I. Uvod

II. Pravni okvir

A. Aarhuška konvencija

B. Aarhuška uredba

C. Uredba REACH

III. Dejansko stanje

A. Opredelitev DEHP

B. Postopek avtorizacije

C. Revizijski postopek

IV. Sodni postopek in predlogi

V. Pravna presoja

A. Pravni interes

B. Šesti pritožbeni razlog: upoštevanje drugih tveganj zadevne snovi pri presoji

1. Preizkus pritožbe

2. Preizkus tožbe pred Splošnim sodiščem

C. Preostali pritožbeni razlogi

1. Prvi pritožbeni razlog: dopustnost tožbenih razlogov in trditev

a) Prvi del prvega pritožbenega razloga: predmet tožbe zoper sporno odločbo o reviziji

b) Drugi del prvega pritožbenega razloga: predmet spora v revizijskem postopku

i) Pojem „uporaba“

ii) Trditve glede uporabe odpadkov

iii) Socialno-ekonomske koristi – količinska opredelitev tveganja

2. Četrti pritožbeni razlog: zahteve, ki jih mora izpolnjevati vloga za avtorizacijo

3. Drugi pritožbeni razlog: dokazni standard, ki velja za vlagatelje v revizijskem postopku

a) Prvi del drugega pritožbenega razloga: poročilo o kemijski varnosti v vlogi za avtorizacijo

b) Drugi del drugega pritožbenega razloga: analiza alternativ

4. Tretji pritožbeni razlog: alternative uporabi, za katero je bila predložena vloga za avtorizacijo

5. Peti pritožbeni razlog: tehtanje na podlagi poročila o kemijski varnosti

6. Sedmi pritožbeni razlog: previdnostno načelo

D. Rezultat pravne presoje

VI. Stroški

VII. Predlog

1.

Bis (2‑etilheksil) ftalat (DEHP) je tako imenovani plastifikator, ki se dodaja plastiki iz polivinilklorida (PVC). Z DEHP so povezana pomembna tveganja za zdravje ljudi. Zato je za uporabo te snovi na podlagi Uredbe REACH ( 2 ) potrebna avtorizacija, o kateri odloča Komisija na podlagi vloge uporabnika.

2.

ClientEarth je nevladna organizacija (NVO), katere področje dela je varstvo okolja. V obravnavanem postopku kot tretja stranka ugovarja taki avtorizaciji, ki jo je Komisija za uporabo recikliranih odpadkov iz PVC (reciklirani PVC), ki vsebujejo DEHP, dodelila trem podjetjem za recikliranje odpadkov. Zaradi tega je ClientEarth na podlagi uredbe o Aarhuški konvenciji ( 3 ) pri Komisiji vložila zahtevo za revizijo avtorizacije, nato pa pred Splošnim sodiščem neuspešno izpodbijala zavrnitev te zahteve.

3.

Na podlagi obravnavane pritožbe ima zato Sodišče prvič priložnost odgovoriti na nekatera vprašanja v zvezi z revizijskim postopkom na podlagi uredbe o Aarhuški konvenciji in v zvezi s postopkom avtorizacije na podlagi Uredbe REACH. V bistvu gre za nadzor nad presojo, na kateri temelji avtorizacija, in torej za vidike, ki jih je treba upoštevati pri tem, ter za nadzor nad preverjanjem alternativ. Poleg tega je sporno, v kolikšni meri zahteva za revizijo omejuje predmet spora in v kolikšni meri se lahko tretje strani pri izpodbijanju veljavnosti sklepa o avtorizaciji sklicujejo na pomanjkljivosti v vlogi za avtorizacijo, ki jo je vložil uporabnik.

4.

Člen 9(3) Aarhuške konvencije ( 4 ) določa, da pogodbenice zagotovijo, da imajo člani javnosti dostop do upravnih ali sodnih postopkov za izpodbijanje dejanj in opustitev oseb zasebnega prava in organov javne oblasti, ki so v nasprotju z določbami njenega notranjega prava, ki se nanaša na okolje. V skladu s členom 9(4) morajo ti postopki zagotavljati ustrezna in učinkovita pravna sredstva. Ti postopki morajo biti v skladu s to določbo pošteni, pravični, pravočasni in ne pretirano dragi.

5.

Z uredbo o Aarhuški konvenciji se za institucije ali organe Evropske unije med drugim prenaša člen 9(3) Aarhuške konvencije. Člen 10 uredbe o Aarhuški konvenciji za to določa postopek notranje revizije:

„1.   Vsaka nevladna organizacija, ki izpolnjuje merila iz člena 11, lahko pri instituciji ali organu Skupnosti, ki je v skladu z okoljskim pravom sprejel upravni akt ali ki bi ga bil v primeru domnevne upravne opustitve moral sprejeti, vloži zahtevo za notranjo revizijo.

[…] Zahteva vsebuje razloge za revizijo.

2.   Institucija ali organ Skupnosti iz odstavka 1 obravnava vse zahteve […] Institucija ali organ Skupnosti svojo utemeljitev poda v pisnem odgovoru […]

[…]“

6.

V členu 12(1) uredbe o Aarhuški konvenciji je navedeno, da je mogoče začeti postopek pred sodišči Unije:

„Nevladna organizacija, ki je v skladu s členom 10 vložila zahtevo za notranjo revizijo, lahko v skladu z ustreznimi določbami Pogodbe začne postopek pred Sodiščem.“

7.

Ta določba je pojasnjena v uvodni izjavi 21 uredbe o Aarhuški konvenciji:

„Če predhodnim zahtevkom za notranjo revizijo ni bilo ugodeno, bi moralo biti zadevni nevladni organizaciji omogočeno, da sproži postopek pred Sodiščem v skladu z ustreznimi določbami Pogodbe.“

8.

Uredba REACH vsebuje obsežen nabor pravil za oceno in obravnavanje tveganj za zdravje ljudi in okolje, ki so povezana s proizvodnjo, dajanjem v promet in uporabo kemikalij. Za nekatere snovi, ki vzbujajo veliko zaskrbljenost, določa omejitve pri uporabi ali celo prepoved uporabe s pridržkom dovoljenja, tako imenovano zahtevo za avtorizacijo.

9.

V členu 3, točka 24, Uredbe REACH je pojem „uporaba“ opredeljen kot „predelava, formulacija, poraba, hramba, posedovanje, obdelava, polnjenje v posode, prenos iz ene posode v drugo, mešanje, izdelava izdelka ali katera koli druga uporaba“.

10.

Namen zahteve za avtorizacijo je opisan v členu 55 Uredbe REACH:

„Namen tega naslova je, da se zagotovi dobro delovanje notranjega trga ter hkrati, da se tveganja, izhajajoča iz snovi, ki so vzrok za veliko zaskrbljenost, ustrezno nadzirajo in da se te snovi postopno zamenjajo z ustreznimi alternativnimi snovmi ali tehnologijami, kjer so te ekonomsko in tehnično izvedljive. Vsi proizvajalci, uvozniki in nadaljnji uporabniki, ki prosijo za avtorizacijo, v ta namen preučijo, ali so na voljo druge alternative, ocenijo njihovo tveganje in ali je nadomestitev tehnično in ekonomsko izvedljiva.“

11.

V skladu s členom 56(1) Uredbe REACH je za uporabo snovi, ki vzbujajo veliko zaskrbljenost, vključenih v prilogo XIV, potrebna avtorizacija. Lastnosti teh snovi so navedene v členu 57. Med njimi so strupenost za razmnoževanje (točka (c)) in lastnosti endokrinih motilcev (točka (f)). Člen 58 določa postopek vključitve v prilogo XIV, zaradi katere se nato zahteva avtorizacija.

12.

Vmesna faza postopka določitve zahteve za avtorizacijo je določena v členu 59 Uredbe REACH. V skladu z njim se snovi, za katere bo zaradi njihovih lastnosti, ki vzbujajo zaskrbljenost, morda potrebna avtorizacija, najprej identificira in vključi na tako imenovani seznam snovi kandidatk.

13.

Pogoji za dodelitev avtorizacije so navedeni v členu 60 Uredbe REACH:

„1.   Komisija je pristojna, da odloča o vlogah za avtorizacijo, v skladu s tem naslovom.

2.   Avtorizacija se brez poseganja v odstavek 3 dodeli, če je tveganje za zdravje ljudi ali okolje, ki izhaja iz uporabe snovi zaradi njenih intrinzičnih lastnosti iz Priloge XIV, pod ustreznim nadzorom v skladu z oddelkom 6.4 Priloge I, kar vlagatelj dokumentira s poročilom o kemijski varnosti, pri čemer se upošteva mnenje Odbora za oceno tveganja iz člena 64(4)(a). Pri dodelitvi avtorizacije in v vseh z avtorizacijo povezanih pogojih Komisija upošteva vse informacije o izpustih, emisijah in izgubah, vključno s tveganji, ki izhajajo iz razširjene ali razpršene uporabe, ki so znane v času odločitve.

Komisija ne upošteva tveganj za zdravje ljudi, ki izhajajo iz uporabe snovi v medicinskem pripomočku […]

[…]

4.   Če se avtorizacija ne more dodeliti v skladu z odstavkom 2 […], se lahko kljub temu dodeli samo, če se dokaže, da socialno-ekonomske koristi prevladajo nad tveganjem za zdravje ljudi ali okolje, ki izhaja iz uporabe snovi, ter če niso na voljo ustrezne alternativne snovi ali tehnologije. Odločitev se sprejme po preučitvi vseh naslednjih dejavnikov in ob upoštevanju mnenj Odbora za oceno tveganja in Odbora za socialno-ekonomsko analizo, navedenih v členu 64(4)(a) in (b):

5.   Komisija pri ocenjevanju, ali so na voljo ustrezne alternativne snovi ali tehnologije, upošteva vse ustrezne vidike, skupaj z naslednjim:

6.   Uporaba se ne dovoli, če bi to pomenilo sprostitev omejitve iz Priloge XVII.

7.   Avtorizacija se dodeli samo, če je bila vloga predložena v skladu z zahtevami iz člena 62.

[…]“

14.

