–

za UK C. Kress, Rechtsanwalt,

–

za RT T. Röske, Rechtsanwalt,

–

za JL M. Basun, Rechtsanwalt,

–

za Volkswagen Bank GmbH I. Heigl in T. Winter, Rechtsanwälte,

–

za BMW Bank R. Hall, Rechtsanwalt,

–

za nemško vlado J. Möller, M. Hellmann, U. Bartl in E. Lankenau, agenti,

–

za češko vlado M. Smolek, J. Vláčil in S. Šindelková, agenti,

–

za Evropsko komisijo G. Goddin in B.-R. Killmann, agenta,

1

Predlogi za sprejetje predhodne odločbe se nanašajo na razlago člena 10(2) in člena 14(1) Direktive 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah in razveljavitvi Direktive Sveta 87/102/EGS (UL 2008, L 133, str. 66).

2

Predlogi so bili vloženi v okviru sporov v zadevi C‑33/20 med UK in Volkswagen Bank GmbH, v zadevi C‑155/20 med RT, SV in BC na eni strani ter Volkswagen Bank in Skoda Bank, podružnico družbe Volkswagen Bank (v nadaljevanju: Skoda Bank), na drugi ter v zadevi C‑187/20 med JL in DT na eni strani ter BMW Bank GmbH in Volkswagen Bank na drugi glede vprašanja, ali so osebe UK, RT, SV, BC, JL in DT veljavno odstopile od kreditnih pogodb, sklenjenih s temi bankami.

3

V uvodnih izjavah 30 in 31 Direktive 2008/48 je navedeno:

4

Člen 3 te direktive, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve:

[…]

[…]

5

Člen 10 navedene direktive, naslovljen „Informacije, ki se morajo vključiti v kreditne pogodbe“, določa:

„1.   Kreditne pogodbe se pripravijo na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov.

Vse pogodbene stranke prejmejo izvod kreditne pogodbe. Ta člen ne posega v nobena nacionalna pravila o veljavnosti sklenitve kreditnih pogodb, če so ta skladna s pravom Skupnosti.

2.   Kreditna pogodba jasno in jedrnato navaja:

[…]

[…]

[…]

[…]“

6

Člen 13 iste direktive, naslovljen „Odprte kreditne pogodbe“, določa pogoje, pod katerimi lahko potrošnik in dajalec kredita prekineta kreditno pogodbo, ki je bila sklenjena za nedoločen čas.

7

Člen 14 Direktive 2008/48, naslovljen „Pravica do odstopa“, v odstavku 1 določa:

„Potrošnik lahko v roku štirinajstih koledarskih dni odstopi od kreditne pogodbe brez navedbe razloga.

Ta rok za odstop se začne:

8

Člen 22 te direktive, naslovljen „Usklajevanje in obveznost izvajanja te direktive“, v odstavku 1 določa:

„Če ta direktiva vsebuje usklajene določbe, države članice ne smejo ohraniti ali uvesti v svoje nacionalno pravo drugih določb, razen tistih, določenih v tej direktivi.“

9

Člen 23 navedene direktive, naslovljen „Kazni“, določa:

„Države članice sprejmejo pravila glede kazni, ki veljajo v primeru kršitve nacionalnih predpisov, sprejetih na podlagi te direktive, in vse potrebne ukrepe za zagotovitev izvrševanja teh kazni. Predpisane kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.“

10

Člen 247, naslovljen „Obveznosti zagotavljanja informacij pri pogodbah o potrošniških posojilih, odplačni pomoči pri financiranju in pogodbah o posredovanju posojil“, iz Einführungsgesetz zum Bürgerlichen Gesetzbuche (uvodni zakon k civilnemu zakoniku) z dne 21. septembra 1994 (BGBl. 1994 I, str. 2494, in popravek v BGBl. 1997 I, str. 1061) v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: EGBGB), določa:

„[…]

§ 3   Vsebina predpogodbenih informacij

[…]

§6   Vsebina pogodbe

[…]

§7   Druge informacije v pogodbi

[…]“

11

Člen 247, naslovljen „Temeljna obrestna mera“, iz Bürgerliches Gesetzbuch (civilni zakonik) v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: BGB), določa:

„(1)   Temeljna obrestna mera je 3,62 %. Vsako leto 1. januarja in 1. julija se prilagodi za število odstotnih točk, za katero se je od zadnje prilagoditve zvišala ali znižala referenčna vrednost. Referenčna vrednost je enaka obrestni meri, ki jo Evropska centralna banka določi za zadnjo operacijo glavnega refinanciranja, ki jo je opravila pred prvim koledarskim dnem ustreznega polletja.

(2)   Deutsche Bundesbank [(zvezna banka Nemčije)] objavi temeljno obrestno mero v Bundesanzeiger nemudoma po datumih, navedenih v drugem stavku odstavka 1.“

12

Člen 288 BGB, naslovljen „Zamudne obresti in druga nadomestila za zamudo“, v odstavku 1 določa:

„Na vsako zapadlo denarno obveznost se v obdobju zamude obračunajo obresti. Obrestna mera zamudnih obresti je temeljna obrestna mera, povečana za pet odstotnih točk na leto.“

13

Člen 314 BGB, naslovljen „Odstop od pogodbe z zaporednimi obveznostmi iz resnih razlogov“, v odstavku 1 določa:

„Vsaka stranka pogodbe z zaporednimi obveznostmi lahko tako pogodbo iz resnih razlogov prekine brez odpovednega roka. Resen razlog obstaja, če ob upoštevanju vseh dejstev in interesov obeh strank od stranke, ki od pogodbe odstopi, ni mogoče zahtevati nadaljevanja pogodbenega razmerja do dogovorjenega prenehanja ali do preteka odpovednega roka.“

14

Člen 355 BGB, naslovljen „Pravica do odstopa od potrošniških pogodb“, določa:

„(1)   Če je potrošniku z zakonom podeljena pravica do odstopa od pogodbe v skladu s to določbo, potrošnika in trgovca ne zavezujeta več njuni izjavi o nameri skleniti pogodbo, če potrošnik v predpisanem obdobju prekliče svojo izjavo o nameri.

(2)   Rok za odstop je 14 dni. Če ni določeno drugače, začne teči ob sklenitvi pogodbe.“

15

Člen 356b BGB, naslovljen „Pravica do odstopa od potrošniških kreditnih pogodb“, v odstavku 2 določa:

„Če listina, ki se kreditojemalcu predloži v skladu z odstavkom 1 tega člena, ne vsebuje obveznih informacij iz člena 492(2), rok ne začne teči, dokler se ta pomanjkljivost v skladu s členom 492(6) ne odpravi […].“

16

Člen 357 BGB, naslovljen „Pravne posledice odstopa od pogodb, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov in na daljavo, razen pogodb o finančnih storitvah“, v odstavku 1 določa:

„Prejete izpolnitve je treba vrniti najpozneje v 14 dneh.“

17

Člen 357a BGB je naslovljen „Pravne posledice odstopa od pogodb o finančnih storitvah“. Odstavek 1 tega člena določa:

„Prejete izpolnitve je treba vrniti najpozneje v 30 dneh.“

18

Člen 358 BGB, naslovljen „Pogodba, povezana s pogodbo, od katere je bilo odstopljeno“, določa:

„[…]

19

Člen 491a BGB, naslovljen „Obveznosti zagotavljanja predpogodbenih informacij pri potrošniških kreditnih pogodbah“, v odstavku 1 določa:

„Dajalec kredita mora kreditojemalcu v zvezi s potrošniško kreditno pogodbo zagotoviti vse informacije iz člena 247 [EGBGB] na obrazcu, določenem v tem členu.“

20

Člen 492 BGB, naslovljen „Pisna oblika in vsebina pogodbe“, določa:

„(1)   Potrošniške kreditne pogodbe se sklenejo v pisni obliki, razen če ni predpisana strožja obličnost. […]

(2)   Pogodba vsebuje informacije, ki so v zvezi s potrošniškimi kreditnimi pogodbami določene v členu 247, od (6) do (13), [EGBGB].

[…]

(5)   Informacije, ki jih mora dajalec kredita po sklenitvi pogodbe zagotoviti kreditojemalcu, se posredujejo na trajnem nosilcu podatkov.“

21

Člen 495 BGB, naslovljen „Pravica do odstopa od pogodbe“, v odstavku 1 določa:

„Kreditojemalec ima v okviru potrošniške kreditne pogodbe pravico do odstopa od pogodbe v skladu s členom 355 BGB.“

22

UK, potrošnik, je 19. decembra 2015 z družbo Volkswagen Bank sklenil kreditno pogodbo v znesku 10.671,63 EUR za nakup vozila znamke Volkswagen za zasebno uporabo (v nadaljevanju: pogodba v zadevi C‑33/20). Prodajalec tega vozila je bila družba Hahn Automobile GmbH & Co. KG (v nadaljevanju: prodajalec A). Ker je kupnina znašala 15.200 EUR, je oseba UK prodajalcu A nakazala predplačilo v višini 5.000 EUR ter financirala znesek 10.200 EUR in enkratni prispevek za zavarovanje preostalega dolga v višini 471,63 EUR, kar skupaj znaša 10.671,63 EUR.

23

Pogodba v zadevi C‑33/20 je vsebovala to navedbo:

„V primeru odstopa od pogodbe vam bomo zaračunali zakonito zamudno obrestno mero. Letna zamudna obrestna mera znaša 5 odstotnih točk nad vsakokratno temeljno obrestno mero.“

24

Poleg tega je bil osebi UK predložen dokument, naslovljen „Standardne informacije o evropskem potrošniškem kreditu“. Ta dokument je določal:

„Letna zamudna obrestna mera znaša 5 odstotnih točk nad vsakokratno temeljno obrestno mero. Temeljno obrestno mero določi zvezna banka Nemčije 1. januarja in 1. julija vsako leto.“

25

Predložitveno sodišče je pojasnilo, da v pogodbi v zadevi C‑33/20 veljavna zamudna obrestna mera ali vsaj veljavna referenčna obrestna mera, to je temeljna obrestna mera iz člena 247 BGB, nista bili navedeni v številčnem znesku. Poleg tega je to sodišče ugotovilo, da v tej pogodbi tudi ni bil naveden mehanizem za prilagajanje zamudne obrestne mere, saj dokument, ki je bil predložen osebi UK in ki je naveden v prejšnji točki, ni bil del pogodbe v zadevi C‑33/20, ker ni bila izpolnjena zahteva po pisni obliki iz člena 492(1) BGB.

26

Pogodba v zadevi C‑33/20 je določala:

„Banka lahko v primeru predčasnega odplačila zahteva nadomestilo za izgubo, ki je neposredno povezana s predčasnim odplačilom. Banka bo izgubo izračunala v skladu s finančnim aritmetičnim okvirom, ki ga predpiše Bundesgerichtshof [(zvezno vrhovno sodišče, Nemčija)] in pri katerem se upoštevajo zlasti:

27

Kar zadeva pogoje za odstop od pogodbe v zadevi C‑33/20 s strani dajalca kredita iz resnih razlogov, je treba ugotoviti, da v tej pogodbi ni bila navedena oblika, ki se zahteva za tak odstop, niti ni bil naveden rok, ki ga ima dajalec kredita za odstop od pogodbe. Kot je razvidno iz predložitvene odločbe, navedena pogodba ni vsebovala navedbe glede pravice kreditojemalca do odstopa od te pogodbe v skladu s členom 314 BGB.

28

Družba Volkswagen Bank je za pripravo in sklenitev pogodbe v zadevi C‑33/20 pooblastila prodajalca A. Ta prodajalec je zlasti ravnal kot kreditni posrednik za družbo Volkswagen Bank in je uporabil vzorčne pogodbe, ki mu jih je posredovala ta družba. V navedeni pogodbi je bilo določeno, da mora oseba UK od 15. februarja 2016 odplačati znesek kredita v višini 11.545,26 EUR (ki ustreza neto izposojenemu kapitalu v višini 10.671,63 EUR in obrestim v višini 873,63 EUR) v 48 mesečnih obrokih, ki vsi znašajo 150,08 EUR, in z zadnjim plačilom v višini 4341,42 EUR, ki ga je treba nakazati 16. januarja 2020.

29

Oseba UK je dogovorjene mesečne obroke redno plačevala. Vendar pa je z dopisom z dne 22. januarja 2019 od zadevne pogodbe odstopila. Družba Volkswagen Bank je ta odstop od pogodbe zavrnila.

30

Oseba UK meni, da se je pogodba v zadevi C‑33/20 zaradi odstopa od pogodbe z dne 22. januarja 2019 spremenila v povračilno obveznost. S tožbo pred predložitvenim sodiščem predlaga, naj se ugotovi, da je prosta obveznosti plačila mesečnih obrokov družbi Volkswagen Bank od 22. januarja 2019. Poleg tega od družbe Volkswagen Bank zahteva vračilo že plačanih mesečnih obrokov in predplačila, ki ga je že nakazala prodajalcu A, oboje v zameno za vračilo kupljenega vozila.

31

Družba Volkswagen Bank meni, da je izjava o odstopu, ki jo je podala oseba UK, prepozna in da je zato odstop neveljaven.

32

V teh okoliščinah je Landgericht Ravensburg (deželno sodišče v Ravensburgu, Nemčija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

33

Oseba RT je 3. januarja 2015 z družbo Volkswagen Bank sklenila kreditno pogodbo v znesku 11.257,14 EUR. Oseba SV je 23. maja 2015 z isto banko sklenila isto vrsto pogodbe v znesku 16.400 EUR. Oseba BC je 24. julija 2014 sklenila kreditno pogodbo v znesku 7332,34 EUR z družbo Skoda Bank (v nadaljevanju: pogodbe v zadevi C‑155/20). Te kreditne pogodbe so bile namenjene financiranju nakupa vozila za osebno uporabo znamke Volkswagen v primeru oseb RT in SV ter znamke Skoda v primeru osebe BC. Prodajalci teh vozil so bile družbe Autohaus Kilgus GmbH & Co. KG (v nadaljevanju: prodajalec B), Autohaus Humm GmbH (v nadaljevanju: prodajalec C) in Held Ströhle GmbH & Co. KG (v nadaljevanju: prodajalec D). Prodajna cena vozila, ki ga je kupila oseba RT, je znašala 15.750 EUR, vozila, ki ga je kupila oseba SV, 23.900 EUR in vozila, ki ga je kupila oseba BC, 15.940 EUR. Ti potrošniki so prodajalcem B, C in D nakazali predplačilo v višini 5000 EUR, 7500 EUR oziroma 8900 EUR, s pogodbami v zadevi C‑155/20 pa so financirali zneske v višini 10.750 EUR, 16.400 EUR oziroma 7040 EUR, v primeru RT in BC pa še enkratni prispevek za zavarovanje preostalega dolga v višini 507,14 EUR oziroma 292,34 EUR, skupaj torej 11.257,14 EUR oziroma 7332,34 EUR.

34

Pogodbe v zadevi C‑155/20 so vsebovale enako besedilo, kot je navedeno v točki 23 te sodbe.

35

Poleg tega je bil osebam RT, SV in BC predložen dokument, ki je naveden v točki 24 te sodbe in ki je naslovljen „Standardne informacije o evropskem potrošniškem kreditu“.

36

Predložitveno sodišče je pojasnilo, da v pogodbah v zadevi C‑155/20 veljavna zamudna obrestna mera ali vsaj veljavna referenčna obrestna mera, to je temeljna obrestna mera iz člena 247 BGB, nista bili navedeni v številčnem znesku. Poleg tega je to sodišče ugotovilo, da v teh pogodbah tudi ni bil naveden mehanizem za prilagoditev zamudne obrestne mere, saj dokument, naveden v prejšnji točki te sodbe, ni bil del navedenih pogodb, ker ni bila izpolnjena zahteva po pisni obliki iz člena 492(1) BGB.

37

Pogodbe v zadevi C‑155/20 so vsebovale tudi enako klavzulo, kot je navedena v točki 26 te sodbe.

38

Kar zadeva pogoje za odstop od teh pogodb s strani dajalca kredita iz resnih razlogov, v pogodbah v zadevi C‑155/20 tako kot v pogodbi v zadevi C‑33/20 ni bila navedena niti oblika, ki se zahteva za tak odstop, niti rok, ki ga ima dajalec kredita za odstop od pogodbe, niti ni bila navedena pravica kreditojemalca do odstopa od te pogodbe v skladu s členom 314 BGB.

39

Družbi Volkswagen Bank in Skoda Bank sta za pripravo in sklenitev pogodb v zadevi C‑155/20 pooblastili prodajalce B, C in D. Ti prodajalci so zlasti ravnali kot kreditni posredniki za družbi Volkswagen Bank in Skoda Bank ter so uporabili vzorčne pogodbe, ki sta jim jih slednji posredovali. V teh pogodbah je bilo določeno, da morajo osebe RT, SV in BC od 15. februarja 2015, 1. junija 2015 oziroma 3. septembra 2014 odplačati zneske kredita, povečane za obresti, v višini 669,90 EUR v primeru osebe RT, 1241,97 EUR v primeru osebe SV in 225,87 EUR v primeru osebe BC. Odplačila morajo biti opravljena v 48, 36 oziroma 24 mesečnih obrokih v enakih zneskih, in sicer 248,48 EUR, 146,87 EUR oziroma 150 EUR, ob tem pa sta bili osebi SV in BC dolžni opraviti zadnje plačilo v višini 12.354,65 EUR 1. maja 2018 oziroma 3958,21 EUR 3. avgusta 2016.

40

Oseba RT je določene mesečne obroke redno plačevala. Vendar je oseba RT malo pred popolno izpolnitvijo obveznosti plačila, ki je bila predvidena za 15. december 2018, z dopisom z dne 22. novembra 2018 odstopila od kreditne pogodbe, sklenjene z družbo Volkswagen Bank 3. januarja 2015.

41

Oseba SV je dogovorjene mesečne obroke redno plačevala in je kredit s plačilom zadnjega mesečnega obroka, ki ga je bilo treba plačati 1. maja 2018, poplačala. Vozilo, za katero je sklenila to financiranje, je 4. junija 2018 prodala prodajalcu C za znesek 8031,46 EUR. Oseba SV je z dopisom z dne 5. januarja 2019 odstopila od izjave volje za sklenitev kreditne pogodbe, ki jo je z družbo Volkswagen Bank sklenila 23. maja 2015.

42

Oseba BC je dogovorjene mesečne obroke redno plačevala in je s plačilom zadnjega mesečnega obroka na dogovorjeni datum 3. avgusta 2018 kredit v celoti odplačala. Z dopisom z dne 25. aprila 2019 je odstopila od kreditne pogodbe, ki jo je z družbo Skoda Bank sklenila 24. julija 2014.

43

Oseba RT meni, da je odstop od pogodbe veljaven, saj rok za odstop od pogodbe zaradi napačnih informacij v kreditni pogodbi, sklenjeni z družbo Volkswagen Bank 3. januarja 2015, ni začel teči. Zato od družbe Volkswagen Bank zahteva vračilo že plačanih mesečnih obrokov v višini 11.997,04 EUR in predplačila v višini 5000 EUR, ki je bilo nakazano prodajalcu B, kar je skupni znesek v višini 16.927,04 EUR, zmanjšan za obresti, obračunane do datuma odstopa od pogodbe, v znesku 668,41 EUR. Oseba RT tako zahteva vračilo preostalega zneska 16.258,63 EUR v zameno za vračilo kupljenega vozila. Poleg tega oseba RT predlaga, naj se ugotovi, da družba Volkswagen Bank tega vozila ne želi prevzeti.

44

Oseba SV meni, da se je zato, ker je odstopila od kreditne pogodbe, sklenjene z družbo Volkswagen Bank 23. maja 2015, ta pogodba spremenila v povračilno obveznost. Od družbe Volkswagen Bank zahteva vračilo mesečnih obrokov posojila, ki ji jih je plačala, to je 17.641,97 EUR, in predplačila v višini 7500 EUR, ki je bilo nakazano prodajalcu C, to je skupaj 25.141,97 EUR, kar po odbitku zneska 8031,46 EUR, za katerega je bilo vozilo prodano, torej znaša 17.770,51 EUR.

45

Oseba BC meni, da se je zato, ker je odstopila od kreditne pogodbe, sklenjene z družbo Skoda Bank 24. julija 2014, ta pogodba spremenila v povračilno obveznost. Tako od družbe Skoda Bank zahteva vračilo zneskov odplačila kredita v višini 7332,34 EUR, ki so bili plačani tej družbi, in predplačila v višini 8900 EUR, ki je bilo prodajalcu D izplačano po izročitvi kupljenega vozila. Poleg tega oseba BC predlaga, naj se ugotovi, da družba Skoda Bank tega vozila ne želi prevzeti.

46

V teh okoliščinah je Landgericht Ravensburg (deželno sodišče v Ravensburgu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

47

Oseba JL je 4. maja 2017 sklenila kreditno pogodbo z družbo BMW Bank v višini 24.401,84 EUR, oseba DT pa je 23. marca 2019 sklenila kreditno pogodbo z družbo Audi Bank, podružnico družbe Volkswagen Bank (v nadaljevanju: Audi Bank), v višini 37.710 EUR (v nadaljevanju: pogodbi v zadevi C‑187/20). Ti kreditni pogodbi sta bili namenjeni financiranju nakupa vozila za zasebno uporabo znamke BMW v primeru osebe JL in znamke Audi v primeru osebe DT. Prodajalca teh vozil sta bili družbi Auer Gruppe GmbH (v nadaljevanju: prodajalec E) in Autohaus Locher (v nadaljevanju: prodajalec F). Ker je prodajna cena vozila v primeru osebe JL znašala 23.500 EUR, je oseba JL prodajalcu E nakazala predplačilo v višini 1000 EUR, financirala pa je znesek v višini 22.500 EUR in zavarovanje v višini 1901,84 EUR, medtem ko je oseba DT, v primeru katere je bila prodajna cena vozila 37.710 EUR, ta znesek v celoti financirala s pridobljenim kreditom.

48

Družbi BMW Bank in Audi Bank sta za pripravo in sklenitev pogodb v zadevi C‑187/20 pooblastili prodajalca E in F. V obeh pogodbah je bilo določeno, da morata osebi JL in DT od 5. maja 2017 oziroma od 1. maja 2016 vrniti zneska kredita, povečanega za obresti, katerih skupna višina je bila 1413,14 EUR v primeru osebe JL in 1737,40 EUR v primeru osebe DT. Povračila bi morala biti opravljena v 47 oziroma 48 mesečnih obrokih v enakih zneskih, in sicer 309,25 EUR oziroma 395,65 EUR, osebi JL in DT pa sta bili dolžni opraviti zadnje plačilo v višini 11.280 EUR 5. aprila 2021 oziroma 20.456,20 EUR 1. aprila 2020.

49

Z dopisoma z dne 13. junija 2019 oziroma 12. januarja 2019 sta osebi JL in DT od pogodb v zadevi C‑187/20 odstopili.

50

Osebi JL in DT menita, da je odstop od pogodbe veljaven, saj rok za odstop od pogodbe zaradi napačnih informacij v teh pogodbah ni začel teči. Zato oseba JL predložitvenemu sodišču predlaga, naj se ugotovi, da od 13. junija 2019 nima obveznosti plačevanja obresti in odplačila glavnice. Oseba DT po vračilu kupljenega vozila od družbe Audi Bank zahteva vračilo 43 plačanih mesečnih obrokov, to je skupaj 17.012,95 EUR. Oseba DT poleg tega predlaga, naj se ugotovi, da ni dolžna plačati niti obresti niti obrokov glavnice in da družba Audi Bank zadevnega vozila ne želi prevzeti.

51

Kot je razvidno iz predložitvene odločbe, pogodbi v zadevi C‑187/20 nista vsebovali opredelitve vrste odobrenega kredita. Je pa dokument, naslovljen „Standardne informacije o evropskem potrošniškem kreditu“, ki je bil priložen k pogodbi, ki jo je sklenila oseba JL, in ki je postal sestavni del te pogodbe, vseboval to besedilo: „Posojilo z obročnim odplačevanjem z enakimi mesečnimi obroki in fiksno obrestno mero“. Oseba DT je prejela podoben dokument z enakim naslovom, ki je med drugim vseboval te navedbe: „Posojilo z obročnim odplačevanjem s potrjeno pravico do odstopa“ in „Enaki mesečni obroki in višji znesek zadnjega odplačila“.

52

Predložitveno sodišče je ugotovilo, da pogodbi v zadevi C‑187/20 nista vsebovali informacij o tem, da po nakazilu sredstev obveznost plačila kupnine v višini tega zneska v razmerju do prodajalca preneha in da lahko kupec po plačilu celotne kupnine od prodajalca zahteva izročitev kupljenega vozila.

53

V zvezi z zamudno obrestno mero je bilo v pogodbi, ki jo je oseba JL sklenila z družbo BMW Bank 4. maja 2017, navedeno:

„Če je posojilojemalec/soposojilojemalec v zamudi s plačilom, se zamudne obresti obračunajo po obrestni meri, ki znaša 5 odstotnih točk na leto nad vsakokratno temeljno obrestno mero. Temeljno obrestno mero zvezna banka Nemčije določi 1. januarja in 1. julija vsako leto ter jo objavi v Bundesanzeiger.“

54

Zadevna pogodba, ki jo je oseba DT sklenila z družbo Audi Bank, pa je vsebovala te navedbe:

„V primeru odstopa od pogodbe vam bomo zaračunali zakonito zamudno obrestno mero. Letna zamudna obrestna mera znaša 5 odstotnih točk nad vsakokratno temeljno obrestno mero.“

55

Poleg tega je bilo v dokumentu, ki ga je prejela oseba DT in ki je naveden v točki 51 te sodbe, navedeno:

„Letna zamudna obrestna mera znaša 5 odstotnih točk nad vsakokratno temeljno obrestno mero. Temeljno obrestno mero določi zvezna banka Nemčije 1. januarja in 1. julija vsako leto.“

56

Vendar naj ta dokument ne bi postal sestavni del pogodbe, ki jo je oseba DT sklenila z družbo Audi Bank 23. marca 2016, ker ni bila izpolnjena zahteva po pisni obliki iz člena 492(1) BGB.

57

Predložitveno sodišče je ugotovilo, da mehanizem za prilagajanje zamudne obrestne mere v pogodbah v zadevi C‑187/20 ni popolnoma pojasnjen. Čeprav je namreč v pogodbi, ki jo je sklenila oseba JL z družbo BMW Bank 4. maja 2017, navedeno, da zvezna banka Nemčije dvakrat letno določi temeljno obrestno mero, pa naj v tej pogodbi ne bi bilo navedeno, da ta obrestna mera ustreza obrestni meri za zadnjo operacijo glavnega refinanciranja Evropske centralne banke, navedena pogodba pa naj tudi ne bi napotovala na člen 247(1) BGB, ki je upošteven v zvezi s tem.

58

Prav tako naj niti v pogodbi, ki jo je sklenila oseba DT z družbo Audi Bank 23. marca 2016, niti v dokumentu, naslovljenem „Standardne informacije o evropskem potrošniškem kreditu“, ne bi bilo navedeno, na podlagi česa je določena temeljna obrestna mera, določena v tej pogodbi.

59

Pogodbi v zadevi C‑187/20 sta vsebovali tudi enako klavzulo, kot je navedena v točki 26 te sodbe.

60

V zvezi s pravico kreditojemalca do odstopa od pogodbe iz resnih razlogov pogodba, ki jo je oseba JL sklenila z družbo BMW Bank 4. maja 2017, ni vsebovala napotila na člen 314 BGB in ni vsebovala navedbe, da mora do odstopa na podlagi te določbe priti v razumnem roku. V pogodbi, ki jo je oseba DT sklenila z družbo Audi Bank 23. marca 2016, ni bilo nobene navedbe, da ima kreditojemalec v skladu s členom 314 BGB iz resnih razlogov pravico do odstopa od pogodbe. Ta pogodba je sicer določala, da lahko dajalec kredita iz resnih razlogov odstopi od pogodbe, pri čemer pa ni bila natančneje določena oblika tega odstopa ali rok za njegovo uveljavljanje. Zlasti v tej pogodbi ni bilo navedeno, da je treba v skladu s členom 492(5) BGB odstopno izjavo podati na trajnem nosilcu podatkov.

61

Kar zadeva informacije o morebitnem izvensodnem postopku pritožbe, v pogodbi, ki jo je oseba JL sklenila z družbo BMW Bank 4. maja 2017, niso bili našteti pogoji za uporabo tega postopka, kot so zahteva po opisu spora, predložitev konkretne zahteve in pošiljanje kopij upoštevnih dokumentov. Ta pogodba je v zvezi s tem vsebovala zgolj napotilo na „postopkovna pravila za reševanje pritožb strank v nemškem bančnem sektorju“, ki so na voljo na zahtevo ali dostopna na spletni strani Bundesverband der Deutschen Banken e.V. (zvezno združenje nemških bank, Nemčija) www.bdb.de. Pogodba, ki jo je oseba DT sklenila z družbo Audi Bank 23. marca 2016, je vsebovala enake navedbe, pri čemer je ta pogodba poleg tega vsebovala pojasnilo, da je treba „pritožbo pisno (na primer z dopisom, po telefaksu ali z elektronskim sporočilom) vložiti pri službi za pritožbe strank Bundesverband deutscher Banken eV, Postfach 040307, 10062 Berlin, telefaks: 03016633169, naslov elektronske pošte: ombudsmann@bdb.de“.

62

V teh okoliščinah je Landgericht Ravensburg (deželno sodišče v Ravensburgu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

63

S sklepom predsednika Sodišča z dne 18. decembra 2020 so bile zadeve C‑33/20, C‑155/20 in C‑187/20 združene za ustni postopek in izdajo sodbe.

64

Ker so nekatera vprašanja v zadevah C‑33/20, C‑155/20 in C‑187/20 podobna ali enaka, jih je treba obravnavati skupaj.

65

Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem v zadevi C‑187/20 v bistvu izvedeti, ali je treba člen 10(2)(a), (c) in (e) Direktive 2008/48 razlagati tako, da mora biti v kreditni pogodbi jasno in jedrnato navedeno, da gre za „povezano kreditno pogodbo“ v smislu člena 3(n) te direktive in da je ta pogodba sklenjena za določen čas, kadar gre za tako pogodbo.

66

V zvezi s tem je treba spomniti, da je v členu 3(n) Direktive 2008/48 pojem „povezana kreditna pogodba“ opredeljen tako: „zadevni kredit [je] namenjen izključno financiranju pogodbe o dobavi posebnega blaga ali opravljanju posebne storitve, in […] iz objektivnega stališča ti dve pogodbi sestavljata komercialno enoto; šteje se, da komercialna enota obstaja[,] […] če dajalec kredita uporablja storitve dobavitelja ali izvajalca storitev v zvezi s sklenitvijo ali pripravo kreditne pogodbe ali kadar so posebne dobrine ali izvajanje posebnih storitev izrecno opredeljene v kreditni pogodbi“.

67

V zadevi C‑187/20 je iz predložitvene odločbe razvidno, da so dajalci kreditov za pripravo in sklenitev pogodb v tej zadevi pooblastili prodajalca E in F ter da je bil kredit, odobren na podlagi teh pogodb, namenjen izključno financiranju dobave vozil za zasebno rabo. Zato je treba take pogodbe šteti za „povezane kreditne pogodbe“ v smislu člena 3(n) Direktive 2008/48.

68

Poleg tega so bile pogodbe v zadevi C‑187/20, kot je razvidno iz predložitvene odločbe, sklenjene za določen čas.

69

V zvezi s tem je treba opozoriti, da morajo biti v skladu s členom 10(2)(a), (c) in (e) Direktive 2008/48 v kreditni pogodbi jasno in jedrnato navedeni vrsta kredita, trajanje kreditne pogodbe ter – v primeru kredita v obliki odloga plačila za določeno blago ali storitev ali v primeru povezanih kreditnih pogodb – izdelek ali storitev in njuna vrednost.

70

Kot je razvidno iz člena 10(2) Direktive 2008/48 v povezavi z uvodno izjavo 31 te direktive, je zahteva, da se v kreditni pogodbi, sestavljeni na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov, jasno in jedrnato navedejo elementi iz te določbe, potrebna, da se lahko potrošnik seznani s svojimi pravicami in obveznostmi (sodba z dne 26. marca 2020, Kreissparkasse Saarlouis, C‑66/19, EU:C:2020:242, točka 35 in navedena sodna praksa).

71

Za ustrezno izpolnitev kreditne pogodbe je potrebno, da potrošnik pozna in dobro razume elemente, ki jih mora kreditna pogodba obvezno vsebovati v skladu s členom 10(2) Direktive 2008/48 (sodba z dne 26. marca 2020, Kreissparkasse Saarlouis, C‑66/19, EU:C:2020:242, točka 45).

72

Ta zahteva prispeva k uresničitvi cilja Direktive 2008/48, ki je na področju potrošniških kreditov določiti popolno in obvezno harmonizacijo na nekaterih ključnih področjih, ki je potrebna za to, da se vsem potrošnikom v Evropski uniji zagotovi visoka in primerljiva raven varovanja njihovih interesov in se na trgu potrošniških kreditov vzpostavi dobro delujoč notranji trg (sodba z dne 26. marca 2020, Kreissparkasse Saarlouis, C‑66/19, EU:C:2020:242, točka 36 in navedena sodna praksa).

73

Informacija, da je zadevna pogodba, prvič, „povezana kreditna pogodba“ v smislu člena 3(n) Direktive 2008/48 in, drugič, da je ta pogodba sklenjena za določen čas, pa je za potrošnika bistvenega pomena, saj mu omogoča, da se dejansko seznani s svojimi pravicami in obveznostmi.

74

Zato je treba na prvo vprašanje v zadevi C‑187/20 odgovoriti, da je treba člen 10(2)(a), (c) in (e) Direktive 2008/48 razlagati tako, da mora biti v kreditni pogodbi jasno in jedrnato navedeno, da gre za „povezano kreditno pogodbo“ v smislu člena 3(n) te direktive in da je ta pogodba sklenjena za določen čas, kadar gre za tako pogodbo.

75

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v zadevi C‑187/20 v bistvu sprašuje, ali je treba člen 10(2) Direktive 2008/48 razlagati tako, da zahteva, da se v „povezani kreditni pogodbi“ v smislu člena 3(n) te direktive, ki je namenjena izključno za financiranje pogodbe, ki se nanaša na dobavo blaga in v kateri je določeno, da se znesek kredita plača prodajalcu tega blaga, navede, da je potrošnik prost obveznosti plačila kupnine v višini nakazanega zneska in da mu mora prodajalec, če je bila kupnina v celoti plačana, izročiti kupljeno blago.

76

V zvezi s tem je treba opozoriti, da morajo biti v skladu s členom 10(2) Direktive 2008/48 v kreditni pogodbi jasno in jedrnato navedeni skupni znesek kredita in pogoji, ki urejajo črpanje kredita, ter – v primeru kredita v obliki odloga plačila za določeno blago ali storitev ali v primeru povezanih kreditnih pogodb – izdelek ali storitev in njuna vrednost.

77

V zvezi s formalnimi pogoji glede „povezanih pogodb“ v smislu člena 3(n) Direktive 2008/48 člen 10(2) te direktive zahteva le, da sta v kreditni pogodbi navedena zadevni proizvod ali storitev in njuna vrednost.

78

Čeprav člen 10(2)(d) Direktive 2008/48 določa, da morajo biti skupni znesek kredita in pogoji črpanja nujno navedeni v kreditni pogodbi, pa nobena določba te direktive ne zahteva, da so v tej pogodbi navedene posledice tega črpanja za pogodbeno razmerje med potrošnikom in prodajalcem blaga ali storitve, financirane s kreditom.

79

Člen 10(2) Direktive 2008/48 pa tudi ne nasprotuje temu, da stranki kreditne pogodbe v tej pogodbi v soglasju podrobno navedeta te posledice.

80

V teh okoliščinah je treba na drugo vprašanje v zadevi C‑187/20 odgovoriti, da je treba člen 10(2) Direktive 2008/48 razlagati tako, da ne zahteva, da se v „povezani kreditni pogodbi“ v smislu člena 3(n) te direktive, ki je namenjena izključno za financiranje pogodbe, ki se nanaša na dobavo blaga in v kateri je določeno, da se znesek kredita plača prodajalcu tega blaga, navede, da je potrošnik prost obveznosti plačila kupnine v višini nakazanega zneska in da mu mora prodajalec, če je bila kupnina v celoti plačana, izročiti kupljeno blago.

81

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v zadevah C‑33/20 in C‑155/20 ter tretjim vprašanjem v zadevi C‑187/20 v bistvu sprašuje, ali je treba člen 10(2)(l) Direktive 2008/48 razlagati tako, da mora biti v kreditni pogodbi s konkretnim odstotkom navedena zamudna obrestna mera, ki velja ob sklenitvi kreditne pogodbe, in da mora biti v tej pogodbi konkretno opisan mehanizem za prilagajanje zamudne obrestne mere.

82

Treba je spomniti, da se v skladu s členom 10(1), prvi pododstavek, te direktive kreditne pogodbe pripravijo na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov. Člen 10(2)(l) te direktive določa, da je treba v kreditni pogodbi jasno in jedrnato navesti obrestno mero v primeru zamude pri plačilu, ki velja ob sklenitvi kreditne pogodbe, ter pravila za njeno prilagoditev in, kjer je to potrebno, vse stroške v primeru zamude pri odplačevanju.

83

Iz predložitvenih odločb je razvidno, da je bilo v pogodbah v vsaki od zadev v glavni stvari pojasnjeno, da znaša letna zamudna obrestna mera „5 odstotnih točk nad vsakokratno temeljno obrestno mero“. Iz teh odločb je razvidno tudi, da je bilo v dokumentu z naslovom „Standardne informacije o evropskem potrošniškem kreditu“, ki je bil predložen potrošnikom v teh zadevah, pojasnjeno, da „letna zamudna obrestna mera znaša 5 odstotnih točk nad vsakokratno temeljno obrestno mero. Temeljno obrestno mero določi zvezna banka Nemčije 1. januarja in 1. julija vsako leto.“ Vendar pa, kot je razvidno iz teh odločb, ta dokument ni bil sestavni del teh pogodb. Samo v pogodbi v zadevi C‑187/20, ki jo je potrošnik JL sklenil z družbo BMW Bank, je bilo izrecno navedeno, da „temeljno obrestno mero zvezna banka Nemčije določi 1. januarja in 1. julija vsako leto ter jo objavi v Bundesanzeiger“.

84

V zvezi s tem iz sodne prakse Sodišča izhaja, da sicer ni nujno, da je kreditna pogodba pripravljena kot en dokument, vendar morajo biti vsi elementi iz člena 10(2) Direktive 2008/4 pripravljeni na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov (glej v tem smislu sodbo z dne 9. novembra 2016, Home Credit Slovakia, C‑42/15, EU:C:2016:842, točka 45 in točka 1, prva alinea, izreka).

85

Ker morajo biti elementi iz člena 10(2) Direktive 2008/48 navedeni jasno in jedrnato, je potrebno, da kreditna pogodba vsebuje jasno in natančno sklicevanje na druge listine ali druge trajne nosilce podatkov, v katerih so ti elementi, ki so bili dejansko posredovani potrošniku pred sklenitvijo pogodbe, tako da se je ta lahko dejansko seznanil z vsemi svojimi pravicami in obveznostmi (sodba z dne 9. novembra 2016, Home Credit Slovakia, C‑42/15, EU:C:2016:842, točka 34).

86

Zato mora predložitveno sodišče presoditi, ali gre v postopkih v glavni stvari za tak primer.

87

V zvezi z razlago člena 10(2)(l) Direktive 2008/48 je treba ugotoviti, da besedilo te določbe zahteva, da se v kreditni pogodbi navede obrestna mera, ki se v primeru zamude pri plačilu uporablja v določenem trenutku, in sicer na dan sklenitve te pogodbe. Poleg tega omenjena določba glede sprememb te obrestne mere po sklenitvi te pogodbe določa obveznost navedbe pravil za prilagoditev te obrestne mere.

88

Kot je v bistvu navedel generalni pravobranilec v točkah od 57 do 60 sklepnih predlogov, iz besedila člena 10(2)(l) Direktive 2008/48 izhaja, da mora biti v kreditni pogodbi obrestna mera, ki se v primeru zamude pri plačilu uporablja ob sklenitvi pogodbe, navedena konkretno, v obliki odstotka, medtem ko zgolj navedba opredelitve te obrestne mere ali formule za njen izračun ne zadostuje.

89

V zvezi s splošno sistematiko te direktive iz opredelitve efektivne obrestne mere, posojilne obrestne mere in dogovorjene fiksne posojilne obrestne mere, ki so navedene v členu 3 navedene direktive, izhaja, da je treba te različne vrste obrestnih mer izraziti v odstotkih.

90

V zvezi z namenom te direktive in, konkretneje, njenega člena 10 je treba ugotoviti, kot je bilo navedeno v točki 70 te sodbe, da je zahteva po tem, da so v kreditni pogodbi jasno in jedrnato navedeni elementi iz te določbe, potrebna za to, da se lahko potrošnik seznani s svojimi pravicami in obveznostmi.

91

Kadar pa potrošniška pogodba napotuje na nekatere določbe nacionalnega prava glede informacij, katerih navedba se zahteva v skladu s členom 10 Direktive 2008/48, potrošnik na podlagi pogodbe ne more določiti obsega svoje pogodbene obveznosti (sodba z dne 26. marca 2020, Kreissparkasse Saarlouis, C‑66/19, EU:C:2020:242, točka 44).

92

Kot je navedel generalni pravobranilec v točki 64 sklepnih predlogov, obveznost, da se v kreditni pogodbi navede konkretna zamudna obrestna mera, izražena v odstotkih, potrošniku omogoča, da se seznani s posledicami svoje morebitne zamude pri plačilu.

93

Ker je zamudna obrestna mera, ki velja ob sklenitvi kreditne pogodbe, številčna informacija – kar zlasti ni podano, če gre za spremenljivo obrestno mero – mora biti ta prva obrestna mera v kreditni pogodbi navedena konkretno, v obliki odstotka.

94

Kar zadeva obveznost iz člena 10(2)(l) Direktive 2008/48, da se v kreditni pogodbi jasno in jedrnato navedejo pravila za prilagoditev obrestne mere, ki se uporablja v primeru zamude pri plačilu, če, kot je v postopkih v glavni stvari, so se stranke zadevne kreditne pogodbe dogovorile, da se bo zamudna obrestna mera spreminjala glede na spremembe temeljne obrestne mere, ki jo določi centralna banka države članice in se objavi v uradnem listu te države članice, ki je enostavno dostopen, napotilo na to temeljno obrestno mero v kreditni pogodbi povprečnemu potrošniku, ki je razumno pozoren in preudaren, omogoča, da se seznani in razume mehanizem spreminjanja te zamudne obrestne mere, če je način izračuna te obrestne mere opisan v kreditni pogodbi. V zvezi s tem je treba spoštovati dva pogoja. Prvič, opis tega načina izračuna mora biti enostavno razumljiv za povprečnega potrošnika, ki nima posebnih znanj na finančnem področju, hkrati pa mu mora ta opis omogočiti, da na podlagi informacij, ki so navedene v kreditni pogodbi, izračuna zamudne obresti. Drugič, v tej pogodbi mora biti navedena tudi pogostost spreminjanja te temeljne obrestne mere, ki je določena z nacionalnimi določbami (glej po analogiji sodbo z dne 3. marca 2020, Gómez del Moral Guasch, C‑125/18, EU:C:2020:138, točka 53).

95

Zato je treba na prvo vprašanje v zadevah C‑33/20 in C‑155/20 ter na tretje vprašanje v zadevi C‑187/20 odgovoriti, da je treba člen 10(2)(l) Direktive 2008/48 razlagati tako, da mora biti v kreditni pogodbi s konkretnim odstotkom navedena zamudna obrestna mera, ki velja ob sklenitvi te pogodbe, in da mora biti v tej pogodbi konkretno opisan mehanizem za prilagajanje zamudne obrestne mere. Če sta se stranki zadevne kreditne pogodbe dogovorili, da se bo zamudna obrestna mera spreminjala glede na spremembe temeljne obrestne mere, ki jo določi centralna banka države članice in se objavi v uradnem listu, ki je enostavno dostopen, napotitev na to temeljno obrestno mero v tej pogodbi zadostuje, če je v tej pogodbi opisan način izračuna zamudne obrestne mere glede na temeljno obrestno mero. V zvezi s tem je treba spoštovati dva pogoja. Prvič, opis tega načina izračuna mora biti enostavno razumljiv za povprečnega potrošnika, ki nima posebnih znanj na finančnem področju, hkrati pa mu mora omogočiti, da na podlagi informacij, ki so navedene v tej isti pogodbi, izračuna zamudno obrestno mero. Drugič, v zadevni kreditni pogodbi mora biti navedena tudi pogostost spreminjanja te temeljne obrestne mere, ki je določena z nacionalnimi določbami.

96

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v zadevah C‑33/20 in C‑155/20 ter četrtim vprašanjem v zadevi C‑187/20 v bistvu sprašuje, ali je treba člen 10(2)(r) Direktive 2008/48 razlagati tako, da mora kreditna pogodba za to, da bi bilo mogoče izračunati nadomestilo, ki ga je treba plačati v primeru predčasnega odplačila kredita, vsebovati konkretno in potrošniku razumljivo aritmetično formulo, tako da lahko ta potrošnik izračuna znesek nadomestila, ki ga mora plačati v primeru predčasnega odplačila.

97

Za odgovor na ta vprašanja je treba opozoriti, da morajo biti v skladu s členom 10(2)(r) Direktive 2008/48 v kreditni pogodbi jasno in jedrnato navedeni „pravica do predčasnega odplačila, postopek predčasnega odplačila in, kadar je primerno, informacije o pravici dajalca kredita do nadomestila in o tem, kako se bo to nadomestilo določilo“.

98

V obravnavanih primerih je iz predložitvenih odločb razvidno, da je v pogodbah v zadevah iz postopkov v glavni stvari določeno, da bo „banka […] izgubo izračunala v skladu s finančnim aritmetičnim okvirom, ki ga predpiše Bundesgerichtshof [(zvezno vrhovno sodišče)]“.

99

V zvezi s tem iz sodne prakse Sodišča izhaja, da kadar Direktiva 2008/48 določa obveznost trgovca, da potrošnika seznani z vsebino pogodbene obveznosti, ki se mu ponuja, pri čemer so nekateri njeni elementi določeni v kogentnih zakonskih določbah ali predpisih države članice, mora ta trgovec potrošnika jasno in jedrnato obvestiti o vsebini navedenih določb, da bi se potrošnik lahko seznanil s svojimi pravicami in obveznostmi (glej v tem smislu sodbo z dne 26. marca 2020, Kreissparkasse Saarlouis, C‑66/19, EU:C:2020:242, točka 46 in navedena sodna praksa).

100

Čeprav za ta namen, kar zadeva nadomestilo iz člena 10(2)(r) Direktive 2008/48, ki ga je treba plačati v primeru predčasnega odplačila, ni nujno, da je v kreditni pogodbi navedena aritmetična formula, na podlagi katere se izračuna to nadomestilo, mora biti v tej pogodbi navedena metoda izračuna tega nadomestila na način, ki je konkreten in enostavno razumljiv za povprečnega potrošnika, tako da lahko ta na podlagi informacij, ki so vsebovane v kreditni pogodbi, izračuna znesek nadomestila, ki ga mora plačati v primeru predčasnega odplačila.

101

Zgolj napotilo, z namenom izračuna nadomestila, ki ga je treba plačati v primeru predčasnega odplačila posojila, na finančni aritmetični okvir, ki ga je določilo nacionalno sodišče, v tem primeru Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče), pa ne ustreza zahtevi, navedeni v točki 99 te sodbe, da je treba potrošnika seznaniti z vsebino njegove pogodbene obveznosti.

102

Glede na zgoraj navedeno je treba na drugo vprašanje v zadevah C‑33/20 in C‑155/20 ter na četrto vprašanje v zadevi C‑187/20 odgovoriti, da je treba člen 10(2)(r) Direktive 2008/48 razlagati tako, da mora biti v kreditni pogodbi za to, da bi bilo mogoče izračunati nadomestilo, ki ga je treba plačati v primeru predčasnega odplačila kredita, navedena metoda izračuna tega nadomestila na način, ki je konkreten in enostavno razumljiv za povprečnega potrošnika, tako da lahko ta potrošnik na podlagi informacij, navedenih v tej pogodbi, izračuna znesek nadomestila, ki ga mora plačati v primeru predčasnega odplačila.

103

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v zadevah C‑33/20 in C‑155/20 ter petim vprašanjem v zadevi C‑187/20 v bistvu sprašuje, ali je treba člen 10(2) Direktive 2008/48 razlagati tako, da morajo biti v kreditni pogodbi navedeni vsi položaji, v katerih je strankam kreditne pogodbe z nacionalnimi predpisi priznana pravica do odstopa od pogodbe, kot je pravica kreditojemalca do odstopa iz resnih razlogov, ter ali morata biti v tej pogodbi navedena rok in oblika izjave o odstopu za vsakega od teh položajev.

104

Najprej je treba opozoriti, da člen 10(2)(s) Direktive 2008/48 določa, da mora biti v kreditni pogodbi jasno in jedrnato naveden „postopek, ki se uporablja pri uveljavljanju pravice do prekinitve kreditne pogodbe“.

105

Poleg tega člen 13 te direktive določa pogoje, pod katerimi lahko potrošnik in dajalec kredita prekineta kreditno pogodbo, ki je bila sklenjena za nedoločen čas, pri čemer ta direktiva ne določa nobene pravice do prekinitve v zvezi s pogodbami, sklenjenimi za določen čas. V teh okoliščinah je treba sklicevanje na „pravico do prekinitve“ iz člena 10(2)(s) Direktive 2008/48 razlagati tako, da se nanaša na pravico do prekinitve iz člena 13 te direktive.

106

Iz tega izhaja, da Direktiva 2008/48 ne določa nobene obveznosti, da se v kreditno pogodbo vključi kakršna koli informacija o pravici do odstopa od kreditnih pogodb, sklenjenih za določen čas.

107

Kot je razvidno iz predložitvenih odločb v zadevah iz postopkov v glavni stvari, so bile zadevne pogodbe sklenjene za določen čas.

108

V zvezi s tem je treba, kar zadeva pogodbe, ki spadajo na področje uporabe Direktive 2008/48, spomniti, da države članice ne smejo sprejeti obveznosti za pogodbene stranke, ki s to direktivo niso določene, če gre za harmonizirane določbe te direktive na področju, na katero se te obveznosti nanašajo (sodba z dne 9. novembra 2016, Home Credit Slovakia, C‑42/15, EU:C:2016:842, točka 55).

109

Člen 10(2) Direktive 2008/48 pa pomeni takšno harmonizacijo glede elementov, ki morajo biti obvezno vključeni v kreditno pogodbo (sodba z dne 9. novembra 2016, Home Credit Slovakia, C‑42/15, EU:C:2016:842, točka 56).

110

Res je, da lahko država članica v nacionalni zakonodaji določi možnost odstopa od kreditnih pogodb, ki so sklenjene za določen čas. Vendar člen 10(2)(s) Direktive 2008/48 in člen 13 te direktive v povezavi s členom 22(1) te direktive nasprotujeta temu, da bi predpisi države članice določali obveznost, da je treba v taki kreditni pogodbi navesti informacijo glede pravice do odstopa, ki ni določena z Direktivo 2008/48, temveč le s temi nacionalnimi predpisi.

111

Ob tem pa Direktiva 2008/48 ne nasprotuje temu, da stranke kreditne pogodbe, ki so se sporazumele, da bodo določile pravico do odstopa od te pogodbe, ki ni navedena med primeri iz člena 13 te direktive, v tej pogodbi navedejo to pravico (glej v tem smislu sodbo z dne 9. novembra 2016, Home Credit Slovakia, C‑42/15, EU:C:2016:842, točki 57 in 58).

112

Ob upoštevanju navedenega je treba na tretje vprašanje v zadevah C‑33/20 in C‑155/20 ter na peto vprašanje v zadevi C‑187/20 odgovoriti, da je treba člen 10(2) Direktive 2008/48 razlagati tako, da ne zahteva, da se v kreditni pogodbi navedejo vsi položaji, v katerih imajo stranke kreditne pogodbe pravico do odstopa, ki pa niso določeni s to direktivo, temveč le z nacionalnimi predpisi.

113

Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem v zadevi C‑155/20 in s sedmim vprašanjem v zadevi C‑187/20 v bistvu sprašuje, ali je treba Direktivo 2008/48 razlagati tako, da nasprotuje temu, da se dajalec kredita v razmerju do potrošnika, ki v skladu s členom 14(1) Direktive 2008/48 uveljavlja svojo pravico do odstopa od pogodbe, sklicuje na izgubo pravice, če ena od obveznih informacij iz člena 10(2) te direktive ni bila navedena v kreditni pogodbi in tudi naknadno ni bila ustrezno sporočena ter ta potrošnik brez svoje krivde ni vedel za svojo pravico do odstopa.

114

Da bi bilo mogoče odgovoriti na ti vprašanji, je treba spomniti, da – kot izhaja iz člena 14(1), drugi pododstavek, točka (b), Direktive 2008/48 – začne štirinajstdnevni rok za odstop od pogodbe teči šele, ko so bile informacije iz člena 10 te direktive sporočene potrošniku, če je ta datum poznejši od dneva sklenitve kreditne pogodbe. V tem členu 10 so naštete informacije, ki jih je treba navesti v kreditnih pogodbah.

115

Kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 108 te sodbe, v zvezi s pogodbami, ki spadajo na področje uporabe Direktive 2008/48, države članice ne smejo sprejeti obveznosti za pogodbene stranke, ki s to direktivo niso določene, če gre za harmonizirane določbe te direktive na področju, na katero se te obveznosti nanašajo.

116

Kot pa je generalni pravobranilec navedel v točki 101 sklepnih predlogov, časovni pogoji uveljavljanja potrošnikove pravice do odstopa spadajo v okvir harmonizacije, ki je bila opravljena s členom 14 Direktive 2008/48.

117

Ker tako Direktiva 2008/48 ne določa časovne omejitve za uveljavljanje potrošnikove pravice do odstopa od pogodbe, kadar mu te informacije niso bile sporočene, taka omejitev v državi članici ne more biti določena z nacionalnim predpisom.

118

Zato je treba na četrto vprašanje v zadevi C‑155/20 in na sedmo vprašanje v zadevi C‑187/20 odgovoriti, da je treba člen 14(1) Direktive 2008/48 razlagati tako, da nasprotuje temu, da se dajalec kredita v razmerju do potrošnika, ki v skladu s to določbo uveljavlja svojo pravico do odstopa od pogodbe, sklicuje na izgubo pravice, če ena od obveznih informacij iz člena 10(2) te direktive ni bila navedena v kreditni pogodbi in tudi naknadno ni bila ustrezno sporočena, pri čemer vprašanje, ali ta potrošnik za svojo pravico do odstopa ni vedel brez svoje krivde, ni pomembno.

119

Predložitveno sodišče s petim vprašanjem v zadevi C‑155/20 in osmim vprašanjem v zadevi C‑187/20 v bistvu sprašuje, ali je treba Direktivo 2008/48 razlagati tako, da nasprotuje temu, da lahko dajalec kredita veljavno šteje, da je potrošnik zlorabil pravico do odstopa, ki je določena v členu 14(1) te direktive, če po eni strani, ena od obveznih informacij iz člena 10(2) te direktive ni bila navedena v kreditni pogodbi in tudi naknadno ni bila ustrezno sporočena, ter po drugi strani, ta potrošnik brez svoje krivde ni vedel za svojo pravico do odstopa.

120

Za odgovor na ti vprašanji je treba ugotoviti, da Direktiva 2008/48 ne vsebuje določb, ki bi urejale vprašanje potrošnikove zlorabe pravic, ki mu jih daje ta direktiva.

121

Ob tem je treba preveriti, ali potrošnikovo uveljavljanje pravice do odstopa od pogodbe na podlagi člena 14(1) Direktive 2008/48 ni omejeno zaradi tega, ker se v tej zadevi uporablja splošno načelo prava Unije, v skladu s katerim se posamezniki ne morejo sklicevati na določbe tega prava z namenom goljufije ali zlorabe.

122

Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je za dokaz zlorabe po eni strani potreben skupek objektivnih okoliščin, iz katerih izhaja, da kljub formalnemu spoštovanju pogojev, ki jih določa ureditev Unije, cilj te ureditve ni bil dosežen, in po drugi strani subjektivni element, to je namen pridobiti korist, ki izhaja iz ureditve Unije, z umetno ustvaritvijo pogojev, potrebnih za njeno pridobitev (sodba z dne 26. februarja 2019, T Danmark in Y Denmark, C‑116/16 in C‑117/16, EU:C:2019:135, točka 97 in navedena sodna praksa).

123

Glede cilja, ki se želi doseči s členom 14 Direktive 2008/48, je treba ugotoviti, prvič, da je cilj to, da se potrošniku omogoči, da izbere pogodbo, ki najbolj ustreza njegovim potrebam, in da se torej odpove učinkom pogodbe, za katero se po njeni sklenitvi v obdobju, predvidenem za razmislek, v katerem se lahko uveljavlja pravica do odstopa, izkaže, da ne ustreza potrebam tega potrošnika (glej po analogiji sodbo z dne 19. decembra 2019, Rust-Hackner in drugi, od C‑355/18 do C‑357/18 in C‑479/18, EU:C:2019:1123, točka 101).

124

Po drugi strani, kot je v bistvu navedel generalni pravobranilec v točkah 117 in 118 sklepnih predlogov, je cilj člena 14(1), drugi pododstavek, točka (b), Direktive 2008/48 to, da se zagotovi, da potrošnik dobi vse informacije, ki so potrebne za to, da lahko presodi vsebino svoje pogodbene obveznosti, in da se kaznuje dajalec kredita, ki mu ne posreduje informacij iz člena 10 te direktive.

125

Sankcije, določene v direktivah Unije na področju varstva potrošnikov, so namreč namenjene odvračanju trgovca od kršitev obveznosti, ki jih ima v skladu z določbami teh direktiv v razmerju do potrošnika (glej po analogiji sodbi z dne 30. aprila 2014, Kásler in Káslerné Rábai, C‑26/13, EU:C:2014:282, točka 84, in z dne 25. novembra 2020, Banca B., C‑269/19, EU:C:2020:954, točki 34 in 38).

126

Če torej trgovec potrošniku ni posredoval informacij iz člena 10 Direktive 2008/48 in se potrošnik odloči odstopiti od kreditne pogodbe pozneje kot štirinajst dni po sklenitvi pogodbe, ta trgovec temu potrošniku ne more očitati zlorabe pravice do odstopa, tudi če je med sklenitvijo te pogodbe in njegovim odstopom minilo veliko časa.

127

Glede na zgoraj navedeno je treba na peto vprašanje v zadevi C‑155/20 in osmo vprašanje v zadevi C‑187/20 odgovoriti, da je treba Direktivo 2008/48 razlagati tako, da nasprotuje temu, da lahko dajalec kredita veljavno šteje, da je potrošnik zlorabil pravico do odstopa, ki je določena v členu 14(1) te direktive, če ena od obveznih informacij iz člena 10(2) te direktive ni bila navedena v kreditni pogodbi in tudi naknadno ni bila ustrezno sporočena, ne glede na to, ali je ta potrošnik vedel za svojo pravico do odstopa ali ne.

128

Predložitveno sodišče želi s šestim vprašanjem v zadevi C‑187/20 v bistvu izvedeti, ali je treba člen 10(2)(t) Direktive 2008/48 razlagati tako, da morajo biti v kreditni pogodbi navedeni bistveni formalni pogoji za začetek izvensodnega postopka pritožbe ali za vložitev drugega pravnega sredstva, ali pa zadostuje, da ta pogodba v zvezi s tem napotuje na postopkovna pravila, do katerih je mogoče dostopati na spletu.

129

V zvezi s tem člen 10(2)(t) Direktive 2008/48 določa, da morajo biti v kreditni pogodbi jasno in jedrnato navedeni „podatk[i] o tem, ali za potrošnika obstajajo izvensodni postopki pritožbe in druga pravna sredstva, če ta obstajajo, pa tudi pogoj[i] za njihovo uporabo“.

130

Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba za razlago določb prava Unije upoštevati ne le njihovo besedilo, ampak tudi sobesedilo in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del so (sodba z dne 25. junija 2020, Bundesverband der Verbraucherzentralen und Verbraucherverbände, C‑380/19, EU:C:2020:498, točka 25 in navedena sodna praksa).

131

V zvezi s sobesedilom, v katero se umešča člen 10(2)(t) Direktive 2008/48, je treba ugotoviti, da člen 10(2) te direktive določa, da morajo biti informacije, na katere se nanaša ta določba, vključno s pogoji za uporabo izvensodnih postopkov pritožbe in drugih pravnih sredstev, navedene jasno in jedrnato.

132

Iz tega sledi, da mora biti informacija, ki jo v zvezi s tem vsebuje kreditna pogodba, dovolj jasna in popolna, da lahko potrošniki vložijo tako pritožbo ali tako pravno sredstvo, pri čemer pa ni treba navesti vseh postopkovnih pravil, ki urejajo take postopke.

133

Glede cilja člena 10(2)(t) Direktive 2008/48 je treba ugotoviti, da je namen te določbe zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov, tako da lahko potrošniki pritožbe ali pravna sredstva proti dajalcem kredita prostovoljno vložijo pri organih, ki ponujajo postopke alternativnega reševanja sporov (glej po analogiji sodbo z dne 25. junija 2020, Bundesverband der Verbraucherzentralen und Verbraucherverbände, C‑380/19, EU:C:2020:498, točka 26).

134

Da lahko to možnost uporabijo, morajo biti potrošniki obveščeni o obstoječih mehanizmih pravnih sredstev za izvensodno reševanje sporov. V zvezi s tem morajo imeti potrošniki ob nastanku spora možnost, da hitro ugotovijo, kateri organi za alternativno reševanje sporov so pristojni za obravnavo njihove pritožbe in ali bo zadevni trgovec sodeloval v postopku, predloženem temu organu (glej po analogiji sodbo z dne 25. junija 2020, Bundesverband der Verbraucherzentralen und Verbraucherverbände, C‑380/19, EU:C:2020:498, točka 27).

135

Namen člena 10(2)(t) Direktive 2008/48 je tako po eni strani zagotoviti, da se lahko potrošnik ob popolnem poznavanju dejstev odloči, ali je primerno, da uporabi enega od izvensodnih postopkov pritožbe ali drugih pravnih sredstev, in po drugi, da lahko na podlagi informacij iz kreditne pogodbe dejansko vloži tako pritožbo ali tako pravno sredstvo.

136

Kot je navedel generalni pravobranilec v točki 94 sklepnih predlogov, je za ta namen bistveno, da je potrošnik obveščen, prvič, o vseh izvensodnih postopkih pritožbe in drugih pravnih sredstvih, ki so mu na voljo, in po potrebi o stroških teh postopkov, drugič, o tem, ali je treba pritožbo ali drugo pravno sredstvo vložiti po pošti ali elektronsko, tretjič, o fizičnem ali elektronskem naslovu, na katerega je treba poslati pritožbo ali drugo pravno sredstvo, in četrtič, o drugih formalnih pogojih, ki jih mora izpolnjevati ta pritožba ali to pravno sredstvo.

137

Kar zadeva informacije iz prejšnje točke, zgolj sklicevanje na postopkovna pravila, do katerih je mogoče dostopati na spletu, ali na kak drug akt ali dokument, ki vsebuje pogoje za uporabo izvensodnih postopkov pritožbe in drugih pravnih sredstev, ne zadostuje (sodba z dne 26. marca 2020, Kreissparkasse Saarlouis, C‑66/19, EU:C:2020:242, točka 47 in navedena sodna praksa).

138

Glede na zgoraj navedeno je treba na šesto vprašanje v zadevi C‑187/20 odgovoriti, da je treba člen 10(2)(t) Direktive 2008/48 razlagati tako, da morajo biti v kreditni pogodbi navedene bistvene informacije o vseh izvensodnih postopkih pritožbe ali pravnih sredstvih, ki so na voljo potrošniku, in po potrebi o stroških teh postopkov, podatek o tem, ali je treba pritožbo ali drugo pravno sredstvo vložiti po pošti ali elektronsko, fizični ali elektronski naslov, na katerega je treba to pritožbo ali to pravno sredstvo poslati, in drugi formalni pogoji, ki jih mora ta pritožba ali to pravno sredstvo izpolnjevati. V zvezi s temi informacijami zgolj sklicevanje na postopkovna pravila, do katerih je mogoče dostopati na spletu, ali na kak drug akt ali dokument, ki vsebuje pogoje za uporabo izvensodnih postopkov pritožbe in drugih pravnih sredstev, ne zadostuje.

139

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat) razsodilo: