(1)

Ali je v skladu s pravico do poštenega sojenja, ki je v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) priznana kot splošno pravno načelo, ter s splošnimi načeli pravne varnosti, sorazmernosti in varstva legitimnih pričakovanj praksa davčne uprave države članice, v skladu s katero v okviru naknadnega preverjanja napovedi davčnega zavezanca za odmero davka – ne da bi se ugotovila kršitev konkretne računovodske določbe ali materialnopravnega pravila o davku, ki je predmet davčnega inšpekcijskega nadzora, s strani davčnega zavezanca in ne da bi se spremenil znesek plačljivega davka glede na znesek, ki je naveden v napovedi za odmero davka za leta, na katera se nanaša gospodarska dejavnost – davčna uprava obstoj razlike davka v breme davčnega zavezanca brez obrazložitve ugotovi zgolj zato, ker ta pri pripravi svoje napovedi za odmero od računovodskih načel iz zakona te države članice o računovodstvu ni upošteval tistih dveh davčnih načel, upoštevanje katerih je zahtevala davčna uprava, temveč je to napoved ob uporabi svoje diskrecijske pravice pripravil na podlagi drugih načel, ki so po njegovem mnenju urejala računovodstvo njegove gospodarske dejavnosti?

(2)

Ali je mogoče člen 2(3) in člen 31 Direktive 78/660/EGS (Četrta direktiva) (1) glede na pravico do poštenega sojenja, priznano v členu 47 Listine, in splošna načela pravne varnosti, sorazmernosti in varstva legitimnih pričakovanj, ki so kot splošna načela določena v pravu Unije, razlagati tako, da mora davčna uprava, če v primeru gospodarske dejavnosti, ki se nanaša na različna poslovna leta, računovodska načela, ki jih je izbral davčni zavezanec, nadomesti z drugimi računovodskimi načeli in posledično spremeni vknjižbo, ki vpliva tudi na napovedi za odmero davka za sosednji leti, svoj davčni inšpekcijski nadzor razširiti tudi na ti poslovni leti, na kateri se nanaša gospodarska dejavnost in na kateri torej vplivajo ugotovitve davčne uprave za obdobje, ki je predmet davčnega inšpekcijskega nadzora? Ali mora davčna uprava pri naknadnem preverjanju napovedi davčnega zavezanca za odmero pri poslovnem letu, ki je predmet pregleda, upoštevati postavke, spremenjene z dodatno napovedjo za odmero davka, ki se nanaša na predhodno leto, zaradi česar je davčni zavezanec, ker je davek plačal pred datumom zapadlosti, preplačal davek, ali pa je z navedenimi načeli in prepovedjo zlorabe pravice iz člena 54 Listine skladno, da davčna uprava obstoj davčnega dolga davčnega zavezanca ugotovi, čeprav je ta preplačal davek?

(3)

Ali je sorazmerno, da se izbira morebiti nepravilne računovodske metode kaznuje z razglasitvijo obstoja razlike davka, opredeljene kot davčni dolg, poleg tega pa se naložita davčna globa – čeprav le v višini 10 odstotkov – in dodatek za zamudo, čeprav je bil davek, ki je predmet spora, plačan pred zapadlostjo ter je bil skozi celoten postopek in vse do njegovega konca kot preplačani znesek na tekočem računu tožeče stranke pri davčni upravi in torej ni bilo nikakršne izgube prihodka za državni proračun ter ni indicev za zlorabo?

(4)

Ali je mogoče načelo (varstva) legitimnih pričakovanj razlagati tako, da je njegova objektivna podlaga, to je pričakovanje davčnega zavezanca v zvezi z računovodsko obravnavo utemeljena, če je davčna uprava predhodno izvedla kakršen koli nadzor pri davčnem zavezancu, v okviru katerega je tudi brez posebne odločbe ali s konkludentnim ravnanjem ugotovila, da sta bila predložitev in vodenje dokazil, poslovnih knjig in evidenc skladna s predpisi, ali pa se lahko davčni zavezanec na načelo legitimnih pričakovanj sklicuje le, če davčna uprava naknadno pregleda davčne napovedi za odmero davka, ki povzročijo zaključitev obdobij in to preverjanje razširi na vse vrste davkov in izrecno odobri računovodsko ravnanje davčnega zavezanca? Ali davčna uprava ravna v skladu z načeloma pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj, če v poznejši odločbi računovodskim nepravilnostim pripiše davčnopravne posledice, tako da s sklicevanjem na formalnost ali nepopolnost predhodnega davčnega inšpekcijskega nadzora ali neobstoj izrecne odobritvene izjave ne prizna, da je tožeča stranka utemeljeno pričakovala, da je bilo njeno računovodsko ravnanje pravilno?