Člen 62(4) Uredbe REACH vsebuje različne zahteve glede vloge za avtorizacijo:

„4.   Vloga za avtorizacijo mora vsebovati naslednje informacije:

[…]

[…]“

15.

Člen 64 Uredbe REACH določa postopek avtorizacije:

„[…]

2.   […] Agencija [da] na razpolago na svoji spletni strani splošne informacije o uporabah, za katere je prejela vloge ter za preverjanje avtorizacij, pri čemer navede roke, do katerih zainteresirane tretje strani lahko predložijo informacije o alternativnih snoveh ali tehnologijah.

3.   Pri pripravi svojega mnenja oba odbora iz odstavka 1 najprej preverita, ali vloga vključuje vse informacije iz člena 62, ki jih potrebujeta za izvedbo svoje naloge. Po potrebi odbora v posvetovanju drug z drugim vlagatelja pozoveta k predložitvi dodatnih informacij, da se vloga uskladi z zahtevami iz člena 62. Odbor za socialno‑ekonomsko analizo lahko, če meni, da je to potrebno, od vlagatelja ali tretjih strani zahteva, da v določenem roku predloži dodatne informacije o alternativnih snoveh ali tehnologijah. Oba odbora upoštevata tudi informacije, ki jih predložijo tretje strani.

4.   Osnutek mnenja vsebuje naslednje elemente:

[…]“

16.

V uvodni izjavi 69 Uredbe REACH je pojasnjena zahteva za avtorizacijo:

„Da se zagotovi dovolj visoka raven varovanja zdravja ljudi, vključno ob upoštevanju ustreznih skupin populacije in morebiti določenih občutljivih podpopulacij, in varstva okolja, je treba snovem, ki zbujajo veliko skrb, v skladu z načelom previdnosti nameniti posebno pozornost. Avtorizacijo bi bilo treba dodeliti, če fizične ali pravne osebe, ki zaprosijo za avtorizacijo, organom za dodelitev avtorizacije dokažejo, da so tveganja za zdravje ljudi ali okolje, ki izhajajo iz uporabe snovi, ustrezno nadzorovana. Uporabo se lahko vseeno odobri, če se dokaže, da socialno‑ekonomske koristi zaradi uporabe snovi prevladajo nad tveganjem, povezanim z njihovo uporabo, in da ni na voljo ustreznih alternativnih snovi ali tehnologij, ki so ekonomsko in tehnično izvedljive. […]“

17.

V uvodni izjavi 81 Uredbe REACH je omenjena vloga tretjih strani v postopku avtorizacije:

„Da se zagotovi usklajen pristop k avtorizaciji za uporabe določenih snovi, bi morala Agencija izdati mnenja o nevarnostih, ki izhajajo iz teh uporab, vključno s presojo ustreznega nadzora snovi, in vsaki socialno‑ekonomski analizi, ki ji jo predložijo tretje strani. Takšna mnenja bi morala upoštevati Komisija, ko presoja morebitno avtorizacijo.“

18.

Komisija je z Uredbo (EU) št. 143/2011 ( 5 ) vključila DEHP, spojino, ki se uporablja predvsem za mehčanje plastike iz PVC, v Prilogo XIV k Uredbi REACH. To ureditev je utemeljila s tem, da je ta snov strupena za razmnoževanje v smislu člena 57(c) Uredbe REACH. Od takrat je za uporabo DEHP potrebna avtorizacija Komisije.

19.

Poleg tega je Danska 26. avgusta 2014 predložila poročilo, v skladu s katerim naj bi bil DEHP snov, ki vzbuja veliko zaskrbljenost tudi zato, ker je po svojih lastnostih endokrini motilec. ( 6 ) Zato je Evropska agencija za kemikalije (ECHA) 12. decembra 2014 posodobila obstoječi vpis pri DEHP na tako imenovanem seznamu snovi kandidatk in je imenovano snov opredelila kot snov, ki vzbuja veliko zaskrbljenost v smislu člena 57(f) Uredbe REACH, ker je po svojih lastnostih endokrini motilec in ima verjetno resne učinke na okolje. ( 7 ) Poleg tega je Komisija po sporni reviziji avtorizacije 4. julija 2017 odločila, da je treba DEHP tako opredeliti tudi zaradi posledic, ki jih ima kot endokrini motilec za zdravje ljudi. ( 8 ) Vendar zaradi lastnosti endokrinih motilcev, ki jih ima DEHP, doslej še ni določila zahteve za avtorizacijo.

20.

Tri podjetja za recikliranje odpadkov so 13. avgusta 2013 oddala skupno vlogo za avtorizacijo za dajanje na trg DEHP za naslednji uporabi:

21.

Vlagatelji ne proizvajajo DEHP, ampak reciklirajo odpadke iz PVC, ki že vsebujejo DEHP. Kot izhaja iz vloge, DEHP nima nobene posebne funkcionalne vloge za vlagatelje, ampak je večinoma nezaželena nečistoča v odpadkih, ki se reciklirajo. Vendar naj bi imela lahko njegova prisotnost nekatere prednosti za nadaljnjo obdelavo recikliranega materiala.

22.

Vloga je temeljila na členu 60(2) Uredbe REACH, torej na ustreznem nadzoru tveganja, ki izhaja iz uporab.

23.

Odbora agencije ECHA za oceno tveganja in za socialno‑ekonomsko analizo sta 22. oktobra 2014 pripravila dokument s skupno konsolidirano različico njunih mnenj. ( 9 ) Ugotovila sta, da avtorizacija na podlagi člena 60(2) Uredbe REACH ni možna, ker ni dokazan ustrezen nadzor tveganja, ki izhaja iz uporabe. Vendar naj bi socialno‑ekonomske koristi prevladale nad preostalim tveganjem. Zato naj bi bila možna avtorizacija na podlagi člena 60(4).

24.

Komisija je 16. junija 2016 sprejela Izvedbeni sklep C(2016) 549 final, s katerim je za uporabi DEHP, navedeni v vlogi, z nekaterimi izjemami dodelila avtorizacijo na podlagi člena 60(4) Uredbe REACH (v nadaljevanju: sklep o avtorizaciji).

25.

Komisija je v členu 2 sklepa o avtorizaciji določila obdobje za preverjanje avtorizacij po členu 60(9)(e) Uredbe REACH, ki bo trajalo štiri leta od končnega datuma, določenega v Prilogi XIV k Uredbi REACH, to je do 21. februarja 2019.

26.

Komisija je v točki 8 obrazložitve sklepa o avtorizaciji pojasnila, da se Uredba REACH ne uporablja za odpadke. Zato se „avtorizacija za dajanje na trg in uporabo spojin in suhih zmesi recikliranega mehkega PVC, ki vsebuje DEHP, v skladu s členom 64 [Uredbe REACH] uporablja, če spojine in suhe zmesi niso več odpadki v skladu s členom 6 [Direktive o odpadkih ( 10 )]“.

27.

ClientEarth je z dopisom z dne 2. avgusta 2016 od Komisije zahtevala, naj na podlagi člena 10 uredbe o Aarhuški konvenciji opravi revizijo sklepa o avtorizaciji.

28.

Komisija je s spornim sklepom C(2016) 8454 final z dne 7. decembra 2016 zavrnila zahtevo za notranjo revizijo, ker ni bila utemeljena (v nadaljevanju: odločba o reviziji).

29.

Splošno sodišče je tožbo, ki jo je ClientEarth vložila zoper sporno odločbo o reviziji, z izpodbijano sodbo z dne 4. aprila 2019, ClientEarth/Komisija (T‑108/17, EU:T:2019:215), zavrnilo. ECHA je bila v tem postopku udeležena kot intervenientka na strani Komisije.

30.

ClientEarth je vložila to pritožbo in Sodišču predlagala, naj:

ali podredno

31.

Komisija in ECHA Sodišču predlagata, naj:

32.

Stranke so predložile pisne pripombe, pri čemer se je ECHA zgolj strinjala s trditvami Komisije. Sodišče se je odpovedalo izvedbi obravnave.

33.

Stranke so na vprašanje Sodišča odgovorile, da je eno od podjetij vlagateljev predložilo oceno o preverjanju in s tem zahtevalo podaljšanje sklepa o avtorizaciji, medtem ko sta se drugi dve podjetji temu odpovedali.

34.

Obravnavana pritožba se nanaša na medsebojno vplivanje dveh zapletenih postopkov evropskega okoljskega prava.

35.

Izhodišče je sklep o avtorizaciji, ki ga je na podlagi člena 60 Uredbe REACH izdala Komisija. Temelji na vlogi za avtorizacijo, ki so jo predložila tri podjetja. Komisija tem trem podjetjem s sklepom o avtorizaciji za točno določene namene dovoli uporabo neke snovi, to je DEHP, tako imenovani plastifikator. Brez takšne avtorizacije je prepovedana vsakršna uporaba, saj je ta snov strupena za razmnoževanje. Komisija kljub temu dopušča uporabe, za katere je bila predložena vloga, ker po njenem mnenju socialno‑ekonomske koristi prevladajo nad tveganjem za zdravje ljudi ali okolje, ki izhaja iz uporabe te snovi.

36.

Omeniti je treba, da si vlagatelji z vlogo za avtorizacijo niso prizadevali za avtorizacijo na tej podlagi, torej za presojo na podlagi člena 60(4) Uredbe REACH, ampak za avtorizacijo zaradi ustreznega nadzora tveganj DEHP, povezanih s strupenostjo za razmnoževanje, na podlagi člena 60(2). Vendar se je pri obravnavi vloge izkazalo, da ta nadzor v vlogi ni bil dokazan.

37.

Avtorizaciji na podlagi uredbe o Aarhuški konvenciji ugovarja organizacija ClientEarth. Zaradi tega je pri Komisiji najprej vložila zahtevo za revizijo, ki jo določa člen 10 te uredbe, v kateri je ugovarjala domnevnim pomanjkljivostim v sklepu o avtorizaciji. Ti očitki se delno navezujejo na pomanjkljivosti vloge za avtorizacijo v zvezi s tem, da si vlagatelji z njo niso prizadevali za presojo, in na to, da v vlogi za avtorizacijo ni bil dokazan ustrezen nadzor tveganja. ClientEarth poleg tega ugovarja nekaterim vidikom presoje, s katero je Komisija obrazložila avtorizacijo.

38.

Izpolnitev pogojev za dopustnost zahteve za revizijo na podlagi členov 10 in 11 uredbe o Aarhuški konvenciji ni sporna.

39.

Komisija je s sporno odločbo o reviziji kljub temu zavrnila zahtevo za revizijo. ClientEarth je zoper to odločbo vložila tožbo, ki jo je Splošno sodišče z izpodbijano sodbo zavrnilo.

40.

Ta zaporedna postopka sta predmet obravnavane pritožbe. Najprej bom obravnavala pravni interes organizacije ClientEarth (razdelek A), nato pa bom preizkusila šesti pritožbeni razlog, ki se nanaša na to, da pri presoji niso bila upoštevana druga tveganja snovi (razdelek B). Na podlagi obravnave tega pritožbenega razloga predlagam razveljavitev izpodbijane sodbe in sporne odločbe o reviziji.

41.

Zato je odločitev o pritožbi strogo gledano možna, ne da bi se obravnavali drugi pritožbeni razlogi. Vendar je treba upoštevati, da je Sodišče doslej odločilo šele o eni pritožbi zoper postopek revizije, ( 11 ) na podlagi katere številna postavljena vprašanja še niso bila pojasnjena. Zato je ugotovitev, da je Splošno sodišče tudi v drugih točkah napačno uporabilo pravo, pomembna za prihodnje postopke, čeprav zaradi teh primerov napačne uporabe prava ne bi bilo treba razveljaviti izpodbijane sodbe (razdelek C).

42.

Pravni interes organizacije ClientEarth bi bil vprašljiv, če bi sklep o avtorizaciji medtem zaradi poteka časa izgubil učinek ali če bi ga Komisija razveljavila. V tem primeru bi namreč obstajali dvomi glede tega, da bi imela lahko ClientEarth od te pritožbe korist. ( 12 )

43.

Člen 2 sklepa o avtorizaciji je določal, da obdobje za preverjanje avtorizacij traja do 21. februarja 2019. Ker Komisija v vmesnem času ni dodelila nobene nove avtorizacije, si je mogoče predstavljati, da je avtorizacija potekla.

44.

Vendar sklep o avtorizaciji na podlagi soglasnih navedb strank v skladu s členom 61(1) Uredbe REACH še vedno velja za vsaj enega vlagatelja, saj je ta v določenem roku predložil oceno o preverjanju, o kateri mora Komisija še odločiti.

45.

Ker torej sklep o avtorizaciji še velja, bi lahko uspeh pritožbe in tožbe, ki je podlaga zanjo, nazadnje privedel do razveljavitve sklepa in torej do tega, da bi imela lahko ClientEarth korist, za katero si prizadeva.

46.

Glede na navedeno ima ClientEarth še naprej potreben pravni interes.

47.

ClientEarth s šestim pritožbenim razlogom izpodbija ugotovitve Splošnega sodišča glede tega, katera tveganja snovi je treba upoštevati pri presoji na podlagi člena 60(4) Uredbe REACH.

48.

Ta pritožbeni razlog izhaja iz tega, da se za DEHP zahteva avtorizacija samo zaradi strupenosti za razmnoževanje v smislu člena 57(c) Uredbe REACH. Vendar sta poleg tega ECHA in Komisija DEHP kot snov, ki vzbuja veliko zaskrbljenost, na podlagi člena 59 vključili na tako imenovani seznam snovi kandidatk tudi zato, ker gre za snov, ki je po svojih lastnostih endokrini motilec, v smislu člena 57(f), torej zaradi njegovih hormonskih učinkov, vendar se avtorizacija na tej podlagi še ne zahteva. ( 13 )

49.

Čeprav je bilo ob izdajanju sklepa o avtorizaciji že znano, da je DEHP snov, ki je po svojih lastnostih endokrini motilec, se je Splošno sodišče v očitani točki 289 izpodbijane sodbe strinjalo, da so odbora agencije ECHA za oceno tveganja in za socialno‑ekonomsko analizo ter Komisija pri presoji na podlagi člena 60(4) upoštevali le, da je DEHP snov, ki je strupena za razmnoževanje.

50.

Torej je treba pojasniti, katera tveganja snovi je treba upoštevati pri presoji na podlagi člena 60(4) Uredbe REACH.

51.

V skladu z besedilom te določbe v na primer nemški, francoski, danski, španski in italijanski različici, se lahko avtorizacija za uporabo dodeli, če socialno‑ekonomske koristi prevladajo nad tveganjem za zdravje ljudi ali okolje, ki izhaja iz uporabe snovi. S tem se formulacija te podlage za avtorizacijo razlikuje od člena 60(2) Uredbe REACH, ki se izrecno nanaša le na eno tveganje, in sicer tveganje, zaradi katerega se zahteva avtorizacija. V teh različicah je treba glede na člen 60(4) torej prav v primerjavi z drugo podlago za avtorizacijo pri presoji celovito upoštevati vsa tveganja snovi. V drugih različicah, na primer v angleški, nizozemski ali portugalski različici, pa je tudi v odstavku 4 govora le o tveganju. Te različice je sicer tudi mogoče razlagati v smislu celovitega upoštevanja, vendar ta rezultat ni tako nujen, kot pri prvonavedenih različicah.

52.

Vendar Splošno sodišče v točkah od 218 do 223 izpodbijane sodbe stališče, da je treba presojati le tveganja, zaradi katerih se zahteva avtorizacija, utemeljuje s povezavo med podlagama za avtorizacijo na podlagi člena 60(2) in (4) Uredbe REACH ter razmejitvijo seznama snovi kandidatk in obrazložitve zahteve za avtorizacijo.

53.

S Splošnim sodiščem se je treba strinjati, da se avtorizacija zaradi ustreznega nadzora tveganja na podlagi člena 60(2) Uredbe REACH nanaša izključno na tveganje, zaradi katerega se zahteva avtorizacija. Vlagatelj mora na podlagi člena 62(4)(d) predložiti informacije le o tem tveganju. Če mu uspe dokazati ustrezen nadzor tega tveganja, druga tveganja avtorizaciji ne nasprotujejo, tudi če je zadevna snov zaradi teh tveganj že vključena na seznam snovi kandidatk. Vključitev snovi na seznam snovi kandidatk je zgolj korak v postopku, ki lahko v prihodnosti privede do zahteve za avtorizacijo, kar pa ni nujno.

54.

Primarna funkcija presoje na podlagi člena 60(4) Uredbe REACH je torej prav tako premagati tveganje, zaradi katerega se zahteva avtorizacija. Brez tega tveganja se namreč avtorizacija ne bi zahtevala.

55.

Vendar Splošno sodišče in Komisija ne upoštevata, da socialno‑ekonomske koristi uporabe niso odvisne samo od koristi uporabe, ampak tudi od njenih ostalih tveganj za okolje in zdravje. Ta tveganja so namreč prav tako socialno‑ekonomski dejavniki. Če privedejo do okoljske škode ali škode za zdravje, obremenjujejo družbo in povzročajo ekonomske stroške. Ta tveganja tako zmanjšujejo socialno‑ekonomske koristi in jih je zato treba upoštevati pri presoji, ali koristi prevladajo nad tveganjem, zaradi katerega se zahteva avtorizacija.

56.

Posebej očitno to postane pri preverjanju alternativ, ki je v primeru avtorizacije na podlagi člena 60(4) Uredbe REACH prav tako potrebno. V skladu s členom 60(5) Komisija pri tem upošteva „vse ustrezne vidike“ in v skladu s točko (a) zlasti „celotno tveganje za zdravje ljudi in okolje“. To celotno tveganje neizogibno vključuje vsa možna tveganja alternative in uporabe, za katero je bila predložena vloga za avtorizacijo. Sklicevati se na alternativo, s katero sicer ni povezano tveganje, zaradi katerega se zahteva avtorizacija, so pa zato z njo povezana druga, še bolj resna tveganja, ni mogoče, kakor tudi ni smiselno takšna druga tveganja upoštevati samo pri alternativah, ne pa pri avtorizaciji, za katero je bila predložena vloga. S tem se namreč nazadnje ne bi opravila primerjava celotnega tveganja v obeh primerih, ki je potrebna kot osnova za preverjanje alternativ.

57.

Odbor za socialno‑ekonomsko analizo je v obravnavanem primeru izrecno upošteval tudi druga tveganja alternativ s tem, da je preprečevanje odstranjevanja odpadkov iz PVC, ki vsebujejo DEHP, na odlagališčih ali s sežiganjem opredelil kot socialno‑ekonomsko korist avtorizacije, za katero je bila predložena vloga. ( 14 )

58.

Zato presoja ne bi bila popolna, če bi se koristi uporabe sicer upoštevale v celoti, pri tveganjih pa bi se upoštevalo le tveganje, zaradi katerega se zahteva avtorizacija.

59.

Komisija se je pred Splošnim sodiščem sklicevala tudi na svoja pojasnila k predlogu Uredbe REACH, v katerih je prav tako že navedla, da se drugi učinki razen tistih, zaradi katerih se zahteva avtorizacija, ne upoštevajo. Takšne učinke bi bilo mogoče urediti v okviru omejitev. Komisija je to utemeljila z učinkovitostjo postopka. ( 15 )

60.

Na podlagi preudarkov o učinkovitosti pri presoji morda ni treba upoštevati neznatnih, neverjetnih ali hipotetičnih tveganj. Zlasti je verjetno dopustno, da se v okviru presoje kot neznatna ne upoštevajo tveganja, ki so z omejitvami dokazano pod zadostnim nadzorom. Takšna omejitev je v skladu s poljem proste presoje, ki ga Komisija lahko uveljavlja pri ugotavljanju osnovnih podatkov za oceno kompleksnih znanstvenih dejanskih stanj in presoj. ( 16 ) Vendar tveganja, zaradi katerih je bila snov kot snov, ki vzbuja veliko zaskrbljenost, že vključena na seznam snovi kandidatk na podlagi člena 59 Uredbe REACH, obvezno spadajo k upoštevnim okoliščinam primera, ki jih mora Komisija pri izvrševanju svoje pravice skrbno in nepristransko preučiti. ( 17 )

61.

Celovito upoštevanje odločilnih tveganj uporabe za zdravje in okolje je poleg tega v skladu z načelom previdnosti, na katerem v skladu z uvodno izjavo 9 in členom 1(3) temelji Uredba REACH. V uvodni izjavi 69 je poudarjeno, da to načelo velja zlasti za avtorizacije.

62.

Za pravilno uporabo načela previdnosti je treba, prvič, opredeliti potencialno negativne posledice uporabe spornih aktivnih snovi za zdravje, in drugič, izvesti vsesplošno oceno tveganja za zdravje, ki temelji na najzanesljivejših razpoložljivih znanstvenih podatkih in najnovejših mednarodnih raziskavah. ( 18 ) Enako velja za okoljska tveganja. ( 19 )

63.

Kot upravičeno poudarja ClientEarth, se s takšno celovito presojo v primerjavi s presojo, pri kateri se nekatera tveganja ne upoštevajo, nazadnje tudi precej bolje uresničuje cilj zagotavljanja visoke ravni zaščite. ( 20 )

64.

Tej ugotovitvi tudi ne nasprotuje, da je Splošno sodišče že presodilo, da vključitev snovi na seznam snovi kandidatk zaradi dodatnih tveganj ne pomeni, da je treba vlogo za avtorizacijo, o kateri še ni bilo odločeno, dopolniti ob upoštevanju teh tveganj. Ta vključitev naj ne bi imela nobenega vpliva na postopek avtorizacije. ( 21 )

65.

V zvezi s tem je treba pripomniti, prvič, da Sodišče v sodbi o pritožbi zoper navedeno preteklo sodbo Splošnega sodišča ( 22 ) ni obravnavalo tega vprašanja. Zato odločitve Sodišča o tem vprašanju še ni.

66.

Drugič, treba je razlikovati med vključitvijo snovi na seznam snovi kandidatk in tveganji, povezanimi z uporabo te snovi. Vključitev – strogo formalno gledano – nima neposrednih posledic za postopek avtorizacije, ki poteka. Vendar to ne pomeni, da v okviru socialno‑ekonomske presoje ni treba tako kot vseh drugih upoštevnih tveganj upoštevati tudi tveganj, zaradi katerih je bila snov vključena na ta seznam. V tem okviru je vključitev na seznam snovi kandidatk upoštevna le v tem smislu, da potrjuje tveganja in njihovo težo.

67.

Nazadnje tudi načelo pravne varnosti, na katero se je Komisija sklicevala v sporni odločbi o reviziji in ki ga obrobno omenja v odgovoru na pritožbo, ne privede do drugačne ugotovitve. Komisija je v odločbi o reviziji trdila, da to načelo nasprotuje upoštevanju lastnosti endokrinih motilcev, saj so bile te lastnosti ugotovljene šele eno leto po predložitvi vloge za avtorizacijo. Zato naj od vlagatelja ne bi bilo treba pričakovati, da bo v svoji vlogi upošteval ta tveganja. ( 23 )

68.

Vendar je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso zakonitost odločbe Komisije presojati glede na informacije, ki jih ima ob sprejetju odločbe. ( 24 ) Tudi če vlagatelj nekaterih informacij, ki so upoštevne za odločitev, še ni mogel upoštevati, jih Komisija zato ne sme ignorirati, če jih prejme pred sprejetjem odločbe. Ob sprejetju sklepa o avtorizaciji, sploh pa ob sprejetju sporne odločbe o reviziji, pa je Komisija že razpolagala s poročilom Danske o tem, da je DEHP snov, ki je po svojih lastnostih endokrini motilec, s tem povezana okoljska tveganja pa je ECHA že priznala s tem, da je DEHP zato vključila na seznam snovi kandidatk. ( 25 )

69.

Glede na navedeno izpodbijana sodba temelji na napačni uporabi prava, ker dopušča, da pri presoji na podlagi člena 60(4) Uredbe REACH ni bilo upoštevano, da je DEHP snov, ki je po svojih lastnostih endokrini motilec. Zaradi te napačne uporabe prava je bil zavrnjen tožbeni zahtevek, tako da je treba sodbo zato razveljaviti v celoti.

70.

V skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije lahko to v primeru razveljavitve odločbe Splošnega sodišča samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje, ali pa zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču.

71.

Glede na to, da druga tveganja DEHP niso bila upoštevana, stanje postopka to dovoljuje. Komisija bi namreč morala ob sprejetju sporne odločbe o reviziji upoštevati, da je DEHP snov, ki je po svojih lastnostih endokrini motilec. Ker tega ni storila, je treba tudi to odločbo razveljaviti v celoti.

72.

Dodati je treba, da sklep o avtorizaciji sicer prav tako temelji na tej napaki, vendar razveljavitev odločbe o reviziji nanj ne bi neposredno vplivala. Sicer bi morala Komisija pri odločanju o zahtevi za revizijo upoštevati, da avtorizacija temelji na nepopolni presoji. Vendar ni mogoče izključiti, da bo Komisija namesto tega na podlagi ocene o preverjanju, ki jo je predložil vlagatelj, ki je še ostal, ( 26 ) dodelila novo avtorizacijo na podlagi člena 60(2) Uredbe REACH, tako da je vprašanje zahteve za revizijo organizacije ClientEarth rešeno. Odbora agencije ECHA za oceno tveganja in za socialno‑ekonomsko analizo sta namreč že ugotovila, da nove informacije dokazujejo, da so tveganja, povezana s strupenostjo za razmnoževanje, pod ustreznim nadzorom. ( 27 )

73.

Preostali pritožbeni razlogi se nanašajo na dopustnost trditev v tožbi zaradi zahteve za revizijo, zahteve, ki jih mora izpolnjevati vloga za avtorizacijo, dokazni standard, ki ga mora izpolnjevati takšna tožba, preverjanje alternativ, poročilo o kemijski varnosti in previdnostno načelo.

74.

Prvi pritožbeni razlog se nanaša na ugotovitve Splošnega sodišča o obsegu tožbe zoper zavrnitev zahteve za revizijo na podlagi uredbe o Aarhuški konvenciji. ClientEarth temu ugovarja, da, prvič, je lahko predmet tožbe samo sporna odločba o reviziji, ne pa vloga za avtorizacijo (točka (a)), in da, drugič, je Splošno sodišče kot njene navedbe upoštevalo le tožbene razloge in trditve, ki jih je navedla v svoji zahtevi za revizijo (točka (b)).

75.

ClientEarth s prvim delom prvega pritožbenega razloga ugovarja temu, kako je Splošno sodišče določilo obseg predmeta tožbe na podlagi člena 12 uredbe o Aarhuški konvenciji. Pojasniti je treba, ali lahko ClientEarth s tožbo očita tudi pomanjkljivosti v vlogi za avtorizacijo, na kateri temelji sklep Komisije o avtorizaciji, ki ga je treba revidirati.

76.

Splošno sodišče je v zvezi s tem v točki 53 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da se lahko tožba vlagatelja zahteve za revizijo nanaša samo na zakonitost sporne odločbe o reviziji. V zvezi s pomanjkljivostmi v vlogi za avtorizacijo v točki 54 zastopa stališče, da lahko ClientEarth kritizira samo pomanjkljivosti, ki jih je Komisija v odločbi o reviziji potrdila.

77.

To pomeni, da je odločilno, ali in, če je tako, v kolikšnem obsegu se lahko NVO v revizijskem postopku sklicuje na pomanjkljivosti v vlogi za avtorizacijo.

78.

V skladu s členom 10(1) uredbe o Aarhuški konvenciji lahko nekatere NVO pri instituciji Unije, ki je v skladu z okoljskim pravom sprejela upravni akt, vložijo obrazloženo zahtevo za notranjo revizijo. Zahteva za revizijo na podlagi te določbe se nanaša na ponovno oceno tega pravnega akta, ( 28 ) v obravnavanem primeru torej na sklep o avtorizaciji.

79.

Sodišče je presodilo, da je zahteva za notranjo revizijo upravnega akta torej namenjena ugotovitvi nezakonitosti ali (zlasti) neutemeljenosti zadevnega akta. ( 29 ) NVO lahko nato v skladu s členom 12 uredbe o Aarhuški konvenciji v povezavi s členom 10 te uredbe pri sodišču Unije zoper odločbo, s katero je bila zahteva za notranjo revizijo zavrnjena kot neutemeljena, vložijo tožbo zaradi nepristojnosti, bistvene kršitve postopka, kršitve Pogodb ali katerega koli pravnega pravila v zvezi z njihovo uporabo ali zaradi zlorabe pooblastil. ( 30 )

80.

Vendar se bistvene kršitve postopka v tem okviru nanašajo na postopkovna pravila, ki veljajo v revizijskem postopku. S tem še ni rečeno, v kolikšni meri je mogoče z zahtevo za revizijo očitati formalne in postopkovne napake postopka avtorizacije.

81.

V skladu s členom 9(3) Aarhuške konvencije se zahteva samo možnost izpodbijanja zaradi kršitve določb, ki se nanašajo na okolje. Ta formulacija je ožja od člena 9(2), ki omogoča izpodbijanje stvarne in postopkovne zakonitosti.

82.

Ker se s členi od 10 do 12 uredbe o Aarhuški konvenciji zgolj prenaša člen 9(3) Konvencije, naj bi te določbe torej omogočile le izpodbijanje kršitev določb, ki se nanašajo na okolje, ne pa celovitega izpodbijanja materialnopravne in postopkovne zakonitosti pravnega akta.

83.

V obsegu, v katerem je treba v vlogi za avtorizacijo navesti uporabo (člen 62(4)(c) Uredbe REACH), ter v obsegu, v katerem mora vloga za avtorizacijo vsebovati poročilo o kemijski varnosti (člen 62(4)(d)) in analizo alternativ (člen 62(4)(e)), pa gre za določbe, ki se nanašajo na okolje. S temi podatki naj bi se namreč zlasti pokazala okoljska tveganja, ki izhajajo iz uporabe, za katero se vlaga vloga za avtorizacijo, in okoljska tveganja njenih alternativ.

84.

Te informacije so poleg tega pomembne tudi za udeležbo tretjih strani v postopku avtorizacije. V skladu s členom 64(2) Uredbe REACH da namreč ECHA na razpolago splošne informacije o uporabah, za katere je prejela vloge. Poleg tega navede roke, do katerih zainteresirane tretje strani lahko predložijo informacije o alternativnih snoveh ali tehnologijah. Prav tako se v skladu s členom 60(4)(c), členom 64(3), četrti stavek, in (4)(b) ter uvodno izjavo 81 upoštevajo informacije, ki jih predložijo tretje strani. ClientEarth trdi, da je v tej obliki sodelovala v postopkih avtorizacije.

85.

Kot Splošno sodišče sicer samo priznava v točki 103 in naslednjih izpodbijane sodbe, je avtorizacija na podlagi člena 60(7) Uredbe REACH dopustna samo, če je vloga v skladu z zahtevami člena 62. To vključuje zlasti poročilo o kemijski varnosti in analizo alternativ.

86.

Če se avtorizacija ni mogla dodeliti, ker vloga ni bila v skladu z zahtevami člena 62(4)(d) in (e) Uredbe REACH, morajo imeti NVO možnost izpodbijati take pomanjkljivosti v okviru revizije in poznejše tožbe. Ali Komisija zadevno pomanjkljivost izrecno potrdi, pa ne more vplivati na dopustnost takšnih trditev v revizijskem postopku.

87.

Zato ClientEarth v izhodišču upravičeno ugovarja točkam od 234 do 236 izpodbijane sodbe. Splošno sodišče v teh točkah kot nedopustno zavrača trditev, da analiza alternativ, predlaganih v vlogi za avtorizacijo, ni bila zadostna, ker ta zahteva ni natančno določila funkcije DEHP. Komisija naj bi namreč ne glede na to, kaj naj bi ali česa naj ne bi vlagatelji vloge za avtorizacijo navedli v tej vlogi, posebej opredelila funkcijo DEHP v smislu obravnavane avtorizacije. Ta ugotovitev nedopustnosti glede na pravkar obravnavane preudarke temelji na napačni uporabi prava.

88.

Vendar Splošno sodišče v podredni obrazložitvi v točkah od 63 do 70 izpodbijane sodbe, ki jim ClientEarth ni ugovarjala, prepričljivo trdi, da za navedbo uporabe ni bistveno, da se zadevni snovi pripiše posebna funkcija.

89.

To pomeni, da trditve organizacije ClientEarth glede tega, da v vlogi za avtorizacijo ni bila navedena funkcija DEHP, vsekakor niso bile utemeljene in da to, da je Splošno sodišče pri presoji dopustnosti teh trditev napačno uporabilo pravo, nazadnje ne vzbuja dvomov v sodbo.

90.

ClientEarth z drugim delom prvega pritožbenega razloga ugovarja temu, da so v skladu s točko 55 izpodbijane sodbe v okviru tožbe zoper odločbo o reviziji dopustni samo tožbeni razlogi in trditve, ki jih je tožeča stranka navedla že v zahtevi za revizijo.

91.

Na podlagi površne analize je razvidno, da je Sodišče o tem vprašanju nedavno povsem podobno odločilo v sodbi TestBioTech. Tožba zoper zavrnitev zahteve za revizijo v skladu s to odločitvijo ne more temeljiti na novih razlogih ali dokazih, ki niso navedeni v zahtevi za revizijo, saj bi bil v nasprotnem primeru obveznosti obrazložitve take zahteve iz člena 10(1) uredbe o Aarhuški konvenciji odvzet njen polni učinek in spremenjen predmet postopka, ki je bil sprožen s to zahtevo. ( 31 )

92.

Ta ugotovitev Sodišča je v skladu z njegovo siceršnjo sodno prakso o predmetu postopka. Predmet spora v postopku zaradi neizpolnitve obveznosti omejita pisni opomin in obrazloženo mnenje, ( 32 ) tako kot je predmet postopka v sporih v zvezi z znamkami določen z zahtevami, vloženimi pri EUIPO, in tam predloženimi dokazi. ( 33 ) Prav tako pritožba ne more spreminjati predmeta tožbe pred Splošnim sodiščem. ( 34 ) In kot sem že navedla, je treba zakonitost odločbe Komisije presojati glede na informacije, ki jih je imela ob sprejetju odločbe, ( 35 ) torej zlasti na podlagi vsebine zahteve, o kateri odloča.

93.

Sodišče je tako razložilo tudi že člen 9(3) Aarhuške konvencije, ki je bil prenesen z uredbo o Aarhuški konvenciji. Ta določba v skladu z razlago Sodišča ne nasprotuje pravilu o prekluziji, ki nalaga uveljavljanje ugovorov, ki se nanašajo na spoštovanje upoštevnih pravil okoljskega prava, že od faze upravnega postopka. Tako pravilo lahko omogoči hitrejše ugotavljanje spornih točk in po potrebi njihovo reševanje med upravnim postopkom, tako da pravno sredstvo pri sodišču ni več potrebno. S tem lahko tako pravilo o prekluziji pripomore k cilju iz člena 9(3) Konvencije, ki je določitev učinkovitih pravosodnih mehanizmov, in ustreza tudi členu 9(4), ki zahteva, da postopki zlasti iz njenega člena 9(3) nudijo „ustrezna in učinkovita“ pravna sredstva in da so ti postopki „pravični“. ( 36 )

94.

ClientEarth se izrecno strinja z ugotovitvijo iz sodbe TestBioTech, navedeno v odgovoru na pritožbo. Vendar se upravičeno sklicuje na obravnavano sodno prakso o zamejitvi predmeta postopka, v skladu s katero, prvič, so nove trditve v zvezi z razlogi za zahtevo, ki so bili že navedeni, dopustne, ( 37 ) in drugič, je dovoljeno odzvati se na obrazložitev zavrnilne odločbe. ( 38 )

95.

Obe skupini primerov, ki obravnavata vprašanje novih trditev, sta v skladu s ciljem, določenim v uvodni izjavi 19 uredbe o Aarhuški konvenciji in členu 9(4) Aarhuške konvencije, ki je zagotoviti ustrezna in učinkovita pravna sredstva. Ta cilj sicer izhaja tudi iz člena 47 Listine o temeljnih pravicah.

96.

Ugotovitev Splošnega sodišča iz točke 55 izpodbijane sodbe pa je preveč omejevalna, ker Splošno sodišče v tej točki pavšalno za nedopustne – upravičeno – ne razglasi le novih tožbenih razlogov, ampak – na podlagi napačne uporabe prava – tudi nove trditve.

97.

Da bi bilo lahko izpodbijanje sodbe uspešno, pa bi morala tudi uporaba te ugotovitve za trditve organizacije ClientEarth temeljiti na napačni uporabi prava.

98.

ClientEarth v zvezi s tem poudarja zavrnitev trditev o pojmu „uporaba“, o uporabi odpadkov in o količinski opredelitvi socialno‑ekonomskih koristi.

99.

Splošno sodišče v točkah 61 in 62 izpodbijane sodbe kot nedopustno zavrača trditev organizacije ClientEarth, da pojem „uporaba“ pomeni uvedbo ali „aktivno“ uporabo določene snovi v „industrijskem postopku“. Ta trditev naj v zahtevi za revizijo ne bi bila dovolj jasno navedena, tako da naj je Komisija ne bi mogla razbrati.

100.

Vendar ni sporno, da je bil predmet zahteve za revizijo vprašanje, ali so bile uporabe DEHP, na katere se je nanašala vloga, v vlogi za avtorizacijo dovolj jasno opredeljene. Splošno sodišče se v točki 61 izpodbijane sodbe sklicuje celo na trditve organizacije ClientEarth v zahtevi za revizijo, da je uporaba DEHP pogojena s tem, da se ta snov uporablja „v pripravku“ ali „v izdelku“. V točki 71 izpodbijane sodbe pa Splošno sodišče navaja razloge Komisije za zavrnitev teh trditev v sporni odločbi o reviziji.

101.

To, da ClientEarth v tožbi zahteva „aktivno“ uporabo določene snovi v „industrijskem postopku“, je treba – vsaj v obravnavanem postopku – šteti zgolj za nadaljnji razvoj ugovora iz zahteve za revizijo. Gre namreč še naprej za to, ali se vloga za avtorizacijo in avtorizacija nanašata na uporabe DEHP v smislu Uredbe REACH.

102.

To pomeni, da ugotovitev Splošnega sodišča o nedopustnosti zadevnih trditev organizacije ClientEarth temelji na napačni uporabi prava.

103.

Vendar je ta napačna uporaba prava upoštevna le, če tudi podredna zavrnitev teh trditev kot neutemeljenih iz točk od 63 do 92 izpodbijane sodbe temelji na napačni uporabi prava. Pri obravnavi tretjega pritožbenega razloga pa se bo pokazalo, da ni tako (v zvezi s tem glej podrazdelek 4 spodaj, zlasti točki 143 in 144).

104.

ClientEarth ugovarja tudi temu, da Splošno sodišče v točkah 74 in 75, 85 ter 87 izpodbijane sodbe kot nedopustne zavrača različne trditve, ki temeljijo na tem, da je Komisija odobrila uporabo materiala, pridobljenega iz odpadkov. Komisija naj bi odobrila postopek recikliranja, ki je v nasprotju z zakonodajo o odpadkih in napačno opredeljuje „prenehanje biti odpadek“.

105.

Na vprašanje, ali te trditve dejansko niso predmet postopka, v obravnavani zadevi ni treba odgovoriti. Vsebinsko namreč niso utemeljene, ker Uredba REACH na podlagi člena 2(2) ne velja za odpadke. Zato sklep o avtorizaciji ne more urejati teh vprašanj v zvezi z zakonodajo o odpadkih in jih v skladu s točko 8 svoje obrazložitve tudi izrecno ne ureja. V sklepu se namreč izhaja iz tega, da predelani odpadki iz PVC, preden je njihova uporaba odobrena, že izgubijo status odpadka.

106.

Ker ni ureditve prava Unije o prenehanju statusa odpadkov iz PVC, ki vsebujejo DEHP, pa so za odločanje o tem pristojne države članice, ( 39 ) ki morajo pri tem spoštovati stroge zahteve za preprečevanje škodljivega vpliva na okolje in zdravje ljudi. ( 40 ) Morebitno kršitev zakonodaje o odpadkih bi morala torej presojati država članica, ki ugotavlja prenehanje statusa odpadka.

107.

Ta del prvega pritožbenega razloga je tako nazadnje brezpredmeten.

108.

ClientEarth nazadnje ugovarja točki 197 izpodbijane sodbe, v kateri Splošno sodišče kot nedopustne zavrača trditve, da neobstoj količinske opredelitve tveganja za zdravje delavcev vzbuja dvome v tehtanje med tveganji in socialno‑ekonomskimi koristmi.

109.

V zahtevi za revizijo se je sicer kritiziralo tehtanje med tveganji in socialno‑ekonomskimi koristmi, vendar neobstoj količinske opredelitve tveganja za zdravje delavcev dejansko ni bil omenjen. Ugotoviti tudi ni mogoče, kateri očitek iz zahteve naj bi se dalje razvil s to trditvijo. Očitki glede upoštevanja nekaterih tveganj se niso nanašali na njihovo količinsko opredelitev, ampak na to, da ta tveganja sploh niso bila vključena v to tehtanje (v zvezi s tem glej razdelek B zgoraj, točka 51 in naslednje).

110.

Splošno sodišče je torej ta ugovor upravičeno štelo za nedopusten, ta del prvega pritožbenega razloga pa zato ni utemeljen.

111.

Ker lahko zahteva za revizijo avtorizacije temelji tudi na tem, da je bila avtorizacija dodeljena na podlagi nezadostnih podatkov v vlogi za avtorizacijo, ( 41 ) so pomembne zahteve, ki veljajo za vsebino te vloge. Na te zahteve se nanaša četrti pritožbeni razlog.

112.

Kot sem že navedla, se avtorizacija na podlagi člena 60(7) Uredbe REACH dodeli samo, če je vloga v skladu z zahtevami člena 62. ( 42 ) V členu 62(4) so navedene informacije, ki jih mora vsebovati vloga. Med njimi so zlasti poročilo o kemijski varnosti (točka (d)) in analiza alternativ (točka (e)). Poročilo o kemijski varnosti mora biti v skladu z zahtevami iz priloge I in morajo biti v njem obravnavana zlasti tveganja za zdravje ljudi in/ali okolje, ki izhajajo iz uporabe snovi zaradi intrinzičnih lastnosti, navedenih v prilogi XIV. Analiza alternativ mora upoštevati z njimi povezana tveganja ter tehnično in ekonomsko izvedljivost nadomestitve, skupaj z informacijami o ustreznih raziskovalnih in razvojnih dejavnostih vlagatelja, če je to ustrezno.

113.

Stranke in Splošno sodišče menijo, da je treba preverjanje teh zahtev, ki veljajo za vlogo za avtorizacijo, obravnavati ločeno od presoje izpolnjevanja pogojev za avtorizacijo na podlagi člena 60(2) in (4) Uredbe REACH. Vendar ClientEarth ugovarja, da Splošno sodišče v točki 109 izpodbijane sodbe Komisiji v zvezi s poročilom o kemijski varnosti ne nalaga, naj vsebinsko preuči informacije, ki jih je treba na podlagi člena 60(7) v povezavi s členom 62 in prilogo I predložiti skupaj z vlogo.

114.

Splošno sodišče se sklicuje na to, da zadevne določbe ne določajo takšne obveznosti Komisije.

115.

Vendar ta ugotovitev ni pravilna.

116.

Sicer ni ureditve, ki bi Komisiji nalagala vsebinsko preučitev predloženih informacij. Vendar člen 64(3), prvi stavek, Uredbe REACH izrecno določa, da odbora agencije ECHA za oceno tveganja in za socialno‑ekonomsko analizo najprej preverita, ali vloga vključuje vse informacije iz člena 62, ki jih potrebujeta za izvedbo svoje naloge. Drugi stavek določa, da po potrebi vlagatelja pozoveta k predložitvi dodatnih informacij.

117.

To nalogo lahko odbora izpolnita le, če vsebinsko preučita informacije, predložene z vlogo. Pri tem morata že predvideti, kakšen bo izid presoje izpolnjevanja pogojev za avtorizacijo na podlagi člena 60(2) ali (4). Kljub temu gre vendarle za dva koraka, saj odbora pri pripravi svojega mnenja o avtorizaciji upoštevata tudi svoje strokovno znanje in informacije, ki jih ni predložil vlagatelj, ampak tretje strani, zlasti na podlagi člena 64(3), tretji in četrti stavek.

118.

Odbora sta na podlagi člena 85(7) in člena 88 ter uvodne izjave 95 Uredbe REACH pri svoji presoji neodvisna. Vendar Komisija upošteva njuni mnenji ob odobritvi uporabe na podlagi člena 60(2) ali (4) Uredbe REACH. Če odbora ugotovita, da predložene informacije niso zadostne, lahko Komisija uporabo snovi, za katero je bila predložena vloga za avtorizacijo, odobri le, če hkrati pojasni, zakaj ocena odborov ni pravilna. To pomeni, da Komisija potrdi ugotovitve odborov glede popolnosti predloženih informacij ali sama vsebinsko preuči te informacije.

119.

Splošno sodišče pri ugotovitvi iz točke 109 izpodbijane sodbe, da Komisiji ni treba vsebinsko preučiti poročila o kemijski varnosti, ki ga je treba na podlagi člena 60(7) v povezavi s členom 62 in prilogo I predložiti skupaj z vlogo, torej ne upošteva postopka, določenega v členih 60, 62 in 64 Uredbe REACH, zato ta ugotovitev temelji na napačni uporabi prava.

120.

Vendar ta napačna uporaba prava v izpodbijani sodbi vzbuja dvome v to sodbo le, če gre za pomanjkljivost sporne odločbe o reviziji. Pomembna pomanjkljivost vloge se mora namreč pokazati najpozneje v sklepu o avtorizaciji. Vendar se bo na podlagi preizkusa petega pritožbenega razloga pokazalo, da to za poročilo o kemijski varnosti v obravnavanem primeru ne velja (v zvezi s tem glej podrazdelek 5 spodaj, zlasti točka 154).

121.

ClientEarth z drugim pritožbenim razlogom ugovarja dokaznemu standardu, ki ga je Splošno sodišče uporabilo za revizijski postopek.

122.

Sodišče je že presodilo, da mora stranka, ki zahteva notranjo revizijo upravnega akta, sprejetega v skladu z okoljskim pravom, navesti vse dejanske elemente ali tehtne pravne trditve, na podlagi katerih bi bil mogoč verjeten, in sicer resen dvom glede presoje institucije ali organa Unije v zadevnem aktu. ( 43 ) Na to merilo se sklicuje ClientEarth v zvezi s tem pritožbenim razlogom.

123.

Čeprav se v točki 57 izpodbijane sodbe na ta dokazni standard sklicuje tudi Splošno sodišče, pa ClientEarth ugovarja temu, kako ga je Odbor za socialno‑ekonomsko analizo uporabil za očitke glede poročila o kemijski varnosti, ki je bilo predloženo skupaj z vlogo za avtorizacijo, in glede analize alternativ.

124.

ClientEarth s prvim delom drugega pritožbenega razloga ugovarja temu, da so bili zavrnjeni očitki zoper poročilo o kemijski varnosti, ki je bilo predloženo skupaj z vlogo za avtorizacijo. Dokazni standard, ki je bil pri tem uporabljen za njene trditve, naj ne bi bil sorazmeren.

125.

Splošno sodišče v točki 112 izpodbijane sodbe ugotavlja, da ClientEarth ni predložila dokazov, ki bi omogočili sklep, da poročilo o kemijski varnosti, predloženo skupaj z vlogo za avtorizacijo, ni bilo v skladu z zahtevami iz člena 60(7), člena 62(4)(d) in Priloge I k Uredbi REACH.

126.

Vendar Splošno sodišče te ugotovitve ni oprlo na presojo dokazov ali določen dokazni standard, ampak na to, da naj tega, ali je vloga za avtorizacijo popolna, ne bi bilo treba preverjati vsebinsko, ampak le formalno, kot je razvidno zlasti iz točke 113 izpodbijane sodbe. Zato ta ugovor, ki se nanaša na dokazni standard, temelji na napačnem razumevanju izpodbijane sodbe.

127.

Enako velja za ugovore zoper točke od 148 do 150 izpodbijane sodbe, v katerih je Splošno sodišče ugotovilo, da bi morala ClientEarth posebej izpodbijati oceno Odbora za socialno‑ekonomsko analizo, če bi se hotela sklicevati na pomanjkljivosti v poročilu o kemijski varnosti. Tudi glede tega se Splošno sodišče vsaj implicitno spet opira na svojo ugotovitev, da so zahteve glede kakovosti vloge za avtorizacijo le formalne. Posebno izpodbijanje se zahteva za ocene Komisije oziroma odbora, na katerih temelji sklep o avtorizaciji, ki jih je v skladu s tem mogoče izpodbijati zgolj vsebinsko.

128.

Ti očitki zoper zahtevani dokazni standard niso utemeljeni, ker temeljijo na napačnem razumevanju izpodbijane sodbe.

129.

Na podlagi preudarkov v zvezi s četrtim pritožbenim razlogom se je sicer pokazalo, da obrazložitev Splošnega sodišča glede preverjanja vsebine vloge temelji na napačni uporabi prava (v zvezi s tem glej podrazdelek 2 zgoraj, zlasti točko 115 in naslednje). Pri preizkusu petega pritožbenega razloga pa se bo pokazalo, da ni razloga, da bi bilo treba ugovarjati oceni poročila o kemijski varnosti, ki sta jo opravila odbora in Komisija v okviru sklepa o avtorizaciji (v zvezi s tem glej podrazdelek 5 spodaj, zlasti točko 154), tako da zaradi te napačne uporabe prava ni treba razveljaviti izpodbijane sodbe.

130.

Drugi del drugega pritožbenega razloga se nanaša na analizo alternativ, ki jo je opravil Odbor za socialno‑ekonomsko analizo. ClientEarth v zvezi s tem ugovarja, da je Splošno sodišče v točki 248 izpodbijane sodbe zahtevalo, da bi morala predložiti dokaze, na podlagi katerih ugotovitve o dejstvih v zvezi s tem, da alternativnih rešitev ni bilo, ne bi bile verjetne. Splošno sodišče naj bi torej popolno analizo alternativ zahtevalo v zahtevi za revizijo namesto v vlogi za avtorizacijo. To naj bi pomenilo, da bi bilo treba v zahtevi za revizijo dokazati, da odločba, ki je predmet revizije, ni zakonita.

131.

Vendar ClientEarth s temi trditvami ne upošteva meril za nadzor, ki jih sodišča Unije uporabljajo pri vsebinskih ugovorih, kadar organi Unije presojajo zelo zapletena znanstvena in tehnična vprašanja pri določanju narave in obsega ukrepov, ki jih sprejmejo. Pri tem imajo namreč ti organi široko diskrecijsko pravico, na podlagi katere mora biti nadzor sodišča Unije omejen na proučitev, ali se pri izvajanju take pravice ni zgodila očitna napaka ali zloraba pooblastila oziroma tudi na to, ali ti organi niso očitno prekoračili mej svoje diskrecijske pravice. V takem okviru sodišče Unije ne sme s svojo presojo znanstvenih in tehničnih dejstev nadomestiti presoje organov Unije, ki jim je Pogodba o delovanju Evropske unije edinim podelila to nalogo. ( 44 )

132.

Z vsebinskimi ugovori zoper tako presojo organov Unije je treba torej pokazati očitno napako, zlorabo pooblastila ali očitno prekoračitev mej diskrecijske pravice.

133.

To, da se s trditvami v sodbi, ( 45 ) ki jo je navedlo Splošno sodišče, posebej očitno niso izpolnila potrebna merila, ki veljajo za dokaz očitne napake pri presoji, v nasprotju s stališčem organizacije ClientEarth ne pomeni, da v drugih primerih veljajo manj stroge zahteve.

134.

Vendar v skladu s temi merili ni treba nujno dokončno ovreči vsebine presoje organov Unije. Sodišče Unije mora namreč tudi pri zapletenih odločitvah preveriti, ali so bila spoštovana pravila postopka, ali so dejstva, ki jih je ugotovila Komisija, pravilna in ali je pri presoji teh dejstev podana zloraba pooblastil. ( 46 ) Zlasti mora sodišče Unije, da bi preverilo, ali je pristojna institucija storila očitno napako pri presoji, preveriti, ali je ta institucija skrbno in nepristransko proučila vse upoštevne okoliščine obravnavanega primera, na katere se opirajo dosežene ugotovitve. ( 47 )

135.

Sicer široka diskrecijska pravica delno velja tudi za ugotovitev osnovnih podatkov, ( 48 ) vendar zadostuje, da se dokaže, da pri presoji niso bile upoštevane očitno upoštevne okoliščine. Tako se lahko v zahtevi za revizijo navedejo razlogi za resne dvome v zvezi z opravljeno presojo. Kljub široki diskrecijski pravici, ki jo imajo organi Unije, morajo ti namreč vsaj pojasniti, da so upoštevali te dvome in zakaj so kljub temu presodili drugače.

136.

Prav iz tega razloga pa ClientEarth s tem, da opozarja na dvome, ki sta jih pri presoji obravnavala odbora, ne more dokazati očitne napake pri presoji. Nasprotno: ravno to obravnavanje kaže na to, da so organi Unije pri izvajanju svoje diskrecijske pravice upoštevali te okoliščine.

137.

V zvezi s tem, da ClientEarth s tem očitkom implicitno ugovarja temu, da je Komisija navedbe v zvezi s preverjanjem alternativ v vlogi za avtorizacijo sprejela kot zadostne, ne da bi Splošno sodišče temu ugovarjalo, prav tako velja sklep glede četrtega pritožbenega razloga: načeloma je treba preveriti vsebinsko popolnost vloge za avtorizacijo (v zvezi s tem glej podrazdelek 2 zgoraj, zlasti točko 115 in naslednje). Vendar bo preizkus tretjega pritožbenega razloga pokazal, da ni razloga, da bi bilo treba ugovarjati preverjanju alternativ v sklepu o avtorizaciji (v zvezi s tem glej podrazdelek 4). Zato to, da je Splošno sodišče, ko je presojalo preverjanje vloge za avtorizacijo, glede preverjanja alternativ morda napačno uporabilo pravo, ni upoštevno za rešitev spora.

138.

ClientEarth s tretjim pritožbenim razlogom ugovarja presoji njenih očitkov glede preverjanja alternativ v sklepu o avtorizaciji.

139.

V skladu s členom 60(4), prvi stavek, Uredbe REACH se lahko avtorizacija dodeli samo, če socialno‑ekonomske koristi prevladajo nad tveganjem za zdravje ljudi ali okolje ter če niso na voljo ustrezne alternativne snovi ali tehnologije. Odločitev se v skladu z drugim stavkom med drugim sprejme na podlagi analize alternative, ki jo v skladu s členom 62(4)(e) predloži vlagatelj, ter morebitnih informacij, ki so jih v skladu s členom 64(2) o alternativnih snoveh ali tehnologijah predložile zainteresirane tretje strani.

140.

Te določbe ni mogoče razlagati tako, da se avtorizacija ne dodeli, če obstaja kakršnakoli alternativna snov ali tehnologija, saj je treba snovi, ki so predmet avtorizacije, v skladu s členom 55, prvi stavek, Uredbe REACH nadomestiti le z ustreznimi alternativnimi snovmi ali tehnologijami, če so te ekonomsko in tehnično izvedljive. Presoja tega vprašanja je v skladu z drugim stavkom namen preverjanja alternativ v postopku avtorizacije.

141.

Splošno sodišče je vseskozi, na primer v točkah 71, 91, 238, 242 in 243 izpodbijane sodbe, potrjevalo, da je bila avtorizacija dodeljena za DEHP kot plastifikator, ki ga vsebuje reciklirani PVC, ki je bil dan na trg po tem, ko je PVC prenehal biti odpadek. V točki 91 pa je ugotovilo, da drugih zmesi, ki sploh ne vsebujejo te snovi, ali drugih postopkov, pri katerih se lahko funkcija te snovi zagotovi na drugačen način, ni napačno obravnavati kot možne alternative.

142.

ClientEarth temu ugovarja s tem, da je treba pri preverjanju alternativ upoštevati funkcijo povečevanja upogljivosti in elastičnosti PVC, ki jo ima DEHP. Namen postopka avtorizacije naj bi bil namreč zmanjšati in dolgoročno nadomestiti uporabo zadevne snovi, v obravnavanem primeru torej DEHP. Tudi če bi obstajali varni alternativni plastifikatorji, bi bilo po logiki Splošnega sodišča mogoče dodeljevati avtorizacijo za predelavo DEHP, dokler bi nastajali odpadki iz PVC, ki vsebujejo DEHP. Dejansko pa bi bilo treba preučiti alternativne plastifikatorje ali alternative takemu PVC, ki vsebuje DEHP.

143.

Vendar ti preudarki niso prepričljivi. Pri presoji alternativnih snovi in tehnologij je treba upoštevati konkretno uporabo, za katero se zahteva avtorizacija. Pri tem je pojem „uporaba“ v skladu s členom 3, točka 24, Uredbe REACH široko opredeljen kot „predelava, formulacija, poraba, hramba, posedovanje, obdelava, polnjenje v posode, prenos iz ene posode v drugo, mešanje, izdelava izdelka ali katera koli druga uporaba“.

144.

V skladu z obravnavano avtorizacijo naj se DEHP ne bi uporabljal abstraktno pri izdelavi PVC, ampak naj bi ga podjetja za recikliranje odpadkov uporabljala kot sestavni del recikliranega PVC. Ali obstajajo drugi ustrezni plastifikatorji za PVC, je za ta podjetja manj pomembno. Odločilno je namreč, ali jih je mogoče preusmeriti k uporabi drugih vrst recikliranega materiala, pa naj bo to reciklirani PVC, ki ne vsebuje DEHP, ali reciklirani drugi plastični materiali.

145.

Zato ta pritožbeni razlog ni utemeljen.

146.

Vendar je treba dodati, da nadomestljivost DEHP v obravnavanem primeru za preverjanje alternativ sicer ni pomembna, lahko pa dobi učinek v okviru celovite socialno‑ekonomske analize. Če je mogoče DEHP ugodno nadomestiti z manj tveganimi snovmi, imajo prednosti uporabe recikliranega PVC, ki vsebuje DEHP, manjši učinek, kot če to ni mogoče. Hkrati je reciklirani PVC, ki vsebuje DEHP, verjetno manj razpoložljiv, ker bo trženje novega PVC, ki vsebuje DEHP, postalo manj privlačno ( 49 ) ali z omejitvami na podlagi člena 67 Uredbe REACH ( 50 ) celo ne bo več možno. Nazadnje pa se bo verjetno zmanjšalo ali celo v celoti prenehalo tudi povpraševanje po recikliranem PVC, ki vsebuje DEHP. Vendar ti preudarki niso predmet te pritožbe.

147.

Peti pritožbeni razlog se nanaša na vprašanje, ali se je tehtanje, ki ga določa člen 60(4) Uredbe REACH, lahko opravilo na podlagi predloženega poročila o kemijski varnosti.

148.

Člen 60 Uredbe REACH, kot je bilo že navedeno, določa dve podlagi za dodelitev avtorizacije. V skladu z odstavkom 2 se lahko avtorizacija dodeli, če je tveganje za zdravje ljudi ali okolje pod ustreznim nadzorom. Pogoj za to je zlasti, da je ta nadzor dokumentiran v poročilu o kemijski varnosti. Če pa ni zagotovljen ustrezni nadzor tveganja, se lahko avtorizacija v skladu z odstavkom 4 dodeli, če se dokaže, da socialno‑ekonomske koristi prevladajo nad tveganjem za zdravje ljudi ali okolje, ki izhaja iz uporabe snovi, ter če niso na voljo ustrezne alternativne snovi ali tehnologije.

149.

V obravnavanem primeru je Komisija v soglasju z Odborom za oceno tveganja zastopala stališče, da v vlogi za avtorizacijo ni dokazan ustrezni nadzor tveganja za delavce, ki predelujejo reciklirani PVC, ki vsebuje DEHP. ( 51 ) Avtorizacija na podlagi člena 60(2) Uredbe REACH zato ni bila možna.

150.

Komisija pa je dodelila avtorizacijo na podlagi tehtanja, ki ga določa člen 60(4) Uredbe REACH.

151.

Vendar ClientEarth zastopa stališče, da zaradi pomanjkljivosti, ki jih je imelo poročilo o kemijski varnosti, tako tehtanje ni bilo možno.

152.

S tem po eni strani ugovarja ugotovitvi Splošnega sodišča iz točke 132 izpodbijane sodbe, da bi lahko ta očitek vplival le na avtorizacijo na podlagi člena 60(2) Uredbe REACH, ne pa na avtorizacijo na podlagi člena 60(4). Po drugi strani ugovarja ugotovitvam iz točk 135 in 136, da so predložene informacije vsekakor zadostovale za obravnavano tehtanje.

153.

Organizaciji ClientEarth je treba pritrditi glede tega, da so lahko pomanjkljivosti v poročilu o kemijski varnosti ovira za uporabo člena 60(4) Uredbe REACH. Za ugotovitev, da socialno‑ekonomske koristi uporabe prevladajo nad tveganjem, mora biti to tveganje dovolj natančno opredeljeno. To je poudarjeno v členu 60(4)(a), v skladu s katerim je treba upoštevati tveganja, ki ga pomenijo uporabe snovi, vključno z ustreznostjo in učinkovitostjo predlaganih ukrepov za obvladovanje tveganja. Če bi se izkazalo, da uporaba člena 60(2) ni možna že zaradi tega, ker ta tveganja niso dovolj opredeljena, je lahko to ovira tudi za avtorizacijo na podlagi tega, da koristi prevladajo.

154.

Če je namen ugotovitve Splošnega sodišča iz točke 132 izpodbijane sodbe ovreči ta očitek, ta ugotovitev temelji na napačni uporabi prava. Vendar ugotovitve iz točk 135 in 136 kažejo na to, da Splošno sodišče v točki 132 ni hotelo podati tako daljnosežne izjave. Z njimi bi bilo mogoče vsaj podredno obrazložiti, zakaj je treba sodbo v tej točki ohraniti v veljavi. Splošno sodišče namreč v točkah 135 in 136 prepričljivo pojasni, da je bilo na podlagi podatkov, ki jih je predložil vlagatelj, mogoče priti vsaj do zadostnih ugotovitev glede tveganj za delavce, ki so omogočile obravnavano tehtanje.

155.

ClientEarth s tem, da ugovarja, da se ocena tveganja ne nanaša posebej na odobreno uporabo, kaže, da zlasti točko 135 izpodbijane sodbe razume napačno. V skladu s to točko se predložene informacije sicer ne nanašajo posebej na to uporabo, vendar to ne pomeni, da se na podlagi teh informacij ne more sklepati o njenih tveganjih.

156.

Ali je ta dejanska presoja podatkov pravilna, je vprašanje presoje dokazov, ki ne more biti predmet nadzora v pritožbenem postopku.

157.

Iz tega izhaja, da peti pritožbeni razlog ni utemeljen.

158.

Sedmi pritožbeni razlog se nanaša na previdnostno načelo. ClientEarth sicer kritizira trditve iz točk 284 in 295 izpodbijane sodbe, vendar njena utemeljitev, da bi moralo biti previdnostno načelo upoštevano, ne nasprotuje tem trditvam ali celotni sodbi.

159.

S tem, da ClientEarth zastopa zlasti stališče, da je Splošno sodišče ugotovilo, da Komisiji ob uporabi člena 60(4) Uredbe REACH ni treba uporabiti previdnostnega načela, napačno razume sodbo. Splošno sodišče namreč v točkah od 290 do 294 izpodbijane sodbe pojasnjuje, da ta določba izraža skladnost med previdnostnim načelom in načelom sorazmernosti.

160.

Zato ta pritožbeni razlog ni utemeljen.

161.

Če povzamem, je treba ugotoviti, da je treba izpodbijano sodbo in sporno odločbo o reviziji razveljaviti, ker se z njima dopušča, da pri socialno‑ekonomski presoji v sklepu o avtorizaciji ni bilo upoštevano, da je DEHP snov, ki je po svojih lastnostih endokrini motilec. Ugotovitve Splošnega sodišča o dopustnosti očitkov glede vloge za avtorizacijo ter o preverjanju vsebine te vloge, pa tudi o nedopustnosti novih trditev, prav tako temeljijo na napačni uporabi prava, vendar nazadnje niso razlog za razveljavitev izpodbijane sodbe.

162.

Člen 184(2) Poslovnika Sodišča določa, da če je pritožba utemeljena in Sodišče samo dokončno odloči v sporu, o stroških odloči Sodišče.

163.

V skladu s členom 138(1) Poslovnika, ki se v skladu z njegovim členom 184(1) smiselno uporablja za pritožbeni postopek, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

164.

Poleg tega se lahko v skladu s členom 184(4) Poslovnika intervenientu na prvi stopnji, ki ni vložil pritožbe, naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka le, če je sodeloval pri pisnem ali ustnem delu postopka pred Sodiščem. V tem primeru lahko Sodišče odloči, da nosi svoje stroške. To velja za stroške agencije ECHA v pritožbenem postopku.

165.

Glede stroškov agencije ECHA v postopku pred Splošnim sodiščem še naprej velja obrazložitev iz točke 310 izpodbijane sodbe.

166.

Zato mora Komisija nositi stroške organizacije ClientEarth in svoje stroške. ECHA pa nosi svoje stroške na obeh stopnjah.

167.

Sodišču zato predlagam, naj odloči tako: