1.

Družba NeXovation Inc. (v nadaljevanju: pritožnica) s svojo pritožbo, ki je predmet teh sklepnih predlogov, predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 19. junija 2019, NeXovation/Komisija (T‑353/15, EU:T:2019:434; v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je Splošno sodišče zavrnilo njeno tožbo za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije (EU) 2016/151 z dne 1. oktobra 2014 o državni pomoči SA.31550 (2012/C) (ex 2012/NN), ki jo je Nemčija odobrila za dirkališče Nürburgring (v nadaljevanju: končni sklep) ( 2 ).

2.

V obravnavani zadevi se zastavljajo zanimiva vprašanja, ki se nanašajo na obseg obveznosti obrazložitve sodb, ki velja za Splošno sodišče, in na obseg procesnih pravic zainteresiranih strank, ki pri Komisiji vložijo pritožbo s področja državnih pomoči.

3.

Dejansko stanje je navedeno v točkah od 1 do 15 izpodbijane sodbe, za potrebe tega postopka pa ga je mogoče povzeti tako.

4.

Kompleks Nürburgring, ki je v nemški zvezni deželi Porenje - Pfalška, vključuje dirkališče za avtomobilske dirke, zabaviščni park, hotele in restavracije.

5.

Med letoma 2002 in 2012 so lastniki kompleksa Nürburgring (v nadaljevanju: prodajalci) prejeli, večinoma od zvezne dežele Porenje - Pfalška, ukrepe podpore pri gradnji zabaviščnega parka, hotelov in restavracij ter pri organizaciji dirk formule 1.

6.

Ti ukrepi podpore so bili na podlagi pritožbe predmet formalnega postopka preiskave v skladu s členom 108(2) PDEU, ki ga je Komisija uvedla leta 2012.

7.

Istega leta je Amtsgericht Bad Neuenahr-Ahrweiler (okrajno sodišče v Bad Neuenahr-Ahrweilerju, Nemčija) ugotovilo insolventnost prodajalcev in sklenilo prodati njihova sredstva (v nadaljevanju: sredstva kompleksa Nürburgring). Začel se je razpisni postopek (v nadaljevanju: postopek javnega razpisa), ki se je zaključil s prodajo teh sredstev družbi Capricorn Nürburgring Besitzgesellschaft GmbH (v nadaljevanju: Capricorn).

8.

Pritožnica je 10. aprila 2014 pri Komisiji vložila pritožbo, v kateri je trdila, da postopek javnega razpisa ni bil odprt, pregleden, nediskriminatoren in brezpogojen ter da ni privedel do prodaje sredstev kompleksa Nürburgring po tržni ceni, ker so bila ta sredstva prodana ponudniku (družbi Capricorn), katerega ponudba je bila nižja od njene, in ki je bil v okviru postopka javnega razpisa obravnavan ugodneje. V skladu s to pritožbo je torej družba Capricorn prejela pomoč, ki ustreza razliki med tržno ceno sredstev kompleksa Nürburgring in ceno, plačano za nakup teh istih sredstev, ter zagotovila kontinuiteto gospodarskih dejavnosti prodajalcev. Zato bi se moral zahtevek za vračilo pomoči, ki so jih prejeli prodajalci, razširiti na družbo Capricorn.

9.

Komisija je 1. oktobra 2014 sprejela končni sklep. V tem sklepu je po eni strani ugotovila, da so nekateri ukrepi, ki jih je Nemčija nezakonito odobrila prodajalcem, nezdružljivi z notranjim trgom, po drugi pa je odločila, da vračilo pomoči ne zadeva družbe Capricorn in njenih hčerinskih družb ( 3 ) (v nadaljevanju: prvi izpodbijani sklep).

10.

Drugič, Komisija je v končnem sklepu ugotovila, da prodaja sredstev kompleksa Nürburgring družbi Capricorn ne pomeni državne pomoči. ( 4 ) Menila je, da je bila prodaja opravljena na podlagi postopka javnega razpisa, ki je bil voden odprto, pregledno in nediskriminatorno, in da je privedel do prodaje sredstev po tržni ceni (v nadaljevanju: drugi izpodbijani sklep).

11.

Pritožnica je 26. junija 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti prvega in drugega izpodbijanega sklepa.

12.

V izpodbijani sodbi je Splošno sodišče zlasti razglasilo tožbo za nedopustno v delu, v katerem se nanaša na razglasitev ničnosti prvega izpodbijanega sklepa. Splošno sodišče je menilo, da tožeča stranka ni dokazala, da jo prvi izpodbijani sklep posamično zadeva v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU. ( 5 )

13.

Glede predloga za razglasitev ničnosti drugega izpodbijanega sklepa je Splošno sodišče zlasti ugotovilo, da ima pritožnica procesno upravičenje kot zainteresirana stranka zaradi varstva postopkovnih pravic, ki jih ima na podlagi člena 108(2) PDEU, ( 6 ) in tudi pravni interes. Nato je Splošno sodišče vsebinsko preučilo tožbene razloge, navedene v podporo predlogu, in jih vse zavrnilo, zato je zavrnilo tudi tožbo v celoti. ( 7 )

14.

Pritožnica predlaga, naj Sodišče razveljavi točki 3 in 4 izreka izpodbijane sodbe ter razglasi ničnost prvega in drugega izpodbijanega sklepa ali, podredno, naj zadevo vrne Splošnemu sodišču v razsojanje in naloži Komisiji plačilo stroškov.

15.

Komisija Sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in pritožnici naloži plačilo stroškov.

16.

Pritožnica v utemeljitev pritožbe navaja šest razlogov.

17.

Prvi pritožbeni razlog se nanaša na del izpodbijane sodbe, ki se nanaša na prvi izpodbijani sklep. Pritožnica trdi, da je Splošno sodišče napačno zaključilo, da se ta sklep posamično ne nanaša nanjo.

18.

Drugih pet pritožbenih razlogov pa se nanaša na del izpodbijane sodbe, ki se nanaša na drugi izpodbijani sklep. Natančneje, drugi pritožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo pojma državne pomoči, tretji pritožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo pojma „hude težave“, četrti pritožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo člena 20(2) Uredbe št. 659/1999 ( 8 ), peti pritožbeni razlog se nanaša na napačno oceno nepristranskosti preučitve pritožbe, ki jo je vložila pritožnica, s šestim pritožbenim razlogom pa pritožnica uveljavlja napačno uporabo prava pri presoji primernosti obrazložitve drugega izpodbijanega sklepa.

19.

V skladu z zahtevo Sodišča se bom v svoji analizi osredotočil na pritožbene razloge od drugega do šestega, ki se nanašajo na predlog za razglasitev ničnosti drugega izpodbijanega sklepa.

20.

Glede tega je treba predhodno ugotoviti, da ni sporno, da je bil drug izpodbijani sklep sprejet po fazi predhodne preučitve ( 9 ), s katero je Komisija ugotovila, da obravnavani ukrepi niso državna pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, in posledično sklenila, da ne bo začela postopka formalne preiskave iz člena 108(2) PDEU ( 10 ).

21.

Glede tega tudi opozarjam, da, kot je navedeno v točkah od 77 do 82 izpodbijane sodbe, v skladu s sodno prakso velja, da tožeča stranka, kadar predlaga razglasitev ničnosti sklepa, sprejetega ob zaključku predhodne preučitve, s katerim je ugotovljeno, da zadevni ukrep ni državna pomoč, ali odločbe o nenasprotovanju, izpodbija predvsem to, da Komisija ni uvedla formalnega postopka preiskave, s čimer naj bi bile kršene njene postopkovne pravice, ki bi jih imela v okviru tega postopka. Da bi bilo njenemu predlogu za razglasitev ničnosti ugodeno, lahko tožeča stranka navede kateri koli tožbeni razlog, s katerim lahko dokaže, da bi presoja informacij in elementov, ki jih je Komisija imela na voljo ali bi jih lahko imela na voljo, morala povzročiti dvome o tem, ali gre za pomoč, ali o združljivosti te pomoči z notranjim trgom ( 11 ).

22.

Drugi pritožbeni razlog je sestavljen iz štirih delov.

23.

V prvem delu pritožnica trdi, da je Splošno sodišče v točkah od 122 do 128 izpodbijane sodbe napačno štelo, da se ne zdi, da bi morala imeti Komisija dvome o zavezujoči naravi dopisa Deutsche Bank z dne 10. marca 2014, ki ga je družba Capricorn predložila kot jamstvo financiranja v podporo svoji ponudbi. Pritožnica trdi, da iz več elementov in zlasti iz eksplicitne omembe nezavezujoče narave v prilogi k temu dopisu izhaja, da je to le pismo o nameri. Pritožnica v repliki trdi, da je vprašanje o ugotovitvi, ali je narava dopisa zavezujoča ali ne, pravno vprašanje, ki ga lahko Sodišče obravnava v okviru pritožbe, podredno pa trdi, da je Splošno sodišče ta dopis v vsakem primeru izkrivilo.

24.

V drugem delu pritožnica izpodbija ugotovitev Splošnega sodišča, da pritožnica ni dokazala, da bi morala Komisija dvomiti glede preglednosti postopka javnega razpisa v zvezi z roki za predložitev ponudb.

25.

Pritožnica trdi, prvič, da Splošno sodišče ni upoštevalo dejstva, da so jo glede teh rokov zavedli prodajalci, ki so ji sporočili, da so bili roki podaljšani do 31. marca 2014. Splošno sodišče naj ne bi upoštevalo niti tega, da bi se morala taka sprememba pogojev postopka uporabljati za vse ponudnike.

26.

Drugič, Splošno sodišče naj bi tudi zanemarilo, da bi se, kot je trdila pritožnica, tak postopek javnega razpisa oddaljil od pristopa, ki bi ga uporabil običajen zasebni vlagatelj. To naj bi bilo potrjeno v točki 93 Obvestila Komisije o pojmu državne pomoči ( 12 ), iz katere izhaja, da bi se morali v primeru nespoštovanja predpisov Unije s področja javnega naročanja pojaviti dvomi glede združljivosti s predpisi s področja državnih pomoči. V obravnavani zadevi ti predpisi niso bili spoštovani, ker naj pravo Unije ne bi dopuščalo prostih pogajanj po izteku roka. Splošno sodišče naj teh vprašanj ne bi obravnavalo.

27.

Tretjič, Splošno sodišče naj tudi ne bi upoštevalo tega, da naj bi, kot je navedla pritožnica, končni sklep v točkah 272 in 275(c) obrazložitve vseboval nasprotujoče si trditve o vprašanju, ali so prodajalci podaljšali rok za oddajo ponudb ali ne.

28.

V tretjem delu pritožnica trdi, da Splošno sodišče ni upoštevalo treh trditev, ki jih je navedla v zvezi s prav toliko spremembami, sprejetimi med postopkom javnega razpisa, o katerih pa niso bili obveščeni vsi potencialni ponudniki.

29.

Prvič, medtem ko naj bi bilo pritožnici sprva predlagano, naj kupi sredstva kompleksa Nürburgring na podlagi „prazne bilance stanja“ (clean balance sheet), in sicer brez ugotavljanja tekočih in preteklih dolgov in obveznosti, ki bremenijo ta sredstva, naj bi se pozneje izkazalo, da je vse bistvene dogovore v zvezi z upravljanjem kompleksa Nürburgring sklenila tretja oseba na podlagi pogodbe s prodajalci o poslovnem najemu (business lease) in da bi jih morala pritožnica v primeru nakupa kompleksa Nürburgring prevzeti kot take. Splošno sodišče naj v izpodbijani sodbi sploh ne bi upoštevalo trditve, ki je bila navedena glede tega.

30.

Drugič, Splošno sodišče naj ne bi upoštevalo trditve, ki jo je pritožnica navedla v zvezi s pogodbo o poslovnem najemu (business lease), dodeljeno družbi Capricorn in sprva mišljeno kot „začasno možnost“ v primeru, da se postopek javnega razpisa ne bi uspešno zaključil ali da bi bilo treba izpodbijati sklep Komisije v zvezi s tem. Čeprav je bila ta začasna možnost očitno pomembna za določitev končne cene, pa drugi ponudniki o tem niso bili obveščeni. Zato naj bi bile informacije, podane med postopkom javnega razpisa, nepopolne, navedeni postopek pa naj bi bil torej neskladen z zahtevo po preglednosti v skladu z zakonodajo s področja državnih pomoči.

31.

Tretjič, Splošno sodišče naj ne bi preučilo trditve, s katero so pritožnice trdile, da so prodajalci med postopkom javnega razpisa sprejeli okoljsko merilo za izbiro, ne da bi o tem obvestili vse ponudnike.

32.

V četrtem delu pritožnica trdi, da Splošno sodišče ni upoštevalo različnih trditev, ki jih je navedla po eni strani glede preglednosti postopka javnega razpisa in po drugi glede njegove diskriminatornosti.

33.

Komisija meni, da je treba drugi pritožbeni razlog v celoti zavrniti. Prvi del in trditve iz drugega dela naj bi bili nedopustni, ker deloma izpodbijajo dejstva, ki jih je ugotovilo Splošno sodišče, deloma pa ne navajajo podrobno spornih delov izpodbijane sodbe. Za tretji del Komisija meni, da prvi dve trditvi temeljita na napačni razlagi izpodbijane sodbe. Meni, da Splošnemu sodišču na tretjo trditev ne bi bilo treba odgovoriti, ker je ugotovitev, da je ponudba pritožnice neverodostojna in nezavezujoča, utemeljilo z drugimi elementi. Trditve, ki jih je navedla pritožnica v četrtem delu, naj bi bile nedopustne in brezpredmetne.

34.

S prvim delom drugega pritožbenega razloga se izpodbija analiza Splošnega sodišča iz točk od 124 do 127 izpodbijane sodbe, na podlagi katere je to v točki 128 presodilo, da Komisija ne bi smela imeti dvomov o zavezujoči naravi dopisa Deutsche Bank z dne 10. marca 2014 o financiranju ponudbe družbe Capricorn.

35.

Glede tega je treba opozoriti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je samo Splošno sodišče pristojno za ugotavljanje in presojo dejanskega stanja ter načeloma za presojo dokazov, ki jih je sprejelo za utemeljitev tega dejanskega stanja. Če so bili namreč ti dokazi pravilno pridobljeni ter če so bila spoštovana splošna pravna načela in upoštevna postopkovna pravila glede dokaznega bremena in izvajanja dokazov, je samo Splošno sodišče pristojno za presojo vrednosti, ki jo je treba pripisati predloženim dokazom. Ta presoja torej razen v primeru izkrivljanja teh dejstev in dokazov ni pravno vprašanje, ki bi bilo predmet nadzora Sodišča v primeru pritožbe. ( 13 )

36.

V obravnavani zadevi pritožnica s trditvami, ki jih je navedla v prvem delu drugega pritožbenega razloga, izpodbija presojo Splošnega sodišča glede zavezujočega značaja dopisa Deutsche Bank z dne 10. marca 2014. Pritožnica zato Sodišču v bistvu predlaga, naj v pritožbenem postopku ponovno oceni dokazni element, predložen pred Splošnim sodiščem, kar glede na sodno prakso, navedeno v prejšnji točki, ni dopustno.

37.

Ugotoviti je tudi treba, da pritožnica v svoji pritožbi nikakor ni trdila, da je Splošno sodišče izkrivljalo ta dokazni element. Pritožnica je navedla izkrivljanje tega dopisa s strani Splošnega sodišča samo v svoji repliki, in sicer subsidiarno. Glede tega pa je treba opozoriti, da iz člena 127 Poslovnika, ki se na podlagi člena 190(1) tega poslovnika uporablja za pritožbeni postopek, navajanje novih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če ti izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se razkrile med postopkom, ( 14 ) kar pa ne velja v obravnavani zadevi.

38.

Iz zgoraj navedenega po mojem mnenju izhaja, da je treba prvi del drugega pritožbenega razloga razglasiti za nedopusten.

39.

V okviru drugega, tretjega in četrtega dela drugega pritožbenega razloga pritožnica z več vidikov trdi, da Splošno sodišče ni upoštevalo več trditev, ki jih je navedla na prvi stopnji, in da jih ni obravnavalo. Menim, da je treba pred analizo teh delov spomniti na načela sodne prakse, ki jih je razvilo Sodišče glede obsega obveznosti obrazložitve sodb, ki jo ima Splošno sodišče.

40.

Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da obveznost obrazložitve, ki jo ima Splošno sodišče na podlagi člena 36 Statuta Sodišča Evropske unije ter ki se zanj uporablja na podlagi člena 53, prvi odstavek, istega statuta in člena 117 Poslovnika, nalaga, da mora obrazložitev izpodbijane sodbe jasno in nedvoumno izražati sklepanje Splošnega sodišča, tako da se zainteresirane stranke lahko seznanijo z utemeljitvijo sprejete odločbe in da Sodišče opravi sodni nadzor. ( 15 )

41.

Iz sodne prakse tudi izhaja, da pritožbeni razlog, ki se nanaša na neobstoj odgovora Splošnega sodišča na trditve, navedene na prvi stopnji, v bistvu pomeni sklicevanje na kršitev obveznosti obrazložitve ( 16 ) in da je vprašanje, ali je obrazložitev sodbe Splošnega sodišča protislovna ali nezadostna, pravno vprašanje, ki se lahko navaja v okviru pritožbe. ( 17 )

42.

Pri tem je namen nadzora Sodišča zlasti, da se preveri, ali je Splošno sodišče pravno zadostno odgovorilo na vse trditve, ki jih je navedla pritožnica. ( 18 )

43.

Kljub temu iz ustaljene sodne prakse izhaja, da obveznost obrazložitve ne zahteva, da mora Splošno sodišče zagotoviti razlago, ki bi izčrpno in zaporedoma sledila razlogovanju strank v sporu, in da je torej obrazložitev Splošnega sodišča lahko implicitna, če zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, iz katerih Splošno sodišče ni sprejelo njihovih trditev, Sodišču pa omogoča, da ima na voljo dovolj elementov za izvajanje nadzora. ( 19 ) Vendar Splošnemu sodišču ni treba zavzeti stališča glede elementov, ki so očitno brezpredmetni, niti predvidevati morebitne ugovore ( 20 )

44.

Iz zgoraj navedenih načel izhaja, da čeprav lahko Splošno sodišče v skladu s sodno prakso po zgoraj navedenih pogojih izpolni svojo obveznost obrazložitve sodb z implicitno obrazložitvijo, pa ne more „tout court“ opustiti eksplicitnega ali implicitnega odgovora na trditve, ki so bile navedene, ki niso očitno nebistvene, ali izkrivljati njihove vsebine. Taka opustitev namreč pomeni pomanjkljivo obrazložitev, ki je v nasprotju z obveznostjo obrazložitve, ki jo ima Splošno sodišče, in kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva, zagotovljene s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. ( 21 )

45.

Trditve, ki jih je navedla pritožnica v okviru drugega, tretjega in četrtega dela drugega pritožbenega razloga, je torej treba analizirati glede na ta načela.

46.

V okviru drugega dela drugega pritožbenega razloga pritožnica trdi, da Splošno sodišče ni upoštevalo več trditev, ki jih je navedla glede določitve roka za oddajo ponudb med postopkom javnega razpisa, s katerimi je želela dokazati, da postopek ni bil pregleden.

47.

Glede tega je treba zlasti ugotoviti, da je Splošno sodišče analiziralo očitek, da je bil postopek javnega razpisa nepregleden, v točkah od 119 do 121 izpodbijane sodbe. Natančneje, v točki 119 te sodbe je Splošno sodišče zlasti ugotovilo, da iz besedila dopisa družbe KPMG z dne 17. decembra 2013 izhaja, da je bil zadnji rok za oddajo potrdilnih ponudb 17. februar 2014. Vendar pa je Splošno sodišče tudi ugotovilo, da je bilo v tem dopisu pojasnjeno, da bodo upoštevane tudi ponudbe, predložene po izteku roka, vendar bodo lahko prodajalci odločitev o izboru sprejeli kmalu po roku za oddajo ponudb. Splošno sodišče je tako v točki 120 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je bila možnost predložitve ponudbe po 17. februarju 2014 dejansko znana vsem ponudnikom.

48.

Pritožnica trdi, prvič, da Splošno sodišče ni upoštevalo okoliščine, da so jo glede teh rokov zavedli prodajalci, ki so ji sporočili, da so bili roki podaljšani do 31. marca 2014, in da ni upoštevalo niti tega, da bi se morala sprememba takih pogojev postopka uporabljati za vse ponudnike.

49.

Po mojem mnenju sta ti dve trditvi nedopustni, ker v bistvu sprožata dvom glede dejstev, ki jih je ugotovilo Splošno sodišče v točkah 119 in 120 izpodbijane sodbe in so navedena v točki 47 zgoraj, in sicer glede določitve skrajnega roka za predložitev ponudb in seznanjenosti vseh ponudnikov s tem rokom. Glede tega je treba ugotoviti, da pritožnica izkrivljanja dejstev ni navedla v svoji pritožbi, ampak je ta pritožbeni razlog navedla šele v repliki oziroma, kot izhaja iz točke 37 zgoraj, prepozno.

50.

Pritožnica navaja, drugič, da Splošno sodišče ni upoštevalo trditev, s katerimi je navedla, da pristop, uporabljen v postopku javnega razpisa, kot je naveden v končnem sklepu, ( 22 ) glede rokov ni skladen z zahtevami glede preglednosti in da takšnega pristopa ne bi uporabil noben zasebni vlagatelj.

51.

Dejansko iz dokumentov iz postopka na prvi stopnji izhaja, da je pritožnica v svoji tožbi trdila, da postopek javnega razpisa, v katerem ni bil določen dejanski rok oziroma dejanski konec postopka, ampak so imeli prodajalci možnost izbrati primerne ponudnike takoj po datumu, ki je bil naveden kot rok, kvalificirani ponudniki pa so lahko tudi po izteku tega roka spremenili svoje ponudbe ali predložili dokaze o financiranju, ni skladen z zahtevami o preglednosti postopka.

52.

Glede tega ugotavljam, da iz besedila izpodbijane sodbe in zlasti točk od 119 do 121, v katerih se je Splošno sodišče izreklo o očitku glede nepreglednosti postopka javnega razpisa, ni razvidno, da bi Splošno sodišče odgovorilo na to pravno trditev, s katero je pritožnica očitala vsebinsko neskladnost razpisnega postopka s pravom Unije na področju določitve skrajnega roka za oddajo ponudb. Odgovor na to trditev ne izhaja niti implicitno iz obrazložitve Splošnega sodišča v točkah od 119 do 121 izpodbijane sodbe. Za odgovor na pravno trditev, s katero se trdi, da neobstoj dejanskega roka v okviru razpisnega postopka ni skladen z načelom preglednosti, po mojem mnenju ni dovolj, da se dejansko ugotovi, da so bili vsi ponudniki seznanjeni z možnostjo oddaje ponudbe tudi po roku, kot je bil podaljšan.

53.

Zato menim, da je izpodbijana sodba glede tega neobrazložena.

54.

Tretjič, pritožnica trdi, da Splošno sodišče ni upoštevalo njenega argumenta, da naj bi končni sklep, in sicer v uvodnih izjavah 272 in 275(c), vseboval nasprotujoče si trditve o vprašanju, ali so prodajalci podaljšali rok za oddajo ponudb ali ne.

55.

Glede tega ugotavljam, da čeprav izpodbijana sodba dejansko ne vsebuje izrecnega odgovora na to trditev, je iz točke 119 izpodbijane sodbe mogoče sklepati, da je Splošno sodišče ugotovilo, da je bil ta rok dejansko podaljšan na način in v skladu s pogoji, kot so navedeni, kar po mojem mnenju zadostuje za odgovor na očitek v zvezi z neobrazložitvijo izpodbijane sodbe glede podaljšanja obravnavanega roka. Če pa želi pritožnica s to trditvijo uveljavljati, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker ni ugotovilo protislovja v obrazložitvi drugega izpodbijanega sklepa, ta trditev spada v okvir šestega pritožbenega razloga, obravnavanega v točki 118 in naslednjih teh sklepnih predlogov.

56.

S tretjim delom drugega pritožbenega razloga pritožnica trdi, da Splošno sodišče ni upoštevalo treh trditev, ki jih je navedla v okviru očitka v zvezi z nepreglednostjo postopka javnega razpisa. Te tri trditve so se nanašale na prav toliko sprememb, sprejetih med postopkom, o katerih po mnenju pritožnice v nasprotju z načelom preglednosti niso bili obveščeni vsi potencialni ponudniki.

57.

V zvezi s prvo od teh trditev je iz spisa iz postopka na prvi stopnji razvidno, da je pritožnica pred Splošnim sodiščem navedla, da je Komisija v uvodni izjavi 275(a) končnega sklepa napačno menila, da struktura prodaje med postopkom javnega razpisa ni bila spremenjena. Pritožnica trdi, da je bila sprva prodaja strukturirana kot prodaja na podlagi „prazne bilance stanja“ (clean balance sheet), pozneje pa je bila spremenjena, ne da bi bili o tem obveščeni ponudniki, s čimer se kršijo zahteve po preglednosti.

58.

V zvezi s to drugo trditvijo iz spisa iz postopka na prvi stopnji izhaja, da je pritožnica pred Splošnim sodiščem trdila, da informacije, predložene med postopkom javnega razpisa, niso bile popolne, zato ta postopek ni izpolnjeval zahtev po preglednosti v smislu zakonodaje s področja državnih pomoči. Pritožnica je navedla, da vsem ponudnikom niso bile podane informacije o pogodbi o poslovnem najemu (business lease), sklenjeni z družbo Capricorn, ki je bila sprva mišljena kot „začasna možnosti“ v primeru, da se postopek javnega razpisa ne bi uspešno zaključil ali da bi bilo treba izpodbijati sklep Komisije v zvezi s tem. Pritožnica je trdila, da Komisija po njenem mnenju napačno ni upoštevala, da drugim ponudnikom te informacije med postopkom javnega razpisa niso bile podane, čeprav so bile pomembne za določitev cene ponudbe.

59.

V zvezi s tretjo trditvijo iz spisa izhaja, da je pritožnica pred Splošnim sodiščem trdila, da je presoja Komisije o okoljskih vidikih v uvodni izjavi 275(i) končnega sklepa napačna, ker so po njenem mnenju prodajalci med postopkom javnega razpisa sprejeli okoljsko merilo izbora, ne da bi o tem obvestili vse ponudnike, kar naj bi bila kršitev zahtev o preglednosti.

60.

Iz besedila izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi Splošno sodišče eksplicitno odgovorilo na katero koli od teh trditev, katerih namen je izpodbijanje skladnosti postopka javnega razpisa z zahtevo po preglednosti. Tudi obrazložitev te sodbe po mojem mnenju ne omogoča, da bi se bilo mogoče vsaj implicitno seznaniti z razlogi, zaradi katerih Splošno sodišče teh trditev ni sprejelo. Implicitnega odgovora na te trditve, zlasti na prvo in drugo trditev, nikakor ni mogoče izpeljati niti iz točk od 119 do 121 izpodbijane sodbe, v katerih se je Splošno sodišče izreklo o očitku glede nepreglednosti postopka javnega razpisa. Izpeljati ga ni mogoče niti iz točk od 146 do 150 izpodbijane sodbe, v katerih je Splošno sodišče sicer zelo skopo obravnavalo trditve v zvezi s pogodbo o poslovnem najemu.

61.

V nasprotju s trditvami Komisije odgovor na prvo od teh trditev ne izhaja niti implicitno iz navedbe v točki 9, četrta alinea, izpodbijane sodbe, v skladu s katero lahko ponudniki predložijo ponudbe za vsa sredstva, za določene skupine sredstev ali za posamezna sredstva. Ta navedba iz opisnega dela razpisnega postopka niti implicitno nikakor ne ustreza očitku, ki ga je navedla pritožnica v zvezi z nepreglednostjo razpisnega postopka.

62.

Iz zgoraj navedenega po mojem mnenju izhaja, da zato, ker Splošno sodišče ne eksplicitno ne implicitno ni obravnavalo več trditev, ki jih je navedla pritožnica v podporo očitku glede domnevne nepreglednosti postopka javnega razpisa, obrazložitev izpodbijane sodbe zainteresiranim strankam ne omogoča, da bi se seznanile z razlogi, zaradi katerih Splošno sodišče tega očitka ni sprejelo, niti Sodišču ne ponuja dovolj elementov za izvajanje nadzora. Zato menim, da je izpodbijana sodba glede tega neobrazložena.

63.

V okviru četrtega dela drugega pritožbenega razloga pritožnica trdi, da Splošno sodišče ni upoštevalo dveh nizov trditev, in sicer enega, ki se je, enako kot trditve, omenjene v tretjem delu, nanašal na očitek v zvezi z domnevno nepreglednostjo postopka javnega razpisa, in drugega, ki se je nanašal na očitek v zvezi z diskriminatornostjo tega postopka.

64.

Prvič, v zvezi s trditvami, ki se nanašajo na očitek o nepreglednosti postopka javnega razpisa, iz besedila spisa v postopku na prvi stopnji izhaja, da je pritožnica pred Splošnim sodiščem trdila, prvič, da postopek javnega razpisa ni bil objavljen zunaj Evropske unije, drugič, da več pomembnih dokumentov za prodajo ni bilo objavljenih oziroma so bili objavljeni prepozno ali zavajajoče, tretjič, da je Komisija napačno štela, da predložitev pogodbe o nakupu sredstev s pripombami spada strogo na področje poslovnih pogajanj, zato z vidika državnih pomoči ni upoštevna, četrtič, da je Komisija napačno štela, da pozno posredovanje informacij med postopkom javnega razpisa ne vpliva na predložitev končne ponudbe s strani ponudnikov ali na zaključek finančnih izračunov, potrebnih v ta namen, in petič, da je Komisija napačno sklepala, da je družba KPMG vsem ponudnikom zagotovila vse informacije, ki so jih potrebovali za ustrezno oceno sredstev kompleksa Nürburgring.

65.

Enako, kot velja za trditve, navedene v okviru tretjega dela tega pritožbenega razloga, iz besedila izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi Splošno sodišče eksplicitno odgovorilo na katero koli od trditev, navedenih v prejšnji točki, prav tako tudi obrazložitev te sodbe ne omogoča, da bi se bilo mogoče implicitno seznaniti z razlogi, iz katerih jih Splošno sodišče ni sprejelo. Zlasti pa implicitnega odgovora na te trditve nikakor ni mogoče izpeljati niti iz točk od 119 do 121 izpodbijane sodbe, v katerih se je Splošno sodišče izreklo o očitku glede nepreglednosti postopka javnega razpisa in je svojo presojo omejilo na vprašanje roka, določenega za predložitev ponudb.

66.

Drugič, v zvezi s trditvami, ki se nanašajo na očitek glede diskriminatornosti postopka javnega razpisa, iz besedila spisa na prvi stopnji izhaja, da je pritožnica pred Splošnim sodiščem trdila, da Komisija ni preiskala, prvič, dejstva, da naj bi bila pritožnica diskriminirana, ker ji ni bil predložen izvod celotne razpisne dokumentacije v angleškem jeziku, drugič, dejstva, da naj bi bil družbi Capricorn odobren privilegiran dostop do informacij v primerjavi z drugimi ponudniki, tretjič, okoliščine, da naj bi isti družbenik pomembne ameriške pravne pisarne pomagal najprej prodajalcem in nato družbi Capricorn, in četrtič, okoliščine, da naj bi družba Capricorn prejela privilegirano podporo po 17. februarju 2014 in za pridobitev finančnih sredstev pri Deutsche Bank.

67.

Ugotavljam, da tudi za te trditve iz besedila izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi Splošno sodišče eksplicitno vsebinsko odgovorilo na katero koli od njih, prav tako tudi obrazložitev te sodbe ne omogoča, da bi se bilo mogoče implicitno seznaniti z razlogi, iz katerih Splošno sodišče teh trditev ni sprejelo. Zlasti pa implicitnega odgovora na te trditve po mojem mnenju ni mogoče izpeljati niti iz dela izpodbijane sodbe, in sicer iz točk od 122 do 134, v katerem je Splošno sodišče analiziralo očitek glede diskriminatornosti postopka javnega razpisa in je svojo presojo omejilo na vprašanje potrebe po obstoju zavezujoče finančne zaveze. Zato menim, da je izpodbijana sodba tudi glede tega vprašanja neobrazložena.

68.

Iz zgoraj navedenega izhaja, da je izpodbijana sodba po mojem mnenju z več vidikov neobrazložena ter da je zato treba ugoditi drugemu, tretjemu in četrtemu delu drugega pritožbenega razloga.

69.

Tretji pritožbeni razlog je sestavljen iz treh delov.

70.

V prvem delu pritožnica trdi, da čeprav je Splošno sodišče v točki 91 izpodbijane sodbe štelo, da je faza predhodne preučitve trajala manj kot šest mesecev (od prejetja pritožbe aprila 2014 do sprejetja končnega sklepa oktobra 2014) in da to ne dokazuje obstoja resnih težav, ki bi utemeljevale uvedbo formalnega postopka preiskave, pa ni odgovorilo na nekatere trditve, predložene v pritožbi, s katerimi se želi dokazati, da so obstajale take resne težave. Pritožnica je namreč navedla, da hude težave izhajajo po eni strani tudi iz dejstva, da je bilo sprejetje končnega sklepa večkrat preloženo, in okoliščine, da je Komisija 13. aprila 2015 objavila popravek sklepa, ter po drugi iz okoliščine, da je Komisija začela preučevati postopek prodaje sredstev kompleksa Nürburgring že jeseni 2012 in je bila v tesnem stiku s prodajalci že od leta 2013. V teh okoliščinah je pritožnica trdila, da je bila dodatna šestmesečna zamuda pri sprejetju odločitve o izvedbi razpisnega postopka pretirana, vendar pa Splošno sodišče te trditve ni upoštevalo.

71.

V drugem delu tretjega pritožbenega razloga pritožnica izpodbija presojo Splošnega sodišča v točki 98 izpodbijane sodbe v zvezi z dopisom Deutsche Bank z dne 10. marca 2014. Trdi, da je treba trditve iz te točke izpodbijane sodbe popraviti z več vidikov. Komisija naj bi napačno ocenila pogoje za obstoj odprtega, preglednega in brezpogojnega razpisnega postopka ter naj bi se v resnici srečala z resnimi težavami. Natančneje, Komisija naj bi potrebovala popravljeno različico tega dopisa julija 2014; priznala naj bi, da ne ve, ali je bilo to pismo o nameri podpisano ali prevzeto, in priznala, da je analizirala samo strukturo razpisnega postopka; poleg tega naj bi nemški javni tožilec nasprotoval temu, da bi bilo to pismo zavezujoče.

72.

Pritožnica v tretjem delu trdi, da Splošno sodišče ni upoštevalo njene trditve v zvezi z nadaljevanjem postopka prodaje sredstev kompleksa Nürburgring, ki pa naj bi pokazal, da obstajajo resne težave v fazi predhodne preiskave. Splošno sodišče naj bi se v točkah od 102 do 104 izpodbijane sodbe omejilo na ugotovitev, da je bila prodaja opravljena 28. oktobra 2014 na podlagi skrbniške pogodbe z dne 5. oktobra 2014 in torej po sprejetju končnega sklepa. Splošno sodišče pa naj ne bi upoštevalo okoliščine, da je pritožnica Komisiji informacije glede tega predložila že 22. septembra 2014 in da je te informacije vseboval članek, objavljen 30. septembra 2014, torej pred sprejetjem končnega sklepa. Komisija naj bi poleg tega nato obljubila, da bo upoštevala nadaljnji razvoj te zadeve.

73.

Komisija trdi, da je treba tretji pritožbeni razlog zavreči kot delno nedopusten in zavrniti kot delno neutemeljen.

74.

V prvem delu tretjega pritožbenega razloga, enako kot v drugem, tretjem in četrtem delu drugega pritožbenega razloga, pritožnica trdi, da Splošno sodišče ni upoštevalo nekaterih trditev, ki jih je navedla na prvi stopnji. V tem okviru gre za trditve, povezane s trajanjem faze predhodne preučitve, v kateri naj bi se pokazalo, da obstajajo resne težave.

75.

Glede tega je treba ugotoviti, da je za razliko od trditev, omenjenih v zgoraj navedenih delih drugega pritožbenega razloga, o katerih v izpodbijani sodbi ni sledu, v točki 88 te sodbe Splošno sodišče navedlo, da je pritožnica pred tem sodiščem po eni strani trdila, da je bil sklep večkrat odložen, po drugi pa, da je bil popravek končnega sklepa sprejet več kot eno leto po vložitvi njene pritožbe pri Komisiji.

76.

V odgovoru na očitek o trajanju faze predhodne preučitve, predložen v okviru pritožbenega razloga, ki se nanaša na obstoj resnih težav pri presoji prodaje sredstev kompleksa Nürburgring, Splošno sodišče v točki 91 izpodbijane sodbe ni eksplicitno odgovorilo na te trditve, ampak je samo ugotovilo, da je bil končni sklep sprejet 1. oktobra 2014, in sicer manj kot šest mesecev po tem, ko je pritožnica vložila pritožbo, zato pri takem trajanju faze predhodne preučitve ni uspelo dokazati obstoja resnih težav pri presoji, ki bi upravičile začetek formalnega postopka preiskave.

77.

V tem okviru se lahko po mojem mnenju izpodbijana sodba razume tako, da čeprav Splošno sodišče ni izrecno zavrnilo dveh trditev, omenjenih v točki 75 zgoraj, je glede na trajanje faze predhodne preučitve, ki je bila krajša od šestih mesecev, menilo, da sta za določitev obstoja resnih težav pri presoji neupoštevni okoliščini, ki ju navaja pritožnica, in sicer po eni strani, da je bilo v tem obdobju sprejetje končnega sklepa večkrat odloženo, in po drugi, da je bil ta sklep po enem letu spremenjen.

78.

Ta analiza, ki implicitno izhaja iz izpodbijane sodbe, po mojem mnenju ni napačna. Po eni strani se sprejetje sklepa dejansko lahko odloži iz več razlogov in odložitev sama po sebi ne dokazuje obstoja resnih težav pri presoji, ki upravičujejo začetek formalnega postopka preiskave. To zlasti velja glede na tako omejeno trajanje faze predhodne preučitve, na podlagi katere je bil sprejet končni sklep.

79.

Po drugi strani se s spremembo sklepa popravijo pomote ali vsebinske napake, na primer tiskarske, in se ne spremeni vsebina sklepa; posledično se trajanje postopka ne podaljša. V vsakem primeru ugotavljam, da pritožnica v zvezi s tem ni predložila nobenega elementa v podporo svoji trditvi.

80.

Glede okoliščine, ki jo je navedla pritožnica, in sicer da naj bi Komisija začela presojo postopka prodaje sredstev kompleksa Nürburgring že leta 2012, pa ta ni združljiva z ugotovitvijo Splošnega sodišča, da je faza predhodne preučitve trajala manj kot šest mesecev, ki je pritožnica kot take ne izpodbija.

81.

Iz zgoraj navedenega po mojem mnenju izhaja, da je treba prvi del tretjega pritožbenega razloga zavrniti.

82.

Glede drugega dela tretjega pritožbenega razloga ugotavljam, da je Splošno sodišče v točki 98 sodbe, ki jo izpodbija pritožnica, menilo, da je Komisija dokazala, da je imela že od aprila 2014 na voljo dopis Deutsche Bank z dne 10. marca 2014 ter da torej ni razloga za dvom o njeni trditvi, da je analizirala navedeni dopis in ugotovila, da pomeni jamstvo financiranja, katerega zavezujočo naravo so potrdili nemški organi.

83.

Gre torej za ugotovitve dejstev glede zavezujoče narave zgoraj navedenega dopisa Deutsche Bank, ki jih, kot je ugotovljeno v točkah od 34 do 37 zgoraj, ni mogoče izpodbijati v pritožbi, ne da bi se uveljavljalo izkrivljanje dejstev, kar je pritožnica uveljavljala prepozno, in sicer samo v repliki, in ne da bi pojasnila, na katerih elementih naj bi temeljilo morebitno izkrivljanje. Zato je treba po mojem mnenju ugotoviti, da je ta del nedopusten.

84.

S tretjim delom tretjega pritožbenega razloga pritožnica izpodbija ugotovitve Splošnega sodišča iz točke 104 izpodbijane sodbe, da Komisiji ni mogoče očitati, da se v končnem sklepu ni izrekla o nadaljevanju postopka prodaje z odstopom deleža družbe Capricorn v namenski družbi za nakup sredstev kompleksa Nürburgring končnemu kupcu, ker je bil navedeni odstop izveden šele po sprejetju končnega sklepa.

85.

Glede tega ugotavljam zlasti, da Splošno sodišče ni prezrlo trditve tožeče stranke glede nadaljevanja postopka prodaje sredstev kompleksa Nürburgring, ampak je ugotovilo, da je bila ta prodaja opravljena po sprejetju končnega sklepa, na podlagi tega pa je v skladu s sodno prakso iz točke 102 iste sodbe presodilo, da Komisiji ni mogoče očitati, da se ni izrekla o tej okoliščini, ki je nastala po sprejetju končnega sklepa.

86.

Drugič, pritožnica trdi, da Splošno sodišče ni upoštevalo dejstva, da je obvestila Komisijo o nadaljevanju postopka prodaje zadevnih sredstev končnemu kupcu nekaj dni pred sprejetjem končnega sklepa, in da je bil ta nakup razviden iz članka v medijih, ki je bil prav tako objavljen nekaj dni pred sprejetjem tega sklepa. Vendar je treba glede tega ugotoviti, da je Splošno sodišče v točki 165 izpodbijane sodbe odgovorilo na to trditev in ugotovilo, da pritožnica ni dokazala, da je imela Komisija te informacije na voljo oziroma bi jih lahko imela na voljo, ko je sprejela končni sklep. To je tudi presoja dejstev, ki je pritožnica ne more izpodbijati v pritožbi, razen če gre za izkrivljanje. ( 23 ) Pritožnica je očitala izkrivljanje šele v repliki in torej prepozno, ne da bi poleg tega podrobno navedla, kateri elementi naj bi bili izkrivljeni in kako. Tretji del tretjega pritožbenega razloga je zato po mojem mnenju treba zavrniti, in sicer deloma kot neutemeljen in deloma kot nedopusten.

87.

Iz zgoraj navedenega po mojem mnenju izhaja, da je treba tretji pritožbeni razlog v celoti zavrniti.

88.

Pritožnica s četrtim pritožbenim razlogom izpodbija del izpodbijane sodbe, v katerem je Splošno sodišče zavrnilo tožbeni razlog, s katerim je uveljavljala kršitev člena 20(2) Uredbe št. 659/1999, ker je Komisija ni obvestila, da namerava zavrniti njeno pritožbo, in je ni pozvala, naj glede tega predloži svoje pripombe. ( 24 )

89.

Pritožnica po eni strani meni, da je Splošno sodišče napačno uporabilo člen 20(2) Uredbe št. 659/1999, ker iz te določbe jasno izhaja, da mora Komisija zainteresirano stranko obvestiti, da namerava zavrniti njeno pritožbo, in jo pozvati, naj glede tega predloži svoje pripombe. Ker Komisija v obravnavani zadevi ni obvestila pritožnice o predhodni oceni, naj bi jo prikrajšala za možnost vplivanja na sprejetje sklepa in podpore preiskavi Komisije z drugimi dejstvi, če je primerno. Namen pravice predložiti pripombe, predviden v obravnavani določbi, je varstvo pravic strank čim bolj zgodaj v postopku, kršitev te pravice pa je torej resno neizpolnjevanje obveznosti v škodo pritožnice.

90.

Po drugi strani naj bi bilo sklicevanje v točki 188 izpodbijane sodbe na sodbo z dne 18. novembra 2010, NDSHT/Komisija (C‑322/09 P, EU:C:2010:701) napačno in zavajajoče. Dejansko se v navedeni zadevi po mnenju pritožnice Sodišče ni soočilo z vprašanjem, ali je treba pred sprejetjem sklepa omogočiti predložitev dodatnih pripomb. Iz sodbe z dne 17. julija 2008, Athinaïki Techniki/Komisija (C‑521/06 P, EU:C:2008:422), naj bi izhajalo, da imajo zainteresirane stranke pravico biti ustrezno povezane s postopkom z upoštevanjem okoliščin zadevnega primera.

91.

Komisija trditve pritožnice izpodbija in meni, da je treba četrti pritožbeni razlog zavrniti.

92.

Pritožnica s četrtim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo pri uporabi člena 20(2) Uredbe št. 659/1999.

93.

Glede tega je treba najprej spomniti, da v spremenjeni Uredbi (EU) št. 734/2013 ( 25 ), ki se uporablja za obravnavano zadevo, člen 20(2) Uredbe št. 659/1999 ( 26 ) v prvem odstavku odloča: „Vsaka zainteresirana stranka lahko z vložitvijo pritožbe Komisijo obvesti o domnevni nezakoniti pomoči ali o domnevni zlorabi pomoči. V ta namen zainteresirana stranka ustrezno izpolni obrazec, določen v […], ter predloži vse obvezne podatke, ki se z njim zahtevajo“, v drugem odstavku pa določa: „Če Komisija meni, da zainteresirana stranka ne izpolnjuje obveznega pritožbenega obrazca ali da dejstva in pravna vprašanja, ki jih je predložila zainteresirana stranka, ne predstavljajo zadostnih razlogov, da bi bilo med prvo preučitvijo ugotovljeno, da obstaja nezakonita pomoč ali zloraba pomoči, zainteresirano stranko o tem obvesti ter jo pozove, naj pošlje pripombe v predpisanem času, ki običajno ni daljši od enega meseca. Če zainteresirana stranka v predpisanem roku ne poda svojih stališč, se šteje, da je pritožba umaknjena. Ko se šteje, da je bila pritožba umaknjena, Komisija o tem obvesti zadevno državo članico.“ V skladu s tretjim odstavkom iste določbe „Komisija pritožniku pošlje izvod sklepa o zadevi glede vsebine pritožbe“.

94.

Pritožnica trdi, da ji člen 20(2) Uredbe št. 659/1999, in sicer njegov drugi pododstavek, podeljuje procesno pravico, da jo Komisija pred sprejetjem sklepa obvesti o svoji nameri, da bo zavrnila pritožbo, ki jo je vložila, in jo pozove, naj glede tega pošlje pripombe. Ker Komisija pritožnice ni obvestila in ji ni omogočila predložitve pripomb pred sprejetjem sklepa o zavrnitvi njene pritožbe, naj bi kršila zadevno določbo, Splošno sodišče pa naj bi napačno uporabilo pravo, ker te kršitve ni priznalo.

95.

Z razlago člena 20(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 659/1999, kot jo predlaga pritožnica, se ne strinjam.

96.

Glede tega je treba opozoriti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi sobesedilo, v katero je umeščena, ter cilje in namen, ki jim sledi akt, katerega del je. Tudi zgodovina določbe prava Unije je lahko vir informacij, ki so upoštevne za razlago te določbe. ( 27 )

97.

Glede na dobesedno, kontekstualno in teleološko razlago z upoštevanjem zgodovine spremenjene določbe iz člena 20(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 659/1999 menim, da ta določba ni namenjena temu, kot trdi pritožnica, da bi na splošno podelila pritožniku, in sicer pred sprejetjem negativnega sklepa o njegovi pritožbi, procesno pravico, da je obveščen o nameri Komisije, da bo sprejela ta sklep, in da v zvezi s tem predloži pripombe. Po mojem mnenju se ta določba uporablja v zelo zgodnji predhodni fazi postopka in je namenjena temu, da Komisiji omogoči, da zaradi upravne učinkovitosti hitro obravnava pritožbe, ki očitno (prima facie) ne spoštujejo minimalnih formalnih ali vsebinskih zahtev za začetek upravnega postopka s področja državnih pomoči in torej niti za fazo predhodne preučitve ukrepov, ki bi se izpodbijali.

98.

Dejansko iz besedila določbe iz člena 20(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 659/1999 izhaja, da se ta določba nanaša na dve zadevi: po eni strani na nespoštovanje formalnih zahtev za vložitev pritožbe, in sicer upoštevanje „obveznega pritožbenega obrazca“, in po drugi strani na primer, ko pritožba, ki sicer izpolnjuje formalne zahteve, ne izpolnjuje minimalnih vsebinskih zahtev, ker „dejstva in pravna vprašanja, ki jih je predložila zainteresirana stranka, ne predstavljajo zadostnih razlogov, da bi bilo med prvo preučitvijo ugotovljeno, da obstaja nezakonita pomoč ali zloraba pomoči“.

99.

Obravnavana določba za obe zadevi (neizpolnjevanje minimalnih formalnih ali vsebinskih zahtev) določa enako postopkovno obravnavo in enake pravne posledice. Po eni strani se obe zadevi postopkovno obravnavata enako, in sicer tako, da se pritožniku ponudi možnost predložitve pripomb, da se odpravi formalna ali vsebinska pomanjkljivost, z navedbo pomembnih informacij, ki omogočijo začetek presoje s področja državnih pomoči. Po drugi strani, če pritožnik ne ukrepa ali večkrat ne izpolni minimalnih formalnih ali vsebinskih zahtev za vložitev pritožbe, lahko Komisija šteje, da je pritožbo umaknil.

100.

Tako razlago obravnavane določbe potrjuje tudi teleološka razlaga te določbe z upoštevanjem zgodovine njene spremembe, sprejete z Uredbo št. 734/2013. Iz osnutka uredbe Sveta, ki ga je predložila Komisija in na podlagi katerega je bila ta uredba sprejeta ( 28 ), namreč izhaja, da je bil namen spremembe po eni strani določiti formalne zahteve za predložitev pritožbe Komisiji v zvezi z državno pomočjo, po drugi strani pa omogočiti Komisiji hitro in učinkovito obravnavo „velikega števila“ pritožb, ki jih ta institucija sprejme na področju državnih pomoči in ki „bodisi niso utemeljene s tehtnimi pomisleki glede konkurence bodisi niso dovolj utemeljene“. ( 29 ) S tega vidika obravnavana določba torej omogoča Komisiji, da obvestil, ki ne izpolnjujejo minimalnih formalnih in vsebinskih zahtev, ne obravnava kot pravih pritožb, potem ko da subjektu, ki jih je predložil, možnost, da v svojem obvestilu „odpravi“ neizpolnjevanje minimalnih formalnih in vsebinskih zahtev. Komisija torej ni zavezana k sprejetju formalnega sklepa v zvezi s tovrstnimi obvestili; ta se štejejo za umaknjene pritožbe in se po potrebi registrirajo kot podatki o trgu, ki jih lahko Komisija uporabi v poznejši fazi za namene vodenja preiskav po uradni dolžnosti. ( 30 )

101.

Zgoraj navedena razlaga obravnavane določbe je potrjena tudi v besedilu točke 48(b) Kodeksa najboljših praks pri izvajanju postopkov za nadzor državnih pomoči v različici iz leta 2009 ( 31 ), ki ga po mojem mnenju upravičeno navaja Splošno sodišče v točki 187 izpodbijane sodbe in v predlogu uredbe, navedenem v prejšnji točki. ( 32 )

102.

V zvezi s sodbama Athinaïki Techniki/Komisija in NDSHT/Komisija, na kateri se sklicuje pritožnica, zadostuje ugotoviti, da se nanašata na različico obravnavane določbe, ki je veljala pred spremembo, sprejeto z Uredbo št. 734/2013, zato se po mojem mnenju ne moreta uporabljati za izpodbijanje razlage, podane s spremenjenimi različicami te določbe, niti sklepa, navedenega v prejšnji točki.

103.

Iz zgoraj navedenega torej izhaja, da je treba zavrniti razlago, v skladu s katero člen 20(2) Uredbe št. 659/1999, in sicer njegov drugi pododstavek, podeljuje zainteresiranim strankam procesno pravico, da jih Komisija pred sprejetjem sklepa obvesti o svoji nameri, da bo zavrnila pritožbo, ki so jo vložile, in jih pozove, naj glede tega pošljejo pripombe.

104.

Glede tega je treba spomniti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da v zadevah v zvezi z državnimi pomočmi zainteresirane stranke nimajo pravice do obrambe ali pravice do kontradiktorne razprave s Komisijo, ampak je njihova vloga le zagotoviti vse potrebne informacije za usmerjanje Komisije. ( 33 )

105.

V skladu s sodno prakso imajo v postopku nadzora državnih pomoči zainteresirane stranke, ki niso zadevna država članica, omejene procesne pravice, ki ne vključujejo neposredne kontradiktorne razprave s Komisijo, kot je ta, ki je predvidena za to državo članico, ampak samo pravico, da so ustrezno vključene v upravni postopek Komisije glede na okoliščine obravnavane zadeve. ( 34 )

106.

V obravnavani zadevi, kot je ugotovljeno v točki 20 zgoraj, je nesporno, da je bil drugi izpodbijani sklep sprejet po fazi predhodne preučitve, in ni sporno, da je pritožnica, kot izhaja med drugim iz uvodne izjave 13 končnega sklepa, aktivno sodelovala v tem postopku, ki se je zaključil s sklepom, s katerim je bila v bistvu zavrnjena njena pritožba, za katero se nikakor ni štelo, da je bila umaknjena. Iz tega po mojem mnenju sledi, da se določba tega člena iz člena 20(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 659/1999 ne uporablja za okoliščine pritožnice ter da ta torej ne more uveljavljati kršitve s strani Komisije in posledično niti tega, da je Splošno sodišče glede tega naredilo napako.

107.

Menim, da iz zgoraj navedenega sledi, da Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava, ko je uporabilo člen 20(2) Uredbe št. 659/1999, in da je treba zato četrti pritožbeni razlog zavrniti.

108.

Pritožnica s petim pritožbenim razlogom izpodbija, da je Splošno sodišče v točkah od 209 do 212 izpodbijane sodbe zavrnilo njen pritožbeni razlog, ki se je nanašal na domnevno neizvedbo nepristranske preučitve njene pritožbe. Pritožnica meni, da je Splošno sodišče napačno in neutemeljeno štelo, da se za postopke s področja državnih pomoči po analogiji uporablja sodna praksa s področja konkurence.

109.

V vsakem primeru, tudi če bi se ta sodna praksa uporabljala, pritožnica poudarja, da se je sklicevala na indice, ki dokazujejo, da Komisija ni nameravala preučiti zadeve niti pridobiti podrobnejših ali dodatnih informacij.

110.

Komisija meni, da je treba peti pritožbeni razlog zavrniti.

111.

Splošno sodišče je v točkah od 207 do 213 izpodbijane sodbe zavrnilo trditev pritožnice, in sicer da Komisija ni mogla nepristransko preučiti njene pritožbe zaradi izjave predstavnika člana Komisije, pristojnega za konkurenco, v skladu s katero naj bi nemški organi sledili smernicam tega člana Komisije pri prodaji sredstev kompleksa Nürburgring, ter da so bila ta prodana najboljšemu ponudniku po zakonitem postopku javnega razpisa in po tržni ceni.

112.

Splošno sodišče je ta pritožbeni razlog v bistvu zavrnilo, ko je po analogiji uporabilo sodno prakso, v skladu s katero lahko na področju kršitev pravil o konkurenci taka nepravilnost zahteva, da sodišče Unije razglasi ničnost izpodbijanega sklepa, o katerem odloča, samo če se dokaže, da bi bila vsebina tega sklepa brez te nepravilnosti drugačna. Splošno sodišče je menilo, da tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza ali indica, da bi končni sklep lahko imel drugačno vsebino, če sporna izjava ne bi bila dana.

113.

Pritožnica ugovarja temu, prvič, da bi se ta sodna praksa s področja konkurence po analogiji uporabljala na področju državnih pomoči. Glede tega ugotavljam, da je ta sodna praksa, ki se nanaša na pravne posledice napačne uporabe (tudi bistvenih) elementov sklepov, ki jih sprejme Komisija, splošna in da zato ni razlogov za omejevanje njene uporabe samo na sektor konkurence. ( 35 )

114.

V primeru te sodne prakse gre za uporabo splošne sodne prakse v posebnem primeru, v katerem načeloma postopkovna nepravilnost povzroči razglasitev ničnosti sklepa v delu ali celoti, samo če se dokaže, da bi bil izpodbijani sklep brez te nepravilnosti vsebinsko drugačen; ta sodna praksa se nedvomno uporablja tudi na področju državnih pomoči. ( 36 )

115.

Drugič, z elementi, za katere pritožnica trdi, da jih je predložila pred Splošnim sodiščem kot indice, s katerimi bi bilo mogoče dokazati, da bi bil drugi izpodbijani sklep brez te nepravilnosti vsebinsko drugačen, nikakor ni mogoče dokazati, da naj bi bila Komisija pristranska. Gre namreč za izmenjavo elektronskih sporočil med odvetniki pritožnice in službami Komisije, za domnevno neaktivnost teh služb v zvezi z obvestili, ki jih je predložila pritožnica v letih 2014 in 2015, torej po sprejetju končnega sklepa, in za domneven neobstoj možnosti predložitve dodatnih pripomb v smislu člena 20(2) Uredbe št. 659/1999, katerega očitana nezakonitost je že bila zavrnjena v okviru četrtega pritožbenega razloga. ( 37 )

116.

Taki indici po mojem mnenju niso povezani z domnevno pristranskostjo Komisije in z njimi ni mogoče dokazati, da bi bil drugi izpodbijani sklep vsebinsko drugačen, če predstavnik člana Komisije, pristojen za konkurenco, ne bi podal izjave, ki jo navaja pritožnica. V skladu s sodno prakso iz točke 35 zgoraj, presoje Splošnega sodišča glede zgoraj navedene izmenjave elektronskih sporočil ni mogoče izpodbijati v pritožbi brez navedbe izkrivljanja dokaznih sredstev.

117.

Iz zgoraj navedenega po mojem mnenju izhaja, da je treba peti pritožbeni razlog zavrniti.

118.

Pritožnica s šestim pritožbenim razlogom izpodbija del izpodbijane sodbe, ( 38 ) v katerem je Splošno sodišče zavrnilo pritožbeni razlog, ki ga je navedla na prvi stopnji in s katerim je trdila, da je drugi izpodbijani sklep neobrazložen. Pritožnica trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo pri uporabi člena 296, drugi odstavek, PDEU. Pritožnica ugotavlja, da je na prvi stopnji navedla primere, ki dokazujejo štiri vrste opustitev s strani Komisije: Komisija ni odgovorila na nekatere bistvene očitke; ni podala jasne in nedvoumne obrazložitve; ni podala podrobnejše obrazložitve odstopanj od prakse odločanja ter, nazadnje, ni upoštevala upoštevnega dejanskega in pravnega okvira.

119.

S prvim od teh očitkov, navedenih na prvi stopnji, pritožnica izpodbija zlasti obrazložitev Splošnega sodišča v točki 179 izpodbijane sodbe, v skladu s katero je imela Komisija na voljo omejen čas ob upoštevanju kratkih rokov faze predhodne preučitve. Po mnenju pritožnice je namreč Komisija začela analizirati postopek prodaje že leta 2012, in sicer precej pred predložitvijo pritožb. Splošno sodišče naj bi poleg tega zanemarilo bistveni očitek, ki ga je predložila pritožnica, in sicer da Komisija ni sprejela svojih zaključkov in se je sklicevala samo na izjave drugih.

120.

Splošno sodišče naj v celoti ne bi upoštevalo drugih treh očitkov in v njih navedenih trditev.

121.

Komisija meni, da je treba šesti pritožbeni razlog zavrniti.

122.

V skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti obrazložitev aktov institucij Unije, predpisana s členom 296 PDEU, prilagojena naravi zadevnega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je akt izdala, tako da lahko zadevne osebe ugotovijo kateri so razlogi za sprejeti ukrep in pristojno sodišče opravi nadzor. Obveznost obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino akta, lastnosti podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki akta ali druge osebe, na katere se ta akt neposredno in posamično nanaša. Ni potrebno, da so v obrazložitvi navedene vse upoštevne dejanske in pravne okoliščine, saj vprašanja, ali obrazložitev izpolnjuje zahteve iz člena 296 PDEU, ni treba presojati le glede na njeno besedilo, ampak tudi glede na njeno sobesedilo in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje. ( 39 )

123.

Zlasti kadar gre za odločbo Komisije, ki zanika, da je ukrep, ki ga pritožnica očita, državna pomoč, iz sodne prakse izhaja, da mora Komisija pritožnici v vsakem primeru zadostno pojasniti razloge za to, da v pritožbi navedeni pravni in dejanski vidiki niso zadostovali za dokaz obstoja državne pomoči. Vendar se Komisiji ni treba opredeliti glede stališč, ki so očitno postranska, brez pomena ali nedvomno manjšega pomena. ( 40 )

124.

Zaradi potrebne soodvisnosti med razlogi, ki jih je navedla pritožnica, in obrazložitvijo odločbe Komisije ni mogoče zahtevati, da je Komisija zavezana zavrniti vsako trditev, navedeno v podporo tem razlogom. Zadostuje navedba dejstev in pravnih ugotovitev, ki so bistveni v strukturi odločbe. ( 41 )

125.

Poleg tega je treba opozoriti, da je obveznost obrazložitve odločbe bistvena postopkovna zahteva, ki jo je treba razlikovati od vprašanja utemeljenosti obrazložitve, ki je del vsebinske zakonitosti spornega akta. Obrazložitev odločbe namreč pomeni, da je treba izrecno navesti razloge, na katerih ta odločba temelji. Če so ti razlogi napačni, to vpliva na vsebinsko zakonitost odločbe, in ne na njeno obrazložitev, ki je lahko zadostna, čeprav so v njej navedeni napačni razlogi, tako da za Splošno sodišče ne more biti nemogoče izvršiti sodni nadzor. ( 42 )

126.

Pritožnica je v okviru tega pritožbenega razloga izpodbijala, prvič, sklicevanje Splošnega sodišča na okoliščino, da se je Komisija spopadala s „kratkim rokom“ za sprejetje sklepa po fazi predhodne preučitve, ker je po njenem mnenju Komisija začela analizirati obravnavani postopek prodaje že veliko pred vložitvijo pritožbe. ( 43 ) Vendar se glede tega strinjam s stališčem Komisije, da je ta pritožbeni razlog v vsakem primeru brezpredmeten, ker izpodbija točko sodbe, ki jo je Splošno sodišče navedlo ad abundantiam. Ta pritožbeni razlog pa ne more sam po sebi izpodbijati zaključka Splošnega sodišča iz točk 176 in 178 izpodbijane sodbe, da točke od 266 do 281 obrazložitve končnega sklepa zadostujejo za predstavitev razlogov za sprejeti ukrep in da Komisija torej ni kršila obveznosti obrazložitve, če ni odgovorila na nekatere očitke, ker je menila, da niso bistvenega pomena za sistematiko sklepa.

127.

Drugič, pritožnica trdi, da Splošno sodišče poleg tega ni upoštevalo bistvenega očitka, ki ga je predložila, in sicer da Komisija ni podala svojih ugotovitev in se je sklicevala samo na izjave drugih. Glede tega, poleg dejstva, da je ta trditev precej splošno in abstraktno predložena pred Sodiščem, kar onemogoča natančno identifikacijo napake, ki se očita Splošnemu sodišču, ugotavljam, da na splošno dejstvo, da se za obrazložitev utemeljitve sklepa posvojijo izjave drugih, v vsakem primeru samo po sebi ne pomeni, da je obrazložitev pomanjkljiva ali napačna. Zato je ta trditev poleg tega, da je verjetno nedopustna, tudi brezpredmetna.

128.

Tretjič, pritožnica Splošnemu sodišču očita, da ni odgovorilo na nekatere očitke, ki jih je predložila na prvi stopnji.

129.

Glede tega je treba to trditev, če želi pritožnica z njo očitati neobrazloženost izpodbijane sodbe, po mojem mnenju zavrniti. Iz točk od 175 do 180 izpodbijane sodbe namreč jasno in nedvoumno izhaja sklepanje Splošnega sodišča, na podlagi katerega je to zavrnilo tožbeni razlog, ki ga je navedla pritožnica, in sicer da je štelo, da obrazložitev v točkah od 266 do 281 obrazložitve končnega sklepa zadostuje za seznanitev z razlogi za sprejetje ukrepa ter da je Komisija predstavila dejstva in pravne pomisleke, ki so bistvenega pomena v sistematiki drugega izpodbijanega sklepa.

130.

Če pa pritožnica s to trditvijo želi očitati Splošnemu sodišču kršitev člena 296, drugi odstavek, PDEU, ker to ni upoštevalo, da je končni sklep neobrazložen, ker sama Komisija ni obravnavala elementov, navedenih na prvi stopnji v okviru drugega, tretjega in četrtega tožbenega razloga, bi lahko to trditev sprejeli samo v primeru, da bi se ti elementi šteli za dejstva ali pravne preudarke, ki so bistvenega pomena v sistematiki sklepa. V tem primeru bi jih morala Komisija upoštevati v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 123 in 124 zgoraj.

131.

Vendar pritožnica po eni strani ni razložila, zakaj naj bi bilo treba elemente, navedene na prvi stopnji v okviru drugega, tretjega in četrtega tožbenega razloga, šteti za dejstva ali pravne preudarke, ki so bistvenega pomena v sistematiki sklepa in ki bi jih Komisija nujno morala upoštevati. Po drugi strani trditve, navedene v teh očitkih, v bistvu izpodbijajo utemeljenost obrazložitve, ki se nanaša na vsebinsko zakonitost obravnavanega sklepa, in ne obrazložitve tega sklepa. Če torej Splošno sodišče lahko pod nekaterimi pogoji drugače opredeli trditev, ki jo je predložila stranka, in sicer kot trditev v utemeljitev drugega pritožbenega razloga, ( 44 ) nisem prepričan, da se lahko, če pritožnica navaja trditve v podporo svojemu pritožbenemu razlogu, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, očita Splošnemu sodišču, da je napačno uporabilo pravo, ker ni drugače opredelilo te trditve, in sicer kot trditve glede utemeljenosti obrazložitve, ki je, kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 125 zgoraj, ločeno vprašanje.

132.

Iz zgoraj navedenega po mojem mnenju izhaja, da je treba zavrniti tudi tretjo trditev, navedeno v okviru šestega pritožbenega razloga, in torej tudi ta pritožbeni razlog v celoti.

133.

Glede na zgornje ugotovitve Sodišču predlagam, naj: