–

za Sky plc, Sky International AG in Sky UK Ltd P. Roberts in G. Hobbs, QC, po pooblastilu D. Rose, A. Ward in E. Preston, solicitors,

–

za SkyKick UK Ltd in SkKkick Inc. A. Tsoutsanis, advocaat, T. Hickman in S. Malynicz, QC, ter S. Baran, barrister, po pooblastilu J. Linneker in S. Sheikh-Brown, solicitors,

–

za vlado Združenega kraljestva Z. Lavery in S. Brandon, agenta, skupaj z N. Saundersom, QC,

–

za francosko vlado R. Coesme, D. Colas, D. Segoin, A.‑L. Desjonquères in A. Daniel, agenti,

–

za madžarsko vlado Z. Fehér in D. R. Gesztelyi, agenta,

–

za poljsko vlado B. Majczyna, agent,

–

za slovaško vlado B. Ricziová, agentka,

–

za finsko vlado H. Leppo, agentka,

–

za Evropsko komisijo S. L. Kalėda in J. Samnadda, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago prava Unije na področju znamk Evropske unije in približevanja zakonodaj držav članic v zvezi z znamkami.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbami Sky plc, Sky International AG in Sky UK Ltd (v nadaljevanju skupaj: družba Sky in druge) na eni strani ter družbama SkyKick UK Ltd in SkyKick Inc (v nadaljevanju skupaj: družbi SkyKick) na drugi strani, ker sta družbi SkyKick domnevno kršili znamke Evropske unije in nacionalno znamko Združenega kraljestva, ki pripadajo družbi Sky in drugim.

3

Pravo znamk je na mednarodnem področju urejeno s Konvencijo za varstvo industrijske lastnine, podpisano 20. marca 1883 v Parizu in nazadnje revidirano 14. julija 1967 v Stockholmu ter spremenjeno 28. septembra 1979 (Recueil des traités des Nations unies, zv. 828, št. 11851, str. 305, v nadaljevanju: Pariška konvencija). Vse države članice Evropske unije so pogodbenice te konvencije.

4

V skladu s členom 19 Pariške konvencije je državam, v katerih se ta uporablja, pridržana pravica, da ločeno med seboj sklepajo posamezne sporazume o varstvu industrijske lastnine.

5

Ta določba se je uporabila kot podlaga za sprejetje Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev za registracijo znamk, ki je bil sprejet 15. junija 1957 na diplomatski konferenci v Nici, nazadnje revidiran v 13. maja 1977 Ženevi in spremenjen 28. septembra 1979 (Recueil des traités des Nations unies, zv. 1154, št. I 18200, str. 89, v nadaljevanju: Nicejski aranžma).

6

Člen 1 Nicejskega aranžmaja določa:

„1)   Države, za katere velja ta aranžma, sestavljajo posebno unijo in sprejmejo skupno klasifikacijo proizvodov in storitev zaradi registracije znamk (v nadaljevanju: klasifikacija).

2)   Klasifikacija obsega:

[…]“

7

Člen 2 Nicejskega aranžmaja z naslovom „Pravni obseg in uporaba klasifikacije“ določa:

„1)   Izvzemši obveznosti, ki jih nalaga ta aranžma, ima mednarodna klasifikacija samo tisti pomen, ki ji ga pripisuje posamezna država pogodbenica. Mednarodna klasifikacija ne veže držav pogodbenic glede ocenjevanja obsega varstva znamke in ne glede priznavanja storitvenih znamk.

2)   Vsaka pogodbenica si pridrži možnost, da uporabi mednarodno klasifikacijo proizvodov in storitev kot glavni ali kot pomožni sistem.

3)   Administracije držav pogodbenic bodo vpisovale v uradne naslove in objave registriranih znamk številko vrste [razreda] mednarodne klasifikacije, v katerega spada posamezen proizvod ali posamezna storitev, za katero je znamka registrirana.

4)   Dejstvo, da je kakšno ime v abecednem seznamu proizvodov in storitev nikakor ne vpliva na morebitne pravice do tega imena.“

8

Klasifikacija iz člena 1 Nicejskega aranžmaja (v nadaljevanju: nicejska klasifikacija) od osme izdaje, ki je začela veljati 1. januarja 2002, vsebuje 34 razredov proizvodov in 11 razredov storitev. Vsak razred je označen z eno ali več splošnimi navedbami, ki se skupaj imenujejo „naslov razreda“ in na splošno označujejo področja, na katera načeloma spadajo proizvodi ali storitve iz tega razreda.

9

V skladu z navodili uporabnikom nicejske klasifikacije je treba za zagotovitev pravilne uvrstitve posameznega proizvoda ali storitve med drugim upoštevati abecedni seznam proizvodov in storitev ter pojasnjevalne opombe v zvezi z različnimi razredi.

10

Uredba Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 146), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 1891/2006 z dne 18. decembra 2006 (UL 2006, L 386, str. 14) (v nadaljevanju: Uredba št. 40/94), je bila razveljavljena in nadomeščena z Uredbo Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2009, L 78, str. 1), ki je začela veljati 13. aprila 2009. Ta uredba, kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) 2015/2424 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2015 (UL 2015, L 341, str. 21) (v nadaljevanju: Uredba št. 207/2009), je bila z učinkom od 1. oktobra 2017 ravno tako razveljavljena in nadomeščena z Uredbo (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1).

11

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe je treba ob upoštevanju datuma vložitve prijav za varstvo znamk Skupnosti iz postopka v glavni stvari preučiti glede na določbe Uredbe št. 40/94.

12

Člen 4 Uredbe št. 40/94, ki opredeljuje znake, ki lahko sestavljajo znamko Skupnosti, je določal:

„Znamka Skupnosti je lahko sestavljena iz kakršnihkoli znakov, ki jih je mogoče grafično predstaviti, kot so besede, vključno z osebnimi imeni, slike, črke, števila, oblika blaga ali njegove embalaže, če se s pomočjo teh znakov blago in storitve nekega podjetja lahko razlikujejo od blaga in storitev drugih podjetij.“

13

Člen 7 te uredbe, naslovljen „Absolutni razlogi za zavrnitev“, je v odstavku 1 določal:

„Kot znamka se ne registrirajo:

[...]“

14

Člen 15 Uredbe št. 40/94, naslovljen „Uporaba znamk Skupnosti“, je v odstavku 1 določal:

„Če v obdobju petih let po registraciji imetnik ni začel resno in dejansko uporabljati blagovne znamke Skupnosti v Skupnosti za blago ali storitve, za katere jo je registriral, ali če je bila takšna uporaba prekinjena v obdobju petih zaporednih let, se za blagovno znamko Skupnosti uporabljajo sankcije iz te uredbe, razen če obstajajo upravičeni razlogi za neuporabo.

[…]“

15

Člen 38(1) navedene uredbe je določal:

„Če znamka po členu 7 ne more biti registrirana za del ali celotno blago ali storitve, ki jih zajema prijava znamke Skupnosti, se prijava za to blago ali storitve zavrne.“

16

Člen 50 iste uredbe, naslovljen „Razlogi za razveljavitev“, je v odstavku 1(a) določal:

„Pravice imetnika znamke Skupnosti se razveljavijo na podlagi zahteve pri Uradu [za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli)] ali na podlagi nasprotne tožbe v postopku zaradi kršitve pravic:

17

Člen 51 te uredbe, naslovljen „Absolutni razlogi za ničnost“, je določal:

„1.   Znamka Skupnosti se razglasi za nično na podlagi zahteve, vložene pri Uradu [za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli)] ali na podlagi nasprotne tožbe v postopku zaradi kršitve pravic:

[…]

3.   Če razlog za ničnost zadeva le nekatero blago ali storitve, za katere je registrirana znamka Skupnosti, se znamka razglasi za nično le za to blago ali storitve.“

18

Člen 96 Uredbe št. 40/94, naslovljen „Nasprotna tožba“, je v odstavku 1 določal:

„Nasprotna tožba za razveljavitev ali za ugotovitev ničnosti lahko temelji le na razlogih za razveljavitev ali ničnost, navedenih v tej uredbi.“

19

Člen 167(1) Uredbe št. 207/2009 je določal:

„Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.“

20

Prva direktiva Sveta 89/104/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 92) je bila z učinkom od 28. novembra 2008 razveljavljena in nadomeščena z Direktivo 2008/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL 2008, L 299, str. 25). Zadnjenavedena direktiva je bila z učinkom od 15. januarja 2019 v skladu s členom 55 Direktive (EU) 2015/2436 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2015 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL 2015, L 336, str. 1) razveljavljena in nadomeščena s to direktivo.

21

Ob upoštevanju datuma vložitve prijav za varstvo nacionalne znamke iz postopka v glavni stvari je treba preučiti ta predlog za sprejetje predhodne odločbe glede na določbe Prve direktive 89/104.

22

V peti, sedmi in osmi uvodni izjavi Prve direktive 89/104 je bilo navedeno:

„ker lahko države članice še naprej prosto določajo postopek v zvezi z registracijo, razveljavitvijo in neveljavnostjo blagovnih znamk, pridobljenih z registracijo; ker lahko na primer določijo način registracije znamke in postopkov za ugotavljanje neveljavnosti, odločajo o tem, ali naj se prejšnje pravice uveljavljajo v postopku registracije ali v postopku za ugotavljanje neveljavnosti ali v obeh, in, če omogočajo uveljavljanje prejšnjih pravic v postopku registracije, postopek ugovora ali preizkus pogojev po uradni dolžnosti ali oboje; ker lahko države članice še naprej prosto določajo učinke razveljavitve ali neveljavnosti blagovnih znamk;

[…]

ker doseganje ciljev, h katerim je usmerjeno približevanje zakonodaje, zahteva, da so pogoji pridobivanja in ohranjanja registrirane znamke na splošno enaki v vseh državah članicah; ker je nujno potrebno izdelati seznam znakov, ki lahko sestavljajo znamko, ob pogoju, da je zaradi takšnih znakov mogoče razlikovati blago ali storitve enega podjetja od blaga ali storitev drugega; ker je treba izčrpno navesti razloge za zavrnitev ali neveljavnost v zvezi s samo znamko, na primer odsotnost vsakega razlikovalnega značaja, ali v zvezi s kolizijami med znamko in prejšnjimi pravicami, tudi če so nekateri teh razlogov navedeni kot izbira držav članic, ki bodo torej te razloge lahko ohranjale ali uvedle v svojih zakonih; ker bodo države članice v svojih zakonih lahko ohranjale ali uvedle razloge za zavrnitev ali neveljavnost, povezane s pogoji za pridobivanje in nadaljnje lastništvo znamke, za katere ni določb o približevanju, ki zadevajo na primer upravičenost do dodelitve znamke, podaljšanje znamke ali pravila o pristojbinah ali se nanašajo na neizpolnjevanje pravil postopka;

ker je za zmanjšanje skupnega števila blagovnih znamk, registriranih in varovanih v Skupnosti, in posledično števila sporov, ki se med njimi pojavljajo, potrebno zahtevati, da se registrirane znamke dejansko uporabljajo ali v primeru, da se ne, razveljavijo; ker je nujno poskrbeti, da se znamka ne more razveljaviti na podlagi obstoja neuporabljene prejšnje znamke, medtem ko lahko države članice še naprej prosto uporabljajo isto načelo glede registracije znamke ali predvidijo, da se znamka ne more uspešno uveljavljati v postopku zaradi kršitev pravic, kadar se na podlagi zahteve za razveljavitev znamke ugotovi, da bi se znamka lahko razveljavila; ker je določitev pravil postopka v vseh teh primerih prepuščena državam članicam.“

23

Člen 2 te direktive je določal:

„Znamka je lahko sestavljena iz kakršnihkoli znakov, ki jih je mogoče predstaviti grafično, zlasti iz besed vključno z osebnimi imeni, slik, črk, števil, oblike blaga ali njegove embalaže, če se s pomočjo teh znakov blago in storitve nekega podjetja lahko razlikuje od blaga in storitev drugih podjetij.“

24

Člen 3 te direktive je v odstavkih 1 in 2 določal:

„1.   Kot znamka se ne smejo registrirati ali, če so registrirani, se jih lahko razglasi za neveljavne:

2.   Vsaka država članica lahko predvidi, da se znamka ne registrira ali da se, če se registrira, lahko razglasi za neveljavno, če in v naslednjem obsegu:

[…]

25

Člen 12 te direktive je v odstavku 1 določal:

„Znamka se lahko razveljavi, če se v neprekinjenem obdobju petih let ni resno in dejansko uporabljala v Skupnosti [zadevni državi članici] za blago ali storitve, za katere je registrirana, in za neuporabo ne obstajajo upravičeni razlogi.“

26

Člen 13 Prve direktive 89/104 je določal:

„Če razlogi za zavrnitev ali razveljavitev ali neveljavnost znamke obstajajo le za nekatero blago ali storitve, za katere je bila ta znamka zahtevana ali registrirana, zavrnitev registracije ali razveljavitev ali neveljavnost obsega le tisto blago in storitve.“

27

Člen 18 Direktive 2008/95 je določal:

„Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.“

28

S Trade Marks Act 1994 (zakon o znamkah iz leta 1994) je bila v pravo Združenega kraljestva prenesena Prva direktiva 89/104. Člen 32(3) zakona o znamkah iz leta 1994 ne ustreza nobeni določbi te direktive. Ta določba predpisuje:

„V prijavi [za registracijo znamke] se izjavi, da znamko prijavitelj ali z njegovim soglasjem kdo drug uporabljata za [proizvode in storitve, na katere se nanaša zahteva za registracijo znamke,] ali da imata zgoraj navedena dobroverni namen uporabiti to znamko.“

29

Družba Sky in druge so imetnice štirih figurativnih in besednih znamk Skupnosti in nacionalne besedne znamke Združenega kraljestva, ki vsebujejo besedo „Sky“ (v nadaljevanju skupaj: znamke iz postopka v glavni stvari). Te znamke so bile registrirane za veliko proizvodov in storitev v nekaterih razredih nicejske klasifikacije, med drugim v razredih 9 in 38.

30

Družba Sky in druge so pri predložitvenem sodišču, High Court of Justice (England & Wales), Chancery Division (višje sodišče (Anglija in Wales), premoženjski oddelek, Združeno kraljestvo), proti družbama SkyKick vložile tožbo zaradi kršitve znamk, ki se obravnava v postopku v glavni stvari. Družba Sky in druge se za namene svoje tožbe zaradi kršitve opirajo na registracijo znamk iz postopka v glavni stvari za proizvode iz razreda 9 v smislu nicejske klasifikacije, in sicer za računalniško programsko opremo, računalniško programsko opremo, ki se dobavlja z interneta, telekomunikacijsko programsko opremo in naprave, ki omogočajo povezavo s podatkovnimi bazami in internetom, shranjevanje podatkov in storitve iz razreda 38 v smislu te klasifikacije, in sicer telekomunikacijske storitve, storitve elektronske pošte, storitve internetnega portala ter informacijske storitve, ki omogočajo ogled in pridobivanje informacij, sporočil, besedil, zvokov, slik in podatkov prek računalnika ali informacijske mreže. Predložitveno sodišče poudarja, da vse zadevne znamke iz postopka v glavni stvari niso registrirane za to blago in te storitve.

31

To sodišče prav tako navaja, da so družba Sky in druge veliko uporabljale znamke iz postopka v glavni stvari za nabor proizvodov in storitev, ki spadajo na njihova glavna področja dejavnosti, in sicer televizijsko predvajanje, telefonijo in širokopasovni dostop. Ni sporno, da so te znamke znane na vseh teh področjih v Združenem kraljestvu in na Irskem. Vendar družba Sky in druge ne ponujajo nobenega proizvoda ali storitve za migracijo med platformami elektronske pošte ali shranjevanja v oblaku (Cloud storage) in nič ne kaže, da bi to nameravale storiti v prihodnosti. Trije glavni produkti, ki jih ponujata družbi SkyKick, temeljijo na programski opremi kot storitvi (software as a service ali SaaS) ter se nanašajo na migracijo v oblak (Cloud), shranjevanje v oblaku in upravljanje aplikacij v oblaku.

32

V tem postopku sta družbi SkyKick vložili nasprotno tožbo za ugotovitev ničnosti znamk iz postopka v glavni stvari. V podporo temu predlogu trdita, da so bile te znamke registrirane za blago in storitve, ki niso določeni dovolj jasno in natančno. Družbi SkyKick se v zvezi s tem opirata na sodbo z dne 19. junija 2012, Chartered Institute of Patent Attorneys (C‑307/10, EU:C:2012:361).

33

V tem okviru predložitveno sodišče sprašuje, na prvem mestu, ali se je na tak razlog za ničnost mogoče sklicevati proti registrirani znamki. V zvezi s tem opozarja, da je Sodišče v tej sodbi presodilo, da mora prijavitelj znamke določiti proizvode in storitve, za katere je zahtevano varstvo znamke z dovolj jasnosti in natančnosti, da pristojnim organom in tretjim omogoči, da ugotovijo obseg varstva, ki ga daje znamka. V nasprotnem primeru bi moral nacionalni urad ali Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) zahtevo zavrniti, če specifikacija ne bi bila spremenjena tako, da bi bila dovolj jasna in natančna.

34

To sodišče ocenjuje, da sodna praksa iz te sodbe vseeno ne pomeni, da je mogoče zadevno znamko razglasiti za nično po njeni registraciji, ker specifikacija ni jasna ali natančna.

35

Poudarja, da glede znamke Evropske unije člen 128(1) Uredbe 2017/1001 določa, da lahko nasprotna tožba za ugotovitev ničnosti „temelji le na razlogih za […] ničnost, navedenih v tej uredbi“. V tem primeru naj bi se družbi SkyKick opirali na razlog iz člena 59(1)(a) te uredbe v povezavi s členom 4 in členom 7(1)(a) te uredbe, ki ne zahtevata, da je specifikacija proizvodov in storitev prijave znamke Evropske unije jasna in natančna. Enako naj bi veljalo za nacionalno znamko.

36

Na drugem mestu, ob predpostavki, da se je na tak razlog mogoče sklicevati, predložitveno sodišče sprašuje, ali so specifikacije proizvodov in storitev sporne za vse znamke iz postopka v glavni stvari. Navaja, da družbi SkyKick zatrjujeta, da v zadevi v glavni stvari opredelitev proizvodov in storitev, ki jih zajemajo te znamke, ni jasna in natančna, razen za „telekomunikacijske storitve“ in „storitve elektronske pošte“ iz razreda 38. Družbi SkyKick ter družba Sky in druge naj bi si nasprotovale glede jasnosti in natančnosti specifikacij „računalniška programska oprema“, „računalniška programska oprema, ki se dobavlja z interneta“, ter „telekomunikacijska programska oprema in naprave, ki omogočajo povezavo s podatkovnimi bazami in internetom“.

37

V zvezi s tem je predložitveno sodišče mnenja, da je registracija znamke za „računalniško programsko opremo“ preširoka in zato v nasprotju z javnim interesom, ker daje imetniku zelo širok monopol, ki ga poslovni interes ne more upravičiti. Vendar pa ocenjuje, da to ne pomeni nujno, da je pojem „računalniška programska oprema“ nejasen ali nenatančen. Ob tem sprašuje, v kolikšnem obsegu se navedbe iz skupnega sporočila evropske mreže blagovnih znamk in modelov (ETMDN) z dne 28. oktobra 2015 o skupni praksi na področju splošnih navedb iz naslovov razredov nicejske klasifikacije glede „strojev“ iz razreda 7 v smislu te klasifikacije lahko uporabljajo tudi za „računalniško programsko opremo“.

38

Na tretjem mestu, predložitveno sodišče sprašuje, ali na veljavnost znamk iz postopka v glavni stvari lahko vpliva slaba vera prijavitelja ob vložitvi zahteve za varstvo.

39

Pred tem sodiščem družbi SkyKick namreč trdita, da so bile znamke iz postopka v glavni stvari registrirane v slabi veri, ker jih družba Sky in druge niso imele namena uporabiti za vse proizvode in storitve, ki so zajeti z registracijo teh znamk. Tako bi morale biti te znamke razveljavljene v celoti ali vsaj za proizvode in storitve, za katere jih družba Sky in druge niso imele nobenega namena uporabiti.

40

To sodišče meni, da bi registracija znamk brez zahteve po njihovi dejanski uporabi olajšala postopek registracije in imetnikom omogočila lažjo pridobitev varstva teh znamk pred komercialnim plasiranjem. Vendar pa bi dejstvo, da se registracija olajša ali zajame preširoko področje, pomenilo oviro vstopu tretjih na trg in povzročilo erozijo javne domene. Tako bi možnost registracije znamke brez namena njene uporabe za vse ali del navedenih proizvodov in storitev omogočila zlorabo, kar bi bilo škodljivo, če ne bi poleg tega obstajala nobena možnost izpodbijanja registracije z zlorabo, tako da se zatrjuje slaba vera imetnika zadevne znamke. Poudarja, da so se sodišča Združenega kraljestva v svoji sodni praksi osredotočila na zahtevo namena uporabe zadevne znamke za proizvode in storitve, navedene v zahtevi za registracijo, zaradi obstoja člena 32(3) zakona o znamkah iz leta 1994 v pravu te države članice.

41

Predložitveno sodišče pa sprašuje o združljivosti te določbe s pravom Unije. Ob predpostavki, da bi bila taka združljivost izkazana, ima tudi dvome o obsegu pogoja glede namena uporabe znamke za proizvode in storitve, za katere je bila znamka registrirana.

42

Prvič, čeprav pravo Unije ne določa izrecno takega namena in čeprav v sedanjem stanju tega prava ni mogoče, da bi bila registrirana znamka izbrisana zaradi neuporabe pred iztekom petletnega roka, sodna praksa Sodišča in Splošnega sodišča Evropske unije kaže na to, da je lahko v nekaterih okoliščinah dejstvo, da se zahteva registracija znamke brez vsakršnega namena njene uporabe za navedene proizvode in storitve, ravnanje v slabi veri imetnika te znamke ob vložitvi zahteve za varstvo.

43

Drugič, iz te sodne prakse naj bi izhajalo, da za dokaz slabe vere prijavitelja ni dovolj, da je ta zahteval registracijo zadevne znamke za velik nabor proizvodov in storitev, če lahko upraviči razumen poslovni razlog za to, da zahteva tako varstvo, ob upoštevanju uporabe te znamke. Poleg tega naj potencialna uporaba te znamke ne bi zadostovala za dokaz neobstoja dobre vere.

44

Tretjič, ta sodna praksa naj bi omogočila stališče, da je v nekaterih primerih prijavitelj lahko vložil zahtevo deloma v dobri veri in deloma v slabi veri, če je imel namen uporabiti znamko izključno za nekatere proizvode in storitve, za katere je bila registrirana.

45

Če je prijavitelj znamke svojo zahtevo za registracijo vložil v slabi veri glede dela blaga in storitev in v dobri veri za drug del, predložitveno sodišče sprašuje, ali mora biti ničnost popolna ali delna.

46

Meni, da v zadevi v glavni stvari obstajajo elementi, ki dokazujejo, da družba Sky in druge ob registraciji znamk iz postopka v glavni stvari teh znamk niso imele namena uporabiti za vse proizvode in storitve, ki so zajeti z registracijo. Te registracije naj bi se nanašale na proizvode in storitve, za katere naj družba Sky in druge ne bi imele nobenega komercialnega razloga za zahtevanje varstva, tako da naj bi vključitev takih proizvodov in storitev spadala v okvir strategije družbe Sky in drugih, in sicer pridobitev zelo širokega varstva znamk.

47

V teh okoliščinah je High Court of Justice (England & Wales), Chancery Division (višje sodišče (Anglija in Wales), premoženjski oddelek) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

48

Najprej je treba navesti, da se vprašanja predložitvenega sodišča nanašajo na razlago določb v zvezi z absolutnimi razlogi za ničnost znamke Evropske unije ali nacionalne znamke, ne da bi se nanašala na konkretno uredbo ali direktivo. Zato je treba ugotoviti, katero pravo Unije se ratione temporis uporablja za spor o glavni stvari.

49

V zvezi s tem je treba poudariti, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 33 sklepnih predlogov, da je glede zahtev za ugotovitev ničnosti znamk Evropske unije in nacionalnih znamk datum zahteve za registracijo teh znamk odločilen za opredelitev materialnega prava, ki se uporabi (glej v tem smislu sodbo z dne 8. maja 2014, Bimbo/UUNT, C‑591/12 P, EU:C:2014:305, točka 12 in navedena sodna praksa).

50

V obravnavanem primeru je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da so bile vse zahteve za varstvo znamk iz postopka v glavni stvari vložene med 14. aprilom 2003 in 20. oktobrom 2008.

51

Člen 167 Uredbe št. 207/2009 pa je določal, da ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije, pri čemer je do te objave prišlo 24. marca 2009. Člen 18 Direktive 2008/95 pa je ravno tako določal, da ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije, pri čemer je do te objave prišlo 8. novembra 2008.

52

Iz tega izhaja, da so bile znamke, obravnavane v postopku v glavni stvari, prijavljene pred datumoma začetka veljavnosti Uredbe št. 207/2009 in Direktive 2008/95, zato znamke Skupnosti iz postopka v glavni stvari ratione temporis spadajo na področje uporabe Uredbe št. 40/94, nacionalna znamka iz postopka v glavni stvari pa spada na področje uporabe Prve direktive 89/104.

53

Iz tega izhaja, da je treba vprašanja za razlago prava Unije, ki so navedena v tem predlogu za sprejetje predhodne odločbe, razumeti tako, da se nanašajo, prvič, na določbe Uredbe št. 40/94 in, drugič, na določbe Prve direktive 89/104.

54

Predložitveno sodišče s prvim in drugim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člena 7 in 51 Uredbe št. 40/94 ter člen 3 Prve direktive 89/104 razlagati tako, da se znamka Skupnosti ali nacionalna znamka lahko razglasi za nično v celoti ali deloma, ker izrazi, uporabljeni za opis proizvodov in storitev, za katere je bila ta znamka registrirana, niso dovolj jasni in natančni. V primeru pritrdilnega odgovora to sodišče sprašuje, ali izraz „računalniška programska oprema“ ustreza tej zahtevi po jasnosti in natančnosti.

55

Za odgovor na ti vprašanji je treba, na prvem mestu, preučiti, ali nejasnost in nenatančnost izrazov, uporabljenih za označitev proizvodov in storitev, ki jih zajema znamka, kot taki pomenita razlog absolutne ničnosti nacionalne znamke ali znamke Skupnosti.

56

Glede, po eni strani, določb Prve direktive 89/104 je treba poudariti, da člen 3 te direktive vsebuje seznam razlogov za ničnost, med katerimi ni nejasnosti in nenatančnosti izrazov, uporabljenih za označitev proizvodov in storitev, zajetih z registracijo nacionalne znamke. V sedmi uvodni izjavi te direktive pa je navedeno, da so ti razlogi za ničnost navedeni izčrpno, čeprav so nekateri od njih za države članice fakultativni (glej v tem smislu sodbe z dne 18. junija 2002, Philips, C‑299/99, EU:C:2002:377, točka 74; z dne 12. februarja 2004, Koninklijke KPN Nederland, C‑363/99, EU:C:2004:86, točka 78, in z dne 9. marca 2006, Matratzen Concord, C‑421/04, EU:C:2006:164, točka 19). Tako ta direktiva državam članicam prepoveduje, da uvedejo razloge za ničnost, ki so drugi kot tisti, ki jih izrecno določa (glej po analogiji sodbo z dne 27. junija 2013, Malaysia Dairy Industries, C‑320/12, EU:C:2013:435, točka 42).

57

Glede določb Uredbe 40/94 je treba po drugi strani poudariti, da ima njen člen 7(1) skoraj enako besedilo kot člen 3(1) Prve direktive 89/104. Člen 51(1) Uredbe št. 40/94 se v točki (a) omejuje na sklicevanje na člen 7 te uredbe, medtem ko njegova točka (b) kot razlog za ničnost določa enak razlog, kot je tisti iz člena 3(2)(d) Prve direktive 89/104. Nasprotno pa nejasnosti ali nenatančnosti izrazov, uporabljenih za označitev proizvodov ali storitev, ki so zajeti z registracijo znamke Skupnosti, ni med temi določbami te uredbe. Enako člen 96 iste uredbe glede nasprotnih tožb določa, da zahteva za ugotovitev ničnosti lahko temelji le na razlogih za ničnost, ki jih določa Uredba št. 40/94.

58

Iz tega izhaja, da je treba člen 7(1) in člen 51(1) Uredbe št. 40/94 enako kot člen 3 Prve direktive 89/104 razlagati tako, da podajata izčrpen seznam razlogov za absolutno ničnost znamke Skupnosti.

59

Vendar niti člen 3 Prve direktive 89/104 niti zgoraj navedene določbe Uredbe št. 40/94 med razlogi, ki so v njih našteti, ne določajo nejasnosti in nenatančnosti izrazov, uporabljenih za označitev proizvodov ali storitev, zajetih z registracijo znamke Skupnosti.

60

Iz prej navedenih preudarkov izhaja, da nejasnost ali nenatančnost izrazov, uporabljenih za označitev proizvodov ali storitev, ki so zajeti z registracijo nacionalne znamke ali znamke Skupnosti, ni mogoče šteti kot razlog za ničnost zadevne nacionalne znamke ali znamke Skupnosti v smislu člena 3 Prve direktive 89/104 ali členov 7 in 51 Uredbe št. 40/94.

61

Vsekakor je treba dodati, da sodbe z dne 19. junija 2012, Chartered Institute of Patent Attorneys (C‑307/10, EU:C:2012:361), ni mogoče razlagati tako, da je Sodišče nameravalo priznati dodatni razlog za ničnost, ki ni vključen na seznam iz člena 7(1) in člena 51 Uredbe št. 40/94 ter člena 3 Prve direktive 89/104. Sodišče je namreč v točkah 29 in 30 sodbe z dne 16. februarja 2017, Brandconcern/EUIPO in Scooters India (C‑577/14 P, EU:C:2017:122), navedlo, da so bila v sodbi z dne 19. junija 2012, Chartered Institute of Patent Attorneys (C‑307/10, EU:C:2012:361), pojasnila podana le glede zahtev v zvezi z novimi zahtevami za registracijo kot znamke Evropske unije in torej ta sodba ne zadeva znamk, ki so bile na datum njene razglasitve že registrirane (sodba z dne 11. oktobra 2017, EUIPO/Cactus, C‑501/15 P, EU:C:2017:750, točka 38).

62

Na drugem mestu je treba preučiti, ali nista nejasnost in nenatančnost izrazov, uporabljenih za označitev proizvodov ali storitev, ki jih zajema registracija nacionalne znamke ali znamke Skupnosti, čeprav nista razlog za ničnost te znamke, vseeno zajeti z enim od razlogov za absolutno ničnost, ki so izrecno določeni v členu 51 Uredbe št. 40/94 v povezavi s členom 7 te uredbe ali v členu 3 Prve direktive 89/104.

63

Družbi Skykick navajata, prvič, da bi bilo zahtevo po jasnosti in natančnosti proizvodov in storitev, za katere je bila znamka registrirana, mogoče povezati z zahtevo po grafični predstavitvi, ki za znamke Skupnosti izhaja iz povezanih določb člena 4 in člena 7(1)(a) Uredbe št. 40/94, za nacionalne znamke pa iz povezanih določb člena 2 in člena 3(1)(a) Prve direktive 89/104.

64

Sodišče je v točki 51 sodbe z dne 12. decembra 2002, Sieckmann (C‑273/00, EU:C:2002:748), v zvezi z zahtevo po grafični predstavitvi sicer razsodilo, da mora biti gospodarskim subjektom omogočeno, da se z jasnostjo in natančnostjo prepričajo o izvedenih registracijah ali zahtevah za registracijo, ki so jih vložili njihovi sedanji ali potencialni konkurenti, in so tako deležni upoštevnih informacij glede pravic tretjih. Vendar ti preudarki veljajo le za opredelitev znakov, ki lahko sestavljajo znamko, in iz tega ni mogoče sklepati, da mora taka zahteva po jasnosti in natančnosti veljati tudi za izraze, uporabljene za proizvode in storitve, za katere je bila zadevna znamka registrirana.

65

Drugič, ugotoviti je treba, ali nejasnost in nenatančnost izrazov, uporabljenih za označitev proizvodov in storitev, za katere je bila znamka registrirana, kot taki lahko povzročita ničnost zadevne znamke na podlagi člena 7(1)(f) Uredbe št. 40/94 in člena 3(1)(f) Prve direktive 89/104, ker je taka pomanjkljivost v nasprotju z javnim redom.

66

V zvezi s tem zadostuje poudariti, da pojma „javni red“ v smislu člena 7(1)(f) Uredbe št. 40/94 in člena 3(1)(f) Prve direktive 89/104 ni mogoče razumeti tako, da se nanaša na značilnosti v zvezi s samo zahtevo za registracijo, kot so jasnost in natančnost izrazov, uporabljenih za označitev proizvodov in storitev, ki so zajeti s to registracijo, neodvisno od značilnosti znaka, katerega registracija kot znamke je zahtevana.

67

Iz tega izhaja, da ni mogoče šteti, da je taka nejasnost in nenatančnost izrazov, ki označujejo proizvode ali storitve, na katere se nanaša registracija znamke, v nasprotju z javnim redom v smislu teh določb.

68

Vsekakor je treba za vsak primer dodati, da so lahko na podlagi člena 50(1) Uredbe št. 40/94 in člena 12 Prve direktive 89/104 pravice imetnika znamke razveljavljene, če se v neprekinjenem obdobju petih let znamka ni resno in dejansko uporabljala na upoštevnem ozemlju za proizvode in storitve, za katere je bila registrirana.

69

Člen 50(2) Uredbe št. 40/94 in člen 13 Prve direktive 89/104 določata tudi, da če razlogi za razveljavitev znamke obstajajo le za nekatero blago ali storitve, za katere je navedena znamka registrirana, razveljavitev zadeva le tisto blago ali storitve.

70

Iz teh določb tako izhaja, da je nacionalna znamka ali znamka Skupnosti, ki je registrirana za skupek proizvodov ali storitev, ki je opisan na način, ki ni jasen in natančen, v vsakem primeru lahko varovana le za proizvode in storitve, za katere se je resno in dejansko uporabljala.

71

Ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega je treba na prvo in drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člena 7 in 51 Uredbe št. 40/94 ter člen 3 Prve direktive 89/104 razlagati tako, da znamke Skupnosti ali nacionalne znamke ni mogoče razglasiti za popolnoma ali delno nično, ker izrazi, uporabljeni za opis proizvodov in storitev, za katere je bila ta znamka registrirana, niso jasni in natančni.

72

Predložitveno sodišče s tretjim in četrtim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 51(1)(b) Uredbe št. 40/94 in člen 3(2)(d) Prve direktive 89/104 razlagati tako, da prijava znamke brez kakršnega koli namena njene uporabe za proizvode in storitve, na katere se nanaša registracija, pomeni ravnanje v slabi veri v smislu teh določb, in če je tako, ali je treba člen 51(3) Uredbe št. 40/94 in člen 13 Prve direktive 89/104 razlagati tako, da kadar se neobstoj namena uporabe znamke v skladu z njenimi bistvenimi funkcijami nanaša le na nekatere proizvode in storitve iz registracije, ničnost te znamke obsega le zadevne proizvode in storitve.

73

Na prvem mestu je treba glede vprašanja, ali je treba člen 51(1)(b) Uredbe št. 40/94 in člen 3(2)(d) Prve direktive 89/104 razlagati tako, da se prijava znamke brez vsakršnega namena uporabe te znamke za proizvode in storitve, na katere se nanaša registracija, pomeni ravnanje v slabi veri v smislu teh določb, je treba opozoriti, da ti določbi v bistvu določata, da se znamka lahko razglasi za nično, če prijavitelj ob vložitvi prijave znamke ni ravnal v dobri veri. Niti ta uredba niti ta direktiva ne vsebujeta opredelitve pojma „slaba vera.“ Vendar pa je treba ugotoviti, da je ta pojem avtonomen pojem prava Unije in da je treba glede na potrebo po dosledni uporabi sistema znamk Unije in nacionalnih sistemov znamk navedeni pojem v okviru Prve direktive 89/104 in Uredbe št. 40/94 razlagati enako (glej po analogiji sodbo z dne 27. junija 2013, Malaysia Dairy Industries, C‑320/12, EU:C:2013:435, točki 34 in 35).

74

Sodišče je imelo priložnost presoditi, da je treba poleg tega, da v skladu s svojim običajnim pomenom v vsakdanjem jeziku pojem „slaba vera“ predpostavlja obstoj nepoštene naravnanosti ali nepoštenega namena, za namene njegove razlage upoštevati poseben okvir prava znamk, ki je gospodarski promet. Iz tega naslova se s pravili Unije na področju znamk želi zlasti prispevati k sistemu neizkrivljene konkurence v Uniji, v katerem mora biti vsakemu podjetju, da bi pritegnilo stranke s kakovostjo svojih proizvodov ali storitev, omogočeno, da kot znamke registrira znake, ki potrošniku brez možnosti zmede omogočajo razlikovanje teh proizvodov ali storitev od proizvodov ali storitev z drugim izvorom (sodba z dne 12. septembra 2019, Koton Mağazacilik Tekstil Sanayi ve Ticaret/EUIPO, C‑104/18 P, EU:C:2019:724, točka 45 in navedena sodna praksa).

75

Absolutni razlog za ničnost iz člena 51(1)(b) Uredbe št. 40/94 in člena 3(2)(d) Prve direktive 89/104 se zato uporablja, kadar iz upoštevnih in ujemajočih se indicev izhaja, da imetnik znamke Evropske unije zahteve za registracijo te znamke ni vložil s ciljem lojalnega konkuriranja, temveč da bi na način, ki ni v skladu z dobrimi poslovnimi običaji, škodil interesom tretje osebe ali da bi, ne oziraje se na določeno tretjo osebo, pridobil izključno pravico za druge namene kot tiste, ki so zajeti s funkcijami znamke in med katerimi je bistvena funkcija označbe izvora, na katero je opozorjeno v prejšnji točki te sodbe (sodba z dne 12. septembra 2019, Koton Mağazacilik Tekstil Sanayi ve Ticaret/EUIPO, C‑104/18 P, EU:C:2019:724, točka 46).

76

Res je, da prijavitelj znamke ob vložitvi svoje zahteve za registracijo ali ob njenem preizkusu ni dolžan ne natančno navesti niti poznati uporabe prijavljene znamke in da ima petletni rok za začetek dejanske uporabe v skladu z bistveno funkcijo te znamke (glej v tem smislu sodbo z dne 12. septembra 2019, Deutsches Patent- und Markenamt (#darferdas?), C‑541/18, EU:C:2019:725, točka 22).

77

Vendar, kot je navedel generalni pravobranilec v točki 109 sklepnih predlogov, lahko registracija znamke, ne da bi prijavitelj imel kakršen koli namen, da jo uporabi za proizvode in storitve, na katere se nanaša ta registracija, pomeni slabo vero, ker je prijava znamke brez utemeljitve glede na cilje iz Uredbe št. 40/94 in Prve direktive 89/104. Taka slaba vera pa je lahko podana le, če obstajajo upoštevni in ujemajoči se objektivni indici, ki izkazujejo, da je imel ob vložitvi zahteve za registracijo zadevne znamke njen prijavitelj namen bodisi škoditi interesom tretjih na način, ki ni skladen z dobrimi poslovnimi običaji, bodisi – ne oziraje se na določeno tretjo osebo – pridobiti izključno pravico za druge namene kot tiste, ki so zajeti s funkcijami znamke.

78

Slabe vere prijavitelja znamke torej ni mogoče domnevati zgolj na podlagi ugotovitve, da ob vložitvi zahteve za registracijo ta prijavitelj ni imel gospodarske dejavnosti, ki ustreza proizvodom in storitvam, ki so zajeti s to zahtevo.

79

Na drugem mestu je treba ugotoviti, ali je treba člen 51(3) Uredbe št. 40/94 in člen 13 Prve direktive 89/104 razlagati tako, da kadar se neobstoj namena uporabe znamke v skladu z njenimi bistvenimi funkcijami nanaša le na nekatere proizvode in storitve, ki jih zajema registracija, ničnost te znamke zadeva le te proizvode in storitve.

80

V zvezi s tem zadostuje poudariti, kot je navedel generalni pravobranilec v točki 125 sklepnih predlogov, da iz teh določb jasno izhaja, da če razlog za ničnost zadeva le nekatere proizvode ali storitve, navedene v zahtevi za registracijo, je treba znamko razglasiti za nično le za te proizvode ali storitve.

81

Ob upoštevanju zgoraj navedenega je treba na tretje in četrto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 51(1)(b) Uredbe št. 40/94 in člen 3(2)(d) Prve direktive 89/104 razlagati tako, da prijava znamke brez kakršnega koli namena njene uporabe za proizvode in storitve, ki so zajeti z registracijo, pomeni ravnanje v slabi veri v smislu teh določb, če je imel prijavitelj te znamke namen bodisi škoditi interesom tretjih na način, ki ni v skladu z dobrimi poslovnimi običaji, bodisi – ne oziraje se na določeno tretjo osebo – pridobiti izključno pravico za druge namene kot tiste, ki so zajeti s funkcijami znamke. Kadar neobstoj namena uporabe znamke v skladu s temeljnimi funkcijami znamke zadeva le nekatere proizvode ali storitve, na katere se nanaša prijava znamke, ta prijava pomeni ravnanje v slabi veri le v delu, v katerem se nanaša na te proizvode ali storitve.

82

Predložitveno sodišče s petim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba Prvo direktivo 89/104 razlagati tako, da nasprotuje določbi nacionalnega prava, v skladu s katero mora prijavitelj znamke izjaviti, da se ta znamka uporablja za proizvode in storitve, na katere se nanaša zahteva za registracijo, ali da jo ima v dobri veri namen uporabiti v te namene.

83

V zvezi s tem je treba poudariti, kot je bilo navedeno v točki 56 te sodbe, da je v sedmi uvodni izjavi te direktive pojasnjeno, da so absolutni razlogi za ničnost, ki jih določa ta direktiva, izčrpno našteti, čeprav so nekateri od teh razlogov za države članice fakultativni. Tako ta direktiva državam članicam prepoveduje, da v nacionalni zakonodaji, s katero to direktivo prenesejo, določijo razloge za zavrnitev ali ničnost, ki so drugi kot tisti v tej direktivi.

84

Nasprotno pa države članice, kot je razvidno iz pete uvodne izjave Prve direktive 89/104, še naprej prosto določajo postopek v zvezi z registracijo, razveljavitvijo in neveljavnostjo znamk, pridobljenih z registracijo.

85

Iz tega sledi, da čeprav lahko države članice predpišejo postopkovne določbe, ki se jim zdijo primerne, v praksi take določbe ne smejo imeti učinka uvedbe razlogov za zavrnitev registracije ali ničnost, ki niso določeni v Prvi direktivi 89/104.

86

Tako se določba nacionalnega prava, v skladu s katero mora prijavitelj nacionalne znamke zgolj na podlagi postopkovne zahteve glede njene registracije izjaviti, da se ta znamka uporablja za proizvode in storitve, na katere se nanaša prijava za registracijo, ali da ima to znamko v dobri veri namen uporabiti v te namene, ne more šteti za nezdružljivo z določbami Prve direktive 89/104. Čeprav lahko kršitev take obveznosti izjave pomeni dokaz za morebitno slabo vero prijavitelja ob vložitvi prijave znamke, taka kršitev vseeno ne more pomeniti razloga za ničnosti zadevne znamke.

87

Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba na peto vprašanje odgovoriti, da je treba Prvo direktivo 89/104 razlagati tako, da ne nasprotuje določbi nacionalnega prava, v skladu s katero mora prijavitelj znamke izjaviti, da se ta znamka uporablja za proizvode in storitve, na katere se nanaša zahteva za registracijo, ali da ima to znamko v dobri veri namen uporabiti v te namene, če kršitev take obveznosti kot taka ni razlog za ničnost že registrirane znamke.

88

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo: