1

Tožeča stranka, LR, s tožbo na podlagi člena 270 PDEU in člena 50a Statuta Sodišča Evropske unije predlaga, na eni strani, razveljavitev odločbe Evropske investicijske banke (EIB) z dne 9. januarja 2020, s katero ji je bila zavrnjena pravica do nadomestila za selitev ob prenehanju zaposlitve (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), in na drugi strani, naj se EIB naloži plačilo nadomestila za selitev ob prenehanju zaposlitve skupaj z zamudnimi obrestmi, izračunanimi na podlagi obrestne mere Evropske centralne banke (ECB), povečane za 2 odstotni točki.

2

Tožeča stranka se je pri EIB zaposlila [zaupno] in se upokojila [zaupno].

3

V tem obdobju je tožeča stranka z družino prebivala v [zaupno].

4

Tožeča stranka je 4. septembra 2019 pri EIB zaprosila za plačilo nadomestila za selitev ob prenehanju zaposlitve, ker se je po upokojitvi preselila v [zaupno].

5

EIB je 9. januarja 2020 z izpodbijano odločbo zahtevo tožeče stranke zavrnila z obrazložitvijo, da je ta lastnica hiše, v katero se je preselila po prenehanju zaposlitve, in da zato ne izpolnjuje pogojev za dodelitev nadomestila za selitev ob prenehanju zaposlitve, ki so določeni v členu 13 upravnih predpisov, ki se uporabljajo za zaposlene v EIB (v nadaljevanju: upravni predpisi).

6

Tožeča stranka je 19. februarja 2020 predsedniku EIB predlagala, primarno, naj ji dodeli nadomestilo za selitev ob prenehanju zaposlitve, če bi Splošno sodišče v zadevi, v kateri je bila kasneje izdana sodba z dne 12. maja 2021, DF in DG/EIB (T‑387/19, neobjavljena, EU:T:2021:258), odločilo v korist tožečih strank, ter, podredno, ponovno preučitev izpodbijane odločbe v skladu s členom 41 Kadrovskih predpisov EIB.

7

EIB je z odločbo z dne 15. maja 2020, ki je bila vročena 20. maja 2020, zavrnila predlog tožeče stranke za ponovno preučitev (v nadaljevanju: odločba o zavrnitvi predloga za ponovno preučitev) z obrazložitvijo, da izraz „lastno gospodinjstvo“ iz člena 13, prvi odstavek, druga alinea, upravnih predpisov v skladu z njeno razlago pomeni lastništvo uslužbenca ali člana njegove družine.

8

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

9

EIB Splošnemu sodišču predlaga, naj:

10

Tožeča stranka z drugim tožbenim predlogom Splošnemu sodišču predlaga, naj razveljavi odločbo o zavrnitvi predloga za ponovno preučitev.

11

V zvezi s tem v skladu z ustaljeno sodno prakso, ki se nanaša zlasti na Kadrovske predpise za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) in ki jo je treba v obravnavanem primeru uporabiti po analogiji, Splošno sodišče na podlagi predlogov za razveljavitev, formalno usmerjenih zoper odločbo o zavrnitvi pritožbe, odloča o aktu, zoper katerega je bila vložena pritožba, kadar navedena odločba nima samostojne vsebine (glej v tem smislu sodbo z dne 17. marca 2021, EJ/EIB, T‑585/19, neobjavljena, EU:T:2021:142, točka 22 in navedena sodna praksa).

12

V obravnavani zadevi je treba navesti, da odločba o zavrnitvi predloga za ponovno preučitev ne spreminja niti pomena niti obsega izpodbijane odločbe, s katero je EIB tožeči stranki zavrnila dodelitev nadomestila za selitev ob prenehanju zaposlitve, ko se je ta preselila v [zaupno].

13

Zato je treba ugotoviti, da EIB v odločbi o zavrnitvi predloga za ponovno preučitev ni ponovno preučila položaja tožeče stranke glede na nove pravne in dejanske okoliščine, ki bi jih ta lahko uveljavljala zoper izpodbijano odločbo, ampak je v odgovor na predlog tožeče stranke za ponovno preučitev z dne 19. februarja 2020 zgolj podala pojasnila v zvezi z razlogi za to odločbo. Taka pojasnila pa ne morejo upravičiti tega, da se zavrnitev predloga za ponovno preučitev šteje za samostojni akt, ki posega v položaj tožeče stranke.

14

Šteti je torej treba, da je predlog za razveljavitev usmerjen le zoper izpodbijano odločbo, katere zakonitost je treba kljub temu preučiti ob upoštevanju obrazložitve iz odločbe o zavrnitvi predloga za ponovno preučitev, ki naj bi se ujemala z obrazložitvijo izpodbijane odločbe (glej v tem smislu sodbo z dne 14. julija 2021, KO/Komisija, T‑389/20, neobjavljena, EU:T:2021:436, točka 15 in navedena sodna praksa).

15

Tožeča stranka v podporo prvemu tožbenemu predlogu navaja štiri tožbene razloge, ki se nanašajo, prvič, na kršitev člena 13 upravnih predpisov, drugič, na kršitev obveznosti posvetovanja s predstavniki osebja EIB, tretjič, na kršitev načel sorazmernosti, varstva pridobljenih pravic, varstva legitimnih pričakovanj in obveznosti določiti prehodno ureditev ter, četrtič, na kršitev načel enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije, dolžnosti skrbnega ravnanja in načela dobrega upravljanja.

16

Tožeča stranka v zvezi s prvim tožbenim razlogom trdi, da EIB napačno razlaga člen 13 upravnih predpisov, ki se nanaša na povračilo stroškov in pavšalno nadomestilo ob prenehanju zaposlitve.

17

Tožeča stranka trdi, da EIB napačno razlaga izraz „lastno gospodinjstvo“ tako, da pomeni „lastništvo nad nepremičnino, v katerem ima uslužbenec ali njegov zakonec delež, ne glede na to, kako majhen je“, in to tudi če zadevni uslužbenec ali njegova družina tam ne prebivajo in tam niso nikoli prebivali.

18

Po mnenju EIB izpodbijana odločba ne temelji na novi razlagi izraza „lastno gospodinjstvo“, temveč na pravilni uporabi člena 13 upravnih predpisov, razlaganega ob upoštevanju njegovega sobesedila, splošne sistematike in namena. EIB meni, da bi razlaga člena 13, prvi odstavek, druga alinea, upravnih predpisov, kot jo zagovarja tožeča stranka, tej določbi odvzela polni učinek.

19

V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pri razlagi določbe prava Evropske unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi sobesedilo, v katero je umeščena, in cilje, ki se uresničujejo z ureditvijo, katere del je. Zgodovina nastanka določbe prava Unije prav tako lahko razkrije elemente, ki so upoštevni za njeno razlago (sodba z dne 2. septembra 2021, CRCAM, C‑337/20, EU:C:2021:671, točka 31; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 10. marca 2021, AM/EIB, T‑134/19, EU:T:2021:119, točka 60).

20

Na prvem mestu je treba opozoriti, da člen 13 upravnih predpisov v različici, ki se uporablja za spor, določa:

„Oseba, ki je po prenehanju zaposlitve spremenila kraj svojega prebivališča, da bi prebivala v oddaljenosti najmanj 50 [kilometrov (km)] od zadnjega kraja zaposlitve, ima pravico:

[…]

13.3 Nadomestilo za selitev ob prenehanju zaposlitve

Oseba, ki je dopolnila tri leta zaposlitve – oziroma brez pogoja trajanja zaposlitve, če je [EIB] odpovedala njeno pogodbo ali je ni podaljšala – po dejanski selitvi v novi kraj svojega prebivališča prejme nadomestilo za selitev ob prenehanju zaposlitve v znesku, ki ustreza njeni zadnji osnovni mesečni plači, če ji pogodba ni bila odpovedana iz pomembnega razloga.

Poleg tega oseba, katere družina – če je živela pod isto streho kot ta oseba – se je dejansko preselila v novi kraj prebivališča navedene osebe, ki je najmanj 50 km zračne razdalje oddaljen od kraja zaposlitve, prejme dvakrat isti znesek.

Če imata zakonca, zaposlena v [EIB], oba pravico do nadomestila za selitev ob prenehanju zaposlitve, se to nadomestilo izplača le tistemu, ki ima višjo osnovno mesečno plačo.“

21

Tako je treba v zvezi z besedilom člena 13 upravnih predpisov ugotoviti, da ta člen določa, da se pavšalno nadomestilo za selitev ob prenehanju zaposlitve izplača uslužbencu EIB, ki je po prenehanju zaposlitve spremenil kraj svojega prebivališča, da bi prebival v oddaljenosti najmanj 50 kilometrov (km) od zadnjega kraja zaposlitve.

22

Vendar člen 13, prvi odstavek, druga alinea, upravnih predpisov upravičenost do tega nadomestila pogojuje s tem, da zadevni uslužbenec prebivališča ni vzpostavil v lastnem gospodinjstvu.

23

Ker v upravnih predpisih ni opredelitve pojmov „prebivališče“ in „gospodinjstvo“, je ta pojma treba razlagati v skladu z njunim običajnim pomenom v vsakdanjem jeziku (glej v tem smislu sodbo z dne 9. septembra 2021, Phantasialand, C‑406/20, EU:C:2021:720, točki 28 in 29).

24

Vendar je treba poudariti, da je bil francoski izraz „foyer“ iz francoske različice upravnih predpisov preveden z izrazom „home“ v angleški različici navedenih predpisov in da se je EIB oprla na zadnjenavedeno različico tako v izpodbijani odločbi kot v odločbi o zavrnitvi predloga za ponovno preučitev.

25

Angleški izraz „home“ pa pomeni tudi hišo ali stanovanje, tako da je mogoče izraz „own home“ razlagati tako, da se nanaša, kot trdi EIB, na pojem lastništva nad nepremičnino.

26

Po drugi strani francoski izraz „foyer“ v skladu z Dictionnaire de l’Académie française pomeni mesto, kjer se kuri ogenj, in v širšem smislu kraj, kjer prebiva družina osebe. Edini namen francoskega pridevnika „propre“ pred izrazom „foyer“, je z okrepitvijo svojilnega zaimka „son“ poudariti okoliščino, da gre za gospodinjstvo, ki pripada uslužbencu.

27

V zvezi s tem se v skladu z ustaljeno sodno prakso formulacija določbe prava Unije, ki se uporablja v eni od jezikovnih različic, ne more uporabljati kot edina podlaga za razlago te določbe, niti glede tega ne more imeti prednosti pred drugimi jezikovnimi različicami. Določbe prava Unije je treba namreč razlagati in uporabljati enotno, ob upoštevanju različic v vseh jezikih Unije. Če se med jezikovnimi različicami pravnega besedila Unije pojavijo razlike, je zadevno določbo načeloma treba razlagati glede na splošno sistematiko in namen ureditve, katere del je (glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2021, Trapeza Peiraios, C‑243/20, EU:C:2021:1045, točka 32 in navedena sodna praksa).

28

V obravnavani zadevi pa različica člena 13 upravnih predpisov, ki se uporablja za spor, izhaja iz predloga, sestavljenega in sprejetega v francoščini, EIB pa se je odločila, da v zadnjem odstavku uvoda k upravnim predpisom izrecno navede, da sta angleška in nemška različica navedenih predpisov „prevod izvirne francoske različice“.

29

Zato mora Splošno sodišče v teh posebnih okoliščinah, da bi objektivno ugotovilo namen avtorja sporne določbe ob njenem sprejetju, v tej zadevi pojma „prebivališče“ in „gospodinjstvo“ razlagati v skladu z njunim običajnim pomenom v francoskem jeziku.

30

Tako izraz „prebivališče“ na podlagi opredelitve iz Dictionnaire de l’Académie française ustreza temu, da je nekdo trajno ali stalno nastanjen v nekem kraju in v širšem smislu pomeni kraj ali bivališče, kjer neka oseba prebiva.

31

Zato iz besedila člena 13 upravnih predpisov izhaja, da ima uslužbenec EIB, ki je po prenehanju zaposlitve spremenil kraj svojega prebivališča, da bi prebival v oddaljenosti najmanj 50 km od zadnjega kraja zaposlitve, pravico do nadomestila za selitev ob prenehanju zaposlitve, če se ta kraj prebivališča ne ujema z bivališčem, kjer prebiva njegova družina.

32

V zvezi s tem je treba poudariti, da v nasprotju s tem, kar trdi EIB, okoliščina, da ima uradnik ali uslužbenec v neki državi nepremičnino, zlasti v državi izvora, ne more zadostovati za to, da se dokaže, da je tam stalno ali običajno prebival, oziroma da se je nameraval preseliti v to državo (glej v tem smislu sodbo z dne 25. novembra 2020, UI/Komisija, T‑362/19, neobjavljena, EU:T:2020:562, točka 82).

33

Okoliščina, da je uradnik ali uslužbenec najemnik oziroma lastnik stanovanja v neki državi – kar spada na področje svobode ureditve njegovega osebnega in družinskega življenja – tako sama po sebi ne more dokazati, da je ta oseba stalno ali običajno središče svojih interesov določila v navedeni državi ali ne (glej v tem smislu sodbo z dne 9. marca 2010, Tzvetanova/Komisija, F‑33/09, EU:F:2010:18, točka 52).

34

Nazadnje, stanovanje osebe ne ustreza ne nujno ne sistematično kraju prebivališča družinskih članov te osebe.

35

Zato je treba razumeti, da je z delom stavka „če prebivališča ni vzpostavil v lastnem gospodinjstvu“ iz člena 13, prvi odstavek, druga alinea, upravnih predpisov pravica do nadomestila za selitev ob prenehanju zaposlitve izključena, če zadevni uslužbenec prenese običajno prebivališče v kraj, kjer prebivajo njegovi družinski člani, in ne, če je bivališče, v katerega se uslužbenec preseli po prenehanju zaposlitve, v njegovi lasti.

36

Na drugem mestu, sistematična razlaga člena 13, prvi odstavek, druga alinea, upravnih predpisov potrjuje jezikovno razlago tega člena.

37

Prvič, člen 1.3, drugi odstavek, prvi stavek, upravnih predpisov v zvezi z nadomestilom za nastanitev, člen 5, drugi odstavek, priloge VII k upravnim predpisom v zvezi z nadomestilom za nastanitev za člane osebja, napotenega v zunanje urade, in člen 6, drugi odstavek, navedene priloge v zvezi z nastanitvijo članov osebja, napotenih v zunanje urade izven Unije, namreč izraz „gospodinjstvo“ uporabljajo tako, da se nanaša na prebivališče uslužbenca, kadar njegovi družinski člani prebivajo z njim.

38

Prav tako člen 3.10, prvi odstavek, točka (b), in tretji odstavek, priloge X k upravnim predpisom v zvezi z upravnimi postopki v zdravstvenih zadevah uslužbencu nalaga, da zdravstvene službe EIB nemudoma obvesti o vsakem primeru hude nalezljive bolezni, ki prizadene njega samega oziroma druge „člane njegovega gospodinjstva“

39

Tako te določbe potrjujejo razlago, v skladu s katero izraz „gospodinjstvo“ iz člena 13, prvi odstavek, druga alinea, upravnih predpisov ustreza kraju, kjer običajno prebivajo družinski člani uslužbenca, ne pa bivališču, katerega lastnik je uslužbenec.

40

Drugič, poudariti je treba, da člen 1, prvi odstavek, druga alinea, upravnih predpisov v zvezi s povračilom stroškov in pavšalnimi nadomestili ob nastopu zaposlitve ali ob razporeditvi v drug kraj dela vsebuje klavzulo o izključitvi pravice do nadomestila za nastanitev, katere besedilo je enako besedilu člena 13, prvi odstavek, druga alinea, istih predpisov.

41

Poleg tega člen 5(4) Priloge VII h Kadrovskim predpisom v zvezi z nadomestilom za nastanitev prav tako vsebuje klavzulo o izključitvi pravice do tega nadomestila, kadar uslužbenca premestijo v kraj, v katerem njegova družina stalno prebiva.

42

V zvezi s tem je res, da ima EIB na podlagi člena 308 PDEU funkcionalno in institucionalno avtonomijo in zlasti, da z izključitvijo uporabe člena 336 PDEU – ki daje Evropskemu parlamentu in Svetu Evropske unije pristojnost za sprejetje določb Kadrovskih predpisov in pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev institucij Unije – statut EIB tej daje funkcionalno avtonomijo za določitev ureditve, ki se uporablja za člane njenega osebja. EIB se je pri izvajanju te pristojnosti tako odločila za pogodbeno ureditev namesto za ureditev iz Kadrovskih predpisov, tako da je izključeno, da bi se določbe Kadrovskih predpisov kot take lahko uporabljale za delovna razmerja med EIB in njenim osebjem (glej v tem smislu sodbi z dne 10. julija 2003, Komisija/EIB, C‑15/00, EU:C:2003:396, točka 101, in z dne 16. decembra 2004, De Nicola/EIB, T‑120/01 in T‑300/01, EU:T:2004:367, točka 57 in navedena sodna praksa).

43

Vendar EIB v obravnavani zadevi ni dokazala, kako naj bi bila njena funkcionalna avtonomija kršena z razlago člena 13, prvi odstavek, druga alinea, upravnih predpisov, ki izhaja iz analogne uporabe sodne prakse v zvezi s Kadrovskimi predpisi iz sodbe, navedene v točki 44 spodaj.

44

Tako se klavzula o izključitvi pravice do nadomestila za nastanitev iz člena 5(4) Priloge VII h Kadrovskim predpisom uporablja, če je uslužbenec premeščen v kraj, v katerem njegova družina že stalno prebiva, in se nastani pri njej, saj ne bo imel stroškov nastanitve (sodba z dne 18. novembra 2015, FH/Parlament, F‑26/15, EU:F:2015:137, točka 35).

45

Poleg tega iz sodne prakse v zvezi s Kadrovskimi predpisi, ki jo je mogoče prenesti na obravnavani primer glede na enako besedilo členov 1 in 13 upravnih predpisov, izhaja ne le, da ni nobene razlike v funkcijah med nadomestiloma za nastanitev in za selitev ob prenehanju zaposlitve, temveč, nasprotno, da med njima obstaja tesno ujemanje z vidika njunih namenov (glej v tem smislu sodbo z dne 24. aprila 2001, Miranda/Komisija, T‑37/99, EU:T:2001:122, točka 29).

46

Tako se sodna praksa, navedena v točki 44 zgoraj, ki se nanaša na nadomestilo za nastanitev iz člena 5 Priloge VII h Kadrovskim predpisom, po analogiji uporablja za nadomestilo za selitev ob prenehanju zaposlitve iz člena 6 navedene priloge in člena 13 upravnih predpisov ter za nadomestilo za nastanitev, ki ga ureja člen 1 navedenih predpisov.

47

Res je, da obstaja razlika v besedilu med členom 1, prvi odstavek, druga alinea, in členom 13, prvi odstavek, druga alinea, upravnih predpisov na eni strani ter členom 5(4) Priloge VII h Kadrovskim predpisom na drugi.

48

Vendar ni razvidno, da ta povsem redakcijska razlika onemogoča prenos razlage klavzule o izključitvi pravice do nadomestila za nastanitev iz člena 5(4) Priloge VII h Kadrovskim predpisom, na nadomestili za nastanitev in selitev ob prenehanju zaposlitve, ki sta z upravnimi predpisi določeni v korist uslužbencev EIB.

49

Na tretjem in zadnjem mestu, teleološka razlaga člena 13, prvi odstavek, druga alinea, upravnih predpisov potrjuje jezikovno in sistematično razlago tega člena.

50

V zvezi s tem, kot pravilno poudarja EIB, je namen nadomestila za selitev ob prenehanju zaposlitve, kot izhaja iz sodne prakse v zvezi z nadomestilom za selitev ob prenehanju zaposlitve iz člena 6 Priloge VII h Kadrovskim predpisom, kritje in zmanjšanje stroškov, ki so posledica selitve ob prenehanju zaposlitve nekdanjega uradnika ali uslužbenca v novo okolje za nedoločeno, vendar dovolj dolgo obdobje zaradi spremembe njegovega glavnega prebivališča po dokončnem prenehanju njegove zaposlitve (glej v tem smislu sodbo z dne 24. aprila 2001, Miranda/Komisija, T‑37/99, EU:T:2001:122, točka 29).

51

Čeprav člen 13, prvi odstavek, upravnih predpisov dodelitev nadomestila za selitev ob prenehanju zaposlitve pogojuje le s prenosom prebivališča zadevnega uslužbenca v kraj, ki je najmanj 50 km oddaljen od kraja zaposlitve, prenos prebivališča iz te določbe namreč nujno pomeni dejanski prenos običajnega prebivališča tega uslužbenca v novi kraj, naveden kot kraj selitve ob prenehanju zaposlitve (glej po analogiji sodbo z dne 24. aprila 2001, Miranda/Komisija, T‑37/99, EU:T:2001:122, točka 30 in navedena sodna praksa).

52

V teh okoliščinah se šteje, da so stroški, ki jih mora nositi nekdanji uslužbenec zaradi spremembe svojega glavnega prebivališča po dokončnem prenehanju zaposlitve, višji, če se preseli z družino, kar upravičuje, da v takem primeru v skladu s členom 13.3, drugi odstavek, upravnih predpisov tak uslužbenec prejme nadomestilo za selitev ob prenehanju zaposlitve, ki ustreza dvakratniku zneska zadnje osnovne mesečne plače (glej po analogiji sodbo z dne 19. novembra 2015, van der Spree/Komisija, F‑37/15, EU:F:2015:139, točka 29 in navedena sodna praksa).

53

V primeru, ki se obravnava v tej zadevi, v katerem se ob prenehanju zaposlitve uslužbenec preseli z družino, pri čemer je ta z njim prebivala v kraju njegove zadnje zaposlitve, pa ni razvidno, da je zaradi lastništva stanovanja, v katerega se uslužbenec preseli po prenehanju zaposlitve, ta izvzet iz vseh stroškov, povezanih s prenosom njegovega glavnega in družinskega prebivališča ter z njegovo integracijo in integracijo članov njegovega gospodinjstva v novem kraju njegovega prebivališča za daljše obdobje.

54

Poudariti je namreč treba, da stroški, ki jih krije nadomestilo za selitev ob prenehanju zaposlitve iz člena 13, prvi odstavek, druga alinea, upravnih predpisov, niso opredeljeni po naravi, kar poleg tega poenostavi nalogo uprave z izključitvijo potrebe, da bi ta preverjala stroške, ki jih je uslužbenec dejansko imel (glej po analogiji sodbo z dne 9. novembra 1978, Verhaaf/Komisija, 140/77, EU:C:1978:197, točka 17).

55

Namen tega pavšalnega nadomestila je tako kritje stroškov, ki bodo neizogibno nastali, ki pa jih je težko količinsko opredeliti in določitev katerih bi bila predraga in nepraktična za upravo (glej v tem smislu sklepne predloge generalnega pravobranilca Slynna v zadevi Evens/Računsko sodišče, 79/82, EU:C:1982:389, str. 4045).

56

Res je, da lahko okoliščina, da se uslužbenec ob prenehanju zaposlitve preseli v bivališče, katerega lastnik oziroma solastnik je, zniža nekatere stroške, povezane z njegovo selitvijo, zlasti tako, da zaradi tega nima stroška najema svojega novega stanovanja.

57

Vendar v nasprotju s tem, kar trdi EIB, iz take okoliščine ni mogoče sklepati na splošno domnevo, da zaradi integracije zadevnega uslužbenca v okolje, ki se razlikuje od okolja njegovega zadnjega kraja zaposlitve, temu ne nastane noben strošek.

58

Ni namreč mogoče izključiti, da so zaradi izbire osebe, da prenese običajno prebivališče v sekundarno prebivališče, na primer lahko potrebna popravila ali prilagoditve, pri katerih gre, kadar do te preselitve pride po prenehanju zaposlitve, za stroške, ki naj bi bili kriti z nadomestilom za selitev ob prenehanju zaposlitve.

59

V zvezi s tem uradnik oziroma uslužbenec, ki se preseli v stanovanje, katerega lastnik je, ni v enakem položaju kot uradnik oziroma uslužbenec, ki svoje novo prebivališče vzpostavi v lastnem gospodinjstvu.

60

V zadnjenavedenem primeru namreč domneva, da zadevni uradnik oziroma uslužbenec nima stroškov selitve ob prenehanju zaposlitve, logično izhaja iz intenzivnosti vezi, ki načeloma obstajajo med osebo in njenimi družinskimi člani in zaradi katerih se ta oseba kar najbolj pogosto vrača v kraj, v katerem prebiva njena družina.

61

Ob upoštevanju intenzivnosti teh vezi ni mogoče razumno šteti, da je uslužbenec ob prenehanju zaposlitve in prenosu običajnega prebivališča v lastno gospodinjstvo soočen s potrebo po prilagoditvi novemu okolju.

62

Iz vsega navedenega izhaja, da se je EIB – ko je tožeči stranki zavrnila pravico do nadomestila za selitev ob prenehanju zaposlitve, ker je bila ta lastnik bivališča, v katerega se je preselila – oprla na razlog, ki ni določen v členu 13, prvi odstavek, druga alinea, upravnih predpisov, in je s tem kršila to določbo.

63

Zato je treba izpodbijano odločbo razveljaviti, ne da bi bilo treba preučiti druge tožbene razloge.

64

Tožeča stranka s tretjim tožbenim predlogom predlaga, naj se EIB naloži plačilo nadomestila za selitev ob prenehanju zaposlitve, povečanega za zamudne obresti, izračunane na podlagi obrestne mere ECB, povečane za dve odstotni točki, do celotnega plačila navedenega nadomestila.

65

V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu s sodno prakso sodišče Unije ne more instituciji ali organu Unije naložiti sprejetja posebnih ukrepov, potrebnih za izvršitev sodbe, s katero je bila odločba razveljavljena, ne da bi poseglo v prerogative upravne oblasti (glej v tem smislu sodbo z dne 2. oktobra 2014, Strack/Komisija, C‑127/13 P, EU:C:2014:2250, točka 145 in navedena sodna praksa).

66

Vendar v zvezi s spori finančne narave neomejena pristojnost, podeljena sodišču Unije na podlagi člena 91(1) Kadrovskih predpisov, daje temu nalogo, da celovito reši spor, ki mu je bil predložen v odločanje, kar pomeni, da odloči o vseh pravicah in obveznostih uslužbenca, z izjemo tega, da vrne zadevni instituciji pod njegovim nadzorom izvršitev takega dela sodbe v natančno določenih okoliščinah, ki jih določi (sodba z dne 18. decembra 2007, Weißenfels/Parlament, C‑135/06 P, EU:C:2007:812, točka 67).

67

„Spori finančne narave“ v smislu člena 91(1) Kadrovskih predpisov tako pomenijo ne le odškodninske tožbe, ki jih uslužbenci vlagajo zoper institucije, temveč tudi vse tiste spore, katerih cilj je, da institucija plača uslužbencu znesek, za katerega ta meni, da mu je dolgovan na podlagi Kadrovskih predpisov ali drugega akta, ki ureja njuno delovno razmerje (sodba z dne 18. decembra 2007, Weißenfels/Parlament, C‑135/06 P, EU:C:2007:812, točka 65).

68

Sodišče Unije je pristojno, da instituciji, če je to potrebno, naloži plačilo zneska, do katerega ima tožeča stranka pravico na podlagi Kadrovskih predpisov ali drugega pravnega akta (sodbi z dne 18. decembra 2007, Weißenfels/Parlament, C‑135/06 P, EU:C:2007:812, točka 68, in z dne 10. septembra 2015, Preveritev Missir Mamachi di Lusignano/Komisija, C‑417/14 RX-II, EU:C:2015:588, točka 40).

69

Poleg tega je treba v skladu s sodno prakso v sporih med EIB in njenimi uslužbenci uporabiti pravilo iz člena 91(1), drugi stavek, Kadrovskih predpisov (glej v tem smislu sodbo z dne 2. oktobra 2001, EIB/Hautem, C‑449/99 P, EU:C:2001:502, točka 95).

70

V obravnavani zadevi je predlog tožeče stranke, naj ji EIB plača znesek nadomestila za selitev ob prenehanju zaposlitve in naj se ta znesek poveča za zamudne obresti, finančne narave v smislu člena 91(1) Kadrovskih predpisov.

71

Poleg tega EIB ni niti dokazala niti sploh zatrjevala, da tožeča stranka ni izpolnila drugih pogojev iz člena 13 upravnih predpisov za dodelitev nadomestila za selitev ob prenehanju zaposlitve.

72

Zato je treba glede na razveljavitev izpodbijane odločbe ugoditi predlogu tožeče stranke in EIB naložiti, naj ji plača nadomestilo za selitev ob prenehanju zaposlitve, ki ji pripada od prejema njenega zahtevka, to je od 4. septembra 2019, in zamudne obresti na plačilo tega nadomestila do celotnega plačila, pri čemer so zamudne obresti določene na podlagi obrestne mere, ki jo ECB uporablja za glavne operacije refinanciranja in ki velja prvi dan v mesecu, v katerem zapade plačilo, povečane za dve odstotni točki.

73

V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker EIB ni uspela, se ji v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (sedmi razširjeni senat)

razsodilo: