–

za B. Rust-Hackner, C. Gmoserja, B. Plackner in KL N. Nowak, Rechtsanwalt,

–

za LK M. Poduschka, Rechtsanwalt,

–

za MJ in NI P. Mandl, Rechtsanwalt,

–

za Nürnberger Versicherung Aktiengesellschaft Österreich, UNIQA Österreich Versicherungen AG in Allianz Elementar Lebensversicherungs-Aktiengesellschaft P. Konwitschka, Rechtsanwalt,

–

za DONAU Versicherung AG Vienna Insurance Group D. Altenburger in G. Hoffmann, Rechtsanwälte,

–

za avstrijsko vlado J. Schmoll, agentka,

–

za češko vlado M. Smolek in J. Vláčil, agenta,

–

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z P. Garofolijem, avvocato dello Stato,

–

za Evropsko komisijo H. Tserepa-Lacombe, K.-P. Wojcik in G. Braun, agenti,

1

Predlogi za sprejetje predhodne odločbe se nanašajo na razlago člena 15(1) Druge direktive Sveta 90/619/EGS z dne 8. novembra 1990 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o neposrednem življenjskem zavarovanju, ki določa določbe za olajšanje učinkovitega uresničevanja svobode opravljanja storitev in o spremembah Direktive 79/267/EGS (UL 1990, L 330, str. 50), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 92/96/EGS z dne 10. novembra 1992 (UL 1992, L 360, str. 1) (v nadaljevanju: Direktiva 90/619), člena 31 Direktive Sveta 92/96/EGS z dne 10. novembra 1992 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o življenjskem zavarovanju in o spremembi direktiv 79/267/EGS in 90/619/EGS (Tretja direktiva o življenjskem zavarovanju) (UL 1992, L 360, str. 1), člena 35(1) in člena 36 Direktive 2002/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. novembra 2002 o življenjskem zavarovanju (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 6, str. 3) ter člena 185(1) in člena 186(1) Direktive 2009/138/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja (Solventnost II) (UL 2009, L 335, str. 1).

2

Ti predlogi so bili vloženi v okviru sedmih sporov, med katerimi je v treh sporih odločalo Landesgericht Salzburg (deželno sodišče v Salzburgu, Avstrija), in sicer med Barbaro Rust-Hackner, Christianom Gmoserjem in Bettino Plackner na eni strani ter zavarovalnico Nürnberger Versicherung Aktiengesellschaft Österreich (v nadaljevanju: Nürnberger) na drugi strani, v štirih sporih pa je odločalo Bezirksgericht für Handelssachen Wien (okrajno sodišče za gospodarske zadeve na Dunaju, Avstrija), in sicer med KL in zavarovalnico UNIQA Österreich Versicherungen AG (v nadaljevanju: UNIQA), LK in zavarovalnico DONAU Versicherung AG Vienna Insurance Group (v nadaljevanju: DONAU), MJ in zavarovalnico Allianz Elementar Lebensversicherungs-Aktiengesellschaft (v nadaljevanju: Allianz) ter NI in družbo Allianz v zvezi z obsegom pravice do odstopa od pogodb o življenjskem zavarovanju in prekluzivnim rokom za uveljavljanje te pravice.

3

Člen 15(1) Direktive 90/619, ki je bila razveljavljena z Direktivo 2002/83, je določal:

„Vsaka država članica predpiše, da lahko zavarovalec, ki sklene individualno pogodbo o življenjskem zavarovanju, v času od 14 do 30 dni od dneva, ko je bil obveščen o sklenitvi pogodbe, odstopi od pogodbe.

Če zavarovalec pošlje obvestilo o odstopu, je v prihodnje prost obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe.

Drugi pravni učinki in pogoji odstopa se določijo s pravom, ki se uporablja za pogodbo o zavarovanju, kakor je opredeljeno v členu 4, predvsem glede podrobnosti obveščanja zavarovalca o sklenitvi pogodbe.“

4

V uvodni izjavi 23 Direktive 92/96, ki je bila prav tako razveljavljena z Direktivo 2002/83, je bilo navedeno:

„[…] na notranjem trgu zavarovalniških poslov bodo potrošniki imeli večjo in pestrejšo izbiro pogodb; […] če naj bi potrošniki to raznolikost in večjo konkurenco v celoti izkoristili, jim je treba dati vse podatke, ki so potrebni za to, da lahko izberejo pogodbo, ki najbolje ustreza njihovim potrebam; […] ta zahteva o obveščanju je tem bolj pomembna, ker je lahko trajanje obveznosti zelo dolgo; […] zato morajo biti minimalni predpisi usklajeni, da bi potrošniki dobili jasne in natančne podatke o bistvenih značilnostih produktov, ki jim jih zavarovalnica ponuja, ter podrobne podatke o organih, na katere naslovijo kakršne koli pritožbe zavarovalcev, zavarovancev ali pogodbenih upravičencev“.

5

Člen 31 Direktive 92/96 je določal:

„1.   Pred sklenitvijo pogodbe o zavarovanju je treba zavarovalcu sporočiti najmanj informacije, naštete v Prilogi II, točka A.

[…]

4.   Podrobna pravila za izvajanje tega člena in Priloge II določi država članica obveznosti.“

6

V Prilogi II k tej direktivi, naslovljeni „Informacije za zavarovalce“, je bilo navedeno:

„Naslednje informacije, ki se morajo zavarovalcu posredovati pred sklenitvijo pogodbe (A) ali v času veljavnosti pogodbe (B), se morajo posredovati jasno in natančno, pisno in v uradnem jeziku države članice obveznosti.

[…]

7

V uvodnih izjavah 46 in 52 Direktive 2002/83, ki je bila razveljavljena z Direktivo 2009/138, je bilo navedeno:

[…]

8

Člen 35 Direktive 2002/83, naslovljen „Čas [Rok] za odstop“, je v odstavku 1 določal:

„Vsaka država članica predpiše, da lahko zavarovalec, ki sklene individualno pogodbo o življenjskem zavarovanju, v času od 14 do 30 dni od dneva, ko je bil obveščen o sklenitvi pogodbe, odstopi od pogodbe.

Če imetniki polic pošljejo obvestilo o odstopu, so v prihodnje prosti obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe.

Drugi pravni učinki in pogoji odstopa se določijo s pravom, ki se uporablja za pogodbo, kakor je opredeljeno v členu 31, predvsem glede podrobnosti obveščanja zavarovalca o sklenitvi pogodbe.“

9

Člen 36 te direktive, naslovljen „Informacije za zavarovalce“, je določal:

„1.   Pred sklenitvijo pogodbe o zavarovanju je treba zavarovalcu sporočiti najmanj informacije, naštete v Prilogi III(A).

[…]

4.   Podrobna pravila za izvajanje tega člena in Priloge III določi država članica obveznosti.“

10

V Prilogi III k navedeni direktivi, naslovljeni „Informacije za zavarovalce“, je pojasnjeno:

„Naslednje informacije, ki se morajo zavarovalcu posredovati pred sklenitvijo pogodbe (A) ali v času veljavnosti pogodbe (B), se morajo posredovati jasno in natančno, pisno in v uradnem jeziku države članice obveznosti.

[…]

11

V uvodni izjavi 79 Direktive 2009/138 je navedeno:

„Na notranjem trgu zavarovalniških poslov imajo potrošniki večjo in pestrejšo izbiro pogodb. Če naj imajo popolne koristi od te raznolikosti in večje konkurence, bi bilo potrošnikom treba zagotoviti vse potrebne informacije, preden sklenejo pogodbo, v času veljavnosti pogodbe pa jim je treba omogočiti, da izberejo pogodbo, ki najbolje zadovoljuje njihove potrebe.“

12

Člen 185 te direktive, naslovljen „Informacije za imetnike polic“, določa:

„1.   Pred sklenitvijo pogodbe o življenjskem zavarovanju je treba imetniku police sporočiti najmanj informacije, navedene v odstavkih 2 do 4.

[…]

3.   Posredujejo se naslednje informacije o obveznosti:

[…]

[…]

6.   Informacije iz odstavkov 2 do 5 se posredujejo jasno in natančno, pisno in v uradnem jeziku države članice obveznosti.

[…]

8.   Podrobna pravila za izvajanje odstavkov 1 do 7 določi država članica obveznosti.“

13

Člen 186 te direktive, naslovljen „Čas [Rok] za odstop“, v odstavku 1 določa:

„Države članice predvidijo, da lahko imetniki polic, ki sklenejo individualne pogodbe o življenjskem zavarovanju, v času od 14 do 30 dni od dneva, ko so bili obveščeni o sklenitvi pogodbe, odstopijo od pogodbe.

Če imetniki polic pošljejo obvestilo o odstopu, so v prihodnje prosti obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe.

Drugi pravni učinki in pogoji odstopa se določijo s pravom, ki se uporabi za pogodbo, predvsem glede podrobnosti obveščanja imetnika police o sklenitvi pogodbe.“

14

Člen 165a Bundesgesetz über den Versicherungsvertrag (zvezni zakon o zavarovalnih pogodbah) z dne 2. decembra 1958 (BGBl. 2/1959, v nadaljevanju: VersVG) je v različici, ki se je uporabljala v obdobju od 1. januarja 1997 do 30. septembra 2004, določal:

„(1)   Zavarovalec lahko v roku dveh tednov od sklenitve pogodbe od te odstopi. Če je zavarovalnica odobrila začasno kritje, ji glede na trajanje tega kritja pripada ustrezna premija.

(2)   Če zavarovatelj ni izpolnil obveznosti glede posredovanja svojega naslova (člen 9a(1), točka 1, [Bundesgesetz über den Betrieb und die Beaufsichtigung der Vertragsversicherung (Versicherungsaufsichtsgesetz) (zvezni zakon o upravljanju in nadzoru pogodbenega zavarovanja) (zakon o zavarovalnem nadzoru) z dne 18. oktobra 1978 (BGBl. 569/1978)], rok za odstop iz odstavka 1 začne teči šele, ko se zavarovalec seznani s tem naslovom.

(3)   Prejšnja odstavka se ne uporabljata za pogodbe o skupinskih zavarovanjih in pogodbe, ki veljajo do šest mesecev.“

15

Člen 165a VersVG v različici, ki je veljala v obdobju od 1. januarja 2007 do 30. junija 2012, je določal:

„(1)   Zavarovalec lahko od pogodbe odstopi v 30 dneh od dneva, ko je bil obveščen o njeni sklenitvi. Če je zavarovalnica odobrila začasno kritje, ji glede na trajanje tega kritja pripada ustrezna premija.

(2)   Če zavarovalnica ni izpolnila svoje obveznosti glede posredovanja svojega naslova (člen 9a(1), točka 1, zveznega zakona o upravljanju in nadzoru pogodbenega zavarovanja), rok za odstop iz prvega odstavka začne teči šele, ko se zavarovalec seznani s tem naslovom.

(3)   Prejšnja odstavka se ne uporabljata za pogodbe o skupinskih zavarovanjih in pogodbe, ki veljajo do šest mesecev.“

16

Člen 165a VersVG v različici, ki je veljala v obdobju od 1. julija 2012 do 31. decembra 2015, je določal:

„(1)   Zavarovalec lahko od pogodbe odstopi v 30 dneh od dneva, ko je bil obveščen o njeni sklenitvi. Če je zavarovalnica odobrila začasno kritje, ji glede na trajanje tega kritja pripada ustrezna premija.

(2)   Če zavarovalnica ni izpolnila svoje obveznosti glede posredovanja svojega naslova (člen 9a(1), točka 1, zveznega zakona o upravljanju in nadzoru pogodbenega zavarovanja), rok za odstop iz prvega odstavka začne teči šele, ko se zavarovalec seznani s tem naslovom.

(2a)   Če je zavarovalec potrošnik (člen 1(1), točka 2, Konsumentenschutzgesetz (zakon o varstvu potrošnikov) z dne 8. marca 1979 (BGBl. 140/1979)), začne rok za odstop iz odstavkov 1 in 2 teči šele, ko se ta seznani s to pravico do odstopa.

(3)   Prejšnja odstavka se ne uporabljata za pogodbe o skupinskih zavarovanjih in pogodbe, ki veljajo do šest mesecev.“

17

Člen 176 VersVG v različici, objavljeni v BGBl. 509/1994, določa:

„(1)   Če se pogodba o premoženjskem zavarovanju za primer smrti, ki je sklenjena na način, da je nastop obveznosti zavarovalnice, da izplača dogovorjeni znesek, gotov, razveljavi na podlagi odstopa, odpovedi ali izpodbijanja, mora zavarovalnica izplačati odkupno vrednost zavarovanja.

[…]

(3)   Odkupna vrednost se izračuna v skladu s priznanimi aktuarskimi pravili na podlagi računovodskih standardov za izračun premij ob zaključku tekočega zavarovalnega obdobja kot dejanska vrednost zavarovanja. Preostanek premij se odšteje od odkupne vrednosti.

(4)   Zavarovalnica je do odbitka upravičena samo, če je ta dogovorjen z zavarovalcem in primeren.“

18

Člen 9a zveznega zakona o upravljanju in nadzoru zasebnega zavarovanja je v različici, ki je veljala v obdobju od 1. avgusta 1996 do 9. decembra 2007, določal:

„(1)   Zavarovalca je treba ob sklenitvi zavarovalne pogodbe za tveganje na nacionalnem ozemlju pred predložitvijo njegove pogodbene zaveze pisno seznaniti z:

[…]

19

Člen 9a zveznega zakona o upravljanju in nadzoru zasebnega zavarovanja je v različici, ki je veljala v obdobju od 10. decembra 2007 do 31. decembra 2015, določal:

„(1)   Zavarovalca je treba ob sklenitvi neposredne zavarovalne pogodbe za tveganje na nacionalnem ozemlju pred predložitvijo njegove pogodbene zaveze pisno seznaniti z:

[…]

20

B. Rust-Hackner, C. Gmoser in B. Plackner so vsak zase pri zavarovalnici Nürnberger sklenili pogodbo o življenjskem zavarovanju, vezano na investicijske sklade. Iz predlogov za sprejetje predhodne odločbe je razvidno, da je vsaka od teh pogodb vsebovala informacijo, da je treba odstop od zavarovalne pogodbe, zato da bi bil veljaven, podati v pisni obliki.

21

B. Rust-Hackner je svojo pogodbo o življenjskem zavarovanju odpovedala 14. marca 2017. 23. maja 2017 je podala izjavo o odstopu od te pogodbe, ker ji je zavarovalnica Nürnberger posredovala napačno informacijo v zvezi s pravico do odstopa.

22

C. Gmoser je leta 2010 odkupil svojo pogodbo, sklenjeno leta 1998. Izjavo o odstopu od te pogodbe je podal šele 3. maja 2017, prav tako zaradi tega, ker je bila informacija glede pravice do odstopa, ki mu je bila posredovana, napačna.

23

B. Plackner je 27. maja 2017 iz istega razloga podala izjavo o odstopu od pogodbe, sklenjene leta 2000, ki se še vedno izvaja.

24

Avstrijsko prvostopenjsko sodišče je predlogom B. Rust-Hackner, C. Gmoserja in B. Plackner za vračilo vseh plačanih premij, skupaj z obrestmi, ugodilo, in sicer zaradi neupravičene obogatitve zavarovalnice Nürnberger. Po mnenju tega sodišča je bila informacija, ki jo je zavarovalnica Nürnberger posredovala zavarovalcem – ker avstrijsko pravo ne določa, da bi moral biti odstop podan pisno – napačna. Vendar meni, da je bila napačna informacija, kot izhaja iz sodbe z dne 19. decembra 2013, Endress (C‑209/12, EU:C:2013:864), enakovredna nepoučitvi, kar naj bi povzročilo, da prekluzivni rok, določen za pravico do odstopa, ne začne teči, tako da bi se ta pravica lahko uveljavljala brez časovne omejitve, tudi po odpovedi pogodbe.

25

Landesgericht Salzburg (deželno sodišče v Salzburgu), pri katerem je bila vložena pritožba, se sprašuje, ali bi bilo kljub dejstvu, da informacija, ki zahteva, da je izjava o odstopu podana pisno, zavarovalca ne zavaja glede obstoja pravice do odstopa od pogodbe, takšno informacijo vseeno mogoče šteti za napačno glede na člen 15(1) Direktive 90/619, tako da bi se pravica do odstopa morala izvajati brez časovne omejitve.

26

To sodišče je zlasti navedlo, da je bila v obravnavanem primeru posredovana informacija skladna z zakonskimi zahtevami in je bil rok za uveljavljanje pravice do odstopa pravilno naveden, tako da je bil zavarovalec obveščen o svoji pravici. Poleg tega pisna oblika z avstrijskim pravom ni prepovedana in je namenjena ohranitvi pravne varnosti, tudi v interesu samega zavarovalca. Poleg tega naj opozorilo, da je treba odpoved podati v pisni obliki, načeloma ne bi bilo takšno, da bi zavarovalcu lahko preprečilo pravočasni odstop.

27

Vendar pa se ob upoštevanju tako sodbe z dne 19. decembra 2013, Endress (C‑209/12, EU:C:2013:864), kot tudi cilja posredovanja informacije, omenjenega v uvodni izjavi 23 Direktive 92/96, Landesgericht Salzburg (deželno sodišče v Salzburgu) sprašuje, ali razlaga avstrijskega prava, ki je skladna s to direktivo, zahteva, da se šteje, da lahko zavarovalec v takšnih okoliščinah uveljavlja svojo pravico do odstopa brez časovne omejitve.

28

Poleg tega se to sodišče v zadevah C‑355/18 in C‑356/18 tudi sprašuje, ali lahko še vedno pride do odstopa od pogodbe o življenjskem zavarovanju zaradi posredovanja napačne informacije o pravici do odstopa po tem, ko je ta pogodba prenehala zaradi njene odpovedi ali odkupa s strani zavarovalca.

29

Po prenehanju pogodbe o življenjskem zavarovanju in medsebojni izpolnitvi ustreznih obveznosti namreč iz pogodbe ne izhaja več nobena obveznost, katere bi v prihodnje zavarovalec lahko bil prost v smislu člena 15(1) Direktive 90/619. Poleg tega odstop po prenehanju pogodbe o življenjskem zavarovanju zavarovalcu dopušča možnosti špekuliranja v škodo zavarovalnice in skupnosti zavarovancev, kar ne sledi cilju na področju varstva potrošnikov.

30

V teh okoliščinah je Landesgericht Salzburg (deželno sodišče v Salzburgu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje v zadevah C‑355/18 in C‑356/18 predložilo ti vprašanji, v zadevi C‑357/18 pa prvo od teh vprašanj:

31

Za namene predloga za sprejetje predhodne odločbe v zadevi C‑479/18 je Bezirksgericht für Handelssachen Wien (okrajno sodišče za gospodarske zadeve na Dunaju) združilo štiri zadeve, v katerih odloča, in jih poimenovalo „postopki A, B, C in D“.

32

„Postopek A“ se nanaša na spor med osebo KL in zavarovalnico UNIQA. Oseba KL je s pravnim prednikom zavarovalnice UNIQA sklenila pogodbo o življenjskem zavarovanju za obdobje med 1. avgustom 1997 in 1. avgustom 2032. Oseba KL je v ponudbenem obrazcu v zvezi s to pogodbo prejela informacijo o tem, da je treba odstop od pogodbe, zato da bi bil veljaven, podati v pisni obliki.

33

Oseba KL je 24. oktobra 2017 zavarovalnico UNIQA obvestila o odstopu od svoje zavarovalne pogodbe. Ker ta zavarovalnica tega odstopa ni izrecno sprejela, je oseba KL zahtevala vračilo vseh premij, ki jih je plačala, razen stroškov tveganj, skupaj z obrestmi.

34

„Postopek B“ se nanaša na spor med osebo LK in zavarovalnico DONAU. Oseba LK je z zavarovalnico DONAU sklenila pogodbo o življenjskem zavarovanju za obdobje med 1. decembrom 2003 in 1. decembrom 2022. Oseba LK pred sklenitvijo pogodbe ni bila obveščena o svoji pravici do odstopa.

35

Oseba LK je potem, ko je leta 2013 to pogodbo odpovedala in pridobila njeno odkupno vrednost, 4. januarja 2018 zavarovalnico DONAU obvestila, da odstopa od te zavarovalne pogodbe, ker ni bila dovolj poučena o svoji pravici do odstopa. Ker zavarovalnica DONAU ni odgovorila, oseba LK zdaj zahteva vračilo vseh premij, ki jih je plačala, razen stroškov tveganj, skupaj z obrestmi, z odbitkom vrednosti odkupa, za katerega je že prejela plačilo v letu 2013.

36

„Postopek C“ se nanaša na spor med osebo MJ in zavarovalnico Allianz, „postopek D“ pa na spor med osebo NI in zavarovalnico Allianz. Osebi MJ in NI sta z zavarovalnico Allianz vsaka zase sklenili pogodbo o življenjskem zavarovanju za obdobje med 1. decembrom 2011 in 1. decembrom 2037. Zavarovalnica Allianz je v ponudbenem obrazcu v zvezi s tema pogodbama osebi MJ in NI poučila, da imata pravico, da „pisno“ odstopita od pogodbe.

37

Osebi MJ in NI sta leta 2017 zavarovalnico Allianz obvestili, da odstopata od svoje zavarovalne pogodbe. Ker zavarovalnica Allianz te odpovedi ni izrecno sprejela, zdaj osebi MJ in NI zahtevata vračilo vseh premij, razen stroškov tveganj, ki sta jih plačali, skupaj z obrestmi.

38

Bezirksgericht für Handelssachen Wien (okrajno sodišče za gospodarske zadeve na Dunaju) opozarja, da so pogoji veljavnosti odstopa, razen tistih, ki so neposredno urejeni z zakonodajo Unije, v skladu s to zakonodajo urejeni z nacionalnim pravom. Po mnenju tega sodišča se za izjavo o odstopu po avstrijskem pravu ne zahteva nobena posebna oblika. Zato se sprašuje, prvič, ali lahko rok za uveljavljanje pravice do odstopa začne teči kljub napačni informaciji glede podrobnosti uveljavljanja te pravice. V zvezi s tem se navedeno sodišče sprašuje, ali je v obravnavanem primeru primerno uporabiti sodno prakso, ki izhaja iz sodbe z dne 19. decembra 2013, Endress (C‑209/12, EU:C:2013:864). Sodišče je namreč v tej sodbi presodilo, da zavarovalnica, če zavarovalca ni poučila o njegovi pravici do odstopa, temu ne more očitati dejstva, da se je rok za uveljavljanje te pravice iztekel. Postavlja se torej vprašanje, ali to velja tudi v primeru, če je ta prejel pravilno informacijo glede obstoja njegove pravice do odstopa in glede roka, določenega za uveljavljanje te pravice, vendar mu je bila posredovana napačna informacija glede nujnosti, da izjavo poda v pisni obliki.

39

Drugič, Bezirksgericht für Handelssachen Wien (okrajno sodišče za gospodarske zadeve na Dunaju) želi izvedeti, ali rok za odstop od pogodbe v vsakem primeru začne teči od trenutka, ko je bil zavarovalec dejansko seznanjen z obstojem te pravice do odstopa, kljub napačni informaciji, ki jo je prejel od zavarovalnice. Pritrdilni odgovor bi lahko bil upravičen v primeru, če bi bil edini namen prava Unije, ki se uporablja v obravnavanem primeru, zagotoviti, da se zavarovalec seznani s svojimi pravicami in jih lahko uveljavlja. Vendar bi bil položaj drugačen, če bi bil namen pravice do odstopa tudi spodbuditi zavarovalnice k spoštovanju njihovih obveznosti v zvezi s posredovanjem informacij.

40

Tretjič, v „postopku B“, v okviru katerega je oseba LK odpovedala svojo pogodbo o življenjskem zavarovanju in pridobila njeno odkupno vrednost, tako da v prihodnje več ne obstaja nobena pogodbena obveznost, se to sodišče sprašuje tudi, ali pravica do odstopa ne ugasne v vsakem primeru, glede na okoliščino, da je ta pravica zasnovana zgolj za to, da je zavarovalec v prihodnje oproščen vsakršne obveznosti, ki bi izhajala iz pogodbe.

41

Četrtič, navedeno sodišče se sprašuje, ali lahko zavarovalec v primeru odstopa, do katerega bi prišlo po prepozni obvestitvi o podrobnostih uveljavljanja pravice do odstopa, zahteva le vračilo odkupne vrednosti svoje pogodbe ali, nasprotno, vračilo vseh plačanih zneskov, od katerih se odbijejo dolgovane premije za obdobje, v katerem je bil zavarovan. V zvezi s tem navedeno sodišče meni, da je pravici do odstopa tako odvzet ves polni učinek, če zavarovalec z odstopom ne more pridobiti ničesar več kot le odkupno vrednost.

42

Nazadnje, Bezirksgericht für Handelssachen Wien (okrajno sodišče za gospodarske zadeve na Dunaju) želi v bistvu ugotoviti, ali je mogoče splošni zastaralni rok treh let uporabiti za uveljavljanje pravice do pogodbenih obresti, predvidenih v primeru povračila neupravičeno izplačanih zneskov, kar bi omejilo znesek teh obresti na delež, ki ustreza temu triletnemu obdobju.

43

To sodišče pojasnjuje, da je treba v skladu s sodno prakso Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija), da bi se zagotovila skladnost člena 165a(2) VersVG s pravom Unije, to določbo razlagati tako, da je posredovanje napačne informacije glede pravice do odstopa izenačeno z neposredovanjem informacije in da je namen posredovanja take informacije zavarovalcu omogočiti, da uveljavlja svojo pravico do odpovedi brez časovne omejitve.

44

V teh okoliščinah je Bezirksgericht für Handelssachen Wien (okrajno sodišče za gospodarske zadeve na Dunaju) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

45

S sklepom predsednika Sodišča z dne 22. junija 2018 so bile zadeve od C‑355/18 do C‑357/18 združene za pisni in ustni del postopka ter izdajo sodbe. Sodišče je s sklepom z dne 26. februarja 2019 te tri zadeve združilo z zadevo C‑479/19 za ustni del postopka in izdajo sodbe.

46

Zavarovalnice Nürnberger, UNIQA in Allianz so z aktom, vloženim v sodnem tajništvu Sodišča 22. novembra 2019, predlagale ponovno odprtje ustnega dela postopka.

47

V utemeljitev svojega predloga trdijo, prvič, da bi zainteresirani subjekti morali imeti možnost razpravljati o sodbi z dne 11. septembra 2019, Romano (C‑143/18, EU:C:2019:701), ki je bila razglašena dva meseca po objavi sklepnih predlogov generalne pravobranilke v teh zadevah, drugič, da je argumentacija iz točke 51 njenih sklepnih predlogov, ki se nanaša na zahteve obličnosti za izjavo o odstopu, nova in bi ravno tako morale imeti možnost o njej razpravljati, in tretjič, da je bilo več glavnih vidikov teh sklepnih predlogov predmet kritike v avstrijski in švicarski pravni teoriji, zlasti glede vprašanja deležev zavarovalnih premij, ki jih je treba povrniti v primeru prenehanja zavarovalne pogodbe.

48

V zvezi s tem je treba spomniti, po eni strani, da Statut Sodišča Evropske unije in Poslovnik Sodišča zainteresiranim subjektom iz člena 23 tega statuta ne dajeta možnosti, da v odgovor na sklepne predloge, ki jih je predstavil generalni pravobranilec, predložijo stališča (sodbi z dne 6. marca 2018, Achmea, C‑284/16, EU:C:2018:158, točka 26, in z dne 19. novembra 2019, A. K. in drugi (Neodvisnost disciplinskega senata vrhovnega sodišča), C‑585/18, C‑624/18 in C‑625/18, EU:C:2019:982, točka 61).

49

Po drugi strani mora generalni pravobranilec v skladu s členom 252, drugi odstavek, PDEU popolnoma nepristransko in neodvisno javno predstaviti obrazložene sklepne predloge o zadevah, pri katerih se v skladu s Statutom Sodišča Evropske unije zahteva njegovo sodelovanje. Sodišča ne zavezujejo niti ti predlogi niti obrazložitev, ki generalnega pravobranilca pripelje do njih. Zato nestrinjanje zainteresiranega subjekta s sklepnimi predlogi generalnega pravobranilca, ne glede na vprašanja, ki jih ta preizkusi v njih, samo po sebi ne more biti razlog, ki bi upravičeval ponovno odprtje ustnega dela postopka (sodbi z dne 6. marca 2018, Achmea, C‑284/16, EU:C:2018:158, točka 27, in z dne 19. novembra 2019, A. K. in drugi (Neodvisnost disciplinskega senata vrhovnega sodišča), C‑585/18, C‑624/18 in C‑625/18, EU:C:2019:982, točka 62).

50

Vendar pa lahko Sodišče na podlagi člena 83 svojega poslovnika po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odredi ponovno odprtje ustnega dela postopka, zlasti če meni, da zadeva ni dovolj razjasnjena, ali če stranka po koncu ustnega dela postopka navede novo dejstvo, ki je odločilno za odločitev Sodišča, ali če je o zadevi treba odločiti na podlagi trditve, o kateri zainteresirani subjekti niso razpravljali.

51

Vendar v obravnavani zadevi Sodišče po opredelitvi generalne pravobranilke meni, da predlog za ponovno odprtje ustnega dela postopka, ki mu je bil predložen, ne razkriva nobenega novega dejstva, ki bi lahko vplivalo na odločitev, ki jo je treba sprejeti v teh zadevah. Zlasti kar zadeva sodbo z dne 11. septembra 2019, Romano (C‑143/18, EU:C:2019:701), se ta nanaša na predlog za sprejetje predhodne odločbe v zvezi z razlago člena 4(2), člena 5(1), člena 6(1), drugi pododstavek, druga alinea, (2)(c) in (6) ter člena 7(4) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2002/65/ES z dne 23. septembra 2002 o trženju finančnih storitev potrošnikom na daljavo in o spremembi Direktive Sveta 90/619/EGS ter direktiv 97/7/ES in 98/27/ES (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 4, str. 321), ta direktiva pa nikakor ni predmet obravnavanih zadev.

52

Poleg tega Sodišče meni, da ob koncu pisnega in ustnega dela postopka v teh zadevah razpolaga z vsemi elementi, ki so potrebni za to, da odgovori na postavljena vprašanja, in da v odgovorih na ta vprašanja ni treba upoštevati argumentov, kakršni so navedeni v točki 47 te sodbe, o katerih naj zainteresirani subjekti ne bi razpravljali.

53

V teh okoliščinah ni treba odrediti ponovnega odprtja ustnega dela postopka.

54

B. Rust-Hackner, C. Gmoser, B. Plackner ter – v zvezi s tretjim in četrtim postavljenim vprašanjem v zadevi C‑479/18 – zavarovalnici Allianz in UNIQA izpodbijajo pristojnost Sodišča za odgovor na vprašanja, ki se nanašajo le na nacionalno pravo. Na eni strani bi namreč podrobnosti uveljavljanja pravice do odstopa morale urejati države članice. Na drugi strani naj bi avstrijsko pravo, ki se uporablja, natančno določalo obveznost zavarovalnice, da zavarovalce pred sklenitvijo pogodbe o zavarovanju in v pisni obliki pouči o okoliščinah, v katerih lahko ti zavarovalci to pogodbo prekličejo ali od nje odstopijo.

55

V zvezi s tem zadostuje navesti, kot navaja generalna pravobranilka v točkah od 23 do 25 sklepnih predlogov, da je sicer res, da člen 15(1), tretji pododstavek, Direktive 90/619 in člen 31(1) in (4) Direktive 92/96 v povezavi s Prilogo II, oddelek A, točka a.13, k tej direktivi državam članicam nalagata odgovornost za sprejetje pravil za določitev podrobnosti uveljavljanja pravice do odstopa in pravil v zvezi z zagotavljanjem informacij, zlasti posredovanjem informacij glede izvrševanja te pravice. Vendar pa je Sodišče že imelo priložnost pojasniti, da so države članice s sprejetjem teh pravil zavezane zagotoviti polni učinek teh direktiv ob upoštevanju njihovega cilja (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2013, Endress, C‑209/12, EU:C:2013:864, točka 23 in navedena sodna praksa).

56

Iz tega izhaja, da je Sodišče pozvano k razlagi določb prava Unije, ki se uporabljajo v obravnavanem primeru, in da je zato pristojno, da odgovori na vprašanja, ki so postavljena v teh zadevah.

57

B. Rust-Hackner, C. Gmoser in B. Plackner dvomijo o dopustnosti predlogov za sprejetje predhodne določbe v zadevah od C‑355/18 do C‑357/18, ker menijo, da predložitvene odločbe v teh zadevah nezadostno izpostavljajo nacionalni pravni okvir z vidika zahtev iz člena 94 Poslovnika Sodišča.

58

V zvezi s tem je treba poudariti, da se vprašanja za predhodno odločanje, postavljena v okviru teh zadev, nanašajo neposredno na razlago določb prava Unije in da želi predložitveno sodišče s temi vprašanji pridobiti pojasnila glede meja pristojnosti držav članic za določitev podrobnosti uveljavljanja pravice do odstopa, ki je določena v teh določbah. V teh okoliščinah povzetek nacionalnega regulativnega okvira v teh predložitvenih odločbah niti Sodišču niti zainteresiranim subjektom nikakor ne preprečuje, da razumejo ta vprašanja in okoliščine, v katerih so bila ta postavljena.

59

Iz tega izhaja, da so predlogi za sprejetje predhodne odločbe dopustni.

60

Predložitveni sodišči želita z edinim vprašanjem v zadevi C‑357/18 ter s prvim vprašanjem v zadevah C‑355/18, C‑356/18 in C‑479/18 v bistvu izvedeti, ali je treba člen 15(1) Direktive 90/619 v povezavi s členom 31 Direktive 92/96, člen 35(1) Direktive 2002/83 v povezavi s členom 36(1) te direktive in člen 185(1) Direktive 2009/138 v povezavi s členom 186(1) te direktive razlagati tako, da rok za uveljavljanje pravice do odstopa od pogodbe o življenjskem zavarovanju začne teči od trenutka, ko je zavarovalec obveščen o sklenitvi pogodbe, čeprav v informaciji, ki jo je zavarovalnica posredovala temu zavarovalcu, bodisi ni navedeno, da nacionalno pravo, ki se uporablja za pogodbo, ne določa nobene zahteve obličnosti za uveljavljanje te pravice do odstopa, bodisi so v njej navedene zahteve obličnosti, ki jih nacionalno pravo, ki se uporabi za to pogodbo, v resnici ne zahteva.

61

Za odgovor na ti vprašanji je treba najprej poudariti, da te določbe prava Unije, ki se ratione temporis uporabljajo za spore o glavni stvari, v bistvu vse določajo, da lahko na eni strani zavarovalec, ki sklene pogodbo o življenjskem zavarovanju, v času od 14 do 30 dni od dneva, ko je bil obveščen o sklenitvi pogodbe, odstopi od pogodbe in da je zaradi takšnega odstopa v prihodnje prost vseh obveznosti, ki izhajajo iz te pogodbe, ter da na drugi strani druge pravne učinke in pogoje odstopa ureja pravo, ki se uporablja za pogodbo, zlasti kar zadeva načine, na katere je zavarovalec obveščen, da je pogodba sklenjena.

62

Kot je bilo navedeno v točki 55 te sodbe, je Sodišče namreč v zvezi s tem že imelo priložnost pojasniti, da so države članice nedvomno upravičene sprejeti pravila o podrobnostih uveljavljanja pravice do odstopa in da lahko te podrobnosti po svoji naravi vključujejo nekatere omejitve te pravice. Vendar morajo države članice s sprejetjem teh pravil zagotoviti, da se ob upoštevanju njihovega cilja zagotovi polni učinek direktiv 90/619 in 92/96.

63

V zvezi s ciljem teh direktiv je treba opozoriti, da je bilo v uvodni izjavi 23 Direktive 92/96 navedeno, da naj bi „na enotnem trgu zavarovalniških poslov […] potrošniki imeli večjo in pestrejšo izbiro pogodb“. V tej uvodni izjavi je tudi navedeno, da „če naj bi potrošniki to raznolikost in večjo konkurenco v celoti izkoristili, je [tem potrošnikom] treba dati vse podatke, ki so potrebni za to, da jim bodo omogočili, da izberejo pogodbo, ki najbolje ustreza njihovim potrebam“. Nazadnje je bilo v tej uvodni izjavi pojasnjeno, da je „ta zahteva o obveščanju […] tem bolj pomembna, ker je lahko trajanje obveznosti zelo dolgo“ (sodba z dne 19. decembra 2013, Endress, C‑209/12, EU:C:2013:864, točka 24).

64

Da bi se ta cilj obveščanja dosegel, je člen 31(1) Direktive 92/96 v povezavi s Prilogo II, oddelek A, točka a.13, k tej direktivi določal, da mora biti zavarovalec obveščen „najmanj“ o „dogovorih glede izvrševanja pravice do odstopa“, in to „[p]red sklenitvijo pogodbe“ (sodba z dne 19. decembra 2013, Endress, C‑209/12, EU:C:2013:864, točka 25).

65

Sodišče je iz tega sklepalo, da nacionalna določba, ki določa, da pravica zavarovalca do odstopa od pogodbe preneha v trenutku, ko ta ni bil obveščen o tej pravici, nasprotuje uresničitvi bistvenega cilja direktiv 90/619 in 92/96 ter zato njunemu polnemu učinku.

66

Enake ugotovitve je mogoče razširiti na direktivi 2002/83 in 2009/138, v katerih so v uvodnih izjavah 52 oziroma 79 v bistvu navedeni isti cilji.

67

Iz tega izhaja, prvič, da če zavarovalec ni prejel nobene informacije v zvezi s samim obstojem pravice do odstopa, prekluzivni rok za uveljavljanje te pravice ne more začeti teči.

68

V takem primeru namreč zavarovalec, ki ni seznanjen z obstojem take pravice, te ne bi mogel uveljavljati (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2013, Endress, C‑209/12, EU:C:2013:864, točka 27).

69

Poleg tega se zavarovalnica ne more utemeljeno sklicevati na razloge pravne varnosti, da bi popravila položaj, ki je nastal zaradi njene neizpolnitve zahteve v skladu s pravom Unije o sporočanju opredeljenega seznama informacij, med katerimi so med drugim informacije o pravici zavarovalca do odstopa od pogodbe (sodba z dne 19. decembra 2013, Endress, C‑209/12, EU:C:2013:864, točka 30).

70

Drugič, spomniti je treba, da ne le, da mora biti zavarovalec obveščen o obstoju pravice do odstopa, temveč mora v skladu s Prilogo II, oddelek A, točka a.13, k Direktivi 92/96, v skladu s Prilogo III, oddelek A, točka a.13, k Direktivi 2002/83 in v skladu s členom 185(3)(j) in (6) Direktive 2009/138 med drugim prejeti informacije v zvezi s podrobnostmi uveljavljanja te pravice, te informacije pa morajo biti posredovane jasno in natančno v pisni obliki.

71

Iz zadevnih določb teh direktiv torej jasno izhaja, da je njihov namen zagotoviti, da zavarovalec prejme pravilno informacijo, ki se nanaša zlasti na njegovo pravico do odstopa (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2013, Endress, C‑209/12, EU:C:2013:864, točka 25).

72

Zlasti, če je informacija o zahtevah obličnosti izjave o odstopu nujna, da se zavarovalcu omogoči uveljavljanje njegove pravice, mu ta informacija mora biti posredovana. To zlasti velja, če nacionalno pravo take zahteve obvezno predpisuje za stranke pogodbe o življenjskem zavarovanju. Izjavo o odstopu, podano v drugih oblikah, kot so tiste, ki so določene kot obvezne, bi bilo namreč mogoče šteti za neveljavno.

73

Iz spisov, predloženih Sodišču, je razvidno, da je v obravnavanih primerih avstrijsko pravo, ki se uporablja v postopkih v glavni stvari, določalo, da se za uveljavljanje pravice do odstopa ni zahtevala nobena posebna oblika. Vendar pa iz teh spisov ni jasno razvidno, ali je avstrijsko pravo strankam zavarovalne pogodbe omogočalo, da uveljavljanje te pravice pogojujejo z izpolnjevanjem zahtev obličnosti.

74

V zvezi s tem je treba na eni strani poudariti, da čeprav se stranke pogodbe o zavarovanju na podlagi avstrijskega prava niso mogle dogovoriti glede posebne oblike za izjavo o odstopu, pa za zagotovitev polnega učinka pravice do odstopa ni nujno zahtevati, da je zavarovalec obvezno obveščen o tem, da je to pravico mogoče uveljavljati v kakršni koli obliki. V takem primeru bi namreč zavarovalec zavarovalnico lahko veljavno obvestil, da namerava odstopiti od pogodbe v obliki po svoji izbiri, in torej ne da bi to podjetje lahko zahtevalo, da se izjava o odstopu poda v posebni obliki, tako da uveljavljanje pravice do odstopa, ki jo določa zakonodaja Unije, nikakor ne bi bilo omejeno. Seveda pa zavarovalnica tudi v tem primeru ohrani možnost, da zavarovalca obvesti o tem, da nacionalno pravo ne določa nobene posebne oblike.

75

Če pa bi pogodbene stranke v skladu z avstrijskim pravom lahko odstopale od zakonske brezobličnosti, bi moral zavarovalec obvezno prejeti informacije o zahtevah obličnosti pravice do odstopa.

76

Na drugi strani mora biti informacija v zvezi z zahtevami obličnosti pravice do odstopa, pa naj bo obvezna ali fakultativna, zato da bi bila pravilna, skladna z nacionalnim pravom ali pogodbenimi klavzulami, glede katerih so se stranke dogovorile v skladu s pravom, ki se uporablja za to pogodbo.

77

Iz tega sledi, da je treba šteti, da je napačna informacija, ki jo je posredovala zavarovalnica in s katero se zahteva spoštovanje zahteve obličnosti za izjavo o odpovedi, če te zahteve niso skladne z obveznimi zahtevami na podlagi prava, ki se uporabi, ali pogodbenimi klavzulami, kar pa morata preveriti predložitveni sodišči.

78

Čeprav okoliščina, da se zavarovalcu posreduje napačna informacija glede zahtev obličnosti, ki se zahtevajo za uveljavljanje njegove pravice do odstopa, tega res lahko zavede glede njegove pravice do odstopa in jo je zato mogoče enačiti z neobstojem informacij v zvezi s tem (glej po analogiji sodbo z dne 10. aprila 2008, Hamilton, C‑412/06, EU:C:2008:215, točka 35), pa ni mogoče šteti, da vsaka napaka v zvezi s temi zahtevami obličnosti v informaciji, ki jo zavarovalnica posreduje zavarovatelju, pomeni, da informacije sploh niso bile posredovane.

79

Natančneje, če informacija, tudi če je napačna, zavarovalca ne prikrajša za možnost uveljavljanja njegove pravice do odstopa v bistvu pod enakimi pogoji, kot bi to storil, če bi bila informacija pravilna, bi bilo nesorazmerno, če bi se temu zavarovalcu omogočilo, da je razbremenjen obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe, sklenjene v dobri veri.

80

V takem primeru bi namreč zavarovalec, ki je seznanjen s svojo pravico do odstopa, ohranil možnost uveljavljanja te pravice in razbremenitve od prevzetih obveznosti, tako da bi bil tako zagotovljen cilj direktiv 90/619, 92/96, 2002/83 in 2009/138, naveden v točkah od 63 do 66 te sodbe.

81

Predložitveni sodišči morata v postopkih v glavni stvari preveriti, ali so zavarovalnice posredovale informacijo glede zahtev obličnosti za izjavo o odpovedi. Če je odgovor pritrdilen, morata ti sodišči prav tako presoditi, ali je bila ta informacija – na podlagi celovite presoje, ob upoštevanju zlasti nacionalnega zakonodajnega okvira in dejanskega stanja v postopku v glavni stvari – pravilna oziroma napačna v takšni meri, da je bila zavarovalcem odvzela možnost uveljavljanja njihove pravice do odpovedi v bistvu pod enakimi pogoji, kot bi to storili, če bi bila ta informacija pravilna.

82

Ob upoštevanju zgoraj navedenega je treba na edino vprašanje v zadevi C‑357/18 ter na prvo vprašanje v zadevah C‑355/18, C‑356/18 in C‑479/18 odgovoriti, da je treba člen 15(1) Direktive 90/619 v povezavi s členom 31 Direktive 92/96, člen 35(1) Direktive 2002/83 v povezavi s členom 36(1) te direktive in člen 185(1) Direktive 2009/138 v povezavi s členom 186(1) te direktive razlagati tako, da rok za uveljavljanje pravice do odstopa od pogodbe o življenjskem zavarovanju začne teči od trenutka, ko je zavarovalec obveščen o sklenitvi pogodbe, čeprav v informaciji, ki jo zavarovalnica posreduje temu zavarovalcu,

83

Bezirksgericht für Handelssachen Wien (okrajno sodišče za gospodarske zadeve na Dunaju) z drugim vprašanjem v zadevi C‑479/18 v bistvu sprašuje, ali je treba člen 15(1) Direktive 90/619 v povezavi s členom 31 Direktive 92/96 razlagati tako, da če zavarovalnica zavarovalcu ne posreduje informacije v zvezi z njegovo pravico do odstopa oziroma če zavarovalnica posreduje informacijo, ki je tako napačna, da je zavarovalcu odvzeta možnost uveljavljanja njegove pravice do odstopa v bistvu pod enakimi pogoji, kot bi to storil, če bi bila informacija pravilna, rok za uveljavljanje pravice do odstopa ne začne teči, tudi če se je zavarovalec seznanil z obstojem pravice do odstopa na druge načine.

84

Da bi bilo mogoče odgovoriti na to vprašanje, je treba poudariti, da niti člen 15(1) Direktive 90/619 niti člen 31 Direktive 92/96 izrecno ne določata, da morajo zavarovalnice zavarovalcem posredovati informacije, na katere se sklicuje v teh določbah.

85

Vendar je Sodišče že poudarilo, da je s pravom Unije zavarovalnici naložena obveznost, da zavarovalcu posreduje končni seznam informacij, med katerimi so med drugim pravila v zvezi s pravico zavarovalca, da odstopi od pogodbe (sodba z dne 19. decembra 2013, Endress, C‑209/12, EU:C:2013:864, točka 30).

86

V teh okoliščinah dejstvo, da je zavarovalec na drugačen način prejel ravno takšno informacijo, ki bi mu jo morala posredovati zavarovalnica, ne more imeti enakih pravnih učinkov za rok za odstop, kot če bi zavarovalcu ta družba posredovala to informacijo, kar bi ga razbremenilo vsakršne obveznosti v zvezi s tem.

87

Najprej, če bi bilo namreč drugače, bi bilo to v nasprotju s ciljem Direktive 2002/83, navedenim v točki 71 te sodbe, da se zavarovalcu zagotovi, da prejme pravilno informacijo, zlasti glede pravice do odstopa, to je informacijo, ki jo mora – kot je bilo navedeno v točki 85 te sodbe – posredovati zavarovalnica.

88

Dalje, kot je v bistvu poudarila generalna pravobranilka v točki 65 sklepnih predlogov, bi vsaka seznanitev s pravico do odstopa zunaj pogodbenega razmerja med zavarovalcem in zavarovalnico lahko povzročila težave pri dokazovanju, zlasti glede trenutka te seznanitve in torej določitve roka, v katerem je treba uveljavljati pravico do odstopa.

89

Nazadnje, kot je navedla Evropska komisija, če bi bila zavarovalnica prosta svoje obveznosti informiranja, ker je bil zavarovalec seznanjen z vsebino te informacije na drugačen način, ne bi bila spodbujena k spoštovanju svoje obveznosti, da zavarovalcu zagotovi pravilno informacijo.

90

Ob upoštevanju zgoraj navedenega je treba na drugo vprašanje v zadevi C‑479/18 odgovoriti, da je treba člen 15(1) Direktive 90/619 v povezavi s členom 31 Direktive 92/96 razlagati tako, da če zavarovalnica zavarovalcu ne posreduje informacije v zvezi z njegovo pravico do odstopa oziroma če zavarovalnica posreduje informacijo, ki je tako napačna, da je zavarovalcu odvzeta možnost uveljavljanja njegove pravice do odstopa v bistvu pod enakimi pogoji, kot bi to storil, če bi bila informacija pravilna, rok za uveljavljanje pravice do odstopa ne začne teči, tudi če se je zavarovalec seznanil z obstojem pravice do odstopa na druge načine.

91

Predložitveni sodišči želita z drugim vprašanjem v zadevah C‑355/18 in C‑356/18 ter s tretjim vprašanjem v zadevi C‑479/18 v bistvu izvedeti, ali je treba člen 15(1) Direktive 90/619 v povezavi s členom 31 Direktive 92/96 in člen 35(1) Direktive 2002/83 v povezavi s členom 36(1) te direktive razlagati tako, da lahko zavarovalec potem, ko je pogodba prenehala in so bile izpolnjene vse obveznosti, ki iz nje izhajajo, med katerimi je zlasti nakazilo odkupne vrednosti s strani zavarovalnice, še vedno uveljavlja svojo pravico do odstopa, ker pravo, ki se za pogodbo uporablja, ne ureja pravnih učinkov neobstoja informacij v zvezi s pravico do odstopa ali posredovanjem napačne informacije.

92

Da bi se odgovorilo na to vprašanje, je treba opozoriti, da v skladu s členom 15(1), drugi pododstavek, Direktive 90/619 in členom 35(1), drugi pododstavek, Direktive 2002/83 obvestilo s strani zavarovalca, da odstopa od pogodbe, učinkuje tako, da ga v prihodnje razbremeni vsakršne obveznosti, ki izhaja iz te pogodbe.

93

Iz tega izhaja, da potem ko je zavarovalec podal izjavo o odstopu v roku, ki je za to določen, je v prihodnje prost vsakršne obveznosti, ki izhaja iz pogodbe in katere izpolnitve zavarovalnica ne more zahtevati.

94

Te določbe nikakor ne urejajo niti pogojev, pod katerimi je treba podati izjavo o odstopu, niti pravnih učinkov tega odstopa na obveznosti, zlasti glede vračila, ki bi ga lahko zavarovalnici naložilo nacionalno pravo.

95

Taki pogoji in učinki namreč ne spadajo na področje uporabe navedenih določb in so na podlagi člena 15(1), tretji pododstavek, Direktive 90/619 in člena 35(1), tretji pododstavek, Direktive 2002/83 urejeni v skladu s pravom, ki se uporablja za pogodbo.

96

Iz tega sledi, da teh določb ni mogoče razlagati tako, da državam članicam nalagajo, da možnost odstopa od pogodbe o življenjskem zavarovanju ali pravne učinke izjave o odstopu od takšne pogodbe, podane v roku, ki je za to določen, kot je morebitna obveznost vračila, pogojujejo s stanjem izvajanja pogodbe o življenjskem zavarovanju. Tako se v obravnavanih primerih, ker avstrijsko pravo v zvezi s tem nič ne določa, pravica do odstopa lahko izvršuje tudi po prenehanju pogodbe in po izpolnitvi vseh obveznosti, ki izhajajo iz te pogodbe.

97

V nasprotju s trditvami zavarovalnice DONAU in avstrijske vlade v njenih stališčih takšna razlaga navedenih določb ni v nasprotju s sodbo z dne 10. aprila 2008, Hamilton (C‑412/06, EU:C:2008:215), s katero je Sodišče presodilo, da pravice do preklica, določene z Direktivo Sveta 85/577/EGS z dne 20. decembra 1985 za varstvo potrošnika v primeru pogodb, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 1, str. 262), ni mogoče uveljavljati, če ni več nobenih obveznosti. Ta sodba se namreč nanaša na to, ali je z navedeno direktivo skladna nacionalna določba, ki določa prenehanje pravice do preklica en mesec po tem, ko pogodbeni stranki v celoti izpolnita obveznosti iz pogodbe. Postopki v glavni stvari pa se ne nanašajo na takšno določbo, saj avstrijski zakonodajalec take določbe ni sprejel v zvezi s pogodbami o življenjskem zavarovanju (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2013, Endress, C‑209/12, EU:C:2013:864, točka 31).

98

Na drugo vprašanje v zadevah C‑355/18 in C‑356/18 ter na tretje vprašanje v zadevi C‑479/18 je zato treba odgovoriti, da je treba člen 15(1) Direktive 90/619 v povezavi s členom 31 Direktive 92/96 in člen 35(1) Direktive 2002/83 v povezavi s členom 36(1) te direktive razlagati tako, da lahko zavarovalec po prenehanju pogodbe in po izpolnitvi vseh obveznosti, ki iz nje izhajajo, med katerimi je zlasti nakazilo odkupne vrednosti s strani zavarovalnice, še vedno uveljavlja svojo pravico do odstopa, če pravo, ki se uporablja za pogodbo, ne ureja pravnih učinkov neobstoja informacij v zvezi s pravico do odstopa ali posredovanjem napačne informacije.

99

Bezirksgericht für Handelssachen Wien (okrajno sodišče za gospodarske zadeve na Dunaju) s četrtim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 15(1) Direktive 90/619, člen 35(1) Direktive 2002/83 in člen 186(1) Direktive 2009/138 razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni zakonodaji, na podlagi katere mora zavarovalnica zavarovalcu, ki je uveljavljal pravico do odstopa, povrniti le odkupno vrednost.

100

Za odgovor na to vprašanje je treba opozoriti, da – kot je bilo že navedeno v točkah 61, 62 in 66 te sodbe – so drugi pravni učinki od tistih, ki so določeni z navedenimi določbami prava Unije, urejeni v skladu s pravom, ki se uporablja za pogodbo, in da morajo države članice s sprejetjem teh pravil zagotoviti, da se ob upoštevanju njihovega cilja zagotovi polni učinek direktiv 90/619, 92/96, 2002/83 in 2009/138.

101

V zvezi s tem, kot je bilo v bistvu že poudarjeno v točki 63 te sodbe, je cilj pravice do odstopa, da se zavarovalcu omogoči, da izbere pogodbo, ki najbolj ustreza njegovim potrebam, in da se torej odpove učinkom pogodbe, za katero se po njeni sklenitvi v obdobju, predvidenem za razmislek in v katerem se lahko uveljavlja pravica do odstopa, izkaže, da ne ustreza njegovim potrebam.

102

Zahtevi, da se zagotovi takšna svobodna izbira, zlasti ustrezajo člen 15(1), drugi pododstavek, Direktive 90/619, člen 35(1), drugi pododstavek, Direktive 2002/83 in člen 186(1), drugi pododstavek, Direktive 2009/138, v skladu s katerimi je zavarovalec, potem ko je podal svojo izjavo o odstopu v za to predvidenem roku, v prihodnje prost vsakršne obveznosti, ki izhaja iz pogodbe.

103

Če bi namreč zavarovalec v prihodnje ostal zavezan na podlagi pogodbe, tudi po odpovedi te pogodbe, bi bil odvrnjen od uveljavljanja svoje pravice do odstopa in bi mu bila tako odvzeta možnost, da izbere pogodbo, ki najbolje ustreza njegovim potrebam.

104

Za zagotovitev polnega učinka pravice do odstopa morajo biti drugi pravni učinki, ki jih pravo, ki se uporablja za pogodbo, veže na uveljavljanje te pravice, takšni, da zavarovalca ne odvrnejo od uveljavljanja pravice do odstopa.

105

V obravnavanih primerih, kot je razvidno iz predložitvene odločbe v zadevi C‑479/18, člen 176 VersVG v različici, ki se uporablja v postopkih v glavni stvari, v bistvu določa, da mora zavarovalnica v primeru, da zavarovanje, kakršno je to v postopku v glavni stvari, z odstopom, odpovedjo ali razveljavitvijo preneha, izplačati odkupno vrednost iz naslova zavarovanja.

106

Zato takšna določba enako ureja na eni strani položaj zavarovalca, ki se je potem, ko je presodil, da pogodba ustreza njegovim potrebam, odločil, da ne bo uveljavljal svoje pravice do odstopa, vendar se je iz drugih razlogov odločil za odpoved svoje pogodbe, in na drugi strani položaj zavarovalca, ki je, nasprotno, menil, da pogodba ne ustreza njegovim potrebam, in je uveljavljal svojo pravico do odstopa.

107

Ker ima ta določba enake pravne učinke zlasti za odstop od pogodbe in za njeno odpoved, pravici do odstopa, ki jo določa pravo Unije, odvzame ves polni učinek.

108

Takšne razlage ni mogoče izpodbijati z okoliščino, ki jo je med drugim navedla zavarovalnica Allianz, da če je zavarovalec upravičen do vračila izplačanih zneskov, bi finančne neugodnosti nosila predvsem skupnost zavarovancev, in da je Sodišče v primeru prepozne odpovedi v sodbi z dne 15. aprila 2010, E. Friz (C‑215/08, EU:C:2010:186), ugotovilo, da mora zainteresirani subjekt nositi del tveganj.

109

Namreč, po eni strani, če zavarovalnica zavarovalcu zagotovi pravilno informacijo o pravici do odstopa, ima ta zavarovalec le relativno kratek rok za uveljavljanje svoje pravice do odstopa, kar pomeni, da je za finančne posledice morebitne odpovedi za skupnosti zavarovancev mogoče šteti, da spadajo v okvir splošnega upravljanja zavarovanih tveganj. Če pa je odstop od pogodbe izveden z zamudo zaradi pomanjkanja informacij oziroma zaradi informacije, ki je tako napačna, da je zavarovalcu odvzeta možnost uveljavljanja njegove pravice do odstopa v bistvu pod enakimi pogoji, kot bi to storil, če bi bila informacija pravilna, mora zavarovalnica sama, kot je bilo opozorjeno v točki 69 te sodbe, poiskati rešitev za situacijo, ki je nastala zaradi njenega lastnega neupoštevanja zahteve, ki izhaja iz prava Unije, da posreduje končni seznam informacij, med katerimi so med drugim pravila v zvezi s pravico zavarovalca, da odstopi od pogodbe.

110

Po drugi strani je obseg sodbe z dne 15. aprila 2010, E. Friz (C‑215/08, EU:C:2010:186), v skladu s točko 24 navedene sodbe izrecno omejen na pristop potrošnika k zaprtemu nepremičninskemu skladu, ki je ustanovljen kot osebna družba, in torej na splošno ne zadeva aleatornih pogodb.

111

Glede na zgornje preudarke je treba na četrto vprašanje v zadevi C‑479/18 odgovoriti, da je treba člen 15(1) Direktive 90/619, člen 35(1) Direktive 2002/83 in člen 185(1) Direktive 2009/138 razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni zakonodaji, na podlagi katere mora zavarovalnica zavarovalcu, ki je uveljavljal svojo pravico do odstopa, povrniti le odkupno vrednost.

112

Bezirksgericht für Handelssachen Wien (okrajno sodišče za gospodarske zadeve na Dunaju) s petim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 15(1) Direktive 90/619, člen 35(1) Direktive 2002/83 in člen 186(1) Direktive 2009/138 razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni zakonodaji, ki določa triletni zastaralni rok za uveljavljanje pravice do pogodbenih obresti, povezanih z vračilom neupravičenih zneskov, ki jih zahteva zavarovalec, ki je uveljavljal svojo pravico do odstopa.

113

Za odgovor na to vprašanje je treba poudariti, da te določbe prava Unije s tem, da določajo, da lahko zavarovalec, ki sklene individualno pogodbo o življenjskem zavarovanju, v času od 14 do 30 dni od dneva, ko je bil obveščen o sklenitvi pogodbe, odstopi od pogodbe, temu zavarovalcu zagotavljajo pravico do odstopa.

114

Zavarovalec tako pridobi pravico do odstopa od pogodbe o življenjskem zavarovanju zgolj na podlagi okoliščine, da je sklenil to pogodbo, in edini učinek obvestila zavarovalnice zavarovalcu glede podrobnosti uveljavljanja te pravice je to, da se z njim sproži tek prekluzivnega roka.

115

Iz spisa, predloženega Sodišču v zadevi C‑479/18, je razvidno, da za določitev učinkov odpovedi v skladu s temi določbami prava Unije avstrijsko pravo, ki se uporablja za pogodbe, ki se obravnavajo v postopkih v glavni stvari, na eni strani določa, da uveljavljanje pravice do odstopa zajema obveznost vračila izvršenih plačil, na drugi strani pa je treba zneske, ki jih je treba vrniti, povečati za pogodbene obresti. Poleg tega pravica do prejetja takšnih obresti zastara v treh letih, kar je splošni rok, običajno določen z Allgemeines Bürgerliches Gesetzbuch (splošni civilni zakonik) glede terjatev za neplačane letne dajatve.

116

Vendar ta rok, ki se nanaša le na pogodbene obresti, nima neposrednega vpliva na pravico zavarovalca, da odstopi od svoje pogodbe.

117

Vendar mora Bezirksgericht für Handelssachen Wien (okrajno sodišče za gospodarske zadeve na Dunaju) preveriti, ali lahko uporaba zastaralnega roka za uveljavljanje pravice do pogodbenih obresti ogrozi učinkovitost pravice do samega odstopa, ki jo določbe prava Unije priznavajo zavarovalcu.

118

V zvezi s tem je treba ugotoviti, prvič, da so, kot je Sodišče že ugotovilo, zavarovalne pogodbe pravno zapleteni finančni produkti, ki se lahko glede na zavarovalnico, ki jih ponuja, močno razlikujejo in lahko pomenijo visoke in potencialno dolgotrajne finančne obveznosti (sodba z dne 19. decembra 2013, Endress, C‑209/12, EU:C:2013:864, točka 29).

119

Če v bi teh okoliščinah dejstvo, da so obresti, ki so dolgovane že več kot tri leta, zastarane, zavarovalca vodilo k temu, da ne uveljavlja svoje pravice do odstopa, čeprav pogodba ne ustreza njegovim potrebam, bi takšen rok lahko vplival na to pravico, zlasti če ta zavarovalec ni bil pravilno seznanjen s pogoji za uveljavljanje te pravice.

120

Na drugi strani je treba poudariti, da je treba potrebe zavarovalca presojati v trenutku sklenitve pogodbe, brez upoštevanja ugodnosti, ki bi jih ta zavarovalec lahko imel zaradi prepozne odpovedi, saj namen takšne odpovedi ni zaščita zavarovalčeve svobode izbire, temveč to, da se mu omogoči večji izkoristek oziroma celo špekuliranje na podlagi razlike med dejanskim donosom iz pogodbe in stopnjo pogodbenih obresti.

121

Glede na navedeno je treba na peto vprašanje, postavljeno v zadevi C‑479/18, odgovoriti, da je treba člen 15(1) Direktive 90/619, člen 35(1) Direktive 2002/83 in člen 186(1) Direktive 2009/138 razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalni zakonodaji, ki določa triletni zastaralni rok za uveljavljanje pravice do pogodbenih obresti, povezanih z vračilom neupravičenih zneskov, ki jih zahteva zavarovalec, ki je uveljavljal svojo pravico do odstopa, če določitev takšnega roka ne ogrozi učinkovitosti pravice tega zavarovalca do odstopa, kar mora preveriti predložitveno sodišče v zadevi C‑479/18.

122

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenima sodiščema, ti odločita o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo: