–

za Autoritatea naţională de reglementare în domeniul energiei (ANRE) D. Chiriţă, A.-M. Rilling, V. Alicuş, A.-I. Zorzoanã in A.-A. Milea, skupaj z R. Chiriţă, O. Chiriţă, R. O. Colcieri in B. Pantea, avocați,

–

za Societatea de Producere a Energiei Electrice în Hidrocentrale Hidroelectrica SA C. Radu, skupaj s C. Alexandru, K. Mansour in C. Calabache, avocați,

–

za romunsko vlado sprva E. Gane, A. Wellman, R. I. Haratīieganu, R. I. Haţieganu, M. Chicu in C.-R. Canţăr, nato E. Gane, A. Wellman, R. I. Haţieganu in M. Chicu, agenti,

–

za Evropsko komisijo I. V. Rogalski, M. Huttunen in O. Beynet, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 35 PDEU.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Autoritatea naţională de reglementare în domeniul energiei (ANRE) (regulativni organ na področju energije, Romunija) in Societatea de Producere a Energiei Electrice în Hidrocentrale Hidroelectrica SA (v nadaljevanju: Hidroelectrica) v zvezi z zapisnikom št. 36119 z dne 11. maja 2015, ki ga je ANRE sestavil proti družbi Hidroelectrica, ker zadnjenavedena družba na romunskem konkurenčnem trgu z električno energijo ni ponudila v prodajo vse električne energije, ki jo je imela na voljo, in je del te neposredno izvozila na madžarski trg z električno energijo.

3

V uvodnih izjavah 3, 5, 25 in 51 Direktive 2009/72/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 2003/54/ES (UL 2009, L 211, str. 55) je navedeno:

[…]

4

Člen 3 te direktive, naslovljen „Obveznosti javnih storitev in varstvo odjemalcev“, v odstavku 1 določa:

„Države članice na podlagi svoje institucionalne organiziranosti in ob ustreznem upoštevanju načela subsidiarnosti zagotavljajo, da elektroenergetska podjetja brez poseganja v odstavek 2 delujejo skladno z načeli te direktive z namenom oblikovanja konkurenčnega, zanesljivega in z okoljskega vidika trajnega trga z električno energijo ter teh podjetij ne diskriminirajo glede pravic ali obveznosti.“

5

Členi od 36 do 38 navedene direktive, ki se nanašajo na splošne cilje, naloge in pooblastila nacionalnih regulativnih organov ter ureditveni režim za čezmejna vprašanja, določajo več instrumentov sodelovanja med temi organi.

6

Člen 1(1) Uredbe (EU) št. 1227/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o celovitosti in preglednosti veleprodajnega energetskega trga (UL 2011, L 326, str. 1) določa:

„Ta uredba določa pravila o prepovedi zlorab, ki vplivajo na veleprodajne energetske trge, skladna s pravili, ki se uporabljajo za finančne trge in s pravilnim delovanjem teh veleprodajnih trgov, ob upoštevanju njihovih posebnosti. Določa, da Agencija za sodelovanje energetskih regulatorjev […] spremlja veleprodajne energetske trge v tesnem sodelovanju z nacionalnimi regulativnimi organi, ob upoštevanju medsebojnega vpliva sistema za trgovanje z emisijami in veleprodajnih energetskih trgov.“

7

Členi od 7 do 9 Uredbe št. 1227/2011, ki se nanašajo na spremljanje veleprodajnega energetskega trga, zbiranje podatkov in prijavo udeležencev na trgu, določajo pristojnost Agencije za sodelovanje energetskih regulatorjev v sodelovanju z nacionalnimi regulativnimi organi, udeležencem na tem trgu nalagajo obveznost, da tej agenciji zagotovijo nekatere informacije, in vzpostavljajo evropski register udeležencev na navedenem trgu, ki je dostopen nacionalnim regulativnim organom in v katerem so zabeležene tudi najpomembnejše informacije o trgovanju na tem trgu.

8

Člen 5(1) Uredbe Komisije (EU) 2015/1222 z dne 24. julija 2015 o določitvi smernic za dodeljevanje zmogljivosti in upravljanje prezasedenosti (UL 2015, L 197, str. 24) določa:

„Če v državi članici ali trgovalnem območju države članice v času začetka veljavnosti te uredbe že obstaja državni […] monopol za storitve trgovanja za dan vnaprej in znotraj dneva, ki izključuje določitev več kot enega IOTEE [imenovanega operaterja trga z električno energijo], mora zadevna država članica obvestiti [Evropsko k]omisijo v dveh mesecih po začetku veljavnosti te uredbe in lahko zavrne določitev več kot enega IOTEE na trgovalno območje.“

9

Legea nr. 123 energiei electrice și a gazelor naturale (zakon št. 123 o električni energiji in zemeljskem plinu) z dne 10. julija 2012Monitorul Oficial al României, del I, št. 485, z dne 16. julija 2012) je v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: zakon o električni energiji in zemeljskem plinu), določal:

„Člen 2

Dejavnosti v sektorju soproizvodnje električne in toplotne energije se izvajajo za doseganje naslednjih temeljnih ciljev:

[…]

[…]

[…]

Člen 3

Za namene tega naslova naslednji strokovni in drugi izrazi pomenijo:

[…]

[…]

[…]

Člen 10

[…]

2.   Pristojni organ izda licence za:

[…]

[…]

Člen 20

1.   Trg z električno energijo sestavljata regulirani in konkurenčni trg, trgovanje z energijo pa zajema tako veleprodajne kot tudi maloprodajne posle.

[…]

Člen 23

1.   Trgovanje z električno energijo se na konkurenčnem trgu izvaja na pregleden, javen, centraliziran in nediskriminatoren način. […]

[…]

Člen 28

Proizvajalci izpolnjujejo zlasti naslednje obveznosti:

[…]

[…]“.

10

Hidroelectrica je zasebna družba romunskega prava v večinski javni lasti, katere dejavnost zajema proizvodnjo, prenos in distribucijo električne energije. Je imetnica licence za proizvodnjo in licence za dobavo električne energije v Romuniji ter licence za trgovanje, ki jo je izdal Magyar Energetikai és Közmű-szabályozási Hivatal (MEKH) (regulativni organ za energetski sektor in javne službe, Madžarska).

11

ANRE je 11. maja 2015 družbo Hidroelectrica z zapisnikom št. 36119 (v nadaljevanju: zapisnik) obvestil o svoji odločitvi, da ji naloži globo zaradi prekrška na podlagi določb člena 23(1) v povezavi s členom 28(c) zakona o električni energiji in zemeljskem plinu. ANRE je namreč ugotovil, da je družba Hidroelectrica med decembrom 2014 in februarjem 2015 neposredno sklenila pogodbe o prodaji električne energije na madžarski elektronski platformi za trgovanje, ki jo upravlja družba Tradition Financial Services Ltd, ki je gospodarski subjekt, registriran v Združenem kraljestvu, čeprav je zanjo veljala obveznost, da vso električno energijo, ki je na voljo, pregledno, javno, centralizirano in nediskriminatorno ponudi v prodajo na romunskem centraliziranem trgu električne energije, to je prek platform družbe OPCOM SA, ki je edini upravljavec trga z električno energijo v Romuniji.

12

Družba Hidroelectrica je 27. maja 2015 pri Judecătoria Sectorului 1 București (prvostopenjsko sodišče za prvo okrožje Bukarešte, Romunija) vložila tožbo zoper zapisnik in predlagala odpravo globe, ki jo je naložil ANRE. Družba Hidroelectrica je na eni strani trdila, da obvezno izvajanje trgovanja izključno prek nekaterih upravljavcev, ki so pod nadzorom oziroma imajo pooblastilo države, pomeni omejevanje distribucijskih kanalov, ki ni združljivo s členom 35 PDEU, in na drugi, da ta obveznost kot ukrep, s katerim se omejuje prosti pretok električne energije, ni utemeljena z vidika člena 36 PDEU. Poleg tega je družba Hidroelectrica trdila, da je Consiliul Concurenței (organ za varstvo konkurence, Romunija) v poročilu iz januarja 2014 o rezultatih sektorske raziskave na trgu z električno energijo navedel, da je treba določbe zakona o električni energiji in zemeljskem plinu razlagati tako, da je proizvajalcem električne energije dovoljeno, da prodajo za izvoz opravijo neposredno (ali prek družb iz svoje skupine).

13

Judecătoria Sectorului 1 București (prvostopenjsko sodišče za prvo okrožje Bukarešte) je zapisnik odpravilo in družbo Hidroelectrica oprostilo plačila globe, ki ji jo je naložil ANRE. Štelo je, da pogajanja zunaj centraliziranih platform družbe OPCOM niso nujno v nasprotju s členom 23(1) zakona o električni energiji in zemeljskem plinu.

14

ANRE je zoper to sodbo vložil pritožbo pri predložitvenem sodišču, Tribunalul Bucureşti (okrožno sodišče v Bukarešti, Romunija).

15

To sodišče najprej navaja, da mora biti v skladu s sporočilom z naslovom „Razlaga določb zakona […] o električni energiji in zemeljskem plinu s strani ANRE glede možnosti proizvajalcev, da izvažajo električno energijo“, ki je bilo objavljeno 13. februarja 2015 na spletnem mestu ANRE, „vsa električna energija, ki je na voljo, pregledno, javno, nediskriminatorno in centralizirano ponujena v prodajo na platformah družbe OPCOM“. Navedeno sodišče v zvezi s tem poudarja, da opredelitev neposrednega izvoza električne energije kot „prekrška“ ob upoštevanju strogih sankcij, ki jih lahko naloži ANRE, preprečuje opravljanje take dejavnosti.

16

Predložitveno sodišče nato poudarja, da je Judecătoria Sectorului 2 București (prvostopenjsko sodišče za drugo okrožje Bukarešte, Romunija) v podobni zadevi razsodilo, da čeprav člen 23(1) zakona o električni energiji in zemeljskem plinu določa, da morajo biti transakcije z električno energijo pregledne, javne, centralizirane in nediskriminatorne, ta določba ne nalaga, da morajo biti opravljene le prek centraliziranih platform družbe OPCOM. To sodišče je iz tega sklepalo, da se navedena določba s pogajanji zunaj centraliziranih platform družbe OPCOM ne krši nujno in da bi ANRE zato za utemeljitev, da ravnanje zadevnega proizvajalca električne energije pomeni kršitev, moral dokazati, da je bila zadevna transakcija izvedena zunaj konkurenčnega trga nepregledno, nejavno, necentralizirano in diskriminatorno.

17

Nazadnje, predložitveno sodišče opozarja, da se Sodišče še ni izreklo o razlagi člena 35 PDEU v zvezi z zakonom, predpisi ali upravno prakso, s katerimi je določena omejitev izvoza, kot je ta iz spora o glavni stvari.

18

V teh okoliščinah je Tribunalul Bucureşti (okrožno sodišče v Bukarešti) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali člen 35 PDEU nasprotuje razlagi členov 23(1) in 28(c) [zakona o električni energiji in zemeljskem plinu], v skladu s katero morajo proizvajalci električne energije v Romuniji s celotno količino proizvedene električne energije trgovati izključno prek romunskega centraliziranega konkurenčnega trga, glede na to, da obstaja možnost izvoza energije, ne da bi to lahko počeli neposredno, ampak le prek trgovskih podjetij?“

19

ANRE trdi, da predlog za sprejetje predhodne odločbe ni dopusten, ker se ta predlog ne nanaša na razlago določbe prava Unije, ampak na razlago nacionalne zakonodaje, ki jo je sprejel nacionalni organ. Sodišče naj ne bi bilo pristojno za odločanje o razlikah pri razlagi ali uporabi pravil nacionalnega prava.

20

V zvezi s tem je treba opozoriti, da čeprav Sodišče v okviru člena 267 PDEU ni pristojno za to, da bi se izreklo o združljivosti določbe nacionalnega zakona ali predpisa oziroma njegove razlage s strani nacionalnih sodišč s pravom Unije, je pristojno, da predložitvenemu sodišču zagotovi vse ustrezne elemente razlage prava Unije, ki lahko temu sodišču omogočajo odločanje o združljivosti nacionalne določbe ali njene razlage z uveljavljanim pravilom prava Unije (glej sodbi z dne 10. marca 1983, Syndicat national des fabricants raffineurs d’huile de graissage in drugi, 172/82, EU:C:1983:69, točka 8, in z dne 2. julija 1987, Lefèvre, 188/86, EU:C:1987:327, točka 6).

21

Kot pa je generalni pravobranilec navedel v točki 29 sklepnih predlogov, predložitveno sodišče ne predlaga, naj se Sodišče izreče o razlagi zakona o električni energiji in zemeljskem plinu, ampak ima dvome glede skladnosti razlage tega zakona, ki jo je podal nacionalni organ, s členom 35 PDEU.

22

Iz tega izhaja, da je treba utemeljitev v zvezi z nedopustnostjo predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki jo je podal ANRE, zavrniti.

23

Predložitveno sodišče z vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali je treba člena 35 in 36 PDEU razlagati tako, da nacionalna zakonodaja, ki, kakor jo razlaga organ, pristojen za njeno uporabo, nacionalnim proizvajalcem električne energije nalaga, da vso električno energijo, ki je na voljo, ponudijo v prodajo prek platform, ki jih upravlja edini operater, določen za storitve trgovanja na nacionalnem trgu z električno energijo, pomeni ukrep z enakim učinkom, kot je količinska omejitev pri izvozu, ki ga ni mogoče upravičiti glede na člen 36 PDEU ali z nujno zahtevo v splošnem interesu.

24

Romunska vlada in ANRE trdita, da se člen 35 PDEU v obravnavanem primeru ne uporablja, ker naj bi v zadevnem sektorju prišlo do harmonizacije zakonodaje na ravni Unije. Na eni strani menita, da člen 5 Uredbe 2015/1222 državam članicam omogoča, da določijo le enega operaterja za storitve trgovanja na nacionalnem trgu z električno energijo, in na drugi, da če je v državi članici že obstajal pravni monopol za storitve trgovanja z električno energijo za dan vnaprej in znotraj dneva, je morala ta država članica o tem obvestiti Komisijo v dveh mesecih po začetku veljavnosti te uredbe. Na podlagi te določbe naj bi romunski minister za energijo, MSP in poslovno skupnost Komisijo obvestil, da je v skladu z zakonom o električni energiji in zemeljskem plinu družba OPCOM edini določeni upravljavec trga z električno energijo za storitve trgovanja v Romuniji. Zato naj bi bilo treba ta zakon presojati glede na Uredbo št. 2015/1222.

25

V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba vsak nacionalni ukrep, ki se nanaša na področje, ki je predmet izčrpne harmonizacije na ravni Unije, presojati glede na določbe tega ukrepa harmonizacije, in ne glede na določbe primarnega prava (sodba z dne 18. septembra 2019, VIPA, C‑222/18, EU:C:2019:751, točka 52 in navedena sodna praksa).

26

V zvezi s tem zadostuje navedba, da dejansko stanje iz postopka v glavni stvari ne spada na časovno področje uporabe Uredbe 2015/1222. To dejansko stanje je namreč nastalo med decembrom 2014 in februarjem 2015, medtem ko je ta uredba v skladu z njenim členom 84 začela veljati šele 14. avgusta 2015, dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije25. julija 2015.

27

Poleg tega, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 35 sklepnih predlogov, Direktiva 2009/72 kot ureditev notranjega trga z električno energijo ne prinaša popolne harmonizacije tega trga in ne določa posebnih pravil na področju trgovanja z električno energijo. Kot izhaja iz člena 3 te direktive, ta določa le nekaj splošnih načel, ki jih morajo države članice spoštovati z namenom oblikovanja konkurenčnega, zanesljivega in z okoljskega vidika trajnega trga z električno energijo.

28

Iz tega izhaja, da se člen 35 PDEU v obravnavanem primeru uporablja, saj je Sodišče razsodilo, da električna energija spada na področje uporabe pravil Pogodbe DEU o prostem pretoku blaga (glej v tem smislu sodbi z dne 27. aprila 1994, Almelo, C‑393/92, EU:C:1994:171, točka 28, in z dne 11. septembra 2014, Essent Belgium, od C‑204/12 do C‑208/12, EU:C:2014:2192, točka 122).

29

Za odgovor na vprašanje, ali je nacionalna zakonodaja, kakor jo razlaga organ, pristojen za njeno uporabo, ukrep z enakim učinkom, kot je količinska omejitev, v smislu člena 35 PDEU, je treba spomniti, da je na eni strani Sodišče nacionalne ukrepe, ki veljajo za vse gospodarske subjekte, ki poslujejo na nacionalnem ozemlju in ki imajo lahko večji vpliv na izvoz tržnih proizvodov države članice izvoza kot na trženje proizvodov na nacionalnem trgu te države članice, opredelilo kot ukrepe z enakim učinkom v smislu tega člena (sodba z dne 28. februarja 2018, ZPT, C‑518/16, EU:C:2018:126, točka 43 in navedena sodna praksa). Na drugi strani je Sodišče razsodilo, da je s Pogodbo DEU prepovedano vsako oviranje ene od temeljnih svoboščin, ki jih določa, tudi če je manjšega pomena, razen če je mogoče njegove učinke šteti za preveč negotove ali preveč posredne, da bi bilo mogoče tako omejitev šteti za omejitev v smislu člena 35 PDEU (glej v tem smislu sodbi z dne 28. februarja 2018, ZPT, C‑518/16, EU:C:2018:126, točka 44, in z dne 21. junija 2016, New Valmar, C‑15/15, EU:C:2016:464, točki 37 in 45 ter navedena sodna praksa).

30

ANRE in romunska vlada trdita, da se obveznost, ki je s členom 23(1) in členom 28(c) zakona o električni energiji in zemeljskem plinu naložena proizvajalcem, in sicer, da vso električno energijo, ki je na voljo, ponudijo v prodajo na nacionalnem centraliziranem trgu, ne nanaša le na izvoz. Da bi dokazala, da zakonodaja iz postopka v glavni stvari nima omejevalnih učinkov na izvoz električne energije, se sklicujeta na statistične podatke, iz katerih je razvidna rast tega izvoza.

31

Vendar je iz predložitvene odločbe razvidno, da je z določbami iz postopka v glavni stvari, kot jih razlaga ANRE, romunskim proizvajalcem električne energije, ki so pridobili licence za trgovanje v drugih državah članicah, katerih trgi električne energije delujejo povezano s trgom električne energije Romunije, odvzeta možnost, da bi se o električni energiji pogajali dvostransko in jo po potrebi izvažali neposredno na te trge. S tem pa, da se s temi določbami preprečujejo dvostranska pogajanja med proizvajalci električne energije in njihovimi morebitnimi strankami, je z njimi implicitno prepovedan neposredni izvoz, kar pomeni, da je, kot je priznala tudi romunska vlada, električna energija, proizvedena v zadevni državi članici, bolj usmerjena proti notranji porabi.

32

S statističnimi podatki, ki jih navajata ANRE in romunska vlada ter se nanašajo na povečanje izvoza z romunskega trga z električno energijo, ni mogoče ovreči teh ugotovitev, ker ni mogoče izključiti, da bi bila raven izvoza, če ne bi bilo določb iz postopka v glavni stvari, še višja. Na podlagi takih podatkov je mogoče ugotoviti le, da zakonodaja iz postopka v glavni stvari ne preprečuje vsega izvoza električne energije z romunskega trga, kar se v postopku v glavni stvari niti ne izpodbija.

33

Zato zakonodaja iz postopka v glavni stvari bolj vpliva na izvoz električne energije, ker prepoveduje neposreden izvoz proizvajalcev električne energije iz Romunije s tem, da daje prednost oskrbi z električno energijo na nacionalnem trgu. Taka zakonodaja zato pomeni ukrep z enakim učinkom, kot je količinska omejitev, v smislu člena 35 PDEU.

34

Nacionalni ukrep, ki je v nasprotju s členom 35 PDEU, se lahko utemelji tako z razlogi, navedenimi v členu 36 PDEU, kot z nujnimi zahtevami v splošnem interesu, če je cilj, ki ga želi doseči, zakonit, in če je sorazmeren s tem ciljem (glej sodbo z dne 16. decembra 2008, Gysbrechts in Santurel Inter, C‑205/07, EU:C:2008:730, točka 45). Nacionalni organi morajo navesti razloge, s katerimi bi bilo mogoče utemeljiti take ukrepe kot prepovedi, ki pomenijo izjemo od načela prostega pretoka blaga.

35

Romunska vlada je v obravnavanem primeru v pisnem stališču najprej na splošno trdila, da sta bila člen 23(1) in člen 28(c) zakona o električni energiji in zemeljskem plinu uvedena, da bi se zagotovila preglednost sklepanja pogodb na delujočem trgu s spodbujanjem lojalne konkurence in omogočanjem dostopa različnim dobaviteljem s ciljem zagotavljanja zanesljivosti oskrbe z energijo potrošniku. Nato je ta vlada na obravnavi v odgovor na vprašanje Sodišča pojasnila, da ta zakon želi doseči cilj zaščite zanesljivosti oskrbe z energijo.

36

Sodišče pa je razsodilo, da zaščita zanesljivosti oskrbe z energijo lahko spada med razloge javne varnosti v smislu člena 36 PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 10. julija 1984, Campus Oil in drugi, 72/83, EU:C:1984:256, točka 34).

37

Ob upoštevanju teh elementov je treba presoditi, ali je nacionalna zakonodaja, ki se razlaga tako, da morajo domači proizvajalci električne energije vso električno energijo, ki je na voljo, ponuditi v prodajo prek platform, ki jih upravlja edini operater, določen za storitve trgovanja na nacionalnem trgu z električno energijo, sorazmerna z legitimnim ciljem, ki se želi doseči. V ta namen je treba preizkusiti ne samo to, ali so uporabljena sredstva primerna za dosego tega cilja, temveč tudi to, ali se z njimi ne preseže tistega, kar je potrebno za njegovo doseganje (sodba z dne 16. decembra 2008, Gysbrechts in Santurel Inter, C‑205/07, EU:C:2008:730, točka 51).

38

Glede primernosti te zakonodaje za dosego cilja zanesljivosti oskrbe z električno energijo je treba poudariti, da se obveznost, naložena domačim proizvajalcem električne energije, da vso električno energijo, ki je na voljo, ponudijo v prodajo prek platform za trgovanje, ki jih upravlja edini operater, določen za storitve trgovanja na nacionalnem trgu z električno energijo, s prepovedjo dvostranskih pogajanj med temi proizvajalci in njihovimi strankami, ne zdi neprimerna za zagotovitev cilja zanesljivosti oskrbe z električno energijo, ker je njen namen zagotoviti, da je električna energija, ki je na voljo, bolj usmerjena proti notranji porabi.

39

Ob tem je treba opozoriti, da se lahko omejevalni ukrep šteje za primeren za uresničevanje zastavljenega cilja, le če je z njim resnično zagotovljeno dosledno in sistematično uresničevanje tega cilja (sodba z dne 23. decembra 2015, The Scotch Whisky Association, C‑333/14, EU:C:2015:845, točka 37).

40

Kot pa je generalni pravobranilec navedel v točki 78 sklepnih predlogov, to, da lahko posredniki kupujejo električno energijo na veleprodajnem trgu in jo nato brez omejitev, ki bi bile podobne omejitvam, naloženim proizvajalcem, izvozijo v druge države članice, razkriva neskladnost zadevnega ukrepa z želenim ciljem. Če namreč po mnenju romunske vlade neposredni izvoz električne energije ogroža zanesljivost oskrbe z električno energijo, tako tveganje obstaja ne glede na to, ali izvoz opravijo proizvajalci ali posredniki.

41

Romunska vlada glede vprašanja, ali zakonodaja iz postopka v glavni stvari ne presega tega, kar je nujno za uresničitev cilja, ki ga želi doseči, trdi, da dvostranska pogajanja izkrivljajo trg električne energije, zlasti kadar ima proizvajalec velik delež na tem trgu, kar naj bi veljalo za družbo Hidroelectrica. Po mnenju te vlade ima neposredni izvoz električne energije negativen vpliv na razpoložljivost električne energije na nacionalnem trgu in na gibanje cen električne energije. Obveznost, da se vsa električna energija, ki je na voljo, ponudi v prodajo prek platform za trgovanje, ki jih upravlja edini operater, določen za ta trg, naj bi bila zato sorazmerna glede na tveganje, ki bi se ustvarilo z nepreglednim in diskriminatornim pogajanjem o električni energiji.

42

Vendar, kot je generalni pravobranilec navedel v točkah 73 in 74 sklepnih predlogov, obveznost, da se vsa električna energija, ki je na voljo, ponudi v prodajo prek platform za trgovanje, ki jih upravlja edini operater, določen za storitve trgovanja na nacionalnem trgu z električno energijo, kot ukrep, katerega namen je preprečiti negativne posledice neposrednega izvoza na gibanje cen električne energije na nacionalnem trgu, presega to, kar je potrebno za zagotovitev zanesljivosti oskrbe z električno energijo.

43

Zagotavljanje oskrbe z električno energijo namreč ne pomeni zagotavljanja oskrbe z električno energijo po najnižji ceni. Povsem ekonomski in komercialni preudarki, na katerih temelji nacionalna zakonodaja iz postopka v glavni stvari, ne spadajo niti med razloge javne varnosti v smislu člena 36 PDEU niti med zahteve v splošnem interesu, ki bi lahko upravičile količinske omejitve pri izvozu ali ukrepe z enakim učinkom. Če bi se prepoved neposrednega izvoza električne energije lahko upravičila s takimi preudarki, bi bilo ogroženo samo načelo notranjega trga.

44

V zvezi s tveganjem, ki bi ga po mnenju romunske vlade povzročila nepregledna in diskriminatorna pogajanja o električni energiji za oskrbo nacionalnega trga, je treba poudariti, da v obravnavanem primeru obstajajo ukrepi, ki manj omejujejo prosti pretok električne energije na notranjem trgu kot nacionalna zakonodaja iz postopka v glavni stvari.

45

Kot je namreč generalni pravobranilec navedel v točkah od 64 do 70 sklepnih predlogov, so taki ukrepi med drugim predvideni v členih od 7 do 9 Uredbe št. 1227/2011 in členih od 36 do 38 Direktive 2009/72. S temi določbami se uvajajo mehanizmi sodelovanja med nacionalnimi regulativnimi organi na področju spremljanja veleprodajnega energetskega trga in pravila, namenjena okrepitvi preglednosti in celovitosti tega trga.

46

Iz navedenega izhaja, da obveznost, naložena domačim proizvajalcem električne energije, da vso električno energijo, ki je na voljo, ponudijo v prodajo prek platform, ki jih upravlja edini operater, določen za storitve trgovanja na nacionalnem trgu z električno energijo, presega to, kar je potrebno za uresničitev cilja, ki se ga želi doseči.

47

Ob upoštevanju zgornjih preudarkov je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člena 35 in 36 PDEU razlagati tako, da nacionalna zakonodaja, ki, kakor jo razlaga organ, pristojen za njeno uporabo, nacionalnim proizvajalcem električne energije nalaga, da vso električno energijo, ki je na voljo, ponudijo v prodajo prek platform, ki jih upravlja edini operater, določen za storitve trgovanja na nacionalnem trgu z električno energijo, pomeni ukrep z enakim učinkom, kot je količinska omejitev pri izvozu, ki ga ni mogoče upravičiti z razlogi javne varnosti v zvezi z zanesljivostjo oskrbe z energijo, ker taka zakonodaja ni sorazmerna s ciljem, ki se ga želi doseči.

48

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:

Člena 35 in 36 PDEU je treba razlagati tako, da nacionalna zakonodaja, ki, kakor jo razlaga organ, pristojen za njeno uporabo, nacionalnim proizvajalcem električne energije nalaga, da vso električno energijo, ki je na voljo, ponudijo v prodajo prek platform, ki jih upravlja edini operater, določen za storitve trgovanja na nacionalnem trgu z električno energijo, pomeni ukrep z enakim učinkom, kot je količinska omejitev pri izvozu, ki ga ni mogoče upravičiti z razlogi javne varnosti v zvezi z zanesljivostjo oskrbe z energijo, ker taka zakonodaja ni sorazmerna s ciljem, ki se ga želi doseči.