–

za Caisse d’assurance retraite et de la santé au travail d’Alsace-Moselle J.‑J. Gatineau, avocat,

–

za francosko vlado A.‑L. Desjonquères, A. Daly, D. Colas, A. Ferrand in R. Coesme, agenti,

–

za češko vlado M. Smolek, J. Pavliš in J. Vláčil, agenti,

–

za nemško vlado D. Klebs, agent,

–

za Evropsko komisijo C. Valero in B.‑R. Killmann, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 72), kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 988/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 (UL 2009, L 284, str. 43) (v nadaljevanju: Uredba št. 883/2004).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Caisse d’assurance retraite et de la santé au travail d’Alsace-Moselle (sklad za pokojninsko zavarovanje in zdravje pri delu Alzacije Mozele, Francija) (v nadaljevanju: CARSAT) na eni strani ter SJ in ministre chargé de la Sécurité sociale (minister za socialno varnost) na drugi strani v zvezi s tem, da se za namene izračuna starostne pokojnine SJ upošteva podaljšanje delovne dobe, ki bi ga SJ lahko uveljavljala na podlagi vzgoje in izobraževanja svojega otroka s posebnimi potrebami.

3

V uvodnih izjavah 9 in 12 Uredbe št. 883/2004 je navedeno:

[…]

4

Člen 1(z) te uredbe določa, da v tej uredbi „‚družinska dajatev‘ pomeni vse storitve ali denarne dajatve, namenjene pokrivanju družinskih izdatkov, razen predujmov preživnin in posebnih dodatkov ob rojstvu in posvojitvi otroka iz Priloge I“.

5

Člen 3 navedene uredbe, naslovljen „Stvarna veljavnost“, določa:

„1.   Ta uredba se uporablja za vso zakonodajo v zvezi z naslednjimi področji socialne varnosti:

[…]

[…]

[…]

3.   Ta uredba se uporablja tudi za posebne denarne dajatve, za katere se ne plačujejo […] prispevki, iz člena 70.

[…]

5.   Ta uredba se ne uporablja za:

[…]“

6

Člen 5 iste uredbe, naslovljen „Enako obravnavanje dajatev, dohodka, dejstev ali dogodkov“, določa:

„Če v tej uredbi ni določeno drugače in glede na posebne predpisane izvedbene določbe velja naslednje:

7

Člen 9 Uredbe št. 883/2004, naslovljen „Izjave držav članic o področju uporabe te uredbe“, v odstavku 1 določa:

„Države članice pisno obvestijo Komisijo Evropskih skupnosti o […] zakonodaji in sistemih iz člena 3 […].“

8

Člen 70(2) te uredbe določa:

„V tem poglavju ‚posebne denarne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki‘ pomenijo dajatve, ki:

9

Priloga X k navedeni uredbi določa:

„[…]

NEMČIJA

[…]“

10

Člen 35a osmega zvezka Sozialgesetzbuch (zakonik o socialni varnosti), v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari, naslovljen „Pomoč za vključevanje duševno prizadetih otrok in mladostnikov“, določa:

11

Člen L. 351‑4‑1 francoskega zakonika o socialni varnosti določa:

„Zavarovanim osebam, ki vzgajajo otroka, v zvezi s katerim so na podlagi prvega in drugega odstavka člena L. 541‑1 upravičene do nadomestila za vzgojo in izobraževanje otroka s posebnimi potrebami in do dodatka k temu nadomestilu ali – namesto slednjega – do dajatve v obliki nadomestila, določene s členom L. 245‑1 code de l’action sociale et des familles (zakonik o socialnem varstvu in družini), se brez morebitnega poseganja v člen L. 351‑4 odobri podaljšanje njihovega trajanja zavarovanja, ki ustreza enemu četrtletju na posamezno tridesetmesečno obdobje vzgoje in izobraževanja, pri čemer je lahko četrtletnih obdobij največ osem.“

12

Člen L. 541‑1 tega zakonika določa:

„Vsakdo, ki prevzame skrb za otroka, ima pravico do nadomestila za vzgojo in izobraževanje otroka s posebnimi potrebami, če je trajna invalidnost otroka vsaj enaka določeni stopnji.

Dodatek k nadomestilu se dodeli za otroka, katerega invalidnost zaradi narave ali teže te invalidnosti povzroča posebej visoke stroške ali je zaradi nje pogosto potrebna pomoč tretje osebe. Njegov znesek se spreminja glede na višino dodatnih stroškov ali trajnost potrebne pomoči.

[…]“

13

Člen R. 541‑1 navedenega zakonika določa:

„Za uporabo prvega pododstavka člena L. 541‑1 mora biti pri otroku s posebnimi potrebami za nastanek pravice do nadomestila za vzgojo in izobraževanje otroka s posebnimi potrebami izkazana vsaj 80‑odstotna stopnja trajne invalidnosti.

Stopnja invalidnosti se oceni v skladu s priročnikom v obliki lestvice, priloženim k odloku št. 93‑1216 z dne 4. novembra 1993 o priročniku v obliki lestvice, ki se uporablja za dodelitev različnih dajatev invalidnim osebam, in o spremembi družinskega zakonika in zakonika o socialni pomoči, zakonika o socialni varnosti (drugi del: odloki Conseil d’État (državni svet)) ter odloka št. 77‑1549 z dne 31. decembra 1977.

[…]“

14

SJ je francoska državljanka s prebivališčem v Stuttgartu (Nemčija) in mati otroka s posebnimi potrebami, rojenega leta 1981. Med poklicno kariero je zaporedoma delala v Franciji in v Nemčiji kot srednješolska profesorica, kvalificirana za delo v francoskem nacionalnem izobraževalnem sistemu.

15

Mesto Stuttgart je od 10. novembra 1995 na podlagi člena 35a osmega zvezka nemškega zakonika o socialni varnosti SJ izplačevalo pomoč za vključevanje duševno prizadetih otrok in mladostnikov (v nadaljevanju: nemška pomoč).

16

SJ je 7. julija 2010 pridobila pravico do pokojnine iz francoskega nacionalnega izobraževalnega sistema z učinkom od 1. avgusta 2010. 27. julija 2011 je zaprosila za izplačilo pokojnine pri Deutsche Rentenversicherung Bund (zvezni zavod za pokojninsko zavarovanje, Nemčija), ki je njeno zahtevo posredoval skladu CARSAT. Ta ji je priznal starostno pokojnino z učinkom od 1. novembra 2011.

17

SJ je 18. marca 2012 pri odboru sklada CARSAT za sporazumne rešitve sporov vložila pritožbo, ki se je nanašala, prvič, na datum začetka izplačevanja njene pokojnine in, drugič, na to, da se pri določitvi števila obdobij plačevanja prispevkov in obdobij, ki se obravnavajo kot taka, uporabljenih za izračun višine te pokojnine, ni upoštevalo podaljšanje trajanja zavarovanja za eno četrtletje na posamezno tridesetmesečno obdobje vzgoje in izobraževanja – pri čemer je lahko četrtletnih obdobij največ osem – določeno v členu L. 351‑4‑1 zakonika o socialni varnosti in namenjeno osebam s socialnim zavarovanjem, ki so vzgajale in izobraževale otroka, za katerega se izplačuje nadomestilo za vzgojo in izobraževanje otroka s posebnimi potrebami in dodatek k temu nadomestilu na podlagi člena L. 541‑1 tega zakonika (v nadaljevanju: povišanje stopnje pokojnine). Ta pritožba je bila zavrnjena, zato je SJ vložila pritožbo pri francoskih sodiščih za splošne spore s področja socialne varnosti.

18

Tribunal des affaires de sécurité sociale de Strasbourg (socialno sodišče v Strasbourgu, Francija) je s sodbo z dne 8. aprila 2015 zahtevke SJ zavrnilo. Cour d’appel de Colmar (višje sodišče v Colmarju, Francija), pri katerem je bila vložena pritožba, je s sodbo z dne 27. aprila 2017 to sodbo potrdilo glede datuma začetka izplačevanja pokojnine, ki jo SJ prejema od sklada CARSAT. V zvezi z višino te pokojnine jo je razveljavilo in presodilo, da je treba upoštevati povišanje stopnje pokojnine, določeno s francosko zakonodajo.

19

Cour d’appel de Colmar (višje sodišče v Colmarju) je tako na podlagi določbe člena 5 Uredbe št. 883/2004 ugotovilo, da je nemška pomoč enakovredna nadomestilu za vzgojo in izobraževanje otroka s posebnimi potrebami iz člena L. 541‑1 francoskega zakonika o socialni varnosti (v nadaljevanju: francosko nadomestilo), tako da je SJ upravičena do povišanja stopnje pokojnine. Pritožbeno sodišče je iz tega sklepalo, da je treba stopnjo, ki se uporablja za starostno pokojnino SJ, povišati za znesek, ki ustreza osmim četrtletjem delovne dobe, zaradi vzgoje in izobraževanja njenega otroka s posebnimi potrebami.

20

Sklad CARSAT je zoper to sodbo pri Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija) vložil kasacijsko pritožbo, v utemeljitev katere je trdil, da je Cour d’appel de Colmar (višje sodišče v Colmarju, Francija) kršilo člen 5 Uredbe št. 883/2004 ter člena L. 351-4-1 in L. 541-1 francoskega zakonika o socialni varnosti, ker je sklenilo, da sta nemška pomoč in francosko nadomestilo enakovredna, ne da bi predhodno preverilo, ali ima otrok s posebnimi potrebami osebe SJ najmanj 80‑odstotno trajno invalidnost, na podlagi česar nastane pravica do povečanja stopnje pokojnine. Trdi, da lahko s tako odločitvijo sodba, izdana v pritožbenem postopku, v bistvu povzroči obrnjeno diskriminacijo zavarovanih oseb, ki spadajo izključno v francoski sistem, v primerjavi s tistimi, ki spadajo v sisteme nadomestil drugih držav članic.

21

V zvezi s tem predložitveno sodišče poudarja, da francosko nadomestilo kot družinska dajatev, ki spada na eno od področij francoskega sistema socialne varnosti, spada na stvarno področje uporabe Uredbe št. 883/2004, medtem ko se zdi, da nemška pomoč spada na področje socialne in zdravstvene pomoči v smislu člena 3(5)(a) te uredbe, ki je izključena s področja njene uporabe. Poleg tega naj navedene pomoči ne bi bilo v izjavi, ki jo je nemška vlada predložila na podlagi člena 9 navedene uredbe v zvezi z nemško zakonodajo, ki spada na področje uporabe zadnjenavedene.

22

V teh okoliščinah je Cour de cassation (kasacijsko sodišče), ki dvomi o možnosti uporabe Uredbe št. 883/2004 v okoliščinah zadeve v glavni stvari ter o enakovrednosti francoskega nadomestila in nemške pomoči, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

23

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3 Uredbe št. 883/2004 razlagati tako, da je nemška pomoč dajatev v smislu tega člena 3 in zato spada na stvarno področje uporabe te uredbe.

24

Za odgovor na postavljeno vprašanje je treba na prvem mestu preveriti, ali je ta pomoč dajatev socialne varnosti v smislu člena 3(1) te uredbe.

25

V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da je iz spisa, predloženega Sodišču, razvidno, da Zvezna republika Nemčija ni izjavila, da zvezni zakon, ki ureja nemško pomoč, spada na področje uporabe navedene uredbe. Vendar je Sodišče že razsodilo, da okoliščina, da država članica ni izjavila – v nasprotju z zahtevami iz člena 9 Uredbe št. 883/2004 – da določen zakon spada na področje uporabe te uredbe, ne izključuje ipso facto tega zakona s stvarnega področja uporabe navedene uredbe (glej v tem smislu sodbo z dne 25. julija 2018, A (Pomoč za invalidne osebe), C‑679/16, EU:C:2018:601, točka 30).

26

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča namreč razlika med dajatvami, ki spadajo na področje uporabe Uredbe št. 883/2004, in dajatvami, ki na to področje uporabe ne spadajo, v bistvu temelji na konstitutivnih elementih vsake dajatve, zlasti njenih ciljih in njenih pogojih dodelitve, in ne na tem, ali je dajatev z nacionalno zakonodajo opredeljena kot dajatev socialne varnosti (sodba z dne 14. marca 2019, Dreyer, C‑372/18, EU:C:2019:206, točka 31 in navedena sodna praksa).

27

Tako je dajatev mogoče šteti za „dajatev socialne varnosti“, če sta izpolnjena dva pogoja, in sicer če je po eni strani upravičencem dodeljena na podlagi zakonsko opredeljenega položaja, brez vsakršne individualne ali diskrecijske presoje osebnih potreb, in če se po drugi strani nanaša na eno od tveganj, izrecno naštetih v členu 3(1) Uredbe št. 883/2004 (sodba z dne 14. marca 2019, Dreyer, C‑372/18, EU:C:2019:206, točka 32 in navedena sodna praksa). Glede na kumulativno naravo teh dveh pogojev neizpolnjevanje enega od njiju pomeni, da zadevna dajatev ne spada na področje uporabe te uredbe (sodba z dne 25. julija 2018, A (Pomoč za invalidne osebe), C‑679/16, EU:C:2018:601, točka 33).

28

Glede prvega od teh pogojev je treba opozoriti, da je ta izpolnjen, če se dajatev dodeli na podlagi objektivnih meril, ki – če so izpolnjena – dajejo pravico do dajatve, ne da bi pristojni organ lahko upošteval druge osebne okoliščine. Sodišče je v zvezi s tem glede dajatev, ki se dodelijo ali zavrnejo oziroma katerih znesek se izračuna ob upoštevanju zneska dohodkov upravičenca, že razsodilo, da dodelitev takšnih dajatev ni odvisna od individualne presoje osebnih potreb prosilca, če gre za objektivno in zakonsko določeno merilo, ki daje pravico do te dajatve, ne da bi pristojni organ lahko upošteval druge osebne okoliščine (sodba z dne 14. marca 2019, Dreyer, C‑372/18, EU:C:2019:206, točki 33 in 34 ter navedena sodna praksa).

29

Poleg tega je Sodišče pojasnilo, da se mora – zato, da bi se lahko štelo, da navedeni pogoj ni izpolnjen – diskrecijska narava presoje osebnih potreb upravičenca do dajatve, ki jo opravi pristojni organ, nanašati predvsem na možnost pridobitve pravice do te dajatve. Te ugotovitve veljajo mutatis mutandis za individualno naravo presoje osebnih potreb upravičenca do dajatve, ki jo opravi pristojni organ (glej v tem smislu sodbo z dne 14. marca 2019, Dreyer, C‑372/18, EU:C:2019:206, točka 35 in navedena sodna praksa).

30

V obravnavanem primeru je iz spisa, predloženega Sodišču, razvidno, da dodelitev nemške pomoči ni odvisna od objektivnih pogojev, kot sta zlasti natančno določena stopnja ali raven nezmožnosti ali invalidnosti.

31

Poleg tega ni sporno, da se v skladu s samim besedilom člena 35a nemškega zakonika o socialni varnosti ta pomoč zagotavlja v skladu z individualnimi potrebami upravičenega otroka, na podlagi individualne in diskrecijske presoje teh potreb s strani pristojnega organa.

32

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da nemška pomoč ne izpolnjuje prvega pogoja, navedenega v točki 27 te sodbe.

33

Zato ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točki 27 te sodbe, ta pomoč ni dajatev socialne varnosti v smislu člena 3(1) Uredbe št. 883/2004.

34

Vendar je treba poudariti, da člen 3(3) navedene uredbe razširja uporabo te uredbe na posebne denarne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki, iz člena 70 te uredbe. V teh okoliščinah je treba na drugem mestu preveriti, ali nemška pomoč pomeni tako dajatev.

35

V zvezi s tem zadostuje poudariti, da iz besedila člena 70(2)(c) iste uredbe izhaja, da se za posebne denarne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki, štejejo le tiste, ki so naštete v Prilogi X k navedeni uredbi. Nemška pomoč pa ni navedena v tej prilogi, zato ni taka dajatev.

36

Iz vseh zgornjih preudarkov izhaja, da je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3 Uredbe št. 883/2004 razlagati tako, da nemška pomoč ni dajatev v smislu tega člena 3 in zato ne spada na stvarno področje uporabe te uredbe.

37

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje – če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen – ali je treba člen 5(a) Uredbe št. 883/2004 razlagati tako, da je mogoče francosko nadomestilo in nemško pomoč šteti za enakovredni dajatvi v smislu te določbe.

38

Najprej je treba poudariti, da se v skladu s sodno prakso Sodišča člen 5(a) te uredbe uporablja le za dajatve, ki spadajo na področje uporabe navedene uredbe (sodba z dne 21. januarja 2016, Vorarlberger Gebietskrankenkasse in Knauer, C‑453/14, EU:C:2016:37, točka 32). V točki 36 te sodbe pa je bilo razsojeno, da nemška pomoč ni dajatev v smislu člena 3 navedene uredbe in zato ne spada na njeno stvarno področje uporabe. Zato se člen 5(a) Uredbe št. 883/2004 ne uporablja v okoliščinah zadeve v glavni stvari.

39

Vendar je v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, ki je uveden s členom 267 PDEU, naloga Sodišča nacionalnemu sodišču dati koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. V ta namen mora Sodišče po potrebi preoblikovati predložena vprašanja. Naloga Sodišča je namreč razložiti vse določbe prava Unije, ki jih nacionalna sodišča potrebujejo za odločanje v sporih, ki so jim predloženi, tudi če te določbe niso izrecno navedene v vprašanjih, ki jih postavijo ta sodišča (sodba z dne 13. junija 2019, Moro, C‑646/17, EU:C:2019:489, točka 39 in navedena sodna praksa).

40

Čeprav je predložitveno sodišče svoja vprašanja formalno omejilo samo na razlago nekaterih določb prava Unije, to Sodišča ne ovira, da predložitvenemu sodišču poda vse vidike razlage prava Unije, ki bi mu lahko koristili pri presoji predložene zadeve, in sicer ne glede na to, ali se je nanje sklicevalo v besedilu svojih vprašanj ali ne. Glede tega mora Sodišče iz vsega, kar je predložilo predložitveno sodišče, zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe, zbrati elemente navedenega prava, ki jih je treba razložiti ob upoštevanju predmeta spora v glavni stvari (sodba z dne 13. junija 2019, Moro, C‑646/17, EU:C:2019:489, točka 40 in navedena sodna praksa).

41

V obravnavanem primeru se spor o glavni stvari nanaša na vprašanje, ali je treba za ugotovitev, ali je oseba upravičena do povišanja stopnje pokojnine, določenega s francosko zakonodajo, upoštevati okoliščine, na podlagi katerih je bila dodeljena nemška pomoč, in sicer pomoč, ki jo je ta oseba prejela kot delavec migrant, na podlagi zakonodaje države članice gostiteljice.

42

V zvezi s tem je treba poudariti, da člen 5 Uredbe št. 883/2004 v povezavi z njeno uvodno izjavo 9 določa načelo enakega obravnavanja dajatev, dohodkov in dejstev, oblikovano v sodni praksi, ki ga je zakonodajalec Unije želel uvesti v besedilo navedene uredbe, da bi se to načelo razvilo ob upoštevanju vsebine in bistva odločitev Sodišča (glej v tem smislu sodbo z dne 5. decembra 2019, Bocero Torrico in Bode, C‑398/18 in C‑428/18, EU:C:2019:1050, točka 29 in navedena sodna praksa).

43

V tem okviru člen 5(b) Uredbe št. 883/2004 določa, da kadar se po zakonodaji pristojne države članice nekaterim dejstvom ali dogodkom pripišejo pravni učinki, ta država članica upošteva podobna dejstva ali dogodke, ki nastopijo v kateri koli državi članici, kot da so nastopili na njenem ozemlju.

44

Iz tega sledi, da je treba za to, da se predložitvenemu sodišču da koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča, drugo vprašanje razumeti tako, da se z njim želi izvedeti, ali se načelo enakega obravnavanja dejstev, določeno v členu 5(b) te uredbe kot poseben izraz splošnega načela prepovedi diskriminacije, uporablja v okoliščinah, kakršne so te iz postopka v glavni stvari.

45

V zvezi s tem je treba za ugotovitev, ali se to načelo uporablja v obravnavanem primeru, preveriti, ali sta izpolnjena dva pogoja, in sicer, prvič, ali povišanje stopnje pokojnine, določeno v členu L. 351-4-1 francoskega zakonika o socialni varnosti, spada na področje uporabe Uredbe št. 883/2004 in, drugič, ali zadnjenavedena nacionalna določba pripisuje pravne učinke nastanku nekaterih dejstev ali dogodkov v smislu člena 5(b) te uredbe.

46

V zvezi s prvim od teh pogojev je treba ugotoviti, da glede na sodno prakso, navedeno v točki 27 te sodbe, povišanje stopnje pokojnine lahko spada na stvarno področje uporabe navedene uredbe kot dajatev za starost v smislu člena 3(1)(d) iste uredbe.

47

Po eni strani se namreč to povišanje upravičencem dodeli na podlagi zakonsko opredeljenega položaja, brez vsakršne individualne ali diskrecijske presoje njihovih osebnih potreb, in sicer da so vzgajali otroka, za katerega se izplačuje francosko nadomestilo.

48

Po drugi strani, kot je v bistvu navedla Komisija v pisnem stališču, je namen dajatve iz postopka v glavni stvari izravnati slabši položaj glede kariere, ki bi ga lahko utrpele osebe, ki so vzgajale otroka s težko obliko invalidnosti, z odobritvijo podaljšanja zavarovalne dobe, sorazmerno s trajanjem obdobja vzgoje in izobraževanja otroka s posebnimi potrebami, kar se kaže s povišanjem zneska pokojnine, izplačane tem osebam. Zato se ta dajatev, ker je njen cilj zagotoviti sredstva za preživljanje oseb, ki po dopolnitvi določene starosti opustijo zaposlitev in niso več zavezane biti na voljo pri zavodu za zaposlovanje, nanaša na tveganje, krito z dajatvami za starost v smislu člena 3(1)(d) Uredbe št. 883/2004 (glej v tem smislu sodbo z dne 16. septembra 2015, Komisija/Slovaška, C‑361/13, EU:C:2015:601, točka 55 in navedena sodna praksa).

49

V zvezi z drugim od pogojev, navedenim v točki 45 te sodbe, je treba poudariti, da člen L. 351-4-1 francoskega zakonika o socialni varnosti za odobritev povišanja stopnje pokojnine ne zahteva predhodne pridobitve francoskega nadomestila, ampak zahteva le, da so izpolnjeni pogoji za upravičenost do takega nadomestila, določeni v členu L. 541-1 tega zakonika. Natančneje, v skladu z zadnjenavedeno določbo mora biti za to, da so zavarovane osebe, ki vzgajajo otroka s posebnimi potrebami, upravičene do takega povišanja, trajna invalidnost otroka vsaj enaka določeni stopnji, ki je bila s členom R. 541-1 navedenega zakonika določena na 80 %.

50

Tako se povišanje stopnje pokojnine določi na podlagi nastanka dejstva v smislu člena 5(b) Uredbe št. 833/2004, in sicer da je trajna invalidnost otroka najmanj enaka določeni stopnji. Zato je tudi drugi pogoj v obravnavanem primeru izpolnjen.

51

Iz tega sledi, da se načelo enakega obravnavanja dejstev, določeno v navedenem členu 5(b), uporablja v okoliščinah, kakršne so te iz postopka v glavni stvari.

52

V zvezi z načini uporabe tega načela morajo pristojni francoski organi preveriti, ali je v obravnavanem primeru dokazan nastop zahtevanega dejstva v smislu člena 5(b) Uredbe št. 833/2004.

53

Glede tega morajo pristojni francoski organi upoštevati podobna dejstva, ki so nastopila v Nemčiji, in se pri presoji trajne invalidnosti zadevnega otroka s posebnimi potrebami ne smejo omejiti le na merila, ki jih v ta namen določa priročnik v obliki lestvice, ki se v Franciji uporablja na podlagi člena R. 541-1 francoskega zakonika o socialni varnosti.

54

Zato za ugotovitev, ali je stopnja trajne invalidnosti otroka, ki se s tem zakonikom zahteva za nastanek pravice do povišanja stopnje pokojnine, dosežena, ti organi ne morejo zavrniti upoštevanja podobnih dejstev, ki so nastopila v Nemčiji in ki jih je mogoče dokazati z vsemi dokazi, zlasti s poročili o zdravniških pregledih, potrdili oziroma zdravniškimi recepti ali zdravili.

55

Dodati je treba, da morajo navedeni organi v okviru takega preverjanja spoštovati tudi načelo sorazmernosti, pri čemer morajo zlasti poskrbeti, da načelo enakega obravnavanja dejstev ne povzroči stvarno neutemeljenih učinkov v skladu z uvodno izjavo 12 Uredbe št. 883/2004.

56

Glede na vse navedene preudarke je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 5 Uredbe št. 883/2004 razlagati tako, da:

57

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) razsodilo: