Začasna izdaja

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 6. julija 2022(*)

„Damping – Uvoz jeklenih koles s poreklom s Kitajske – Uvedba dokončne protidampinške dajatve in dokončno pobiranje začasne dajatve – Člen 17(4), člena 18 in 20 Uredbe (EU) št. 2016/1036 – Nesodelovanje – Nezadostnost podatkov, ki so bili sporočeni Komisiji“

V zadevi T‑278/20,

Zhejiang Hangtong Machinery Manufacture Co. Ltd s sedežem v Taizhouju (Kitajska),

Ningbo Hi-Tech Zone Tongcheng Auto Parts Co. Ltd s sedežem v Ningboju (Kitajska),

ki ju zastopata K. Adamantopoulos in P. Billiet, odvetnika,

tožeči stranki,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopata K. Blanck in G. Luengo, agenta,

tožena stranka,

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi H. Kanninen, predsednik, O. Porchia (poročevalka) in M. Stancu, sodnici,

sodni tajnik: I. Pollalis, administrator,

na podlagi pisnega dela postopka,

na podlagi obravnave z dne 14. decembra 2021

izreka naslednjo

Sodbo(1)

[…] (ni prevedeno)

 Dejansko stanje

[…] (ni prevedeno)

3        Tožeči stranki sta družbi kitajskega prava s sedežem na Kitajskem. Družbi HT in TC sta skupaj z družbo samojskega prava Ningbo Wheelsky Company Limited (v nadaljevanju: WS) del skupine Hangtong (v nadaljevanju: skupina HT), vse tri pa so povezane družbe.

4        Družba HT v okviru te skupine proizvaja jeklena kolesa, ki so namenjena tako za prodajo na kitajskem notranjem trgu kot za izvoz, družba TC je trgovec, družba WS pa prejema plačila iz prodaje uvoznikom. Za nekatere izvozne posle skupina HT uporablja mrežo družbe Ningbo Ningdian International Trade CO. Ltd (v nadaljevanju: ND), ki je carinski zastopnik in ni povezana s tožečima strankama.

[…] (ni prevedeno)

 Predlogi strank

25      Tožeči stranki Splošnemu sodišču predlagata, naj:

–        izpodbijano uredbo v delu, v katerem se nanaša na tožeči stranki, razglasi za nično;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

26      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne kot neutemeljeno;

–        tožečima strankama naloži plačilo stroškov.

 Pravo

[…] (ni prevedeno)

 Drugi tožbeni razlog: na eni strani, očitna napaka pri presoji in kršitev člena 2(6a), (8), (10) in (11), člena 3, člena 6, člena 9(6) ter člena 18(1) in (3) osnovne uredbe in Priloge II(3) k protidampinškemu sporazumu STO ter, na drugi strani, kršitev členov 2 in 3, člena 6(6) in (8), člena 9(4) ter člena 18(1) in (3) osnovne uredbe in Priloge II(3) k protidampinškemu sporazumu STO

31      Drugi tožbeni razlog je razdeljen na tri dele.

32      Tožeči stranki v prvem delu v bistvu trdita, da je Komisija napačno menila, da podatki o izvozni ceni, ki sta ji jih posredovali, niso zanesljivi. V drugem delu Komisiji očitata, da ni upoštevala njunih prizadevanj za uspeh preiskave in da izvozne cene ni izračunala na podlagi podatkov, ki sta ji jih posredovali, čeprav ti podatki niso bili idealni v vseh pogledih. Tožeči stranki v tretjem delu Komisiji očitata, da ni izračunala normalne vrednosti in da je pri določitvi njune stopnje dampinga uporabila dostopne podatke.

–       Prvi in drugi del drugega tožbenega razloga: očitna napaka pri presoji in kršitev člena 2(6a), (8), (9), (10) in (11), člena 3, člena 6, člena 9(6) ter člena 18(1) in (3) osnovne uredbe in Priloge II(3) k protidampinškemu sporazumu STO

33      Tožeči stranki s prvima dvema deloma drugega tožbenega razloga, ki ju je treba obravnavati skupaj, na prvem mestu trdita, da so bili podatki, ki sta jih posredovali Komisiji, zadostni, da bi ta institucija lahko opredelila zanesljivo izvozno ceno.

34      Tožeči stranki v zvezi s tem navajata, da so se prodajne cene jeklenih koles, knjižene v računovodskih izkazih družb HT in TC, ujemale s cenami, ki so bile navedene na računih DDV in na carinskih deklaracijah družbe HT za družbo TC in ki ustrezajo 90 % izvoženih jeklenih koles skupine HT v Unijo v obdobju preiskave.

35      Razlika med zneski, navedenimi na računih DDV, ki jih je družba HT izdala družbi TC, in na carinskih deklaracijah za izvoz s Kitajske se je namreč nanašala zgolj na 10 % njunega celotnega izvoza v Unijo, zato je imela Komisija v skladu s svojo splošno prakso možnost, da tega 10‑odstotnega preostanka ne upošteva.

36      V zvezi s tem tožeči stranki navajata, da je iz trditev Komisije iz uvodnih izjav 35 in 40 izpodbijane uredbe razvidno njeno protislovno razlogovanje. Ta institucija namreč ne more trditi, da je zanesljivost računovodskih podatkov tožečih strank v osnovi vprašljiva, hkrati pa priznati, da so bile informacije o normalni vrednosti zanesljive in preverjene, pri čemer kljub temu – kot je sama priznala – normalna vrednost predstavlja 50 % izračuna stopnje dampinga.

37      Tožeči stranki pojasnjujeta, da je bilo izvozno ceno proizvodov, prodanih v Uniji, ne glede na neobstoj računovodskih izkazov družbe WS mogoče določiti na podlagi vodenja seznama domače prodaje (DMSAL), na katerem je zbrana in opredeljena celotna prodaja družbe HT družbi TC zaradi izvoza blaga v Unijo. Podatke s tega seznama je bilo mogoče zlahka povezati s carinskimi obrazci za blago, izvoženo v Unijo, računi DDV za izvoz v Unijo in dokazili o plačilu strank iz Unije, kot izhajajo iz izpiskov bančnih računov družbe WS.

38      Tožeči stranki izpodbijata ugotovitve Komisije, da navedena institucija ni mogla z gotovostjo določiti izvozne cene, čeprav se je po njenih lastnih ugotovitvah deklarirana carinska vrednost ujemala s prvotnim trgovinskim računom, ne glede na to, da sta lahko za isti posel obstajala dva računa, eden v zvezi z razmerjem med družbama HT in TC ter drugi v zvezi z razmerjem med družbama TC in ND. To pomeni, da je Komisija lahko na podlagi cen, ki jih je družba HT obračunala družbi TC ali družbi ND, določila izvozno ceno in jo prilagodila v skladu s svojo običajno prakso, kadar ima zanesljive podatke glede normalne vrednosti.

39      Te podatke je bilo poleg tega mogoče primerjati s kitajskimi carinskimi statističnimi podatki, ki so v nasprotju s tem, kar poskuša z dokumentom iz priloge B2 k odgovoru na tožbo dokazati Komisija, pravilni. Domnevna nezanesljivost teh podatkov je namreč povezana z dejstvom, da Komisija ni upoštevala popravkov, ki sta jih tožeči stranki izvedli v dokumentu iz priloge C4 k repliki. Ti podatki se ujemajo s seznamom RLSALUR, ki sta ga spremenili in zajema celotno prodajo strank, povezano z nepovezanimi kupci v Uniji.

40      Tožeči stranki Komisiji očitata, da ni preverila celotnega izvoza jeklenih koles, tako da bi analizirala evidence nepovezanih strank in račune DDV pri izvozu, čeprav se je ta institucija k temu zavezala v sporočilu, ki jima ga je posredovala hkrati z začasno uredbo, in čeprav se je sedem od njunih osmih strank v Uniji strinjalo s sodelovanjem s Komisijo.

41      Tožeči stranki trdita, da sta na podlagi bančnih izpiskov družbe WS vsekakor uspeli dokazati 98 % svojega izvoza v Unijo, na podlagi carinskih obrazcev za uvoz v Unijo pa 65 % izvoza v Unijo.

42      V zvezi s tem tožeči stranki glede podatkov, ki se nanašajo na obrazce za uvoz blaga v Unijo, poudarjata, da sta – kot sta Komisiji sporočili v stališčih z dne 27. avgusta 2019 – tej instituciji posredovali seznam Eusales, na katerem je bilo navedenih osem njunih strank v Uniji, nato pa še posodobljen seznam teh strank z njihovimi kontaktnimi podatki in, za večino teh strank, dokaz o plačilu carinskih dajatev ob uvozu v Unijo. Ti elementi so potrjevali plačilo obračunanih izvoznih cen za večino transakcij. Preostanek, ki ni bil sporočen, je bil posledica dejstva, da jima nekatere stranke niso želele posredovati dokumentov v zvezi s svojim uvozom.

43      Tožeči stranki dodajata, da Komisija – kot izhaja iz sodne prakse Sodišča in STO – tožečima strankama pri utemeljitvi zavrnitve določitve izvozne cene ni mogla očitati, da nista predložili dokaza o jasni porazdelitvi izvoza v Unijo in zunaj Unije, ker nista predložili preglednice o porazdelitvi tega izvoza, čeprav to od njiju nikoli ni bilo zahtevano. Trdita, da je bilo na podlagi preglednice DMSAL, iz katere je ta porazdelitev razvidna, vsekakor mogoče ločiti prodajo uvoznikom Unije od prodaje uvoznikom s sedežem v tretjih državah.

44      V zvezi s tem tožeči stranki poudarjata, da pri izvozu v Unijo uporabljata trikotni sistem obračunavanja med povezanimi družbami. V skladu s tem sistemom so prodajne cene blaga s poreklom s Kitajske na računih strank iz Unije lahko in so pogosto drugačne od tistih, ki so bile za to blago prijavljene carinskim organom Unije ob njegovem uvozu.

45      Ker transakcijska vrednost odraža prodajo z izvozom ter ni nižja od tržne vrednosti in dejanskih stroškov zadevnega blaga, ki zajemajo stroške prevoza in zavarovanja na meji Unije, se ta transakcijska vrednost legitimno uporablja za carinsko vrednotenje v Uniji.

46      Tožeči stranki trdita, da so podatki, ki sta jih posredovali Komisiji, daleč najboljši razpoložljivi podatki o prodaji z izvozom jeklenih koles v smislu Priloge II k protidampinškemu sporazumu STO. To naj bi ugotovila tudi pooblaščenka za zaslišanje v prvem poročilu o zaslišanju, v katerem je navedla, da sta tožeči stranki ravnali po svojih najboljših zmožnostih.

47      Tožeči stranki na podlagi tega sklepata, da Komisija s tem, da je zavrnila podatke, ki so ji bili posredovani, s tem, da ni izvedla tistega, za kar se je zavezala v sporočilu ob vročitvi začasne uredbe, in s tem, da je svoje ugotovitve oprla na elemente, katerih posredovanja od njiju ni zahtevala, ni izvedla poštene primerjave cen na podlagi izvoznih cen, kot to določa člen 2(11) osnovne uredbe.

48      Tožeči stranki na drugem mestu trdita, da bi morala Komisija v zvezi z izvozno ceno uporabiti člen 18(3) osnovne uredbe, pri čemer bi pri izračunu cene in obsega izvoza v Unijo v obdobju preiskave za prodajo družbe HT družbama TC in ND uporabila vrednost „franko tovarna“, s čimer bi lahko na podlagi člena 18(3) osnovne uredbe natančno določila stopnje dampinga in škode v zvezi z njima – brez upoštevanja poslovanja družbe WS – v skladu z upoštevno sodno prakso, zlasti s točkama 120 in 121 sodbe z dne 19. marca 2015, City Cycle Industries/Svet (T‑413/13, neobjavljena, EU:T:2015:164).

49      V zvezi s tem tožeči stranki trdita, da Komisija ni nikoli izpodbijala cen, ki jih je družba HT obračunavala družbama TC in ND, niti vrednosti jeklenih koles, prijavljenih carinskim organom Unije ob uvozu jeklenih koles tožečih strank. Dodajata, da je določitev izvozne cene na podlagi takih podatkov skladna z določbami člena 2(8) in (9) osnovne uredbe.

50      Poudarjata, da trditve Komisije v zvezi z zavrnitvijo določitve izvozne cene na podlagi obračunavanja med družbama HT in TC niso utemeljene. Te cene so namreč dokazano nižje od tistih, ki se dejansko obračunavajo strankam iz Unije. Z določitvijo izvozne cene na podlagi teh podatkov se zato lahko določijo strožje protidampinške dajatve od tistih, ki bi bile določene na podlagi cen, ki so se dejansko obračunavale uvoznikom iz Unije.

51      Kar zadeva ugovor Komisije v zvezi z nemožnostjo uporabe nedoločenih vrednosti zaradi člena 9(6) osnovne uredbe, tožeči stranki trdita, da se te določbe uporabljajo tudi, kadar Komisija člen 18 osnovne uredbe uporabi za izbrane proizvajalce v vzorcu. Zato se pri izračunu tehtanega povprečja stopnje dampinga za proizvajalce, ki niso bili vključeni v vzorec, stopnje zadevnih proizvajalcev ne upoštevajo.

52      Komisija nikakor ni dokazala, zakaj bi lahko vključitev tožečih strank v vzorec – ne glede na uporabo člena 9(6) osnovne uredbe – pomembno vplivala na rezultate preiskave.

53      Nazadnje tožeči stranki trdita, da Komisija v skladu s pravili STO ni mogla zakonito zavrniti uporabe določb člena 18(3) osnovne uredbe.

54      Komisija predlaga zavrnitev teh trditev.

55      V zvezi s tem je treba za odgovor na trditve tožečih strank najprej analizirati, ali so bili predloženi dokumenti – na primer seznam DMSAL ali carinske deklaracije – dovolj zanesljivi, da so Komisiji omogočali določitev izvozne cene, nato pa ugotoviti, ali bi Komisija za določitev izvozne cene lahko uporabila člen 18(3) osnovne uredbe, če bi tožeči stranki posredovali vse dokumente, ki sta jih imeli.

56      Najprej je treba v zvezi z vprašanjem zanesljivosti podatkov za določitev izvozne cene opozoriti, da ima Komisija na podlagi ustaljene sodne prakse Sodišča na področju skupne trgovinske politike in predvsem ukrepov trgovinske zaščite široko diskrecijsko pravico zaradi zapletenosti gospodarskih, političnih in pravnih razmer, ki jih mora preučiti. Sodni nadzor take presoje mora biti zato omejen na preverjanje, ali so bila postopkovna pravila spoštovana, ali je bilo dejansko stanje, ki se upošteva pri izpodbijani izbiri, pravilno ugotovljeno in ali ne gre za očitno napako pri presoji tega dejanskega stanja ali za zlorabo pooblastil (glej sodbo z dne 14. decembra 2017, EBMA/Giant (China), C‑61/16 P, EU:C:2017:968, točka 68 in navedena sodna praksa).

57      Poleg tega je Sodišče presodilo, da nadzor Splošnega sodišča nad dokazi, s katerimi Komisija utemeljuje svoje ugotovitve, ne pomeni nove presoje dejanskega stanja, ki bi nadomestila presojo institucij. Ta nadzor tudi ne posega v široko diskrecijsko pravico te institucije na področju trgovinske politike, temveč je omejen na ugotavljanje, ali je s temi dokazi mogoče utemeljiti ugotovitve, do katerih je prišla Komisija. Zato Splošno sodišče ni pristojno le za preverjanje resničnosti navajanih dokazov, njihove zanesljivosti in notranje skladnosti, temveč tudi za nadzor nad tem, ali ti dokazi pomenijo celoto upoštevnih podatkov, ki so pomembni pri presoji kompleksnega položaja, in ali je z njimi mogoče utemeljiti iz njih izpeljane ugotovitve (glej sodbo z dne 14. decembra 2017, EBMA/Giant (China), C‑61/16 P, EU:C:2017:968, točka 69 in navedena sodna praksa).

58      Poleg tega morajo v okviru osnovne uredbe podjetja, na katera se nanaša protidampinška preiskava, Komisiji posredovati informacije, potrebne za ugotovitev njihove stopnje dampinga. Če ta podjetja takih informacij ne posredujejo, tvegajo, da bodo na podlagi člena 18(1) navedene uredbe uporabljeni drugi podatki od tistih, ki so jih posredovala (glej v tem smislu sodbo z dne 13. julija 2006, Shandong Reipu Biochemicals/Svet, T‑413/03, EU:T:2006:211, točka 65 in navedena sodna praksa).

59      V zvezi s tem je treba poudariti, da je iz analize dokumenta Komisije iz priloge B1 k odgovoru na tožbo, ki ga tožeči stranki ne izpodbijata, razvidno, prvič, da so uvozniki v vsakem od sedmih prodajnih kanalov, prek katerih je skupina HT izvažala svoje proizvode, za prodano blago plačali družbi WS, ki ne vodi računovodstva. Zato bančni izpiski družbe WS – ne glede na to, da samojsko pravo družb ne določa, da morajo te imeti potrjene računovodske izkaze – nimajo nobene dokazne vrednosti.

60      Na drugem mestu, prodaja uvoznikom po vseh prodajnih kanalih je potekala tako, da računi na njihovo ime niso bili knjiženi v skupini HT. Družba TC je namreč bodisi v svojih računovodskih izkazih knjižila račune z nižjimi zneski od zneskov na računih za uvoznike in na podlagi prvonavedenih računov carinskim organom predložila lažne navedbe o izvozni ceni (kanal 1), bodisi je izdajala račune v imenu uvoznikov, ne da bi jih vknjižila v svoje računovodske izkaze (kanala 2 in 3), bodisi je družba WS izdajala račune, ki niso bili knjiženi, saj samojsko pravo družbam ne predpisuje, da morajo biti računovodski izkazi potrjeni (kanala 4 in 5), bodisi je, nazadnje, račune izdajala družba ND, ki ni del skupine in v zvezi s katero Komisija ni mogla pridobiti nobene informacije, ker ni sodelovala pri preiskavi (kanala 6 in 7).

61      Na tretjem mestu, v vseh prodajnih kanalih razen v prvem je do prodaje blaga za izvoz prišlo po tem, ko je družba HT ali družba TC blago prodala družbi ND, kar je iz razlogov, navedenih v točki 60 zgoraj, pomenilo, da Komisija ne more določiti prodajne cene, ki so jo evropski uvozniki dejansko plačali.

62      Na podlagi kombinacije vseh elementov, navedenih v točkah od 59 do 61 zgoraj, ni mogoče sklepati, da je Komisija storila očitno napako z ugotovitvijo, da podatki o izvozni ceni niso bili zanesljivi.

63      To pomeni, da je treba zgolj kot zatrjevanje obravnavati trditve tožečih strank, da sta na podlagi bančnih izpiskov družbe WS dokazali 98 % plačil evropskih uvoznikov, na podlagi računov DDV, ki jih je izdala družba HT, 90 % prodajnih cen in, nazadnje, na podlagi carinskih deklaracij teh uvoznikov 65 % izvoznih poslov v Unijo, pa tudi trditev tožečih strank, da Komisija ni upoštevala njunega trikotnega sistema poslovanja.

64      Te nedoslednosti so se izkazale tudi na obravnavi, na kateri sta tožeči stranki priznali, da Komisija ni mogla uporabiti računovodskih izkazov družbe WS, da računi družbe TC za evropske uvoznike niso bili računovodsko knjiženi in da so zato v obravnavanem primeru nastale težave pri določanju zanesljive izvozne cene.

65      Zato je treba preučiti, na prvem mestu, ali je bilo mogoče to izvozno ceno – kot predlagata tožeči stranki – določiti na podlagi seznama DSMAL in računov DDV, ki jih je družba HT izdala družbi TC, in ali je Komisija zmotno menila, da določitev izvozne cene ni bila mogoča zaradi neobstoja preglednice, ki bi ločevala med izvozom v Unijo in drugim izvozom, posredovanje katere med preiskavo ni bilo zahtevano.

66      Najprej je treba glede seznama DSMAL in računov DDV, ki jih je družba HT izdala družbi TC, poudariti, da se ti dokazi – kot je na obravnavi poudarila Komisija – nanašajo na prodajo družbe HT družbi TC, torej na prodajo znotraj skupine in domačo prodajo, pri kateri je bila zato cena drugačna od cene, ki so jo dejansko plačali evropski uvozniki. Kot je bilo potrjeno na obravnavi, Komisija poleg tega ni mogla preveriti resničnosti izvoza v Unijo, ki sta ga tožeči stranki prijavili brez vsakršnih verodostojnih računovodskih izkazov v zvezi s tem izvozom.

67      V zvezi s tem je treba glede trditve tožečih strank, da ni bila predložena preglednica, v kateri bi se ločevalo med izvozom v Unijo in drugim izvozom, navesti, da sta tožeči stranki na obravnavi najprej navedli, da taka preglednica ne bi bila koristna, ker so bile vse informacije, ki bi bile navedene v njej, že navedene na seznamu DSMAL, nato pa potrdili, da bi tako preglednico lahko predložili, če bi Komisija to od njiju zahtevala, kot je razvidno iz pripomb, ki so ji bile poslane 25. oktobra 2019 po vročitvi začasne uredbe, nazadnje pa priznali, da take preglednice nista posredovali zaradi bojazni, da bi jima Komisija očitala neverodostojnost take preglednice zaradi neobstoja računov, ki bi te podatke potrjevali.

68      Te nasprotujoče si trditve kažejo na to, da je utemeljitev tožečih strank, da jima Komisija pri zavrnitvi njunih podatkov v zvezi z izvozno ceno ni mogla očitati neposredovanja preglednice o izvozu v Unijo, umetna.

69      Čeprav Komisija teh podatkov o izvozu ni upoštevala, to namreč ni bilo samo zaradi neobstoja take preglednice, temveč dejansko zato – kot izhaja zlasti iz uvodnih izjav 32, 35 in 40 izpodbijane uredbe – ker je bila navedena institucija soočena s „temeljno nezanesljivostjo evidenc družbe“ ter nemožnostjo zanesljive opredelitve vrste in števila proizvodov, izvoženih v Unijo, zaradi česar na podlagi računov DDV, ki jih je družba HT izdala družbi TC, ni mogla določiti izvozne cene. Zadnjenavedene ugotovitve prav tako nikakor niso v protislovju s tem, da so bili po mnenju Komisije podatki v zvezi z normalno vrednostjo zanesljivi, saj so bili ti podatki – drugače od podatkov o izvozu – redno knjiženi v računovodskih izkazih družbe HT.

70      Poleg tega uredbe, na katere se tožeči stranki sklicujeta pri dokazovanju, da je Komisija odstopila od svoje običajne prakse v zvezi s prilagajanjem izvoznih cen, niso upoštevne, ker je treba zakonitost uredbe o uvedbi protidampinških dajatev presojati glede na pravna pravila in zlasti določbe osnovne uredbe, in ne na podlagi domnevne predhodne prakse odločanja Komisije (glej v tem smislu sodbo z dne 18. oktobra 2016, Crown Equipment (Suzhou) in Crown Gabelstapler/Svet, T‑351/13, neobjavljena, EU:T:2016:616, točka 107).

71      Kar zadeva, na drugem mestu, trditev tožečih strank v zvezi z domnevnim pomanjkanjem skrbnosti preiskovalcev pri evropskih uvoznikih in glede dokumentov, ki se nanašajo na te uvoznike, je treba najprej navesti, da se Komisija v nasprotju z zatrjevanjem tožečih strank ni nikoli zavezala, da bo pri teh uvoznikih zaradi določitve izvozne cene opravila preiskavo na kraju samem. Iz posebnega obvestila, ki je bilo tožečima strankama poslano skupaj z začasno uredbo, namreč izhaja, da se je ta institucija zgolj seznanila z njunim predlogom glede tega iz dopisa z dne 27. avgusta 2019, ki je v prilogi A 21 k tožbi.

72      Dalje, poleg tega, da tožeči stranki ne izpodbijata okoliščine, navedene v uvodni izjavi 33 izpodbijane uredbe, da so le trije uvozniki Unije privolili v sodelovanje s Komisijo, je treba navesti, da se je sporočeno število teh uvoznikov med preiskavo gibalo med osem, kot je razvidno iz dokumenta z dne 27. avgusta 2019 v prilogi A 21 k tožbi, in dvanajst v januarju 2020, kot je razvidno iz dokumentov iz priloge A 28 k tožbi.

73      Tako nihanje števila uvoznikov Unije pomeni – kot je Komisija potrdila na obravnavi – da je lahko ta upravičeno menila, da ni prepričana o zanesljivosti informacij, ki sta jih v zvezi s temi uvozniki predložili tožeči stranki, zato ji ni mogoče očitati niti tega, da jih ni upoštevala, niti tega, da pri teh uvoznikih ni ukrepala. Komisiji tako ni mogoče očitati, da je kršila določbe člena 6(4) osnovne uredbe.

74      Kar zadeva, na tretjem mestu, trditve v zvezi s kitajskimi carinskimi statističnimi podatki, so bile na eni strani iz preglednic z zbranimi carinskimi dokumenti razvidne nedoslednosti, ki jih Komisija izkazuje v prilogi B2 k odgovoru na tožbo. Zato sta tožeči stranki te preglednice spremenili, vendar preiskovalnih služb nista prepričali, ker teh podatkov ni bilo mogoče uskladiti z računovodskimi in davčnimi podatki tožečih strank. Na drugi strani je bila referenčna vrednost blaga v navedenih dokumentih izražena v kilogramih, skupni zneski plačil pa so bili izraženi v ameriških dolarjih, zato Komisija ni mogla opredeliti vrste in količine proizvodov, izvoženih v Unijo, ter zneskov na prodano enoto, ki pa so nujni za določitev izvozne cene. Nazadnje, ker gre deloma za dokumente družbe ND, ki ni povezana s tožečima strankama, Komisija ni mogla preveriti njihove verodostojnosti in posledično dokazne vrednosti.

75      Kar zadeva, nazadnje, očitek tožečih strank, da je Komisija kršila člen 18(3) osnovne uredbe, je treba poudariti, da je cilj člena 18 osnovne uredbe Komisiji omogočiti, da preiskavo nadaljuje, čeprav bi zainteresirane stranke zavrnile sodelovanje ali bi sodelovale nezadovoljivo. Stopnjo sodelovanja strank je treba presojati glede na pojem „potrebne informacije“ iz navedenega člena, saj morajo stranke, da bi se lahko štelo, da sodelujejo, Komisiji posredovati informacije, na podlagi katerih lahko ta institucija sprejme potrebne ugotovitve v okviru protidampinške preiskave, pri čemer se presoja „potrebnosti“ informacij opravi od primera do primera (glej v tem smislu sodbo z dne 14. decembra 2017, EBMA/Giant (China), C‑61/16 P, EU:C:2017:968, točki 53 in 55).

76      Tako je bilo že razsojeno, da se to, koliko si je zadevna stranka prizadevala predložiti določene informacije, ne odraža nujno v kakovosti predloženih informacij, v nobenem primeru pa ni edini odločilni element. Če torej Komisija na koncu ne pridobi zahtevanih informacij, ima torej pravico uporabiti dostopna dejstva, ki se nanašajo na zahtevane informacije (v zvezi s točko 6.8 protidampinškega sporazuma STO glej poročilo posebne skupine, pripravljeno v okviru STO in naslovljeno „Egipt – dokončni protidampinški ukrepi za uvoz jeklenih armaturnih palic s poreklom iz Turčije“, ki je bilo sprejeto 1. oktobra 2002, točka 7.242) (sodba z dne 4. marca 2010, Sun Sang Kong Yuen Shoes Factory/Svet, T‑409/06, EU:T:2010:69, točka 104).

77      Nazadnje, na podlagi ustaljene sodne prakse člen 18(3) osnovne uredbe določa, da kadar informacije, ki jih predloži zainteresirana stran, niso idealne v vseh pogledih, se vseeno ne smejo zanemariti, če pomanjkljivosti niso take, da bi povzročile pretirane težave pri doseganju razumno točnih ugotovitev, ter če so informacije na ustrezen način in pravočasno predložene, da so preverljive in da je zainteresirana stran delovala po svojih najboljših zmožnostih. Iz besedila tega člena je razvidno, da so štirje pogoji kumulativni. Če že torej ni izpolnjen samo eden od teh pogojev, te določbe ni mogoče uporabiti in zadevnih informacij zato ni mogoče upoštevati (glej sodbo z dne 19. marca 2015, City Cycle Industries/Svet, T‑413/13, neobjavljena, EU:T:2015:164, točka 120 in navedena sodna praksa).

78      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je Komisija iz razlogov, ki so bili že navedeni v točkah od 59 do 62 zgoraj, za določitev izvozne cene lahko utemeljeno uporabila člen 18(1) osnovne uredbe, ker so pomanjkljivi podatki, ki sta jih posredovali tožeči stranki, povzročili pretirane težave pri doseganju razumno točnih ugotovitev.

79      Iz zgoraj navedenega izhaja, da Komisija ni storila očitne napake pri presoji niti ni kršila člena 18(1) in (3) ter posledično člena 9(6) osnovne uredbe niti Priloge II(3) k protidampinškemu sporazumu STO, ker je v uvodnih izjavah od 29 do 41 izpodbijane uredbe v bistvu ugotovila, da je bila – ne glede na to, ali sta tožeči stranki ravnali po svojih najboljših zmožnostih – glavna težava med preiskavo neobstoj popolnih in preverljivih podatkov o izvoznih transakcijah, vključno v zvezi z izvoženimi izdelki, količinami in vrednostmi, zato je ta institucija menila, da teh podatkov ne more ustrezno in neodvisno preveriti, ter jih je v skladu s členom 18(1) osnovne uredbe v celoti zavrnila in uporabila dostopne podatke.

80      Nazadnje je treba ugotoviti, da zgolj sklicevanje na kršitev člena 2(6a), (8), (9), (10) in (11), člena 3 in člena 6 osnovne uredbe – poleg tega, da je splošno – ni zadosten dokaz o upoštevnosti trditve o kršitvi teh določb in zato o ugotovitvi kakršne koli nezakonitosti izpodbijane uredbe v zvezi s tem.

81      Zato je treba prvi in drugi del drugega tožbenega razloga zavrniti.

–       Tretji del drugega tožbenega razloga: kršitev členov 2 in 3, člena 6(6) in (8), člena 9(4) ter člena 18(1) in (3) osnovne uredbe in Priloge II(3) k protidampinškemu sporazumu STO

82      Tožeči stranki s tretjim delom drugega tožbenega razloga v bistvu trdita, da je Komisija s tem, da njunih podatkov ni uporabila za določitev normalne vrednosti, čeprav jih je štela za zanesljive, kršila člen 18(1) in (3) osnovne uredbe in Prilogo II(3) k protidampinškemu sporazumu STO ter člena 2 in 3, člen 6(6) in (8) ter člen 9(4) navedene uredbe. Dodajata, da Komisija ni zadostno pojasnila, zakaj teh podatkov ni upoštevala za določitev normalne vrednosti.

83      V zvezi s tem tožeči stranki navajata, da je Komisija odstopila od svoje običajne prakse, v skladu s katero se dostopni podatki uporabijo samo takrat, kadar podatki niso povsem preverljivi in zanesljivi.

84      Poudarjata, da je ta praksa skladna s sodno prakso STO.

85      Trdita, da Komisija ni zadostno pojasnila, zakaj ni izračunala normalne vrednosti, čeprav je imela zanesljive informacije v zvezi s tem, kot je razvidno iz uvodnih izjav 42 in 44 izpodbijane uredbe.

86      Tožeči stranki trdita, da bi Komisija njuno normalno vrednost lahko uporabila za primerjavo s cenami za izvoz v Unijo, njunimi računsko določenimi cenami za izvoz v Unijo ali vsaj z izvoznimi cenami, ki jih je uporabil edini sodelujoči proizvajalec, ki je bil vključen v vzorec, ali s cenami, ki so jih posredovali drugi proizvajalci izvozniki, ki so zahtevali posamezno preiskavo v skladu s členom 17(3) osnovne uredbe, ali druge zainteresirane strani.

87      Dodajata, da če bi se postopalo tako, bi bilo upoštevano, da sta med celotno preiskavo v celoti sodelovali s Komisijo, kar je poudarila tudi pooblaščenka za zaslišanje, Komisija pa tega ni izpodbijala.

88      Komisija te trditve prereka.

89      V zvezi s tem je treba uvodoma glede trditve tožečih strank iz točke 87 zgoraj poudariti, da je pooblaščenka za zaslišanje v prvotnem poročilu o zaslišanju z dne 17. septembra 2019 glede na prizadevanja tožečih strank sicer res menila, da opredelitev tožečih strank kot „nesodelujočih“, ker sta predložili napačne ali zavajajoče informacije, ni najboljša, in je zato zahtevala razjasnitev pogojev za uporabo člena 18 osnovne uredbe. Vendar se ista pooblaščenka za zaslišanje v drugem in zadnjem poročilu o zaslišanju z dne 7. februarja 2020 ni več opredelila do uporabe tega člena s strani Komisije, zato iz teh dveh dokumentov ni mogoče izpeljati nobenih posledic v zvezi s stopnjo sodelovanja tožečih strank.

90      Glede uredb, na katere se opirata tožeči stranki pri zatrjevanju obstoja domnevne prakse Komisije, v skladu s katero se dostopni podatki uporabijo le takrat, kadar niso povsem preverljivi in zanesljivi, je mogoče to trditev zavrniti že na podlagi sodne prakse, navedene v točki 70 zgoraj.

91      V zvezi s protidampinškim sporazumom STO in, natančneje, Prilogo II k temu sporazumu ter z njima povezano sodno prakso, ki je bila predmet pisnega vprašanja za odgovor na obravnavi, je treba poudariti, da jih je treba pri razlagi člena 18 osnovne uredbe kar najbolj upoštevati, ker je bila vsebina teh določb s tem členom prenesena v pravo Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 22. maja 2014, Guangdong Kito Ceramics in drugi/Svet, T‑633/11, neobjavljena, EU:T:2014:271, točka 40).

92      V zvezi s tem je treba poudariti, da je v točki 7.354 in naslednjih poročila posebne skupine STO z dne 16. novembra 2007, ES, o protidampinških ukrepih, ki se nanašajo na gojenega lososa (WT/DS 337/R), na katere se sklicujeta tožeči stranki, ta posebna skupina, ko so Evropske skupnosti zavrnile dokaz v zvezi z določitvijo normalne vrednosti, poudarila, da bi moral preiskovalni organ na podlagi člena 6.8 protidampinškega sporazuma STO in odstavka 3 Priloge II k temu sporazumu od informacij, ki mu jih predložijo stranke, uporabiti tiste, „ki jih je mogoče preveriti“.

93      Posebna skupina STO je poleg tega v zadevi Združene države Amerike – protidampinški ukrepi, ki se nanašajo na jekleno pločevino s poreklom iz Indije (WT/DS 206/R), na katero se prav tako sklicujeta tožeči stranki, v točki 7.60 in naslednjih svojega poročila v bistvu menila, da si morajo preiskovalni organi kar najbolj prizadevati uporabljati podatke, ki jim jih posredujejo stranke, saj je eden od temeljnih ciljev protidampinškega sporazuma STO, da objektivne ugotovitve karseda temeljijo na dejstvih.

94      Vendar je posebna skupina STO v točkah 7.62 in 7.64 navedenega poročila navedla, da ni mogoče ugotoviti, da bi preiskovalni organ moral uporabiti informacije, ki jih na primer ni mogoče preveriti ali niso bile predložene pravočasno, ali pa bi jih moral uporabiti ne glede na težave, ki zaradi tega nastanejo.

95      Kot je poleg tega na obravnavi navedla Komisija – tožeči stranki pa ji nista ugovarjali – je treba poudariti, da se zadevi, v katerih sta bili izdani ti poročili STO, razlikujeta od obravnavane zadeve, ker v navedenih zadevah glavna težava preiskovalcev ni bila – kot v obravnavani zadevi – določitev izvozne cene zaradi neposredovanja vsakršnih zanesljivih podatkov o izvozu, med drugim glede vrste izvoženega blaga in njegove cene, temveč določitev normalne vrednosti.

96      Iz teh dveh poročil izhaja, da čeprav si mora organ, pristojen za preiskavo, načeloma prizadevati za uporabo informacij, ki jih predložijo stranke in ki so preverljive, mora to početi v okviru mogočega. To pomeni, da je dopustno, da ta organ ne upošteva informacij, ki lahko nazadnje privedejo do rezultatov, ki ne omogočajo sprejetja razumno točnih ugotovitev.

97      V okviru obravnavane zadeve pa bi bilo vsakršno določanje normalne vrednosti brezpredmetno, saj brez možnosti določitve izvozne cene, ki se nanaša na tožeči stranki – kot izhaja iz točk od 56 do 81 zgoraj – ne bi bilo mogoče določiti nobene stopnje dampinga.

98      Te ugotovitve ne omaje trditev tožečih strank, da bi bilo njuno normalno vrednost mogoče ugotoviti tako, da bi jo primerjali z računsko določeno izvozno ceno za druge proizvajalce. Kot je namreč na obravnavi poudarila Komisija, bi se pri uporabi take metode brez vsakršne gotovosti glede identitete in količine vrste izvoženih proizvodov – kot izhaja iz točke 69 zgoraj – neizogibno primerjale vrednosti, ki se ne ujemajo in so zato asimetrične, zato končne ugotovitve o stopnji dampinga ne bi bile razumno pravilne.

99      V zvezi z očitkom, da Komisija ni zadostno obrazložila razlogov, iz katerih ni izračunala normalne vrednosti, je treba poudariti, da je Splošno sodišče že razsodilo, da mora obrazložitev, ki se zahteva s členom 296 PDEU, jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je sporni akt izdala, tako da se lahko zainteresirane osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa, da lahko branijo svoje pravice, in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor. Vendar pa se ne zahteva, da se v obrazložitvi podrobno navedejo vse upoštevne dejanske in pravne okoliščine, ker je treba vprašanje, ali obrazložitev ustreza zahtevam iz člena 296 PDEU, presojati ne samo glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na njegov okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (glej sodbo z dne 10. oktobra 2012, Shanghai Biaowu High-Tensile Fastener in Shanghai Prime Machinery/Svet, T‑170/09, neobjavljena, EU:T:2012:531, točka 126 in navedena sodna praksa). Poleg tega je treba obrazložitev izpodbijane uredbe presojati ob upoštevanju zlasti informacij, ki so bile sporočene tožeči stranki, in pripomb, ki jih je ta predložila v upravnem postopku (sodba z dne 4. marca 2010, Sun Sang Kong Yuen Shoes Factory/Svet, T‑409/06, EU:T:2010:69, točka 150). Natančneje, ne zahteva se, da se v obrazložitvi uredb s protidampinškega področja navedejo vsi – včasih zelo številni in zapleteni – dejanski in pravni elementi, ki se obravnavajo, ker spadajo te uredbe v sistemski okvir vseh ukrepov, katerih del so. V zvezi s tem zadošča, da je razlogovanje institucij iz uredb jasno in nedvoumno razvidno (glej v tem smislu sodbo z dne 15. oktobra 1998, Industrie des poudres sphériques/Svet, T‑2/95, EU:T:1998:242, točka 357).

100    V zvezi s tem je treba navesti, da je v nasprotju z zatrjevanjem tožečih strank na podlagi razlogov, ki jih je Komisija navedla v izpodbijani uredbi, mogoče ugotoviti, zakaj po njenem mnenju podatki o normalni vrednosti ne predstavljajo niti polovice potrebnih informacij za določitev stopnje dampinga.

101    Kot je namreč Komisija jasno in nedvoumno navedla v uvodni izjavi 42 izpodbijane uredbe, je bila določitev normalne vrednosti v tej zadevi brezpredmetna, ker informacije, sporočene za določitev izvozne cene, ki je temeljni element pri določitvi stopnje dampinga, niso bile zanesljive, saj jih ni bilo mogoče preveriti.

102    Poleg tega je treba ugotoviti, da sta tožeči stranki na podlagi te obrazložitve lahko ugotovili, zakaj Komisija v obravnavanem primeru ni določila njune normalne vrednosti, ta obrazložitev pa jima je omogočala tudi izpodbijanje zakonitosti te odločitve, kot je razvidno iz trditev, navedenih zlasti v okviru tega tožbenega razloga. Taka obrazložitev prav tako omogoča sodišču Unije, da opravi nadzor nad zakonitostjo izpodbijane uredbe.

103    Nazadnje je treba iz istih razlogov, kot so navedeni v točki 80 zgoraj, zavrniti zatrjevano kršitev členov 2 in 3, člena 6(6) in (8) ter člena 9(4) osnovne uredbe.

104    Na podlagi navedenega je treba tretji del drugega tožbenega razloga in posledično drugi tožbeni razlog v celoti zavrniti.

[…] (ni prevedeno)

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Družbama Zhejiang Hangtong Machinery Manufacture Co. Ltd in Ningbo Hi-Tech Zone Tongcheng Auto Parts Co. Ltd se naloži plačilo stroškov.

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 6. julija 2022.

Podpisi

*      Jezik postopka: angleščina.

1      Navedene so le točke zadevne sodbe, za katere Splošno sodišče meni, da je njihova objava koristna.