1

Hércules Club de Fútbol SAD (v nadaljevanju: Hércules CF) s pritožbo predlaga razveljavitev sklepa predsednika Splošnega sodišča Evropske unije z dne 22. marca 2018, Hércules Club de Fútbol/Komisija (T‑766/16 R, neobjavljen, v nadaljevanju: izpodbijani sklep, EU:T:2018:170), s katerim je navedeno sodišče zavrnilo njegov predlog za odlog izvršitve Sklepa Komisije (EU) 2017/365 z dne 4. julija 2016 o državni pomoči SA.36387 (2013/C) (ex 2013/NN) (ex 2013/CP), ki jo je Španija odobrila klubom Valencia Club de Fútbol [SAD], Hércules Club de Fútbol [SAD] in Elche Club de Fútbol [SAD] (UL 2017, L 55, str. 12, v nadaljevanju: sporni sklep).

2

Pritožnik, klub Hércules CF, je profesionalni nogometni klub, ustanovljen leta 1922, ki je uvrščen v špansko drugo nogometno ligo B.

3

Evropska komisija je bila leta 2012 in 2013 opozorjena na obstoj domnevnih državnih pomoči, ki jih je Generalitat Valenciana odobril v obliki poroštev za bančna posojila trem nogometnim klubom v Avtonomni skupnosti Valencia, med drugim klubu Hércules CF.

4

Komisija je 4. julija 2016 sprejela sporni sklep. V členu 1 tega sklepa je v bistvu ugotovila, da je Kraljevina Španija nezakonito odobrila državne pomoči, nezdružljive z notranjim trgom, med drugim fundaciji Fundación Hércules Club de Fútbol (v nadaljevanju: Fundación Hércules) v znesku 6.143.000 EUR kot državno poroštvo, ki ga je Instituto Valenciano de Finanzas, finančna ustanova Generalitat Valenciana, dodelil za bančno posojilo fundaciji Fundación Hércules za vpis delnic kluba Hércules CF v okviru povečanja kapitala tega kluba. Komisija je v členih od 2 do 4 spornega sklepa Kraljevini Španiji naložila, naj zadevno državno pomoč takoj in učinkovito izterja od kluba Hércules CF, vključno z obrestmi od datuma, ko je bila pomoč dana na voljo temu klubu, in naj ji zagotovi informacije o izvršitvi tega sklepa.

5

Pritožnik je 7. novembra 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil tožbo, s katero je v bistvu predlagal razglasitev ničnosti spornega sklepa.

6

Z ločeno vlogo je pritožnik istega dne v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil predlog za izdajo začasne odredbe, da bi se odložila izvršitev člena 2 spornega sklepa v delu, v katerem je Komisija naložila, naj se od njega izterja zadevna državna pomoč.

7

Predsednik Splošnega sodišča je 9. novembra 2016 pritožniku postavil vprašanja za pisni odgovor, na katera je odgovoril istega dne.

8

Predsednik Splošnega sodišča je s sklepom z dne 11. novembra 2016 na podlagi člena 157(2) Poslovnika Splošnega sodišča začasno odobril odlog izvršitve do izdaje sklepa, s katerim bo končan postopek za izdajo začasne odredbe.

9

Predsednik Splošnega sodišča je 11. decembra 2017 pritožnika pozval, „naj predloži sveže informacije o svojem finančnem položaju, podprte z ustreznimi listinskimi dokazi, vključno z zadnjim revidiranim računovodskim izkazom, in vse druge vrste upoštevnih informacij o spremembah, ki so se zgodile od vložitve predloga za izdajo začasne odredbe“. Pritožnik je to zahtevo izpolnil 21. decembra 2017. Komisija se je 18. januarja 2018 opredelila do odgovorov pritožnika.

10

Predsednik Splošnega sodišča je 22. marca 2018 izdal izpodbijani sklep, s katerim je zavrnil predlog za izdajo začasne odredbe.

11

V ta namen je predsednik Splošnega sodišča takoj preizkusil, ali je pogoj nujnosti izpolnjen. V zvezi s tem je med drugim v točki 33 izpodbijanega sklepa opozoril, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso v primeru predloga za odlog izvršitve akta Unije sprejetje predlaganega začasnega ukrepa utemeljeno le, če je zadevni akt odločilni vzrok za zatrjevano resno in nepopravljivo škodo. V točki 35 navedenega sklepa je dodal, da so, kadar je zatrjevana škoda finančna, predlagani začasni ukrepi upravičeni, če se izkaže, da bi se stranka, ki jih predlaga, brez teh ukrepov znašla v položaju, ki bi lahko ogrozil njeno finančno sposobnost pred posredovanjem odločbe, s katero bi se končal postopek meritornega odločanja, ali če bi bili njeni tržni deleži znatno spremenjeni zlasti z vidika velikosti in prometa njenega podjetja ter eventualno značilnosti skupine, ki ji pripada.

