Choose the experimental features you want to try

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 62018CC0501

    Sklepni predlogi generalnega pravobranilca M. Camposa Sánchez-Bordone, predstavljeni 17. septembra 2020.
    BT proti Balgarska Narodna Banka.
    Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Administrativen sad Sofia-grad.
    Predhodno odločanje – Sistemi zajamčenih vlog – Direktiva 94/19/ES – Člen 1, točka 3(i) – Člen 7(6) – Člen 10(1) – Pojem ‚nerazpoložljiva vloga‘ – Ugotovitev nerazpoložljivosti vloge – Pristojni organ – Pravica do odškodnine vlagatelja – Pogodbena klavzula v nasprotju z Direktivo 94/19 – Načelo primarnosti prava Unije – Evropski sistem finančnega nadzora – Evropski bančni organ (EBA) – Uredba (EU) št. 1093/2010 – Člen 1(2) – Člen 4, točka 2(iii) – Člen 17(3) – Priporočilo ABE nacionalnemu bančnemu organu o ukrepih, ki jih je treba sprejeti za uskladitev z Direktivo 94/19 – Pravni učinki – Veljavnost – Reorganizacija in prenehanje kreditnih institucij – Direktiva 2001/24/ES – Člen 2, sedma alinea – Pojem ‚reorganizacijski ukrepi‘ – Skladnost s členom 17(1) in členom 52(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Odgovornost držav članic v primeru kršitve prava Unije – Pogoji – Dovolj resna kršitev prava Unije – Procesna avtonomija držav članic – Načelo lojalnega sodelovanja – Člen 4(3) PEU – Načeli enakovrednosti in učinkovitosti.
    Zadeva C-501/18.

    Court reports – general – 'Information on unpublished decisions' section

    ECLI identifier: ECLI:EU:C:2020:729

     SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

    M. CAMPOSA SANCHEZ-BORDONE,

    predstavljeni 17. septembra 2020 ( 1 )

    Zadeva C‑501/18

    BT

    proti

    Balgarska narodna banka

    (Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Administrativen sad Sofia-grad (upravno sodišče mesta Sofija, Bolgarija))

    „Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Direktiva 94/19 – Sistemi zajamčenih vlog – Pojem nerazpoložljivih vlog – Zapadle in plačljive vloge – Ugotovitev nerazpoložljivosti vlog – Vračljive vloge – Pogodbena klavzula v nasprotju z Direktivo 94/19 – Načelo primarnosti prava Unije – Uredba (EU) št. 1093/2010 – Evropski bančni organ – Priporočilo o ukrepih, potrebnih za uskladitev z Direktivo 94/19 – Razlaga in možnost sklicevanja – Veljavnost“

    1.

    Leta 2016 je imetnik vloge na tekočem računu, odprtem na njegovo ime pri Korporativna Targovska Banka (v nadaljevanju: KTB), pri bolgarskem sodišču ( 2 ) zahteval, naj mu Balgarska Narodna Banka (centralna banka Bolgarije; v nadaljevanju: BNB) plača odškodnino za škodo, ki jo je utrpel zaradi zamude pri izplačilu te vloge.

    2.

    Tožeča stranka je v tistem sporu trdila, da bi morala BNB razglasiti nerazpoložljivost vlog, evidentiranih v KTB, v roku, predpisanem z Direktivo 94/19/ES. ( 3 ) Ker tega ni storila, ji je bilo mogoče očitati zamudo pri izplačilu in bi morala plačati natečene zamudne obresti do vračila zneska vloge.

    3.

    Pristojno sodišče je vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, o katerem je Sodišče odločilo s sodbo z dne 4. oktobra 2018, Kantarev. ( 4 )

    4.

    Ko sodba Kantarev še ni bila razglašena, je drugo bolgarsko sodišče, Administrativen sad Sofia-grad (upravno sodišče mesta Sofija, Bolgarija), vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe v podobnem sporu, katerega predmet je bila tudi odškodninska tožba zoper BNB, ki temelji na argumentih, ki se deloma ujemajo.

    5.

    Potem ko je Sodišče razglasilo sodbo Kantarev, je o njej obvestilo Administrativen sad Sofia-grad (upravno sodišče mesta Sofija) in ga vprašalo, ali vztraja pri svojem predlogu za sprejetje predhodne odločbe, kar je navedeno sodišče potrdilo.

    6.

    Po navodilih Sodišča se ti sklepni predlogi nanašajo samo na dve od tu postavljenih vprašanj, ki se v sodbi Kantarev bodisi nista obravnavali bodisi sta se obravnavali z drugega vidika: (a) pojem „zapadla in plačljiva vloga“ iz člena 1, točka 3(i), Direktive 94/19, in (b) učinek priporočila Evropskega bančnega organa (v nadaljevanju: EBA) z dne 17. oktobra 2014. ( 5 )

    7.

    Ker bom analizo omejil na ti vprašanji, se bom po potrebi skliceval na sodbo Kantarev, da bom pojasnil pravni okvir, dejansko stanje, na podlagi katerega se je določilo izplačilo sredstev, vloženih v KTB, in svojo presojo glede tega.

    I. Pravni okvir

    A. Pravo Unije

    1.   Direktiva 94/19, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/14 ( 6 )

    8.

    Kar zadeva upoštevne uvodne izjave in člene te direktive, naj napotim na točke od 3 do 6 sodbe Kantarev.

    2.   Uredba (EU) št. 1093/2010 ( 7 )

    9.

    V uvodnih izjavah od 27 do 29 je navedeno:

    „(27)

    Zagotavljanje pravilne in celovite uporabe prava Unije je osnovni pogoj za integriteto, preglednost, učinkovitost in pravilno delovanje finančnih trgov, stabilnost finančnega sistema in nevtralne konkurenčne pogoje za finančne institucije v Uniji. Zato bi bilo treba vzpostaviti mehanizem, s katerim bi Organ obravnaval primere neuporabe ali nepravilne uporabe prava Unije, ki pomeni njegovo kršitev. Ta mehanizem bi bilo treba uporabljati na področjih, kjer so s pravom Unije opredeljene jasne in brezpogojne obveznosti.

    (28)

    Da se omogoči ustrezen odziv na primere nepravilne ali nezadostne uporabe prava Unije, bi bilo treba uporabiti tristopenjski mehanizem. Na prvi stopnji bi bilo treba Organu dodeliti pooblastila za preiskavo domnevno nepravilne ali nezadostne uporabe obveznosti iz prava Unije s strani nacionalnih organov pri njihovi nadzorni praksi, ki jo sklene s priporočilom. Na drugi stopnji, kadar pristojni nacionalni organ ne upošteva priporočila, bi morala biti Komisija pooblaščena, da izda uradno mnenje, v katerem upošteva priporočilo Organa in od pristojnega organa zahteva, da sprejme potrebne ukrepe za zagotovitev skladnosti s pravom Unije.

    (29)

    Na tretji stopnji bi bilo treba za obvladovanje izjemnih primerov, ko zadevni pristojni organ dolgo časa ne ukrepa, Organu dodeliti pooblastila, da v skrajnem primeru sprejme odločitve, naslovljene na posamezne finančne institucije. To pooblastilo bi bilo treba omejiti na izjemne okoliščine, v katerih pristojni organ ne ravna v skladu z uradnim mnenjem, ki je naslovljeno nanj, in v katerih se pravo Unije zaradi obstoječih ali prihodnjih uredb Unije neposredno uporablja za finančne institucije.“

    10.

    Člen 1(2) določa:

    „Organ deluje v okviru pooblastil, podeljenih s to uredbo, ter v okviru področja uporabe Direktive 2006/48/ES, Direktive 2006/49/ES, Direktive 2002/87/ES, Uredbe (ES) št. 1781/2006, Direktive 94/19/ES in, kadar se ti akti uporabljajo za kreditne in finančne institucije ter pristojne organe, ki jih nadzorujejo, v okviru ustreznih delov Direktive 2005/60/ES, Direktive 2002/65/ES, Direktive 2007/64/ES in Direktive 2009/110/ES, vključno z vsemi direktivami, uredbami in sklepi, ki temeljijo na teh aktih, ter v okviru vsakega drugega pravno zavezujočega akta Unije, ki na Organ prenaša naloge.“

    11.

    Člen 4, točka 2(iii), določa, da pojem „pristojni organi“ pomeni:

    „v primeru sistemov zajamčenih vlog organe, ki upravljajo sisteme zajamčenih vlog v skladu z Direktivo 94/19/ES, oziroma javni organ, ki nadzoruje sistem zajamčenih vlog, če ga upravlja zasebna družba v skladu z navedeno direktivo.“

    12.

