1.

Že od leta 2014 poteka postopek za priznanje zaščitene označbe porekla, na podlagi katere bi lahko označbo Halloumi za sir uporabljali samo ciprski proizvajalci, vendar ga Komisija doslej še ni končala. ( 2 ) Hkrati Ciper in druge organizacije poskušajo nekaterim podjetjem preprečiti, da bi uporabljala označbo Halloumi na podlagi zakonodaje o znamkah. ( 3 )

2.

Foundation for the Protection of the Traditional Cheese of Cyprus named Halloumi (Fundacija za varstvo tradicionalnega ciprskega sira z imenom Halloumi, v nadaljevanju: Fundacija) je v tem primeru zaščitila označbo HALLOUMI kot kolektivno znamko Evropske unije za sir. Zdaj poskuša na podlagi te znamke bolgarskemu podjetju preprečiti, da bi, prav tako za sir, pridobilo figurativno znamko, ki vsebuje besedo BBQLOUMI. Fundacija navaja, da pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) in Splošnem sodišču potekajo še drugi postopki na podlagi te kolektivne znamke; prvo zadevo pa je Sodišče že pravnomočno presodilo v škodo Fundacije. ( 4 )

3.

Prizadevanja Fundacije v tem postopku doslej niso bila uspešna, saj EUIPO in Splošno sodišče menita, da ima označba HALLOUMI samo majhen razlikovalni učinek, ker je izraz, ki opisuje navedeni sir. Zato naj se pri uporabi besede BBQLOUMI kljub določeni podobnosti ne bi bilo treba bati, da bi jo upoštevna javnost povezala s proizvajalci, ki so združeni v Fundaciji.

4.

Vendar Fundacija meni, da je treba kolektivni znamki nujno priznati večje varstvo, ki ga Splošno sodišče ni zadostno upoštevalo.

5.

Uvodna izjava 8 Uredbe o znamki ( 5 ) se nanaša na označbo izvora znamke:

„Varstvo, ki ga zagotovi blagovna znamka Skupnosti in katerega funkcija je še posebej v zagotavljanju blagovne znamke kot označbe izvora, bi moralo biti absolutno v primeru enakosti blagovne znamke in znaka ter blaga ali storitev. Varstvo bi moralo veljati tudi v primerih podobnosti med blagovno znamko in znakom ter blagom ali storitvami. Podati je treba razlago pojma podobnosti v zvezi z verjetnostjo zmede. Verjetnost zmede, katere ugotavljanje je odvisno od številnih elementov, zlasti od prepoznavnosti blagovne znamke na tržišču, povezovanja, ki ga lahko povzroči uporabljen ali registriran znak, stopnje podobnosti med blagovno znamko ter označenim blagom in storitvami, bi moralo pomeniti poseben pogoj takšnega varstva.“

6.

Člen 4 Uredbe o znamki vsebuje temeljne zahteve, ki jih mora izpolnjevati znamka:

„Znamka Skupnosti je lahko sestavljena iz kakršnihkoli znakov, ki jih je mogoče grafično predstaviti, kot so besede, vključno z osebnimi imeni, slike, črke, števila, oblika blaga ali njegove embalaže, če se s pomočjo teh znakov blago in storitve nekega podjetja lahko razlikujejo od blaga in storitev drugih podjetij.“

7.

Člen 7(1)(c) in (d) Uredbe o znamki prepoveduje registracijo opisnih znamk:

„Kot blagovna znamka se ne registrirajo:

8.

Razlog za ugovor „verjetnost zmede“ izhaja iz člena 8(1)(b) Uredbe o znamki, ki se nanaša na relativne razloge za zavrnitev:

„1.   Ob ugovoru imetnika prejšnje znamke se znamka, za katero je vložena prijava, ne registrira v naslednjih primerih:

9.

Člen 65(3) Uredbe o znamki vsebuje pristojnosti sodišč Unije glede tožb na podlagi Uredbe o znamki:

„Sodišče je pristojno za razveljavitev ali spremembo izpodbijane odločbe.“

10.

Člen 66 Uredbe o znamki dopušča vložitev prijave kolektivnih znamk:

„1.   Kolektivna blagovna znamka Skupnosti je blagovna znamka Skupnosti, ki se uporablja za in je sposobna razlikovati blago ali storitve članov združenja, ki je nosilec blagovne znamke, od blaga ali storitev drugih podjetij. Združenja izdelovalcev, proizvajalcev, izvajalcev storitev ali trgovcev, ki imajo po pravu, ki velja zanje, sposobnost, da imajo pravice in obveznosti vseh vrst, pravice do sklepanja pogodb ali izvrševanja drugih pravnih dejanj ter sposobnost, da tožijo in so tožene, pa tudi javnopravne osebe, lahko vložijo prijavo kolektivne blagovne znamke Skupnosti.

2.   Z odstopanjem od člena 7(1)(c) so znaki in označbe, ki v gospodarskem prometu lahko označujejo geografski izvor blaga ali storitev, lahko kolektivne blagovne znamke Skupnosti v smislu odstavka 1. Kolektivna blagovna znamka ne daje nosilcu pravice, da tretji osebi prepove uporabo teh znakov ali označb v gospodarskem prometu, če jih ta uporablja v skladu z dobrimi poslovnimi običaji; še zlasti se taka blagovna znamka ne more uveljavljati nasproti tretji stranki, ki ima pravico do geografskega imena.

3.   Določbe te uredbe se uporabljajo za kolektivne blagovne znamke Skupnosti, razen če členi 67 do 74 določajo drugače.“

11.

Člen 67 Uredbe o znamki določa izdajo pravilnika o uporabi znamke:

„1.   Prijavitelj kolektivne blagovne znamke Skupnosti mora v določenem roku predložiti pravilnik, ki ureja njeno uporabo.

2.   Pravilnik o uporabi določi osebe, upravičene do uporabe blagovne znamke, pogoje za pridobitev članstva in, če obstajajo, pogoje za uporabo blagovne znamke, vključno s sankcijami. Pravilnik o uporabi blagovne znamke iz člena 66(2) mora vsaki osebi, katere blago ali storitve izvirajo iz zadevnega geografskega območja, omogočiti, da postane član združenja, ki je nosilec blagovne znamke.“

12.

Družba M. J. Dairies EOOD je 9. julija 2014 pri EUIPO vložila zahtevo za registracijo spodaj prikazane barvne figurativne znamke ( 6 ):

13.

Proizvodi in storitve, za katere je bila vložena zahteva za registracijo, spadajo v razrede 29, 30 in 43 v smislu Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, ter obsegajo nekatera živila, vključno s sirom, in nekatere storitve nudenja hrane in pijače.

14.

Fundacija je imetnica kolektivne besedne znamke HALLOUMI, ki jo je EUIPO za proizvode razreda 29 z opisom „sir“14. julija 2000 registriral pod št. 1082965. ( 7 )12. novembra 2014 je vložila ugovor zoper prijavo in se pri tem sklicevala zlasti na verjetnost zmede v smislu člena 8(1)(b) Uredbe o znamki.

15.

Oddelek za ugovore je zavrnil ugovor, pritožba zoper to odločitev pa prav tako ni bila uspešna. Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo z dne 25. septembra 2018, Foundation for the Protection of the Traditional Cheese of Cyprus named Halloumi/EUIPO – M. J. Dairies (BBQLOUMI) (T‑328/17, neobjavljena, EU:T:2018:594), nazadnje zavrnilo tudi tožbo zoper odločbo odbora za pritožbe.

16.

Ti odločbi v bistvu temeljita na preudarku, da je znamka HALLOUMI označba za znan ciprski sir, tako da ima le majhen razlikovalni učinek. EUIPO in Splošno sodišče zaradi razlik v primerjavi z znamko, za katero je vložena prijava, zato nista ugotovila verjetnosti zmede.

17.

Sodišče mora zdaj odločiti o pritožbi, ki jo je Fundacija vložila 5. decembra 2018.

18.

Fundacija Sodišču predlaga, naj:

19.

EUIPO in družba M. J. Dairies EOOD Sodišču predlagata, naj:

20.

Stranki sta podali pisna stališča, na obravnavi 12. septembra 2019 pa sta podali še ustna.

21.

Fundacija pritožbo opira na štiri razloge, ki so delno povezani. Prva dva pritožbena razloga se nanašata na vprašanje, ali je treba kolektivnim znamkam pripisovati poseben razlikovalni učinek (v zvezi s tem pododdelkom B). S tretjim pritožbenim razlogom Fundacija graja, da je Splošno sodišče pri presoji verjetnosti zmede obeh znamk uporabilo napačno merilo (v zvezi s tem pododdelkom A). S četrtim pritožbenim razlogom pa ugovarja temu, da je Splošno sodišče sicer ugotovilo, da je odbor za pritožbe napačno presodil njeno znamko, vendar mu zadeve kljub temu ni vrnil (v zvezi s tem pododdelkom C).

22.

Sodišče bi se lahko omejilo na presojo tretjega pritožbenega razloga, saj je v izvirni angleški jezikovni različici, torej v jeziku postopka, v točki 71 izpodbijane sodbe prišlo do napačne uporabe prava.

23.

Splošno sodišče v njej ugotavlja, da pri upoštevni javnosti ne more obstajati verjetnost zmede, čeprav so proizvodi, ki jih označujeta zadevni znamki, z izjemo storitev, ki jih označuje znamka, za katero je bila vložena prijava, delno enaki in delno v določeni meri podobni. To, da je prejšnja opisna znamka z majhnim razlikovalnim učinkom slikovno, fonetično in pojmovno podobna, naj namreč ne bi zadostovalo za utemeljitev domneve verjetnosti zmede. ( 8 )

24.

Ta ugotovitev je že sama po sebi nerazumljiva, saj pri preizkusu verjetnosti zmede ne gre za to, ali se lahko verjetnost zmede domneva. Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da je treba obstoj verjetnosti zmede v javnosti celovito presojati ob upoštevanju vseh upoštevnih dejavnikov obravnavanega primera. ( 9 ) Torej je treba presoditi, ali obstaja verjetnost v obravnavanem primeru.

25.

Sodišče je tudi že presodilo, da je treba registrirani opisni znamki priznati določeno stopnjo razlikovalnega učinka in zato lahko obstaja verjetnost zmede te in poznejše znamke. ( 10 ) Sicer tudi Splošno sodišče v točki 49 izpodbijane sodbe priznava teoretično možnost verjetnosti zmede obeh znamk.

26.

Vendar Splošno sodišče v skladu z angleško jezikovno različico točke 71 izpodbijane sodbe ni presodilo, ali obstaja verjetnost zmede v obravnavanem primeru, ampak je uporabilo pravilo, v skladu s katerim to, da je prejšnja opisna znamka z majhnim razlikovalnim učinkom slikovno, fonetično in pojmovno podobna, ne zadostuje za verjetnost zmede.

27.

Torej je v točki 71 izpodbijane sodbe v izvirni različici jezika postopka prišlo do napačne uporabe prava, zaradi česar jo je treba načeloma razveljaviti. Ker Sodišče ne more opraviti presoje upoštevnih vidikov, ki je Splošno sodišče ni opravilo, bi bilo treba zadevo poleg tega vrniti Splošnemu sodišču.

28.

Kot je pripomnil tudi EUIPO, pa je Splošno sodišče dejansko sprejelo izpodbijano sodbo na podlagi njene različice v francoskem jeziku, ki je notranji delovni jezik Sodišča. Splošno sodišče v točki 71 te različice ugotavlja zlasti, da okoliščine v obravnavanem primeru ne zadostujejo za sklep, da obstaja verjetnost zmede. Splošno sodišče je torej dejansko presodilo obravnavani primer in je napačen samo prevod njegove sodbe v jezik postopka.

29.

Sicer EUIPO in družba M. J. Dairies predlagata, naj se angleška jezikovna različica točke 71 izpodbijane sodbe ob upoštevanju splošnega okvira razlaga tako kot francoska jezikovna različica, vendar menim, da to, vsekakor, kar zadeva presojo verjetnosti zmede, ni mogoče. Zagotovo je v primeru dvoma glede trditev Sodišča v nekaterih jezikovnih različicah njegovih sodb priporočljivo pogledati v francosko jezikovno različico, vendar bi se pravila o jeziku postopka privedlo ad absurdum, če bi bilo mogoče jasne trditve v tem jeziku v določeni meri spremeniti contra iudicium ( 11 ) zgolj z razlago ob upoštevanju francoske jezikovne različice. Take spremembe je treba namreč opraviti s popravo na podlagi člena 164 Poslovnika Splošnega sodišča.

30.

V nasprotju s stališčem Fundacije rok dveh tednov od razglasitve sodbe, ki je določen v členu 164(2) Poslovnika Splošnega sodišča, nikakor ne nasprotuje popravi te napake v prevodu. Družba M. J. Dairies namreč pravilno poudarja, da ta rok velja samo za predloge za popravo, ki jih podajo stranke, ne pa za popravo po uradni dolžnosti. ( 12 )

31.

Na podlagi člena 164(1) Poslovnika Splošnega sodišča se lahko popravijo pisne in računske pomote ter očitne pomanjkljivosti. To vključuje napake v prevodu, ( 13 ) kot očitne pomanjkljivosti.

32.

Bolj pomemben pa je ugovor, da pritožba s popravo Splošnega sodišča vsaj delno izgubi podlago. Vendar bi razveljavitev izpodbijane sodbe zaradi očitne napake v prevodu, ki jo je Splošno sodišče že popravilo, samo še bolj podaljšala postopek in povzročila dodatne stroške. Splošno sodišče bi namreč po vrnitvi nazadnje ponovno zavrnilo tožbo z enako obrazložitvijo, ki bi bila tokrat zgolj pravilno prevedena.

33.

Poleg tega je treba pripomniti, da se s popravo ne sme poseči v sodno varstvo strank. Zato bi moral s popravo načeloma začeti teči nov rok za vložitev pritožbe zoper popravljene dele sodbe, vendar samo zoper njene popravljene dele. Sodišče bi lahko strankam obravnavanega postopka tudi priznalo rok za spremembo njihovih navedb.

34.

Ker je Splošno sodišče s sklepom z dne 17. septembra 2019, Foundation for the Protection of the Traditional Cheese of Cyprus named Halloumi/EUIPO – M. J. Dairies (BBQLOUMI) (T‑328/17, neobjavljen, EU:T:2019:662), popravilo to napako v prevodu, je tretji pritožbeni razlog v svoji sedanji obliki brezpredmeten.

35.

Zato bom obravnavala druge pritožbene razloge.

36.

Fundacija s prvima dvema pritožbenima razlogoma ugovarja predvsem točki 41 izpodbijane sodbe in poleg tega tudi točki 71, dejansko pa zahteva, naj se Uredba o znamki in zlasti pravila o verjetnosti zmede za kolektivne znamke uporabljajo na drug način kot za individualne znamke. Pri tem Fundacija trditve utemeljuje v treh stopnjah: prvič, trdi, da Splošno sodišče od nje zahteva, naj dokaže, da ima njena registrirana kolektivna znamka razlikovalni učinek. Drugič, meni, da je treba registrirani kolektivni znamki nujno priznati večji razlikovalni učinek, tudi če je opisna. Tretjič, trdi, da razlikovalnega učinka geografskih kolektivnih znamk na podlagi člena 66(2) Uredbe o znamki, to je kolektivnih znamk z znaki in označbami, ki v gospodarskem prometu lahko označujejo geografski izvor blaga ali storitev, nikakor ni mogoče presojati na podlagi splošnih meril.

37.

Vendar je treba te utemeljitve najprej uvrstiti v okvir razloga za zavrnitev „verjetnost zmede“, na katerega se sklicuje Fundacija.

38.

Utemeljitve, ki jih je navedla Fundacija, se nanašajo na verjetnost zmede njene znamke in sporne znamke, ki jo zatrjuje.

39.

Člen 8(1)(b) Uredbe o znamki, ki se – če v njenih členih od 67 do 74 ni drugače določeno – v skladu s členom 66(3) uporablja za kolektivne znamke, določa, da se na podlagi ugovora imetnika prejšnje znamke znamka, za katero je vložena prijava, ne registrira, če zaradi enakosti ali podobnosti s prejšnjo znamko in enakosti ali podobnosti proizvodov ali storitev, ki jih označujeta znamki, obstaja verjetnost zmede v javnosti na ozemlju, na katerem se priznava varstvo prejšnje znamke. ( 14 )

40.

Za uporabo člena 8(1)(b) Uredbe o znamki verjetnost zmede predpostavlja hkrati enakost ali podobnost znamke, katere registracija se zahteva, in prejšnje znamke ter enakost ali podobnost proizvodov ali storitev, na katere se nanaša zahteva za registracijo, in proizvodov ali storitev, za katere je prejšnja znamka registrirana, in da gre pri tem za kumulativna pogoja. ( 15 )

41.

Celovita presoja verjetnosti zmede pomeni določeno soodvisnost med upoštevanimi dejavniki ter zlasti med podobnostjo znamk in podobnostjo proizvodov ali storitev, ki jih te znamke označujejo. Tako je lahko nizka stopnja podobnosti med označenimi proizvodi ali storitvami izravnana z visoko stopnjo podobnosti znamk in obratno. Soodvisnost med temi dejavniki je namreč izražena v uvodni izjavi 8 Uredbe o znamki, v skladu s katero je treba podati razlago pojma podobnosti v zvezi z verjetnostjo zmede, katere presoja je odvisna zlasti od prepoznavnosti znamke na tržišču in stopnje podobnosti med znamko ter označenim blagom in storitvami. ( 16 )

42.

Poleg tega je verjetnost zmede v skladu s sodno prakso o individualnih znamkah toliko večja, kolikor močnejši se izkaže razlikovalni učinek prejšnje znamke. ( 17 ) Tako znamke z velikim razlikovalnim učinkom, ki so znane na trgu, uživajo širše varstvo kot znamke z manjšim razlikovalnim učinkom. ( 18 ) Vendar je treba v nadaljevanju preučiti, koliko je mogoče te preudarke uporabiti za geografske kolektivne znamke (v zvezi s tem pod točko 4).

43.

Pojem razlikovalnega učinka v povezavi z individualnimi znamkami pomeni, da je ta znamka primerna, da proizvode ali storitve, za katere se zahteva registracija, označuje kot proizvode ali storitve, ki izhajajo iz določenega podjetja, in jih tako razlikuje od proizvodov ali storitev drugih podjetij. ( 19 )

44.

Kolektivna znamka pa naj bi v skladu s členom 66(1) Uredbe o znamki razlikovala blago ali storitve članov združenja, ki je nosilec znamke, od blaga ali storitev drugih podjetij. Glavni namen take kolektivne znamke je torej jamčiti za skupni trgovski izvor proizvodov in storitev. ( 20 )

45.

Fundacija ugovarja zlasti točki 41 izpodbijane sodbe. V njej je navedeno, da je imetnik kolektivne znamke zavezan dokazati stopnjo razlikovalnega učinka te znamke, saj se namerava v postopku z ugovorom sklicevati nanjo.

46.

Fundacija očitno delno razume Splošno sodišče tako, da je treba dokazati že obstoj razlikovalnega učinka registrirane kolektivne znamke.

47.

Dejansko se zdi ugotovitev Splošnega sodišča vprašljiva zato, ker niti v sodbi Tulliallan Burlington/EUIPO ( 21 ), ki jo Splošno sodišče v dokaz navaja neposredno, niti v sodbi Anheuser-Busch/Budějovický Budvar ( 22 ), na katero se sklicuje posredno, ni trditev o dokaznem bremenu za razlikovalni učinek registrirane kolektivne znamke.

48.

Člen 76 Uredbe o znamki, ki ga Splošno sodišče prav tako navaja, je, nasprotno, upošteven v obsegu, v katerem je Urad na podlagi njegovega odstavka 1, drugi stavek, v postopku v zvezi z relativnimi razlogi za zavrnitev registracije omejen na zahtevani ukrep in na dejstva, dokaze in navedbe, ki so jih podale stranke. Vendar ta določba tako kot navedeni sodbi ne določa posebnega dokazovanja razlikovalnega učinka registriranih kolektivnih znamk.

49.

Jasnejša je sodba, ki jo je Splošno sodišče – kot je zahtevala Fundacija v tožbi ( 23 ) – uporabilo „po analogiji“, v zadevi Formula One Licensing/UUNT. ( 24 )To sodbo razumem tako, da je treba registrirani znamki, če ni bila izbrisana, obvezno priznati minimalno stopnjo razlikovalnega učinka. ( 25 ) Za to se ne morejo zahtevati posebni dokazi.

50.

Nič drugega ne izhaja iz točke 41 izpodbijane sodbe, saj je treba v skladu z njo dokazati samo stopnjo („level“, „niveau“) razlikovalnega učinka, medtem ko Splošno sodišče priznava minimalno stopnjo razlikovalnega učinka („a certain degree“, „un certain degré), kar je v točki 47 še enkrat potrjeno. To je podkrepljeno s točko 71 izpodbijane sodbe, ki ji Fundacija prav tako ugovarja, v kateri Splošno sodišče sicer navaja, da ima kolektivna znamka HALLOUMI samo majhen razlikovalni učinek, vendar s tem hkrati tudi izrazi, da ima minimalno stopnjo razlikovalnega učinka.

51.

Zato trditev Fundacije, da je Splošno sodišče zahtevalo, da je treba dokazati, da registrirana kolektivna znamka sploh ima razlikovalni učinek, temelji na nepravilnem razumevanju izpodbijane sodbe. To trditev je treba zato zavrniti.

52.

Dejansko pa Fundaciji ne gre za to, ali je njeni kolektivni znamki priznana minimalna stopnja razlikovalnega učinka, ampak na splošno zahteva, da se kolektivnim znamkam prizna večji razlikovalni učinek. S tem bi hkrati odpadla potreba po posebnem dokazovanju.

53.

Vendar je treba to zahtevo zavrniti.

54.

Ker naj bi bil na podlagi člena 66(1) Uredbe o znamki namen kolektivne znamke jamčiti za skupni trgovski izvor, je lahko na podlagi člena 4, ki se v skladu s členom 66(3) uporablja za kolektivne znamke, znamka Evropske unije sestavljena le iz znakov, s katerimi se določa ta izvor blaga ali storitev, ki so označeni s temi znaki. ( 26 ) Zato je pogoj za registracijo kolektivne znamke tako kot za registracijo drugih znamk, da ima razlikovalni učinek.

55.

Za trditev, da je treba kolektivni znamki nujno – pa tudi če zaradi njene registracije – priznati poseben razlikovalni učinek, pa ni razloga. ( 27 ) Kolektivne znamke imajo namreč lahko tako kot vse druge znamke večji ali manjši razlikovalni učinek. Kot je EUIPO nazorno pokazal s primeri, je stopnja razlikovalnega učinka po eni strani odvisna od izbranega znaka in po drugi strani od pridobitve dodatnega razlikovalnega učinka z njegovo uporabo. To pomeni, da je treba razlikovalni učinek kolektivnih znamk načeloma presojati na podlagi splošnih pravil.

56.

Zato sta prva dva pritožbena razloga neutemeljena tudi v obsegu, v katerem Fundacija zahteva, da je treba registriranim kolektivnim znamkam nujno priznati večji razlikovalni učinek.

57.

Težje je odgovoriti na vprašanje, ali se lahko na podlagi splošnih meril presoja razlikovalni učinek geografskih kolektivnih znamk na podlagi člena 66(2) Uredbe o znamki.

58.

V skladu s členom 66(2) Uredbe o znamki so znaki in označbe, ki v gospodarskem prometu lahko označujejo geografski izvor blaga ali storitev, z odstopanjem od člena 7(1)(c) lahko kolektivne znamke. V skladu s členom 7(1)(c) se kot znamka ne registrirajo zlasti znamke, ki jih sestavljajo izključno znaki ali podatki, ki lahko v gospodarskem prometu označujejo geografski izvor blaga ali storitve.

59.

Kolektivna znamka DARJEELING, ( 28 ) ki je bila predmet doslej najpomembnejše sodbe o kolektivnih znamkah, je lep primer za uporabo člena 66(2) Uredbe o znamki, ker je to ime mesta in okrožja v Indiji. Hkrati je to ime posebno znanega črnega čaja, ki se tam prideluje.

60.

Trditve Fundacije je mogoče razumeti tako, da vsaj razlikovalnega učinka geografskih kolektivnih znamk ni mogoče presojati na podlagi splošnih meril, ampak da jim je treba samodejno priznati večji razlikovalni učinek.

61.

Vprašljiva je že dopustnost teh trditev Fundacije.

62.

Utemeljitve Fundacije v zvezi s členom 66(2) Uredbe o znamki se namreč kvečjemu posredno nanašajo na možnost napačne uporabe prava v izpodbijani sodbi, ne da bi Fundacija z njimi, kot to določa člen 169(2) Poslovnika Sodišča, natančno opredelila, katere ugotovitve Splošnega sodišča morda temeljijo na napačni uporabi prava.

63.

Fundacija v svojih utemeljitvah zlasti ne dela jasnih razlik med kolektivno znamko na splošno in geografsko kolektivno znamko.

64.

Poleg tega so njene trditve o možni kršitvi člena 66(2) Uredbe o znamki protislovne: po eni strani navaja, da ta določba ni razlog, zaradi katerega mora biti njen ugovor uspešen, ( 29 ) po drugi strani pa, da je ta določba vendarle pomembna. ( 30 ) Taka nedoslednost ni združljiva z zahtevami, ki na podlagi člena 168(1)(d) Poslovnika Sodišča veljajo za pritožbo, in je prav tako razlog za nedopustnost navedenih trditev. ( 31 )

65.

Glede na navedeno trditve Fundacije o razlikovalnem učinku geografskih kolektivnih znamk niso dopustne.

66.

Tudi če bi bile njene trditve o pravnih posledicah, povezanih z geografsko kolektivno znamko, dopustne, pa tudi sicer ne bi bile upoštevne.

67.

EUIPO namreč pravilno trdi, da je vprašljivo, ali je znamka HALLOUMI sploh znamka v smislu člena 66(2) Uredbe o znamki, in da Splošno sodišče ni navedlo nobenih ugotovitev v zvezi s tem.

68.

Fundacija ne ugovarja neobstoju takih ugotovitev.

69.

Drugače kot DARJEELING HALLOUMI ni ime določenega kraja, ampak se – vsaj v dosedanji sodni praksi Splošnega sodišča – samo povezuje z nekim krajem, in sicer Ciprom. ( 32 ) Celo o tem bi bilo mogoče podvomiti, saj je tak sir, pogosto z enakimi ali podobnimi imeni, očitno razširjen tudi v drugih državah tega območja.

70.

Zato ni mogoče izhajati iz tega, da je HALLOUMI znamka v smislu člena 66(2) Uredbe o znamki, morebitne ugotovitve o pravnih učinkih te določbe pa ne bi več mogle vplivati na izid tega spora.

71.

Če pa bi Sodišče kljub temu želelo vsebinsko obravnavati člen 66(2) Uredbe o znamki, je treba najprej ugotoviti, da je ta določba v zakonodaji o znamkah tujek. Sicer je očitno, da je razlog za prepoved registracije opisnih znamk na podlagi člena 7(1)(c) in (d) zahteva po razpoložljivosti teh znamk. ( 33 ) Drugi udeleženci na trgu morajo imeti pravico uporabljati te opise tudi za svoje blago ali storitve. Hkrati pa javnost opisnih znamk ne razume nujno kot označbo trgovskega izvora, ampak kot izraze, ki opisujejo proizvode. ( 34 )

72.

To velja tudi za geografske označbe na podlagi člena 7(1)(c) Uredbe o znamki. Javnost jih namreč lahko zaznava kot označbo geografskega izvora ali celo kot izraze, ki opisujejo proizvode, ki se povezujejo z določenim krajem, namesto kot označbo (kolektivnega) trgovskega izvora.

73.

Zato je EUIPO na obravnavi pravilno navedel, da ima posebna pravica iz člena 66(2) Uredbe o znamki podoben učinek kot registracija opisne znamke na podlagi sodbe že navedene sodbe Formula One Licensing/UUNT. ( 35 ) Taki znamki je, da se upraviči njena registracija, priznana potrebna minimalna stopnja razlikovalnega učinka, ne pa nujno večji razlikovalni učinek.

74.

Nič drugega ne ugotavlja Splošno sodišče, ko znamki HALLOUMI v točki 71 izpodbijane sodbe pripiše samo minimalno stopnjo razlikovalnega učinka in zato zavrača verjetnost zmede.

75.

V točkah od 50 do 53 in 70 izpodbijane sodbe je namreč izrecno ugotovilo, da javnost znamke HALLOUMI ne zaznava kot označbe (individualnega ali kolektivnega) trgovskega izvora, ampak kot označbo posebnega sira. ( 36 ) Posebna pravica iz člena 66(2) Uredbe o znamki pa ne velja za izraze, ki opisujejo določene proizvode, tudi če jih javnost morda povezuje z določenim geografskim izvorom. Poleg tega je presoja zaznavanja znamke presoja dejstev in torej ni predmet preverjanja, ki ga opravi Sodišče v postopku s pritožbo. ( 37 )

76.

Ta sklep je razlog za stališče Fundacije, da bi bil izrecni dopustitvi geografskih kolektivnih znamk odvzet njen polni učinek, če bi se takim kolektivnim znamkam pri presoji verjetnosti zmede priznal samo majhen razlikovalni učinek.

77.

Vendar cilja krepitve njene znamke HALLOUMI, ki mu sledi Fundacija, ni mogoče doseči s tem, da se geografskim kolektivnim znamkam samodejno prizna močnejši razlikovalni učinek. Ta razlikovalni učinek bi namreč ostal fiktiven: zaradi tega javnost geografske označbe še vedno ne bi zaznavala kot označbe kolektivnega trgovskega izvora proizvoda.

78.

Geografski kolektivni znamki bi bilo treba, nasprotno, pripisati povsem drugo funkcijo, na primer tako, da take znamke izključno jamčijo določen geografski izvor zadevnih proizvodov ali storitev.

79.

Vendar bi bila za to potrebna izrecna določba, saj se v skladu s členom 66(3) Uredbe o znamki, razen če členi od 67 do 74 določajo drugače, uporabljajo (splošne) določbe te uredbe.

80.

Zato je Sodišče s sodbo o geografski kolektivni znamki DARJEELING potrdilo, da se za geografske kolektivne znamke uporabljajo splošna načela. Poudarilo je, da, kakor je razvidno že iz besedila člena 66(2) Uredbe o znamki, so kolektivne znamke, ki so sestavljene iz znakov ali označb, ki lahko v gospodarskem prometu označujejo geografski izvor blaga ali storitev, kolektivne znamke v smislu odstavka 1 tega člena. V skladu z navedenim odstavkom 1 pa je lahko kolektivna znamka Evropske unije znak, ki je sposoben razlikovati blago ali storitve članov združenja, ki je imetnik znamke, od blaga ali storitev drugih podjetij. ( 38 )

81.

Glavni namen znamke naj bi bil potrošniku jamčiti za izvor blaga, tako da omogoča opredeliti proizvod ali storitev, ki ju znamka označuje, kot proizvod ali storitev, ki izhajata iz nekega podjetja, in ju tako razlikovati od proizvodov in storitev drugih podjetij. ( 39 )

82.

Stališče, da je glavni namen geografske kolektivne znamke iz člena 66(2) Uredbe o znamki označba geografskega izvora blaga ali storitev, ki se ponujajo pod to znamko, ne pa označba trgovskega izvora, bi bilo v nasprotju z glavnim namenom. ( 40 )

83.

To pomeni, da je treba tudi razlikovalni učinek geografske kolektivne znamke presojati glede na to, v kolikšni meri označuje kolektivni trgovski izvor vsakokratnega blaga ali storitev.

84.

Vendar, kot sem že navedla, znamka HALLOUMI to v skladu z dejanskimi ugotovitvami Splošnega sodišča označuje kvečjemu v majhnem obsegu. Glede na navedeno preudarki Splošnega sodišča o razlikovalnem učinku znamke HALLOUMI in o verjetnosti zmede ter zlasti točki 41 in 71 izpodbijane sodbe, v katerih Splošno sodišče znamki HALLOUMI pripiše samo minimalno stopnjo razlikovalnega učinka, ki ne zadostuje za utemeljitev verjetnosti zmede znamke HALLOUMI in sporne znamke, ne temeljijo na napačni uporabi prava.

85.

Temu sklepu tudi ni mogoče ugovarjati s tem, da znatno omejuje polni učinek člena 66(2) Uredbe o znamki in varstvo geografskih kolektivnih znamk. Imetnikom geografske kolektivne znamke namreč ostaja minimalno varstvo, na podlagi katerega lahko preprečijo registracijo enakih znamk za enake proizvode. Hkrati lahko vplivajo na to, kako javnost zaznava znamko, če jo uporabljajo na način, zaradi katerega pridobi razlikovalni učinek. ( 41 )

86.

Nazadnje, širše varstvo tudi ni potrebno, saj lahko sheme za zaščitene označbe porekla in zaščitene geografske označbe ( 42 ) zagotovijo zadostno varstvo, ki ni odvisno od znamk. Te sheme imajo v primerjavi z geografsko kolektivno znamko dodatno prednost, da lahko zaščitene označbe porekla in zaščitene geografske označbe v skladu s členom 12(1) Uredbe (EU) št. 1151/2012 uporablja vsak gospodarski subjekt, ki trži proizvod, ki je v skladu z ustrezno specifikacijo. Članstvo v združenju, kot ga določa člen 67(2) Uredbe o znamki, ni potrebno. Poleg tega EUIPO upravičeno poudarja, da bi bilo protislovno, če bi lahko združenja proizvajalcev za geografske označbe na podlagi zakonodaje o znamkah pridobila enakovredno ali celo širše varstvo kot v sistemu zaščitenih označb porekla.

87.

Torej je treba prva dva pritožbena razloga v celoti zavrniti.

88.

Fundacija s četrtim pritožbenim razlogom ugovarja, da se je Splošno sodišče postavilo v položaj odbora za pritožbe, namesto da bi mu zadevo vrnilo.

89.

Splošno sodišče v točkah 63 in 64 izpodbijane sodbe ugovarja ugotovitvi odbora za pritožbe, da sta znaka fonetično različna. Poleg tega v točkah od 64 do 68 izpodbijane sodbe ugovarja njegovi ugotovitvi, da sta znaka pojmovno različna. Znaka naj bi si bila namreč fonetično in pojmovno malce podobna.

90.

Nato Splošno sodišče v točki 71 izpodbijane sodbe ob upoštevanju teh ugotovitev opravi lastno celostno presojo verjetnosti zmede in ugotovi, da te verjetnosti ni.

91.

Četrti pritožbeni razlog se nanaša na to, da je vsaj za to celostno presojo pristojen odbor za pritožbe.

92.

Vendar to stališče ni pravilno, saj lahko Splošno sodišče v skladu s členom 65(3) Uredbe o znamki ne samo razveljavi, ampak tudi spremeni odločbo odbora za pritožbe.

93.

Reformatorično pooblastilo, priznano Splošnemu sodišču, sicer temu ne daje možnosti, da presojo odbora za pritožbe nadomesti z lastno presojo niti da opravi presojo glede predmeta, do katerega se ta odbor še ni opredelil. Izvajanje reformatoričnega pooblastila pa zajema položaje, v katerih – po izvedbi nadzora presoje navedenega odbora – ugotovljene dejanske in pravne okoliščine Splošnemu sodišču omogočajo sprejetje odločitve, ki bi jo moral sprejeti odbor za pritožbe. ( 43 )

94.

Splošno sodišče v izpodbijani sodbi ni storilo nič drugega, ko je popravilo presojo odbora za pritožbe o fonetični in pojmovni podobnosti in nato ob upoštevanju teh spremenjenih ugotovitev opravilo novo celostno presojo, ki je privedla do enakega zaključka kot presoja odbora za pritožbe.

95.

Četrti pritožbeni razlog je torej treba zavrniti.

96.

Člen 184(2) Poslovnika določa, da če je pritožba utemeljena in Sodišče samo dokončno odloči o sporu, Sodišče odloči o stroških. Člen 138(1), ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, določa, da se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

97.

Ker je Fundacija neuspela stranka, ji je treba načeloma naložiti plačilo stroškov.

98.

Vendar ne bi bilo primerno, če bi se ji naložilo plačilo stroškov, ki so nastali v zvezi s tretjim pritožbenim razlogom, saj je razlog za ta pritožbeni razlog napaka v prevodu Sodišča Evropske unije. Vse stranke naj najprej same nosijo svoje stroške, ki so nastali v zvezi s tem pritožbenim razlogom. Nato lahko preverijo, ali lahko v zvezi s tem uveljavljajo odškodninske zahtevke proti Sodišču Evropske unije.

99.

Sodišču zato predlagam, naj odloči tako: