–

za FS S. Kirwan, solicitor, A. McMahon, BL, in D. Shortall, SC,

–

za The Chief Appeals Officer, The Social Welfare Appeals Office, The Minister for Employment Affairs in The Minister for Social Protection M. Browne, A. Joyce, J. Quaney, agenti, skupaj s K. Binchy, barrister, in C. Donnelly, SC,

–

za češko vlado J. Pavliš, M. Smolek in J. Vláčil, agenti,

–

za Evropsko komisijo B.-R. Killmann in D. Martin, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 76(4) in člena 81 Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 72).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med tožečo stranko v postopku v glavni stvari, osebo FS, na eni strani in Chief Appeals Officer (predstojnik urada za pritožbe na področju socialnega varstva, Irska), Social Welfare Appeals Office (urad za pritožbe na področju socialnega varstva, Irska), Minister for Employment Affairs (minister za zaposlovanje) in Minister for Social Protection (minister za socialno varstvo) na drugi strani v zvezi z zavrnitvijo zahtevka za retroaktivno izplačilo družinskega dodatka, ki ga je vložila FS.

3

Člen 76(4) in (5) Uredbe št. 883/2004, naslovljen „Sodelovanje“ določa:

„4.   Da se zagotovi pravilno izvajanje te uredbe, se morajo nosilci in osebe, zajete v tej uredbi, vzajemno obveščati in sodelovati.

Nosilci v skladu z načelom dobrega upravljanja v razumnem roku odgovorijo na vse poizvedbe in s tem v zvezi zagotovijo osebam vse informacije za uveljavljanje pravic, ki jih imajo po tej uredbi.

Osebe morajo nosilce v pristojni državi članici in v državi članici stalnega prebivališča čim prej obvestiti o vseh spremembah osebnih ali družinskih okoliščin, ki vplivajo na njihovo pravico do dajatev po tej uredbi.

5.   Zaradi neizpolnjevanja obveznosti obveščanja iz tretjega pododstavka odstavka 4 se lahko uporabijo sorazmerni ukrepi v skladu z nacionalno zakonodajo. Vendar pa morajo biti ti ukrepi enakovredni tistim, ki se za podobne primere uporabljajo po domači zakonodaji, in vlagateljem zahtevkov v praksi ne smejo onemogočati ali pretirano otežiti uveljavljanja pravic, ki jih imajo po tej uredbi.“

4

Člen 81 te uredbe z naslovom „Zahtevki, izjave ali pritožbe“ določa:

„Vsak zahtevek, izjava ali pritožba, ki bi moral biti v določenem roku predložen organu, nosilcu ali sodišču države članice, kadar se uporablja njena zakonodaja, se sprejme, če je predložen v enakem roku ustreznemu organu, nosilcu ali sodišču v drugi državi članici. V tem primeru organ, nosilec ali sodišče, ki sprejme zahtevek, izjavo ali pritožbo, slednjega nemudoma posreduje pristojnemu organu, nosilcu ali sodišču v prvi državi članici, bodisi neposredno bodisi preko pristojnega organa te države članice. Datum, ko je bil tak zahtevek, izjava ali pritožba vložen pri organu, nosilcu ali sodišču v drugi državi članici, velja kot datum predložitve pristojnemu organu, nosilcu ali sodišču.“

5

Člen 220 Social Welfare Consolidation Act 2005 (prečiščeni zakon o socialni varnosti iz leta 2005) z dne 27. novembra 2005 v različici, ki se uporablja za spor v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: zakon iz leta 2005), določa, da je oseba, pri kateri vzdrževani otrok običajno prebiva, upravičena do družinskega dodatka za tega otroka in je opredeljena kot „upravičena oseba“.

6

Člen 241(1) tega zakona določa, da je upravičenost do dajatev pogojena z vložitvijo zahtevka na predpisan način.

7

V skladu s členom 182(k) Social Welfare (Consolidated Claims, Payment and Control) Regulations 2007 (S.I. No 142 of 2007) – Prescribed time for making claim (Uredba iz leta 2007 o konsolidiranih določbah v zvezi z zahtevki, plačili in nadzorom na področju socialnega varstva (izvedeni zakonodajni akt št. 142 iz leta 2007) – Potek roka za vložitev zahtevkov), v različici, ki se uporablja za spor v postopku v glavni stvari, je zastaralni rok pri zahtevkih za družinske dodatke dvanajst mesecev od dneva, ko zadevna oseba izpolni pogoje za upravičenost iz člena 220 in postane upravičena oseba.

8

V členu 241(4) zakona iz leta 2005 je v bistvu določeno, da oseba, ki v predpisanem roku ni vložila zahtevka za družinske dodatke, izgubi pravico do retroaktivnega izplačila dajatev, do katerih je bila upravičena pred datumom vložitve zahtevka, razen če uradnik, pristojen za prvo obravnavo zahtevka ali obravnavo pritožbe v zvezi s tem zahtevkom, ugotovi, da je bila vložitev zahtevka prepozna zaradi upravičenih razlogov. V tem primeru se družinski dodatki izplačujejo od prvega dne meseca, ki sledi mesecu, v katerem je prosilec postal upravičena oseba v smislu člena 220 tega zakona.

9

Člen 301 istega zakona med drugim določa, da lahko uradnik, pristojen za prvo obravnavo zahtevka, kadar koli opravi revizijo odločitve drugega pristojnega uradnika, če se po tej odločitvi spremenijo upoštevne okoliščine.

10

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari, romunska državljanka, se je leta 2012 poročila v Romuniji, kjer je decembra 2015 rodila otroka.

11

V tej državi članici je vložila zahtevek za družinski dodatek, ki ji je bil odobren od decembra 2015 ali januarja 2016.

12

Oktobra 2016 se je zakonec tožeče stranke v postopku v glavni stvari preselil na Irsko, da bi delal kot uslužbenec v zdravstveni ustanovi. V tej državi članici ni vložil zahtevka za družinski dodatek. Ko sta se mu konec leta 2016 na Irskem pridružila tožeča stranka v postopku v glavni stvari in njun otrok, niti tožeča stranka v postopku v glavni stvari ni vložila takšnega zahtevka v tej državi članici, temveč je še naprej prejemala romunski družinski dodatek.

13

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je 10. januarja 2018 pri pristojnih irskih organih vložila zahtevek za pridobitev irskega družinskega dodatka.

14

V skladu z irskim pravom socialne varnosti je bil ta zahtevek opredeljen kot prepozen, ker je bil vložen več kot 12 mesecev po datumu, ko sta se tožeča stranka v postopku v glavni stvari ali njen mož preselila na Irsko. V skladu s tem pravom na podlagi takega zahtevka ni mogoče opraviti retroaktivnega izplačila družinskega dodatka, razen če prosilec navede razloge, ki upravičujejo prepozno vložitev zahtevka. V skladu z ustaljeno prakso pa za takšen upravičen razlog ni mogoče šteti dejstva, da prosilec ni vedel, da je upravičen do vložitve zahtevka za pridobitev družinskega dodatka.

15

Ker tožeča stranka v postopku v glavni stvari ni navedla nobenega upravičenega razloga, so pristojni irski organi šteli, da ni posebej zahtevala retroaktivnega izplačila in da zato ni bilo razlogov, da bi ji odobrili takšno izplačilo.

16

Tako so ti organi zahtevek tožeče stranke za družinski dodatek, ki ga je vložila pri teh organih, odobrili februarja 2018, izplačevanje romunskega družinskega dodatka pa je prenehalo v približno istem času.

17

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je 13. avgusta 2018 na podlagi člena 301 zakona iz leta 2005 predlagala revizijo odločbe navedenih organov in navedla, da bi bilo treba v njenem primeru predvideti retroaktivno izplačilo. Predlog za revizijo je bil zavrnjen 22. avgusta 2018.

18

Ker je bila pritožba, ki jo je tožeča stranka v postopku v glavni stvari vložila 29. avgusta 2018 pri uradu za pritožbe na področju socialnega varstva, zavrnjena 12. februarja 2019, je tožeča stranka v postopku v glavni stvari 10. maja 2019 zoper to zavrnilno odločbo vložila tožbo pri predložitvenem sodišču.

19

To sodišče najprej ugotavlja, vendar ne da bi zavzelo to stališče, da je po mnenju tožeče stranke v postopku v glavni stvari prejemanje romunskega družinskega dodatka pomenilo zahtevek v smislu člena 81 Uredbe št. 883/2004, ker bi bilo treba „aktiven“ zahtevek v Romuniji obravnavati kot zahtevek za pridobitev irskega družinskega dodatka na podlagi tega člena 81, odkar je Irska postala pristojna država članica.

20

To sodišče se dalje sprašuje o možnosti, da v sporu, ki ga obravnava, uporabi člen 76 Uredbe št. 883/2004, v zvezi s katerim tožeča stranka v postopku v glavni stvari trdi, da neizpolnitev obveznosti iz tega člena ne povzroči neuporabe določb člena 81 te uredbe. Obveznost obravnave zahtevka naj bi bila neodvisna od te obveznosti, ker naj bi Sodišče razsodilo, da opustitev predložitve informacij ni nujno usodna za nadaljevanje socialnega zavarovanja.

21

Nazadnje, predložitveno sodišče meni, da je treba, ker tožeča stranka v postopku v glavni stvari ni izpolnila obveznosti obveščanja o upoštevnih spremembah svojega položaja, na podlagi nacionalnega prava uporabiti sorazmerne ukrepe, ki v praksi ne onemogočajo ali pretirano otežujejo uresničevanja pravic, ki jih zadevnim osebam priznava ta uredba.

22

V teh okoliščinah je High Court (višje sodišče, Irska) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

23

S prvim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 81 Uredbe št. 883/2004 razlagati tako, da se pojem „zahtevek“ v smislu tega člena nanaša le na prvi zahtevek, ki ga v skladu z zakonodajo države članice vloži oseba, ki je pozneje izvrševala svojo pravico do prostega gibanja, ali pa se nanaša tudi na „neprekinjen“ zahtevek, ki nastane v času, ko pristojni organi te države članice izplačujejo periodično dajatev, ki jo v času tega izplačevanja običajno dolguje druga država članica.

24

Pri razlagi določbe prava Unije je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi sobesedilo in cilje ureditve, katere del je, pri čemer je tudi zgodovina nastanka te določbe lahko vir informacij, ki so upoštevne za njeno razlago (glej v tem smislu sodbo z dne 8. maja 2019, Inspecteur van de Belastingdienst,C‑631/17, EU:C:2019:381, točka 29 in navedena sodna praksa).

25

V obravnavani zadevi je Sodišče v zvezi s členom 83 Uredbe Sveta št. 4 z dne 3. decembra 1958 o določitvi postopka za izvajanje in dopolnitev določb Uredbe št. 3 o socialni varnosti delavcev migrantov (UL 1958, 30, str. 597), ki je vsebinsko v bistvu enak členu 81 Uredbe št. 883/2004, že razsodilo, da je iz besedila tega člena 83 razvidno, da se nanaša na vložitev zahtevkov delavcev migrantov (glej v tem smislu sodbo z dne 10. junija 1982, Camera,92/81, EU:C:1982:219, točka 7).

26

Namen člena 81 Uredbe št. 883/2004 je namreč olajšati gibanje delavcev migrantov s poenostavitvijo upravnih postopkov zaradi zapletenosti upravnih postopkov v različnih državah članicah in preprečiti, da bi bile zadevne osebe prikrajšane za svoje pravice zaradi povsem formalnih razlogov. V skladu s tem členom ima torej vložitev zahtevka pri organu, instituciji ali sodišču države članice, ki ni država članica, ki bi morala izplačati dajatve, enake učinke, kot če bi bil zahtevek vložen neposredno pri pristojnem organu te države članice (glej v tem smislu v zvezi s členom 83 Uredbe št. 4 sodbo z dne 10. junija 1982, Camera,92/81, EU:C:1982:219, točka 7, in v zvezi s členom 86 Uredbe (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. 35), sodbo z dne 27. maja 1982, Aubin,227/81, EU:C:1982:209, točka 23).

27

Iz tega izhaja, da je treba člen 81 Uredbe št. 883/2004 uporabiti, kadar delavec migrant vloži zahtevek za družinski dodatek pri organih države članice, ki na podlagi kolizijskih pravil iz te uredbe ni pristojna za obravnavo zahtevka.

28

Po drugi strani pa, če se zahtevek za družinski dodatek vloži pri organih države članice izključno na podlagi nacionalne zakonodaje te države in je položaj upravičenca omejen na to državo članico, ta zahtevek ne spada na področje uporabe Uredbe št. 883/2004 in ga zato ni mogoče obravnavati kot „zahtevek“ v smislu člena 81 te uredbe.

29

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da v času, ko je bil v Romuniji vložen prvi zahtevek za družinski dodatek, družinski položaj tožeče stranke v postopku v glavni stvari ni imel tujega elementa in da so bili za obravnavo tega zahtevka pristojni samo romunski organi.

30

Šele ko je tožeča stranka v postopku v glavni stvari prenesla svoje stalno prebivališče na Irsko, je bila vključena v osebno področje uporabe Uredbe št. 883/2004 in so se posledično zanjo začela uporabljati kolizijska pravila, določena s to uredbo.

31

Vendar ni mogoče sprejeti, da bi se ob tem, da zadevna oseba ne opravi nobenega upravnega koraka, dejstvo, da še naprej prejema periodično dajatev od organov države članice, lahko štelo za „zahtevek“ v smislu člena 81 Uredbe št. 883/2004.

32

Takšna razlaga namreč ne bi bila skladna s ciljem člena 81 Uredbe št. 883/2004, ki je, kot izhaja iz točke 26 te sodbe, prav poenostavitev upravnih postopkov zadevnih oseb zaradi zapletenosti postopkov, ki obstajajo v različnih državah članicah.

33

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je sistem posredovanja zahtevkov, izjav ali pritožb, vzpostavljen s členom 81 Uredbe št. 883/2004, v skladu s katerim organi države članice, ki ni pristojna na podlagi kolizijskih pravil iz te uredbe, nemudoma posredujejo zahtevke, izjave ali pritožbe, ki so jim predloženi, organom države članice, ki je pristojna, pogojen s tem, da institucije in zadevne osebe spoštujejo vzajemno obveznost obveščanja in sodelovanja.

34

Iz člena 76(4) Uredbe št. 883/2004 zlasti izhaja, da morajo organi v razumnem roku odgovoriti na vse poizvedbe in zadevnim osebam zagotoviti vse informacije, potrebne za uveljavljanje pravic, ki jih imajo po tej uredbi, te osebe pa morajo nosilce pristojne države članice in države članice stalnega prebivališča čim prej obvestiti o vsaki spremembi osebnih ali družinskih okoliščin, ki vplivajo na njihovo pravico do dajatev po tej uredbi.

35

Poleg tega bi razlaga pojma „zahtevek“, ki bi bila povsem neodvisna od kakršnih koli upravnih korakov zadevne osebe, organom onemogočala izpolnjevanje obveznosti iz členov 76 in 81 Uredbe št. 883/2004, ker ne bi mogli določiti niti časa, v katerem je treba posredovati zadevne informacije, zahtevke, izjave ali pritožbe, niti organov, ki jim jih je treba posredovati.

36

Glede na navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 81 Uredbe št. 883/2004 razlagati tako, da se pojem „zahtevek“ v smislu tega člena nanaša le na zahtevek, ki ga oseba, ki je izvrševala svojo pravico do prostega gibanja, vloži pri organih države članice, ki ni pristojna na podlagi kolizijskih pravil, določenih v tej uredbi. Zato ta pojem ne vključuje niti prvega zahtevka, ki ga je v skladu z zakonodajo države članice vložila oseba, ki še ni izvrševala svoje pravice do prostega gibanja, niti periodičnega izplačevanja, ki ga opravijo organi te države članice, dajatve, ki jo v času tega izplačevanja običajno dolguje druga država članica.

37

Glede na odgovor na prvo vprašanje na drugo vprašanje ni treba odgovoriti.

38

S tretjim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali pravo Unije, in zlasti načelo učinkovitosti nasprotuje uporabi nacionalne ureditve, ki za retroaktivni učinek zahtevka za družinski dodatek določa dvanajstmesečni zastaralni rok.

39

V zvezi s tem je treba opozoriti, da pravo Unije ne vpliva na pristojnost držav članic, da organizirajo svoje sisteme socialne varnosti, in da vsaka država članica določi pogoje pridobitve dajatev s področja socialne varnosti ter znesek in trajanje teh (glej v tem smislu sodbo z dne 18. novembra 2010, Xhymshiti,C‑247/09, EU:C:2010:698, točka 43). Ti pogoji pa morajo spoštovati pravo Unije in ne smejo povzročiti, da bi bile s področja uporabe nacionalne zakonodaje izključene osebe, za katere se na podlagi Uredbe št. 883/2004 uporablja ta zakonodaja (glej v tem smislu sodbo z dne 4. junija 2015, Fischer-Lintjens,C‑543/13, EU:C:2015:359, točka 49).

40

V tem primeru je treba opozoriti, da zastaralni rok, ki ga določa irska zakonodaja, ne izključuje zadevnih oseb iz upravičenosti do družinskega dodatka, temveč le omeji njihovo pravico do retroaktivnega plačila, če zanj ne zaprosijo v dvanajstih mesecih od datuma, ko so bili izpolnjeni pogoji za upravičenost do teh dodatkov.

41

Tako ni mogoče izključiti, da bi lahko bila tožeča stranka v postopku v glavni stvari, če bi romunskim ali irskim organom čim prej prijavila spremembo prebivališča, upravičena do retroaktivnega izplačila irskega družinskega dodatka.

42

Kot je razvidno iz točke 34 te sodbe, mora v skladu s členom 76(4), tretji pododstavek, Uredbe št. 883/2004 vsaka oseba, ki prejema socialno dajatev, nosilce pristojne države članice in nosilce države članice stalnega prebivališča čim prej obvestiti o vsaki spremembi osebnih ali družinskih okoliščin, ki bi lahko vplivala na njihovo pravico do dajatev po tej uredbi.

43

V zvezi s tem je Sodišče že presodilo, da ima neizpolnitev obveznosti posredovanja informacij iz te določbe v skladu s členom 76(5) te uredbe lahko za posledico le sorazmerne ukrepe v skladu z nacionalno zakonodajo, ki morajo biti enakovredni tistim, ki se uporabijo v podobnih položajih, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in ne smejo praktično onemogočati ali pretirano oteževati izvrševanja pravic, ki jih ta uredba daje zadevnim osebam (načelo učinkovitosti) (glej v tem smislu sodbo z dne 4. junija 2015, Fischer-Lintjens,C‑543/13, EU:C:2015:359, točka 57).

44

Kot poudarja predložitveno sodišče, ker se tožeča stranka v postopku v glavni stvari ni sklicevala na kršitev načela enakovrednosti, Sodišče ni dolžno analizirati tega načela v okviru te zadeve.

45

V zvezi z načelom učinkovitosti je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da določitev razumnih prekluzivnih rokov načeloma izpolnjuje zahtevo po učinkovitosti, ker pomeni uporabo temeljnega načela pravne varnosti, ki varuje tako zadevno osebo kot zadevno upravo. Taki roki namreč dejansko ne onemogočajo ali čezmerno otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih priznava pravni red Unije (glej v tem smislu sodbi z dne 15. aprila 2010, Barth,C‑542/08, EU:C:2010:193, točka 28, in z dne 8. julija 2010, Bulicke,C‑246/09, EU:C:2010:418, točka 36).

46

Poleg tega je Sodišče razsodilo, da nacionalna določba, ki omejuje retroaktivni učinek zahtevkov za družinski dodatek na šest mesecev, ne onemogoča uveljavljanja pravic, ki jih delavcem migrantom podeljuje pravo Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 23. novembra 1995, Alonso-Pérez,C‑394/93, EU:C:1995:400, točki 30 in 32), tako kot je priznalo, da je določitev triletnega nacionalnega prekluzivnega roka razumna (glej v tem smislu sodbo z dne 15. aprila 2010, Barth,C‑542/08, EU:C:2010:193, točka 28).

47

Iz tega sledi, da dvanajstmesečni zastaralni rok sam po sebi ni tak, da bi praktično onemogočal ali pretirano oteževal uveljavljanje pravic iz Uredbe št. 883/2004.

48

Glede na zgornje ugotovitve je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da pravo Unije in zlasti načelo učinkovitosti ne nasprotujeta uporabi nacionalne zakonodaje, ki za retroaktivni učinek zahtevka za družinski dodatek določa dvanajstmesečni zastaralni rok, če ta rok zadevnim delavcem migrantom praktično ne onemogoča ali pretirano ne otežuje uveljavljanja pravic iz Uredbe št. 883/2004.

49

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (sedmi senat) razsodilo: