1

Družba Deutsche Telekom AG s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 13. decembra 2018, Deutsche Telekom/Komisija (T‑827/14, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2018:930), s katero je to delno zavrnilo njeno tožbo, s katero je primarno predlagala razglasitev ničnosti – v celoti ali v delu, v katerem se nanaša nanjo – Sklepa Komisije C(2014) 7465 final z dne 15. oktobra 2014 v zvezi s postopkom na podlagi člena 102 PDEU in člena 54 Sporazuma EGP (zadeva AT.39523 Slovak Telekom), kakor je bil popravljen s Sklepom Komisije C(2014) 10119 final z dne 16. decembra 2014 in s Sklepom Komisije C(2015) 2484 final z dne 17. aprila 2015 (v nadaljevanju: sporni sklep), podredno pa odpravo ali zmanjšanje glob, ki sta ji bili naloženi z navedenim sklepom.

2

V uvodnih izjavah 3, 6 in 7 Uredbe (ES) št. 2887/2000 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o razvezanem dostopu do krajevne zanke (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 26, str. 83) je bilo navedeno:

[…]

3

Člen 1 te uredbe, naslovljen „Cilj in področje uporabe“, je določal:

„1.   Cilj te uredbe je okrepiti konkurenco in spodbuditi tehnološke inovacije na trgu krajevnega dostopa z določitvijo usklajenih pogojev za razvezani dostop do krajevne zanke, da bi se pospešilo konkurenčno zagotavljanje širokega nabora elektronskih komunikacijskih storitev.

2.   Ta uredba se uporablja za razvezani dostop do krajevnih zank in pripadajočih zmogljivosti priglašenih obratovalcev [operaterjev], kot je določeno v členu 2(a).

[…]“

4

Člen 2 navedene uredbe je vseboval te opredelitve:

„[…]

[…]

[…]“

5

Člen 3 iste uredbe je določal:

„1.   Priglašeni obratovalci [operaterji] od 31. decembra 2000 dalje objavljajo in dopolnjujejo referenčno ponudbo za razvezani dostop do svojih krajevnih zank in pripadajočih zmogljivosti, ki vključuje vse točke, naštete v Prilogi. Ponudba je dovolj odprta, da upravičencu ni treba plačati omrežnih elementov ali zmogljivosti, ki jih ne potrebuje za izvajanje svojih storitev, vsebuje pa opis komponent ponudbe in pripadajoče pogoje, vključno s cenami.

2.   Od 31. decembra 2000 dalje priglašeni obratovalci [operaterji] izpolnjujejo utemeljene zahteve upravičencev za razvezani dostop do njihovih krajevnih zank in pripadajočih zmogljivosti pod preglednimi, pravičnimi in nediskriminacijskimi pogoji. Zahteve se zavrnejo samo na podlagi objektivnih meril, povezanih s tehnično izvedljivostjo ali potrebo po ohranitvi celovitosti omrežja. […] Priglašeni obratovalci [operaterji] priskrbijo upravičencem zmogljivosti, enake tistim, ki jih zagotovijo za svoje lastne storitve ali svojim povezanim podjetjem, in pod enakimi pogoji ter v enakih časovnih okvirih.

[…]“

6

V skladu s členoma 4 in 6 Direktive 2009/140/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o spremembah direktiv 2002/21/ES o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve, 2002/19/ES o dostopu do elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajočih naprav ter o njihovem medomrežnem povezovanju in 2002/20/ES o odobritvi elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev (UL 2009, L 337, str. 37) je bila Uredba št. 2887/2000 razveljavljena z učinkom od 19. decembra 2009.

7

Člen 8 Direktive 2002/21/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (okvirna direktiva) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 29, str. 349), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/140, določa:

„[…]

2.   Nacionalni regulativni organi podpirajo konkurenco pri zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij, elektronskih komunikacijskih storitev in pripadajočih naprav ter storitev med drugim tako, da:

[…]

[…]

5.   Nacionalni regulativni organi pri uresničevanju političnih ciljev iz odstavkov 2, 3 in 4 uporabijo objektivna, pregledna, nediskriminatorna in sorazmerna regulativna načela, med drugim s:

[…]

8

Dejansko stanje spora je bilo navedeno v točkah od 1 do 53 izpodbijane sodbe in ga je mogoče povzeti tako.

9

Pritožnica, družba Deutsche Telekom AG, je prvotni telekomunikacijski operater v Nemčiji in družba na čelu skupine Deutsche Telekom. Pritožnica je imela od 12. avgusta 2005 do 31. decembra 2010 v lasti 51‑odstotni kapitalski delež družbe Slovak Telekom a. s. (v nadaljevanju: ST), prvotnega telekomunikacijskega operaterja na Slovaškem.

10

Družba ST, ki je do leta 2000 imela zakonski monopol na slovaškem trgu telekomunikacij, je največji telekomunikacijski operater in ponudnik širokopasovnega dostopa na Slovaškem. Bakreno in mobilno omrežje družbe ST pokrivata skoraj celotno ozemlje Slovaške.

11

Po opravi analize trga je slovaški nacionalni regulativni organ za telekomunikacijski sektor (v nadaljevanju: TUSR) leta 2005 družbo ST imenoval za operaterja s pomembno tržno močjo na veleprodajnem trgu razvezanega dostopa do krajevne zanke v smislu Uredbe št. 2887/2000.

12

TUSR je zato družbi ST zlasti naložil, da mora odobriti vse zahteve za razvezani dostop do svoje krajevne zanke, ki se štejejo za razumne in utemeljene, da bi alternativnim operaterjem omogočila uporabo te zanke, da bi ti lahko svoje storitve ponujali na množičnem maloprodajnem trgu (splošni javnosti) storitev širokopasovnega internetnega dostopa na fiksni lokaciji na Slovaškem. Da bi družba ST lahko izpolnila to obveznost, je objavila svojo referenčno ponudbo za razvezani dostop, v kateri so bili opredeljeni pogodbeni in tehnični pogoji za dostop do njene krajevne zanke.

13

Po preiskavi po uradni dolžnosti, katere predmet so bili zlasti pogoji za razvezani dostop do krajevne zanke družbe ST, po obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki je bilo družbi ST in pritožnici poslano 7. in 8. maja 2012, po predlogu zavez, po izmenjavi raznih dopisov in po raznih sestankih je Komisija 15. oktobra 2014 sprejela sporni sklep.

14

Komisija je v tem sklepu ugotovila, da je podjetje, ki ga sestavljata družba ST in pritožnica, storilo enotno in trajajočo kršitev člena 102 PDEU in člena 54 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 52, str. 3) v zvezi s storitvami širokopasovnega internetnega dostopa na Slovaškem v obdobju od 12. avgusta 2005 do 31. decembra 2010.

15

Navedla je zlasti, da je omrežje krajevne zanke družbe ST, ki se lahko uporablja za opravljanje storitev širokopasovnega internetnega dostopa po razvezavi zadevnih linij tega operaterja, v obdobju med letoma 2005 in 2010 zajemalo 75,7 % vseh slovaških gospodinjstev. Vendar je bil v istem obdobju od 18. decembra 2009 razvezani dostop omogočen samo do nekaterih redkih krajevnih zank družbe ST in samo en alternativni operater jih je uporabljal za opravljanje maloprodajnih širokopasovnih storitev za podjetja.

16

Po navedbah Komisije je bila kršitev, ki jo je storilo podjetje, sestavljeno iz družbe ST in pritožnice, sestavljena iz, prvič, prikrivanja informacij o omrežju, potrebnih za razvezani dostop do krajevnih zank, pred alternativnimi operaterji, drugič, zmanjšanja obsega obveznosti družbe ST v zvezi z razvezovanjem krajevnih zank, tretjič, določitve nepravičnih pravil in pogojev v referenčni ponudbi družbe ST za razvezani dostop v zvezi s kolokacijo, kvalifikacijo, napovedmi, popravili in bančnimi garancijami ter, četrtič, uporabe nepravičnih cen, ki operaterju, ki je enako učinkovit kot družba ST in ki uporablja veleprodajni dostop do razvezanih krajevnih zank te družbe, ne omogoča, da bi ponujal enake maloprodajne storitve, kot jih ponuja navedena družba, ne da bi imel izgubo.

17

Komisija je s spornim sklepom za to kršitev naložila, prvič, pritožnici in družbi ST globo v znesku 38.838.000 EUR, za katero odgovarjata solidarno, ter drugič, pritožnici globo v znesku 31.070.000 EUR.

18

Pritožnica je 24. decembra 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo, s katero je primarno predlagala razglasitev ničnosti spornega sklepa v celoti ali deloma, podredno pa odpravo ali znižanje zneska glob, ki sta ji bili naloženi.

19

Pritožnica je v utemeljitev te tožbe navedla pet tožbenih razlogov, ki so se nanašali, prvič, na napačno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabo prava pri uporabi člena 102 PDEU glede ravnanja družbe ST, ki pomeni zlorabo, ter na kršitev pravice do obrambe, drugič, na napačno uporabo prava in napačno ugotovljeno dejansko stanje glede trajanja ravnanja družbe ST, ki pomeni zlorabo, tretjič, na napačno uporabo prava in napačno ugotovljeno dejansko stanje pri pripisovanju ravnanja družbe ST, ki pomeni zlorabo, pritožnici, ker naj Komisija ne bi dokazala dejanskega odločilnega vplivanja pritožnice na družbo ST, četrtič, na neupoštevanje pojma „podjetje“ v smislu prava Unije, na kršitev načela individualizacije kazni in na neobrazložitev ter, petič, na napake pri izračunu zneska globe, ki je bila solidarno naložena družbi ST in pritožnici.

20

Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo vse tožbene razloge pritožnice, razen, prvič, drugega tožbenega razloga, ki ga je delno sprejelo, ker Komisija ni dokazala, da je praksa družbe ST, ki je pripeljala do cenovnih škarij, potekala med 12. avgustom in 31. decembrom 2005, ter drugič, četrtega tožbenega razloga, ki ga je sprejelo v delu, v katerem Komisija v spornem sklepu ni upoštevala pojma „podjetje“ v smislu prava Unije, saj je pritožnici naložila plačilo globe, katere znesek je bil izračunan z uporabo množitelja 1,2, da bi se zagotovil odvračilni učinek. Splošno sodišče je zato sporni sklep razglasilo za delno ničen in znesek globe, obveznost za solidarno plačilo katere je bila naložena družbi ST in pritožnici, določilo na 38.061.963 EUR, znesek globe, naložene zgolj pritožnici, pa na 19.030.981 EUR. V preostalem je tožbo zavrnilo.

21

Natančneje, pritožnica je s prvim delom prvega tožbenega razloga Komisiji očitala, da pri ugotovitvi zlorabe prevladujočega položaja družbe ST zaradi pogojev za dostop do njenega omrežja, ki jih je ponujala alternativnim operaterjem, napačno ni preučila pogoja v zvezi z nepogrešljivostjo takega dostopa za opravljanje dejavnosti teh operaterjev, ki izhaja iz točke 41 sodbe z dne 26. novembra 1998, Bronner (C‑7/97, EU:C:1998:569, v nadaljevanju: sodba Bronner). Splošno sodišče je ta del prvega tožbenega razloga zavrnilo v točkah od 92 do 116 izpodbijane sodbe, ker je v bistvu ugotovilo, da predpisi v zvezi s telekomunikacijskim sektorjem, ki se uporabljajo v obravnavani zadevi, pomenijo upošteven element za uporabo člena 102 PDEU in da je z navedenimi predpisi priznana nujnost dostopa do krajevne zanke družbe ST, da bi se omogočila nastanek in razvoj učinkovite konkurence na slovaškem trgu storitev širokopasovnega internetnega dostopa, tako da Komisiji ni bilo več treba dokazati nepogrešljivosti takega dostopa.

22

Pritožnica je z drugim delom prvega tožbenega razloga trdila, da je bila kršena njena pravica do izjave, ker se je na eni strani z nekaterimi informacijami, ki so bile upoštevane pri izračunu cenovnih škarij, lahko seznanila šele na sestanku 29. septembra 2014 in ker je imela na drugi strani na voljo le zelo kratek rok, da bi predstavila svoje stališče o teh informacijah. Splošno sodišče je ta drugi del prvega tožbenega razloga zavrnilo v točkah od 123 do 145 izpodbijane sodbe, ker je v bistvu ugotovilo, da zadevne informacije niso spremenile narave očitkov, navedenih v spornem sklepu v zvezi z družbo ST in pritožnico, in ne pomenijo dejstev, ki jih ti družbi nista mogli izpodbijati.

23

Tretji tožbeni razlog pritožnice se je nanašal zlasti na to, da je Komisija napačno uporabila pravo in napačno ugotovila dejansko stanje, ker ji je pripisala odgovornost za ravnanje družbe ST, pri čemer se je oprla na dejstvo, da je pritožnica imela možnost odločilnega vplivanja na to družbo, in je domnevala, da je dejansko tako vplivala na navedeno družbo, ter ni dokazala, da je pritožnica odločilno vplivala na isto družbo. Splošno sodišče je te očitke zavrnilo v točkah od 227 do 473 izpodbijane sodbe z obrazložitvijo, da je med drugim mogoče o dejanskem odločilnem vplivanju matične družbe na ravnanje hčerinske družbe sklepati iz sklenjenega kroga ujemajočih se elementov in da je bilo tako v spornem sklepu, saj je Komisija med drugim navedla prisotnost vodstvenih delavcev pritožnice v upravnem odboru družbe ST, dajanje sodelavcev pritožnice na voljo družbi ST in redno pošiljanje poslovnih poročil družbe ST, ki so se nanašala na poslovno politiko te hčerinske družbe, pritožnici. Splošno sodišče je ugotovilo, da je mogoče na podlagi preučitve gospodarskih, organizacijskih in pravnih povezav med pritožnico in družbo ST ugotoviti, da je splošno strategijo te družbe na slovaškem trgu storitev širokopasovnega internetnega dostopa opredeljevala pritožnica.

24

Pritožnica s pritožbo Sodišču predlaga, naj:

25

Komisija Sodišču predlaga, naj:

26

Pritožnica v utemeljitev pritožbe navaja štiri razloge. Prvi pritožbeni razlog se nanaša na napačno razlago in uporabo načela, da mora biti za to, da zavrnitev dostopa pomeni zlorabo v smislu člena 102 PDEU, navedeni dostop „nujen“ za tistega, ki tak dostop zahteva. Drugi pritožbeni razlog se nanaša na napačno razlago in uporabo načela, da mora matična družba, da ji je mogoče pripisati odgovornost za kršitev hčerinske družbe, na to hčerinsko družbo dejansko odločilno vplivati. Tretji pritožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo načela, da mora hčerinska družba za to, da se odgovornost za njeno kršitev lahko pripiše matični družbi, v glavnem uporabljati navodila matične družbe. Četrti pritožbeni razlog se nanaša na kršitev pravice pritožnice do izjave.

27

Poleg tega pritožnica predlaga, naj se v njeno korist upošteva morebitna ugodna sodba, ki naj bi jo Sodišče izdalo v povezani zadevi C‑165/19 P v zvezi s pritožbo, ki jo je družba ST vložila zoper sodbo Splošnega sodišča z dne 13. decembra 2018, Slovak Telekom/Komisija (T‑851/14, EU:T:2018:929).

28

Pritožnica meni, da je Splošno sodišče v točkah od 86 do 115 izpodbijane sodbe s tem, da je ugotovilo, da Komisiji ni bilo treba dokazati nepogrešljivosti dostopa alternativnih operaterjev do krajevne zanke družbe ST, da bi lahko omejitve navedenega dostopa s strani te družbe opredelila za „zlorabo“ v smislu člena 102 PDEU, napačno uporabilo pravo.

29

Pritožnica meni, da je Splošno sodišče v točkah 97, 98, 101 in 103 izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da se merila iz sodbe Bronner v obravnavani zadevi ne uporabljajo, ker je imela družba ST regulativno obveznost, da zagotovi dostop do svoje krajevne zanke. Navedena obveznost naj ne bi mogla nadomestiti nepogrešljivosti dostopa, na katerega se nanaša sodba Bronner, iz naslednjih razlogov.

30

Prvič, obstoj regulativne obveznosti zagotovitve dostopa in nepogrešljivost navedenega dostopa naj bi bili dve ločeni vprašanji. TUSR naj bi pri tem, ko je družbi ST naložil obveznost dostopa do njene krajevne zanke, upošteval zgolj zgodovinski položaj družbe ST na veleprodajnem trgu razvezanega dostopa do krajevne zanke. TUSR pa naj ne bi preučil nepogrešljivosti tega dostopa za dejavnost, ki se opravlja na trgu, ki je v prodajni verigi nižje, niti naj ne bi preučil, v kolikšnem obsegu bi bilo razvezani dostop do krajevne zanke mogoče nadomestiti z vzpostavitvijo lastne alternativne infrastrukture. Nasprotno pa naj bi bilo v primeru preizkusa „nepogrešljivosti“ takega dostopa v smislu sodbe Bronner pomembno prav to, ali obstaja dejanski ali potencialni nadomestek navedenega dostopa. Pritožnica naj bi pred Splošnim sodiščem dokazala, da je v obravnavani zadevi tak dostop obstajal.

31

Drugič, regulativna obveznost dostopa naj bi bila drugače kot obsodba zaradi zlorabe prevladujočega položaja v smislu člena 102 PDEU naložena ex ante. Iz tega naj bi sledilo, da bi se vsebinske ugotovitve, na katerih temelji ta obveznost, lahko hitro izkazale za zastarele. To naj bi še posebej veljalo glede trgov telekomunikacijskih storitev, ki se zelo hitro razvijajo.

32

Tretjič, regulativna obveznost dostopa naj bi temeljila na ekstrapolacijah, medtem ko naj bi bilo treba zlorabo prevladujočega položaja v smislu člena 102 PDEU ugotoviti s konkretnim preizkusom, med drugim, nepogrešljivosti dostopa do krajevne zanke.

33

Četrtič, predpisi na področju telekomunikacij in merila iz sodbe Bronner naj bi imeli različne cilje. Naloga nacionalnih regulativnih organov, pristojnih na področju telekomunikacij, naj ne bi bila le spodbujanje konkurence, temveč tudi pomoč pri razvoju notranjega trga in zastopanje interesov državljanov. Ta pristop naj bi se odseval v sodbi z dne 14. oktobra 2010, Deutsche Telekom/Komisija (C‑280/08 P, EU:C:2010:603), na katero se Splošno sodišče sklicuje v točki 97 izpodbijane sodbe.

34

Poleg tega pritožnica meni, da ni mogoče opustiti konkretnega preizkusa nepogrešljivosti dostopa do krajevne zanke, kadar obstaja regulativna obveznost dostopa, saj bi to olajšalo ugotovitev obstoja zlorabe in bi sodni praksi Sodišča odvzelo smisel.

35

Poleg tega naj se v nasprotju s tem, kar naj bi Splošno sodišče razsodilo v točkah od 106 do 112 izpodbijane sodbe, implicitna zavrnitev dostopa do krajevne zanke, kot je ta, ki se očita družbi ST, ne bi razlikovala od tiste, v zvezi s katero je bila izdana sodba Bronner, ker naj bi imel v obeh primerih lastnik infrastrukture legitimen interes za zaščito svoje naložbe, ker naj bi bilo težko razlikovati med obema oblikama zavrnitve dostopa in ker naj bi bilo manj resno kršitev, in sicer implicitno zavrnitev dostopa, lažje dokazati kot bolj resno kršitev, to je izrecno zavrnitev dostopa.

36

Nazadnje, iz besedila, ki ga je Sodišče uporabilo v točki 55 sodbe z dne 17. februarja 2011, TeliaSonera Sverige (C‑52/09, EU:C:2011:83, v nadaljevanju: sodba TeliaSonera), naj ne bi bilo mogoče sklepati, da se merila iz sodbe Bronner ne uporabljajo za implicitno zavrnitev dostopa.

37

Komisija v bistvu meni, da se zloraba, ugotovljena v spornem sklepu, bistveno razlikuje od zlorabe, v zvezi s katero je bila izdana sodba Bronner, tako da se merila, navedena v tej sodbi, v obravnavani zadevi ne uporabljajo.

38

S prvim pritožbenim razlogom pritožnica, ki je matična družba družbe ST in ki ji je bila pripisana odgovornost za ravnanje te družbe, graja zlasti točke od 86 do 115 izpodbijane sodbe, v katerih je Splošno sodišče potrdilo utemeljenost spornega sklepa, ker je ugotovilo, da Komisiji ni bilo treba dokazati nepogrešljivosti dostopa alternativnih operaterjev do omrežja krajevne zanke družbe ST, da bi lahko za „zlorabo“ opredelila prakso te družbe, za katero je ta institucija v točki 365 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da pomeni implicitno zavrnitev zagotavljanja storitev, in ki so jo sestavljali, prvič, prikrivanje informacij o njenem omrežju, potrebnih za razvezani dostop do njene krajevne zanke, pred alternativnimi operaterji, drugič, zmanjšanje obsega njenih obveznosti v zvezi z razvezovanjem, ki izhajajo iz veljavnega regulativnega okvira, in tretjič, določitev več nepravičnih pravil in pogojev v njeni referenčni ponudbi za razvezani dostop (v nadaljevanju: sporne prakse).

39

Natančneje, Splošno sodišče je v točki 101 izpodbijane sodbe ugotovilo, da glede na to, da je bila v upoštevnem regulativnem okviru jasno priznana potreba po dostopu do krajevne zanke družbe ST, da bi se omogočila nastanek in razvoj učinkovite konkurence na slovaškem trgu širokopasovnih internetnih storitev, se torej od Komisije ni zahteval dokaz, da je tak dostop res nepogrešljiv v smislu zadnjega pogoja, določenega v točki 41 sodbe Bronner. V točkah od 106 do 114 izpodbijane sodbe je v bistvu dodalo, da se pogoji, ki izhajajo iz sodbe Bronner, zlasti pogoj nepogrešljivosti storitve ali infrastrukture, ki jo ima podjetje s prevladujočim položajem, ne uporabljajo za ravnanja, ki niso zavrnitev dostopa, kot so sporne prakse.

40

Za presojo, ali je bilo pri teh ugotovitvah napačno uporabljeno pravo, kot trdi pritožnica, je treba spomniti, da je s členom 102 PDEU prepovedana vsaka zloraba prevladujočega položaja enega ali več podjetij na notranjem trgu ali njegovem znatnem delu, kolikor bi lahko prizadela trgovino med državami članicami. Podjetju, ki ima prevladujoč položaj, je namreč naložena posebna odgovornost, da s svojim ravnanjem ne ogroža učinkovite in neizkrivljene konkurence na notranjem trgu (sodba z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 153 in navedena sodna praksa).

41

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je pojem „zloraba prevladujočega položaja“ v smislu člena 102 PDEU objektiven pojem, ki se nanaša na ravnanja podjetja s prevladujočim položajem, zaradi katerih se na trgu, na katerem je konkurenca že oslabljena prav zaradi prisotnosti zadevnega podjetja, z drugačnimi sredstvi od tistih, ki so značilna za običajno konkurenco med proizvodi ali storitvami na podlagi dejavnosti gospodarskih subjektov, ovira ohranjanje še obstoječe konkurence na trgu ali razvoj te konkurence (sodba z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 148 in navedena sodna praksa).

42

Preučitev, ali praksa podjetja s prevladujočim položajem pomeni zlorabo na podlagi člena 102 PDEU, je treba opraviti ob upoštevanju vseh posebnih okoliščin zadeve (glej v tem smislu sodbe TeliaSonera, točka 68; z dne 6. oktobra 2015, Post Danmark, C‑23/14, EU:C:2015:651, točka 68, ter z dne 19. aprila 2018, MEO – Serviços de Comunicações e Multimédia, C‑525/16, EU:C:2018:270, točki 27 in 28).

43

Kot je razvidno iz točke 37 sodbe Bronner, se je zadeva, v kateri je bila izdana ta sodba, nanašala na vprašanje, ali to, da lastnik edinega sistema dostave na dom, ki obstaja na nacionalni ravni na ozemlju države članice, ki ta sistem uporablja za distribucijo svojih dnevnikov, konkurenčnemu izdajatelju zavrne dostop do tega sistema dostave, pomeni zlorabo prevladujočega položaja v smislu člena 102 PDEU, ker ta zavrnitev navedenemu konkurentu odvzame način distribucije, za katerega se šteje, da je bistven za prodajo njegovih proizvodov.

44

Sodišče je v točki 41 te sodbe v odgovor na to vprašanje presodilo, da bi navedena zavrnitev pomenila zlorabo prevladujočega položaja, ne le če bi se z zavrnitvijo storitve, ki jo pomeni dostava na domu, lahko izločila vsakršna konkurenca na trgu dnevnikov, ki jo ustvarja povpraševalec po storitvi, in te zavrnitve ne bi bilo mogoče objektivno utemeljiti, ampak tudi, če bi bila sama storitev nepogrešljiva za opravljanje dejavnosti povpraševalca, ker ne bi bilo nobenega dejanskega ali potencialnega nadomestka za navedeni sistem dostave na domu.

45

Naložitev teh pogojev je bila utemeljena z okoliščinami te zadeve, ki niso vključevale nobenega drugega ravnanja razen zavrnitve podjetja s prevladujočim položajem, da konkurentu omogoči dostop do infrastrukture, ki jo je razvilo za potrebe lastne dejavnosti.

46

V zvezi s tem, kot je v bistvu navedel tudi generalni pravobranilec v točkah 68, 73 in 74 sklepnih predlogov, ima ugotovitev, da je prevladujoče podjetje zlorabljalo svoj položaj s tem, da je zavrnilo sklenitev pogodbe s konkurentom, za posledico, da je to podjetje prisiljeno skleniti pogodbo s tem konkurentom. Taka obveznost pa še posebej posega v svobodo sklepanja pogodb in lastninsko pravico podjetja s prevladujočim položajem, saj podjetje, tudi če ima prevladujoč položaj, načeloma lahko zavrne sklepanje pogodb in uporabo infrastrukture, ki jo je razvilo za lastne potrebe (glej po analogiji sodbo z dne 5. oktobra 1988, Volvo, 238/87, EU:C:1988:477, točka 8).

47

Poleg tega, čeprav kratkoročno obsodba podjetja za zlorabo prevladujočega položaja, ki jo je storilo z zavrnitvijo sklenitve pogodbe s konkurentom, spodbuja konkurenco, pa je na splošno ugodno za razvoj konkurence in v interesu potrošnikov, da se družbi omogoči, da infrastrukturo, ki jo je razvila za potrebe svoje dejavnosti, pridrži za lastno uporabo. Če bi se namreč dostop do proizvodne, nabavne ali distribucijske infrastrukture dovolil prelahko, konkurenti ne bi bili spodbujeni, da razvijejo konkurenčno infrastrukturo. Poleg tega bi bilo podjetje s prevladujočim položajem manj pripravljeno vlagati v učinkovito infrastrukturo, če bi bilo lahko zgolj na zahtevo konkurentov prisiljeno z njimi deliti dobiček iz svojih naložb.

48

Zato je, kadar podjetje s prevladujočim položajem zavrne odobritev dostopa do infrastrukture, ki jo je razvilo za potrebe svoje dejavnosti, odločitev, da se temu podjetju naloži, da mora odobriti ta dostop, z vidika varstva konkurence lahko utemeljena le, kadar ima podjetje s prevladujočim položajem dejansko moč na zadevnem trgu.

49

Uporaba pogojev, ki jih je Sodišče določilo v sodbi Bronner in na katere je bilo opozorjeno v točki 44 te sodbe, zlasti pogoja nepogrešljivosti dostopa do infrastrukture podjetja s prevladujočim položajem, v konkretnem primeru pristojnemu nacionalnemu organu ali sodišču omogoča, da ugotovi, ali ima to podjetje zaradi te infrastrukture tako moč. Tako je tako podjetje lahko zavezano, da konkurentu omogoči dostop do infrastrukture, ki jo je razvilo za potrebe svoje dejavnosti, zgolj kadar je tak dostop nepogrešljiv za dejavnost takega konkurenta, to je kadar ni nobenega dejanskega ali potencialnega nadomestka za to infrastrukturo.

50

Kadar pa podjetje s prevladujočim položajem omogoči dostop do svoje infrastrukture, vendar za ta dostop, zagotavljanje storitev ali prodajo proizvodov določi nepravične pogoje, se pogoji, ki jih je Sodišče določilo v točki 41 sodbe Bronner, ne uporabljajo. Res je, da kadar je dostop do take infrastrukture ali celo do storitve ali do vmesnega proizvoda nepogrešljiv za to, da se konkurentom podjetja s prevladujočim položajem omogoči donosno poslovanje na trgu, ki je v prodajni verigi nižje, je toliko verjetneje, da bodo imele nepoštene prakse na tem trgu vsaj potencialne protikonkurenčne učinke in bodo pomenile zlorabo v smislu člena 102 PDEU (glej v tem smislu sodbi z dne 14. oktobra 2010, Deutsche Telekom/Komisija, C‑280/08 P, EU:C:2010:603, točka 234, in TeliaSonera, točki 70 in 71). Kar pa zadeva druge prakse, ki niso zavrnitev dostopa, neobstoj take nepogrešljivosti sam po sebi ni odločilen za preučitev ravnanj, ki potencialno pomenijo zlorabo in ki jih je storilo podjetje s prevladujočim položajem (glej v tem smislu sodbo TeliaSonera, točka 72).

51

Čeprav lahko namreč taka ravnanja pomenijo obliko zlorabe, kadar imajo lahko vsaj potencialno škodljive učinke za konkurenco ali celo učinke izrinjenja na zadevnih trgih, jih ni mogoče enačiti z enostavno zavrnitvijo tega, da se konkurentu omogoči dostop do infrastrukture, ker organ, pristojen za konkurenco, ali pristojno nacionalno sodišče podjetja s prevladujočim položajem ne more prisiliti k zagotovitvi dostopa do njegove infrastrukture, čeprav je bil ta dostop že odobren. Ukrepi, ki bodo sprejeti v takih okoliščinah, zato manj posegajo v svobodo sklepanja pogodb podjetja s prevladujočim položajem in njegovo lastninsko pravico kot to, da se ga prisili k zagotovitvi dostopa do njegove infrastrukture, kadar jo je pridržalo za potrebe svoje dejavnosti.

52

V tem smislu je Sodišče v točkah 75 in 96 sodbe z dne 10. julija 2014, Telefónica in Telefónica de España/Komisija (C‑295/12 P, EU:C:2014:2062), že razsodilo, da se pogoji, ki jih je Sodišče navedlo v točki 41 sodbe Bronner, zlasti pogoj nepogrešljivosti dostopa, ne uporabljajo v primeru zlorabe, ki jo pomeni zbijanje marž konkurenčnih operaterjev na trgu, ki je v prodajni verigi nižje.

53

V istem smislu je Sodišče v točki 58 sodbe TeliaSonera v bistvu presodilo, da ni mogoče zahtevati, da se pri preizkusu, ali je kakršno koli ravnanje podjetja s prevladujočim položajem v razmerju do njegovih konkurentov zloraba, sistematično uporablja pogoje, ki jih je Sodišče določilo v sodbi Bronner, ki se je nanašala na zavrnitev zagotovitve storitve. Zato je Splošno sodišče v točkah od 108 do 110 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da Sodišče v točkah od 55 do 58 sodbe TeliaSonera ni imelo v mislih le posebne oblike zlorabe, ki jo pomeni zbijanje marž konkurenčnih operaterjev na trgu, ki je v prodajni verigi nižje, ko je presojalo prakse, za katere se pogoji iz sodbe Bronner ne uporabljajo.

54

V obravnavani zadevi položaj družbe ST označuje zlasti dejstvo, navedeno v točki 99 izpodbijane sodbe, da je imela regulativno obveznost na področju telekomunikacij, na podlagi katere je bila dolžna omogočiti dostop do svojega omrežja krajevne zanke. V skladu z odločbo TUSR z dne 8. marca 2005, ki jo je direktor istega organa potrdil 14. junija 2005, je morala namreč družba ST kot operater s pomembno tržno močjo ugoditi vsem zahtevam za razvezani dostop do svoje krajevne zanke, ki so se štele za razumne in utemeljene ter ki so jih vložili alternativni operaterji, da bi se jim na tej osnovi omogočilo, da ponudijo svoje storitve na množičnem maloprodajnem trgu širokopasovnih storitev na fiksni lokaciji na Slovaškem.

55

Taka obveznost ustreza ciljem razvoja učinkovite konkurence na trgih telekomunikacij, ki jih je določil zakonodajalec Unije. Kot je pojasnjeno v uvodnih izjavah 3, 6 in 7 Uredbe št. 2887/2000, je naložitev take obveznosti dostopa utemeljena s tem, na eni strani, da so lahko operaterji s pomembno tržno močjo, zaščiteni z izključnimi pravicami, razvili svoja omrežja krajevnega dostopa v daljših časovnih obdobjih in so lahko investicijske stroške financirali z monopolnimi rentami, za nove udeležence na trgu pa ne bi bilo gospodarno izvedljivo v celoti podvojiti infrastrukture krajevnega dostopa prvotnega operaterja, in na drugi strani, da alternativne infrastrukture ne pomenijo ustreznega nadomestka tem omrežjem krajevnega dostopa. Razvezani dostop do krajevne zanke naj bi tako novim operaterjem omogočil, da začnejo konkurirati operaterjem s pomembno tržno močjo. Iz tega sledi, kot je Splošno sodišče navedlo v točki 99 izpodbijane sodbe, da je obveznost dostopa, ki jo je v obravnavani zadevi naložil TUSR, izhajala iz namena, da se družbo ST in njene konkurente spodbudi k naložbam in inovacijam ter da se hkrati zagotovi, da se ohrani konkurenca na trgu.

56

To regulativno obveznost je družba ST imela v celotnem obdobju kršitve, ki ga je Komisija ugotovila v spornem sklepu, to je od 12. avgusta 2005 do 31. decembra 2010. Poleg dejstva, da lahko na podlagi člena 8(5)(f) Direktive 2002/21, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/140, regulativni organi na področju telekomunikacij tako obveznost dostopa naložijo le, kadar ni učinkovite in trajnostne konkurence, in jo morajo takoj, ko je ta pogoj izpolnjen, omejiti ali odpraviti, pritožnica namreč ni niti trdila niti dokazala, da je izpodbijala to, da je za družbo ST v obdobju kršitve veljala taka obveznost. Poleg tega je Komisija obrazložila podlago za obstoj take obveznosti dostopa v oddelku 5.1 spornega sklepa in je v točki 377 navedla, da je opravila lastno ex post analizo zadevnih trgov in ugotovila, da se položaj na teh trgih v obdobju kršitve ni bistveno spremenil.

57

Podobno kot je Sodišče že navedlo v točki 224 sodbe z dne 14. oktobra 2010, Deutsche Telekom/Komisija (C‑280/08 P, EU:C:2010:603), navedene v točki 97 izpodbijane sodbe, je treba ugotoviti, da je regulativna obveznost lahko upoštevna za presojo ravnanja – ki pomeni zlorabo v smislu člena 102 PDEU – podjetja s prevladujočim položajem, za katero veljajo sektorski predpisi. Čeprav v obravnavani zadevi obveznost dostopa do krajevne zanke, ki jo ima družba ST, Komisije ne odvezuje obveznosti, da dokaže obstoj zlorabe v smislu člena 102 PDEU, zlasti ob upoštevanju sodne prakse, ki se uporablja, ima naložitev te obveznosti za posledico, da družba ST v celotnem obdobju kršitve, ugotovljenem v obravnavani zadevi, ni smela zavrniti dodelitve dostopa do svojega omrežja krajevne zanke in tega tudi ni zares storila.

58

Vendar je družba ST v navedenem obdobju zgoraj navedeni regulativni obveznosti navkljub ohranila avtonomijo odločanja v zvezi s pogoji za tak dostop. Razen nekaterih vodilnih načel namreč obvezna vsebina referenčne ponudbe za razvezani dostop do krajevne zanke iz člena 3 Uredbe št. 2887/2000 ni bila predpisana z regulativnim okvirom ali odločbami TUSR. V okviru te avtonomije odločanja je družba ST sprejela sporne prakse.

59

Ker pa sporne prakse niso pomenile zavrnitve dostopa do krajevne zanke družbe ST, ampak so se nanašale na pogoje takega dostopa, se iz razlogov, navedenih v točkah od 45 do 51 te sodbe, pogoji, ki jih je Sodišče določilo v točki 41 sodbe Bronner in na katere je bilo opozorjeno v točki 44 te sodbe, v obravnavani zadevi niso uporabljali.

60

Zato Splošno sodišče s tem, da je v točki 101 izpodbijane sodbe ugotovilo, da Komisiji ni bilo treba dokazati „nepogrešljivosti“ v smislu zadnjega pogoja iz točke 41 sodbe Bronner, da bi lahko ugotovila zlorabo prevladujočega položaja družbe ST zaradi spornih praks, ni napačno uporabilo prava.

61

V teh okoliščinah je treba prvi pritožbeni razlog, ker temelji na premisi, ki je pravno napačna, v celoti zavrniti.

62

Pritožnica z drugim pritožbenim razlogom, ki ima dva dela, trdi, da je Splošno sodišče s tem, da ji je pripisalo odgovornost za zlorabo prevladujočega položaja, ki jo je storila družba ST, napačno uporabilo pravo.

63

Pritožnica s prvim delom drugega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče, da bi ji pripisalo odgovornost za ravnanje družbe ST, ki pomeni zlorabo, napačno ugotovilo, da je mogoče dejstva, s katerimi se lahko dokaže zmožnost pritožnice, da odločilno vpliva na družbo ST, uporabiti kot indic za dejansko izvajanje takega vpliva. Po mnenju pritožnice bi priznanje, da dejstva, ki kažejo le na zmožnost matične družbe, da odločilno vpliva na hčerinsko družbo, zadostujejo za dokaz dejanskega izvajanja navedenega vpliva, povzročilo odpravo vsakršnega razlikovanja med potencialnim in dejanskim izvajanjem tega vpliva in bi pomenilo nezakonito razširitev domneve, ki se uporablja za hčerinske družbe, ki so v 100‑odstotni lasti matične družbe.

64

Pritožnica zato meni, da dejstva, navedena, prvič, v točkah 233 in 249 ter naslednjih izpodbijane sodbe, da vodstveni delavci družbe ST opravljajo tudi vodstvene funkcije pri pritožnici ali da so vodstveni delavci pritožnice v upravnem odboru družbe ST, drugič, v točkah od 280 do 285 izpodbijane sodbe, da je pritožnica družbi ST dala na voljo sodelavce, in tretjič, v točki 294 izpodbijane sodbe, da je družba ST pritožnici predložila poročila v zvezi s svojo poslovno politiko, tako pomenijo dejanske okoliščine, s katerimi ni mogoče dokazati niti morebitne zmožnosti pritožnice, da odločilno vpliva na družbo ST, niti tega, da ima dejansko tak vpliv.

65

Ob tem pritožnica trdi, da razlikovanje iz točke 63 te sodbe Komisiji ne preprečuje, da upošteva vse upoštevne okoliščine, na podlagi katerih bi lahko ugotovila dejansko odločilno vplivanje. Poleg tega izpodbija upoštevnost sklicevanja Splošnega sodišča v izpodbijani sodbi in Komisije v odgovoru na pritožbo na sodbo z dne 18. januarja 2017, Toshiba/Komisija (C‑623/15 P, neobjavljena, EU:C:2017:21), saj se je zadeva, v kateri je bila izdana ta sodba, nanašala na spoštovanje pravil o sprejemanju odločitev v skupnem podjetju, in ne na možnost odločilnega vplivanja. Pritožnica meni tudi, da v nasprotju s tem, kar trdi Komisija v odgovoru na pritožbo, Sodišče v točki 93 sodbe z dne 24. junija 2015, Fresh Del Monte Produce/Komisija in Komisija/Fresh Del Monte Produce (C‑293/13 P in C‑294/13 P, EU:C:2015:416), ni ugotovilo, da izmenjava informacij pomeni indic za dejansko odločilno vplivanje.

66

Pritožnica z drugim delom drugega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče v okviru pravne kvalifikacije dejstev, na katera se je oprla Komisija, napačno uporabilo načelo, v skladu s katerim je treba odločilen vpliv dejansko izvajati, ker je obstoj dejanskega odločilnega vplivanja ugotovilo zgolj na podlagi možnosti takega vplivanja. Pritožnica tako trdi, da je bilo pravo napačno uporabljeno ne le v točkah izpodbijane sodbe, ki jih graja v okviru prvega dela tega tožbenega razloga, ampak tudi, prvič, v točki 262 te sodbe, v kateri se je Splošno sodišče sklicevalo na to, da je odbor izvršnih direktorjev družbe ST poročal upravnemu odboru pritožnice in mu v odobritev predložil svoj poslovni načrt, drugič, v točkah 273 in 274 navedene sodbe, v katerih je Splošno sodišče ugotovilo, da obveznost lojalnosti vodstva do lastnikov deležev ali to, da svetovanje družbi ST ni bilo zavezujoče, ne izključujeta odločilnega vplivanja pritožnice na družbo ST, in tretjič, v točki 278 iste sodbe, v kateri je Splošno sodišče presodilo, da je delničarski sporazum predstavnikom pritožnice v upravnem odboru družbe ST omogočal odločilno vplivanje na vse poslovne odločitve te družbe. Poleg tega pritožnica izpodbija ugovor nedopustnosti, ki ga Komisija navaja zoper drugi del drugega pritožbenega razloga, z utemeljitvijo, da s tem delom ne izpodbija dejanskih ugotovitev Splošnega sodišča, temveč se omejuje na uveljavljanje napačne uporabe prava zaradi napačne uporabe načela dejanskega odločilnega vplivanja.

67

Komisija meni, da drugi del drugega pritožbenega razloga ni dopusten, ker pritožnica z njim izpodbija dejanske ugotovitve Splošnega sodišča in implicitno predlaga, naj Sodišče ponovno presodi dokaze. Drugi tožbeni razlog naj nikakor ne bi bil utemeljen, saj naj bi bilo mogoče ugotovitev dejanskega odločilnega vplivanja, kot v obravnavani zadevi, izpeljati iz sklenjenega kroga ujemajočih se elementov, ob upoštevanju vseh upoštevnih okoliščin.

68

V zvezi z dopustnostjo drugega dela drugega pritožbenega razloga je treba spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča, kadar je Splošno sodišče ugotovilo ali presodilo dejstva, Sodišče pristojno le za to, da na podlagi člena 256 PDEU opravi nadzor nad pravno opredelitvijo teh dejstev in iz njih izpeljanih pravnih posledic. Presoja dejstev torej, razen v primeru izkrivljanja dokazov, predloženih Splošnemu sodišču, ni pravno vprašanje, ki bi bilo predmet nadzora Sodišča (glej zlasti sodbo z dne 17. oktobra 2019, Alcogroup in Alcodis/Komisija, C‑403/18 P, EU:C:2019:870, točka 63 in navedena sodna praksa).

69

Pritožnica v okviru drugega pritožbenega razloga ni zatrjevala izkrivljanja dokazov, ki jih je preučilo Splošno sodišče in ki dokazujejo, da jo je mogoče šteti za odgovorno za ravnanje družbe ST, tako da Sodišču ni treba ponovno preučiti dokazne vrednosti teh dokazov.

70

Vendar pritožnica z drugim delom tega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče napačno ugotovilo, da se je Komisija pri ugotovitvi, da je pritožnica dejansko odločilno vplivala na družbo ST, lahko upravičeno oprla na nekatera dejstva, čeprav naj bi ta dejstva lahko dokazovala le možnost takega vplivanja. Iz tega naj bi izhajalo, da je Splošno sodišče ta dejstva napačno opredelilo za dejansko odločilno vplivanje pritožnice na družbo ST. Tako pritožnica s tem delom drugega pritožbenega razloga Sodišču ne predlaga, naj ponovno presodi dejstva, temveč naj preveri pravno opredelitev teh dejstev, ki jo je podalo Splošno sodišče.

71

Iz tega sledi, da je drugi del drugega pritožbenega razloga dopusten.

72

V okviru vsebinske presoje je treba opozoriti, da so se avtorji Pogodb za opredelitev storilca kršitve konkurenčnega prava, ki se lahko sankcionira na podlagi členov 101 in 102 PDEU, odločili uporabiti pojem „podjetje“. Ta avtonomni pojem prava Unije zajema vse subjekte, ki so sestavljeni iz osebnih, opredmetenih in neopredmetenih elementov ter ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na njihov pravni status in način financiranja (glej v tem smislu sodbo z dne 14. marca 2019, Skanska Industrial Solutions in drugi, C‑724/17, EU:C:2019:204, točke 29, 36 in 47). Tako je treba pojem „podjetje“ iz členov 101 in 102 PDEU razumeti tako, da označuje gospodarsko enoto z vidika cilja zadevnega protikonkurenčnega ravnanja, čeprav s pravnega vidika to gospodarsko enoto sestavlja več fizičnih ali pravnih oseb (glej v tem smislu sodbi z dne 12. julija 1984, Hydrotherm Gerätebau, 170/83, EU:C:1984:271, točka 11, in z dne 29. septembra 2011, Elf Aquitaine/Komisija, C‑521/09 P, EU:C:2011:620, točka 53 in navedena sodna praksa).

73

Iz te izbire izhaja, prvič, da mora tak gospodarski subjekt, kadar krši pravila o konkurenci, v skladu z načelom osebne odgovornosti odgovarjati za to kršitev (glej v tem smislu sodbo z dne 29. septembra 2011, Elf Aquitaine/Komisija, C‑521/09 P, EU:C:2011:620, točka 53 in navedena sodna praksa) ter, drugič, da je mogoče pravno osebo v nekaterih okoliščinah šteti za osebno in solidarno odgovorno za protikonkurenčno ravnanje druge pravne osebe, ki pripada istemu gospodarskemu subjektu (glej v tem smislu sodbo z dne 27. aprila 2017, Akzo Nobel in drugi/Komisija, C‑516/15 P, EU:C:2017:314, točka 57 in navedena sodna praksa).

74

Tako se v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča kršitveno ravnanje hčerinske družbe lahko pripiše matični družbi, predvsem kadar ta hčerinska družba, čeprav je ločena pravna oseba, o svojem ravnanju na trgu ne odloča samostojno, ampak večinoma ravna v skladu z navodili matične družbe, zlasti ob upoštevanju gospodarskih, organizacijskih in pravnih vezi, ki povezujejo ta pravna subjekta (glej zlasti sodbe z dne 10. septembra 2009, Akzo Nobel in drugi/Komisija, C‑97/08 P, EU:C:2009:536, točka 58; z dne 10. aprila 2014, Areva in drugi/Komisija, C‑247/11 P in C‑253/11 P, EU:C:2014:257, točka 30, in z dne 18. januarja 2017, Toshiba/Komisija, C‑623/15 P, neobjavljena, EU:C:2017:21, točka 45). V takem primeru so navodila matične družbe lahko oblika odločilnega vplivanja matične družbe na hčerinsko družbo.

75

Za presojo vprašanja, ali lahko matična družba odločilno vpliva na ravnanje svoje hčerinske družbe, je treba upoštevati vse upoštevne dejavnike v zvezi z gospodarskimi, organizacijskimi in pravnimi povezavami, ki hčerinsko družbo povezujejo z njeno matično družbo, ter torej spoštovati dejanske gospodarske razmere (sodbi z dne 24. junija 2015, Fresh Del Monte Produce/Komisija in Komisija/Fresh Del Monte Produce, C‑293/13 P in C‑294/13 P, EU:C:2015:416, točka 76, in z dne 18. januarja 2017, Toshiba/Komisija, C‑623/15 P, neobjavljena, EU:C:2017:21, točka 46).

76

Čeprav navodila, ki jih je hčerinski družbi dala matična družba in ki vplivajo na njeno ravnanje na trgu, lahko pomenijo zadostne dokaze za tak odločilen vpliv, pa niso edini dopustni dokazi. O dejanskem odločilnem vplivanju matične družbe na ravnanje hčerinske družbe je mogoče sklepati tudi iz sklenjenega kroga ujemajočih se elementov, čeprav nobeden od teh elementov, obravnavan ločeno, ne zadostuje za ugotovitev obstoja takega vpliva (sodbi z dne 24. junija 2015, Fresh Del Monte Produce/Komisija in Komisija/Fresh Del Monte Produce, C‑293/13 P in C‑294/13 P, EU:C:2015:416, točka 77, in z dne 18. januarja 2017, Toshiba/Komisija, C‑623/15 P, neobjavljena, EU:C:2017:21, točka 47).

77

Kot izhaja iz točk 75 in 76 te sodbe, lahko za to, da se matični družbi pripiše odgovornost za ravnanje hčerinske družbe, zadostuje preučitev, ali ima ta matična družba možnost odločilnega vplivanja na svojo hčerinsko družbo. Zato lahko v nasprotju s tem, kar trdi pritožnica, Komisija pri celoviti presoji zadevnega položaja upošteva tudi dejstvo, ki pripomore k dokazovanju, da ima matična družba možnost odločilnega vplivanja na hčerinsko družbo, kadar je tako dejstvo, preučeno z vidika ali v povezavi z drugimi dejstvi v zvezi s tem položajem, del sklenjenega kroga skladnih indicev v zvezi z dejanskim in odločilnim vplivanjem matične družbe na njeno hčerinsko družbo.

78

Iz tega sledi, da pritožnica napačno trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je štelo, da dejstev, ki dokazujejo, da je lahko odločilno vplivala na ST, ni mogoče upoštevati kot indicev, ki prispevajo k ugotovitvi, da je do tega vplivanja dejansko prišlo, napačno uporabilo pravo.

79

V zvezi z vprašanjem, ali je Splošno sodišče posebne elemente, navedene v točkah 233, od 249 do 262, 273, 274, 278, od 280 do 285 in 294 izpodbijane sodbe, napačno opredelilo za indice za dejansko odločilno vplivanje pritožnice, ki je imela v lasti 51‑odstotni kapitalski delež družbe ST, je treba ugotoviti naslednje.

80

Na prvem mestu, Splošno sodišče je v zvezi z upoštevanjem članstva vodstvenih delavcev pritožnice v upravnem odboru družbe ST, ne da bi storilo napako, v točki 233 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je za presojo dejanskega odločilnega vplivanja matične družbe na hčerinsko družbo treba upoštevati prisotnost oseb, ki imajo v matični družbi vodstvene funkcije, v vodstvu hčerinske družbe. Tako članstvo v vodstvu hčerinske družbe je namreč indic, ki lahko, kadar je podprt z drugimi indici, dokazuje dejansko odločilno vplivanje matične družbe na ravnanje hčerinske družbe na zadevnem trgu.

81

V obravnavani zadevi je Splošno sodišče med drugim v točkah od 250 do 256 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je bil R. R. v obdobju kršitve, prvič, hkrati član upravnega odbora družbe ST in na vodstvenih mestih pri pritožnici ter, drugič, da je preverjal računovodske izkaze družbe ST, da bi se ti lahko konsolidirali na ravni skupine Deutsche Telekom. Iz teh točk izpodbijane sodbe tudi izhaja, da je R. R. sodeloval pri pripravi finančnega načrta in naložbene politike družbe ST, da bi zagotovil njuno skladnost s cilji te skupine, ter da je preverjal, ali je ta hčerinska družba v vsakem referenčnem obdobju dosegla svoje finančne cilje. Splošno sodišče je še pojasnilo, da je taka vključenost R. R. v družbo ST nujno tesno povezana s poslovno politiko te družbe.

82

Splošno sodišče s tem, da je te dejanske elemente opredelilo za indice za dejansko odločilno vplivanje pritožnice na družbo ST, ni napačno uporabilo prava. Sočasno opravljanje funkcij R. R. kot direktorja pritožnice in kot člana upravnega odbora družbe ST ter njegove različne naloge v tej družbi namreč pomenijo indice za vpletenost pritožnice v določitev in nadzor poslovne politike družbe ST.

83

Glede tega, da pritožnica meni, da je Splošno sodišče v točki 262 izpodbijane sodbe nekatera dejstva napačno opredelilo za indice za dejansko odločilno vplivanje na družbo ST, je treba ugotoviti, da se odlomek navedene točke, ki ga pritožnica izpodbija, v tej fazi razlogovanja specifično nanaša na nadzor, ki ga je upravni odbor družbe ST izvajal nad odborom izvršnih direktorjev te družbe, in ne na nadzor, ki ga je pritožnica izvajala nad družbo ST prek njenega upravnega odbora. Poleg tega Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava z ugotovitvijo, da sta obveznost odbora izvršnih direktorjev družbe ST, da upravnemu odboru redno poroča o svojih dejavnostih ter o stanju te družbe in njenih hčerinskih družb, ter pristojnost upravnega odbora glede potrditve poslovnega načrta, ki ga pripravi odbor izvršnih direktorjev, indica, da upravni odbor te družbe nadzira odbor izvršnih direktorjev iste družbe. Zato v navedeni točki izpodbijane sodbe v nasprotju s trditvami pritožnice ni bila storjena napaka pri opredelitvi.

84

Prav tako je v zvezi z grajanjem – s strani pritožnice – prvič, točke 273 izpodbijane sodbe, glede na katero dolžnost lojalnosti vodstva do delničarjev, določena v veljavnem slovaškem pravu, pravno ne preprečuje, da bi matična družba, ki ima v lasti večino osnovnega kapitala te hčerinske družbe, odločilno vplivala na ravnanje navedene hčerinske družbe na trgu, drugič, točke 274 izpodbijane sodbe, glede na katero to, da svetovanje, ki ga je pritožnica družbi ST zagotavljala na podlagi okvirnega sporazuma o strateškem sodelovanju, ni bilo zavezujoče, ne izključuje, da je pritožnica odločilno vplivala na poslovno politiko družbe ST, in tretjič, točke 278 izpodbijane sodbe, v kateri so navedeni razlogi, ki jih je Komisija navedla v izpodbijanem sklepu in iz katerih je delničarski sporazum predstavnikom pritožnice v upravnem odboru družbe ST omogočal odločilno vplivanje na vse poslovne odločitve te družbe, vključno s potrditvijo finančnega načrta, treba navesti, da ker se pritožnica ni sklicevala na nikakršno izkrivljanje dejstev, ki jih je Splošno sodišče preučilo v teh točkah izpodbijane sodbe, je to sodišče lahko, ne da bi s tem napačno uporabilo pravo, tako članstvo vodstvenih delavcev pritožnice v upravnem odboru družbe ST opredelilo za indic za dejansko odločilno vplivanje pritožnice na družbo ST, ki ga je Splošno sodišče zlasti ugotovilo v točkah od 250 do 256 izpodbijane sodbe.

85

Na drugem mestu, Splošno sodišče je glede opredelitve dajanja sodelavcev pritožnice na voljo družbi ST za indic za dejansko odločilno vplivanje pritožnice na družbo ST v točki 285 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je mogoče razumno šteti, da so bili ti sodelavci, čeprav niso bili več pod neposrednim nadzorom pritožnice med napotitvijo na družbo ST, temeljito seznanjeni s politiko in poslovnimi cilji pritožnice in so imeli zato še posebej dobro izhodišče za spremljanje, da družba ST deluje v skladu z interesi pritožnice. Take ugotovitve pa so upoštevne za to, da se navedeno dajanje na voljo opredeli za indic dejanskega odločilnega vplivanja pritožnice na družbo ST, saj jih je treba razlagati zlasti v povezavi z ugotovitvami Splošnega sodišča, ki jih pritožnica ni izpodbijala in ki so navedene v točkah 281 in 287 izpodbijane sodbe, da so vodstveni delavci, ki so bili dani na voljo družbi ST, v tej družbi zasedali delovna mesta, na katerih so imeli visoko stopnjo odgovornosti, kar jim je omogočalo vplivanje na politiko in poslovne cilje navedene družbe, ter da so med svojo napotitvijo ostali zaposleni pri pritožnici in so bili od nje odvisni glede nadaljevanja svoje kariere v skupini Deutsche Telekom. Poleg tega je Splošno sodišče v točkah 374 in 417 izpodbijane sodbe navedlo dejstva, ki dokazujejo, da so osebe, ki jih je družbi ST dala na voljo pritožnica, tej omogočile, da je bila obveščena in vključena v poslovne odločitve družbe ST.

86

Na tretjem mestu je Splošno sodišče v zvezi s pošiljanjem poročil družbe ST pritožnici, ne da bi napačno uporabilo pravo, v točki 294 izpodbijane sodbe ugotovilo, da to, da je hčerinska družba matični družbi redno pošiljala podrobne informacije o svoji poslovni politiki, lahko dokazuje, da je matična družba poznala ravnanje hčerinske družbe na trgu in je zato bila v položaju, da bolj informirano in torej bolj učinkovito posega v poslovno politiko navedene hčerinske družbe. Poleg tega, čeprav dejstvo, da mora hčerinska družba svoji matični družbi posredovati poročila glede svoje poslovne politike in rezultatov, samo po sebi ne more biti indic za dejansko izvajanje odločilnega vpliva matične družbe na hčerinsko družbo, pa lahko to dejstvo prispeva k podkrepitvi takih indicev. Zato Splošno sodišče s tem, da je v točki 294 izpodbijane sodbe ugotovilo, da lahko redno posredovanje informacij v zvezi s poslovno politiko družbe ST pritožnici skupaj z drugimi indici prispeva k ugotovitvi, da ti družbi tvorita isto gospodarsko enoto, ni napačno uporabilo prava.

87

Zato je treba drugi pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

88

Pritožnica v utemeljitev tretjega pritožbenega razloga trdi, da iz sodne prakse Sodišča v zvezi s pripisom odgovornosti za kršitev hčerinske družbe matični družbi in iz domneve iz sodbe z dne 16. novembra 2000, Stora Kopparbergs Bergslags/Komisija (C‑286/98 P, EU:C:2000:630), izhaja, da morajo biti za navedeni pripis odgovornosti izpolnjeni štirje kumulativni pogoji, in sicer, prvič, matična družba mora imeti možnost odločilnega vplivanja, drugič, matična družba je morala dejansko tako odločilno vplivati, tretjič, hčerinska družba iz tega razloga svojega ravnanja na trgu ni določala samostojno in, četrtič, hčerinska družba je v bistvenem ravnala po navodilih matične družbe. Zadnjenavedeni pogoj naj bi bil namenjen preverjanju upoštevnosti odločilnega vplivanja matične družbe in naj bi bil izraz načela sorazmernosti. Po mnenju pritožnice je očitno nesorazmerno, da se matični družbi naloži globa za kršitev, ki jo je storila ena od njenih hčerinskih družb, če ta matična družba odločilno vpliva na hčerinsko družbo le v nepomembnem obsegu in ta hčerinska družba v bistvenem ne sledi navodilom matične družbe.

89

V obravnavani zadevi pa naj Splošno sodišče ne bi ugotovilo, da je družba ST prejemala navodila pritožnice in jim v bistvenem sledila. Po mnenju pritožnice je Splošno sodišče v zvezi s tem zgolj ugotovilo, v točki 470 izpodbijane sodbe, da določena samostojnost hčerinske družbe ni nezdružljiva s pripadnostjo te hčerinske družbe isti gospodarski enoti, kot ji pripada njena matična družba, in v točki 471 izpodbijane sodbe, da je splošno strategijo družbe ST na slovaškem trgu telekomunikacij opredeljevala pritožnica. V zvezi s to drugo ugotovitvijo pritožnica pojasnjuje, da je točke od 237 do 464 izpodbijane sodbe, na katere se je sklicevalo Splošno sodišče v točki 471 navedene sodbe, ne potrjujejo. Po njenem mnenju je Splošno sodišče v navedenih točkah zgolj naštelo indice za to, da je pritožnica odločilno vplivala na družbo ST, ne da bi ugotovilo obstoj kakršnih koli konkretnih navodil, ki bi jih pritožnica dala družbi ST.

90

Zato pritožnica meni, da Splošno sodišče ni ugotovilo, da so bili pogoji za uporabo načela glede pripisa odgovornosti v obravnavani zadevi izpolnjeni.

91

Pritožnica trdi tudi, da je Splošno sodišče kršilo obveznost obrazložitve, ker ni navedlo razlogov, iz katerih je menilo, da je družba ST v bistvu sledila navodilom pritožnice.

92

Komisija v bistvu meni, da Splošno sodišče ni kršilo svoje obveznosti obrazložitve in ni storilo napake s pripisom odgovornosti za kršitev družbe ST pritožnici, saj družba ST v razmerju do pritožnice svojega ravnanja na zadevnem trgu ni določala samostojno.

93

V nasprotju z navedbami pritožnice Sodišče namreč ni presodilo, da je pripis odgovornosti za ravnanje hčerinske družbe matični družbi odvisen od izpolnitve štirih pogojev, navedenih v točki 88 te sodbe.

94

Kot je razvidno iz točke 72 te sodbe, je možnost, da se odgovornost za protikonkurenčno ravnanje hčerinske družbe pripiše matični družbi, ena od posledic odločitve avtorjev Pogodb, da za opredelitev storilca kršitve prava konkurence, ki se lahko sankcionira na podlagi členov 101 in 102 PDEU, uporabijo pojem podjetja. Za ti pravni osebi je namreč mogoče šteti, da z vidika cilja protikonkurenčnih ravnanj iz navedenih določb tvorita gospodarsko enoto, kadar matična družba izvaja nadzor nad tem, kako njena hčerinska družba, ki je kršila navedene določbe, ravna na zadevnem trgu. V teh okoliščinah formalna ločenost matične družbe in hčerinske družbe, ki izhaja iz njune ločene pravne osebnosti, ne more nasprotovati enotnemu obravnavanju njunega ravnanja na trgu pri uporabi členov 101 in 102 PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 14. julija 1972, Imperial Chemical Industries/Komisija, 48/69, EU:C:1972:70, točka 140).

95

Navedeni nadzor lahko, kot je navedel tudi generalni pravobranilec v točki 156 sklepnih predlogov, Komisija dokaže bodisi s tem, da ugotovi, da ima matična družba možnost odločilnega vplivanja na ravnanje hčerinske družbe in je poleg tega na to družbo dejansko tako vplivala (glej v tem smislu sodbi z dne 26. septembra 2013, The Dow Chemical Company/Komisija, C‑179/12 P, neobjavljena, EU:C:2013:605, točka 55, in z dne 26. septembra 2013, EI du Pont de Nemours/Komisija, C‑172/12 P, neobjavljena, EU:C:2013:601, točka 44), bodisi s tem, da dokaže, da ta hčerinska družba o svojem ravnanju na trgu ne odloča samostojno, temveč da v bistvenem ravna po navodilih matične družbe, zlasti glede na gospodarske, organizacijske in pravne povezave med tema pravnima subjektoma (sodba z dne 26. oktobra 2017, Global Steel Wire in drugi/Komisija, C‑457/16 P in od C‑459/16 P do C‑461/16 P, neobjavljena, EU:C:2017:819, točka 83 in navedena sodna praksa).

96

Za ta dva načina dokazovanja je treba šteti, da nista kumulativna, temveč alternativna in torej enakovredna. Kvečjemu je mogoče ugotoviti, da to, da je hčerinska družba ravnala po navodilih matične družbe na trgu, na katerega se nanašajo zadevna protikonkurenčna ravnanja, potencialno pomeni obliko odločilnega vplivanja matične družbe na hčerinsko družbo, in ne, kot trdi pritožnica, dodatnega pogoja, ki ga mora dokazati Komisija, da bi lahko odgovornost za ravnanje te hčerinske družbe pripisala matični družbi.

97

Glede na navedeno Splošno sodišče s tem, da je v točkah 470 in 471 izpodbijane sodbe v bistvu ugotovilo, da sta pritožnica in družba ST v obdobju kršitve tvorili gospodarsko enoto, ni napačno uporabilo prava, ker je pritožnica glede na elemente iz točk od 237 do 464 izpodbijane sodbe odločilno vplivala na družbo ST s tem, da je določala njeno splošno strategijo na zadevnem trgu. Komisiji ni bilo treba dokazati, da je družba ST poleg tega v bistvenem sledila navodilom pritožnice, da bi tej lahko pripisala odgovornost za kršitev, ki jo je storila družba ST.

98

Nazadnje, glede dela, v katerem pritožnica trdi, da Splošno sodišče ni izpolnilo svoje obveznosti obrazložitve, je treba spomniti, da mora v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča obrazložitev sodbe jasno in nedvoumno izražati razlogovanje Splošnega sodišča, tako da se zainteresirane stranke lahko seznanijo z utemeljitvijo sprejete odločbe in da Sodišče lahko opravi sodni nadzor (sodba z dne 11. julija 2013, Gosselin Group/Komisija, C‑429/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:463, točka 52 in navedena sodna praksa).

99

V obravnavani zadevi so razlogi, iz katerih je Splošno sodišče ugotovilo, da je mogoče odgovornost za ravnanje družbe ST, ki pomeni zlorabo, pripisati pritožnici, jasno in nedvoumno razvidni iz točk od 227 do 473 izpodbijane sodbe. Ti razlogi so pritožnici omogočili, da jih izpodbija pred Sodiščem, Sodišču pa, da opravi sodni nadzor. Zato očitek, ki se nanaša na neobrazložitev, ni utemeljen.

100

Iz zgoraj navedenih razlogov je treba tretji pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

101

Pritožnica meni, da je Splošno sodišče s tem, da je v točki 144 izpodbijane sodbe presodilo, da njena pravica do izjave glede izračuna zbijanja marž ni bila kršena, napačno uporabilo pravo.

102

Pritožnica navaja, da ji je Komisija na sestanku 29. septembra 2014 sporočila tri nove elemente, in sicer, prvič, nove številke v zvezi z izračuni cenovnih škarij družbe ST, drugič, okoliščino, da je bila marža za leto 2005 pozitivna na podlagi izračuna marž za posamezno leto, in tretjič, svoj namen, da poleg tega uporabi metodo izračuna marž za več let, na podlagi katere bi lahko ugotovila obstoj negativne marže tudi za leto 2005. Pritožnica meni, da je Splošno sodišče priznalo pomen zadnjih dveh novih elementov v okviru spornega sklepa, ker je glede na ta elementa v točkah od 198 do 221 izpodbijane sodbe delno ugodilo drugemu tožbenemu razlogu, ki ga je pritožnica navedla na prvi stopnji.

103

V nasprotju s tem, kar je odločilo Splošno sodišče, pa pritožnica trdi, da ji skupno 36-urni rok, ki ji je bil dan za predstavitev njenega stališča o teh novih elementih, ki so bili upoštevani v spornem sklepu, ni omogočil, da bi učinkovito predstavila svoje stališče. Pritožnica izpodbija tudi to, da naj bi bilo mogoče šteti, da je bila s temi elementi seznanjena pred sestankom 29. septembra 2014, ker naj bi te elemente predložila družba ST.

104

Komisija trdi, da četrti pritožbeni razlog ni dopusten, ker pritožnica niti ne navaja niti ne dokazuje, da je Splošno sodišče izkrivilo dejstva, na podlagi katerih je odločilo, da je pritožnica že poznala nove elemente, o katerih se je razpravljalo na sestanku 29. septembra 2014. Zatrjuje tudi nedopustnost argumenta pritožnice, ki ga je ta prvič navedla v repliki, da seznanitve družbe ST ni mogoče enačiti s seznanitvijo pritožnice. Nazadnje Komisija meni, da četrti tožbeni razlog ni utemeljen, zlasti ker je strankama dala možnost, da se izjavita na sestanku, ki je potekal 29. septembra 2014, in v kratkem času po sestanku.

105

Pravica do obrambe je temeljna pravica, ki je del splošnih pravnih načel, katerih spoštovanje zagotavlja Sodišče (sodba z dne 25. oktobra 2011, Solvay/Komisija, C‑109/10 P, EU:C:2011:686, točka 52 in navedena sodna praksa). To splošno načelo prava Unije je določeno v členu 41(2)(a) in (b) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in se uporablja, kadar namerava uprava zoper osebo izdati akt, ki posega v njen položaj (glej v tem smislu sodbo z dne 16. januarja 2019, Komisija/United Parcel Service, C‑265/17 P, EU:C:2019:23, točka 28 in navedena sodna praksa).

106

V okviru konkurenčnega prava spoštovanje pravice do obrambe pomeni, da mora biti vsakemu naslovniku sklepa, s katerim je ugotovljeno, da je ta naslovnik kršil pravila o konkurenci, v upravnem postopku omogočeno, da ustrezno predstavi svoje stališče o resničnosti in upoštevnosti dejstev in okoliščin, ki se mu očitajo, ter o dokumentih, ki jih Komisija navaja v utemeljitev svoje trditve o obstoju take kršitve (glej v tem smislu sodbi z dne 5. decembra 2013, SNIA/Komisija, C‑448/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:801, točka 41, in z dne 14. septembra 2017, LG Electronics in Koninklijke Philips Electronics/Komisija, C‑588/15 P in C‑622/15 P, EU:C:2017:679, točka 43).

107

V obravnavani zadevi je Splošno sodišče v točki 144 izpodbijane sodbe odločilo, da Komisija s tem, da je pritožnici dala le kratek rok za predložitev pripomb o novih elementih, ki so ji bili sporočeni na informativnem sestanku 29. septembra 2014, ni kršila njene pravice do obrambe. Splošno sodišče je namreč ugotovilo, da pritožnici zaradi tega kratkega roka ni bila odvzeta možnost, da se učinkovito izjavi, pri čemer je upoštevalo, prvič, to, da je sestanek 29. septembra 2014 potekal v zelo pozni fazi upravnega postopka in, drugič, da je bilo razumno sklepati, da je pritožnica takrat zelo dobro spoznala spis.

108

Poleg tega, kot izrecno izhaja iz te točke izpodbijane sodbe, so ugotovitve Splošnega sodišča, navedene v tej točki, dodatne. Splošno sodišče je v točkah od 123 do 143 izpodbijane sodbe primarno v bistvu presodilo, da so zadevni elementi, s katerimi je bila pritožnica seznanjena na informativnem sestanku 29. septembra 2014, izhajali iz tega, da je Komisija upoštevala podatke, izračune in metodološke očitke, ki ji jih je predložila družba ST sama pred tem sestankom.

109

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pa očitki zoper obrazložitev sodbe Splošnega sodišča, ki je podana dodatno, ne morejo pripeljati do razveljavitve navedene sodbe in so torej brezpredmetni (glej v tem smislu sodbi z dne 6. septembra 2017, Intel/Komisija, C‑413/14 P, EU:C:2017:632, točka 105, in z dne 17. oktobra 2019, Alcogroup in Alcodis/Komisija, C‑403/18 P, EU:C:2019:870, točka 52). Zato je treba ugotoviti, da je četrti pritožbeni razlog brezpredmeten.

110

Te presoje ne more omajati trditev pritožnice, da z zadevnimi novimi elementi pred sestankom 29. septembra 2014 ni bila seznanjena ona, temveč družba ST. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je iz člena 256(1), drugi pododstavek, PDEU in člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije namreč razvidno, da je pritožba omejena na pravna vprašanja. Splošno sodišče je zato edino pristojno, da ugotovi in presodi upoštevna dejstva ter presodi dokaze, ki so mu predloženi. Presoja teh dejstev in dokazov, razen v primeru njihovega izkrivljanja, torej ni pravno vprašanje, ki bi bilo kot tako predmet nadzora Sodišča v okviru pritožbe (sodba z dne 9. novembra 2017, TV2/Danmark/Komisija, C‑649/15 P, EU:C:2017:835, točka 36 in navedena sodna praksa). Poleg tega mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso izkrivljanje očitno razvidno iz listin v spisu, ne da bi bilo treba na novo presojati dejstva in dokaze (sodba z dne 12. julija 2012, Cetarsa/Komisija, C‑181/11 P, neobjavljena, EU:C:2012:455, točka 97 in navedena sodna praksa).

111

Pritožnica pa ni niti trdila niti dokazala, da je Splošno sodišče s tem, da je v točkah 18 in 21 izpodbijane sodbe ugotovilo, da sta družba ST in pritožnica obe odgovorili na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in na dopis o ugotovljenih dejstvih, izkrivilo dejstva. Poleg tega pritožnica ni niti zatrjevala niti dokazala izkrivljanja dejstev iz točk 133, 138 in 139 izpodbijane sodbe, v katerih je Splošno sodišče presodilo, prvič, da Komisija v spornem sklepu ni spremenila svoje presoje v zvezi z zbijanjem marž ter družbi ST in pritožnici ni v breme štela dejstev, glede katerih se nista mogli izjaviti, in drugič, da je Komisija za ugotovitev cenovnih škarij v izpodbijanem sklepu upoštevala analizo marž za več let na podlagi pripombe, ki jo je družba ST navedla v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in ki se ji je pritožnica sama pridružila, tako da analiza marž za več let ni imela za posledico, da bi se pritožnici in družbi ST v breme štela dejstva, v zvezi s katerimi se nista imeli priložnosti izjaviti.

112

Zato je treba presojo Splošnega sodišča, da sta bili pritožnica in družba ST že pred sestankom 29. septembra 2014 seznanjeni z novimi elementi, ki jih je upoštevala Komisija, šteti za dokazano dejstvo. Navedeno dejstvo potrjuje presojo iz točke 109 te sodbe.

113

Iz vseh zgoraj navedenih razlogov je treba četrti pritožbeni razlog zavrniti kot brezpredmeten.

114

Pritožnica predlaga, naj se v njeno korist upošteva morebitna ugoditev pritožbenemu razlogu, ki ga je družba ST navedla v utemeljitev svoje pritožbe v zadevi C‑165/19 P zoper sodbo Splošnega sodišča z dne 13. decembra 2018, Slovak Telekom/Komisija (T‑851/14, EU:T:2018:929), s katero ta družba zatrjuje, da so bile pri izračunu dolgoročnih povprečnih inkrementalnih stroškov, opravljenem za dokaz, da je ta družba določila cenovne škarje, ki pomenijo zlorabo, storjene napake. Pritožnica v utemeljitev tega predloga navaja, da je pred Splošnim sodiščem navedla tožbeni razlog z enakim predmetom in da naj bi bili pogoji, ki jih je Sodišče naštelo v sodbi z dne 22. januarja 2013, Komisija/Tomkins (C‑286/11 P, EU:C:2013:29), v obravnavani zadevi izpolnjeni.

115

Komisija trdi, da je treba tak predlog zavrniti, ker ne gre za pritožbeni razlog, ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni vsi pogoji iz te sodne prakse Sodišča in ker je treba pritožbeni razlog, ki ga družba ST navaja v utemeljitev te pritožbe, vsekakor zavrniti.

116

V zvezi s tem zadostuje ugotovitev, da je Sodišče s sodbo s tega dne, Slovak Telekom/Komisija (C‑165/19 P), pritožbo družbe ST v tej zadevi zavrnilo, tako da je predlog pritožnice, ker nima več predmeta, brezpredmeten.

117

Zato je treba pritožbo v celoti zavrniti.

118

Člen 184(2) Poslovnika Sodišča določa, da kadar pritožba ni utemeljena, Sodišče odloči o stroških.

119

V skladu s členom 138(1) tega poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) istega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

120

Ker pritožnica s pritožbenimi razlogi ni uspela in ker je Komisija predlagala, naj se ji naloži plačilo stroškov, pritožnica nosi svoje stroške in stroške Komisije.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo: