–

za C in B P. H. Hillen, advocaat,

–

za X C. F. Wassenaar, advocaat,

–

za nizozemsko vlado K. Bulterman in P. Huurnink, agentki,

–

za Evropsko komisijo A. Azéma, C. Cattabriga in G. Wils, agenti,

1

Predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago člena 15 Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (UL 2008, L348, str. 98), členov 9 in 21 Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (UL 2013, L 180, str. 96) ter členov 6 in 28 Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (UL 2013, L 180, str. 31) v povezavi s členi 6, 24 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

2

Ta predloga sta bila vložena v okviru sporov med osebami B, C in X, državljani tretjih držav, na eni strani ter Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (državni sekretar za pravosodje in varnost, Nizozemska, v nadaljevanju: državni sekretar) na drugi strani glede zakonitosti ukrepov pridržanja, ki se nanašajo na te tri osebe.

3

Člen 1 Direktive 2008/115, naslovljen „Predmet urejanja“, določa:

„Ta direktiva določa skupne standarde in postopke, ki se uporabljajo v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, v skladu s temeljnimi pravicami kot splošnimi načeli prava [Unije] in mednarodnega prava, vključno z obveznostmi, ki se nanašajo na zaščito beguncev in človekove pravice.“

4

Člen 3 te direktive, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:

„Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

5

Člen 4 navedene direktive, naslovljen „Ugodnejše določbe“, v odstavku 3 določa:

„Ta direktiva ne vpliva na pravico držav članic, da sprejmejo ali ohranijo določbe, ki so ugodnejše za osebe, za katere se uporabljajo, če so takšne določbe združljive s to direktivo.“

6

Člen 15 iste direktive, naslovljen „Pridržanje“, določa:

„1.   Razen če v določenem primeru ni možno učinkovito uporabiti drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov, lahko države članice pridržijo državljana tretje države, ki je v postopku vračanja, le, da pripravijo vrnitev in/ali izvedejo postopek odstranitve, zlasti če:

Obdobje pridržanja je kar se da kratko in traja le toliko časa, kolikor trajajo postopki za ureditev odstranitve, ti pa se izvedejo skrbno.

2.   Pridržanje odredijo upravni ali sodni organi.

Odredba mora biti pisna, v njej morajo biti navedeni dejanski in pravni razlogi.

Če so pridržanje odredili upravni organi, države članice:

Če je pridržanje nezakonito, se zadevnega državljana tretje države nemudoma izpusti.

3.   V vsakem primeru se na zahtevo zadevnega državljana tretje države ali po uradni dolžnosti pridržanje pregleda v razumnih časovnih presledkih. V primeru podaljšanja pridržanja pregled nadzira sodni organ.

4.   Kadar s pravnega vidika ali iz drugih razlogov ni več upravičeno pričakovati odstranitve ali ker pogoji iz odstavka 1 niso več izpolnjeni, pridržanje ni več upravičeno in zadevna oseba se nemudoma izpusti.

5.   Pridržanje traja, dokler so izpolnjeni pogoji iz odstavka 1 in kolikor je to potrebno, da se zagotovi uspešna odstranitev. Vsaka država članica določi omejeno obdobje pridržanja, ki ne sme presegati šestih mesecev.

6.   Države članice ne smejo podaljšati obdobja iz odstavka 5, razen za omejeno obdobje, ki v skladu z nacionalno zakonodajo ne sme presegati dvanajst mesecev, kadar obstaja verjetnost, da bo postopek odstranitve kljub vsem ustreznim prizadevanjem trajal dlje zaradi:

7

Člen 1 Direktive 2013/33, naslovljen „Namen“, določa:

„Namen te direktive je določiti standarde za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito […] v državah članicah.“

8

Člen 2 te direktive, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:

„Za namene te direktive:

[…]

9

Člen 8 te direktive, naslovljen „Pridržanje“, določa:

„1.   Države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker je prosilec v skladu z Direktivo 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite [(UL 2013, L 180, str. 60)].

2.   Kadar se izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, lahko države članice prosilca pridržijo, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa.

3.   Prosilca se sme pridržati le:

Razlogi za pridržanje se opredelijo v nacionalnem pravu.

4.   Države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu.“

10

Člen 9 iste direktive, naslovljen „Jamstva za pridržane prosilce“, določa:

„1.   Prosilca se pridrži za čim krajše obdobje in se ga obdrži v pridržanju le tako dolgo, dokler veljajo razlogi iz člena 8(3).

Upravni postopki v zvezi z razlogi za pridržanje iz člena 8(3) se skrbno izvršujejo. Zamude v upravnih postopkih, ki jih ni mogoče pripisati prosilcu, ne upravičujejo nadaljevanja pridržanja.

2.   Pridržanje prosilcev pisno odredijo sodni ali upravni organi. V ukrepu za pridržanje se navedejo dejanski in pravni razlogi, ki so podlaga za pridržanje.

3.   Kadar pridržanje odredijo upravni organi, države članice zagotovijo hitro sodno preučitev zakonitosti pridržanja, ki se opravi po uradni dolžnosti in/ali na zahtevo prosilca. Pri preučitvi po uradni dolžnosti se o taki preučitvi odloči čim hitreje po začetku pridržanja. Pri preučitvi na zahtevo prosilca se odloči čim hitreje po začetku ustreznih postopkov. V ta namen države članice v nacionalnem pravu določijo obdobje, v katerem se opravi sodna preučitev po uradni dolžnosti in/ali sodna preučitev na zahtevo prosilca.

Kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, se zadevnega prosilca nemudoma izpusti.

4.   Pridržane prosilce se nemudoma pisno in v jeziku, ki ga razumejo ali za katerega se razumno domneva, da ga razumejo, obvesti o razlogih za pridržanje in o postopkih za izpodbijanje ukrepa za pridržanje, določenih v nacionalnem pravu, kakor tudi o možnosti, da zahtevajo brezplačno pravno pomoč in zastopanje.

5.   Pridržanje v razumnih časovnih presledkih pregleda sodni organ po uradni dolžnosti in/ali na zahtevo zadevnega prosilca, zlasti kadar traja pridržanje dalj časa, se pojavijo relevantne okoliščine ali so dostopne nove informacije, ki lahko vplivajo na zakonitost pridržanja.

6.   Države članice v primeru sodne preučitve ukrepa za pridržanje iz odstavka 3 zagotovijo, da imajo prosilci dostop do brezplačne pravne pomoči in zastopanja. To vključuje vsaj pripravo zahtevanih procesnih dokumentov in sodelovanje na obravnavi pred sodnimi organi v imenu prosilca.

[…]“.

11

Člen 21 Direktive 2013/33, naslovljen „Splošno načelo“, določa:

„Države članice pri prenosu te direktive v nacionalno pravo upoštevajo poseben položaj ranljivih oseb, kot so mladoletniki […]“.

12

Člen 1 Uredbe št. 604/2013, naslovljen „Predmet urejanja“, določa:

„V tej uredbi so določena merila in mehanizmi za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva […].“

13

Člen 6 te uredbe, naslovljen „Zaščitni ukrepi za mladoletnike“, v odstavku 1 določa:

„Pri izvajanju vseh postopkov iz te uredbe je primarna skrb držav članic največja korist otroka.“

14

Člen 28 te uredbe, naslovljen „Pridržanje“, določa:

„1.   Države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi.

2.   Kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.

3.   Pridržanje traja čim manj časa in ne sme trajati dlje, kot je razumno potrebno za skrbno izvedbo potrebnih upravnih postopkov vse do izvršitve predaje v skladu s to uredbo.

Kadar je oseba pridržana v skladu s tem členom, rok za predložitev zahteve za sprejem ali ponovni sprejem ni daljši od enega meseca od vložitve prošnje. Država članica, ki izvaja postopek v skladu s to uredbo, v takih primerih zaprosi za nujen odgovor. Tak odgovor se poda v dveh tednih od prejema prošnje. Če v dveh tednih odgovora ni, je to enakovredno sprejetju zahteve in posledica tega je obveznost sprejema ali ponovnega sprejema osebe, vključno z obveznostjo zagotovitve ustrezne ureditve za prihod.

Kadar je oseba pridržana v skladu s tem členom, se njena predaja iz države članice, ki daje zahtevo, v odgovorno državo članico izvede, kakor hitro je to praktično izvedljivo, najpozneje pa v šestih tednih po tem, ko je druga država članica implicitno ali eksplicitno odobrila zahtevo za sprejetje ali ponovno sprejetje zadevne osebe […]

Kadar država članica, ki daje zahtevo, zahteve za sprejem ali ponovni sprejem ne predloži v predpisanem roku ali če se predaja ne izvede v navedenem roku šestih tednov iz tretjega pododstavka, oseba več ne sme biti pridržana. […]

4.   Kar zadeva pogoje za pridržanje in zaščitne ukrepe, ki veljajo za pridržane osebe, se zaradi omogočanja postopkov predaje v odgovorno državo članico uporabljajo členi 9, 10 in 11 [Direktive 2013/33].“

15

Člen 59(1)(a) wet tot algehele herziening van de Vreemdelingenwet (Vreemdelingenwet 2000) (zakon o tujcih iz leta 2000) z dne 23. novembra 2000 (Stb., 2000, št. 495), kakor je bil spremenjen z učinkom od 31. decembra 2011 zaradi prenosa Direktive 2008/115 v nizozemsko pravo (v nadaljevanju: Vw), določa, da lahko državni sekretar tujca, ki prebiva nezakonito, če to zahteva interes javnega reda ali javna varnost, pridrži zaradi njegove odstranitve z nizozemskega ozemlja.

16

Člen 59a Vw določa, da se lahko tujci, za katere se uporablja Uredba št. 604/2013, ob upoštevanju člena 28 te uredbe pridržijo zaradi njihove predaje državi članici, odgovorni za obravnavanje njihove prošnje za mednarodno zaščito, ki je bila vložena na nizozemskem ozemlju.

17

Člen 59b Vw določa, da je mogoče nekatere tujce, ki so zaprosili za dovoljenje za prebivanje, pridržati, če je to potrebno za ugotovitev identitete oziroma državljanstva prosilca ali za ugotovitev drugih elementov, potrebnih za presojo prošnje, zlasti če obstaja nevarnost izogibanja.

18

Člen 91(2) Vw določa:

„Če [Raad van State (državni svet), ki odloča v pritožbenem postopku], meni, da navajani očitek ne more povzročiti razglasitve ničnosti, se lahko v obrazložitvi svoje odločbe omeji na to presojo.“

19

Člen 94 Vw določa:

„1.   Če [državni sekretar] sprejme odločbo, s katero odredi ukrep odvzema prostosti iz členov […] 59, 59a in 59b, o tem obvesti [pristojno sodišče] najpozneje osemindvajseti dan po vročitvi te odločbe, razen če je tujec že sam vložil tožbo. Takoj ko je sodišče obveščeno, se šteje, da je tujec vložil tožbo zoper odločbo, s katero je naložen ukrep odvzema prostosti. Tožba se nanaša tudi na priznanje odškodnine.

[…]

4.   Sodišče takoj določi datum obravnave. Obravnava poteka najpozneje štirinajsti dan po prejemu tožbe ali obvestila. […]

[…]

6.   Če sodišče, ki odloča, meni, da je uporaba ali izvršitev zadevnega ukrepa v nasprotju s tem zakonom, ali če po tehtanju vseh zadevnih interesov meni, da ta ukrep ni utemeljen, tožbi ugodi. V tem primeru sodišče odredi odpravo ukrepa ali spremembo načina njegove izvršitve.

[…]“.

20

Člen 8:69 wet houdende algemene regels van bestuursrecht (Algemene wet bestuursrecht) [zakon o splošnih pravilih upravnega prava (splošni zakon o upravnem pravu)] z dne 4. junija 1992 (Stb. 1992, št. 315), v različici, ki se uporablja za spora o glavni stvari (v nadaljevanju: Awb), določa:

„1.   Sodišče, ki mu je predložena zadeva, odloča na podlagi tožbe, predloženih dokazov, pripravljalnih ukrepov in obravnave.

2.   Sodišče po uradni dolžnosti dopolni pravne razloge.

3.   Sodišče sme po uradni dolžnosti dopolniti dejansko stanje.“

21

Člen 8:77 Awb določa:

„1.   V pisni odločbi se navedejo:

[…]

b. razlogi za sprejeto odločitev;

[…]“.

22

B, alžirski državljan, je izrazil namero, da na Nizozemskem vloži prošnjo za mednarodno zaščito. Državni sekretar ga je z odločbo z dne 3. junija 2019 pridržal na podlagi člena 59b Vw, zaradi ugotovitve njegove identitete in ugotovitve elementov, potrebnih za presojo te prošnje.

23

B je zoper to odločbo vložil tožbo pri rechtbank Den Haag, zittingsplaats ’s-Hertogenbosch (sodišče v Haagu, ki zaseda v ’s‑Hertogenboschu, Nizozemska).

24

To sodišče je s sodbo z dne 18. junija 2019, ne da bi se izreklo o tožbenih razlogih, navedenih v utemeljitev tožbe, tožbi ugodilo iz razloga, ki ga B ni navedel, in sicer, da državni sekretar ni ravnal z vso potrebno skrbnostjo. Navedeno sodišče je zato odredilo odpravo ukrepa pridržanja B in mu prisodilo odškodnino.

25

C je državljan Sierre Leone. Državni sekretar ga je z odločbo z dne 5. junija 2019 na podlagi člena 59a Vw pridržal zaradi njegove predaje Italiji v skladu z Uredbo št. 604/2013.

26

C je zoper to odločbo vložil tožbo pri rechtbank Den Haag, zittingsplaats ’s-Hertogenbosch (sodišče v Haagu, ki zaseda v ’s‑Hertogenboschu).

27

To sodišče je s sodbo z dne 19. junija 2019 tožbene razloge, ki jih je navedel C, zavrnilo, vendar je tej tožbi ugodilo, ker naj državni sekretar predaje Italiji ne bi organiziral z vso potrebno skrbnostjo. Navedeno sodišče je zato odredilo odpravo ukrepa pridržanja C in mu prisodilo odškodnino.

28

Državni sekretar je zoper sodbi, navedeni v točkah 24 in 27 te sodbe, vložil pritožbo pri Raad van State (državni svet, Nizozemska). To sodišče želi, da se Sodišče izreče o tezi, ki jo zagovarjata B in C ter nekatera nizozemska sodišča, to je, da pravo Unije sodiščem nalaga, da po uradni dolžnosti preizkusijo vse pogoje, ki jih mora ukrep pridržanja izpolnjevati, da je zakonit.

29

Predložitveno sodišče v zvezi s pravom Unije najprej ugotavlja, da sta B in C ob pridržanju zakonito prebivala na Nizozemskem. Čeprav to sodišče zato meni, da so upoštevna pravila na področju pridržanja tista iz Direktive 2013/33 in Uredbe št. 604/2013, želi, da se v okviru preučitve postavljenega vprašanja poleg tega upošteva Direktiva 2008/115.

30

Navedeno sodišče nato pojasnjuje, da vsako pridržanje, določeno v teh instrumentih prava Unije, na Nizozemskem spada v okvir prava upravnega postopka, ki nizozemskim sodiščem načeloma ne dovoljuje, da po uradni dolžnosti preizkusijo, ali zadevni ukrep pridržanja izpolnjuje pogoje zakonitosti, na kršitev katerih se zadevna oseba ni sklicevala. Edina izjema od tega načela naj bi se nanašala na nadzor spoštovanja pravil javnega reda, kot so pravila o pristojnosti in dostopu do sodnega varstva.

31

Predložitveno sodišče ugotavlja, da so pogoji za zakonitost ukrepa pridržanja državljana tretje države številni. Ti naj bi se nanašali zlasti na ustavitev zadevne osebe, preverjanje njene identitete, državljanstvo in njeno pravico do prebivanja, na pravico do konzularne, pravne in jezikovne pomoči zadevni osebi, na njeno pravico do obrambe, na obstoj nevarnosti pobega ali izogibanju nadzora, pričakovanje odstranitve ali njene predaje, na skrbnost, ki jo je izkazal državni sekretar, podpis in datum sprejetja tega ukrepa pridržanja ter na vprašanje, ali je navedeni ukrep pridržanja skladen z načelom sorazmernosti.

32

To sodišče meni, da iz prava Unije ne izhaja obveznost preizkusa vseh teh pogojev po uradni dolžnosti. Iz sodbe z dne 7. junija 2007, van der Weerd in drugi (od C‑222/05 do C‑225/05, EU:C:2007:318), naj bi izhajalo, da pravo Unije sodišču ne nalaga, da mora v okviru postopka v zvezi z zakonitostjo upravnega akta po uradni dolžnosti preizkusiti spoštovanje pravil tega prava, razen če ta pravila v pravnem redu Unije zasedajo mesto, primerljivo s pravili javnega reda, ali če stranke v zadevnem postopku ne morejo uveljavljati tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev navedenega prava. Po mnenju navedenega sodišča pa pogoji na področju pridržanja niso istega ranga kot nacionalna pravila javnega reda, na Nizozemskem pa lahko tuji državljan uveljavlja razloge, ki se nanašajo na kršitev pogojev za zakonitost ukrepa pridržanja, ki se nanj nanaša.

33

Na podlagi načela procesne avtonomije naj bi imele države članice pravico nacionalnim sodiščem prepovedati, da v okviru sodnega nadzora nad ukrepi pridržanja, sprejetimi v zvezi z državljani tretjih držav, po uradni dolžnosti izpostavijo dejstva ali razloge.

34

Ta prepoved naj ne bi kršila načela učinkovitosti, saj imajo ti državljani tretjih držav hiter in brezplačen dostop do sodnega varstva in lahko uveljavljajo vse razloge, ki jih želijo.

35

Navedena prepoved naj tudi ne bi kršila načela enakovrednosti. Predložitveno sodišče v zvezi s tem navaja, da se njegova razlaga obsega člena 8:69(2) in (3) Awb nanaša na vse upravne postopke, in ne posebej na tiste v zvezi z ukrepi pridržanja. V skladu s to razlago naj bi odstavek 2 tega člena pomenil, da mora sodišče tožbene razloge, ki jih uveljavlja pravni subjekt, pravno oblikovati, odstavek 3 navedenega člena pa, da sodišče lahko ne sledi dejstvom, kot so jih predstavile stranke. Vendar naj bi se od strank zahtevalo, da predložijo dokaze prima facie, sodišče pa bi lahko nato poskušalo dopolniti te dokaze, na primer s pozivom pričam.

36

Predložitveno sodišče dodaja, da je jamstva, ki jih za področje pridržanja posebej določajo Direktiva 2008/115, Direktiva 2013/33 in Uredba 604/2013, nizozemski zakonodajalec uveljavil zlasti v členu 94 Vw. Ta določba naj bi namreč zagotavljala, da je vsak ukrep pridržanja predmet sodnega nadzora.

37

V teh okoliščinah je Raad van State (državni svet) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je s pravom Unije, natančneje s členom 15(2) [Direktive 2008/115] in členom 9 [Direktive 2013/33] v povezavi s členom 6 [Listine], od sodišča zahtevan preizkus po uradni dolžnosti v tem smislu, da je to dolžno na lastno pobudo (ex officio) presoditi, ali so izpolnjeni vsi pogoji za pridržanje, vključno s pogoji, v zvezi s katerimi tujec ni izpodbijal, da so izpolnjeni, čeprav je za to imel možnost?“

38

X je maroški državljan, rojen leta 1973. Državni sekretar ga je z odločbo z dne 1. novembra 2020 pridržal na podlagi člena 59(1)(a) Vw, ki je del določb, s katerimi je bila Direktiva 2008/115 prenesena v nizozemsko pravo. Ta ukrep pridržanja naj bi bil upravičen z varstvom javnega reda, saj naj bi obstajala nevarnost, da bi se X izognil nadzoru in oviral svojo odstranitev.

39

Rechtbank Den Haag, zittingsplaats ’s-Hertogenbosch (sodišče v Haagu, ki zaseda v ’s-Hertogenboschu) je s sodbo z dne 14. decembra 2020 zavrnilo tožbo, ki jo je X vložil zoper ta ukrep pridržanja.

40

X je 8. januarja 2021 pri rechtbank Den Haag, zittingsplaats ’s‑Hertogenbosch (sodišče v Haagu, ki zaseda v ’s-Hertogenboschu) vložil tožbo zoper ohranitev istega ukrepa pridržanja. V utemeljitev tožbe je navedel nemožnost odstranitve v razumnem roku.

41

Predložitveno sodišče pojasnjuje, da mora zakonitost te ohranitve presoditi le za obdobje od 8. decembra 2020. Zakonitost pridržanja X v obdobju pred tem datumom naj bi bila namreč presojena v njegovi sodbi z dne 14. decembra 2020.

42

To sodišče želi dobiti pojasnila v zvezi z zahtevami, ki izhajajo iz prava Unije, glede intenzivnosti sodnega nadzora nad zakonitostjo ukrepov pridržanja.

43

V zvezi s tem navedeno sodišče navaja, da tožbe, ki jih državljani tretjih držav vložijo zoper ukrepe pridržanja, ki jih je sprejel državni sekretar, spadajo v okvir nizozemskega upravnega prava in da člen 8:69 (1) Awb zavezuje sodišča, ki odločajo o takih tožbah, da odločajo na podlagi teh tožb, predloženih dokazov, pripravljalnih ukrepov in obravnave.

44

Tako pravilo naj bi bilo sicer niansirano z odstavkoma 2 in 3 tega člena, v skladu s katerima sodišče po uradni dolžnosti dopolni pravne razloge in lahko po uradni dolžnosti dopolni dejansko stanje. Raad van State (državni svet) pa naj bi vseeno sprejel posebej strogo razlago teh odstavkov, v skladu s katero je edina pristojnost za preizkus po uradni dolžnosti, ki jo imajo sodišča, nadzor nad spoštovanjem pravil o pristojnosti, dostopu do sodnega varstva in pravici do poštenega sojenja. Tako naj bi bilo v okviru vsebinskega preizkusa zakonitosti ukrepa pridržanja sodiščem prepovedano, da po uradni dolžnosti izpostavijo pravne ali dejanske elemente. Ta prepoved naj bi veljala tudi, če je zadevna oseba ranljiva oseba, kot je mladoletnik.

45

Predložitveno sodišče navaja, da v primerih, ko sodišče, ki obravnava tožbo, vloženo zoper ukrep pridržanja, kljub temu po uradni dolžnosti izpostavi dejanske ali pravne elemente, državni sekretar sistematično vloži pritožbo zoper sodbo pri Raad van State (državni svet), ki ji je vedno ugodeno.

46

Predložitveno sodišče pojasnjuje, da ima v obravnavanem primeru za obdobje od 8. decembra 2020 na voljo poročilo o razgovoru v dolžini pol strani in poročilo o spremljanju z dne 8. januarja 2021 v obliki obrazca, v katerem so navedeni konkretni ukrepi, ki so jih nizozemski organi sprejeli za izvedbo odstranitve zadevne osebe.

47

To sodišče meni, da je iz tako skopega spisa nemogoče razbrati vsa upoštevna dejstva za presojo, ali je ohranitev ukrepa pridržanja zakonita. Navaja, da želi v zadevi v glavni stvari zlasti izvedeti, ali so nizozemski organi ustrezno preučili možnost uporabe manj prisilnega ukrepa. Želelo naj bi tudi izvedeti, katere storitve obstajajo v centru za pridržanje, da bi X pomagale, da se spopade s patologijo odvisnosti, za katero trpi, in ki jo je navedel v tožbi.

48

Ker predložitveno sodišče ni pristojno za to, da po uradni dolžnosti preuči take elemente, meni, da je prikrajšano za možnost presoje zakonitosti ohranitve zadevnega ukrepa pridržanja glede na vse upoštevne elemente. Za tak položaj bi bilo mogoče šteti, da ni združljiv s temeljno pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 47 Listine, in sicer še toliko bolj, ker ni mogoče vložiti pritožbe zoper sodbe, ki se nanašajo na ohranitev ukrepov pridržanja. Da bi bilo sodno varstvo v takih zadevah učinkovito, bi moralo biti po mnenju tega sodišča sodišče zmožno v celoti zagotoviti spoštovanje temeljne pravice do svobode iz člena 6 Listine.

49

Navedeno sodišče še poudarja, da je v zvezi z obveznostjo obrazložitve iz člena 8:77(1)(b) Awb določena izjema v členu 91(2) Vw, in sicer se lahko Raad van State (državni svet), ki odloča o pritožbah zoper sodbe v zvezi s pridržanjem, izreče s skrajšano obrazložitvijo, v kateri je v bistvu navedeno samo to, da zadevna oseba ni navedla tehtnih očitkov.

50

Po mnenju predložitvenega sodišča taka izjema zadevnim osebam odvzema pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Člen 47 Listine bi bilo treba po njegovem mnenju razlagati tako, da dostop do sodnega varstva na področju prava tujcev vključuje tudi pravico do vsebinsko obrazložene odločbe sodišča, ki odloča na drugi in zadnji stopnji.

51

V teh okoliščinah je rechtbank Den Haag, zittingsplaats ’s‑Hertogenbosch (sodišče v Haagu, ki zaseda v ’s-Hertogenboschu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

52

V skladu s členom 107(1) Poslovnika Sodišča se lahko predlog za sprejetje predhodne odločbe, s katerim se postavlja eno ali več vprašanj v zvezi s področji, ki spadajo na področje svobode, varnosti in pravice, na predlog predložitvenega sodišča ali izjemoma po uradni dolžnosti obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja.

53

Ker je bil X v zadevi C‑39/21 pridržan in mu je bila zato odvzeta prostost ob vložitvi predloga za sprejetje predhodne odločbe Rechtbank Den Haag, zittingsplaats ’s-Hertogenbosch (sodišče v Haagu, ki zaseda v ’s-Hertogenboschu), je to sodišče predlagalo uporabo tega postopka.

54

Peti senat Sodišča je 25. februarja 2021 na predlog sodnika poročevalca in po opredelitvi generalnega pravobranilca odločil, da se temu predlogu za uporabo nujnega postopka predhodnega odločanja v zadevi C‑39/21 ugodi.

55

Zaradi delne povezanosti zadev C‑704/20 in C‑39/21 je po uradni dolžnosti odločil, da ta postopek uporabi tudi v zadevi C‑704/20.

56

Poleg tega je odločil, da se zadevi Sodišču vrneta, da bi ju dodelilo velikemu senatu.

57

Navedeni zadevi sta bili poleg tega združeni za pisni in ustni del postopka ter izdajo sodbe.

58

Rechtbank Den Haag, zittingsplaats ’s-Hertogenbosch (sodišče v Haagu, ki zaseda v ’s-Hertogenboschu) je 31. marca 2021 Sodišču sporočilo, da je z vmesno odločbo z dne 26. marca 2021 odpravilo pridržanje X.

59

Glede na to informacijo je Sodišče ugotovilo, da pogoji za uporabo nujnega postopka predhodnega odločanja niso več izpolnjeni, in odločilo, da je treba zadevi C‑704/20 in C‑39/21 obravnavati po rednem postopku.

60

Rechtbank Den Haag, zittingsplaats ’s-Hertogenbosch (sodišče v Haagu, ki zaseda v ’s-Hertogenboschu) je nato Sodišče obvestilo, da je z odločbo z dne 26. aprila 2021 X prisodilo odškodnino, ker je bilo njegovo pridržanje nezakonito in mu je povzročilo škodo. Vendar je to sodišče do prejema odgovorov Sodišča na njegova vprašanja za predhodno odločanje prekinilo odločanje o tem, ali je X lahko upravičen do povečane odškodnine.

61

Za vprašanja v zvezi z razlago prava Unije, ki jih nacionalna sodišča postavijo v pravnem in dejanskem okviru, ki so ga pristojna opredeliti sama in katerega pravilnosti Sodišče ne preizkuša, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko odločanje o predlogu za sprejetje predhodne odločbe, ki ga vloži nacionalno sodišče, zavrne le, če zahtevana razlaga prava Unije očitno nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če gre za hipotetičen problem ali če Sodišče nima na voljo potrebnih dejanskih in pravnih elementov, da bi lahko koristno odgovorilo na postavljena vprašanja (sodba z dne 19. maja 2022, Spetsializirana prokuratura (Sojenje obdolžencu na begu), C‑569/20, EU:C:2022:401, točka 20 in navedena sodna praksa).

62

V zadevi C‑39/21 pa je problematika pridržanja mladoletnika, na katero se v drugem vprašanju za predhodno odločanje sklicuje rechtbank Den Haag, zittingsplaats ’s-Hertogenbosch (sodišče v Haagu, ki zaseda v ’s-Hertogenboschu), hipotetična. Iz predložitvene odločbe v tej zadevi je namreč nedvoumno razvidno, da je X, ki je rojen leta 1973 in je zato polnoleten, edina oseba, na katero se nanaša postopek, v katerem je bil vložen ta predlog za sprejetje predhodne odločbe.

63

Odgovor na drugo vprašanje za predhodno odločanje, postavljeno v zadevi C‑39/21, zato predložitvenemu sodišču ne bi nikakor koristil za rešitev spora o glavni stvari v tej zadevi, ampak bi to pomenilo, da Sodišče poda svetovalno mnenje. Iz tega sledi, da drugo vprašanje za predhodno odločanje ni dopustno.

64

Poleg tega je treba v zvezi s tretjim vprašanjem za predhodno odločanje, postavljenim v zadevi C‑39/21, poudariti, da se to v bistvu nanaša na vprašanje, ali lahko nacionalno sodišče, ki glede na okoliščine primera odloča v pritožbi v zadevi, ki se nanaša na nadzor zakonitosti ukrepa pridržanja, poda le skrajšano obrazložitev.

65

Kot pa izhaja iz informacij, povzetih v točkah 40 in 48 te sodbe, ki so razvidne iz predložitvene odločbe v zadevi C‑39/21, bo rechtbank Den Haag, zittingsplaats ’s-Hertogenbosch (sodišče v Haagu, ki zaseda v ’s-Hertogenboschu) odločilo na prvi in zadnji stopnji o ohranitvi ukrepa pridržanja, katerega predmet je X.

66

Čeprav je to sodišče v stališču, povzetem v točkah 49 in 50 te sodbe, navedlo, da nizozemsko pravo omogoča vložitev pritožbe zoper odločbo o pridržanju pri Raad van State (državni svet), ostaja dejstvo, da je vprašanje obsega obveznosti obrazložitve tega sodišča v takem položaju povsem hipotetično v okviru postopka, ki poteka pred rechtbank Den Haag, zittingsplaats ’s-Hertogenbosch (odišče v Haagu, ki zaseda v ’s‑Hertogenboschu), ki se na prvi in zadnji stopnji nanaša na ohranitev zadevnega ukrepa pridržanja.

67

Zato odgovora Sodišča na tretje vprašanje za predhodno odločanje, postavljeno v zadevi C‑39/21, ne upravičuje potreba, ki je neločljivo povezana z učinkovito rešitvijo spora, ki v tej zadevi poteka pred predložitvenim sodiščem (glej v tem smislu sodbo z dne 26. marca 2020, Miasto Łowicz in Prokurator Generalny, C‑558/18 in C‑563/18, EU:C:2020:234, točka 44 in navedena sodna praksa).

68

Pojasniti je treba še, da kljub delni povezanosti zadev C‑704/20 in C‑39/21 in odločbi o združitvi teh zadev, tretjega vprašanja, postavljenega v okviru zadeve C‑39/21, ni mogoče preučiti v okviru preučitve predloga za sprejetje predhodne odločbe v zadevi C‑704/20.

69

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v okviru postopka predhodnega odločanja, določenega v členu 267 PDEU, le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in je odgovorno za sodno odločitev, pristojno, da glede na posebnosti zadeve presodi nujnost in upoštevnost vprašanj, ki jih predloži Sodišču (sodba z dne 6. oktobra 2021, Consorzio Italian Management in Catania Multiservizi, C‑561/19, EU:C:2021:799, točka 35 in navedena sodna praksa). Ta ustaljena sodna praksa bi bila kršena, če bi Sodišče moralo sprejeti, da odgovori na vprašanje za predhodno odločanje, s katerim sodišče, ki ga je postavilo, ne prosi za razlago prava Unije za rešitev zadeve, ki jo obravnava, temveč želi dopolniti predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo drugo sodišče.

70

Iz tega sledi, da je nedopustno tudi tretje vprašanje za predhodno odločanje, postavljeno v zadevi C‑39/21.

71

Predložitveni sodišči z vprašanjem, postavljenim v zadevi C‑704/20, in prvim vprašanjem, postavljenim v zadevi C‑39/21, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašujeta, ali je treba člen 15(2) in (3) Direktive 2008/115, člen 9(3) in (5) Direktive 2013/33 in člen 28(4) Uredbe št. 604/2013 v povezavi s členoma 6 in 47 Listine razlagati tako, da nadzor sodnega organa nad spoštovanjem pogojev za zakonitost pridržanja državljana tretje države, ki izhajajo iz prava Unije, temu organu obvezno narekuje, da po uradni dolžnosti izpostavi morebitno nespoštovanje pogoja za zakonitost, ki ga zadevna oseba ni uveljavljala.

72

V zvezi s tem je treba na prvem mestu opozoriti, da vsako pridržanje državljana tretje države, in sicer na podlagi Direktive 2008/115 v okviru postopka vrnitve zaradi nezakonitega prebivanja, na podlagi Direktive 2013/33 v okviru obravnave prošnje za mednarodno zaščito ali na podlagi Uredbe št. 604/2013 v okviru predaje prosilca za tako zaščito državi članici, odgovorni za obravnavo njegove prošnje, pomeni grob poseg v pravico do svobode, določeno v členu 6 Listine (glej v tem smislu sodbi z dne 15. marca 2017, Al Chodor, C‑528/15, EU:C:2017:213, točka 40, in z dne 25. junija 2020, Ministerio Fiscal (Organ, za katerega je verjetno, da bo prejel prošnjo za mednarodno zaščito), C‑36/20 PPU, EU:C:2020:495, točka 105).

73

Kot namreč določa člen 2(h) Direktive 2013/33, ukrep pridržanja pomeni, da se oseba pridrži na nekem mestu. Iz besedila, zgodovine nastanka in konteksta te določbe, katere obseg je poleg tega mogoče prenesti na pojem „pridržanje“ iz Direktive 2008/115 in Uredbe št. 604/2013, izhaja, da pridržanje zadevni osebi nalaga, da je stalno v omejenem in zaprtem območju, tako da je ta oseba izolirana od preostanka prebivalstva in ji je odvzeta njena svoboda gibanja (glej v tem smislu sodbo z dne 14. maja 2020, Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság Dél-alföldi Regionális Igazgatóság, C‑924/19 PPU in C‑925/19 PPU, EU:C:2020:367, točke od 217 do 225).

74

Namen ukrepov pridržanja v smislu Direktive 2008/115, Direktive 2013/33 in Uredbe št. 604/2013 pa ni pregon ali kaznovanje kaznivih dejanj, temveč uresničevanje ciljev, ki jim sledijo ti instrumenti na področju vračanja, obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito in predaje državljanov tretjih držav.

75

Glede na težo tega posega v pravico do svobode, določeno v členu 6 Listine, in glede na pomembnost te pravice je pooblastilo, priznano pristojnim nacionalnim organom, da pridržijo državljane tretjih držav, strogo urejeno (glej v tem smislu sodbo z dne 30. junija 2022, Valstybės sienos apsaugos tarnyba in drugi, C‑72/22 PPU, EU:C:2022:505, točki 83 in 86 ter navedena sodna praksa). Ukrep pridržanja je tako lahko odrejen ali podaljšan le ob spoštovanju splošnih in abstraktnih pravil, ki določajo pogoje pridržanja in njegovo izvajanje (glej v tem smislu sodbo z dne 10. marca 2022, Landkreis Gifhorn, C‑519/20, EU:C:2022:178, točka 62).

76

Splošna in abstraktna pravila, ki kot skupni standardi Unije določajo pogoje za pridržanje, so navedena v členu 15(1), (2), drugi pododstavek, (4), (5) in (6) Direktive 2008/115, členu 8(2) in (3), členu 9(1), (2) in (4) Direktive 2013/33 ter členu 28(2), (3) in (4) Uredbe št. 604/2013. Ta pravila ne posegajo v pravila iz drugih določb teh instrumentov, ki določajo pogoje za pridržanje v nekaterih primerih, ki za zadevi v glavni stvari niso upoštevni, kot so pravila o pridržanju mladoletnikov.

77

Navedena pravila, določena v Direktivi 2008/115, Direktivi 2013/33 in Uredbi št. 604/2013 na eni strani ter določbe nacionalnega prava, s katerimi se izvajajo, na drugi strani, so standardi, ki izhajajo iz prava Unije in ki določajo pogoje za zakonitost pridržanja, vključno z vidika člena 6 Listine.

78

Natančneje, zadevnega državljana tretje države, kot določajo člen 15(1), prvi pododstavek, Direktive 2008/115, člen 8(2) Direktive 2013/33 in člen 28(2) Uredbe št. 604/2013, ni mogoče pridržati, če je mogoče učinkovito uporabiti manj prisilen ukrep.

79

Če se izkaže, da pogoji za zakonitost pridržanja, opredeljeni v točki 77 te sodbe, niso bili ali niso več izpolnjeni, mora biti zadevna oseba, kot je poleg tega zakonodajalec Unije izrecno navedel v členu 15(2), četrti pododstavek, in (4) Direktive 2008/115 ter členu 9(3), drugi pododstavek, Direktive 2013/33, takoj izpuščena.

80

To velja zlasti takrat, kadar se ugotovi, da se postopek vračanja, obravnava prošnje za mednarodno zaščito ali predaja, odvisno od primera, ne izvede več z vso potrebno skrbnostjo.

81

Na drugem mestu, glede pravice državljanov tretjih držav, ki jih država članica pridrži, do učinkovitega sodnega varstva, je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da morajo države članice v skladu s členom 47 Listine zagotoviti učinkovito sodno varstvo individualnih pravic, ki izhajajo iz pravnega reda Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 14. maja 2020, Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság Dél-alföldi Regionális Igazgatóság, C‑924/19 PPU in C‑925/19 PPU, EU:C:2020:367, točka 142).

82

Glede pridržanja so skupni standardi Unije na področju sodnega varstva v členu 15(2), tretji pododstavek, Direktive 2008/115 in členu 9(3) Direktive 2013/33. Ta zadenjenavedena odločba se na podlagi člena 28(4) Uredbe št. 604/2013 uporablja tudi v okviru postopkov predaje, ki jih ureja ta uredba.

83

V skladu s temi določbami, ki na zadevnem področju pomenijo materializacijo pravice do učinkovitega sodnega varstva, zagotovljene s členom 47 Listine (sodba z dne 14. maja 2020, Országos Idegenrendézeti Főigazgatóság Dél-alföldi Regionális Igazgatóság, C‑924/19 PPU in C‑925/19 PPU, EU:C:2020:367, točka 289), mora vsaka država članica, če je pridržanje odredil upravni organ, zagotoviti „pospešeni“ sodni nadzor zakonitosti tega pridržanja, bodisi po uradni dolžnosti, bodisi na zahtevo zadevne osebe.

84

Glede ohranitve ukrepa pridržanja, člen 15(3) Direktive 2008/115 in člen 9(5) Direktive 2013/33, ki se na podlagi člena 28(4) Uredbe št. 604/2013 prav tako uporablja v okviru postopkov predaje, ki jih ureja ta uredba, nalagata redni pregled ali nadzor. Na podlagi teh določb se mora tak pregled ali nadzor opraviti „v razumnih časovnih presledkih“ in se nanašati na to, ali so še vedno izpolnjeni pogoji za zakonitost pridržanja. V primeru pridržanja iz Direktive 2013/33 ali Uredbe št. 604/2013 mora te periodične preglede v vseh primerih opraviti sodni organ, medtem ko Direktiva 2008/115 nalaga nadzor takega organa nad pregledi v primeru podaljšanja obdobja pridržanja.

85

Ker zakonodajalec Unije brez izjeme zahteva, da se nadzor nad izpolnjevanjem pogojev za zakonitost pridržanja opravi „v razumnih časovnih presledkih“, mora pristojni organ navedeni nadzor opraviti po uradni dolžnosti, tudi če zadevna oseba tega ne zahteva.

86

Kot izhaja iz vseh teh določb, se zakonodajalec Unije ni omejil na določitev skupnih materialnopravnih pravil, temveč je uvedel tudi skupne procesne standarde, katerih namen je zagotoviti, da v vsaki državi članici obstaja ureditev, ki pristojnemu sodnemu organu omogoča, da po potrebi po pregledu po uradni dolžnosti zadevno osebo izpusti, takoj ko se izkaže, da njeno pridržanje ni ali ni več zakonito.

87

Da bi taka ureditev varstva učinkovito zagotavljala spoštovanje strogih pogojev, ki jim mora ustrezati zakonitost ukrepa pridržanja iz Direktive 2008/115, Direktive 2013/33 ali Uredbe št. 604/2013, mora imeti pristojni sodni organ možnost, da odloči o vseh dejanskih in pravnih elementih, ki so upoštevni za preverjanje te zakonitosti. V ta namen mora imeti možnost upoštevati dejstva in dokaze, na katere se sklicuje upravni organ, ki je odredil začetno pridržanje. Prav tako mora imeti možnost upoštevati dejstva, dokaze in stališča, ki mu jih morebiti predloži zadevna oseba. Poleg tega mora imeti možnost, da ugotavlja vse druge elemente, ki so upoštevni za njegovo odločitev, če meni, da je to potrebno. Pooblastila, ki jih ima v tem okviru nadzora, nikakor ne morejo biti omejena le na elemente, ki jih predloži upravni organ (glej v tem smislu sodbi z dne 5. junija 2014, Mahdi, C‑146/14 PPU, EU:C:2014:1320, točki 62 in 64, in z dne 10. marca 2022, Landkreis Gifhorn, C‑519/20, EU:C:2022:178, točka 65).

88

Kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 95 sklepnih predlogov, glede na pomen pravice do svobode, težo posega v to pravico, ki jo pomeni pridržanje oseb iz razlogov, ki niso pregon ali kaznovanje kaznivih dejanj, in glede na zahtevo, ki jo poudarjajo skupni standardi, ki jih je določil zakonodajalec Unije, in sicer sodnega varstva visoke ravni, ki omogoča skladnost s kogentno zahtevo, da se taka oseba izpusti, če pogoji za zakonitost niso ali niso več izpolnjeni, mora pristojni sodni organ upoštevati vse elemente, zlasti dejanske, s katerimi je seznanjen, kot so bili dopolnjeni in pojasnjeni v okviru procesnih ukrepov, za katere meni, da jih je treba sprejeti na podlagi njegovega nacionalnega prava, in na podlagi teh elementov po potrebi izpostaviti kršitev pogoja za zakonitost, ki izhaja iz prava Unije, čeprav te kršitve zadevna oseba ne bi izpostavila. Ta obveznost ne posega v obveznost sodnega organa, ki mora tako po uradni dolžnosti izpostaviti tak pogoj za zakonitost, da vsako od strank pozove, naj se v skladu z načelom kontradiktornosti izrečeta o tem pogoju.

89

V zvezi s tem zlasti ni mogoče sprejeti, da v državah članicah, v katerih odločbe o pridržanju izda upravni organ, sodni nadzor ne zajema preverjanja – ki ga opravi sodni organ na podlagi elementov iz prejšnje točke te sodbe – ali je izpolnjen pogoj za zakonitost, katerega kršitve zadevna oseba ni uveljavljala, medtem ko mora v državah članicah, v katerih mora odločbe o pridržanju sprejeti sodni organ, ta po uradni dolžnosti opraviti tako preverjanje na podlagi teh elementov.

90

Razlaga iz točke 88 te sodbe pa zagotavlja, da je sodno varstvo temeljne pravice do svobode učinkovito zagotovljeno v vseh državah članicah, ne glede na to, ali te določijo sistem, v katerem odločbo o pridržanju sprejeme upravni organ pod sodnim nadzorom ali sistem, v katerem to odločbo neposredno sprejme sodni organ.

91

Te razlage ne omaje sodna praksa Sodišča, ki jo navaja Raad van State (državni svet) in v skladu s katero glede na načelo, po katerem pobuda spora pripada strankam, pravo Unije nacionalnim sodiščem ne nalaga, da po uradni dolžnosti izpostavijo razloge, ki se nanašajo na kršitev določb prava Unije, kadar bi jih preizkus teh razlogov zavezoval k prekoračitvi okvirov spora, kot so ga razmejile stranke, s tem, da bi se oprl na druga dejstva in okoliščine, kot so tista, na katere je stranka, ki ima interes za uporabo teh določb, oprla svoj predlog (glej med drugim sodbe z dne 14. decembra 1995, van Schijndel in van Veen, C‑430/93 in C‑431/93, EU:C:1995:441, točki 21 in 22; z dne 7. junija 2007, van der Weerd in drugi, od C‑222/05 do C‑225/05, EU:C:2007:318, točki 35 in 36, in z dne 7. septembra 2021, Klaipėdos regiono atliekų tvarkymo centras, C‑927/19, EU:C:2021:700, točka 145).

92

Stroga ureditev pridržanja in ohranitve ukrepa pridržanja, ki jo je uvedel zakonodajalec Unije, namreč vodi do položaja, ki ni v vseh pogledih podoben upravnemu sporu, v katerem pobuda in razmejitev spora pripada strankam.

93

Zato obveznost sodnih organov, pristojnih za nadzor nad zakonitostjo ukrepov pridržanja, da na podlagi elementov, navedenih v točki 88 te sodbe, po uradni dolžnosti izpostavijo kršitev pogoja za zakonitost takega ukrepa, ki izhaja iz prava Unije, velja ne glede na sodno prakso, navedeno v točki 91 te sodbe, in ne glede na vprašanje, ki ga je postavilo Raad van State (državni svet) ob upoštevanju sodbe z dne 7. junija 2007, van der Weerd in drugi (od C‑222/05 do C‑225/05, EU:C:2007:318, točke od 29 do 31), ali so upoštevne pravne določbe določbe javnega reda.

94

Glede na vse zgoraj navedeno je treba na vprašanje, postavljeno v zadevi C‑704/20, in na prvo vprašanje, postavljeno v zadevi C‑39/21, odgovoriti, da je treba člen 15(2) in (3) Direktive 2008/115, člen 9(3) in (5) Direktive 2013/33 in člen 28(4) Uredbe št. 604/2013 v povezavi s členoma 6 in 47 Listine razlagati tako, da nadzor sodnega organa nad spoštovanjem pogojev za zakonitost pridržanja državljana tretje države, ki izhajajo iz prava Unije, temu organu obvezno narekuje, da po uradni dolžnosti na podlagi elementov iz spisa, s katerimi je seznanjen in kot so bili dopolnjeni ali pojasnjeni v kontradiktornem postopku pred tem organom, izpostavi morebitno nespoštovanje pogoja za zakonitost, ki ga zadevna oseba ni uveljavljala.

95

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenima sodiščema, ti odločita o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:

Člen 15(2) in (3) Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, člen 9(3) in (5) Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito in člen 28(4) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v povezavi s členoma 6 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah

je treba razlagati tako, da

nadzor sodnega organa nad spoštovanjem pogojev za zakonitost pridržanja državljana tretje države, ki izhajajo iz prava Unije, temu organu obvezno narekuje, da po uradni dolžnosti na podlagi elementov iz spisa, s katerimi je seznanjen in kot so bili dopolnjeni ali pojasnjeni v kontradiktornem postopku pred tem organom, izpostavi morebitno nespoštovanje pogoja za zakonitost, ki ga zadevna oseba ni uveljavljala.