12

Iz točke 41 izpodbijanega sklepa izhaja, da je za dokaz nujnosti predlaganega odloga izvršitve pritožnik navedel, prvič, da bo izterjava zadevnega zneska ogrozila njegovo finančno sposobnost, ker bo pripeljala do njegove likvidacije, ter drugič, da bo imela njegova likvidacija nefinančne posledice, ker ne bo več mogel sodelovati v športnih tekmovanjih, kar bo imelo negativne posledice tako za organizatorje tekmovanj kot za sodelujoče klube, in ker bo njegovo prenehanje povzročilo socialne konflikte in gospodarsko izgubo v regiji.

13

Predsednik Splošnega sodišča je v zvezi s tem v točki 42 izpodbijanega sklepa ugotovil, da je škoda, na katero se sklicuje pritožnik, finančna.

14

Po analizi dokazov, ki jih je predložil pritožnik, je predsednik Splošnega sodišča v točkah od 48 do 53 izpodbijanega sklepa v bistvu ugotovil, da ob upoštevanju nezadostnosti informacij, ki jih je zagotovil pritožnik, ne more presoditi, ali se pri preizkusu nujnosti lahko omeji na preučitev položaja pritožnika, obravnavanega ločeno, ali pa mora upoštevati morebitne vložke tretjih oseb ali delničarjev pritožnika. Predsednik Splošnega sodišča je tako ugotovil, da ker pritožnik ni podal resnične in celovite slike svojega finančnega položaja, ne more ugotoviti obstoja tveganja za njegovo finančno sposobnost.

15

Predsednik Splošnega sodišča je zato zavrnil predlog pritožnika za izdajo začasne odredbe in razveljavil svoj sklep z dne 11. novembra 2016.

16

Pritožnik s pritožbo Sodišču v bistvu predlaga, naj:

17

Pritožnik je z ločeno vlogo v sodnem tajništvu Sodišča 27. junija 2018 vložil predlog za izdajo začasne odredbe.

18

Ker sta bila podpredsednik in predsednica prvega senata Sodišča zadržana, je bil 4. junija 2018 v skladu s členom 13 Poslovnika Sodišča predsednik drugega senata Sodišča imenovan za opravljanje naloge sodnika, pristojnega za izdajo začasne odredbe.

19

Komisija v odgovoru na pritožbo, ki je bil v sodnem tajništvu Sodišča vložen 20. junija 2018, Sodišču predlaga, naj:

20

S sklepom predsednika drugega senata Sodišča z dne 5. julija 2018, Hércules Club de Fútbol/Komisija (C‑334/18 P(R)‑R, neobjavljen, EU:C:2018:548), ki je bil sprejet brez opredelitve drugih strank v postopku, je bila v skladu s členom 160(7) Poslovnika Sodišča izvršitev spornega sklepa odložena do sprejetja sklepa, s katerim bo končan postopek za izdajo začasne odredbe ali bo z njim odločeno o tej pritožbi – odvisno od tega, kaj od navedenega se bo zgodilo prej.

21

Pritožnik je v pritožbi predlagal, naj se odloži izvršitev spornega sklepa inaudita altera parte.

22

V skladu s členom 160(4) Poslovnika Sodišča mora biti tak predlog vložen z ločeno vlogo, taka vloga pa je bila vložena v sodnem tajništvu Sodišča, kot je bilo ugotovljeno v točki 17 tega sklepa.

23

Iz tega sledi, da je navedeni predlog, ker je bil podan v pritožbi, nedopusten (glej v tem smislu sodbi z dne 21. januarja 1965, Merlini/Visoka oblast, 108/63, EU:C:1965:4, str. 12, in z dne 17. junija 1965, Italija/Komisija, 32/64, EU:C:1965:61, str. 484, ter sklep podpredsednika Sodišča z dne 16. junija 2016, ICA Laboratories in drugi/Komisija, C‑170/16 P(R), neobjavljen, EU:C:2016:462, točke od 21 do 24).

24

Komisija izpodbija dopustnost pritožbe, katere namen je po njenem mnenju doseči novo presojo dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo Splošno sodišče.

25

V zvezi s tem je treba spomniti, da pritožnik s prvim pritožbenim razlogom v bistvu trdi, da je predsednik Splošnega sodišča zmotno domneval, prvič, da je treba za presojo finančnega položaja podjetja upoštevati morebitne brezplačne vložke tretjih oseb ali manjšinskih delničarjev ter, drugič, da bi vložki takih oseb v obravnavani zadevi lahko dosegli znesek iz naloga za izterjavo.

26

S takim pritožbenim razlogom se v bistvu poraja dvom o zadostnosti obrazložitve ugotovitve v točki 49 izpodbijanega sklepa, v skladu s katero bi pritožnik lahko imel na voljo vložek tretje osebe, s katerim bi lahko poravnal finančne obveznosti, nastale zaradi naloga za izterjavo.

27

V skladu z ustaljeno sodno prakso je vprašanje, ali je sklep predsednika Splošnega sodišča nezadostno obrazložen, pravno vprašanje, ki se kot tako lahko postavi v okviru pritožbe (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2013, Siemens in drugi/Komisija, C‑239/11 P, C‑489/11 P in C‑498/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:866, točka 67).

28

Pritožnik z drugim pritožbenim razlogom trdi, da je predsednik Splošnega sodišča kršil njegovo pravico do obrambe, ko je ugotovitev, da ni podal resnične in celovite slike svojega finančnega položaja, oprl na domnevno spremembo lastniške strukture pritožnika, ki nikakor ni bila omenjena v okviru postopka pred Splošnim sodiščem.

29

Morebitna kršitev pravice do obrambe pred Splošnim sodiščem pa je pravno vprašanje, ki je v fazi pritožbe dopustno (glej v tem smislu sodbo z dne 14. junija 2016, Marchiani/Parlament, C‑566/14 P, EU:C:2016:437, točka 38).

30

Iz tega izhaja, da je pritožba dopustna.

31

Pritožnik v podporo pritožbi uveljavlja dva pritožbena razloga.

32

Pritožnik s prvim pritožbenim razlogom, usmerjenim proti točki 49 izpodbijanega sklepa, predsedniku Splošnega sodišča očita, da je ugotovitev, v skladu s katero informacije, ki jih je predložil, niso niti celovite niti zanesljive, oprl na dve domnevi. Na eni strani naj bi namreč zmotno domneval, da je treba za presojo finančnega položaja podjetja upoštevati morebitne brezplačne vložke tretjih oseb ali manjšinskih delničarjev in tako sklepati, da osebe, ki bi lahko v podjetje vložile skromna sredstva, to podjetje nadzirajo ali so del iste skupine. Na drugi strani pritožnik trdi, da se je tudi ob predpostavki, da pri oblikovanju take domneve pravo ni bilo napačno uporabljeno, predsednik Splošnega sodišča zmotno omejil na domnevo, da bi vložki takih oseb lahko dosegli znesek iz naloga za izterjavo.

33

Komisija izpodbija trditve pritožnika. Meni, da je Splošno sodišče pri presoji materialnega položaja pritožnika pravilno upoštevalo sredstva, ki jih ima skupno na voljo skupina, katere del je. To naj bi zlasti veljalo za nogometni klub, saj je nadaljevanje njegovih športnih dejavnosti v interesu ne samo njegovih delničarjev, ampak tudi članov in navijačev.

34

Predsednik Splošnega sodišča je v izpodbijanem sklepu, zlasti v njegovi točki 28, spomnil, da na eni strani sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, lahko odobri odlog izvršitve in izda druge začasne odredbe, če je ugotovljeno, da je njihova izdaja na prvi pogled dejansko in pravno upravičena (fumus boni juris) ter da so nujni, torej da jih je treba izdati zaradi preprečitve nastanka resne in nepopravljive škode za interese stranke, ki jih predlaga, in da morajo učinkovati pred odločbo v glavni stvari, ter da so na drugi strani ti pogoji kumulativni, zato je treba predloge za začasne odredbe zavrniti, kadar eden od njih ni izpolnjen. V točki 38 izpodbijanega sklepa je bilo poudarjeno tudi, da mora sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, razpolagati s konkretnimi in natančnimi informacijami, podprtimi s podrobnimi in potrjenimi listinskimi dokazi, ki izkazujejo položaj, v katerem je stranka, ki predlaga začasne ukrepe, in omogočajo presojo posledic, ki bi verjetno nastale ob nesprejetju predlaganih ukrepov, kar načeloma pomeni, da mora navedena stranka, zlasti ko se sklicuje na nastanek finančne škode, prikazati z listinami podprto resnično in celovito sliko svojega finančnega položaja.

35

Predsednik Splošnega sodišča je nato preučil, ali je pogoj nujnosti izpolnjen.

36

V zvezi s tem je v točkah od 44 do 47 izpodbijanega sklepa spomnil, da je za presojo materialnega položaja družbe, zlasti njene finančne sposobnosti, treba upoštevati značilnosti skupine družb, katere del je zaradi svoje lastniške strukture, in zlasti sredstva, ki jih ima skupno na voljo ta skupina, zaradi česar lahko sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, meni, da pogoj nujnosti ni izpolnjen kljub predvidljivi insolventnosti tožeče družbe, obravnavane ločeno. Tako je poudaril, da je treba resnost zatrjevane škode presojati na ravni skupine, ki jo sestavljajo fizične ali pravne osebe, ki jo nadzirajo ali so njeni člani, pri čemer skladnost interesov zadevne družbe in teh oseb utemeljuje, da se interesa te družbe za nadaljevanje njene dejavnosti ne presoja neodvisno od interesa, ki ga imajo te osebe za njen nadaljnji obstoj. Dodal je, da se ta sodna praksa ne uporablja samo za pravne osebe, temveč tudi za fizične osebe, ki nadzirajo zadevno družbo.

37

Kar zadeva uporabo te sodne prakse za materialni položaj pritožnika, je predsednik Splošnega sodišča v točkah 48 in 49 izpodbijanega sklepa ugotovil:

38

Spomniti je treba, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da morajo biti odločitve Splošnega sodišča zadostno obrazložene, da lahko Sodišče opravi sodni nadzor. V zvezi s tem zadostuje, da je sklepanje jasno in razumljivo ter da je tudi tako, da se z njim obrazloži sklep, ki se želi z njim utemeljiti (glej v tem smislu sklep predsednika Sodišča z dne 18. oktobra 2002, Komisija/Technische Glaswerke Ilmenau, C‑232/02 P(R), EU:C:2002:601, točka 56, in sklep podpredsednika Sodišča z dne 19. decembra 2013, Komisija/Nemčija, C‑426/13 P(R), EU:C:2013:848, točka 66).

39

Poleg tega iz prav tako ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da Sodišče Splošnemu sodišču ne naloži, naj zagotovi razlago, ki bi izčrpno in zaporedoma sledila razlogovanju strank v sporu, in da je torej obrazložitev Splošnega sodišča lahko implicitna, če zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, iz katerih Splošno sodišče ni sprejelo njihovih trditev, Sodišču pa omogoča, da ima na voljo dovolj elementov za izvajanje nadzora (sklep podpredsednika Sodišča z dne 14. junija 2016, Chemtura Netherlands/EFSA, C‑134/16 P(R), neobjavljen, EU:C:2016:442, točka 47 in navedena sodna praksa).

40

V obravnavani zadevi in kot trdi pritožnik, iz točke 48 izpodbijanega sklepa izhaja, da je v vlogi z dne 21. decembra 2017 predsedniku Splošnega sodišča na njegov poziv, omenjen v točki 9 tega sklepa, sporočil, da se je njegov predsednik glede na okoliščino, da plače nekaterih igralcev presegajo prihodke pritožnika, zavezal, da primanjkljaj, ki je nastal v zvezi s tem, pokrije z vložki posameznikov.

41

Čeprav je res, kot je predsednik Splošnega sodišča v bistvu ugotovil v točki 49 izpodbijanega sklepa, da ta izjava predsednika pritožnika kaže, da ima lahko pritožnik v omejenem obsegu na voljo vložek posameznikov za kritje denarnega primanjkljaja, na katerega se nanaša navedena izjava, pa samo na njeni podlagi in brez druge obrazložitve v zvezi s tem ni mogoče za namene presoje materialnega položaja pritožnika sklepati, da se mora za take vložke v skladu s sodno prakso, ki jo je predsednik Splošnega sodišča omenil v točkah od 44 do 47 izpodbijanega sklepa in ki je navedena v točki 36 tega sklepa, šteti, da izvirajo iz skupine družb, katere del je pritožnik zaradi svoje lastniške strukture, pri čemer je predsednik Splošnega sodišča glede tega sicer izrecno poudaril, da gre za vložke „tretjih oseb“.

42

Taka izjava prav tako, kot je pravilno ugotovil pritožnik, ne more biti sama po sebi in brez druge obrazložitve v zvezi s tem podlaga za sklepanje, da bi taki vložki posameznikov, omejeni na denarni primanjkljaj zaradi izplačila plač športnemu osebju kluba, ki tekmuje v španski drugi nogometni ligi B, lahko dosegli znesek iz zadevnega naloga za izterjavo.

43

Zato je treba ugotoviti, da izpodbijani sklep v zvezi s tem ni zadostno obrazložen.

44

Iz tega sledi, da je prvi pritožbeni razlog utemeljen.

45

Pritožnik z drugim pritožbenim razlogom, usmerjenim proti točki 50 izpodbijanega sklepa, trdi, da je predsednik Splošnega sodišča kršil pravico do obrambe, ko je ugotovitve o domnevnih spremembah lastniške strukture pritožnika oprl na informacije, ki niso navedene v spisu Splošnega sodišča in o katerih upoštevnosti se stranke niso opredelile.

46

Komisija izpodbija trditve pritožnika. Nesporno naj bi bilo, da pritožnik predsednika Splošnega sodišča ni obvestil o spremembi svoje lastniške strukture. Upoštevanje tega elementa pri preučitvi finančne sposobnosti pritožnika naj bi bilo v zvezi s tem nepomembno.

47

Načelo kontradiktornosti je sestavni del pravice do obrambe. Velja v vsakem postopku, v katerem bi lahko bila izdana odločba institucije Unije, ki občutno vpliva na interese neke osebe. Sodišča Unije skrbijo, da se v postopkih, ki jih vodijo, spoštuje načelo kontradiktornosti in da ga tudi sama spoštujejo (sodba z dne 2. decembra 2009, Komisija/Irska in drugi, C‑89/08 P, EU:C:2009:742, točki 50 in 51 ter navedena sodna praksa).

48

Sodišče je tako že presodilo, da bi bilo kršeno temeljno pravno načelo, če bi sodna odločba temeljila na dejstvih ali dokumentih, za katere stranke – ali ena od njih – niso mogle podati stališč (glej v tem smislu sodbo z dne 2. decembra 2009, Komisija/Irska in drugi, C‑89/08 P, EU:C:2009:742, točka 52 in navedena sodna praksa).

49

V obravnavani zadevi je v točkah od 50 do 52 izpodbijanega sklepa v zvezi z upoštevanjem morebitne spremembe lastniške strukture pritožnika s strani predsednika Splošnega sodišča navedeno:

50

V zvezi s tem iz točke 50 izpodbijanega sklepa in zlasti iz uporabe besed „zdi se“ izhaja, da je predsednik Splošnega sodišča ugotovitev o domnevnih spremembah lastniške strukture pritožnika oprl na elemente, ki jih v spisu Splošnega sodišča ni bilo, saj je Komisija glede tega v odgovoru na pritožbo navedla, da je bila ta sprememba lastniške strukture „omenjena v dnevnem tisku“.

51

Poleg tega ni sporno, da kljub okoliščini, da so bili taki elementi podlaga za ugotovitev predsednika Splošnega sodišča, v skladu s katero pritožnik ni zagotovil resnične in celovite slike svojega finančnega položaja, stranke niso mogle podati stališča glede resničnosti in upoštevnosti takih elementov, kar je v nasprotju z načelom kontradiktornosti.

52

Iz tega sledi, da je tudi drugi pritožbeni razlog utemeljen.

53

Glede na navedeno je treba izpodbijani sklep razveljaviti.

54

V skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije lahko Sodišče, če odločbo Splošnega sodišča razveljavi, samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje, ali pa zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču. Ta določba se uporablja tudi za pritožbe, vložene v skladu s členom 57, drugi odstavek, tega statuta (sklep podpredsednika Sodišča z dne 23. aprila 2015, Komisija/Vanbreda Risk & Benefits, C‑35/15 P(R), EU:C:2015:275, točka 59, in sklep podpredsednika Sodišča z dne 18. oktobra 2016, EMA/Pari Pharma, C‑406/16 P(R), neobjavljen, EU:C:2016:775, točka 49).

55

Ker stanje postopka ne omogoča odločitve o zadevi, je treba to vrniti v razsojanje Splošnemu sodišču v skladu s členom 61 Statuta Sodišča Evropske unije.

Iz teh razlogov je sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, sklenil: