1.

Ali je treba načelo, da nični pogoji ne zavezujejo (člen 6 Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila (1)), razširiti tudi na poznejše pogodbe in pravne posle glede teh pogojev, kot je pogodba o novaciji?

In ali je mogoče glede na to, da absolutna ničnost pomeni, da navedeni pogoj ni nikoli obstajal v pravno-finančnem življenju pogodbe, sklepati, da poznejši pravni akti in njihovi učinki na navedeni pogoj, torej pogodba o novaciji, prav tako izginejo iz pravne resničnosti in jih je treba šteti za neobstoječe in brez vsakršnega učinka?

2.

Ali so lahko dokumenti, s katerimi se spremenijo ali uskladijo pogoji, o katerih se stranki nista dogovorili in za katera je verjetno, da ne bi prestala nadzora zaradi nepoštenosti in nepreglednosti, del splošnih pogojev poslovanja v smislu določb člena 3 Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila in so nični iz istih razlogov kot prvotni dokumenti, ki so bili spremenjeni ali usklajeni?

3.

Ali mora biti odpoved sodnim postopkom, ki je določena v pogodbi o novaciji, prav tako nična, ker v pogodbah, ki so jih podpisale stranke, ni bilo informacij, iz katerih bi stranke lahko razbrale, da gre za nični pogoj, niti informacij o denarju ali finančnem znesku, do katerega so upravičene zaradi vračila za obresti, ki so jih plačale zaradi „pogoja o minimalni obrestni meri“?

Tako se izkaže, da se stranka odpove sodnim postopkom, ne da bi jo banka obvestila, čemu se odpoveduje in kakšnemu znesku se odpoveduje.

4.

Če se pogodba o novaciji presoja glede na sodno prakso Sodišča in členov 3(1) in 4(2) Direktive [93/13], ali nov pogoj o minimalni obrestni meri ponovno ne izpolnjuje zahteve po preglednosti in banka ponovno ne izpolnjuje meril preglednosti, določenih v [sodbi Tribunal Supremo (vrhovno sodišče)] z dne 9. maja 2013, ter ne obvesti stranke o resničnem finančnem strošku navedenega pogoja v [pogodbi o] hipotekarnem kreditu, tako da bi bila seznanjena z obrestno mero (in posledičnim obrokom), ki bi jo morala plačati v primeru uporabe novega pogoja o minimalni obrestni meri, in z obrestno mero (in posledičnim obrokom), ki bi jo morala plačati v primeru, če se ne bi uporabil pogoj o minimalni obrestni meri in bi se uporabila obrestna mera, dogovorjena v pogodbi o hipotekarnem kreditu brez omejitve navzdol?

Drugače povedano, ali bi morala finančna institucija, ko vsili tako imenovani dokument o novaciji „pogojev o minimalni obrestni meri“, presojati preglednost, kakor je določeno v členih 3(1) in 4(2) Direktive [93/13], ter potrošnika obvestiti o znesku, za katerega je bil oškodovan zaradi uporabe „pogojev o minimalni obrestni meri“, ter o obrestih, ki veljajo v primeru neobstoja navedenih pogojev, ter če tega ne stori, ali je to prav tako razlog za ničnost teh dokumentov?

5.

Ali se lahko določbe o sodnih postopkih iz splošnih pogojev poslovanja v zvezi s pogodbo o novaciji po svoji vsebini štejejo za nepošten pogoj v smislu člena 3(1) v povezavi s prilogo o nepoštenih pogojih in zlasti s točko (q) te priloge (nedovoljeni [nepošteni] pogoji so pogoji, katerih namen je izključitev ali omejitev potrošnikove pravice do sprožitve pravnega [sodnega] postopka ali drugega pravnega sredstva), ker omejujejo pravico potrošnikov do uveljavljanja pravic, ki lahko nastanejo ali se pojavijo po podpisu pogodbe, kot se je zgodilo z možnostjo zahtevati vračilo plačanih obresti v celoti (na podlagi sodbe Sodišča z dne 21. decembra 2016 (2))?