–

za finsko vlado M. Pere, agentka,

–

za norveško vlado I. Meinich, K.S. Borge in T. Sunde, agenti,

–

za Evropsko komisijo M. Huttunen, L. Armati in T. Sevón, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 45 in 49 PDEU.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru postopka, ki ga je oseba A začela glede odločbe Sosiaali- ja terveysalan lupa- ja valvontavirasto (urad za izdajo dovoljenj in nadzor na socialnem in zdravstvenem področju, Finska) (v nadaljevanju: Valvira), da osebi A za obdobje treh let podeli pravico, da na Finskem opravlja poklic zdravnika kot registriranega strokovnjaka pod vodstvom in nadzorom registriranega zdravnika, pooblaščenega za samostojno opravljanje tega poklica.

3

Člen 1 Direktive 2005/36/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. septembra 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij (UL 2005, L 255, str. 22), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2013/55/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. novembra 2013 (UL 2013, L 354, str. 132, v nadaljevanju: Direktiva 2005/36), naslovljen „Namen“, določa:

„Ta direktiva določa pravila, v skladu s katerimi država članica, ki pogojuje dostop do reguliranih poklicev ali njihovo opravljanje na svojem ozemlju s posebnimi poklicnimi kvalifikacijami (v nadaljnjem besedilu: država članica gostiteljica), priznava poklicne kvalifikacije, pridobljene v eni ali več državah članicah (v nadaljnjem besedilu: država članica izvora), ki omogočajo imetniku navedenih kvalifikacij, da tam opravlja isti poklic, kot zadosten pogoj za dostop do in opravljanje tega poklica.

Ta direktiva določa tudi pravila glede delnega dostopa do reguliranega poklica in priznavanja poklicnega usposabljanja, opravljenega v drugi državi članici.“

4

Člen 4 te direktive, naslovljen „Učinki priznavanja“, v odstavku 1 določa, da „[p]riznavanje poklicnih kvalifikacij s strani države članice gostiteljice omogoča upravičencem dostop do tistega poklica v tej državi članici, za katerega so usposobljeni v državi članici izvora, in njegovo opravljanje v državi članici gostiteljici pod enakimi pogoji, kot veljajo za njene državljane“.

5

Člen 10 navedene direktive, naslovljen „Področje uporabe“, ki spada v poglavje I te direktive, ki se nanaša na splošni sistem priznavanja dokazil usposobljenosti, v točki (b) določa:

„To poglavje se uporablja za vse poklice, ki niso zajeti v poglavjih II in III tega naslova, in v naslednjih primerih, ko prosilec zaradi posebnih in izjemnih razlogov ne izpolnjuje pogojev, določenih v teh poglavjih:

[…]

6

Člen 13 Direktive 2005/36, naslovljen „Pogoji za priznavanje“, v odstavku 1, prvi pododstavek, določa:

„Če se za dostop do in opravljanje reguliranega poklica v državi članici gostiteljici zahtevajo posebne poklicne kvalifikacije, pristojni organ navedene države članice prosilcem dovoli dostop do in opravljanje tega poklica pod enakimi pogoji, kot veljajo za državljane navedene države članice, če imajo potrdilo o kompetenci ali dokazila o formalnih kvalifikacijah iz člena 11, ki jih zahteva druga država članica za dostop do in opravljanje tega poklica na njenem ozemlju.“

7

Člen 21 navedene direktive, naslovljen „Načelo avtomatičnega priznavanja“, ki je pod naslovom III, poglavje III, te direktive, ki se nanaša na „[p]riznavanje na podlagi usklajevanja minimalnih pogojev usposobljenosti“, v odstavku 1 določa:

„Vsaka država članica prizna dokazila o formalnih kvalifikacijah za zdravnika, ki omogočajo dostop do poklicnih dejavnosti zdravnika z osnovno usposobljenostjo in zdravnika specialista, ter dokazila o formalnih kvalifikacijah za medicinsko sestro za splošno zdravstveno nego, zobozdravnika, zobozdravnika specialista, veterinarja, farmacevta in arhitekta, našteta v točkah 5.1.1, 5.1.2, 5.2.2, 5.3.2, 5.3.3, 5.4.2, 5.6.2 in 5.7 1 Priloge V, ki izpolnjujejo minimalne pogoje usposobljenosti iz členov 24, 25, 31, 34, 35, 38, 44 in 46, ter za dostop do poklicnih dejavnosti in njihovega opravljanja priznava takim dokazilom enako veljavnost na svojem ozemlju kot dokazilom o formalnih kvalifikacijah, ki jih sama izdaja.

Taka dokazila o formalnih kvalifikacijah morajo izdati pristojni organi v državah članicah, priložiti pa jim je treba, kadar je to primerno, ustrezna potrdila, našteta v točkah 5.1.1, 5.1.2, 5.2.2, 5.3.2, 5.3.3, 5.4.2, 5.6.2 in 5.7.1 Priloge V.

[…]“

8

Točka 5.1.1 iz Priloge V k Direktivi 2005/36 v zvezi z dokazili o formalnih kvalifikacijah za zdravnika z osnovno medicinsko usposobljenostjo v Združenem kraljestvu določa:

9

Člen 55a te direktive, naslovljen „Priznavanje poklicnega usposabljanja“, določa:

„1.   Če se za dostop do reguliranega poklica v državi članici izvora zahteva dokončanje poklicnega usposabljanja, pristojni organ države članice izvora pri obravnavanju prošnje za opravljanje reguliranega poklica prizna poklicno usposabljanje, opravljeno v drugi državi članici, če je to usposabljanje v skladu z objavljenimi smernicami iz odstavka 2, ter upošteva poklicno usposabljanje, opravljeno v tretji državi. Vendar lahko države članice v nacionalni zakonodaji del poklicnega usposabljanja, ki se lahko opravi v tujini, časovno omejijo na razumno obdobje.

2.   Priznavanje poklicnega usposabljanja ne nadomesti veljavnih zahtev za opravljanje preizkusa znanja, da se pridobi dostop do zadevnega poklica. Pristojni organi objavijo smernice o organizaciji in priznavanju poklicnega usposabljanja, ki se opravi v drugi državi članici ali v tretji državi, zlasti o vlogi mentorja poklicnega usposabljanja.“

10

V skladu s členom 6a, prvi odstavek, laki terveydenhuollon ammattihenkilöistä (559/1994, ammattihenkilölaki) (zakon o zdravstvenih delavcih (559/1994)), kot je veljal na dan, upošteven v okviru spora o glavni stvari, urad Valvira na prošnjo in pod pogoji, ki jih določa, pravico do opravljanja zdravniškega poklica kot strokovnjak, pooblaščen za to, v zdravstveni ustanovi na Finskem pod vodstvom in nadzorom pooblaščenega strokovnjaka, ki ima dovoljenje za samostojno opravljanje tega poklica, podeli osebi, ki je začela študij medicine pred 1. januarjem 2012 v državi Evropske unije ali Evropskega gospodarskega prostora (EGP), v kateri se za pravico do opravljanja zdravniškega poklica – po pridobitvi diplome – zahteva dokončanje pripravništva, in ki je tam pridobila diplomo, ki potrjuje osnovno medicinsko usposabljanje. Pravica do opravljanja tega poklica se podeli za obdobje treh let.

11

Člen 6a, drugi odstavek, zakona o zdravstvenih delavcih (559/1994) določa, da če je prosilec opravljal zdravniško dejavnost v obdobju, določenem v členu 6a, prvi odstavek, tega zakona, v skladu s pogoji, ki jih določi urad Valvira, ta prosilcu na prošnjo podeli pravico do samostojnega opravljana zdravniškega poklica na Finskem. Urad Valvira lahko iz utemeljenega razloga podaljša obdobje treh let, določeno v navedenem členu 6a, prvi odstavek.

12

Oseba A je leta 2008 začela študij medicine na univerzi v Edinburgu (Združeno kraljestvo). 6. julija 2013 je pridobila Bachelor of Medicine and Bachelor of Surgery, diplomo, ki potrjuje osnovno medicinsko usposabljanje.

13

Diploma, ki jo je pridobila oseba A, ustreza dokazilu o formalnih kvalifikacijah, ki je v zvezi z Združenim kraljestvom Velika Britanija in Severna Irska navedeno v točki 5.1.1 Priloge V k Direktivi 2005/36.

14

Oseba A je imela omejeno pravico do opravljanja zdravniškega poklica v Združenem kraljestvu na podlagi svoje diplome, ki potrjuje osnovno medicinsko usposabljanje. V register, ki ga vodi organ Združenega kraljestva, pristojen na tem področju, to je General Medical Council (splošna zdravniška zbornica), je bila vpisana pod rubriko „provisionally registered doctor with a licence to practise“ (začasno vpisani zdravnik z dovoljenjem za opravljanje dejavnosti). Dovoljeno ji je bilo, da dela v okviru podiplomskega programa.

15

Potem ko je oseba A pridobila diplomo, ki potrjuje osnovno medicinsko usposabljanje, se je vrnila na Finsko. Zato je pri uradu Valvira na podlagi diplome, pridobljene v Združenem kraljestvu, zaprosila za pravico do opravljanja zdravniškega poklica na Finskem kot pooblaščeni strokovnjak. Vendar ni predložila potrdila (Certificate of experience), ki je priloženo dokazilu o formalnih kvalifikacijah, ki je v zvezi z Združenim kraljestvom navedeno v točki 5.1.1 Priloge V k Direktivi 2005/36, to je potrdila, ki je v Združenem kraljestvu pogoj za pravico do polnega opravljanja zdravniškega poklica.

16

Ker oseba A tega potrdila ni imela, ji je urad Valvira predlagal, naj nadaljuje obravnavo svoje prošnje za dovoljenje kot zdravnik na podlagi dovoljenja za določen čas. Oseba A se je s tem strinjala. Po mnenju urada Valvira je imela oseba A za pridobitev pravice do samostojnega opravljanja zdravniškega poklica na Finskem dve možnosti. Po eni strani je lahko v obdobju treh let na Finskem opravljala pripravništvo v skladu s smernicami Združenega kraljestva in na podlagi člena 55a Direktive 2005/36 pri pristojnem organu Združenega kraljestva zaprosila za priznanje tega pripravništva, da bi lahko nato na Finskem zaprosila za pravico do opravljanja zdravniškega poklica na podlagi sistema avtomatičnega priznavanja, določenega s to direktivo. Po drugi strani pa je na Finskem lahko opravljala posebno usposabljanje iz splošne medicine v obdobju treh let. Oseba A je izbrala drugo možnost, ki v drugih državah Unije ali EGP ne vodi do avtomatičnega priznavanja poklicnih kvalifikacij zdravnika v smislu Direktive 2005/36.

17

Urad Valvira je z odločbo z dne 3. novembra 2016 osebi A podelil pravico, da na Finskem v obdobju treh let od 2. novembra 2016 do 2. novembra 2019 opravlja zdravniški poklic kot pooblaščeni strokovnjak pod vodstvom in nadzorom pooblaščenega zdravnika, ki ima dovoljenje za samostojno opravljanje tega poklica. V tem obdobju je dobila dovoljenje, da zdravniški poklic opravlja le pod pogojem, da na Finskem opravlja triletno posebno usposabljanje iz splošne medicine.

18

Urad Valvira je z odločbo z dne 4. maja 2017 zavrnil pritožbo, ki jo je vložila oseba A. V skladu z obrazložitvijo te odločbe je bila osebi A na podlagi člena 6a zakona o zdravstvenih delavcih (559/1994) podeljena pravica do opravljanja zdravniškega poklica v položaju, v katerem ni imela potrdila iz točke 5.1.1 Priloge V k Direktivi 2005/36.

19

Helsingin hallinto-oikeus (upravno sodišče v Helsinkih, Finska), pri katerem je bila vložena tožba za odpravo navedene odločbe, je to tožbo z odločbo z dne 5. decembra 2017 zavrnilo z obrazložitvijo, prvič, da avtomatično priznavanje na podlagi Direktive 2005/36 ni mogoče, ker oseba A ni predložila potrdila, ki je v točki 5.1.1 Priloge V k tej direktivi navedeno glede Združenega kraljestva, drugič, da splošnega sistema priznavanja dokazil o formalnih kvalifikacijah prav tako ni mogoče uporabiti, ker oseba A diplome, ki potrjuje osnovno medicinsko usposabljanje, ni pridobila pred referenčnim datumom, opredeljenim v navedeni točki 5.1.1, to je 20. december 1976, in tretjič, da oseba A v drugi državi članici Unije ne more imeti pravice, ki bi bila ugodnejša od pravice, podeljene v državi članici izvora. Zato naj bi urad Valvira osebi A upravičeno podelila omejeno pravico do opravljanja zdravniškega poklica pod vodstvom in nadzorom drugega pooblaščenega zdravnika, ki ima dovoljenje za samostojno opravljanje tega poklica.

20

Oseba A pred Korkein hallinto-oikeus (vrhovno upravno sodišče, Finska) trdi, da je treba njeno prošnjo za priznanje diplome, ki potrjuje osnovno medicinsko usposabljanje in je bila pridobljena v drugi državi članici – če pogoji za avtomatično priznavanje niso izpolnjeni – preučiti na podlagi določb splošnega sistema priznavanja, ki ga določa Direktiva 2005/36. Glede tega naj bi urad Valvira moral opraviti posamično primerjavo diplome, ki potrjuje osnovno medicinsko usposabljanje in ki jo je oseba A pridobila v Združenem kraljestvu, s finsko diplomo, ki potrjuje tako usposabljanje. Pravo Unije naj bi namreč nasprotovalo temu, da se za podelitev samostojne pravice do opravljanja poklica zahteva triletno obdobje nadzora, če obstoj bistvenih razlik, ki niso bile izravnane glede na nacionalne zahteve, ni dokazan.

21

Urad Valvira je 1. novembra 2019 osebi A podelil pravico, da na Finskem samostojno opravlja poklic zdravnika kot pooblaščeni strokovnjak. Vendar pa oseba A ni umaknila pritožbe pri Korkein hallinto-oikeus (vrhovno upravno sodišče).

22

Navedeno sodišče meni, da urad Valvira na podlagi Direktive 2005/36 ni bil dolžan primerjati diplom, ki potrjujeta osnovno medicinsko usposabljanje, kot sta tisti, ki sta bili izdani na Finskem in v Združenem kraljestvu, ker oseba A ni izpolnjevala niti pogojev, določenih s sistemom avtomatičnega priznavanja, ki se uporablja za zdravniški poklic, niti pogojev, določenih v splošnem sistemu priznavanja poklicnih kvalifikacij. Vendar se Korkein hallinto-oikeus (vrhovno upravno sodišče) sprašuje, ali taka obveznost lahko izhaja iz členov 45 in 49 PDEU.

23

V teh okoliščinah je Korkein hallinto-oikeus (vrhovno upravno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 45 PDEU oziroma člen 49 PDEU ob upoštevanju načela sorazmernosti razlagati tako, da nasprotujeta temu, da pristojni organ države članice gostiteljice na podlagi nacionalne zakonodaje osebi pravico do opravljanja zdravniškega poklica omeji na tri leta in to pravico dovoli z omejitvijo, da lahko ta oseba dejavnost opravlja izključno pod vodstvom in nadzorom pooblaščenega zdravnika in da mora v istem obdobju opraviti triletno posebno usposabljanje iz splošne medicine, zato da pridobi dovoljenje za samostojno opravljanje zdravniškega poklica v državi članici gostiteljici, ob upoštevanju, da

24

Kot je navedeno v točki 21 te sodbe, oseba A, čeprav ji je bilo medtem izdano dovoljenje za samostojno opravljanje zdravniškega poklica na Finskem, ni umaknila pritožbe pri Korkein hallinto-oikeus (vrhovno upravno sodišče), ki meni, da je za rešitev spora treba odgovoriti na vprašanje o razlagi prava Unije.

25

Predložitveno sodišče, ki mu je bila v zvezi s tem predložena zahteva po pojasnilih, je pojasnilo, da se v skladu z ustaljeno nacionalno sodno prakso pritožba ne zavrže kot nedopustna, ker v eni zadevi zaradi poteka časa ali iz kakega drugega razloga ni več mogoče odpraviti odločbe organa, potem ko je bila ugotovljena nezakonitost te odločbe. Predložitveno sodišče je primeroma navedlo, da če je bilo v zadevi pridobljeno zaprošeno dovoljenje, bo Korkein hallinto-oikeus (vrhovno upravno sodišče) odločilo o pritožbenih razlogih ter bo tako odločilo o morebitni nezakonitosti prvotne odločbe in odločbe hallinto-oikeus (upravno sodišče). Predložitveno sodišče je poleg tega navedlo, da na podlagi nacionalnega prava o deliktni odgovornosti naložitev plačila odškodnine zaradi nezakonitosti odločbe organa zahteva, da je bila nezakonitost najprej ugotovljena ločeno s pravnomočno odločbo.

26

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso postopek, uveden s členom 267 PDEU, instrument sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, zaradi česar prvo zagotavlja drugim razlago prava Unije, ki ga potrebujejo za rešitev sporov, o katerih odločajo (glej sodbo z dne 6. junija 2013, MA in drugi, C‑648/11, EU:C:2013:367, točka 36, in sklep z dne 1. septembra 2021, OKR (Predlog za sprejetje predhodne odločbe notarskega namestnika), C‑387/20, EU:C:2021:751, točka 20 in navedena sodna praksa).

27

Za vprašanja v zvezi z razlago prava Unije, ki jih nacionalna sodišča zastavijo v pravnem in dejanskem okviru, ki so ga pristojna opredeliti sama in katerega pravilnosti Sodišče ne preizkuša, velja domneva upoštevnosti. Zavrnitev predloga nacionalnega sodišča je mogoča samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, če je težava hipotetična ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, ki so potrebni za to, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore (sodba z dne 6. junija 2013, MA in drugi, C‑648/11, EU:C:2013:367, točka 37 in navedena sodna praksa).

28

V obravnavanem primeru je treba poudariti, da je predložitveno sodišče med drugim pojasnilo, da v skladu z nacionalnim pravom o deliktni odgovornosti naložitev plačila odškodnine zaradi nezakonitosti odločbe organa zahteva, da je bila nezakonitost najprej ugotovljena ločeno s pravnomočno odločbo.

29

Ker pa bi bilo mogoče z odškodninsko tožbo osebe A uspeti le, če je nezakonitost upravne odločbe, ki je podlaga za tako tožbo, najprej ugotovljena ločeno s pravnomočno sodno odločbo, katere vsebina bo odvisna od odgovora na vprašanje za predhodno odločanje, je to vprašanje vsekakor upoštevno za to, da se po potrebi zavarujejo pravice osebe A v razmerju do nacionalnega organa, ki je sprejel navedeno upravno odločbo.

30

Predlog za sprejetje predhodne odločbe je zato dopusten.

31

Navesti je treba, da je upoštevno dejansko stanje v tej zadevi nastalo, ko se je pravo Unije še naprej uporabljalo za Združeno kraljestvo. Zato je v obravnavanem primeru člena 45 in 49 PDEU ter Direktivo 2005/36 mogoče uporabiti.

32

Predložitveno sodišče z vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali je treba člena 45 in 49 PDEU razlagati tako, da nasprotujeta temu, da pristojni organ države članice gostiteljice na podlagi nacionalne zakonodaje podeli pravico do opravljanja zdravniškega poklica, ki je omejeno na obdobje treh let in za katero se zahtevata dva pogoja, in sicer na eni strani, da zadevna oseba opravlja svoje naloge pod vodstvom in nadzorom drugega pooblaščenega zdravnika, in na drugi strani, da v tem istem obdobju uspešno opravi triletno posebno usposabljanje iz splošne medicine, zato da lahko pridobi dovoljenje za samostojno opravljanje zdravniškega poklica v državi članici gostiteljici, ob upoštevanju tega, da je oseba, ki je v državi članici izvora opravila osnovno medicinsko usposabljanje, imetnik dokazila o formalnih kvalifikacijah, kar zadeva Združeno kraljestvo, iz točke 5.1.1 Priloge V k Direktivi 2005/36, ne pa imetnik potrdila iz te točke, ki potrjuje dokončanje enoletnega pripravništva, ki se v državi članici izvora zahteva kot dodaten pogoj za pridobitev poklicne kvalifikacije.

33

Glede tega je treba spomniti, da v skladu s členom 21(1) Direktive 2005/36 vsaka država članica prizna dokazila o formalnih kvalifikacijah za zdravnika, ki omogočajo dostop do poklicnih dejavnosti zdravnika z osnovno usposobljenostjo, ki so navedena v točki 5.1.1 Priloge V k tej direktivi, tako da jim glede dostopa do poklicnih dejavnosti in njihovega opravljanja na svojem ozemlju priznava enako veljavnost kot dokazilom o formalnih kvalifikacijah, ki jih sama izdaja.

34

Poleg tega je Sodišče glede namena Direktive 2005/36 že pojasnilo, da je iz členov 1 in 4 te direktive razvidno, da je osrednji cilj vzajemnega priznavanja imetniku poklicne kvalifikacije, ki mu omogoča dostop do reguliranega poklica v državi članici izvora, v državi članici gostiteljici omogočiti dostop do poklica, za kakršnega je usposobljen v državi članici izvora, in njegovo opravljanje v državi članici gostiteljici pod enakimi pogoji, kot veljajo za njene državljane (sodba z dne 8. julija 2021, Lietuvos Respublikos sveikatos apsaugos ministerija, C‑166/20, EU:C:2021:554, točka 25).

35

Ni sporno, da tožeča stranka v postopku v glavni stvari nima potrdila (Certificate of experience) iz točke 5.1.1 Priloge V k Direktivi 2005/36, zato v Združenem kraljestvu ne more polno opravljati reguliranega poklica zdravnika z osnovno usposobljenostjo in torej ne more biti upravičena do sistema avtomatičnega priznavanja, določenega v členu 21 te direktive. Uporaba tega sistema namreč predpostavlja, da ima prosilec izobrazbo, ki mu omogoča opravljanje takega poklica v državi članici izvora (glej v tem smislu sodbo z dne 8. julija 2021, Lietuvos Respublikos sveikatos apsaugos ministerija, C‑166/20, EU:C:2021:554, točki 26 in 27).

36

Člen 10 Direktive 2005/36, ki opredeljuje področje uporabe splošnega sistema priznavanja dokazil usposobljenosti iz poglavja I naslova III te direktive, ne more na podlagi svoje točke (b) državi članici gostiteljici naložiti – ne da bi to bilo v nasprotju s ciljem navedene direktive, kot je bilo opozorjeno v točki 34 te sodbe – naj preuči dokazila o usposobljenosti prosilca, ki nima kvalifikacij, potrebnih za opravljanje poklica zdravnika z osnovno usposobljenostjo v državi članici izvora (glej po analogiji sodbo z dne 8. julija 2021, Lietuvos Respublikos sveikatos apsaugos ministerija, C‑166/20, EU:C:2021:554, točka 28 in navedena sodna praksa).

37

Vendar iz sodne prakse Sodišča izhaja, da cilj oziroma posledica direktiv o vzajemnem priznavanju diplom in zlasti Direktive 2005/36 ni in ne sme biti oteževanje priznavanja takih diplom, spričeval in drugih podobnih dokazil o izobrazbi v okoliščinah, ki jih te direktive ne zajemajo (glej v tem smislu sodbo z dne 8. julija 2021, Lietuvos Respublikos sveikatos apsaugos ministerija, C‑166/20, EU:C:2021:554, točki 36 in 37).

38

Tako morajo v položaju, ki ne spada na področje uporabe Direktive 2005/36, ampak spada na področje uporabe člena 45 PDEU ali člena 49 PDEU, organi države članice, ki odločajo o prošnji državljana Unije za dovoljenje za opravljanje poklica, dostop do katerega je v skladu z nacionalno zakonodajo pogojen z diplomo oziroma poklicno kvalifikacijo ali z obdobjem praktičnih izkušenj, upoštevati vse diplome, spričevala in druga podobna dokazila o formalni izobrazbi ter upoštevne izkušnje zadevne osebe, nato pa kompetence, ki jih ta dokazila in izkušnje potrjujejo, primerjati z znanjem in kvalifikacijami, ki se zahtevajo na podlagi nacionalne zakonodaje (glej v tem smislu sodbo z dne 8. julija 2021, Lietuvos Respublikos sveikatos apsaugos ministerija, C‑166/20, EU:C:2021:554, točki 34 in 38).

39

V obravnavanem primeru je treba opozoriti, da se oseba A, za katero iz nacionalnega spisa izhaja, da je finska državljanka, na Finskem sklicuje na univerzitetno diplomo, ki jo je pridobila v drugi državi članici.

40

Glede tega je Sodišče razsodilo, da se prosto gibanje oseb ne bi uresničevalo popolnoma, če bi države članice lahko zavrnile ugodnosti členov 45 in 49 PDEU tistim svojim državljanom, ki so uveljavljali ugodnosti, ki jih določa pravo Unije, in ki so pridobili poklicne kvalifikacije v drugi državi članici, in ne državi, katere državljani so. Ta ugotovitev se uporablja, tudi kadar je državljan države članice v neki drugi državi članici prebival in pridobil univerzitetno kvalifikacijo, s katero dopolni svojo temeljno izobrazbo (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2015, Brouillard, C‑298/14, EU:C:2015:652, točke od 27 do 29).

41

Iz tega sledi, da mora v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, ki ne spada na področje uporabe Direktive 2005/36, ampak na področje uporabe člena 45 PDEU ali člena 49 PDEU, zadevna država članica gostiteljica spoštovati svoje obveznosti na področju priznavanja poklicnih kvalifikacij, kot so navedene v točki 38 te sodbe.

42

Ta primerjalni preizkus mora organom države članice omogočiti, da se objektivno prepričajo, da tuja diploma potrjuje, ali ima tisti, ki jo je pridobil, znanje in kvalifikacije, ki so vsaj enakovredne, če že ne enake tistim, ki jih potrjuje nacionalna diploma. Ta presoja enakovrednosti tuje diplome mora biti opravljena ob izključnem upoštevanju stopnje znanja in kvalifikacij, o katerih se lahko na podlagi te diplome – glede na naravo in čas trajanja študija in praktičnega usposabljanja, ki se nanj navezuje – domneva, da jih je imetnik tega naziva pridobil (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2015, Brouillard, C‑298/14, EU:C:2015:652, točka 55 in navedena sodna praksa).

43

Če ta primerjalni preizkus diplom privede do ugotovitve, da znanje in kvalifikacije, ki jih potrjuje tuja diploma, ustrezajo znanju, ki se zahteva z nacionalnimi določbami, mora država članica priznati, da ta diploma izpolnjuje pogoje, ki jih določajo te določbe (sodba z dne 6. oktobra 2015, Brouillard, C‑298/14, EU:C:2015:652, točka 57 in navedena sodna praksa).

44

Če pa se pri navedenem primerjalnem preizkusu izkaže, da obstajajo znatne razlike med izobraževanjem in usposabljanjem, ki ju je opravil prosilec, ter izobraževanjem in usposabljanjem, zahtevanima v državi članici gostiteljici, lahko pristojni organi določijo dopolnilne ukrepe za premostitev teh razlik (sodba z dne 8. julija 2021, Lietuvos Respublikos sveikatos apsaugos ministerija, C‑166/20, EU:C:2021:554, točka 41 in navedena sodna praksa).

45

Vendar morajo biti ukrepi, sprejeti v okviru izvajanja prava Unije, skladni s splošnimi načeli tega prava, zlasti z načelom sorazmernosti. Tako je treba izravnalne ukrepe omejiti na primere, v katerih se ti izkažejo za sorazmerne s ciljem, ki mu sledijo (glej v tem smislu sodbo z dne 2. decembra 2010, Vandorou in drugi, C‑422/09, C‑425/09 in C‑426/09, EU:C:2010:732, točka 65).

46

Pred naložitvijo izravnalnih ukrepov za nadomestitev razlik med izobraževanjem in usposabljanjem, ki sta zagotovljena v državi članici izvora, in tistima, ki sta zagotovljena v predlagateljevi državi članici gostiteljici, je naloga pristojnih nacionalnih organov presoditi, ali se znanja, ki jih je predlagatelj pridobil, lahko upoštevajo pri ugotavljanju, ali je pridobil znanja, ki jih zahteva zadnjenavedena država (glej v tem smislu sodbo z dne 2. decembra 2010, Vandorou in drugi, C‑422/09, C‑425/09 in C‑426/09, EU:C:2010:732, točka 67).

47

Nacionalna zakonodaja, ki na splošno in brez razlikovanja nalaga enake izravnalne ukrepe vsem imetnikom diplome, ki potrjuje osnovno medicinsko usposabljanje, ki je bila pridobljena med drugim v državi članici Unije, v kateri se za pravico do opravljanja zdravniškega poklica po pridobitvi navedene diplome zahteva dokončanje pripravništva, pa očitno ni v skladu niti z zahtevo po učinkoviti primerjavi med na eni strani kompetencami, ki jih potrjuje(jo) dokazilo ali dokazila zadevne osebe, ter znanjem in kvalifikacijami, ki se zahtevajo na podlagi zakonodaje države članice gostiteljice, na drugi strani, niti z načelom sorazmernosti.

48

Ob upoštevanju vseh zgornjih preudarkov je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člena 45 in 49 PDEU razlagati tako, da nasprotujeta temu, da pristojni organ države članice gostiteljice na podlagi nacionalne zakonodaje osebi podeli pravico do opravljanja zdravniškega poklica, ki je omejena na obdobje treh let in za katero se zahtevata dva pogoja, in sicer na eni strani, da zadevna oseba opravlja svoje naloge pod vodstvom in nadzorom drugega pooblaščenega zdravnika, in na drugi strani, da v tem istem obdobju uspešno opravi triletno posebno usposabljanje iz splošne medicine, zato da lahko pridobi pravico do samostojnega opravljanja zdravniškega poklica v državi članici gostiteljici, ob upoštevanju tega, da je zadevna oseba, ki je v državi članici izvora opravila osnovno medicinsko usposabljanje, imetnik dokazila o formalnih kvalifikacijah, kar zadeva Združeno kraljestvo, iz točke 5.1.1 Priloge V k Direktivi 2005/36, ni pa imetnik potrdila iz te točke, ki potrjuje dokončanje enoletnega pripravništva, ki se v državi članici izvora zahteva kot dodaten pogoj za pridobitev poklicne kvalifikacije.

49

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat) razsodilo:

Člena 45 in 49 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotujeta temu, da pristojni organ države članice gostiteljice na podlagi nacionalne zakonodaje osebi podeli pravico do opravljanja zdravniškega poklica, ki je omejena na obdobje treh let in za katero se zahtevata dva pogoja, in sicer na eni strani, da zadevna oseba opravlja svoje naloge pod vodstvom in nadzorom drugega pooblaščenega zdravnika, in na drugi strani, da v tem istem obdobju uspešno opravi triletno posebno usposabljanje iz splošne medicine, zato da lahko pridobi dovoljenje za samostojno opravljanje zdravniškega poklica v državi članici gostiteljici, ob upoštevanju tega, da je zadevna oseba, ki je v državi članici izvora opravila osnovno medicinsko usposabljanje, imetnik dokazila o formalnih kvalifikacijah, kar zadeva Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska, iz točke 5.1.1 Priloge V k Direktivi 2005/36/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. septembra 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2013/55/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. novembra 2013, ni pa imetnik potrdila iz te točke, ki potrjuje dokončanje enoletnega pripravništva, ki se v državi članici izvora zahteva kot dodaten pogoj za pridobitev poklicne kvalifikacije.