1.

Ta zadeva se nanaša na razlago pojma „politično prepričanje“, opredeljenega v Direktivi 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite ( 2 ).

2.

Sodišče bo z odgovorom na postavljeno vprašanje lahko pojasnilo, čemu ustreza politično prepričanje, na katerem je mogoče utemeljiti prošnjo za priznanje statusa begunca, če tega prepričanja ne izraža prosilec, ampak mu ga pripisuje subjekt preganjanja.

3.

Sodišču bom predlagal, naj odgovori, da mora to pripisano politično prepričanje hkrati ustrezati opredelitvi v členu 10(1)(e) Direktive 2011/95, biti dokazano pod pogoji, določenimi v členu 4 te direktive, in biti tako, da lahko pripelje do povračilnih ukrepov državnih organov.

4.

Konvencija o statusu beguncev, podpisana 28. julija 1951 v Ženevi, ( 3 ) kot je bila dopolnjena s Protokolom o statusu beguncev, sklenjenim 31. januarja 1967 v New Yorku ( 4 ) (v nadaljevanju: Ženevska konvencija), v poglavju I, člen 1(A)(2), prvi pododstavek, določa, da se izraz „begunec“ uporablja za vsako osebo, ki se „zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more, ali zaradi takšnega strahu noče uživati varstva te države, ali osebo, ki nima državljanstva, in se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, pa se [...] ne more ali noče zaradi omenjenega strahu vrniti v to državo“.

5.

V uvodni izjavi 12 Direktive 2011/95 je navedeno:

„Glavni cilj te direktive je po eni strani zagotoviti, da države članice uporabljajo skupna merila za ugotavljanje, katere osebe resnično potrebujejo mednarodno zaščito, po drugi strani pa zagotoviti, da je v vseh državah članicah navedenim osebam na voljo minimalna raven ugodnosti.“

6.

Člen 2 te direktive, naslovljen „Opredelitve pojmov“, določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

[…]“.

7.

Člen 4(5) navedene direktive določa:

„Kadar države članice uporabljajo načelo, po katerem je dolžan prošnjo za mednarodno zaščito utemeljiti prosilec, in kadar vidiki izjav prosilca niso utemeljeni z dokumentarnimi ali drugimi dokazi, teh vidikov ni treba potrditi, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:

8.

Člen 6 te direktive, naslovljen „Subjekti preganjanja ali resne škode“, določa:

„Subjekti preganjanja ali resne škode vključujejo:

[…]

9.

Člen 9 Direktive 2011/95, naslovljen „Dejanja preganjanja“, določa:

„1.   Da se šteje za dejanje preganjanja v smislu člena 1(A) Ženevske konvencije, mora dejanje:

2.   Dejanja preganjanja, opredeljena v odstavku 1, imajo lahko med drugim naslednje oblike:

[…]

[…]

3.   Skladno s točko (d) člena 2 mora obstajati povezava med razlogi iz člena 10 in dejanji preganjanja, kot so določena v odstavku 1 tega člena, ali odsotnostjo zaščite pred temi dejanji.“

10.

Člen 10 Direktive 2011/95, naslovljen „Razlogi za preganjanje“, v odstavkih 1(e) in 2 določa:

„1.   Države članice pri ocenjevanju razlogov za preganjanje upoštevajo naslednje elemente:

[…]

2.   Pri ocenjevanju dejstva, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem, ni pomembno, ali prosilec dejansko ima rasne, verske, nacionalne, družbene ali politične značilnosti, ki se preganjajo, pod pogojem, da takšne značilnosti prosilcu pripisuje subjekt preganjanja.“

11.

V Litvi sta status begunca in subsidiarna zaščita urejena z Lietuvos Respublikos įstatymas „Dėl užsieniečių teisinės padėties“ Nr. IX-2206 (zakon Republike Litve o pravnem statusu tujcev št. IX-2206) ( 6 ) z dne 29. aprila 2004 v različici, ki se uporablja v obravnavani zadevi, s katerim je bila v nacionalno pravo prenesena med drugim Direktiva 2011/95.

12.

Člen 71(3), točka 4, tega zakona določa:

„Prosilec za azil mora ob obravnavi njegove prošnje predložiti vse dokumente, s katerimi razpolaga, in podrobna pojasnila, skladna z resničnostjo, v zvezi z razlogi za svojo prošnjo za azil, svojo istovetnostjo ter okoliščinami svojega vstopa v Republiko Litvo in prebivanja v njej ter sodelovati z uslužbenci in uradniki pristojnih organov.“

13.

Člen 83 navedenega zakona, ki ureja obravnavanje prošnje za azil, v odstavkih 1, 2 in 5 določa:

„1.   Prošnja za azil in informacije, ki jih prosilec predloži v podporo svoji prošnji, se obravnavajo v sodelovanju s prosilcem za azil.

2.   Če se med obravnavanjem prošnje ugotovi, da elementov v zvezi z določitvijo statusa prosilca za azil kljub iskrenemu prizadevanju ni mogoče ugotoviti s pisnimi dokazi, se ti elementi ocenijo v korist prosilca, prošnja za azil pa se šteje za utemeljeno, če je bila vložena, kakor hitro je bilo mogoče, razen če lahko prosilec izkaže tehtne razloge, zakaj tega ni storil, pod pogojem, da je prosilec za azil predložil vse ustrezne elemente, s katerimi razpolaga, in je glede neobstoja drugih ustreznih elementov podal zadovoljivo razlago ter da je ugotovljeno, da so izjave prosilca verjetne in skladne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim z njegovim primerom.

[…]

5.   Odstavek 2 tega člena se ne uporablja in elementi, ki ne morejo biti potrjeni s pisnimi dokazi, se zavrnejo, če prosilec med obravnavanjem prošnje za azil izkrivlja preiskavo, jo zavlačuje s svojimi dejanji ali opustitvami ali jo poskuša obiti ali če je ugotovljeno, da obstajajo protislovja med dejstvi, ki jih navaja prosilec, ki odločilno vplivajo na priznanje pravice do azila.“

14.

Člen 86(1) tega zakona določa:

„Status begunca se prizna prosilcu za azil, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali se boji zaprositi za varstvo te države oziroma ki ni državljan nobene tuje države, se nahaja izven države, kjer je imel običajno prebivališče, in iz zgoraj naštetih razlogov ne more ali se boji vrniti v to državo, če se zanj ne uporabljajo izključitveni razlogi iz člena 88(1) in (2) tega zakona.“

15.

P.I. je pred sodiščem izpodbijal odločbo z dne 21. septembra 2020, s katero mu je Migracijos departamentas prie Lietuvos Respublikos vidaus reikalų ministerijos (oddelek za migracije pri ministrstvu za notranje zadeve Republike Litve, v nadaljevanju: oddelek za migracije) zavrnil priznanje statusa begunca v Litvi, ker ne izpolnjuje pogojev za priznanje takega statusa, določenih v členu 86 zakona Republike Litve o pravnem statusu tujcev št. IX-2206 in členu 1(A) Ženevske konvencije.

16.

Potem ko je Vilniaus apygardos administracinis teismas (regionalno upravno sodišče v Vilni, Litva) 21. januarja 2021 zavrnilo njegovo tožbo, je P.I. vložil pritožbo pri Lietuvos vyriausiasis administracinis teismas (vrhovno upravno sodišče Litve).

17.

Predložitveno sodišče navaja, da je pritožnik 15. julija 2019 vložil prošnjo za azil, v kateri je pojasnil, da je leta 2010 v tretji državi, katere državljan je, sklenil pogodbo s podjetjem, ki je v lasti osebe, povezane s oblastjo in obveščevalnimi službami, na podlagi katere je temu podjetju plačal 690.000 ameriških dolarjev (USD) (približno 647.500 EUR), nato pa je zahteval njihovo vračilo, ker je sopogodbena stranka prenesla delnice, ki so bile protidajatev za plačani znesek.

18.

Predložitveno sodišče dodaja, da je bil pritožnik oktobra in novembra 2015 predmet aktivnih ukrepov v okviru predkazenskega postopka, začetega na pobudo lastnika podjetja, s katerim je sklenil pogodbo, da se je zato decembra 2015 pod neugodnimi pogoji odpovedal večjemu delu svojega projekta in da sta nadzor nad njegovim podjetjem prevzeli podjetji v lasti dveh drugih oseb. To sodišče pojasnjuje, da je bil kazenski postopek januarja 2016 prekinjen in da se je pritožnik poskušal pred sodiščem braniti pred nezakonitim prevzemom njegovega projekta. Navedeno sodišče navaja, da se je aprila 2016, potem ko je proti njemu pričal moški, povezan z novimi lastniki njegovega podjetja, kazenski postopek nadaljeval ter se decembra 2016 in januarja 2017 končal s sklepoma o uvedbi preiskave in odreditvi pripora in da mu je bil odvzet del projekta, ki mu je ostal.

19.

Predložitveno sodišče pojasnjuje, prvič, da pritožnik izpodbija ugotovitev, ki jo je podal oddelek za migracije glede neobstoja verjetnosti tveganja preganjanja zaradi njegovega političnega prepričanja, čeprav je bil predmet kazenskega pregona v zadevi, ki so jo umetno ustvarile osebe, pripadajoče najvišjemu kleptokratskemu krogu, ki so se odločile polastiti njegovega podjetja in ga izropati, ter, drugič, da ne more braniti svoje lastninske pravice, medtem ko so njegova svoboda, varnost in življenje ogroženi. To sodišče dodaja, da pritožnik izjavlja, da se ne ukvarja s politiko, ampak samo s poslovnimi dejavnostmi, in da je v tem okviru nasprotoval osebam, ki so tesno povezane z oblastjo, zaradi česar mu grozi kazenski pregon zaradi njegovega političnega prepričanja. Navedeno sodišče navaja, da pritožnik izpodbija analizo oddelka za migracije, v skladu s katero je sistem, katerega žrtev je, civiliziran sodni in politični sistem ter ne obstaja povezava med lastnikom podjetja, ki ni spoštovalo pogodbe, in kršitvijo človekovih pravic, tudi če je bil deležen koruptivnega kazenskega pregona in eden od njegovih sogovornikov sodeluje z uradniki zaporniškega sistema.

20.

Predložitveno sodišče pojasnjuje, da je oddelek za migracije menil, da pritožnik ne izpolnjuje niti pogojev za pridobitev statusa begunca niti pogojev za upravičenost do subsidiarne zaščite, ker tveganje kazenskega pregona ne more omogočiti dostopa do statusa begunca, razen če ta pregon temelji na enem od razlogov iz Ženevske konvencije in torej v obravnavani zadevi na dejanskem ali pripisanem političnem prepričanju. To sodišče dodaja, da oddelek za migracije poroča, da je v preiskavi ugotovil, da so razlogi, ki so bili opredeljeni in se štejejo za verjetne, ekonomski interesi, finančne ugodnosti ali korupcijske povezave.

21.

Potem ko je predložitveno sodišče spomnilo, da mora v skladu s členom 9(3) Direktive 2011/95 obstajati povezava med razlogi iz člena 10 te direktive in dejanji preganjanja, se sprašuje, kako je treba razumeti „politično prepričanje“ v smislu navedene direktive.

22.

To sodišče opozarja, da je pritožnik med celotno preiskavo dosledno trdil, da so se osebe, ki so koruptivno povezane z oblastjo, polastile njegovega premoženja pod pogoji, ki so bili zanj neugodni, da se je zaradi njegovega nasprotovanja tem dejanjem proti njemu začel kazenski postopek na pobudo enega od teh poslovnežev in da se je ta postopek, potem ko je bil prekinjen, nadaljeval, ko je poskušal uveljavljati svoje pravice pred sodišči, kar se je končalo s procesnimi odločitvami in sklepom o odreditvi pripora.

23.

Predložitveno sodišče pojasnjuje, da glede na nacionalno zakonodajo kazenski pregon ali sankcije pomenijo preganjanje, če so nesorazmerni in diskriminatorni, to je temelječi med drugim na političnem prepričanju, in da se mu zdi, da je bolj verjetno kot neverjetno, da pritožnik tvega, da bo preganjan.

24.

To sodišče dodaja, da preganjanje ni zadostno in da mora temeljiti na enem od razlogov iz Ženevske konvencije, ki so vzročno povezani z dejanji preganjanja. Navedeno sodišče pojasnjuje, da je ta razlog po navedbah pritožnika njegovo politično prepričanje, pojem, ki je v členu 10(1)(e) Direktive 2011/95 opredeljen široko.

25.

Predložitveno sodišče omenja, da Evropski azilni podporni organ (EASO) navaja, da je treba politično prepričanje razlagati široko, da se zagotovi polni učinek Ženevske konvencije, in da ta pojem lahko zajema vsako mnenje o kateri koli temi, v katero so lahko vključeni državni aparat, vlada in politika. To sodišče iz tega sklepa, da se v okviru Direktive 2011/95 dejanja v izvorni državi lahko štejejo za politična kljub temu, da so malo ali sploh niso odkrito politična.

26.

Predložitveno sodišče dodaja, da se tudi v priročniku za usposabljanje Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (v nadaljevanju: UNHCR) spodbuja široka razlaga pojma „politično prepričanje“, v skladu s katero ta zajema vsako mnenje o vprašanjih, v katera so vključeni država, organi ali družba, in da je v njem navedeno, da je odločilno vprašanje, ali organi ali družba dopuščajo to prepričanje. To sodišče pojasnjuje, da je v praktičnem vodniku ( 7 ), ki ga je pripravil UNHCR in je bil posodobljen februarja 2019, navedeno, da ni vedno mogoče ugotoviti vzročne zveze med mnenji, ki jih izraža prosilec, in ravnanjem, ki ga je deležen ali za katero se boji, da ga bo deležen, in da ima to ravnanje najpogosteje obliko sankcije, naložene za domnevno kazniva dejanja, storjena proti oblasti.

27.

Predložitveno sodišče navaja, da je za doktrino, kanadsko sodno prakso in UNHCR nasprotovanje nezakonito delujoči in koruptivno vplivni skupini, ki prek državnega aparata zatira prosilca za azil in proti kateri se je nemogoče zakonito boriti zaradi zelo razširjene korupcije v državi, enakovredno političnemu prepričanju, pripisanemu prosilcu, in da je treba žrtvi takega preganjanja priznati status begunca.

28.

V teh okoliščinah je Lietuvos vyriausiasis administracinis teismas (vrhovno upravno sodišče Litve) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba nasprotovanje nezakonito delujoči in koruptivno vplivni skupini, ki prek državnega aparata zatira prosilca za azil in proti kateri se je nemogoče zakonito braniti zaradi zelo razširjene korupcije v državi, šteti za enakovredno pripisanemu političnemu prepričanju [v angleščini attributed political opinion] v smislu člena 10 Direktive [2011/95]?“

29.

Pisna stališča so predložili P.I., litovska vlada in Evropska komisija.

30.

Uvodoma je treba spomniti, da kadar se zaprosi za razlago Direktive 2011/95, jo je treba razlagati ob upoštevanju njene splošne sistematike in namena ter ob spoštovanju Ženevske konvencije in drugih upoštevnih pogodb, ki so navedene v členu 78(1) PDEU. Kot je razvidno iz uvodne izjave 16 te direktive, je treba pri tej razlagi upoštevati pravice, priznane zlasti z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah. ( 8 ) Svoboda mnenja je torej zaščitena s členom 11 te listine in členom 10 EKČP.

31.

V členu 2(d) Direktive 2011/95 je begunec opredeljen kot državljan tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rasne, verske, nacionalne pripadnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi tega strahu noče izkoristiti zaščite te države.

32.

Iz členov 9 in 10 te direktive izhaja, da dejanje preganjanja vsebuje dva elementa, ki morata biti povezana:

33.

V obravnavani zadevi ne gre ne za prvi element ne za povezavo med obema elementoma, čeprav ju bo predložitveno sodišče moralo ugotoviti. Predložitveno sodišče je Sodišču v razlago predložilo samo razlog za preganjanje, in to z zelo natančnega vidika, to je vidika pripisanega političnega prepričanja.

34.

Ker Ženevska konvencija ne vsebuje opredelitve „političnega prepričanja“, ki je eden od petih razlogov, iz katerih se lahko prizna status begunca, je Direktiva 2011/95 pomenila napredek, ki je omogočil enotnejšo presojo tega razloga v državah članicah. ( 9 ) Na eni strani v členu 10(1)(e) vsebuje opredelitev tega „političnega prepričanja“ in na drugi strani v odstavku 2 tega člena pojasnilo, da zadostuje, da navedeno politično prepričanje prosilcu pripisuje subjekt preganjanja, ne da bi bilo to resnično prepričanje tega prosilca.

35.

Sodišče bo na podlagi vprašanja predložitvenega sodišča pojasnilo obseg teh dveh pojmov in to, kako sta povezana.

36.

Člen 10(1)(e) Direktive 2011/95 v zvezi s političnim prepričanjem ponuja neizčrpno opredelitev, saj določa, da ta pojem „zajema zlasti imeti neko mnenje, stališče ali prepričanje o zadevi, povezani s potencialnimi subjekti preganjanja […] in z njihovo politiko ali metodami, ne glede na to, ali je prosilec v skladu s tem mnenjem, stališčem ali prepričanjem tudi ravnal“.

37.

Ta opredelitev vključuje štiri ločene kumulativne elemente:

38.

Pristojni nacionalni organ na tem področju mora preveriti in presoditi dokaze, ki so mu predloženi za vsakega od elementov, pod pogoji iz člena 4 Direktive 2011/95.

39.

Pravni teoretiki so politične begunce razvrstili v dve kategoriji: na eni strani so politični prestopniki ob upoštevanju razloga za kaznivo dejanje, njegove resnosti in političnega okvira, ( 10 ) na drugi strani pa posamezniki, ki so preganjani zaradi izražanja svojih nasprotnih političnih mnenj. ( 11 )

40.

Ta druga kategorija prosilcev se je močno povečala pod vplivom priznanja teorije pripisanega političnega prepričanja s strani nacionalnih sodišč in nato v pravu Unije.

41.

Potem ko je bila potrjena zlasti v ameriški ( 12 ), kanadski ( 13 ), francoski ( 14 ) in belgijski sodni praksi ( 15 ), je bila teorija pripisanega političnega prepričanja namreč vpeljana v pravo Unije s členom 10(2) Direktive 2011/95 in uporabljena v sodbi Sodišča z dne 4. oktobra 2018, Ahmedbekova ( 16 ).

42.

Sodišče je v tej sodbi odločilo, da je treba „sodelovanj[e] prosilca za mednarodno zaščito pri vložitvi tožbe zoper svojo matično državo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice […] šteti kot razlog za preganjanje na podlagi ,političnega prepričanja‘ v smislu [člena 10(1)(e) Direktive 2011/95], če obstajajo utemeljeni razlogi, da bo ta država sodelovanje pri vložitvi te tožbe razumela kot dejanje političnega nestrinjanja, zoper katero lahko izvaja povračilne ukrepe“. ( 17 )

43.

Pojem „politično prepričanje“ se kaže v odločitvi Sodišča, ker to navaja, da mora država pritožbo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) videti kot dejanje političnega nestrinjanja, kar pomeni, da vseh državljanov te države, ki vložijo pritožbo pri tem sodišču, ni mogoče opredeliti kot „politične nasprotnike“ v navedeni državi. Zgolj vložitev pritožbe pri ESČP tako ne more pomeniti „političnega prepričanja“ v smislu člena 10(1)(e) Direktive 2011/95.

44.

Menim, da je treba načelo, ki ga je Sodišče določilo v sodbi Ahmedbekova, pojasniti v obravnavani zadevi.

45.

Vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, tako omogoča, da se pojasni obseg pojma „dejanje političnega nestrinjanja“, ki ga je Sodišče v sodbi Ahmedbekova uporabilo v zelo drugačnih okoliščinah, kot so podane v obravnavani zadevi.

46.

Azerbajdžanska državljanka je namreč trdila, da je poleg pritožbe pri ESČP, vložene proti Azerbajdžanu, kateri se je pridružila, sodelovala pri zaščiti oseb, ki so jih nacionalni organi preganjali zaradi njihovega delovanja na področju varovanja temeljnih pravic, in pri avdiovizualnem mediju, dejavnem v kampanji nasprotovanja režimu na oblasti. ( 18 ) Vsi ti elementi so morali predložitvenemu sodišču omogočiti, da te dejavnosti opredeli kot „dejanje političnega nasprotovanja“.

47.

V obravnavani zadevi pa glede na ugotovitve predložitvenega sodišča P.I. trdi, da je sklenil pogodbo, ki je njegova sopogodbena stranka ni izpolnila. Njeno izpolnitev je prvič zahteval na način, ki ni podrobneje pojasnjen, drugič pa pred sodiščem. Tožbi se je odpovedal zaradi kazenskega postopka, ki je bil uveden proti njemu po njegovi prvi zahtevi. Ta postopek se je zaradi tožbe, ki jo je vložil pri sodišču, znova začel na pobudo njegove sopogodbene stranke in oseb, ki so si prisvojile njegovo premoženje. V navedenem kazenskem postopku je bil izdan sklep o odreditvi pripora. P.I. ne zagovarja nobenega političnega prepričanja, vendar meni, da dejstvo, da pred sodiščem zahteva vračilo dolgovanih zneskov in premoženja, pomeni nasprotovanje koruptivnemu sistemu. To nasprotovanje bi subjekt preganjanja lahko štel za dejanje političnega nasprotovanja in torej za politično prepričanje.

48.

Od trenutka, ko subjekt preganjanja prosilcu pripiše politično prepričanje in gre pri tem prepričanju po mnenju tega subjekta za dejanje političnega nasprotovanja, namreč ni pomembno, da se ta pritožnik ne strinja s tem političnim prepričanjem, da bi se štel za preganjanega iz tega razloga.

49.

Vendar, ali mora navedeno politično prepričanje ustrezati opredelitvi, uporabljeni v Direktivi 2011/95?

50.

Ker je bila opredelitev političnega prepričanja podana v Direktivi 2011/95, sem prepričan, da jo je treba uporabiti enako za opredelitev političnega prepričanja ne glede na to, ali je to resnično ali pripisano. Štirje elementi, navedeni v točki 37 teh sklepnih predlogov, in sicer mnenje, ki se nanaša na subjekt preganjanja ali kritizira njegovo politiko ali metode, ne glede na to, ali se to kaže tudi v ravnanju, morajo biti podprti v skladu s podrobnimi pravili, določenimi v členu 4 te direktive.

51.

Izpolnjevanje vseh štirih elementov bo namreč omogočilo razlikovanje med preganjanjem zaradi pripisanega političnega prepričanja in poslovnim sporom, ki je pripeljal do kazenskega postopka, namenjenega izvajanju pritiska na eno od sopogodbenih strank, kar se lahko zgodi zunaj vsakršnega političnega prepričanja, vključno v koruptivnih okoliščinah. Vse žrtve kriminala niso politični nasprotniki, tudi če se jim pripisuje prepričanje, saj mora biti to prepričanje tudi politično.

52.

Sodišče pa je že priznalo, da bi bilo v nasprotju s splošno sistematiko in cilji Direktive 2011/95, če bi se statusa, ki ju ta direktiva določa, priznavala državljanom tretjih držav, ki so v položajih, ki nimajo nobene zveze z logiko mednarodne zaščite. ( 19 ) Pojasnilo je tudi, da je zavrnitev služenja vojaškega roka lahko utemeljena s političnimi razlogi ali drugimi razlogi, ki niso povezani z nobenim od razlogov, navedenih v Direktivi, ( 20 ) kar pomeni, da se mednarodna zaščita zato ne uporabi.

53.

Drži, kot opozarja predložitveno sodišče, da je bilo v nekaterih državah v sodni praksi priznano, da razkrivanje korupcije lahko pomeni pripisano politično prepričanje, ( 21 ) in da je UNHCR v nekaterih svojih smernicah navedel, da je lahko cilj mamilarskih kartelov poleg zgolj dobička tudi „utrditev ali povečanje moči skupine v družbi“, ( 22 ) zaradi česar bi nasprotovanje njihovemu nasilju lahko opredelili kot „politično“.

54.

Vendar je v teh dveh primerih politična narava izkazana ali z aktivnim razkrivanjem z vložitvijo ovadbe zaradi korupcije, za katero se priznava, da je široko razširjena, ali z ugotovitvijo, da ima oborožena skupina politične cilje, zaradi katerih bi se nasprotovanje njenemu nasilju lahko štelo za politično nasprotovanje. Ti položaji bi torej lahko izpolnjevali pogoje iz opredelitve političnega prepričanja v Direktivi 2011/95, zaradi česar jih je mogoče razlikovati od primerov nasilja, ki temelji izključno na finančnem interesu.

55.

Poleg tega je bilo v sodni praksi v nekaterih državah ugotovljeno, da se „zavrnitev sprejemanja korupcije […] lahko enači z nasprotujočim političnim prepričanjem, če celoten politični sistem temelji na korupciji“. ( 23 ) Zavrnitev sodelovanja pri korupciji brez izrecnega dejanja razkrivanja tako lahko doseže politično raven, samo če je korupcija splošno razširjena, ne pa samo med nekaj posamezniki. Očitno je, da ta položaj ustreza tudi opredelitvi „političnega prepričanja“ v Direktivi 2011/95 in ga ni mogoče enačiti s položajem, v katerem bi se ščitili samo premoženjski interesi, vključno pred sodiščem, ne da bi „se nanašal na vprašanje, ki ima širši družbeni ali kolektivni učinek“. ( 24 )

56.

V vseh teh zadevah je bilo ugotovljeno, da obstaja politični razlog. Težave se torej pojavijo na področju dokazov.

57.

Kadar se osebi pripisuje politično prepričanje, je treba namreč dokazati, da subjekt preganjanja šteje nasprotovanje ali razkrivanje za politično mnenje. Vendar subjekt preganjanja ni udeležen v postopku obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito in ga ni mogoče zaslišati. Da pojem „pripisano politično prepričanje“ ne bi pripeljal do čezmerne razširitve kategorije beguncev, ki so politični nasprotniki, nekatere države, med drugim Združene države Amerike od leta 2005, zahtevajo, da prosilec predloži neposredne dokaze, da mu subjekt preganjanja pripisuje politično prepričanje. ( 25 )

58.

Vendar je Sodišče to vprašanje obsega zahtevanega dokaza že omenilo, ko je razlagalo zahteve iz člena 4 Direktive 2011/95. Razsodilo je, da „[p]o eni strani […] člen 4(1) te direktive državam članicam omogoča le, da prosilcu naložijo dolžnost, da ,čim prej predloži vse potrebne elemente za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito‘, državo članico, v kateri je bila vložena prošnja, pa zavezuje, da preuči upoštevne elemente prošnje. Po drugi strani […] je v členu 4(5) Direktive 2011/95 priznano, da prosilec morda ne bo vedno mogel utemeljiti svoje prošnje z dokumentarnimi ali drugimi dokazi, v njem pa so tudi našteti kumulativni pogoji, pod katerimi se taki dokazi ne zahtevajo. V zvezi s tem so razlogi za zavrnitev služenja vojaškega roka in posledično pregon, ki bi ga lahko bil deležen, subjektivni elementi prošnje, za katere je lahko posebej težko predložiti neposreden dokaz“. ( 26 )

59.

To razlogovanje se lahko prenese na področje dokazovanja razloga za preganjanje. Predložitveno sodišče mora torej v obravnavani zadevi glede na vse okoliščine presoditi verjetnost pripisanega političnega prepričanja v primeru P.I.

60.

Dejstvo, da je moral tožbo v zvezi z neizpolnjevanjem pogodbe, podobnim obsežni plenitvi premoženja, opustiti zaradi kazenskega postopka, ki ga je začela sopogodbena stranka, ki ima zveze z zaporniškim sistemom, in v katerem so bili odrejeni aktivni ukrepi, ne zadostuje za dokaz politične narave pripisanega prepričanja. Potrebno je tudi, da subjekt preganjanja to tožbo razume kot dejanje političnega nasprotovanja, ki ga ne dopušča, to je kot kritiko njegovih metod, njegove politike. To zahteva, da ta subjekt deluje na visoki politični ravni ali da je korupcija v zadevni državi splošno razširjena in da se v njej navedena tožba ne razume samo kot zahteva za izpolnitev pogodbe. Predložitveno sodišče mora položaj, o katerem odloča, presoditi glede na ta merila.

61.

Ob upoštevanju navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje odgovori:

Člen 10(1)(e) in (2) Direktive 2011/95 je treba razlagati tako, da se tožba, ki jo oseba vloži proti nedržavnim subjektom, da bi zaščitila svoje premoženjske interese, lahko šteje za „politično prepričanje“, če obstajajo utemeljeni razlogi za strah – kar mora preveriti predložitveno sodišče – da bi se ta tožba lahko štela za nasprotovanje in bi jo državni organi dojemali kot dejanje političnega nasprotovanja, proti kateremu bi lahko načrtovali povračilne ukrepe.

62.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Lietuvos vyriausiasis administracinis teismas (vrhovno upravno sodišče Litve), odgovori:

Člen 10(1)(e) in (2) Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite je treba razlagati tako, da se tožba, ki jo oseba vloži proti nedržavnim subjektom, da bi zaščitila svoje premoženjske interese, lahko šteje za „politično prepričanje“, če obstajajo utemeljeni razlogi za strah – kar mora preveriti predložitveno sodišče – da bi se ta tožba lahko štela za nasprotovanje in bi jo državni organi dojemali kot dejanje političnega nasprotovanja, proti kateremu bi lahko načrtovali povračilne ukrepe.