali taki ureditvi nasprotuje člen 34 PDEU.

72

V zvezi s tem je treba, kot je bilo opozorjeno v točkah 37 in 38 te sodbe, preveriti, ali gre pri tej ureditvi za ureditev, ki ureja načine prodaje proizvodov, v smislu sodne prakse, navedene v točki 38 te sodbe, ki se uporablja za vse zadevne gospodarske subjekte, ki opravljajo dejavnost na nacionalnem ozemlju, ter ki pravno in dejansko enako vpliva na trženje domačih proizvodov in na trženje proizvodov iz drugih držav članic.

73

V obravnavanem primeru je treba opozoriti, da se ob upoštevanju navedb, ki jih je posredovalo predložitveno sodišče, člena L. 522-5-3 in R. 522-16-2 okoljskega zakonika ne nanašata na pogoje, ki jih morajo izpolnjevati biocidni proizvodi, uvrščeni v vrsti proizvodov 2 in 4 ter v vrsti proizvodov 14 in 18, da bi bili upravičeni do dovoljenja za dajanje na trg. Z njima pa je določena prepoved oglaševanja širši javnosti pri prodaji teh proizvodov, tako da urejata le načine trženja navedenih proizvodov. Iz tega izhaja, da je za navedeni določbi mogoče ugotoviti, da urejata načine prodaje v smislu sodne prakse, navedene v točki 38 te sodbe.

74

Nacionalna ureditev, ki ureja načine prodaje nekaterih proizvodov, pa je lahko izključena s področja uporabe člena 34 PDEU le, če izpolnjuje oba pogoja, navedena v točki 38 te sodbe.

75

V zvezi s prvim pogojem je iz elementov, ki jih je Sodišču predložilo predložitveno sodišče, razvidno, da se člena L. 522-5-3 in R. 522-16-2 okoljskega zakonika brez razlikovanja uporabljata za vse zadevne gospodarske subjekte, ki opravljajo dejavnost na francoskem ozemlju.

76

Glede drugega pogoja mora to sodišče preučiti, ali te določbe pravno in dejansko enako vplivajo na trženje domačih proizvodov in na trženje proizvodov iz drugih držav članic.

77

V obravnavanem primeru iz elementov, ki jih ima na voljo Sodišče, ni razvidno, da bi se z ureditvijo iz postopka v glavni stvari razlikovalo glede na izvor biocidnih proizvodov. Vendar je treba preveriti, ali ta ureditev dejansko ne ovira dostopa zadevnih biocidnih proizvodov iz drugih držav članic do francoskega trga bolj, kot ovira dostop domačih proizvodov do navedenega trga.

78

Čeprav je Sodišče v zvezi s tem presodilo, da je nacionalna ureditev, s katero se omejujejo ali prepovedujejo nekatere oblike oglaševanja nekaterih izdelkov, lahko takšna, da omejuje obseg prodaje teh proizvodov, in zato tudi, da lahko ima večji učinek na proizvode iz drugih držav članic, je to ugotovitev pogojevalo z identifikacijo določene težave, ki je značilna za nek trg proizvodov in s katero se mora soočiti gospodarski subjekt, da bi vstopil na nacionalni trg, kot je obstoj tradicionalnih družbenih praks ali lokalnih navad oziroma običajev ali okoliščina, da je način prodaje, na katerega se nanaša prepoved, morebiti edini način za vstop na zadevni nacionalni trg (glej v tem smislu sodbe z dne 8. marca 2001, Gourmet International Products,C‑405/98, EU:C:2001:135, točki 19 in 21; z dne 19. oktobra 2016, Deutsche Parkinson Vereinigung, C‑148/15, EU:C:2016:776, točka 25, in z dne 15. julija 2021, DocMorris, C‑190/20, EU:C:2021:609, točka 41).

79

Vendar iz elementov spisa, ki jih ima na voljo Sodišče, ni razvidno, da bi bil za francoski trg biocidnih proizvodov značilen obstoj ene ali več posebnih težav v smislu sodne prakse, navedene v prejšnji točki te sodbe, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče, tako da se ne zdi, da bi prepoved vsakršnega oglaševanja nekaterih biocidnih proizvodov širši javnosti bolj vplivala na trženje proizvodov iz drugih držav članic.

80

Če pa to sodišče po tem preizkusu ugotovi, da nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari bolj vpliva na dostop biocidnih proizvodov iz drugih držav članic do francoskega trga kot na dostop takih proizvodov iz Francije do navedenega trga, mora ugotoviti, ali je ta ureditev utemeljena z enim ali več razlogi v splošnem interesu, naštetimi v členu 36 PDEU, ali z eno ali več nujnimi zahtevami, priznanimi s sodno prakso Sodišča.

81

V zvezi s tem je, kot je razvidno iz točke 49 te sodbe, v predložitveni odločbi pojasnjeno, da je cilj ureditve iz postopka v glavni stvari preprečiti nevšečnosti, ki jih čezmerna uporaba nekaterih biocidnih proizvodov pomeni za javno zdravje in okolje.

82

Tako je treba ugotoviti, da je ta ureditev primerna za dosego ciljev varovanja zdravja ljudi in okolja v delu, v katerem določa prepoved vsakršnega oglaševanja nekaterih od teh proizvodov širši javnosti, kar je sredstvo, ki omogoča omejitev spodbud za nakup in uporabo takih proizvodov.

83

V zvezi z nujnostjo in sorazmernostjo navedene ureditve je treba ugotoviti, kot je generalni pravobranilec navedel v točkah 120 in 121 sklepnih predlogov, da prepoved vsakršnega oglaševanja nekaterih biocidnih proizvodov širši javnosti ne presega tega, kar je nujno za dosego zastavljenih ciljev. Kot je navedla francoska vlada, se namreč ta ureditev po eni strani nanaša le na oglaševanje širši javnosti in torej ne prepoveduje oglaševanja poklicnim uporabnikom. Po drugi strani ima navedena ureditev omejen obseg, ker se ne nanaša na vse biocidne proizvode, ampak le na biocidne proizvode, uvrščene v vrsti proizvodov 2 in 4 ter v vrsti proizvodov 14 in 18, torej tiste, ki pomenijo največje tveganje za zdravje ljudi, in se ne uporablja za biocidne proizvode, ki so upravičeni do poenostavljenega postopka za izdajo dovoljenja na podlagi člena 25 Uredbe št. 528/2012.

84

Tako je treba člen 72 Uredbe št. 528/2012 razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, s katero je prepovedano oglaševanje biocidnih proizvodov, uvrščenih v vrsti proizvodov 2 in 4 ter v vrsti proizvodov 14 in 18, širši javnosti. Enako velja za člena 34 in 36 PDEU, če je ta ureditev utemeljena s cilji varovanja zdravja in življenja ljudi ter okolja, če je primerna za zagotovitev uresničitve teh ciljev in če ne presega tega, kar je nujno za njihovo dosego, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

85

Glede na vse navedene preudarke je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba na eni strani člen 72 Uredbe št. 528/2012 razlagati tako, da:

in na drugi strani člena 34 in 36 PDEU tako, da:

86

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo: