–

za Ibercaja Banco SA J. Rodríguez Cárcamo in A. M. Rodríguez Conde, abogados,

–

za špansko vlado S. Centeno Huerta in M. J. Ruiz Sánchez, agentki,

–

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj s C. Colelli in G. Grecom, avvocati dello Stato,

–

za Evropsko komisijo J. Baquero Cruz, N. Ruiz García in C. Valero, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 6(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288, in popravek v UL 2019, L 214, str. 25).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med osebo MA in družbo Ibercaja Banco SA v zvezi z zahtevkom za plačilo obresti, dolgovanih banki, ker osebi MA in PO nista izpolnili pogodbe o hipotekarnem kreditu, sklenjene med temi strankami.

3

V štiriindvajseti uvodni izjavi Direktive 93/13 je navedeno, da „morajo imeti sodišča ali upravni organi držav članic na voljo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v potrošniških pogodbah“.

4

Člen 6(1) te direktive določa:

„Države članice določijo, da nepošteni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nepoštenih pogojev.“

5

Člen 7(1) navedene direktive določa:

„Države članice zagotovijo, da v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki.“

6

Ley 1/2000 de Enjuiciamiento Civil (zakon 1/2000 o zakoniku o civilnem postopku) z dne 7. januarja 2000 (BOE št. 7 z dne 8. januarja 2000, str. 575) v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: LEC), v členu 136, naslovljenem „Prekluzija“, določa:

„Po izteku roka, določenega za opravo procesnega dejanja stranke, nastopi prekluzija in zadevnega dejanja ni več mogoče opraviti. Sodni tajnik v uradnem dokumentu zabeleži iztek roka, odredi ukrepe, ki jih je treba sprejeti, ali obvesti sodišče, da to odloči, kot je ustrezno.“

7

Člen 207 LEC določa:

„1.   Končne so tiste odločbe, s katerimi se konča postopek na prvi stopnji, in odločbe, s katerimi je odločeno o pravnih sredstvih zoper te odločbe.

2.   Končne odločbe so tiste, zoper katere ni mogoče vložiti pravnega sredstva, bodisi zato, ker zakon tega ne določa, bodisi ker so zakonski roki za pravna sredstva, čeprav so določena, potekli, ne da bi katera koli od strank vložila pravno sredstvo.

3.   Končne odločbe postanejo pravnomočne, sodišče, ki mu je zadeva predložena, pa je vsekakor vezano na sprejeto rešitev.

4.   Po izteku rokov, določenih za izpodbijanje odločbe, ne da bi se ta izpodbijala, postane odločba končna in pravnomočna, sodišče, ki mu je zadeva predložena, pa je vsekakor vezano na sprejeto rešitev.“

8

Člen 222 LEC določa:

„1.   Pravnomočnost ugodilnih ali zavrnilnih sodb v skladu z zakonom izključuje poznejši postopek, katerega predmet je enak predmetu iz postopka, v katerem je bila izdana ta sodba.

2.   Pravnomočnost se nanaša na tožbene zahtevke in zahtevke iz nasprotne tožbe ter na točke, na katere je napoteno v odstavkih 1 in 2 člena 408 tega zakona.

Kar zadeva podlago za zadevne zahtevke, se za nova in drugačna dejstva štejejo dejstva, ki so nastala po koncu roka za predložitev razlogov v postopku, v katerem so bila navedena.

3.   Pravnomočnost zadeva stranke v postopku, v katerem nastopi, njihove dediče in pravne naslednike ter subjekte, ki so, ne da bi bili stranke v postopku, imetniki pravic, ki so podlaga za legitimacijo strank v skladu z določbo člena 11 tega zakona.

[…]

4.   Pravnomočnost sodbe, s katero se konča postopek, zavezuje sodišče, ki odloča v poznejšem postopku, kadar se zdi logičen precedens glede na predmet zadnjenavedenega postopka, če so stranke v obeh postopkih iste ali če se pravnomočnost razširi na stranke z zakonsko določbo.“

9

Člen 517 LEC določa:

„1.   Izvršba mora temeljiti na pravnem naslovu, ki je izvršljiv.

2.   Izvršljivi so samo ti pravni naslovi:

(1) dajatvena sodba, zoper katero ni več mogoče vložiti pravnega sredstva;

[…]

(9) druge procesne odločbe in listine, ki so v skladu s tem zakonom ali drugim zakonom izvršljive.“

10

Člen 552 LEC določa:

„1.   Če sodišče presodi, da predpostavke in zahteve, ki se po zakonu zahtevajo za opravo izvršbe, niso izpolnjene, izda sklep o zavrnitvi izvršbe.

Sodišče po uradni dolžnosti preizkusi, ali je mogoče katerega od pogojev v izvršilnem naslovu, ki je eden od navedenih v členu 557(1), opredeliti kot nepoštenega. Če presodi, da je pogoj mogoče opredeliti kot nepošten, v roku petnajstih dni zasliši stranke. V roku petih dni po zaslišanju sprejme odločitev v skladu s členom 561(1), točka 3.

2.   Zoper sklep o zavrnitvi izvršbe je dovoljena neposredna pritožba, ki jo lahko vloži le upnik. Ta pa lahko pred vložitvijo pritožbe zaprosi tudi, da isto sodišče ponovno preizkusi njegov zahtevek.

3.   Po pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi izvršbe lahko upnik svoje pravice uveljavlja le v ustreznem rednem postopku, če pravnomočnost sodbe ali pravnomočnost odločbe, ki predstavlja podlago predloga za izvršbo, tega ne preprečuje.“

11

Člen 556 LEC, naslovljen „Ugovor zoper izvršbo procesnih ali arbitražnih odločb ali dogovor o mediaciji“, v odstavku 1 in 2 določa:

„1.   Če je izvršilni naslov dajatvena sodna ali arbitražna odločba ali dogovor o mediaciji, lahko dolžnik v desetih dneh od vročitve sklepa o dovolitvi izvršbe vloži pisni ugovor zoper izvršbo, ker je plačal ali izpolnil, kar je bilo odrejeno s sodbo, arbitražno odločbo ali dogovorom, kar mora dokazati z listinami.

Prav tako je mogoče ugovarjati zaradi prekluzije predloga za izvršbo ter dogovorov in poravnav, ki so bili sklenjeni, da bi se preprečila izvršba, če so ti dogovori in poravnave sestavljeni v notarskem zapisu.

2.   Ugovor, vložen v primerih iz prejšnjega odstavka, ne zadrži izvršbe.“

12

Člen 557 LEC določa:

„1.   Kadar se izvršba odredi na podlagi naslovov iz člena 517(2), točke 4, 5, 6 in 7, ali na podlagi drugih izvršljivih listin iz člena 517(2), točka 9, lahko dolžnik vloži ugovor v roku in obliki, ki sta določena v prejšnjem členu, samo če ugovor temelji na enem od teh razlogov:

[…]

(7) Izvršilni naslov vsebuje nepoštene pogoje.

2.   Če je vložen ugovor iz prejšnjega odstavka, sodni tajnik z ukrepom procesnega vodstva izvršbo prekine.“

13

Člen 695 LEC določa:

„1.   Dolžnik v postopkih, ki so določeni v tem poglavju, lahko vloži ugovor zoper izvršbo samo iz teh razlogov:

[…]

2.   V primeru vložitve ugovora iz prejšnjega odstavka sodni tajnik prekine izvršbo in stranki pozove na sodišče, ki je izdalo sklep o izvršbi. Med vabilom in zadevno obravnavo mora preteči vsaj petnajst dni. Na tej obravnavi sodišče zasliši stranke, preuči predložene listine in naslednji dan s sklepom ustrezno odloči.

3.   S sklepom, s katerim se ugodi ugovoru, ki temelji na prvem in tretjem razlogu iz odstavka 1 tega člena, se odredi ustavitev izvršbe; s sklepom, s katerim se ugodi ugovoru, ki temelji na drugem razlogu, se določi znesek, za katerega je treba nadaljevati izvršbo.

Če se ugotovi obstoj četrtega razloga, se odredi ustavitev izvršbe, kadar je pogodbeni pogoj podlaga za izvršbo. V nasprotnem primeru se izvršba nadaljuje brez uporabe nepoštenega pogoja.

4.   Zoper sklep o ustavitvi izvršbe, neuporabi nepoštenega pogodbenega pogoja ali zavrnitvi ugovora iz razloga iz odstavka 1, točka 4, je dovoljena pritožba.

V drugih primerih ni pravnega sredstva zoper sklepe, s katerimi se odloči o ugovoru iz tega člena, njihovi učinki pa so omejeni izključno na postopek izvršbe, v katerem so sprejeti.“

14

Z Ley 1/2013 de medidas para reforzar la protección a los deudores hipotecarios, reestructuración de deuda y alquiler social (zakon 1/2013 o ukrepih za okrepitev varstva hipotekarnih dolžnikov, prestrukturiranju dolga in neprofitni najemnini) z dne 14. maja 2013 (BOE št. 116 z dne 15. maja 2013, str. 36373, v nadaljevanju: zakon 1/2013), ki je eden od predpisov, s katerimi je bil spremenjen LEC, je bila med razlogi za vložitev ugovora uvedena možnost uveljavljanja nepoštenosti pogodbenih pogojev tako v splošnem izvršilnem postopku kot v postopku izvršbe na s hipoteko zavarovani nepremičnini. V četrti prehodni določbi zakona 1/2013 je določeno:

„1. Spremembe [LEC], ki jih uvaja ta zakon, se za izvršilne postopke, ki ob njegovi uveljavitvi še potekajo, uporabljajo le za tista izvršilna dejanja, ki še niso bila opravljena.

2. Vsekakor lahko dolžniki v izvršilnih postopkih, ki ob uveljavitvi tega zakona še niso bili končani in v katerih se je desetdnevni rok za vložitev ugovora, določen v členu 556(1) [LEC], iztekel, v enomesečnem prekluzivnem roku vložijo izredni ugovor iz novih razlogov za vložitev ugovora, ki so določeni v členu 557(1), točka 7, in členu 695(1), točka 4, [LEC].

Enomesečni prekluzivni rok začne teči od dneva, ki sledi dnevu začetka veljavnosti tega zakona, posledica vložitve ugovora s strani strank pa je, da se postopek prekine, dokler ni odločeno o ugovoru, kot je določeno v členih 558 in naslednjih ter 695 [LEC].

Ta prehodna določba velja za vse izvršilne postopke, v katerih nepremičnina kupcu ni bila izročena v skladu z določbami člena 675 [LEC].

3. Tudi v izvršilnih postopkih, ki še niso končani in v katerih je ob uveljavitvi tega zakona že začel teči desetdnevni rok za vložitev ugovora, določen v členu 556(1) [LEC], imajo dolžniki enak enomesečni prekluzivni rok iz prejšnjega odstavka za vložitev ugovora iz katerega koli od razlogov, določenih v členih 557 in 695 [LEC].

4. Objava te določbe za vročanje in računanje rokov iz odstavkov 2 in 3 tega člena velja za popolno in veljavno, za kar v nobenem primeru ni treba izdati izrecne odločbe. […]“

15

Ley 5/2019 reguladora de los contratos de récito inmobiliario (zakon 5/2019 o pogodbah o stanovanjskem kreditu) z dne 15. marca 2019 (BOE št. 65 z dne 16. marca 2019, št. 26329) vsebuje tretjo prehodno določbo, ki se nanaša na posebno ureditev izvršilnih postopkov, ki so še potekali ob začetku veljavnosti zakona 1/2013. V skladu s to določbo imajo dolžniki v izvršilnih postopkih, ki na dan začetka veljavnosti zakona 5/2019 še niso končani in v katerih se je desetdnevni rok za vložitev ugovora iz člena 556(1) LEC iztekel na dan začetka veljavnosti zakona 1/2013, dodatnih deset dni za vložitev izrednega ugovora, ki temelji na obstoju nepoštenih pogojev. Pravica, ki je tako podeljena s to prehodno določbo, se uporablja za vse izvršilne postopke, v katerih je pridobitelj nepremičnine še ni začel uporabljati, zlasti če sodišče še ni po uradni dolžnosti opravilo preizkusa nepoštenosti pogodbenih pogojev.

16

Družba Ibercaja Banco je s pogodbo, sklenjeno z javno listino z dne 6. maja 2005, osebama PO in MA odobrila hipotekarni kredit v višini 198.400 EUR, ki ga je treba odplačati do 31. maja 2040. Ta kredit je bil zavarovan s hipoteko na enodružinski hiši v vrednosti 299.290 EUR.

17

Kredit je bil sklenjen po fiksni obrestni meri 2,75 % letno do 30. novembra 2005, nato po spremenljivi obrestni meri od tega datuma do izteka pogodbe. V skladu z določilom 3a te pogodbe je bila spremenljiva obrestna mera posledica prištetja stalne marže ali stalnega pribitka k referenčni obrestni meri in je bila določena za celotno trajanje pogodbe na 0,95 točke ali manj, če so bili izpolnjeni dogovorjeni objektivni pogoji za prištetje. Vsekakor je bilo dogovorjeno, da bo pribitek, uporabljen za referenčno obrestno mero, znašal najmanj 0,50 % (v nadaljevanju: pogoj o minimalni obrestni meri). V skladu z določilom 6 navedene pogodbe je bila za zamudne obresti določena letna nominalna obrestna mera v višini 19 % (v nadaljevanju: pogoj o zamudnih obrestih). V določilu 6a iste pogodbe je bilo določeno, da lahko banka v primeru neplačila katerega koli zapadlega zneska zahteva poplačilo celotnega kredita (v nadaljevanju: pogoj o predčasni zapadlosti).

18

Ker osebi MA in PO nista plačali mesečnih obrokov odplačila za obdobje od 31. maja do 31. oktobra 2014, je družba Ibercaja Banco 30. decembra 2014 vložila predlog za izvršbo na s hipoteko zavarovani nepremičnini. Družba Ibercaja Banco je od oseb MA in PO zahtevala znesek v višini 164.676,53 EUR, ki je ustrezal znesku glavnice ter zapadlih in še neplačanih obresti na dan 5. novembra 2014, pa tudi znesek v višini 49.402 EUR, ki je bil izračunan začasno, kar naj ne bi vplivalo na naknadno prilagoditev zamudnih obresti, obračunanih po 12‑odstotni nominalni letni obrestni meri, od zaprtja računa 5. novembra 2014 do dneva plačila celotnega zneska.

19

Pristojno sodišče je s sklepom z dne 26. januarja 2015 odredilo izvršbo na s hipoteko zavarovani nepremičnini, ki jo je imela družba Ibercaja Banco, in dovolilo izvršbo zoper osebi MA in PO za zahtevani znesek, tema osebama pa naložilo plačilo in jima določilo 10-dnevni rok za vložitev ugovora zoper izvršbo v skladu s členom 695 LEC. Istega dne je sodno tajništvo tega sodišča pozvalo Registro de la propiedad (zemljiška knjiga, Španija), naj mu posreduje potrdilo o lastništvu in drugih stvarnih pravicah na nepremičnini ter potrdilo o obstoju hipoteke v korist družbe Ibercaja Banco.

20

Navedeni sklep in navedeni poziv sta bila osebama MA in PO vročena 9. februarja 2015 oziroma 18. februarja 2015.

21

Po smrti osebe PO sta bila njegova zakonita dediča, osebi SP in JK, s sklepom z dne 9. junija 2016 priznana kot stranki v postopku.

22

Izvršilno sodišče je s sklepom z dne 28. junija 2016 na predlog družbe Ibercaja Banco opravilo dražbo s hipoteko zavarovane nepremičnine, na kateri nihče ni dal ponudbe. Družba Ibercaja Banco je predlagala, naj se ji nepremičnina domakne za znesek 179.574 EUR, pri čemer je navedla, da namerava pravice do pridobitve nepremičnine prenesti na družbo Residencial Murillo SA s soglasjem te družbe. Družba Ibercaja Banco je predložila dokaz o položitvi zadnjenavedenega zneska, ki je ustrezal znesku domika.

23

Družba Ibercaja Banco je 25. oktobra 2016 vložila predlog za plačilo stroškov, ocenjenih na 2886,19 EUR, in obresti v višini 32.538,28 EUR, ki so bile izračunane po 12‑odstotni obrestni meri v skladu z določbami zakona 1/2013. Ta predlog je bil vročen dolžniku v izvršilnem postopku.

24

Oseba MA je 9. novembra 2016 vložila ugovor zoper zahtevek za plačilo obresti, pri čemer se je sklicevala na nepoštenost pogoja o zamudnih obrestih in pogoja o minimalni obrestni meri.

25

Juzgado de Primera Instancia no 2 de Zaragoza (sodišče prve stopnje št. 2 v Zaragozi, Španija) je s sklepom z dne 8. marca 2017, potem ko je ugotovilo, da je pogoj o predčasni zapadlosti lahko nepošten, v okviru ukrepa procesnega vodstva odločilo, da bo preizkusilo morebitno nepoštenost pogojev iz izvršilnega naslova. Navedeno sodišče je stranki pozvalo, da lahko v roku petnajstih dni v zvezi s tem in morebitno prekinitvijo postopka predložita stališče.

26

Družba Ibercaja Banco je prekinitvi postopka nasprotovala in trdila, da nepoštenosti pogodbenih pogojev ni več mogoče ugotoviti, ker so bile pravice, povezane z domikom, prenesene in ker so bili stroški odmerjeni. Družba Ibercaja Banco je opozorila, da nikakor ni zahtevala plačila zamudnih obresti po 19‑odstotni obrestni meri in da ob zaprtju računa več obrokov odplačila ni bilo plačanih.

27

Juzgado de Primera Instancia no 2 de Zaragoza (sodišče prve stopnje št. 2 v Zaragozi) je s sklepom z dne 20. novembra 2017 ugotovilo, da je pogoj o predčasni zapadlosti nepošten, in odredilo ustavitev izvršbe, ne da bi odločilo o stroških. Družba Ibercaja Banco je zoper ta sklep pri Audiencia Provincial de Zaragoza (pokrajinsko sodišče v Zaragozi, Španija) vložila pritožbo.

28

Pritožbeno sodišče je s sklepom z dne 28. marca 2018 spremenilo sklep z dne 20. novembra 2017 in odredilo nadaljevanje postopka izvršbe, ker naj nepoštenosti pogojev kreditne pogodbe ne bi bilo več mogoče uveljavljati, saj je ta pogodba že prenehala veljati, zavarovanje s hipoteko je bilo že izvršeno in lastninska pravica prenesena. Pritožbeno sodišče se je tako oprlo na načelo pravne varnosti že nastalih lastninskih razmerij.

29

Juzgado de Primera Instancia no 2 de Zaragoza (sodišče prve stopnje št. 2 v Zaragozi) je s sklepom z dne 31. julija 2018 zavrnilo ugovor glede določitve zneska obresti in tako potrdilo znesek 32.389,89 EUR z obrazložitvijo, da se je postopek začel po začetku veljavnosti zakona 1/2013, ne da bi bil vložen kakršen koli ugovor, kar pomeni, da morebitne nepoštenosti pogojev zaradi pravnomočnosti sklepa z dne 26. januarja 2015 ni bilo mogoče več preizkusiti.

30

Oseba MA je zoper ta sklep pri Audiencia Provincial de Zaragoza (pokrajinsko sodišče v Zaragozi) vložila pritožbo.

31

Navedeno sodišče navaja, da mora sodišče v skladu s postopkovnimi pravili postopka izvršbe na s hipoteko zavarovani nepremičnini, ki jih določa špansko pravo, v prvi fazi postopka po uradni dolžnosti na podlagi člena 552 LEC preizkusiti morebitno nepoštenost pogojev iz pogodbe o hipotekarnem kreditu, ki je podlaga za sklep o izvršbi. Pri tem preizkusu naj bi se opravila negativna presoja v smislu tega, da sodišče v odločbi o dovolitvi izvršbe na s hipoteko zavarovani nepremičnini obrazloži izrecno zgolj pogoje, ki se štejejo za nepoštene. Nacionalna sodišča naj zato v poznejših fazah postopka ne bi mogla obravnavati nepoštenosti pogodbenih pogojev, potrošnik, ki v predpisanem roku ne vloži ugovora zoper izvršbo, pa naj nepoštenosti ne bi mogel uveljavljati niti v okviru istega postopka niti v okviru poznejšega ugotovitvenega postopka. Postavlja se torej vprašanje, ali so ta postopkovna pravila v skladu s členom 6(1) Direktive 93/13 in načelom učinkovitosti.

32

Poleg tega se predložitveno sodišče sprašuje, od katerega trenutka je treba šteti, da je postopek izvršbe na s hipoteko zavarovani nepremičnini končan v zvezi s preizkusom nepoštenosti pogodbenih pogojev, ki ga opravi sodišče bodisi po uradni dolžnosti bodisi na predlog stranke, na katero se izvršba nanaša. Natančneje, postavljalo naj bi se vprašanje, ali se ta postopek ustavi, ko je hipotekarno zavarovanje realizirano, s hipoteko zavarovana nepremičnina prodana in lastninska pravica na tej nepremičnini prenesena, ali pa navedeni postopek po prenosu lastninske pravice ni končan in je preizkus nepoštenosti pogodbenih pogojev mogoče opraviti tudi do trenutka deložacije dolžnika iz te nepremičnine, kar lahko povzroči ničnost postopka izvršbe na s hipoteko zavarovani nepremičnini ali vpliva na pogoje, pod katerimi je bil opravljen domik te nepremičnine.

33

V teh okoliščinah je Audiencia Provincial de Zaragoza (pokrajinsko sodišče v Zaragozi) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

34

Predložitveno sodišče s prvim, drugim in tretjim vprašanjem, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji, ki zaradi učinka pravnomočnosti in prekluzije ne omogoča niti, da bi sodišče po uradni dolžnosti preizkusilo nepoštenost pogodbenih pogojev v okviru postopka izvršbe na s hipoteko zavarovani nepremičnini, niti, da bi potrošnik po izteku roka za vložitev ugovora uveljavljal nepoštenost teh pogojev v tem postopku ali v poznejšem ugotovitvenem postopku, če je sodišče ob začetku postopka izvršbe na s hipoteko zavarovani nepremičnini že opravilo preizkus morebitne nepoštenosti navedenih pogojev po uradni dolžnosti, vendar v sodni odločbi o dovolitvi izvršbe na s hipoteko zavarovani nepremičnini ni obrazložitve, niti kratke, iz katere bi izhajal obstoj tega preizkusa, niti v tej odločbi ni navedeno, da presoje tega sodišča na podlagi navedenega preizkusa ni več mogoče izpodbijati, če se v navedenem roku ne vloži ugovor.

35

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča sistem varstva, ki se izvaja z Direktivo 93/13, temelji na zamisli, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju tako glede pogajalske sposobnosti kot ravni obveščenosti (glej zlasti sodbo z dne 26. januarja 2017, Banco Primus, C‑421/14, EU:C:2017:60, točka 40 in navedena sodna praksa).

36

Glede na ta podrejeni položaj člen 6(1) te direktive določa, da nepošteni pogoji za potrošnika niso zavezujoči. Gre za zavezujočo določbo, katere namen je formalno ravnotežje med pravicami in obveznostmi sopogodbenikov, določeno s pogodbo, nadomestiti z dejanskim ravnotežjem, tako da se med sopogodbeniki spet vzpostavi enakost (glej zlasti sodbo z dne 26. januarja 2017, Banco Primus, C‑421/14, EU:C:2017:60, točka 41 in navedena sodna praksa).

37

Sodišče je v okviru tega že večkrat ugotovilo, da mora nacionalno sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti nepoštenost pogodbenega pogoja, ki spada na področje uporabe Direktive 93/13, in tako izravnati neravnotežje med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom, in to takoj, ko ima vse za to potrebne pravne in dejanske elemente (sodbe z dne 14. marca 2013, Aziz, C‑415/11, EU:C:2013:164, točka 46 in navedena sodna praksa; z dne 21. decembra 2016, Gutiérrez Naranjo in drugi, C‑154/15, C‑307/15 in C‑308/15, EU:C:2016:980, točka 58, in z dne 26. januarja 2017, Banco Primus, C‑421/14, EU:C:2017:60, točka 43).

38

Poleg tega Direktiva 93/13, kot je razvidno iz njenega člena 7(1) v povezavi z njeno štiriindvajseto uvodno izjavo, državam članicam nalaga, naj zagotovijo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklene prodajalec ali ponudnik (sodba z dne 26. junija 2019, Addiko Bank, C‑407/18, EU:C:2019:537, točka 44 in navedena sodna praksa).

39

Sodišče je sicer tako že večkrat in ob upoštevanju zahtev iz člena 6(1) in člena 7(1) Direktive 93/13 opredelilo način, kako mora nacionalno sodišče zagotavljati varstvo pravic, ki jih imajo potrošniki na podlagi te direktive, vendar še vedno velja, da se s pravom Unije načeloma ne harmonizirajo postopki, ki se uporabljajo za preizkus domnevne nepoštenosti pogodbenega pogoja, in da so ti postopki po načelu procesne avtonomije držav članic torej predmet njihovega nacionalnega pravnega reda, vendar le, če ti postopki niso manj ugodni od tistih, ki urejajo podobne položaje v nacionalnem pravu (načelo enakovrednosti), in če v praksi ne onemogočajo ali pretirano otežujejo uresničevanja pravic, ki jih podeljuje pravo Unije (načelo učinkovitosti) (glej zlasti sodbo z dne 26. junija 2019v zadevi Addiko Bank, C‑407/18, EU:C:2019:537, točki 45 in 46 ter navedena sodna praksa).

40

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, ali te določbe od izvršilnega sodišča zahtevajo, da opravi preizkus morebitne nepoštenosti pogodbenih pogojev ne glede na nacionalna postopkovna pravila, s katerimi se izvaja načelo pravnomočnosti v zvezi s sodno odločbo, iz katere v zvezi s tem preizkus ne izhaja izrecno.

41

V zvezi s tem je treba opozoriti na pomen načela pravnomočnosti, tako v pravnem redu Unije kot v nacionalnih pravnih redih. Sodišče je namreč že imelo priložnost pojasniti, da je za zagotavljanje stabilnosti prava in pravnih razmerij ter učinkovitega izvajanja sodne oblasti pomembno, da sodnih odločb, ki so postale pravnomočne po tem, ko so bila izčrpana vsa razpoložljiva pravna sredstva, ali po tem, ko so se iztekli roki zanje, ni več mogoče izpodbijati (glej zlasti sodbi z dne 6. oktobra 2009, Asturcom Telecomunicaciones, C‑40/08, EU:C:2009:615, točki 35 in 36, in z dne 26. januarja 2017, Banco Primus, C‑421/14, EU:C:2017:60, točka 46).

42

Sodišče je poleg tega priznalo, da varstvo potrošnika ni absolutno. Natančneje, Sodišče je menilo, da pravo Unije nacionalnega sodišča načeloma ne zavezuje, da ne uporabi nacionalnih postopkovnih pravil, po katerih odločba postane pravnomočna, čeprav bi se s tako neuporabo lahko odpravila kršitev določbe iz Direktive 93/13, ne glede na njeno naravo (glej zlasti sodbi z dne 6. oktobra 2009, Asturcom Telecomunicaciones, C‑40/08, EU:C:2009:615, točka 37, in z dne 21. decembra 2016, Gutiérrez Naranjo in drugi, C‑154/15, C‑307/15 in C‑308/15, EU:C:2016:980, točka 68), vendar le, če se v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 39 te sodbe, spoštujeta načeli enakovrednosti in učinkovitosti.

43

V zvezi z načelom enakovrednosti je treba navesti, da Sodišče nima na voljo nobenega elementa, ki bi vzbujal dvom o skladnosti nacionalne ureditve iz postopka v glavni stvari s tem načelom. Iz spisa, ki je predložen Sodišču, ne izhaja, da nacionalno pravo izvršilnemu sodišču omogoča ponovno preučitev pravnomočne sodne odločbe, tudi če gre za morebitno kršitev nacionalnih pravil javnega reda.

44

V zvezi z načelom učinkovitosti je Sodišče razsodilo, da je treba vsak primer, v katerem se postavlja vprašanje, ali neka nacionalna postopkovna določba onemogoča ali preveč otežuje uporabo prava Unije, preizkusiti ob upoštevanju umestitve te določbe v celotnem postopku, poteka tega postopka in njegovih posebnosti, po potrebi skupaj z načeli, na katerih temelji nacionalni sodni sistem, kot so načelo varstva pravice do obrambe, načelo pravne varnosti in načelo učinkovitega poteka postopka (sodba z dne 22. aprila 2021, Profi Credit Slovakia, C‑485/19, EU:C:2021:313, točka 53). Sodišče je presodilo, da se s spoštovanjem načela učinkovitosti kljub temu ne more v celoti nadomestiti popolna pasivnost zadevnega potrošnika (sodba z dne 1. oktobra 2015, ERSTE Bank Hungary, C‑32/14, EU:C:2015:637, točka 62).

45

Poleg tega je Sodišče pojasnilo, da obveznost držav članic, da zagotovijo učinkovitost pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi prava Unije, med drugim v zvezi s pravicami, ki izhajajo iz Direktive 93/13, vključuje zahtevo po zagotovitvi učinkovitega sodnega varstva, potrjeno v členu 7(1) te direktive in določeno tudi v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki med drugim velja za opredelitev postopkovnih pravil v zvezi s tožbami, ki temeljijo na takih pravicah (glej v tem smislu sodbo z dne 10. junija 2021, BNP Paribas Personal Finance, od C‑776/19 do C‑782/19, EU:C:2021:470, točka 29 in navedena sodna praksa).

46

V zvezi s tem je Sodišče presodilo, da ob neobstoju učinkovitega nadzora nad morebitno nepoštenostjo pogodbenih pogojev iz zadevne pogodbe ni mogoče zagotoviti spoštovanja pravic, priznanih z Direktivo 93/13 (sodba z dne 4. junija 2020, Kancelaria Medius, C‑495/19, EU:C:2020:431, točka 35 in navedena sodna praksa).

47

Iz tega sledi, da pogoji, določeni z nacionalnim pravom, na katere se sklicuje člen 6(1) Direktive 93/13, ne smejo posegati v bistvo pravice, ki jo imajo potrošniki na podlagi te določbe, in sicer, da jih ne veže pogoj, za katerega se šteje, da ni pošten (sodbi z dne 21. decembra 2016, Gutiérrez Naranjo in drugi, C‑154/15, C‑307/15 in C‑308/15, EU:C:2016:980, točka 71, in z dne 26. januarja 2017, Banco Primus, C‑421/14, EU:C:2017:60, točka 51).

48

V postopku v glavni stvari je iz predložitvene odločbe razvidno, da je pristojno sodišče ob začetku postopka izvršbe, kot je bilo deloma že navedeno v točki 31 te sodbe, po uradni dolžnosti preučilo vprašanje, ali je mogoče enega od pogojev zadevne pogodbe šteti za nepoštenega. Po tem, ko je navedeno sodišče ugotovilo, da to ni tako, je odredilo izvršbo, ne da bi bil nadzor, ki ga je opravilo navedeno sodišče po uradni dolžnosti, izrecno naveden v njegovi odločbi. Iz te odločbe je tudi razvidno, da je dolžnik po izteku desetdnevnega roka, ki je začel teči od vročitve te odločbe za vložitev ugovora zoper izvršbo, prekludiran za izpodbijanje izvršbe, tudi zaradi morebitne nepoštenosti pogojev v pogodbi, sklenjeni s prodajalcem ali ponudnikom.

49

Ker v odločbi, s katero je sodišče odredilo začetek postopka izvršbe na s hipoteko zavarovani nepremičnini, ni bilo nobene obrazložitve, iz katere bi izhajal obstoj nadzora nad nepoštenostjo pogojev, na podlagi katerih je bil začet ta postopek, potrošnik ni bil obveščen o obstoju tega nadzora niti vsaj na kratko o razlogih, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo, da zadevni pogoji niso pošteni. Zato potrošnik ni mogel ob popolnem poznavanju zadeve presoditi, ali je bilo treba zoper to odločbo vložiti pravno sredstvo.

50

Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 63 sklepnih predlogov, je obveznost nacionalnega sodišča, da po uradni dolžnosti preizkusi morebitno nepoštenost pogodbenih pogojev, utemeljena z naravo in pomenom javnega interesa, na katerem temelji varstvo, ki je z Direktivo 93/13 zagotovljeno potrošnikom. Vendar učinkovitega nadzora morebitne nepoštenosti pogodbenih pogojev, kot se zahteva z Direktivo 93/13, ni mogoče zagotoviti, če bi pravnomočnost veljala tudi za sodne odločbe, v katerih tak nadzor ni omenjen.

51

Šteti pa je treba, da bi bilo to varstvo zagotovljeno, če bi nacionalno sodišče v primeru, navedenem v točkah 49 in 50 te sodbe, v odločbi o dovolitvi izvršbe na s hipoteko zavarovani nepremičnini, izrecno navedlo, da je po uradni dolžnosti opravilo preizkus nepoštenosti pogojev, na podlagi katerih je bil začet postopek izvršbe na s hipoteko zavarovani nepremičnini, da ta preizkus, obrazložen vsaj na kratko, ni razkril obstoja nepoštenih pogojev in da je potrošnik glede uveljavljanja morebitne nepoštenosti teh pogojev prekludiran, če v roku, določenem v nacionalnem pravu, ne vloži ugovora.

52

Iz navedenega izhaja, da je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji, ki zaradi učinka pravnomočnosti in prekluzije ne omogoča niti, da bi sodišče po uradni dolžnosti preizkusilo nepoštenost pogodbenih pogojev v okviru postopka izvršbe na s hipoteko zavarovani nepremičnini, niti, da bi potrošnik po izteku roka za vložitev ugovora uveljavljal nepoštenost teh pogojev v tem postopku ali v poznejšem ugotovitvenem postopku, če je sodišče ob začetku postopka izvršbe na s hipoteko zavarovani nepremičnini že opravilo preizkus morebitne nepoštenosti navedenih pogojev po uradni dolžnosti, vendar v sodni odločbi o dovolitvi izvršbe na s hipoteko zavarovani nepremičnini ni obrazložitve, niti kratke, iz katere bi izhajal obstoj tega preizkusa, niti v tej odločbi ni navedeno, da presoje tega sodišča na podlagi navedenega preizkusa ni več mogoče izpodbijati, če se v navedenem roku ne vloži ugovor.

53

Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji, na podlagi katere se nacionalnemu sodišču, ki odloča po uradni dolžnosti ali na predlog potrošnika, ne dovoli, da opravi preizkus morebitne nepoštenosti pogodbenih pogojev, če je bilo hipotekarno zavarovanje realizirano, s hipoteko zavarovana nepremičnina prodana in lastninska pravica na nepremičnini, ki je predmet zadevne pogodbe, prenesena na tretjo osebo.

54

Opozoriti je treba, da je Sodišče v točki 50 sodbe z dne 7. decembra 2017, Banco Santander (C‑598/15, EU:C:2017:945), razsodilo, da se člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 ne uporabljata za postopek, ki ga je začel izbrani ponudnik nepremičnine po zunajsodni izvršbi na s hipoteko zavarovani nepremičnini, v katero je potrošnik privolil v korist upnika, ki je prodajalec ali ponudnik, in katerega cilj je varstvo stvarnih pravic, ki jih je ta izbrani ponudnik zakonito pridobil, ker je, prvič, ta postopek neodvisen od pravnega razmerja, ki veže upnika, ki je prodajalec ali ponudnik, s potrošnikom, in drugič, ker je bila izvršba na s hipoteko zavarovani nepremičnini opravljena, nepremičnina je bila prodana in z njo povezane stvarne pravice so bile prenesene, ne da bi potrošnik uporabil pravna sredstva, določena v tem okviru. Natančneje, Sodišče je v točki 44 navedene sodbe poudarilo, da se zadevni postopek ni nanašal na postopek izvršbe na s hipoteko zavarovani nepremičnini in da ni temeljil na pogodbi o hipotekarnem kreditu.

55

Ta zadeva pa, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 71 sklepnih predlogov, spada v okvir postopka izvršbe na s hipoteko zavarovani nepremičnini, ki se nanaša na pravno razmerje med potrošnikom in upnikom – ki je prodajalec ali ponudnik – ki sta sklenila pogodbo o hipotekarnem kreditu.

56

Kot je razvidno iz odgovora na prvo, drugo in tretje vprašanje, kadar je bila sodna odločba o dovolitvi izvršbe na s hipoteko zavarovani nepremičnini sprejeta – pri čemer je sodišče predhodno opravilo preizkus nepoštenosti pogojev, na podlagi katerih je bil začet ta postopek, po uradni dolžnosti – vendar v tej odločbi ni obrazložitve, niti kratke, iz katere bi izhajal obstoj tega preizkusa, niti v tej odločbi ni navedeno, da presoje tega sodnika na podlagi navedenega preizkusa ni več mogoče izpodbijati, če se v za to določenem roku ne vloži ugovor, zoper potrošnika ni mogoče uveljavljati niti pravnomočnosti niti prekluzije, da bi se temu potrošniku odvzelo varstvo pred nepoštenimi pogoji, ki ga ima na podlagi člena 6(1) in člena 7(1) Direktive 93/13, v poznejših fazah tega postopka, kot je zahtevek za plačilo obresti, dolgovanih banki, ker potrošnik ni izpolnil zadevne pogodbe o hipotekarnem kreditu, ali v poznejšem ugotovitvenem postopku.

57

Vendar v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem se je postopek izvršbe na s hipoteko zavarovani nepremičnini končal in je bila lastninska pravica na tej nepremičnini prenesena na tretjo osebo, sodišče, ki odloča po uradni dolžnosti ali na predlog potrošnika, ne more več opraviti preizkusa nepoštenosti pogodbenih pogojev, ki bi pripeljal do razveljavitve aktov o prenosu lastninske pravice, in ogroziti pravne varnosti že izvedenega prenosa lastninske pravice na tretjo osebo.

58

Kljub temu mora imeti potrošnik v takem položaju v skladu s členom 6(1) in členom 7(1) Direktive 93/13 v povezavi z načelom učinkovitosti možnost, da se v poznejšem ločenem postopku sklicuje na nepoštenost pogojev pogodbe o hipotekarnem kreditu, da bi lahko učinkovito in v celoti uveljavljal svoje pravice na podlagi te direktive ter s tem dobil odškodnino za premoženjsko škodo, nastalo zaradi uporabe teh pogojev.

59

Zato je treba na četrto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni zakonodaji, na podlagi katere se nacionalnemu sodišču, ki odloča po uradni dolžnosti ali na predlog potrošnika, ne dovoli, da opravi preizkus morebitne nepoštenosti pogodbenih pogojev, kadar je bilo hipotekarno zavarovanje realizirano, s hipoteko zavarovana nepremičnina prodana in lastninska pravica na tej nepremičnini prenesena na tretjo osebo, če lahko potrošnik, čigar nepremičnina je bila predmet postopka izvršbe na s hipoteko zavarovani nepremičnini, v poznejših postopkih na podlagi te direktive uveljavlja pravico do odškodnine na podlagi te direktive za finančne posledice, nastale zaradi uporabe nepoštenih pogojev.

60

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo: