1

Oseba PJ in družba PC s pritožbama predlagata razveljavitev sklepa Splošnega sodišča Evropske unije z dne 30. maja 2018, PJ/EUIPO – Erdmann & Rossi (Erdmann & Rossi) (T‑664/16, v nadaljevanju: izpodbijani sklep, EU:T:2018:517), s katerim je to, prvič, kot nedopustno zavrglo tožbo, vloženo zoper odločbo četrtega odbora za pritožbe pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) z dne 18. julija 2016 (zadeva R 1670/2015-4) v zvezi s postopkom za ugotovitev ničnosti med družbo Erdmann & Rossi GmbH in osebo PJ, ter drugič, razsodilo, da se postopek v zvezi s predlogom za nadomestitev, ki ga je vložila družba PC, ustavi.

2

Člen 19, od prvega do četrtega odstavka, Statuta Sodišča Evropske unije, ki se za Splošno sodišče uporablja na podlagi člena 53, prvi odstavek, tega statuta, določa:

„Države članice in institucije Unije pred Sodiščem zastopa zastopnik [agent], ki je imenovan za vsako zadevo posebej; zastopniku [agentu] lahko pomaga svetovalec ali odvetnik.

Države podpisnice Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru [z dne 2. maja 1992 (UL 1994, L 1, str. 3)], ki niso države članice, ter v tem sporazumu navedeni nadzorni organ EFTA, so zastopani na enak način.

Druge stranke mora zastopati odvetnik.

Le odvetnik, ki je vpisan v imenik odvetnikov v eni od držav članic ali drugi državi, ki je podpisnica Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru, lahko pred Sodiščem zastopa stranko ali ji pomaga.“

3

Člen 51(1) Poslovnika Splošnega sodišča določa:

„Stranko mora zastopati agent ali odvetnik pod pogoji iz člena 19 Statuta.“

4

Dejansko stanje spora je mogoče povzeti tako.

5

Oseba PJ je 19. septembra 2011 pri EUIPO vložila prijavo za registracijo znamke Evropske unije, ki se nanaša na besedni znak „Erdmann & Rossi“.

6

Proizvodi in storitve, za katere se je zahtevala registracija, spadajo v razrede 12, 37 in 42 v smislu Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen.

7

Znamka je bila 3. februarja 2012 registrirana pod številko 010310481.

8

Družba Erdmann & Rossi je 26. marca 2014 vložila zahtevo za ugotovitev ničnosti izpodbijane znamke na podlagi člena 52(1)(b) Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL 2009, L 78, str. 1) (zdaj člen 59(1)(b) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1)).

9

Oddelek za izbris je z odločbo z dne 29. junija 2015 v celoti zavrnil zahtevo za ugotovitev ničnosti.

10

Družba Erdmann & Rossi je 18. avgusta 2015 pri EUIPO vložila pritožbo.

11

Četrti odbor za pritožbe pri EUIPO je z odločbo z dne 18. julija 2016 pritožbi ugodil in odločbo oddelka za izbris razveljavil.

12

Oseba PJ je 14. septembra 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razveljavitev odločbe z dne 18. julija 2016. Tožbeno vlogo je podpisal odvetnik S.

13

EUIPO je z aktom, vloženem v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 31. marca 2017, vložil ugovor nedopustnosti na podlagi člena 130(1) Poslovnika Splošnega sodišča.

14

EUIPO je 3. aprila 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil dopis, s katerim je Splošno sodišče obvestil, da je bila izpodbijana znamka 28. februarja 2017 v registru vpisana na novega imetnika, in sicer na družbo „[X] [GmbH & Co. KG]“, in 1. marca 2017 po popravku, ki ga je izvedel EUIPO, na družbo PC.

15

Oseba PJ je 8. maja 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila dopis, v katerem je na eni strani zahtevala sprejetje ukrepa procesnega vodstva glede sumov o manipulaciji upravnega spisa in na drugi strani prekinitev tega postopka do zaključka kazenskih preiskav zoper sodelavce urada EUIPO.

16

Odvetnik S. je z aktom, vloženim v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 23. maja 2017, na podlagi člena 174 Poslovnika Splošnega sodišča vložil predlog za nadomestitev v korist družbe PC.

17

Oseba PJ je 24. maja 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča z ločenim aktom vložila stališča o ugovoru nedopustnosti, ki ga je podal EUIPO.

18

Splošno sodišče je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo kot nedopustno, ker začetne vloge ni podpisal neodvisen odvetnik.

19

Splošno sodišče je v točki 51 izpodbijanega sklepa opozorilo, da mora v skladu s členom 19, tretji in četrti odstavek, ter členom 21, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, ki se v skladu s členom 53, prvi odstavek, tega statuta in členom 73(1) Poslovnika Splošnega sodišča uporabljata za postopek pred Splošnim sodiščem, stranke, razen držav članic in institucij Unije, nadzornega organa EFTA ali držav podpisnic Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru, zastopati odvetnik, ki je vpisan v imenik odvetnikov v eni od držav članic.

20

Splošno sodišče je v točki 53 izpodbijanega sklepa poudarilo, da se razumevanje vloge odvetnika v pravnem redu Unije, ki izhaja iz pravnih tradicij, ki so skupne državam članicam, in na katerem temelji člen 19 Statuta Sodišča Evropske unije, nanaša na pravosodnega sodelavca, ki naj bi s popolno neodvisnostjo in v najboljšem interesu pravosodja zagotovil pravno pomoč, ki jo potrebuje stranka.

21

Splošno sodišče je v točki 54 izpodbijanega sklepa s tem, da se je oprlo na sodbo z dne 6. septembra 2012, Prezes Urzędu Komunikacji Elektronicznej/Komisija (C‑422/11 P in C‑423/11 P, EU:C:2012:553, točka 24 in navedena sodna praksa), opozorilo, da pojem odvetnikove „neodvisnosti“ ni opredeljen le pozitivno, in sicer s sklicevanjem na poklicni kodeks, temveč tudi negativno, to je z neobstojem delovnega razmerja med njim in njegovo stranko. Splošno sodišče je v točki 55 tega sklepa menilo, da se to sklepanje v enaki meri uporablja za položaj, v katerem je odvetnik zaposlen pri subjektu, povezanem s stranko, ki jo zastopa, ali v primeru, da je odvetnik povezan s tožečo stranko s civilnopravno pogodbo.

22

Potem ko je Splošno sodišče v točki 56 izpodbijanega sklepa opozorilo, da odvetnik neprivilegirane stranke ne sme imeti osebne povezave z obravnavano zadevo ali biti odvisen od svoje stranke tako, da morda ne bo mogel na najustreznejši način izpolniti svoje bistvene vloge pravosodnega pomočnika, je iz tega v točki 57 tega sklepa sklepalo, da namen zahteve po neodvisnosti ni le izključitev primerov zastopanja po zaposlenih naročitelja ali po osebah, ki so od njega ekonomsko odvisne, ampak gre za splošnejšo zahtevo, katere spoštovanje je treba preučiti v vsakem posameznem primeru.

23

V obravnavanem primeru je Splošno sodišče v točki 62 izpodbijanega sklepa navedlo, da je oseba PJ soustanovitelj in eden od dveh partnerjev v odvetniški pisarni Z, ki jo je pooblastila, da s posredovanjem odvetnika S., ki nastopa v imenu te pisarne, zagotavlja zastopanje v okviru tožbe pred Splošnim sodiščem, in da ima ta odvetniška pisarna, registrirana poklicna družba civilnega prava, ločeno pravno osebnost od osebe PJ.

24

Splošno sodišče je v točki 63 izpodbijanega sklepa razsodilo, da je zaradi okoliščine, da so bile odločitve v odvetniški pisarni Z sprejete soglasno, oseba PJ kot partner izvajala učinkovit nadzor nad vsemi odločitvami navedene pisarne, vključno s tistimi, ki se nanašajo na sodelavce v tej pisarni, med katerimi je odvetnik S. Natančneje, Splošno sodišče je poudarilo, da odvetnik S. v razmerju do osebe PJ ne uživa enake stopnje neodvisnosti kot odvetnik, ki opravlja svojo dejavnost v pisarni, ki ni pisarna, v kateri je njegova stranka partner, ter da se lahko odvetnik S. manj učinkovito spopada z morebitnimi nasprotji med svojimi poklicnimi obveznostmi in cilji svoje stranke.

25

Splošno sodišče je iz tega v točki 64 izpodbijanega sklepa sklepalo, da lahko razmerje odvetnika S. z odvetniško pisarno Z vpliva na neodvisnost tega odvetnika, ker se interesi odvetniške pisarne v velikem obsegu prekrivajo z interesi osebe PJ in ker obstaja tveganje, da je strokovno mnenje odvetnika S. vsaj delno odvisno od njegovega poklicnega okolja.

26

Splošno sodišče je v točki 65 izpodbijanega sklepa presodilo, da je poklicna povezanost, ki jo je odvetnik S. imel z osebo PJ ob vložitvi tožbe, takšne narave, da verjetno ne bo mogel na najustreznejši način izpolniti svoje bistvene vloge pravosodnega pomočnika.

27

Glede predloga za nadomestitev je Splošno sodišče v točki 78 izpodbijanega sklepa ugotovilo, da če je predlagatelj nadomestitve tesno povezan s tožečo stranko, predlog za nadomestitev izgubi svoj pomen, če je tožba zavržena kot nedopustna zaradi nepravilnosti pri zastopanju tožeče stranke.

28

Splošno sodišče je v točki 80 izpodbijanega sklepa dodalo, da glede na to, da se pogoji zastopanja v skladu s členom 19 Statuta Sodišča Evropske unije uporabljajo tudi v okviru predloga za nadomestitev, odvetnik S., ki je podpisal predlog za nadomestitev, vsekakor ni bil neodvisen odvetnik v razmerju do družbe PC, ker je bila oseba PJ poslovodja družbe PC.

29

Splošno sodišče je na podlagi tega v točki 81 izpodbijanega sklepa ugotovilo, da se postopek v zvezi s predlogom za nadomestitev ustavi.

30

Oseba PJ in družba PC sta 9. in 10. avgusta 2018 vložili pritožbi zoper izpodbijani sklep.

31

Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 29. novembra 2018 odredil prekinitev obravnavanja obeh zadev do razglasitve sodbe v združenih zadevah Uniwersytet Wrocławski in Poljska/REA (C‑515/17 P in C‑561/17 P).

32

Sodišče je 4. februarja 2020 izreklo sodbo v zadevi Uniwersytet Wrocławski in Poljska/REA (C‑515/17 P in C‑561/17 P, EU:C:2020:73).

33

Postopek se je nadaljeval s sklepom z dne 6. februarja 2020.

34

S sklepom z dne 18. maja 2021 je bilo odločeno, da se pritožbi združita za ustni del postopka in izdajo sodbe.

35

Oseba PJ s pritožbo v zadevi C‑529/18 P Sodišču predlaga, naj:

36

Družba PC s pritožbo v zadevi C‑531/18 P Sodišču predlaga, naj:

37

V obeh zadevah EUIPO in družba Erdmann & Rossi Sodišču predlagata, naj:

38

Oseba PJ v utemeljitev pritožbe v zadevi C‑529/18 P navaja tri pritožbene razloge, ki se nanašajo na kršitev člena 19, tretji odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, izkrivljanje dejstev in kršitev člena 47, prvi in drugi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

39

Družba PC v utemeljitev pritožbe v zadevi C‑531/18 P navaja tudi tri pritožbene razloge, ki se nanašajo na napačno ugotovitev ustavitve postopka glede predloga za nadomestitev, kršitev člena 19, tretji odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije ter kršitev člena 47, prvi in drugi odstavek, Listine.

40

Glede na ugotovljeno povezanost med prvim in drugim pritožbenim razlogom v zadevi C‑529/18 P na eni strani in drugim pritožbenim razlogom v zadevi C‑531/18 P na drugi strani je treba te pritožbene razloge preučiti skupaj.

41

Oseba PJ s prvim pritožbenim razlogom v zadevi C‑529/18 P, ki se nanaša na kršitev člena 19, tretji odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, Splošnemu sodišču očita, da je napačno uporabilo obveznost, naloženo neprivilegiranim strankam, da jih zastopa odvetnik.

42

Splošno sodišče naj bi namreč preširoko razlagalo zahteve v zvezi z neodvisnostjo odvetnika, kar je razlaga, ki naj ne bi bila utemeljena niti z besedilom niti s smislom navedenega člena 19 in naj ne bi bila podprta s sodno prakso Sodišča. Ta razlaga naj bi bila popolnoma nepredvidljiva in v nasprotju z načelom pravne varnosti.

43

Tako oseba PJ trdi, na prvem mestu, da kadar je tožeča stranka fizična oseba, zgolj okoliščina, da je odvetnik, ki ga je pooblastila, druga fizična oseba, zadostuje za izpolnitev cilja člena 19, tretji odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije.

44

Oseba PJ opozarja, da je namen zahteve po zastopanju neodvisne tretje osebe pred sodišči Unije, prvič, preprečiti, da bi posamezniki sami brez posrednika nastopali pred sodišči, in drugič, zagotoviti, da pravne osebe brani zastopnik, ki je dovolj ločen od pravne osebe, ki jo zastopa.

45

Na drugem mestu, oseba PJ meni, da tudi če se v tej zadevi uporabi merilo za presojo neodvisnosti odvetnika, čigar storitve so bile uporabljene, v razmerju do pravne osebe, ni nobene podlage za tako široko razlago, kot jo je uporabilo Splošno sodišče. Splošno sodišče naj bi namreč napačno uporabilo sodno prakso v zvezi s pravniki podjetij in naj bi prekoračilo meje položajev, ki vplivajo na neodvisnost odvetnika, ker zgolj obstoj gospodarske povezave med odvetnikom in njegovo stranko ne more zadostovati za ugotovitev neobstoja neodvisnosti.

46

Položaj v tej zadevi naj ne bi bil primerljiv s položajem v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 6. septembra 2012, Prezes Urzędu Komunikacji Elektronicznej/Komisija (C‑422/11 P in C‑423/11 P, EU:C:2012:553), na katero se je Splošno sodišče oprlo v izpodbijanem sklepu. Interesi osebe PJ kot podjetnika in imetnika zadevne znamke naj namreč nikakor ne bi bili enaki in naj jih ne bi bilo mogoče zamenjati z interesi odvetniške pisarne Z, v kateri opravlja dejavnost odvetnik S. Poleg tega naj ne bi bilo nobene nevarnosti, da odvetnik S. ne bi mogel urediti morebitnih navzkrižij med svojo funkcijo pravosodnega pomočnika in interesi osebe PJ, saj naj bi bil namen poklicnih pravil prav preprečevanje takih navzkrižij. Poleg tega naj oseba PJ ne bi imela na voljo nobenega sredstva, da bi odvetniku S. dala navodila, saj odvetniško pisarno Z vsakodnevno vodi drug partner in vse pomembne odločitve se sprejemajo soglasno.

47

Oseba PJ z drugim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očita, da je v okviru uporabe člena 19, tretji odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije izkrivilo dejstva, ker naj bi ugotovitve v zvezi z neobstojem neodvisnosti odvetnika S. temeljile na domnevah, ki jih dejstva ne potrjujejo. Ugotovitev Splošnega sodišča v točki 63 izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na težave odvetnika S. pri odpravi morebitnih napetosti med njegovimi poklicnimi obveznostmi in cilji njegove stranke, naj namreč nikakor ne bi bila podprta z dokazi.

48

Družba Erdmann & Rossi izpodbija dejstva, ki jih oseba PJ zatrjuje v zvezi s svojimi pooblastili v odvetniški pisarni Z in neodvisnostjo odvetnika S. Trdi, da pogoja neodvisnosti iz člena 19, tretji odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije ni mogoče izpolniti zgolj s spoštovanjem nemških poklicnih pravil, ker je treba pojem „odvetnik“ v smislu te določbe razlagati z vidika prava Unije. Meni, da v obravnavanem primeru merilo neodvisnosti ni bilo spoštovano, ker oseba PJ ni pooblastila odvetnika S., ampak odvetniško pisarno Z v obliki poklicne družbe civilnega prava. Poklicno združenje pa naj bi pri vodenju postopka delovalo prek svojih družbenikov in zastopnikov, tako da naj bi obstajala istovetnost pooblastitelja in pooblaščenca.

49

EUIPO najprej pojasnjuje, da je odbor za pritožbe pri EUIPO v okviru zahteve za ugotovitev ničnosti, ki jo je vložila družba Erdmann & Rossi, ugotovil, da je oseba PJ očitno ravnala v slabi veri, ker je v škodo svoje nekdanje stranke zahtevala registracijo znaka v njenem imenu, ki ji ga je ta zaupala. Po mnenju odbora za pritožbe to ravnanje ni skladno s pogodbenimi in popogodbenimi obveznostmi, ki izhajajo iz razmerja osebe PJ z njeno stranko.

50

EUIPO trdi, da je Splošno sodišče pravilno razlagalo merili, določeni v členu 19, tretji odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, in sicer da je zastopnik tretja oseba in da je ta tretja oseba odvetnik.

51

EUIPO sicer priznava, da je lahko opravljanje odvetniškega poklica kot zaposlena oseba v skladu s pravili poklicne etike, vendar meni, da zahtevana neodvisnost zaposlenega odvetnika ni podana, če je stranka delodajalec tega odvetnika, ker lahko ta odvetnik lažje razreši morebitna navzkrižja med svojimi poklicnimi obveznostmi in cilji svojega delodajalca. Tako naj bi bilo tudi, kadar je delodajalec pravna oseba, ločena od fizične osebe stranke, ta stranka pa je partner v tej pravni osebi, saj z dejanskega vidika odločitve sprejemajo fizične osebe, predvsem kadar te ravnajo v nasprotju s pravili poklicne etike.

52

EUIPO poleg tega meni, da je razmerje med partnerjem in odvetnikom, ki je član odvetniške pisarne, primerljivo z razmerjem s pravnikom podjetja. Odvetnik, ki dela kot sodelavec v odvetniški pisarni, je ob spoštovanju pravil poklicne etike sicer lahko neodvisen, ko zastopa stranke, ki so v razmerju do navedene odvetniške pisarne tretje osebe, vendar naj ta neodvisnost ne bi več obstajala, če je treba zastopati partnerja v odvetniški pisarni, v kateri dela tudi ta odvetnik, predvsem če je ta partner hierarhično nadrejen zadnjenavedenemu.

53

EUIPO ugotavlja, da je treba v zadevah, v katerih obstaja delovno razmerje ali druga oblika odvisnosti, ki bi lahko preprečila zastopanje v smislu člena 19, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, opraviti preučitev v vsakem posameznem primeru. Taka preučitev pa naj bi bila dejansko vprašanje, ki ni predmet nadzora Sodišča v okviru pritožbe.

54

EUIPO v zvezi z drugim pritožbenim razlogom, ki se nanaša na domnevno izkrivljanje dejstev, meni, da oseba PJ dejansko predlaga, naj Sodišče opravi ponovno presojo teh dejstev.

55

Najprej je treba v zvezi s trditvami EUIPO, ki se nanašajo na nedopustnost prvega in drugega pritožbenega razloga v zadevi C‑529/18 P, ker naj bi se ta nanašala na dejanska vprašanja, opozoriti, da iz člena 256 PDEU in člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije izhaja, da je Splošno sodišče edino pristojno za ugotavljanje dejstev, razen če bi vsebinska nepravilnost njegovih ugotovitev izhajala iz listin v spisu, ki so mu bile predložene, in za presojo teh dejstev. Ta presoja, razen pri izkrivljanju dokazov, predloženih Splošnemu sodišču, torej ni pravno vprašanje, ki bi bilo predmet nadzora Sodišča. Potem ko Splošno sodišče ugotovi ali presodi dejansko stanje, je Sodišče pristojno, da na podlagi člena 256 PDEU opravi nadzor nad pravno kvalifikacijo tega dejanskega stanja in pravnimi posledicami, ki jih je iz nje izpeljalo Splošno sodišče (sodba z dne 4. februarja 2020, Uniwersytet Wrocławski in Poljska/REA, C‑515/17 P in C‑561/17 P, EU:C:2020:73, točka 47).

56

V obravnavanem primeru se je Splošno sodišče pri presoji narave razmerja med osebo PJ in njenim zastopnikom oprlo na elemente dejanskega stanja, v zvezi s katerimi Sodišče lahko med drugim opravi nadzor, ki se nanaša na njihovo kvalifikacijo glede na člen 19 Statuta Sodišča Evropske unije.

57

Zato je treba ugovor nedopustnosti, ki ga je podal EUIPO, zavrniti.

58

Glede vsebinske presoje je treba v zvezi z zastopanjem stranke, na katero se prva dva odstavka člena 19 Statuta Sodišča Evropske unije ne nanašata, pred sodiščema Unije spomniti, da člen 19, tretji in četrti odstavek, tega statuta, ki se v skladu s členom 56 navedenega statuta uporablja za postopek pred Splošnim sodiščem, določa dva ločena in kumulativna pogoja, in sicer, prvič, da mora stranke, na katere se prva dva odstavka navedenega člena 19 ne nanašata, zastopati odvetnik in, drugič, da lahko samo odvetnik, ki je vpisan v imenik odvetnikov v eni od držav članic ali drugi državi, ki je podpisnica Sporazuma EGP, zastopa te stranke pred sodišči Unije ali jim pomaga (sodba z dne 4. februarja 2020, Uniwersytet Wrocławski in Poljska/REA, C‑515/17 P in C‑561/17 P, EU:C:2020:73, točka 55 in navedena sodna praksa).

59

V zvezi z drugim pogojem iz besedila člena 19, četrti odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije izhaja, da je treba pomen in obseg tega pogoja razlagati s sklicevanjem na zadevno nacionalno pravo. V obravnavanem primeru se ni oporekalo temu, da je odvetnik, ki je zastopal osebo PJ, v okviru tožbe na prvi stopnji ta pogoj izpolnjeval.

60

Glede prvega pogoja, ki se nanaša na pojem „odvetnik“, je Sodišče razsodilo, da je treba ta pojem, ker člen 19, tretji odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije ne napotuje na nacionalno pravo držav članic, v celotni Uniji razlagati avtonomno in enotno ter pri tem upoštevati ne le besedilo te določbe, ampak tudi njeno sobesedilo in njen cilj (sodba z dne 4. februarja 2020, Uniwersytet Wrocławski in Poljska/REA, C‑515/17 P in C‑561/17 P, EU:C:2020:73, točka 57 in navedena sodna praksa).

61

V zvezi s tem in kot je Splošno sodišče poudarilo v točki 52 izpodbijanega sklepa, je iz besedila člena 19, tretji odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, zlasti iz uporabe izraza „zastopata“, razvidno, da „stranka“ v smislu te določbe ne glede na svoj status ne sme sama nastopati pred sodiščem Unije, ampak mora uporabiti storitve tretje osebe. Tako vložitev vloge, ki jo je podpisala tožeča stranka, ne more zadoščati za vložitev pravnega sredstva, tudi če je tožeča stranka odvetnik, ki lahko nastopa pred nacionalnim sodiščem (sodba z dne 4. februarja 2020, Uniwersytet Wrocławski in Poljska/REA, C‑515/17 P in C‑561/17 P, EU:C:2020:73, točki 58 in 59 ter navedena sodna praksa).

62

To ugotovitev potrjuje sobesedilo, v katero spada tretji odstavek člena 19 Statuta Sodišča Evropske unije, iz katerega je izrecno razvidno, da lahko stranko, na katero se prva dva odstavka tega člena ne nanašata, pred sodiščem zastopa zgolj odvetnik, medtem ko lahko stranke iz teh prvih dveh odstavkov zastopa agent, ki mu po potrebi lahko pomaga svetovalec ali odvetnik (glej v tem smislu sodbo z dne 4. februarja 2020, Uniwersytet Wrocławski in Poljska/REA, C‑515/17 P in C‑561/17 P, EU:C:2020:73, točka 60).

63

Navedena ugotovitev je potrjena tudi s ciljem zastopanja strank, na katere se prva dva odstavka člena 19 Statuta Sodišča Evropske unije ne nanašata, po odvetniku, kar je cilj, ki je, prvič, preprečiti, da bi posamezniki sami brez posrednika nastopali pred sodišči, in drugič, zagotoviti, da pravne osebe brani zastopnik, ki je dovolj ločen od pravne osebe, ki jo zastopa (sodba z dne 4. februarja 2020, Uniwersytet Wrocławski in Poljska/REA, C‑515/17 P in C‑561/17 P, EU:C:2020:73, točka 61 in navedena sodna praksa).

64

Glede tega je Sodišče poudarilo, da je cilj naloge zastopanja po odvetniku, kot je določena v členu 19, tretji in četrti odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, ki se izvaja v interesu učinkovitega izvajanja sodne oblasti, predvsem čim bolje varovati in braniti interese pooblastitelja popolnoma neodvisno ter v skladu z zakonom in pravili poklicnega ravnanja (glej v tem smislu sodbo z dne 4. februarja 2020, Uniwersytet Wrocławski in Poljska/REA, C‑515/17 P in C‑561/17 P, EU:C:2020:73, točka 62).

65

Res je, da je bil pojem „neodvisnost“ odvetnika sprva oblikovan v okviru zaupnosti dokumentov na področju konkurence, saj je bilo v sodni praksi, kot je navedena v točkah 53 in 63 izpodbijanega sklepa, v zvezi s tem pojasnjeno, da je odvetnik pravosodni pomočnik, ki naj bi v najboljšem interesu pravosodja zagotovil pravno pomoč stranki (glej v tem smislu sodbi z dne 18. maja 1982, AM & S Europe/Komisija, 155/79, EU:C:1982:157, točka 24, in z dne 14. septembra 2010, Akzo Nobel Chemicals in Akcros Chemicals/Komisija in drugi, C‑550/07 P, EU:C:2010:512, točka 42). Kljub temu je treba ugotoviti, da se je pomen tega pojma na področju zastopanja pred sodišči Unije spreminjal, pri čemer je bilo prevladujoče merilo, uporabljeno v zvezi s tem, odslej varstvo in obramba interesov stranke ob upoštevanju veljavnih zakonov ter poklicnih pravil in pravil poklicne etike (glej v tem smislu sodbo z dne 4. februarja 2020, Uniwersytet Wrocławski in Poljska/REA, C‑515/17 P in C‑561/17 P, EU:C:2020:73, točka 62).

66

V skladu s sodno prakso Sodišča zahteva po neodvisnosti ni opredeljena le negativno, to je z neobstojem delovnega razmerja, ampak tudi pozitivno, in sicer s sklicevanjem na kodeks poklicne etike (glej v tem smislu sodbo z dne 4. februarja 2020, Uniwersytet Wrocławski in Poljska/REA, C‑515/17 P in C‑561/17 P, EU:C:2020:73, točka 63 in navedena sodna praksa).

67

Kot je Splošno sodišče pojasnilo v točki 54 izpodbijanega sklepa, zahteva po neodvisnosti odvetnika v posebnem okviru člena 19 Statuta Sodišča Evropske unije nujno pomeni, da med njim in njegovo stranko ni delovnega razmerja.

68

Poleg tega, kot je Splošno sodišče navedlo v točki 55 izpodbijanega sklepa, se to sklepanje v enaki meri uporablja za položaj, v katerem je odvetnik zaposlen pri subjektu, ki je povezan s stranko, ki jo zastopa (sodba z dne 6. septembra 2012, Prezes Urzędu Komunikacji Elektronicznej/Komisija, C‑422/11 P in C‑423/11 P, EU:C:2012:553, točka 25).

69

V zvezi s pozitivno opredelitvijo pojma „neodvisnost“ odvetnika je Sodišče izrecno poudarilo, da se ta neodvisnost ne razume tako, da ta odvetnik ne sme imeti nikakršnih vezi s svojo stranko, temveč da ne sme imeti zgolj takih, zaradi katerih je očitno okrnjena njegova sposobnost zagotavljati nalogo obrambe tako, da čim bolje uveljavlja interese svoje stranke ob upoštevanju zakonov ter poklicnih pravil in pravil poklicne etike (glej v tem smislu sodbo z dne 4. februarja 2020, Uniwersytet Wrocławski in Poljska/REA, C‑515/17 P in C‑561/17 P, EU:C:2020:73, točke od 62 do 64).

70

Utemeljenost prvega in drugega pritožbenega razloga v zadevi C‑529/18 P ter drugega pritožbenega razloga v zadevi C‑531/18 P je treba presoditi glede na zgoraj navedene preudarke.

71

Glede tega je Splošno sodišče v točkah 54 in 55 izpodbijanega sklepa v bistvu menilo, da je treba pri presoji neodvisnosti odvetnika položaj odvetnika, ki je s civilnopravno pogodbo povezan s tožečo stranko, izenačiti s položajem delovnega razmerja, ki pomeni neobstoj neodvisnosti odvetnika.

72

Vendar kot je Sodišče že poudarilo, zgolj obstoj kakršne koli civilnopravne pogodbene vezi med odvetnikom in njegovo stranko ne zadostuje za ugotovitev, da je ta odvetnik v položaju, ki očitno posega v njegovo zmožnost braniti interese njegove stranke ob upoštevanju merila neodvisnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 4. februarja 2020, Uniwersytet Wrocławski in Poljska/REA, C‑515/17 P in C‑561/17 P, EU:C:2020:73, točki 66 in 67).

73

Poleg tega je Splošno sodišče napačno razlagalo merilo neodvisnosti v smislu člena 19 Statuta Sodišča Evropske unije, ker je v točki 57 izpodbijanega sklepa presodilo, da se zahteva po zastopanju s strani neodvisne tretje osebe ne sme razumeti kot zahteva, katere edini namen je izključitev zastopanja po zaposlenih naročitelja ali po osebah, ki so od njega ekonomsko odvisne, ampak pomeni splošnejšo zahtevo, katere spoštovanje je treba preučiti v vsakem posameznem primeru.

74

Da bi se upošteval cilj naloge zastopanja po odvetniku, je treba zahtevo po neodvisnosti, ki jo pravo Unije nalaga zastopnikom neprivilegiranih strank, razlagati tako, da se primeri nedopustnosti zaradi neizpolnitve naloge zastopanja omejijo na primere, v katerih je očitno, da odvetnik svoje naloge obrambe ne more zagotoviti tako, da čim bolje uveljavlja interese njegove stranke, zaradi česar ga je treba izločiti v njenem interesu.

75

Vendar je treba spomniti, da je treba pritožbo zavrniti, če je iz obrazložitve sodbe Splošnega sodišča sicer razvidna kršitev prava Unije, njen izrek pa je utemeljen z drugimi pravnimi razlogi (sodba z dne 22. septembra 2020, Avstrija/Komisija, C‑594/18 P, EU:C:2020:742, točka 47 in navedena sodna praksa).

76

V obravnavanem primeru ni sporno, da je oseba PJ, ki je odvetnik in ki vzporedno opravlja dejavnost na področju podeljevanja licenc za znamke, pooblastila odvetniško pisarno Z, poklicno družbo civilnega prava, v kateri je eden od dveh partnerjev soustanoviteljev, da bi zagotovila svoje zastopanje v okviru sodnega postopka v zvezi z znamko, katere imetnica je, in da je bil S., odvetnik, ki je v navedeni odvetniški pisarni zaposlen kot sodelavec, zadolžen za to zastopanje.

77

Splošno sodišče je po tem, ko je v točkah 62 in 63 izpodbijanega sklepa analiziralo strukturo odvetniške pisarne Z in postopek odločanja v njej, v točki 63 tega sklepa ugotovilo, da je oseba PJ izvajala učinkovit nadzor nad odločitvami odvetniške pisarne v zvezi z odvetnikom S. in da je bila posledica te okoliščine to, da odvetnik S. kljub temu, da se zanj uporabljajo poklicna pravila odvetniške zbornice, v razmerju do osebe PJ ni užival enake stopnje neodvisnosti kot odvetnik, ki opravlja svojo dejavnost v odvetniški pisarni, ki ni pisarna, v kateri je njegova stranka partner.

78

Glede tega je treba ugotoviti, da razmerja, ki povezuje odvetnika S. in odvetniško pisarno Z ali celo osebo PJ kot partnerja v tej odvetniški pisarni, ni mogoče po uradni dolžnosti opredeliti kot delovno razmerje, ki vključuje neobstoj vsakršne neodvisnosti, kot je razvidno iz točk od 66 do 68 te sodbe.

79

Znano je namreč, da se odvetniški poklic lahko opravlja v različnih oblikah, ki lahko segajo od samostojnega odvetnika do velikih mednarodnih odvetniških pisarn. Odvetniki, ki se povežejo v partnerstvo, morajo opredeliti podrobna pravila svojega sodelovanja, njihova pogodbena razmerja pa so lahko celo v zaposlitveni obliki, če to dopuščajo zakoni, nacionalna poklicna pravila in veljavna pravila poklicne etike. Vendar je treba domnevati, da odvetnik, ki je sodelavec v odvetniški pisarni, čeprav opravlja svoj poklic v okviru pogodbe o zaposlitvi, izpolnjuje enake zahteve po neodvisnosti kot odvetnik, ki opravlja dejavnost samostojno ali kot partner v odvetniški pisarni.

80

Čeprav se za odvetnika, ki je sodelavec v odvetniški pisarni, domneva, da načeloma izpolnjuje zahteve po neodvisnosti v smislu člena 19 Statuta Sodišča Evropske unije, tudi če ta svoje naloge opravlja v okviru pogodbe o zaposlitvi ali v okviru drugega podrejenega razmerja, pa je treba razlikovati glede na položaj zastopane stranke.

81

Medtem ko namreč položaj, v katerem je stranka tretja fizična ali pravna oseba v razmerju do odvetniške pisarne, v kateri zadevni sodelavec opravlja svoje naloge, pri tem sodelavcu ne povzroča posebne težave glede neodvisnosti, velja drugače za položaj, v katerem je stranka, ki je fizična oseba, partner v odvetniški pisarni in njen ustanovni član ter lahko zato izvaja učinkovit nadzor nad sodelavcem. V zadnjenavedenem primeru je treba šteti, da so vezi med odvetnikom sodelavcem in partnerjem stranko take, da očitno ogrožajo neodvisnost odvetnika.

82

Glede na zgoraj navedeno in z nadomestitvijo obrazložitve je torej treba prvi in drugi pritožbeni razlog v zadevi C‑529/18 P ter drugi pritožbeni razlog v zadevi C‑531/18 P zavrniti kot neutemeljene.

83

Oseba PJ s tretjim pritožbenim razlogom v zadevi C‑529/18 P, ki se nanaša na kršitev člena 47, prvi in drugi odstavek, Listine, trdi, da široka razlaga, ki jo je uporabilo Splošno sodišče, pomembno vpliva ne le na svobodno opravljanje odvetniškega poklica v Evropi, ampak tudi na temeljne pravice posameznikov, ki jim je bilo odvzeto učinkovito sodno varstvo. Argumentacija, na katero se opira družba PC v okviru tretjega pritožbenega razloga v zadevi C‑531/18 P, je v bistvu enaka.

84

Oseba PJ trdi, da izpodbijani sklep posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva, ker ta pravica vključuje učinkovit dostop do sodišč. Oseba PJ v zvezi s tem pojasnjuje, da bi, če bi jo Splošno sodišče pravočasno obvestilo o obstoju morebitne nepravilnosti pri zakonitem zastopanju, v rokih lahko pooblastila drugega odvetnika.

85

Družba Erdmann & Rossi in EUIPO menita, da v obravnavanem primeru ni bila kršena pravica do učinkovitega sodnega varstva.

86

Opozoriti je treba, da načelo učinkovitega sodnega varstva pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije, na katero se nanaša člen 19(1), drugi pododstavek, PEU, pomeni splošno načelo prava Unije, ki izhaja iz skupnih ustavnih tradicij držav članic in ki je odslej potrjeno v členu 47 Listine (glej v tem smislu sodbo z dne 5. novembra 2019, ECB in drugi/Trasta Komercbanka in drugi, C‑663/17 P, C‑665/17 P in C‑669/17 P, EU:C:2019:923, točka 55 in navedena sodna praksa).

87

Učinkovito sodno varstvo fizične osebe, kot je oseba PJ, ki je imetnica znamke, ki je bila predmet zahteve za ugotovitev ničnosti, je zagotovljeno s pravico te osebe, da pred sodiščem Unije vloži tožbo zoper razveljavitveno odločbo odbora za pritožbe pri EUIPO.

88

V zvezi z možnostjo dopolnitve vlog iz sodne prakse Sodišča izhaja, da čeprav Statut Sodišča Evropske unije in Poslovnik Splošnega sodišča res določata možnost dopolnitve tožbe, pri kateri se ne upoštevajo nekatere formalne zahteve, nespoštovanje obveznosti zastopanja po odvetniku, ki je upravičen za zastopanje pred sodišči države članice ali druge države pogodbenice Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru, ni med zahtevami, ki bi lahko bile predmet dopolnitve po poteku roka za vložitev tožbe v skladu s členom 21, drugi odstavek, tega statuta in členom 44(6) tega poslovnika, ki je medtem postal člen 78(6) navedenega poslovnika (sklepa z dne 27. novembra 2007, Diy-Mar Insaat Sanayi ve Ticaret in Akar/Komisija, C‑163/07 P, EU:C:2007:717, točka 26, in z dne 20. februarja 2008, Comunidad Autónoma de Valencia/Komisija, C‑363/06 P, neobjavljen, EU:C:2008:99, točka 34).

89

Res je, da je v skladu s členom 55(3) Poslovnika Splošnega sodišča mogoče imenovati novega zastopnika stranke, če se Splošno sodišče odloči izključiti tistega, ki je bil prvotno imenovan, ker meni, da njegovo ravnanje ni združljivo z dostojanstvom Splošnega sodišča ali z zahtevami učinkovitega izvajanja sodne oblasti, kot to določa člen 55(1) navedenega poslovnika.

90

Vendar v primeru, kot je tisti, naveden v točki 81 te sodbe, nobena določba Poslovnika Splošnega sodišča ali Statuta Sodišča Evropske unije Splošnemu sodišču ali Sodišču trenutno ne nalaga obveznosti, da vlagatelja tožbe opozori ali mu omogoči, da med postopkom imenuje novega zastopnika.

91

Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba tretji pritožbeni razlog v zadevi C‑529/18 P in tretji pritožbeni razlog v zadevi C‑531/18 P zavrniti kot neutemeljena.

92

S prvim pritožbenim razlogom v zadevi C‑531/18 P družba PC Splošnemu sodišču očita, da je ugotovilo, da je treba postopek v zvezi s predlogom za nadomestitev v korist družbe PC ustaviti.

93

Družba Erdmann & Rossi in EUIPO predlagata zavrnitev tega pritožbenega razloga.

94

Ker je bila zakonitost odločitve Splošnega sodišča, s katero je bila tožba, ki jo je vložila oseba PJ, zavržena kot nedopustna zaradi nepravilnosti pri njenem pravnem zastopanju, potrjena s to sodbo, je treba ugotoviti, da je predlog za nadomestitev izgubil ves pomen in da se postopek v zvezi s tem predlogom ustavi.

95

Prvi pritožbeni razlog v zadevi C‑531/18 P je torej tudi treba zavrniti.

96

Iz vseh zgornjih preudarkov izhaja, da je treba pritožbo v celoti zavrniti.

97

Sodišče v skladu s členom 184(2) Poslovnika Sodišča odloči o stroških, če pritožba ni utemeljena. V skladu s členom 138(1) tega poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) navedenega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

98

Ker sta v obravnavanem primeru družba Erdmann & Rossi in EUIPO predlagala, naj se osebi PJ in družbi PC naloži plačilo stroškov, in ker ti s pritožbenimi razlogi nista uspeli, se jima naloži plačilo stroškov v zvezi s to pritožbo in postopkom pred Splošnim sodiščem.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo: