4.6.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 190/38

—

najprej, ugotovi, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker je napisan v angleškem, in ne v italijanskem jeziku;

—

ugodi tej tožbi in torej razglasi ničnost sklepa Komisije, ker ni obrazložen, sploh pa ne temelji na pravilnih predpostavkah;

—

prizna, da se za italijanski zdravstveni sistem uporablja sistem storitev splošnega gospodarskega pomena, in torej tudi načela iz sodbe Sodišča v zadevi Altmark iz leta 2003 ob upoštevanju členov 106 in 107 PDEU za uporabo državnih pomoči. Posledično naj se preveri, kako je v zvezi s plačevanjem javnih struktur ravnala dežela Lacij, ki bi morala upoštevati načela, določena v zgoraj navedenih predpisih in torej plačilo zdravstvenih struktur v državni lasti omejiti na povračilo stroškov v skladu z merili, ki so določena v sodbi Altmark in ki se nanašajo na tako imenovano povprečno podjetje, in naj se ugotovi, da čezmerno financiranje pomeni prekomerno nadomestilo;

—

prizna, da mora dežela Lacij tožečo stranko plačevati v skladu z načelom povprečnega podjetja in torej tudi ob upoštevanju povišanja stroškov dela, kar velja za vse delavce, ki so bili v navedeni strukturi zaposleni od leta 2005 do leta 2006, in naj določi, da ta parameter velja za prihodnja leta;

—

z vsemi pravnimi posledicami naj poleg tega Komisiji naloži plačilo stroškov, vključno s stroški tožeče stranke.

1.

Prvi tožbeni razlog se nanaša na uporabo angleškega jezika v izpodbijanem sklepu, ki je verodostojen jezik zadeve.

2.

Drugi tožbeni razlog se nanaša na neobstoj obrazložitve. Komisija sploh ni upoštevala nekaterih bistvenih vidikov vprašanja in ni ovrgla nekaterih izjem, na katere se je sklicevala tožeča stranka in ki so bile dokazane s predloženo dokumentacijo. Dolžnost Komisije je, da odgovori na vsa vprašanja, ki jih postavi tožeča stranka, v skladu z načeloma preglednosti in dobre vere.

3.

Tožeča stranka v okviru tretjega tožbenega razloga izpodbija dejstvo, da je za zdravstveni sistem v italijanski ureditvi značilna univerzalnost oskrbe, to pomeni da se 100 % zdravstvenih storitev opravlja v okviru nacionalnega zdravstvenega sistema. Tožeča stranka poleg tega Komisiji očita, da ni dokazala, da italijanska država financira in torej krije 100 % zdravstvene oskrbe svojih državljanov, kar sploh ne drži. Tožeča stranka meni, da univerzalnost ni abstraktno načelo, temveč se mora odražati v konkretni obliki, biti mora preverljiva in zaznavna ter ni mogoče šteti, da obstaja, že zato, ker to trdi italijanska vlada.