1.

Dejansko stanje v obravnavani zadevi je precej zapleteno. V postopku v glavni stvari, ki poteka na Hrvaškem, se več osebam očita, da so hrvaški družbi v okviru izvajanja projekta za izgradnjo turističnih namestitev na Hrvaškem povzročile premoženjsko škodo. Med tem postopkom se je izkazalo, da sta bili dve osebi v Avstriji oproščeni kaznivih dejanj, povezanih z odtujitvijo sredstev avstrijske banke, ki je financirala ta nepremičninski projekt. Poleg tega je bil del prvotnega pregona teh oseb v Avstriji ustavljen, med drugim zaradi pomanjkanja dokazov v zvezi z ostalimi kaznivimi dejanji, ki naj bi bila storjena v okviru istega projekta. Vendar po preučitvi informacij v spisu ni najbolj jasno, kakšen je bil natančen obseg ustavljenega dela kazenskega pregona.

2.

Županijski sud u Puli-Pola (županijsko sodišče v Pulju, Hrvaška), ki je predložitveno sodišče, ugotavlja, da lahko načelo ne bis in idem z vidika postopka, ki je potekal v Avstriji, nasprotuje izvedbi postopka, ki poteka pred njim. Vendar je natančna ugotovitev, ki jo je treba izpeljati v zvezi s tem vidikom, v bistvu odvisna od tega, v kolikšni meri je mogoče upoštevati informacije o tem prejšnjem kazenskem postopku, navedene v procesnih aktih, izdanih v okviru tega postopka. Zdi se namreč, da v skladu s hrvaško sodno prakso velja, da lahko hrvaška sodišča pri presoji, ali se je vzpostavilo varstvo, ki ga zagotavlja načelo ne bis in idem, upoštevajo le dejstva, navedena v nekaterih delih procesnih aktov, kot je izrek obtožnega akta ali izrek pravnomočne sodbe.

3.

V tem okviru se predložitveno sodišče natančneje sprašuje, ali je treba za namen uporabe načela ne bis in idem iz člena 54 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma (v nadaljevanju: KISS) ( 2 ) upoštevati le odločilna dejstva, navedena v izreku obtožnice, ki jo je izdalo državno tožilstvo druge države članice, in v izreku pravnomočne sodbe, izdane v drugi državi članici, ali pa je treba upoštevati tudi dejstva, navedena v obrazložitvi te sodbe, zaradi katerih je bil kazenski pregon ustavljen.

4.

Člen 50 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) določa, da „[n]ihče ne sme biti ponovno v kazenskem postopku ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil v Uniji v skladu z zakonom s pravnomočno sodbo že oproščen ali obsojen“.

5.

Člen 54 KISS določa, da se „[o]seba, proti kateri je bil sodni postopek v eni pogodbenici pravnomočno končan, […] za ista dejanja ne sme preganjati v drugi pogodbenici, pod pogojem, da je bila izrečena kazen tudi izvršena, da je v postopku izvrševanja ali je po zakonodaji pogodbenice, ki jo je izrekla, ni več mogoče izvršiti“.

6.

Člen 57 KISS določa:

„1.   Če pogodbenica obtoži osebo kaznivega dejanja in pristojni organi te pogodbenice utemeljeno domnevajo, da se obtožba nanaša na ista dejanja, za katera je bil sodni postopek že pravnomočno končan v drugi pogodbenici, ti organi, če menijo, da je to potrebno, zahtevajo ustrezne informacije od pristojnih organov pogodbenice, na ozemlju katere je bila sodba že izrečena.

2.   Zahtevane informacije je treba dati čim prej in se upoštevajo pri določanju nadaljnjega poteka postopkov, ki so v teku.

[…]“

7.

Člen 31(2) Ustav Republike Hrvatske (ustava Republike Hrvaške) ( 3 ) določa, da nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen v skladu z zakonom.

8.

V skladu s členom 12(1) Zakon o kaznenom postupku (zakon o kazenskem postopku) ( 4 ) nihče ne more biti ponovno preganjan za dejanje, zaradi katerega je že bil obdolžen in za katero je bila izdana pravnomočna sodba.

9.

GR je bil v času dejanskega stanja član poslovodnega odbora družbe Skiper hoteli d.o.o. (v nadaljevanju: Skiper Hoteli) in družbe Interco Umag d.o.o., ki je pozneje postala družba INTER CONSULTING (v nadaljevanju: Interco, v likvidaciji). Bil je tudi član poslovodnega odbora družbe Rezidencija Skiper d.o.o. (v nadaljevanju: Rezidencija Skiper) in imel deleže v družbi Alterius d.o.o. (v nadaljevanju: Alterius). Kot razumem, so (ali so bile) vse te družbe registrirane na Hrvaškem. HS pa je bil poslovodja družbe Interco, medtem ko je IT ocenjeval vrednosti nepremičnin.

10.

Županijsko državno odvetništvo u Puli (županijsko tožilstvo v Pulju, Hrvaška) je 28. septembra 2015 vložilo obtožnico proti GR, HS in IT ter družbi Interco. GR in družbi Interco je očitalo kaznivo dejanje zlorabe zaupanja v poslovnih transakcijah v smislu člena 246(1) in (2) Kazneni zakon (hrvaški kazenski zakonik). Poleg tega je HS očitalo napeljevanje k storitvi tega kaznivega dejanja, IT pa pomoč pri storitvi kaznivega dejanja.

11.

GR in HS pa je bilo v bistvu očitano, da sta v okviru projekta za izgradnjo novih turističnih nastanitev v Savudriji (občina na Hrvaškem) ravnala z namenom, da družbi Interco zagotovita protipravno premoženjsko korist v škodo družbe Skiper Hoteli, ker sta se dogovorila, da bo družba Skipper Hoteli prek družbe Interco v Savudriji kupila nepremičnine po cenah, ki so bile znatno višje od tržne vrednosti teh nepremičnin.

12.

V obtožnici je poleg tega navedeno, da so GR, HS in IT družbi Skiper Hoteli povzročili dodatno premoženjsko škodo, ker so delovali tako, da je zadnjenavedena družba kupila deleže druge hrvaške družbe (Alterius) po ceni, ki je bila bistveno višja od njihove dejanske vrednosti.

13.

Predložitveno sodišče je obtožnico, ki jo je vložilo županijsko tožilstvo v Pulju, potrdilo.

14.

Vendar je HS v prvem postopku trdil, da je bil za ista dejanja kazensko preganjan že v Avstriji. Županijsko tožilstvo v Pulju je zato leta 2014 stopilo v stik s Staatsanwaltschaft Klagenfurt (državno tožilstvo v Celovcu, Avstrija), da bi preverilo, ali je bil tam dejansko uveden podoben postopek. Državno odvjetništvo Republike Hrvatske (državno tožilstvo Republike Hrvaške) je leta 2016 pri avstrijskem ministrstvu za pravosodje vložilo podobno zahtevo za informacije. Po navedbah predložitvenega sodišča je iz odgovorov avstrijskih organov razvidno, da je bil v Avstriji uveden kazenski postopek proti BB in CC, nekdanjima članoma uprave družbe Hypo Alpe Adria Bank International AG (v nadaljevanju: banka Hypo) s sedežem v Avstriji, in sicer zaradi kaznivega dejanja zlorabe zaupanja v smislu člena 153(1) in (2) Strafgesetzbuch (avstrijski kazenski zakonik, v nadaljevanju: StGB), medtem ko se je HS in GR v tem postopku očitalo sostorilstvo tega kaznivega dejanja.

15.

Natančneje, v skladu z obtožnico, ki jo je državno tožilstvo v Celovcu 9. januarja 2015 vložilo pri Landesgericht Klagenfurt (deželno sodišče v Celovcu, Avstrija), naj bi se BB in CC očitalo, da sta v obdobju od septembra 2002 do julija 2005 družbama Rezidencija Skiper in Skiper Hoteli kljub neobstoju ustrezne projektne dokumentacije in ocene sposobnosti odplačila posojila odobrila več posojil, s čimer naj bi banki Hypo nastala premoženjska škoda v višini vsaj 105 milijonov EUR. HS in GR naj bi se očitalo, da sta s tem, da sta zaprosila za odobritev navedenih posojil, BB in CC napeljevala k storitvi ali pomagala pri storitvi navedenih kaznivih dejanj.

16.

Landesgericht Klagenfurt (deželno sodišče v Celovcu) je 3. novembra 2016 izdalo sodbo, s katero sta bila BB in CC obsojena, da sta družbi Skiper Hoteli odobrila posojilo HR/1061. Drugih obtožb pa sta bila oproščena. GR in HS sta bila oproščena vseh obtožb. Natančneje, HS je bil oproščen obtožbe, da je v obdobju od leta 2002 do leta 2005 BB in CC z večkratnimi prošnjami za odobritev posojila in predložitvijo kreditne dokumentacije napeljeval k storitvi kaznivih dejanj. GR pa je bil oproščen obtožbe, da je z BB in CC v obdobju med letoma 2003 in 2005 sodeloval pri storitvi kaznivih dejanj s tem, da je zaprosil za odobritev posojil, med drugim posojila HR/1061, se pogajal o posojilu, predložil kreditno dokumentacijo in podpisoval ustrezne posojilne pogodbe. Predložitveno sodišče ugotavlja, da navedeno izhaja iz izreka sodbe Landesgericht Klagenfurt (deželno sodišče v Celovcu), iz obrazložitve te sodbe pa izhaja, da je družba Skiper Hoteli s posojilom HR/1061 kupila zadevne nepremičnine in poslovne deleže po ceni, ki je bila znatno višja od njihove tržne vrednosti.

17.

Ta sodba naj bi postala pravnomočna, potem ko je Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija) zavrnilo pritožbo, vloženo zoper njo.

18.

Predložitveno sodišče tudi ugotavlja, da je državno tožilstvo v Celovcu, preden je 9. januarja 2015 izdalo obtožnico, navedeno v točki 15 teh sklepnih predlogov, proti GR in HS vodilo preiskovalni postopek v zvezi z vsemi dejanji razen tistih, na katere se je nanašala poznejša obtožnica, in sicer v zvezi z uporabo posojila HR/1061 za projekt Skiper Hoteli, vendar ga je zaradi pomanjkanja dokazov ustavilo. Predložitveno sodišče v zvezi s tem poudarja, da je GR 9. januarja 2015 od državnega tožilstva v Celovcu prejel obvestilo o ustavitvi preiskave v „zadevi Skiper“. To obvestilo je temeljilo na členu 190(2) Strafprozeßordnung (avstrijski zakonik o kazenskem postopku; v nadaljevanju: StPO) in je vsebovalo informacije o ustavitvi dela postopka, ki je proti HS, GR, BB in CC potekal v zvezi s kaznivim dejanjem zlorabe zaupanja iz člena 153(1) in (2) StGB, ker to ni bil predmet obtožnice, ki jo je državno tožilstvo v Celovcu istega dne vložilo pri Landesgericht Klagenfurt (deželno sodišče v Celovcu), in sicer zaradi pomanjkanja dokazov, zlasti glede namena povzročitve škode, oziroma zaradi neobstoja konkretnih in zadostnih dokazov, ki bi kazali na kaznivo protipravno ravnanje. Iz predložitvene odločbe je tudi razvidno, da je HS od avstrijskih organov zahteval in prejel obvestilo, iz katerega je razvidno, da je bil ta postopek ustavljen.

19.

Po mnenju predložitvenega sodišča v teh okoliščinah obstaja možnost, na podlagi katere je mogoče šteti, da imajo (i) dejstva, navedena v izreku obtožnice, ki jo je vložilo županijsko tožilstvo v Pulju; (ii) dejstva, navedena v izreku obtožnice, ki jo je vložilo državno tožilstvo v Celovcu; (iii) dejstva, navedena v izreku in obrazložitvi pravnomočne sodbe, ki jo je izdalo Landesgericht Klagenfurt (deželno sodišče v Celovcu); ter (iv) dejstva, ki so bila predmet ustavljenega preiskovalnega postopka, ki ga je vodilo državno tožilstvo v Celovcu, učinek pravnomočnosti, saj med njimi obstaja neločljiva časovna, krajevna in vsebinska povezava.

20.

Vendar predložitveno sodišče pojasnjuje, da lahko hrvaška sodišča v okviru uporabe načela ne bis in idem obravnavajo le dejanja, navedena v nekaterih delih posamezne procesne odločbe, kot so izrek obtožnice ali v izrek sodbe. Predložitveno sodišče pojasnjuje, da ta praksa, v zvezi s katero predložitvena odločba ne vsebuje nobenega dodatnega pojasnila, temelji na razumevanju, da le izrek zadevnih procesnih aktov postane pravnomočen.

21.

V teh okoliščinah je Županijski sud u Puli-Pola (županijsko sodišče v Pulju) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je pri presoji, ali je bilo kršeno načelo ne bis in idem, mogoče primerjati le dejstva, zajeta v obtožnici [županijskega tožilstva v Pulju] z dne 28. septembra 2015, glede na odločilna dejstva, ki so navedena v obtožnici [državnega tožilstva v Celovcu] z dne 9. januarja 2015 in izreku sodbe Landesgericht Klagenfurt (deželno sodišče v Celovcu) […] z dne 3. novembra 2016, ki je bila potrjena s sodbo Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija) […] z dne 4. marca 2019, ali pa je z dejstvi iz obtožnice [županijskega tožilstva v Pulju] mogoče primerjati tudi dejstva iz obrazložitve sodbe Landesgericht Klagenfurt (deželno sodišče v Celovcu) […] z dne 3. novembra 2016, ki je bila potrjena s sodbo Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče) […], in dejstva, v zvezi s katerimi je bil opravljen preiskovalni postopek, ki ga je državno tožilstvo v Celovcu vodilo proti več osebam, med drugim proti GR in HS, in ki so bila nato izpuščena iz obtožnice državnega tožilstva v Celovcu z dne 9. januarja 2015 (katere dejansko stanje ni bilo navedeno v posebnem izreku)?“

22.

Pisna stališča so predložili HS, GR in županijsko tožilstvo v Pulju, avstrijska in hrvaška vlada ter Evropska komisija. Navedene zainteresirane stranke so na obravnavi, ki je potekala 11. januarja 2023, ustno predstavile stališča.

23.

Predložitveno sodišče želi z edinim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu izvedeti, kakšen je ustrezen referenčni okvir, ki ga je treba uporabiti, da bi se preverilo, ali načelo ne bis in idem, določeno v členu 54 KISS, nasprotuje izvedbi postopka, ki poteka pred njim, ker se ta lahko nanaša na ista dejanja, ki so že bila predmet prejšnjega postopka, ki je bil v drugi državi članici pravnomočno končan.

24.

Preden se lotim razlage člena 54 KISS, ki jo je treba podati, da bi lahko odgovoril na to vprašanje (B), bom obravnaval ugovor nedopustnosti, ki ga uveljavlja avstrijska vlada in ki temelji na stališču te vlade, da se zadevna postopka v bistvu nanašata na različna materialna dejanja (A).

25.

Avstrijska vlada meni, da ta predlog za sprejetje predhodne odločbe ni dopusten, ker je postavljeno vprašanje hipotetično. Meni, da se postopek, ki teče pred predložitvenim sodiščem, in postopek, ki je pred tem potekal v Avstriji, ne nanašata na ista dejanja. Avstrijska vlada poudarja, da se je postopek v Avstriji nanašal na premoženjsko škodo, ki je nastala avstrijski banki, medtem ko gre v postopku na Hrvaškem za premoženjsko škodo, ki jo je utrpela hrvaška družba. Prav tako poudarja, da se postopek, ki je potekal v Avstriji, ne bi mogel nanašati na domnevna dejanja, ki naj bi jih GR storil v razmerju do te družbe, saj naj avstrijski organi v zvezi s tem sploh ne bi imeli pristojnosti, ker je GR hrvaški državljan s stalnim prebivališčem na Hrvaškem in ker je družba Skiper Hoteli registrirana na Hrvaškem.

26.

Županijsko tožilstvo v Pulju in hrvaška vlada se sicer ne sklicujeta na ugovor nedopustnosti, vendar se v bistvu strinjata z navedenim stališčem, medtem ko HS in GR trdita nasprotno.

27.

V zvezi s tem opozarjam, da natančen obseg dela postopka, ki je bil v Avstriji ustavljen, v predložitveni odločbi ni jasno pojasnjen, vendar je iz te odločbe mogoče razbrati, da po mnenju predložitvenega sodišča dejansko obstaja možnost, da se postopek, ki je potekal v Avstriji, in postopek, ki teče pred njim, prekrivata. Predložitveno sodišče namreč meni, da lahko načelo ne bis in idem, ki je določeno v členu 54 KISS, vpliva na potek postopka, ki teče pred njim, kar je odvisno od obsega presoje, ki jo je treba opraviti v zvezi s tem vidikom.

28.

Če bi želela avstrijska vlada to stališče izpodbijati, opozarjam, da je v okviru postopka iz člena 267 PDEU, ki temelji na jasni ločitvi pristojnosti med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, za presojo zadevnega dejanskega stanja pristojno nacionalno sodišče. ( 5 ) Za presojo obstoja in obsega (dejanskega) prekrivanja med zadevnima postopkoma je pristojno le predložitveno sodišče. Sodišče pa bi moralo izhajati iz predpostavke, ki jo je predložitveno sodišče predstavilo v zvezi z možnostjo, da tako prekrivanje dejansko lahko obstaja, in posledično šteti, da je vprašanje za predhodno odločanje upoštevno za rešitev spora o glavni stvari, o katerem odloča predložitveno sodišče, in torej dopustno.

29.

Predložitveno sodišče želi z vprašanjem izvedeti, ali lahko za namen uporabe načela ne bis in idem, ki je določeno v členu 54 KISS, upošteva le odločilna dejstva, navedena v izreku obtožnice, ki jo je izdalo državno tožilstvo druge države članice, in v izreku pravnomočne sodbe, izdane v drugi državi članici, ali pa mora upoštevati tudi dejstva, navedena v obrazložitvi te sodbe, zaradi katerih je bil kazenski pregon ustavljen.

30.

Opozarjam, da člen 54 KISS določa, da se „[o]seba, proti kateri je bil sodni postopek v eni pogodbenici pravnomočno končan, […] za ista dejanja ne sme preganjati v drugi pogodbenici, pod pogojem, da je bila izrečena kazen tudi izvršena, da je v postopku izvrševanja ali je po zakonodaji pogodbenice, ki jo je izrekla, ni več mogoče izvršiti“.

31.

Navedena določba v pravnem redu Unije predpisuje uporabo načela prepovedi dvojnega kaznovanja v čezmejnem okviru, ki je splošneje določeno tudi v členu 50 Listine, ki ga je treba, kot je opozorilo Sodišče, upoštevati pri razlagi člena 54 KISS. ( 6 )

32.

Varstvo, ki ga zagotavlja načelo ne bis in idem iz člena 54 KISS, se vzpostavi, če sta izpolnjena ta glavna pogoja: (i) istovetnost dejanj, na katera se nanašata oba zadevna postopka ( 7 ), in (ii) obstoj pravnomočne odločbe, ki je bila v drugi državi članici izdana v zvezi s temi dejanji. Poleg tega mora biti kazen, če je bila izrečena, izvršena, v postopku izvrševanja ali pa taka, da je ni več mogoče izvršiti.

33.

Ta „pogoj izvršitve“ ( 8 ) v obravnavani zadevi ni sporen, saj gre v tej zadevi, kot sem že navedel, za vprašanje ustreznega referenčnega okvira, ki ga je treba uporabiti, da bi se lahko preverilo, ali je izpolnjen pogoj, ki se nanaša na „idem“.

34.

V nadaljevanju bom pojasnil razloge, iz katerih menim, da je zaradi člena 54 KISS nujno, da nacionalno sodišče poleg dejstev, opisanih v posameznih delih procesnih odločb, izdanih v drugi državi članici, upošteva tudi dejstva, opisana v drugih delih teh odločb oziroma drugje, da bi tako preverilo, ali se postopek, ki poteka pred njim, nanaša na ista dejanja (idem), ki so že bila predmet prejšnjega postopka, končanega s pravnomočno odločbo (1). Zaradi celovitosti obravnave bom nato preučil drugi element načela ne bis in idem, ki se nanaša na „pravnomočnost“ odločbe, ki mora obstajati hkrati z istovetnostjo dejanj, da bi se vzpostavilo varstvo, ki ga zagotavlja to načelo. Stranke v tem postopku so namreč obširno razpravljale o vprašanju, ali je bil pogoj „pravnomočnosti“ odločbe v trenutku, v katerem se je državno tožilstvo v Celovcu odločilo za delno ustavitev zadevnega postopka, dejansko izpolnjen (2).

35.

Kot je bilo že navedeno, predložitveno sodišče pojasnjuje, da lahko hrvaška sodišča pri preverjanju, ali se postopek, ki poteka pred njimi, nanaša na ista dejstva kot tista, ki so bila obravnavana v prejšnjem kazenskem postopku, zaključenem s pravnomočno odločbo, v skladu s prakso upoštevajo le nekatere dele procesnih aktov, kakršen je izrek obtožnega akta ali izrek sodbe, in so torej prekludirana zaradi načela ne bis in idem. Predložitveno sodišče želi torej z vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu preveriti, ali je taka razlaga načela ne bis in idem v skladu s členom 54 KISS dopustna ali pa je treba to presojo zastaviti širše.

36.

Natančneje, iz predložitvene odločbe je razvidno, da predložitveno sodišče zaradi zgoraj navedene prakse očitno ni v položaju, v katerem bi lahko upoštevalo dejstva, navedena v obrazložitvi sodbe Landesgericht Klagenfurt (deželno sodišče v Celovcu) z dne 3. novembra 2016, v zvezi s katerimi je bil pregon ustavljen in ki se po navedbah predložitvenega sodišča nanašajo, prvič, na okoliščino, da je družba Skiper Hoteli zadevne nepremičnine in deleže kupila s sredstvi, ki jih je prejela iz naslova posojila HR/1061, in, drugič, na okoliščino, da je bila kupnina v obeh primerih bistveno višja od tržne vrednosti tako pridobljenega premoženja.

37.

Hrvaška vlada in županijsko tožilstvo v Pulju trdita, da bi morala obstajati možnost, da se preučitev teh dejanj omeji na navedeni način, HS, GR, avstrijska vlada in Komisija pa zagovarjajo nasprotno stališče.

38.

Strinjam se z zadnjenavedenimi strankami. Natančneje, strinjam se s Komisijo, ki trdi, da je nacionalna praksa, ki na zgoraj opisan način omejuje preverjanje, ali se postopek, ki poteka pred nacionalnim sodiščem, nanaša na ista dejanja kot prejšnji postopek, ki se je že končal s pravnomočno odločbo, pretirano omejujoča, ker lahko v bistvu privede do tega, da nacionalno sodišče ne upošteva obstoja pravnomočne odločbe, ki je bila v drugi državi članici izdana v zvezi z istimi dejanji.

39.

Čeprav posebnih usmeritev v zvezi s tem vidikom ne vsebujeta niti besedilo člena 54 KISS niti besedilo člena 50 Listine, pa ta ugotovitev po mojem mnenju izhaja iz upoštevnega okvira člena 54 KISS, ki ga sestavljajo tudi druge določbe tega akta, obenem pa jo potrjujejo tudi vidiki, ki izhajajo iz člena 3(2) PEU, ( 9 ) ki ga je treba, kot je potrdilo Sodišče, upoštevati pri razlagi člena 54 KISS ( 10 ).

40.

Prvič, v zvezi z upoštevnim okvirom je treba navesti, da člen 57 KISS določa pravila za sodelovanje med organi zadevnih držav zaradi izmenjave informacij o morebitnem obstoju prejšnjega kazenskega postopka, ki se je končal s pravnomočno odločbo.

41.

Natančneje, člen 57(1) KISS določa, da morajo ti organi, če menijo, da je to potrebno, od pristojnih organov v drugi pogodbenici zahtevati ustrezne informacije, če utemeljeno domnevajo, da se obtožba proti določeni osebi nanaša na „ista dejanja, za katera je bil sodni postopek že pravnomočno končan v drugi pogodbenici“. Člen 57(2) KISS pa predpisuje obveznost, da se zahtevane informacije zagotovijo „čim prej“ in, kar je treba posebej izpostaviti, da se te informacije „upoštevajo pri določanju nadaljnjega poteka postopkov, ki so v teku“.

42.

Glede na splošnost besedila te določbe je jasno, da lahko informacije, ki jih je mogoče zahtevati in ki jih je treba zagotoviti v okviru tega mehanizma, obstajajo v različnih oblikah. Zato se v nasprotju s tem splošnim besedilom strinjam s Komisijo, ki trdi, da je zaradi zadevne nacionalne prakse, ki informacije, ki jih lahko nacionalno sodišče upošteva, omejuje na informacije, navedene v določenem delu procesnega akta, polni učinek tega mehanizma sodelovanja močno okrnjen. Če bi se ta mehanizem uporabil za poizvedovanje, ali je bil zoper zadevne osebe (kakršni sta GR in HS) uveden kazenski postopek, ki je bil pravnomočno končan v Avstriji, bi to v obravnavani zadevi pomenilo, da bi moralo nacionalno sodišče v skladu z navedeno prakso dejansko upoštevati le informacije, navedene v določenih delih procesnih aktov, ne pa tudi vseh drugih informacij, ki bi jih to sodišče morebiti prejelo od avstrijskih organov.

43.

Opozoriti je treba, kot je pravilno navedla Komisija, da je pravica, ki izhaja iz načela ne bis in idem, temeljna pravica iz člena 50 Listine. ( 11 ) Konkreten način, na katerega se preverja, ali je bila v zvezi z istimi materialnimi dejstvi že izdana pravnomočna odločba, je torej treba razlagati tako, da se zagotovi učinkovito varstvo te pravice. ( 12 )

44.

Drugič, Sodišče je že večkrat odločilo, da je namen člena 54 KISS zagotoviti, da se „prepreči, da bi se zoper osebo, proti kateri je bil sodni postopek pravnomočno končan, zaradi uresničevanja njene pravice do prostega gibanja na ozemlju več držav pogodbenic začel pregon zaradi istih dejanj“. ( 13 ) Vendar je Sodišče tudi dodalo, da je treba člen 54 KISS razlagati ne le ob upoštevanju potrebe po zagotavljanju prostega gibanja oseb, temveč tudi glede na potrebo po spodbujanju preprečevanja kriminalitete in boja proti njej. ( 14 )

45.

Medtem ko je Sodišče že ugotovilo, da obstajajo nekateri položaji, v katerih se varstvo, ki ga zagotavlja načelo ne bis in idem, ne more vzpostaviti, ker bi to privedlo do nekaznovanosti, ( 15 ) pa obstaja nevarnost, da bi nacionalna praksa, kakršna je ta, ki jo je v obravnavani zadevi predstavilo predložitveno sodišče, privedla do ravno tako nezaželene, a nasprotne rešitve. Ta praksa bi lahko namreč privedla do položaja, v katerem se varstvo, ki ga zagotavlja načelo ne bis in idem, ne bi zagotavljalo zaradi povsem formalističnih vidikov, saj bi bila odločitev o morebitnem zagotavljanju varstva odvisna od oblike, v kateri se zagotovijo informacije v zvezi s prejšnjimi postopki, posledično pa tudi od različnih pravnih tradicij, ki lahko, kot sta opozorili avstrijska vlada in Komisija, v različnih državah članicah obstajajo v zvezi z načinom posredovanja takih informacij. V zvezi s tem je Sodišče potrdilo, da je treba člen 54 KISS razlagati ob upoštevanju njegovega predmeta in cilja, ne pa glede na „vidik[e] postopka, ki ostajajo različni glede na zadevne države članice“. ( 16 )

46.

Poleg tega je Sodišče v zvezi z upoštevnostjo obrazložitve procesne odločbe že poudarilo, da je taka obrazložitev odločilnega pomena za preverjanje, ali so bila zadevna dejanja že predmet pravnomočne odločbe, kar je, kot sem že navedel, eden od dveh glavnih pogojev za uporabo načela ne bis in idem. ( 17 )

47.

Ne vidim nobenega razloga, zaradi katerega obrazložitvi take ali katere koli druge odločbe ne bi bilo mogoče pripisati enakega pomena tudi v okviru presoje drugega pogoja za uporabo tega načela, ki se nanaša na „idem“.

48.

Poleg tega ne razumem, zakaj bi se morala taka presoja nujno ustaviti pri obravnavi obrazložitve in ne bi smela zajeti informacij, ki so na voljo v drugih virih. V zvezi s tem je treba poudariti, kot je že bilo navedeno v točki 45 teh sklepnih predlogov, da se oblika in vsebina različnih aktov, ki jih je mogoče sprejeti v okviru kazenskega postopka, med državami članicami razlikujeta. V nekaterih državah članicah se lahko zahteva, da so vsa upoštevna materialna dejstva navedena v izreku zadevnega procesnega akta, v drugih pa se lahko upoštevne informacije navedejo v ostalih delih takega akta ali celo v drugem aktu, na katerega se je mogoče sklicevati.

49.

Opozarjam, da je hrvaška vlada pojasnila, da v skladu s hrvaškim pravom velja, da ima učinek pravnomočnosti le izrek zadevnega procesnega akta. V zvezi s tem ugotavljam, prvič, da se lahko razumevanje učinka pravnomočnosti razlikuje glede na zadevni pravni red, ( 18 ) vendar tako razumevanje v nobenem primeru ne more vplivati na razlago načela ne bis in idem, kot je določeno v pravu Unije. Drugič, lahko se zgodi, da zgolj obravnava izreka preprosto ni dovolj za razumevanje celotnega obsega dejanja kot takega, če so elementi, ki so za to potrebni, navedeni v drugih delih procesnega akta, ne pa v njegovem izreku. V zvezi s tem je avstrijska vlada na obravnavi pojasnila, da je treba natančen obseg dela postopka, ki ga je državno tožilstvo v Celovcu ustavilo, v obravnavani zadevi določiti na podlagi različnih aktov, sprejetih med kazenskim postopkom.

50.

Zahteva, v skladu s katero se morajo državni organi omejiti zgolj na obravnavo izreka zadevnega procesnega akta, pri čemer nimajo nikakršnega manevrskega prostora za upoštevanje drugih pristopov, ki se uporabljajo za opis materialnih dejstev, ki so predmet kazenskega postopka, ki morebiti obstaja v drugi državi članici, lahko torej privede do dejanskega kratenja varstva, ki ga zagotavlja načelo ne bis in idem, zgolj zato, ker je bila ta odločba sprejeta v drugi državi članici, katere praksa se razlikuje od prakse države članice, v kateri poteka poznejši postopek.

51.

V zvezi s tem menim, da mora nacionalno sodišče, ki je zadolženo za ugotavljanje, ali načelo ne bis in idem nasprotuje postopku, ki poteka pred njim, imeti možnost, da upošteva vse razpoložljive informacije v zvezi z morebitnim prejšnjim kazenskim postopkom, ki se je končal s pravnomočno odločbo. Ugotavljam torej, da je treba člen 54 KISS razlagati tako, da je treba pri uporabi načela ne bis in idem, ki ga ta določba vsebuje, upoštevati vse ustrezne informacije o materialnih dejstvih, zajetih v prejšnjem kazenskem postopku, ki je potekal v drugi državi članici in ki se je končal s pravnomočno odločbo, pri čemer se ni mogoče omejiti na dejstva, navedena v nekaterih delih procesnih aktov, sprejetih v okviru tega prejšnjega kazenskega postopka, kakršen je izrek obtožnega akta ali izrek sodbe.

52.

Po tem pojasnilu se bom posvetil obravnavi obširnih pripomb, ki so jih stranke v tem postopku predložile v zvezi z vprašanjem, ali se zadevna postopka dejansko nanašata na ista dejanja. V zvezi s tem naj na kratko spomnim, da se pogoj „idem“ razume kot „istovetnost materialnih dejstev“ in šteje se, da je izpolnjen, če obstaja „skupek konkretnih okoliščin, ki izhajajo iz dogodkov, ki so v bistvu isti, ker jih je povzročil isti storilec in ker so med seboj časovno in prostorsko neločljivo povezani“. ( 19 )

53.

V tem okviru menim, da se ne bi smeli osredotočiti le na „odločilna dejstva“, na katera napotuje besedilo vprašanja za predhodno odločanje, ampak na vsa upoštevna dejstva, ki pa morajo biti, da bi bil pogoj „idem“ izpolnjen, enaka in ne le podobna. ( 20 )

54.

Po teh preudarkih se bom na kratko in zaradi celovitosti obravnave posvetil še preučitvi tistega elementa načela ne bis in idem, ki se nanaša na obstoj „pravnomočne odločbe“.

55.

Zdi se, da v tem postopku ni sporno, da v zvezi z dejanji, ki so predmet pravnomočne sodbe Landesgericht Klagenfurt (deželno sodišče v Celovcu) z dne 3. novembra 2016, velja prepoved dvojnega pregona, kot je določena v členu 54 KISS. Vendar se zdi, da si stranke niso v enaki meri enotne glede dejanj, na katera se nanaša del kazenskega postopka v Avstriji, ki ga je državno tožilstvo v Celovcu zaradi pomanjkanja dokazov ustavilo. Zato bom v nadaljevanju na kratko spomnil na pogoje, na podlagi katerih je mogoče sklep državnega tožilstva o ustavitvi postopka šteti za pravnomočno odločbo v smislu člena 54 KISS.

56.

Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da se varstvo, ki ga zagotavlja člen 54 KISS, ne vzpostavi le na podlagi pravnomočnih sodnih odločb, ampak tudi nekaterih odločb državnih tožilstev, tudi če so „izdane brez sodelovanja sodišča in nimajo oblike sodbe“. ( 21 )

57.

Sklep o ustavitvi postopka ima lahko tak pravni učinek le, če, prvič, pomeni, da se v skladu z nacionalnim pravom, ki se uporablja, dokončno odstopi od nadaljnjega kazenskega pregona istih dejanj, in, drugič, je bil izdan po vsebinski presoji zadeve. ( 22 )

58.

V okviru prvega pogoja je torej treba preveriti, ali se nacionalno pravo nanaša na dani sklep državnega tožilstva, kar zagotavlja, da oseba, ki je predmet kazenskega postopka, ne bo ponovno odgovarjala za ista dejanja (kar v bistvu ustreza jamstvu, da se načelo ne bis in idem na nacionalni ravni uporablja), ( 23 ) v okviru drugega pogoja pa se predpostavlja, da je bil sklep o ustavitvi postopka sprejet po dejanski preučitvi vseh razpoložljivih dokazov, brez vsakršnega elementa, ki bi lahko ogrozil medsebojno zaupanje držav članic v zadevne kazenskopravne sisteme ( 24 ).

59.

V obravnavani zadevi se je državno tožilstvo v Celovcu na podlagi člena 190(2) StPO odločilo, da bo del postopka ustavilo. Ni povsem jasno, v kakšni obliki je bila ta odločitev sprejeta. V zvezi s tem je v predložitveni odločbi napoteno na obvestilo, ki so ga avstrijski organi pravnemu zastopniku GR poslali 9. januarja 2015 in iz katerega je razvidno da je bil delno ustavljen tudi postopek zoper HS, BB in CC.

60.

V predložitveni odločbi je navedeno, da je sklep, sprejet na podlagi člena 190(2) StPO, v skladu z avstrijskim pravom pravnomočen in da pomeni, da za ista dejanja ni mogoče uvesti novega postopka. Avstrijska vlada je na obravnavi to razlago potrdila in pojasnila, da državno tožilstvo s sprejetjem sklepa na podlagi člena 190(2) StPO ustavi postopek, ker je iz dokazov, ki so mu na voljo, razvidno, da obstaja večja verjetnost, da bo v nadaljevanju postopka namesto obsodbe izdana oprostilna sodba. Ta vlada je prav tako pojasnila, da ima tak sklep učinek pravnomočnosti in preprečuje, da bi se za ista dejanja začel nov postopek.

61.

Komisija je v zvezi s tem izrazila dvom, pri čemer se je sklicevala na člen 193(2) StPO, za katerega se zdi, da omogoča nadaljevanje postopka, če zadevna oseba ni bila zaslišana in v zvezi z njo ni bil sprejet noben prisilni ukrep ali če se pojavijo novi dokazi. Vendar je Komisija zaradi pomanjkanja informacij v spisu vseeno menila, da ni mogoče zavzeti stališča o tem, ali ta možnost morda pomeni, da zadevnega sklepa ni mogoče šteti za „pravnomočno“ odločbo v smislu člena 54 KISS.

62.

Zato se lahko tudi sam, podobno kot je to storila Komisija, zgolj sklicujem na zgoraj navedeno izjavo avstrijske vlade, s katero je ta potrdila pravnomočnost sklepa, sprejetega na podlagi člena 190(2) StPO, in predložitveno sodišče napotim na določbo o mehanizmu sodelovanja iz člena 57 KISS. ( 25 ) Vprašanje pravne opredelitve zadevnega sklepa pa je treba kljub temu in vsekakor razlikovati od vprašanja, ali je bil tak sklep sprejet po vsebinski presoji zadeve. Iz spisa je razvidno, da je bil postopek v bistvu ustavljen zaradi pomanjkanja dokazov, ki bi kazali na obstoj kaznivega protipravnega ravnanja. Zaradi pomanjkanja podrobnejših informacij menim, da predložitvenemu sodišču ni mogoče zagotoviti dodatnih usmeritev, razen že navedenih bistvenih elementov sodne prakse Sodišča, ki pojasnjujejo pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se na podlagi sklepa državnega tožilstva o ustavitvi postopka lahko vzpostavi varstvo, ki ga zagotavlja načelo ne bis in idem.

63.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanje Županijski sud u Puli-Pola (županijsko sodišče v Pulju, Hrvaška) odgovori:

Člen 54 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 med vladami držav Gospodarske unije Beneluks, Zvezne republike Nemčije in Francoske republike o postopni odpravi kontrol na skupnih mejah

je treba razlagati tako, da

je treba pri uporabi načela ne bis in idem, ki ga ta določba vsebuje, upoštevati vse ustrezne informacije o materialnih dejstvih, zajetih v prejšnjem kazenskem postopku, ki je potekal v drugi državi članici in ki se je končal s pravnomočno odločbo, pri čemer se ni mogoče omejiti na dejstva, navedena v nekaterih delih procesnih aktov, sprejetih v okviru tega prejšnjega kazenskega postopka, kakršen je izrek obtožnega akta ali izrek sodbe.