    Člen 16 določa:

    „1.   Za vzpostavitev doslednih, uspešnih in učinkovitih nadzornih praks v okviru ESFS ter zagotovitev skupne, enotne in usklajene uporabe prava Unije Organ izdaja smernice in priporočila, naslovljena na pristojne organe ali finančne institucije.

    […]

    3.   Pristojni organi in finančne institucije si na vsak način prizadevajo za spoštovanje teh smernic in priporočil.

    Vsak pristojni organ v dveh mesecih po izdaji smernic ali priporočil potrdi, ali ravna ali namerava ravnati v skladu z njimi. Če jih ne upošteva ali ne namerava upoštevati, o tem obvesti Organ in navede razloge za to odločitev.

    Organ dejstvo, da pristojni organ ne upošteva ali ne namerava upoštevati teh smernic ali priporočil, objavi. Organ se lahko tudi za vsak primer posebej odloči za objavo razlogov, ki jih je pristojni organ navedel v zvezi z neupoštevanjem te smernice ali priporočila. Pristojni organ je o takšni objavi vnaprej obveščen.

    Če smernica ali priporočilo to zahteva, finančne institucije jasno in podrobno poročajo o tem, ali to smernico oz. priporočilo izpolnjujejo.

    […]“.

    13.

    Člen 17 določa:

    „1.   Kadar pristojni organ ne uporablja aktov iz člena 1(2), vključno z regulativnimi tehničnimi standardi in izvedbenimi tehničnimi standardi, oblikovanimi v skladu s členi 10 do 15, ali pa jih je uporabljal tako, da je kršil pravo Unije, zlasti če ni zagotovil, da finančna institucija izpolnjuje zahteve iz navedenih aktov, Organ ukrepa v skladu s pooblastili iz odstavkov 2, 3 in 6 tega člena.

    2.   Organ lahko na zahtevo enega ali več pristojnih organov, Evropskega parlamenta, Sveta, Komisije ali interesne skupine za bančništvo ali na lastno pobudo ter po tem, ko je o zadevi obvestil zadevni pristojni organ, preišče domnevno kršitev ali neuporabo prava Unije.

    […]

    3.   Organ lahko najpozneje v dveh mesecih po začetku preiskave na zadevni pristojni organ naslovi priporočilo, v katerem navede ukrepe, potrebne za uskladitev s pravom Unije.

    Pristojni organ v desetih delovnih dneh po prejemu priporočila obvesti Organ o ukrepih, ki jih je sprejel ali jih namerava sprejeti za zagotovitev skladnosti s pravom Unije.

    4.   Če pristojni organ v mesecu dni od prejetja priporočila Organa ne zagotovi skladnosti s pravom Unije, lahko Komisija na podlagi prejetega obvestila Organa ali na lastno pobudo izda uradno mnenje, s katerim od pristojnega organa zahteva sprejetje ukrepov, potrebnih za uskladitev s pravom Unije. Komisija v uradnem mnenju upošteva priporočilo Organa.

    Takšno uradno mnenje izda Komisija najpozneje tri mesece po sprejetju priporočila. Ta rok lahko Komisija podaljša za mesec dni.

    Organ in pristojni organi zagotovijo Komisiji vse potrebne informacije.

    5.   Pristojni organ v desetih delovnih dneh od prejetja uradnega mnenja iz odstavka 4 obvesti Komisijo in Organ o ukrepih, ki jih je sprejel ali jih namerava sprejeti, da bo svoje ravnanje uskladil z navedenim uradnim mnenjem.

    6.   Če pristojni organ ne ravna v skladu z uradnim mnenjem iz odstavka 4 v roku iz navedenega odstavka in če je treba čim prej ukrepati zaradi neizpolnjevanja obveznosti, da se ohranijo ali obnovijo nevtralni konkurenčni pogoji na trgu ali se zagotovita pravilno delovanje in celovitost finančnega sistema, lahko Organ, kadar se ustrezne zahteve aktov iz člena 1(2) neposredno uporabljajo za finančne institucije, brez poseganja v pooblastila Komisije po členu 258 PDEU sprejme individualno odločitev, naslovljeno na finančno institucijo, v kateri zahteva ukrepe, potrebne za izpolnitev njenih obveznosti po pravu Unije, vključno s prenehanjem dejavnosti.

    Odločitev Organa je v skladu z uradnim mnenjem, ki ga na podlagi odstavka 4 izda Komisija.

    7.   Odločitve, sprejete na podlagi odstavka 6, prevladajo nad vsemi predhodnimi odločitvami pristojnih organov o isti zadevi.

    Kadar pristojni organi ukrepajo v zvezi z vprašanji, obravnavanimi v uradnem mnenju na podlagi odstavka 4, ali odločitve na podlagi odstavka 6, ravnajo v skladu z uradnim mnenjem ali z odločitvijo.

    […]“.

    14.

    Člen 26(2) določa:

    „Za sisteme zajamčenih vlog se uporablja člen 16 o pristojnosti Organa, da sprejme smernice in priporočila.“

    B. Nacionalno pravo

    15.

    Naj napotim na prepis bolgarskih zakonov v točkah od 8 do 25 sodbe Kantarev.

    16.

    Izpostavil bi samo, da člen 23(1) in (5) Zakon za garantirane na vlogovete v bankite (zakon o jamstvu bančnih vlog, v nadaljevanju: ZGVB) ( 8 ) določa:

    „1.   Sklad krije obveznosti zadevne banke do zajamčenega zneska, če je [BNB] navedeni komercialni banki odvzela dovoljenje za opravljanje bančnih storitev.

    […]

    5.   Vračilo zneskov s strani sklada se začne najkasneje 20 delovnih dni od datuma odvzema dovoljenja za opravljanje bančnih storitev.“

    II. Spor in vprašanja za predhodno odločanje

    17.

    Tožeča stranka BT in KTB sta v letih 2008, 2010 in 2011 sklenili tri pogodbe o vlogah na vpogled v evrih in bolgarskih levih (BGN), za katere jamči sklad za jamstvo bančnih vlog (v nadaljevanju: Sklad) do 196.000 BGN na osebo.

    18.

    Položaj KTB leta 2014 in ukrepi nacionalnih organov so opisani v sodbi Kantarev (točki 27 in 28) tako:

    „Ker se je banka KTB soočila z likvidnostno krizo zaradi množičnega dviga vlog, ki jih je imela, so njeni zastopniki 20. junija 2014 od BNB zahtevali, da zoper to kreditno institucijo odredi posebni nadzor. Poleg tega so BNB obvestili o začasni ustavitvi plačil in vseh bančnih operacij te institucije. Upravni odbor BNB je z odločbo z istega dne zoper banko KTB odredil posebni nadzor za obdobje treh mesecev. Izpolnjevanje obveznosti te kreditne institucije je bilo začasno ustavljeno, njena dejavnost pa omejena. Imenovani so bili upravitelji, BNB pa jih je pooblastila, naj z zunanjim revizorjem ocenijo sredstva in dolgove te institucije.

    […] Ta ocena je pokazala, da je bil finančni rezultat banke KTB negativen in da ta ni izpolnjevala zahtev glede kapitalske ustreznosti, določenih z zakonodajo Unije. Zato je BNB z odločbo z dne 6. novembra 2014, prvič, banki KTB odvzela dovoljenje za opravljanje bančnih storitev, drugič, odredila, da morajo biti sprejeti ukrepi zaradi uvedbe stečajnega postopka zoper to banko in, tretjič, odločila, da je treba o tem obvestiti sklad.“

    19.

    V odločbi upravnega odbora BNB z dne 30. junija 2014 so se z učinkom od 1. julija 2014 znižale vse obrestne mere za vloge pri KTB na povprečno tržno vrednost in določena je bila standardna lestvica obrestnih mer. ( 9 )

    20.

    Evropska komisija je 1. avgusta 2014 v okviru postopka v skladu s členom 258 PDEU zaradi nepravilnega prenosa Direktive 94/19 in kršitve člena 63 PDEU bolgarskemu finančnemu ministru poslala uradni opomin. ( 10 )

    21.

    Z odločbo z dne 16. septembra 2014 je upravni odbor BNB nadzorniške ukrepe podaljšal do 20. novembra 2014.

    22.

    EBA je 17. oktobra 2014 v skladu s členom 17(3) Uredbe št. 1093/2010 BNB in Skladu izdal Priporočilo EBA/2014/02. V njem je bilo navedeno, da je BNB kršila pravo Unije s tem, da ni storila potrebnega, da bi ugotovila nerazpoložljivost vlog v skladu s členom 1, točka 3(i), Direktive 94/19, z odločitvijo, da ustavi izpolnjevanje vseh obveznosti, in s tem, vlagateljem ne dopusti dostopa do zajamčenih vlog.

    23.

    V skladu z uvodno izjavo 27 tega priporočila je odločitev BNB z dne 20. junija 2014, da odredi posebni nadzor in da ustavi izpolnjevanje njenih obveznosti, izenačena z ugotovitvijo nerazpoložljivosti vlog v smislu člena 1, točka 3(i), Direktive 94/19, zaradi česar bi moral Sklad plačati zajamčene zneske nerazpoložljivih vlog.

    24.

    Vloge so bile tožeči stranki vrnjene podobno, kot je bilo opisano v sodbi Kantarev, ( 11 ) čeprav je po podatkih predložitvenega sodišča ta od Sklada prejela vračilo svojih zajamčenih vlog v KTB v višini 196.000 BGN, skupaj s pripadajočimi obrestmi od 30. junija do 6. novembra 2014. Ostale vloge, katerih imetnica je bila, v višini 44.070 BGN (približno 22.500 EUR), so se vpisale na seznam priznanih terjatev v okviru postopka zaradi insolventnosti po vrstnem redu, ki je predviden z veljavno bolgarsko zakonodajo.

    25.

    Sofiyski apelativen sad (pritožbeno sodišče v Sofiji, Bolgarija) je 7. marca 2015 kot datum začetka plačilne nesposobnosti KTB določilo 20. junij 2014, ker so takrat lastna sredstva KTB postala negativna.

    26.

    Postopek za ugotavljanje kršitev, ki ga je Evropska komisija uvedla proti Bolgariji, je bil ustavljen 10. decembra 2015.

    27.

    Oseba BT je pri predložitvenem sodišču vložila odškodninsko tožbo ( 12 ) za škodo, ki jo je BNB neposredno in posredno povzročila s svojimi dejanji in opustitvami, ki po mnenju te osebe kršijo pravo Unije v zvezi s posredovanjem v KTB.

    28.

    Tožba vsebuje dva zahtevka:

    Prvič, plačilo zakonskih obresti od zajamčenega zneska vlog v KTB za obdobje od 30. junija do 4. decembra 2014 v višini 8627,96 BGN (približno 4400 EUR). Kot podlago za ta zahtevek tožeča stranka navaja, da BNB kot pristojni organ ni ugotovila, da so bile te vloge nerazpoložljive od 30. junija 2014, s čimer je kršila Direktivo 94/19 in je nezakonito zadržala njihovo izplačilo do 4. decembra 2014.

    Drugič, plačilo 44.070 BGN (približno 22.500 EUR), znesek vlog v KTB, ki so presegale zajamčeni minimum. Ukrepi BNB naj bi pospešili insolventnost KTB, možnosti, da se ta znesek dobi povrnjen v nacionalnem postopku zaradi insolventnosti, pa naj bi bile zelo majhne, kar pomeni kršitev členov 17 in 52 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

    29.

    Administrativen sad Sofia-grad (upravno sodišče mesta Sofija) je, da bi odločilo o teh zahtevkih, na Sodišče naslovilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki vsebuje več vprašanj, od katerih sem tu zapisal samo tista, na katera se nanaša moja analiza:

    „[…]

    2.

    Ali izhaja iz uvodne izjave 27 Uredbe (EU) št. 1093/201[0] […], da na podlagi člena 17(3) te uredbe izdano priporočilo, v katerem je ugotovljena kršitev prava Unije s strani centralne banke države članice v zvezi z roki za izplačilo zajamčenih vlog vlagateljem posamezne kreditne institucije, v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari:

    vlagateljem kreditne institucije podeljuje pravico, da se za utemeljitev odškodninske tožbe zaradi te kršitve prava Unije pred nacionalnim sodiščem sklicujejo na to priporočilo, če se upošteva izrecno pristojnost Evropskega bančnega organa za ugotavljanje kršitev prava Unije in to, da vlagatelji niso in tudi ne morejo biti naslovniki tega priporočila ter da to ne ustvarja nikakršnih neposrednih pravnih posledic zanje;

    velja glede na pogoj, da mora kršeno pravilo določati jasne in brezpogojne obveznosti, če se upošteva, da člen 1, točka 3(i), Direktive 94/19/ES […], če se razlaga v povezavi z uvodnima izjavama 12 in 13 te direktive, ne vsebuje vseh elementov, potrebnih za utemeljitev jasne in brezpogojne obveznosti držav članic, in vlagateljem ne podeljuje neposredne pravice, ter ob upoštevanju dejstva, da ta direktiva predvideva zgolj minimalno uskladitev, ki ne obsega vseh indicev, na podlagi katerih je treba ugotavljati nerazpoložljive vloge, in tega, da priporočilo ni bilo utemeljeno z drugimi jasnimi in brezpogojnimi določbami prava Unije v zvezi s temi indici, to je med drugim z oceno pomanjkanja likvidnosti in trenutno odsotnimi obeti za izplačilo ter obstoječo obveznostjo za odreditev ukrepov zgodnjega posredovanja in nadaljevanje poslovanja kreditne institucije;

    glede na predmet, jamstvo vlog in pristojnost Evropskega bančnega organa za sprejemanje priporočil za sisteme zajamčenih vlog v skladu s členom 26(2) Uredbe (EU) št. 1093/2010 velja v zvezi z nacionalno centralno banko, ki ni povezana z nacionalnim sistemom zajamčenih vlog in ki ni pristojni organ v skladu s členom 4, točka 2(iii), te uredbe?

    […]

    4.

    Ali izhaja iz razlage člena 10(1) v povezavi s členoma 1, točka 3(i), in 7(6) Direktive 94/19 ter obrazložitve v sodbi Sodišča Evropske unije z dne 21. decembra 2016, Velvoet in drugi (C‑76/15, EU:C:2016:975, točke od 82 do 84), da področje uporabe določb te direktive vključuje vlagatelje,

    katerih vloge v obdobju od začasne ustavitve plačil kreditne institucije do odvzema dovoljenja za opravljanje bančnih storitev niso bile vračljive na podlagi pogodb in zakonskih določb, vlagatelji pa niso izrecno zahtevali, naj se te vloge vrnejo,

    ki so se strinjali s klavzulo, ki določa izplačilo vloge v zajamčeni višini po postopku, ki ga ureja pravo države članice, tudi konkretno po odvzemu dovoljenja kreditni instituciji, ki vloge upravlja, ter je ta pogoj izpolnjen in

    ima omenjena klavzula pogodbe o vlogi, v skladu s pravom države članice, med pogodbenicama moč zakona?

    Ali izhaja iz določb te direktive ali iz drugih določb prava Unije, da nacionalno sodišče take klavzule iz pogodbe o vlogi ne sme upoštevati in tožbe vlagatelja za izplačilo obresti zaradi nepravočasnega izplačila vlog v zajamčeni višini v skladu s to pogodbo ne sme proučiti glede pogojev za nepogodbeno odgovornost za škodo zaradi kršitve prava Unije in na podlagi člena 7(6) Direktive 94/19?“

    III. Postopek pred Sodiščem

    30.

    Predlog za sprejetje predhodne odločbe je sodno tajništvo Sodišča prejelo 6. avgusta 2018.

    31.

    BNB in Komisija sta predložili pisna stališča; presodilo se je, da obravnava ni potrebna.

    32.

    V odgovor na vprašanje Sodišča po razglasitvi sodbe Kantarev je predložitveno sodišče 9. novembra 2018 navedlo, da vztraja pri svojem predlogu za sprejetje predhodne odločbe, saj so med drugim obstajali dvomi o obveznosti upoštevanja Priporočila ABE/2014/02.

    IV. Presoja

    A. Nerazpoložljivost vlog, določitev vračljivih vlog in plačilo vlog (četrto vprašanje za predhodno odločanje)

    33.

    Predložitveno sodišče želi skratka vedeti, ali se jamstvo, določeno v Direktivi 94/19 (člen 1, točka 3(i), v povezavi s členoma 7(6) in 10), razširi na te vlagatelje:

    katerih vloge v obdobju od začasne ustavitve plačil kreditne institucije do odvzema dovoljenja za opravljanje bančnih storitev niso bile vračljive na podlagi pogodb in zakonskih določb, vlagatelji pa niso izrecno zahtevali, naj se te vloge vrnejo,

    ki so se strinjali s klavzulo, ki ima med pogodbenicama učinek zakona in ki določa izplačilo zajamčenega zneska v skladu s pravom države članice, in sicer po odvzemu dovoljenja kreditni instituciji, ki vloge upravlja.

    34.

    V primeru pritrdilnega odgovora se predložitveno sodišče sprašuje, ali se taka pogodbena klavzula ne sme uporabiti, ko se preučuje odškodninska tožba za škodo, povzročeno zaradi zamude pri plačilu zajamčenih vlog v smislu Direktive 94/19.

    35.

    Sodba Kantarev se je omejila na odškodninsko tožbo za škodo, ki je nastala osebi, katere vloge v KTB so bile nedvomno plačljive (vračljive) že v trenutku, ko je bila ugotovljena nerazpoložljivost vlog. V zadevi, ki se zdaj obravnava, pa gre za to, ali iste določbe Direktive 94/19 varujejo tudi vlagatelja, katerega vloge v KTB v takem trenutku niso bile plačljive.

    36.

    S podrobno analizo sistema zajamčenih vlog, uvedenega z Direktivo 94/19, je po mojem mnenju mogoče pojasniti in ustrezno uporabiti sodno prakso Kantarev.

    37.

    Do intervencije nacionalnih sistemov zajamčenih vlog (v nadaljevanju: SZV) pride po postopku, katerega bistvene elemente ureja Direktiva 94/19. Njihov cilj je dvojni: zaščita vlagateljev ( 13 ) in zagotavljanje stabilnosti bančnega sistema. ( 14 )

    38.

    Postopek za izvajanje jamstva bančnih vlog je mogoče razumeti bolje, če se razdeli na tri faze:

    Začetna, da se ugotovi nerazpoložljivost vlog banke, kar je naloga pristojnega nacionalnega organa.

    Vmesna, v kateri se identificirajo vloge, ki jih mora vrniti SZV.

    Zadnja, v kateri SZV imetnikom vlog vrne zajamčene vloge.

    1.   Začetna faza

    39.

    Pristojni nacionalni organ mora odločiti, ali so vloge v finančni instituciji razpoložljive ali ne. Da bi sprejel to odločitev, člen 1, točka 3(i), Direktive 94/19 zahteva:

    Da so vloge „na temelju veljavnih zakonskih in pogodbenih pogojev […] zapadl[e] v plačilo in j[ih] mora kreditna institucija plačati“. ( 15 )

    Da pristojni nacionalni organi ugotovijo, da „po njihovem mnenju kreditna institucija zaradi vzrokov, ki so neposredno povezani z njenim finančnim položajem, […] ni sposobna vrniti vloge in tudi ni pričakovati, da bi to lahko storila“.

    40.

    Rok, v katerem morajo pristojni nacionalni organi sprejeti to začetno odločitev, je zelo kratek: „najpozneje pet delovnih dni po tem, ko so prvič ugotovili, da kreditna institucija ni vrnila zapadlih in vračljivih vlog“.

    41.

    V sodbi Kantarev je bilo pojasnjenih več elementov ureditve te začetne faze, na katere je treba spomniti:

    Člen 1, točka 3(i), Direktive 94/19 podeljuje posameznikom pravice ( 16 ) in ima neposredni učinek, kljub temu, da državam članicam pušča določeno diskrecijsko pravico v zvezi z imenovanjem pristojnega organa za ugotavljanje nerazpoložljivosti vlog in za ocenjevanje finančnega položaja zadevne kreditne institucije. ( 17 )

    Pristojni organi morajo ugotoviti nerazpoložljivost vlog čim prej in najpozneje pet delovnih dni po tem, ko so prvič ugotovili, da kreditna institucija ni vrnila zapadlih in vračljivih vlog. Ta obveznost je brezpogojna in dovolj natančna. ( 18 )

    O nerazpoložljivosti vlog je treba odločiti z izrecnim aktom pristojnega nacionalnega organa in o njej ni mogoče sklepati iz drugih aktov nacionalnih organov. ( 19 )

    Rok ( 20 ) petih dni za ugotovitev nerazpoložljivosti je prekluzivni rok, pri čemer izjeme niso določene, tako da jih ne more določiti niti nacionalni organ. ( 21 )

    Odločitev, da se vloge štejejo za nerazpoložljive, je pogojena samo s pogoji („potrebni in zadostni“) iz člena 1, točka 3(i), prvi pododstavek, Direktive 94/19. ( 22 ) Zato ne more biti odvisna niti od insolventnosti kreditne institucije niti od odvzema dovoljenja za opravljanje bančnih storitev. ( 23 )

    42.

    Vendar se v sodbi Kantarev ni obravnavalo vprašanje, ki ga zdaj zastavlja predložitveno sodišče: ali spada v opredelitev „nerazpoložljive vloge“ tista vloga, ki zaradi pogodbene klavzule ni niti zapadla niti plačljiva vloga, ker se pogodba sklicuje na nacionalni zakon, v skladu s katerim jo je mogoče izterjati samo v primeru odvzema dovoljenja za opravljanje bančnih storitev.

    43.

    Menim, da vloge s takimi značilnostmi v tej prvi fazi postopka ni mogoče opredeliti kot „nerazpoložljiva vloga“. Vloge, ki ni zapadla v plačilo niti ni plačljiva v skladu z zakonskimi in pogodbenimi pogoji, ki veljajo po nacionalnem pravu, pristojni nacionalni organ ne more šteti za nerazpoložljivo vlogo.

    44.

    Ključ za razjasnitev, kdaj je vloga zapadla in postala plačljiva, je predvsem v pogodbenem razmerju med finančno institucijo in njeno stranko. Če se dogovorita, da finančna institucija stranki ni dolžna vrniti zneska vloge do določenega trenutka, ni mogoče govoriti o zapadlosti niti o izterljivosti, če do tega trenutka še ni prišlo.

    45.

    Zato sama vloga s temi značilnostmi kreditne institucije ne more pripeljati do „finančnega položaja“, ki je omenjen v členu 1, točka 3(i), Direktive 94/19 in je odločilen za njeno nezmožnost vračila vlog.

    46.

    Vendar ima finančna institucija poleg vlog, ki nimajo narave zapadle in plačljive vloge v določenem trenutku, veliko vlog, ki pa so take. V takem primeru „za to, da se ugotovi nerazpoložljivost vseh vlog, ki jih ima kreditna institucija, zadostuje, da se ugotovi, da ta kreditna institucija ni vrnila nekaterih vlog in da so pogoji iz člena 1, točka 3(i), Direktive 94/19 izpolnjeni“. ( 24 )

    47.

    Če povzamem, je ugotovitev nerazpoložljivosti „[…] vezana na objektivni finančni položaj kreditne institucije in se na splošno nanaša na vse vloge, ki jih ima ta institucija, in ne na vsako od vlog, ki jih ima“. ( 25 )

    2.   Vmesna faza

    48.

    V drugi fazi postopka mora pristojni nacionalni organ odločiti, katere vloge mora SZV vrniti. ( 26 )

    49.

    Direktiva 94/19 v zvezi s tem določa:

    Da se izključijo (to pomeni, da niso vračljive) vloge drugih kreditnih institucij v svojem imenu in za svoj račun in vloge, ki izhajajo iz transakcij, v zvezi s katerimi je bila izrečena kazenska obsodba zaradi pranja denarja (člen 2).

    Da države članice lahko nekatere vlagatelje ali vloge izvzamejo iz tega jamstva ali se jim odobri manjši obseg jamstva (člen 7(2)). To morajo storiti v skladu s seznamom, določenim v Prilogi I k Direktivi 94/19. ( 27 ) Ni ugotovljeno, ali je Bolgarija to možnost uporabila.

    50.

    SZV mora izplačati (logično do zajamčene vrednosti) vse vloge bančne institucije, na katero se nanaša ugotovitev nerazpoložljivosti, razen tistih, pri katerih je podan kakršen koli razlog za izključitev. Iz te premise izhajajo številne posledice za ta spor.

    51.

    Prvič, kot sem že pojasnil, ugotovitev, da ni mogoče vrniti vlog, je odvisna izključno od pogojev iz člena 1, točka 3(i), Direktive 94/19. Niti ta niti nobena druga od njenih določb ne dopušča, da bi se določili dodatni ali drugačni pogoji.

    52.

    V sodbi Kantarev je bilo zavrnjeno, da je ugotovitev nerazpoložljivosti vlog lahko odvisna od predhodne zahteve dviga sredstev, ki ni bila uspešna (točka 81), od insolventnosti kreditne institucije, ali odvzema njenega dovoljenja za opravljanje bančnih storitev (točka 51), ali od tega, da je za kreditne institucije pred tem odrejen posebni nadzor (točka 60).

    53.

    Nacionalna zakonodaja, ki bi določala take ali drugačne pogoje, ki nimajo nič skupnega z določbami člena 1, točka 3(i), bi kršila to določbo, pa tudi člen 10(1) Direktive 94/19.

    54.

    Drugič, nerazpoložljivost ugotovi pristojni organ po tem, ko oceni težave, ki jih ima kreditna institucija zaradi svojega finančnega položaja pri vračanju vlog. Čeprav, kot sem tudi že navedel, ne bi bilo logično, da bi pri sprejemanju te odločitve prišle v poštev samo vloge, katerih obveznost vračila je predvidena za prihodnost, presoja pristojnega organa, ko enkrat postane odločba, vpliva na vse vloge, ki jih ima ta kreditna institucija. ( 28 )

    55.

    Zato bi bilo od tega trenutka splošno pravilo vračilo vseh vlog finančne institucije ne glede na njihovo zapadlost in izterljivost (razen tistih, ki so izčrpno naštete v členu 2 Direktive 94/19).

    56.

    Povedano drugače, vračljive so tako zapadle in plačljive vloge kot tudi vloge, ki nimajo teh značilnosti, če je institucija zašla v objektivni položaj finančne nesposobnosti, da bi izpolnila svoje obveznosti vračila. Ta položaj vpliva tako na njene pretekle in sedanje obveznosti (zapadle in plačljive vloge) kot tudi na bodoče (vloge, ki še niso zapadle in plačljive).

    57.

    Torej mora pristojni organ v vmesni fazi vse vloge institucije identificirati, zato da jih SZV nato po potrebi vrne. Ta razlaga člena 1, točka 3(i), in člena 10(1) Direktive 94/19 je še najbolj skladna s ciljema Direktive 94/19 (zaščita vlagateljev in jamstvo stabilnosti finančnega sistema).

    58.

    Če nezapadle in neplačljive vloge pri kreditni instituciji, ki je podvržena SZV, v tistem trenutku ne bi bilo mogoče vrniti iz jamstvenega sistema, bi bili vlagatelji v nevarnosti, da v prihodnosti ne bi dobili nazaj svojih prihrankov v postopkih sanacije in likvidacije kreditne institucije v težavah. Stabilnost finančnega sistema bi bila poleg tega prizadeta zaradi pomanjkanja zaupanja strank v varnost njihovih vlog na srednji in dolgi rok.

    3.   Končna faza

    59.

    V tej fazi SZV vrne ali izplača vloge. Člen 7(1a), prvi pododstavek, Direktive 94/19 določa, da je znesek, katerega vračilo zagotavljajo države članice, 100.000 EUR.

    60.

    Vračilo je treba izvesti v kratkem roku (20 dni), ( 29 ) da vlagatelji ne ostanejo brez prihrankov in se torej ne znajdejo v položaju, v katerem ne morejo zadovoljevati vsakodnevnih potreb. Stabilnost bančnega sistema prav tako zahteva, da je vračilo hitro. ( 30 )

    61.

    Vračilo vlog s strani SZV ni vezano na morebitne postopke sanacije in likvidacije kreditne institucije, saj se lahko samo tako izvede hitro, v 20 dneh od odločitve o nerazpoložljivosti. ( 31 ) Dvome, ki bi jih lahko v zvezi s tem vzbudila uvodna izjava 12 Direktive 2009/14 ( 32 ), je razjasnilo Sodišče v tem smislu, da navedeni postopki ne vplivajo na razpoložljivost vlog niti na njihovo vračilo. ( 33 )

    62.

    Niti ni mogoče pogojevati vračila vlog z obstojem prejšnje neuspešne zahteve vlagatelja za dvig. ( 34 ) Člen 10(3) Direktive 94/19 določa, da se SZV ne sme sklicevati na 20-dnevni rok za vračilo, da bi kateremu koli vlagatelju, ki ni mogel pravočasno uveljavljati svojega zahtevka za izplačilo odškodnine iz jamstva, odrekel pravico do jamstva.

    63.

    Če SZV ne spoštuje roka 20 dni za vračilo zajamčenih vlog, lahko vlagatelji poleg tega zahtevajo plačilo ustreznih obresti. ( 35 )

    4.   Zagotovljeno sodno varstvo in primarnost prava Unije

    64.

    Člen 7(6) Direktive 94/19 določa, da „države članice zagotovijo, da ima vlagatelj glede na pravico do odškodnine možnost ukrepati proti sistemu zajamčenih vlog“.

    65.

    Zato lahko vlagatelji uporabijo pravna sredstva, ki jih dajejo na voljo njihovi nacionalni pravni redi, da predlagajo razveljavitev odločb in opustitev SZV ter da zahtevajo odškodnino za škodo, ki jim jo je ta povzročil.

    66.

    Naj spomnim, da ima po mnenju Sodišča člen 1, točka 3(i), Direktive 94/19 „neposredni učinek in je pravilo, ki daje posameznikom pravice“. ( 36 )

    67.

    Vlagatelji lahko v svojih tožbah pred nacionalnimi sodišči uveljavljajo načelo primarnosti prava Unije. Na podlagi tega načela nacionalno sodišče ne sme uporabiti nobenega nacionalnega pravila, ki je v nasprotju z Direktivo 94/19: ( 37 ) kolikor je tu pomembno, se je treba vzdržati uporabe nacionalne določbe, ki je v nasprotju s členom 1, točka 3(i), Direktive. ( 38 )

    68.

    Ta dolžnost je neodvisna od tega, ali je bolgarski zakonodajalec prenesel to določbo Direktive 94/19 v nacionalni izvedbeni predpis ali ne. ( 39 )

    69.

    Načelo primarnosti pomeni tudi, da nacionalno sodišče, če je nacionalno pravilo, ki ni združljivo s pravom Unije, del vsebine pogodbene klavzule, lahko razširi posledice, ki so tesno povezane z nezdružljivostjo tega pravila s pravom Unije, na to klavzulo. Ni pomembno, da se zatrjevanje strank v tem smislu spremeni v odškodninsko tožbo za povzročeno škodo ali v drugo vrsto pravnih sredstev.

    70.

    V okoliščinah tega primera nacionalnemu sodišču nič ne preprečuje, da uporabi načelo primarnosti, če: (a) nacionalno pravilo dolžnost SZV, da imetnikom še nezapadlih in neplačljivih vlog izplača te vloge, pogojuje s predhodnim odvzemom dovoljenja za opravljanje bančnih storitev finančni instituciji, vloge katere so bile razglašene za nerazpoložljive; in (b) se ta ista zakonska določba pojavi v pogodbeni klavzuli, ki jo nacionalno pravo sprejema.

    5.   Povzetek

    71.

    Na podlagi zgornjih premislekov predlagam, naj se na četrto vprašanje za predhodno odločanje odgovori tako:

    Člen 1, točka 3(i), Direktive 94/19 v povezavi s členoma 7(6) in 10 te direktive je treba razlagati tako, da:

    Pristojni organ, da bi ugotovil nerazpoložljivost vlog, ne more upoštevati vloge, ki v skladu z zakonskimi in pogodbenimi pogoji, ki veljajo v zvezi s tem, še ni zapadla in ni plačljiva.

    Vlogo, ki v skladu z zakonskimi in pogodbenimi pogoji, ki veljajo v zvezi s tem, še ni zapadla in ni plačljiva, je treba opredeliti kot vračljivo vlogo, ko pristojni organ enkrat ugotovi nerazpoložljivost vlog finančne institucije.

    Nacionalno sodišče ne sme uporabiti nacionalnega pravila, ki obveznost izplačila vlog, ki še niso zapadle in niso plačljive, vendar na katere se nanaša ugotovitev nerazpoložljivosti, pogojuje s tem, da se depozitni finančni instituciji prej odvzame dovoljenje za opravljanje bančnih storitev. Prav tako ne sme uporabiti klavzule, ki v pogodbo o bančni vlogi vnaša navedeno nacionalno pravilo, ki ni združljivo s pravom Unije.

    B. Drugo vprašanje za predhodno odločanje: razlaga in veljavnost Priporočila EBA

    72.

    Drugo vprašanje za predhodno odločanje se nanaša na Priporočilo EBA/2014/02, sprejeto na podlagi člena 17(3) Uredbe št. 1093/2010. Predložitveno sodišče želi vedeti: (a) ali se lahko vlagatelji, čeprav niso njegovi naslovniki, sklicujejo nanj v okviru spora, v katerem zahtevajo odškodnino za škodo, povzročeno zaradi kršitve prava Unije, in (b) ali je veljavno.

    1.   Priporočila EBA

    73.

    EBA je v skladu s členom 1(2) Uredbe št. 1093/2010 pristojen za posredovanje na podlagi direktiv Unije o SZV. ( 40 )

    74.

    Pri izvrševanju te naloge se lahko EBA obrne na „pristojne [nacionalne] organe“ na področju zajamčenih vlog. ( 41 ) V skladu z uvodno izjavo 20 Uredbe št. 1093/2010 mora to storiti, da spodbuja usklajen pristop za zagotovitev enakih konkurenčnih pogojev in enakovredne obravnave vlagateljev po vsej Uniji.

    75.

    Pooblastila EBA v zvezi s SZV se pretvorijo v možnost, da:

    Sprejme regulativne tehnične ali izvedbene standarde. ( 42 )

    Izdaja priporočila (in smernice), naslovljene na pristojne organe ali na finančne institucije, glede uporabe prava Unije na področjih, ki jih ne pokrivajo regulativni tehnični ali izvedbeni standardi. ( 43 ) Ta pristojnost se izrecno uporabi za SZV. ( 44 )

    Se na področjih, za katera je pristojen, odzove na morebitno kršitev prava Unije, ( 45 ) če ga nacionalni organ ne uporabi ali ga uporabi nepravilno. ( 46 )

    76.

    Priporočila EBA niso pravno zavezujoča. Kot je razvidno iz njihovega poimenovanja, ne vsebujejo zapovedi, temveč samo povabilo k ukrepanju. Uvrščajo se v kategorijo, ki jo predvideva člen 288, peti odstavek, PDEU. ( 47 )

    77.

    Vendar člen 16(3), prvi pododstavek, Uredbe št. 1093/2010 zahteva, da si pristojni organi in finančne institucije na vsak način prizadevajo za spoštovanje teh smernic in priporočil.

    78.

    Če se jih razume na ta način, imajo ta priporočila določen pravni učinek, čeprav ni zavezujoč: pristojni nacionalni organi morajo v roku dveh mesecev potrditi, ali ravnajo oziroma nameravajo ravnati v skladu z njimi ali pa ne bodo ravnali v skladu z njimi. V tem zadnjem primeru morajo EBA pojasniti razloge za to (člen 16(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1093/2010), EBA pa objavi dejstvo, da organ teh priporočil ne upošteva, in njegove razloge za to. ( 48 )

    79.

    Priporočila EBA, ki temeljijo na členu 17(3) Uredbe št. 1093/2010, imajo določene značilnosti, po katerih se razlikujejo od priporočil iz člena 16:

    Ta (priporočila iz člena 16) so splošna in natančno določajo, da organ, na katerega so naslovljena, pojasni, če ne ravna v skladu z njimi („comply or explain“). ( 49 )

    Priporočila iz člena 17(3) pa so individualna, kar jih približa (vendar ne izenači) z odločbami, za soočanje s posledicami njihovega neupoštevanja pa se je zasnoval ad hoc postopek.

    80.

    Nacionalni organ, ki je naslovnik priporočil iz člena 17(3), tvega, da bo, če priporočil ne bo upošteval, ( 50 ) predmet postopka zaradi neizpolnitve, ki ga bom omenil spodaj. Na določen način so ta priporočila (ali bi lahko bila) prvi člen tega postopka, ( 51 ) ki ga uvede EBA ob podpori Komisije.

    81.

    Poleg tega bi lahko prizadete strani priporočila iz člena 17(3) izpodbijale pred odborom za pritožbe evropskih nadzornih organov na podlagi člena 60 Uredbe št. 1093/2010.

    82.

    Ker priporočila EBA iz člena 17(3) Uredbe št. 1093/2010 niso dokončna in nimajo zavezujočih pravnih učinkov, to vpliva na možnost sklicevanja nanje in sodni nadzor nad njimi. Neposredni nadzor nad njihovo zakonitostjo z ničnostno tožbo iz člena 263 PDEU namreč ni mogoč.

    83.

    Tako je, ker so v sodni praksi Sodišča dopuščene samo ničnostne tožbe zoper zavezujoče pravne akte, ( 52 ) glede na njihovo dejansko vsebino, okoliščine, v katerih so bili sprejeti in pristojnosti institucije, ki je akte sprejela. ( 53 )

    84.

    Kljub temu se je v sporu pred nacionalnimi sodišči, v katerih je treba razlagati zavezujoče predpise Unije, s katerimi so priporočila povezana, mogoče sklicevati na priporočila EBA. ( 54 )

    85.

    Preden bom obravnaval ta primer, moram omeniti postopek, urejen v členu 17, od (1) do (8), Uredbe št. 1093/2010 ( 55 ), s katerim se s posredovanjem Komisije priporočila EBA spremenijo v zavezujoče odločitve.

    86.

    Ko EBA odkrije, da nacionalni organ domnevno nepravilno ali nezadostno izvaja določbe prava Unije, pošlje temu organu priporočilo, v katerem navede ukrepe, ki jih mora sprejeti.

    87.

    Če pristojni nacionalni organ tega priporočila ne upošteva in še vedno ravna neskladno, lahko posreduje Komisija. To stori z uradnim mnenjem, s katerim od pristojnega organa zahteva sprejetje ukrepov, potrebnih za uskladitev s pravom Unije.

    88.

    V zadnji fazi postopka lahko EBA sprejme individualno odločitev, naslovljeno na finančno institucijo, od katere zahteva sprejetje ukrepov, potrebnih za izpolnitev njenih obveznosti po pravu Unije, vključno s prenehanjem dejavnosti, če gre za neposredno uporabljive določbe. ( 56 )

    89.

    Odločitve EBA v tej zadnji fazi morajo biti skladne z uradnim mnenjem Komisije in prevladajo nad vsemi predhodnimi odločitvami, sprejetimi o isti zadevi. Gre torej za pravne akte, ki zavezujejo finančne institucije, na katere so naslovljeni, in tudi pristojne nacionalne organe, ki jih zavezuje uradno mnenje Komisije. ( 57 )

    2.   Priporočilo EBA/2014/02 pred nacionalnim sodiščem

    90.

    Predložitveno sodišče se sprašuje, ali se vlagatelj (v tej zadevi oseba BT) lahko sklicuje na Priporočilo EBA/2014/02 v sporu, ki ga je začel zoper BNB.

    91.

    Priporočilo EBA/2014/02, sprejeto na podlagi člena 17(3) Uredbe št. 1093/2010, je bilo, kot je bilo že navedeno, naslovljeno na BNB in Sklad, v njem pa so bili navedeni ukrepi, potrebni za uskladitev z Direktivo 94/19 in za prenehanje kršitve člena 1, točka 3(i), te direktive.

    92.

    Preden je bilo Priporočilo EBA/2014/02 izdano, je Komisija proti Bolgariji že vložila tožbo zaradi neizpolnitve (člen 258 PDEU) in je tej državi članici poslala uradni opomin (1. avgusta 2014), ne da bi nato nadaljevala postopek zaradi neizpolnitve. ( 58 )

    93.

    Priporočilu EBA/2014/02 torej ni sledilo uradno mnenje Komisije, kar je povzročilo, da niti EBA ni izdal nobene odločbe na podlagi člena 17(6) Uredbe št. 1093/2010. ( 59 )

    94.

    Predložitveno sodišče dvomi o združljivosti Priporočila EBA/2014/02 s pravom Unije (Direktiva 94/19 in Uredba št. 1093/2010). Da bi odgovoril na te dvome, se bom skliceval tako na abstraktno možnost sklicevanja na priporočila EBA pred nacionalnimi sodišči kot tudi na to konkretno, ki je tu sporna.

    a)   Abstraktna možnost sklicevanja in vprašanje za predhodno odločanje, ki se nanaša na veljavnost

    95.

    Iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da „čeprav priporočila nimajo zavezujočega učinka, jih morajo nacionalna sodišča upoštevati pri reševanju sporov, v katerih odločajo, zlasti kadar ta priporočila prispevajo k razlagi nacionalnih določb, sprejetih za njihovo izvajanje, ali kadar dopolnjujejo določbe Unije z zavezujočim učinkom“. ( 60 )

    96.

    Strinjam se z generalnim pravobranilcem M. Bobkom, ( 61 ) da se obveznost, da nacionalna sodišča „upoštevajo“ priporočila, ko morajo razrešiti spore, v kateri uporabijo zavezujoče pravo Unije, povezano z njimi, ne ujema z dolžnostjo „skladne razlage“ v smislu sodne prakse Von Colson in Kamann. ( 62 )

    97.

    Če morajo biti nacionalna sodišča pri uporabi zavezujočega prava Unije v državah članicah pozorna na priporočila (tudi na tista, ki jih izda EBA), je logično, da lahko Sodišču predložijo predloge za sprejetje predhodne odločbe glede razlage njihove vsebine. ( 63 ) Vendar ali lahko to storijo glede vprašanja njihove veljavnosti?

    98.

    Ker neposredni nadzor zakonitosti priporočila prek ničnostne tožbe ni mogoč, bi si bilo mogoče na prvi pogled misliti, da ni mogoč niti posredni nadzor njegove zakonitosti, in sicer prek predloga za sprejetje predhodne odločbe v zvezi s presojo veljavnosti. Ali bi bilo smiselno razveljaviti akt, ki nima zavezujočih pravnih učinkov?

    99.

    Če se ne motim, se Sodišče do zdaj ( 64 ) o tem še ni kategorično izreklo. Zdi se, da je bila v sodbi Grimaldi implicitno sprejeta možnost predhodnih vprašanj v zvezi s presojo veljavnosti priporočil ( 65 ), generalni pravobranilec M. Bobek pa to izrecno dopušča. ( 66 )

    100.

    Menim, da je najbolj skladno sprejeti možnost postavljanja predhodnih vprašanj v zvezi s presojo veljavnosti priporočil, če se izhaja iz premise, da jih mora nacionalno sodišče upoštevati pri razlagi zavezujočega predpisa prava Unije. Ne bi bilo logično, če bi to nacionalno sodišče z namenom razlage upoštevalo priporočilo, o veljavnosti katerega dvomi, ker pravilno meni, da ni združljivo s pravom Unije, kar pa je ugotovitev, za katero ni pristojno. ( 67 )

    101.

    Naj ponovim, da so priporočila EBA, ki temeljijo na členu 17(3) Uredbe št. 1093/2010, eden od elementov, ki jih mora pristojno sodišče pretehtati, da bi odločilo o sporu. Naj spomnim, da gre pri sporu za to, da se razjasni, ali je kršitev zakonodaje Unije dovolj resna in torej izpolnjuje enega od treh pogojev, od katerih je odvisna odgovornost države članice za kršitev prava Unije. ( 68 )

    102.

    Nacionalno sodišče lahko upošteva priporočilo EBA za odločanje v sporu samo, če se njegova vsebina sklada s predpisi prava Unije, katerega izvajanje lahko olajša. Če nacionalno sodišče oceni, kot se zgodi tu, da ni tako, lahko Sodišču, ki je edino pristojno za razglasitev te nezdružljivosti, predloži vprašanje za predhodno odločanje.

    b)   Dvomi predložitvenega sodišča glede Priporočila EBA/2014/02

    103.

    Po mnenju predložitvenega sodišča obstajajo dvomi glede združljivosti Priporočila EBA/2014/02 s pravom Unije, ker (a) je naslovljeno na nacionalni organ (BNB), ki ni pristojen za ugotavljanje nerazpoložljivosti vlog v zvezi z banko KTB, ni pa naslovljeno na finančne institucije, in (b) morda ni združljivo z uvodno izjavo 27 Uredbe št. 1093/2010, saj člen 1, točka 3(i), Direktive 94/19 ne določa jasnih in brezpogojnih obveznosti.

    1) Nacionalni organ, ki je pristojen za ugotavljanje nerazpoložljivosti vlog

    104.

    V skladu s členom 4, točka 2(iii), Uredbe št. 1093/2010 „pristojni organi“ pomenijo „v primeru sistemov zajamčenih vlog organe, ki upravljajo sisteme zajamčenih vlog v skladu z Direktivo 94/19/ES, oziroma javni organ, ki nadzoruje sistem zajamčenih vlog, če ga upravlja zasebna družba v skladu z navedeno direktivo“.

    105.

    Med temi organi je lahko poleg SZV organ, katerega naloga je ugotavljanje nerazpoložljivosti vlog in ki je v številnih državah članicah nacionalna centralna banka. ( 69 )

    106.

    Na drugi strani člen 1, točka 3(i), Direktive 94/19 „državam članicam pušča določeno diskrecijsko pravico v zvezi z imenovanjem pristojnega organa za ugotavljanje nerazpoložljivosti vlog“. ( 70 )

    107.

    V zadevi Kantarev sta predložitveno sodišče in Sodišče domnevala, da je BNB pristojni organ za ugotavljanje nerazpoložljivosti vlog v skladu s členom 1, točka 3(i), Direktive 94/19. ( 71 ) V tej zadevi pa se zdi, da predložitveno sodišče sprejema argumente BNB v nasprotnem smislu. ( 72 )

    108.

    Od 25. marca 2014, ko je začela veljati sprememba Zakona za kreditnite institutsii, ( 73 ) je v skladu z njegovim členom 1(2), točka 1, v Republiki Bolgariji BNB pristojni organ za nadzor bank v smislu člena 4(1), točka 40, Uredbe (EU) št. 575/2013. ( 74 )

    109.

    Nov zakon o jamstvu bančnih vlog (Zakon za garantirane na vlogovete v bankite) iz leta 2015 je v bolgarsko pravo prenesel Direktivo 2014/49, ki kot pristojni organ za ugotavljanje nerazpoložljivosti vlog določa organ, katerega naloga je bonitetni nadzor na podlagi Uredbe št. 575/2013. ( 75 ) Zato od 14. avgusta 2015 ni dvoma, da je BNB pristojni organ v Bolgariji za ugotavljanje nerazpoložljivosti vlog.

    110.

    Po navedbah Komisije je bil nadzorni organ prav tako pristojen za ugotavljanje nerazpoložljivosti vlog, celo pred 14. avgustom 2015.

    111.

    Vendar menim, da do sprejetja Direktive 2014/49 noben predpis Unije ni določal te vzporednice. V uvodni izjavi 50 te direktive je navedeno, da „[z]aradi razlik v upravnih praksah v zvezi s sistemi jamstva za vloge v državah članicah bi države članice morale imeti možnost, da same določijo, kateri organ ugotavlja nerazpoložljivost vlog“.

    112.

    V teh okoliščinah mora predložitveno sodišče odločiti, ali je bila v skladu z bolgarskim pravom, ki se je uporabljalo v času ukrepanja BNB v zvezi s KTB, BNB pristojni organ za ugotavljanje nerazpoložljivosti vlog ali ne.

    113.

    Ne sme se pozabiti, da je Sodišče v sodbi Kantarev že odločilo, da je to, da bolgarski organi niso ugotovili nerazpoložljivosti vlog v primeru banke KTB, dovolj resna kršitev člena 1, točka 3(i), Direktive 94/19. ( 76 )

    2) Neposredni učinek člena 1, točka 3(i), Direktive 94/19

    114.

    Zahtevo, da se Priporočilo EBA/2014/02 nujno nanaša na zahteve prava Unije (v tem primeru Direktive 94/19), ki so neposredno uporabljive, določa samo člen 17(6) Uredbe št. 1093/2010, zato da EBA sprejme odločbe, naslovljene na finančne institucije, s katerimi od njih zahteva, da izpolnijo obveznosti, ki jih nalagajo predpisi Unije.

    115.

    Zadnji stavek uvodne izjave 27 Uredbe št. 1093/2010 ( 77 ) namiguje na te končne odločbe EBA, ne pa na priporočila, ki jih lahko sprejme na začetku postopka. Logično je, da bi bilo tako, če bi šlo za odločitev EBA z zavezujočim učinkom, ne pa, če gre za priporočilo, ki nima zavezujočih pravnih učinkov.

    116.

    V vsakem primeru, kot sem že pojasnil, ima člen 1, točka 3(i), Direktive 94/19 v skladu s sodbo Kantarev neposredni učinek, zaradi česar se lahko posamezniki pred predložitvenim sodiščem sklicujejo tako na to določbo kot tudi na priporočilo, ki se nanaša nanjo. ( 78 ) Zato so dvomi glede tega elementa Priporočila EBA/2014/02 neutemeljeni.

    3.   Vpliv sodbe Kantarev na Priporočilo EBA/2014/02

    117.

    V skladu s Priporočilom EBA/2014/02 ( 79 ) je BNB kršila člen 1, točka 3(i), Direktive 94/19, ker ni razglasila nerazpoložljivosti vlog v roku 5 dni, odkar je KTB postala nezmožna vrniti zapadle in plačljive vloge.

    118.

    EBA je menil, da je bila odločitev BNB, da odredi posebni nadzor nad KTB in da začasno ustavi izpolnjevanje njenih obveznosti, izenačena z ugotovitvijo nerazpoložljivosti vlog v smislu člena 1, točka 3(i), Direktive 94/19.

    119.

    Sodba Kantarev je to izenačevanje zavrnila. Sodišče je ravno nasprotno v njej ugotovilo, da je treba nerazpoložljivost vlog ugotoviti z izrecnim aktom pristojnega nacionalnega organa in o njej ni mogoče sklepati iz drugih aktov nacionalnih organov (kot, na primer, iz odločbe BNB, s katero je zoper KTB odredila poseben nadzor) niti domnevati na podlagi okoliščin, kakršne so v tej zadevi. ( 80 )

    120.

    Zato predložitvenemu sodišču ni treba upoštevati tega elementa Priporočila EBA/2014/02, da bi razlagalo pravo Unije, saj ni združljivo s členom 1, točka 3(i), Direktive 94/19.

    V. Predlog

    121.

    Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanje Administrativen sad Sofia-grad (upravno sodišče mesta Sofija, Bolgarija) odgovori tako:

    1.

    Člen 1, točka 3(i), Direktive 94/19/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 1994 o sistemih zajamčenih vlog v povezavi s členoma 7(6) in 10 te direktive je treba razlagati tako, da:

    Pristojni organ, da bi ugotovil nerazpoložljivost vlog, ne more upoštevati vloge, ki v skladu z veljavnimi zakonskimi in pogodbenimi pogoji še ni zapadla in ni plačljiva.

    Vlogo, ki v skladu z zakonskimi in pogodbenimi pogoji, ki veljajo v zvezi s tem, še ni zapadla in ni plačljiva, je treba opredeliti kot vračljivo vlogo, ko pristojni organ enkrat ugotovi nerazpoložljivost vlog finančne institucije.

    Nacionalno sodišče ne sme uporabiti nacionalnega pravila, ki obveznost vračila vlog, ki še niso zapadle in niso plačljive, vendar na katere se nanaša ugotovitev nerazpoložljivosti, pogojuje s tem, da se prej depozitni finančni instituciji odvzame dovoljenje za opravljanje bančnih storitev. Prav tako ne sme uporabiti klavzule, ki v pogodbo o bančni vlogi vnaša navedeno nacionalno pravilo, ki ni združljivo s pravom Unije.

    2.

    Priporočilo Evropskega bančnega organa, ki temelji na členu 17(3) Uredbe (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa (Evropski bančni organ) in o spremembi Sklepa št. 716/2009/ES ter razveljavitvi Sklepa Komisije 2009/78/ES, je eden od elementov, ki jih mora pristojno sodišče upoštevati, da bi razložilo Direktivo 94/19 in odločilo, ali je kršitev zakonodaje Unije dovolj resna v smislu sodne prakse Sodišča.

    Vendar lahko nacionalno sodišče tako priporočilo upošteva samo, če se njegova vsebina sklada s predpisi prava Unije, katerega izvajanje lahko olajša, pri tem pa mora Sodišču predložiti vprašanje za predhodno odločanje glede presoje veljavnosti, če dvomi o njegovi združljivosti s temi predpisi.

    3.

    Priporočilo EBA/REC/2014/02 z dne 17. oktobra 2014 centralni banki Bolgarije in bolgarskemu skladu za jamstvo vlog o ukrepih, potrebnih za uskladitev z Direktivo 94/19, je v nasprotju s členom 1, točka 3(i), te direktive, ker izenačuje odločitev, s katero ta centralna banka odredi posebni nadzor nad kreditno institucijo in začasno ustavitev izpolnjevanja njenih obveznosti, z ugotovitvijo nerazpoložljivosti vlog.


    ( 1 ) Jezik izvirnika: španščina.

    ( 2 ) Administrativen sad Varna (upravno sodišče v Varni, Bolgarija)

    ( 3 ) Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 1994 o sistemih zajamčenih vlog (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 2, str. 252).

    ( 4 ) Zadeva C‑571/16, v nadaljevanju: sodba Kantarev (EU:C:2018:807).

    ( 5 ) Priporočilo EBA/REC/2014/02 z dne 17. oktobra 2014 centralni banki Bolgarije in bolgarskemu skladu za jamstvo vlog o ukrepih, potrebnih za uskladitev z Direktivo 94/19 (Bulgarian National Bank and Bulgarian Deposit Insurance Fund on action necessary to comply with Directive 94/19/EC; v nadaljevanju: EBA/2014/02).

    ( 6 ) Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2009 o spremembah Direktive 94/19/ES o sistemih zajamčenih vlog glede stopnje kritja in rokov za izplačilo (UL 2009, L 68, str. 3). Direktiva 94/19 je bila nato razveljavljena in nadomeščena s prenovitvijo, čeprav z učinki šele od 4. julija 2019 (glej člen 21 Direktive 2014/49/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o sistemih jamstva za vloge (UL 2014, L 173, str. 149)). Rok za prenos nekaterih določb prenovitve se je iztekel 3. julija 2015 (člen 20 Direktive 2014/49). V trenutku, ki je pomemben za odločitev v tej zadevi, se je uporabljala samo Direktiva 94/19 (kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/14).

    ( 7 ) Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa (Evropski bančni organ) in o spremembi Sklepa št. 716/2009/ES ter razveljavitvi Sklepa Komisije 2009/78/ES (UL 2010, L 331, str. 12).

    ( 8 ) Ta zakon, objavljen v DV št. 49 z dne 29. aprila 1998, ureja ustanovitev, naloge in dejavnost sklada za jamstvo bančnih vlog. Odstavek 1a dodatnih določb iz leta 2009 (DV št. 44, z dne 12. junija 2009) določa, da ta zakon prenaša določbe direktiv 94/19 in 2009/14.

    ( 9 ) Obrestne mere za vloge tožeče stranke so se do 6. novembra 2014 računale v skladu s to odločbo. Te obrestne mere se štejejo za pogodbeno dogovorjene.

    ( 10 ) Postopek zaradi neizpolnitve obveznosti št. 2014/2240. Glej sporočilo Komisije za medije (Bulgaria must allow bank customers to access their money) z dne 25. septembra 2014, na https://ec.europa.eu/commission/presscorner/detail/en/IP_14_1041.

    ( 11 ) V skladu s točko 30 je „bolgarska kreditna institucija, ki jo je sklad pooblastil za vračilo vlog, ki jih je imela banka KTB, 4. decembra 2014 N. Kantarevu plačala znesek 86.973,81 bolgarskih levov (BGN) (približno 44.465 EUR), ta znesek pa je vključeval obresti, ki so se natekle do 6. novembra 2014, ko je bilo banki KTB odvzeto dovoljenje, in sicer 2.673,81 BGN. V zvezi s tem je veljala do 1. julija 2014 obrestna mera, ki se uporablja za vlogo tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, skladna s pogodbenimi pogoji, medtem ko je od tega datuma in do 6. novembra 2014 veljala obrestna mera, ki je določena z odločbo upravnega odbora BNB z dne 30. junija 2014, s katero so bile obrestne mere za vloge pri banki KTB znižane“.

    ( 12 ) Tožba je bila vložena v skladu z bolgarsko zakonodajo o odgovornosti države za škodo, povzročeno pri izvajanju upravne dejavnosti.

    ( 13 ) V sklepnih predlogih v zadevi Anisimovienė in drugi (C‑688/15 in C‑109/16, EU:C:2017/475, točka 85) sem trdil, da „je za podrobno opredelitev pojma ‚vloga‘, ki se uporablja v Direktivi 94/19, ključna obveznost vračila. Gre za bistveni del pogodbe o bančni vlogi, da nekdo prejme tujo stvar in se zaveže, da jo bo hranil in vrnil. Poleg tega se ne sme pozabiti, da je namen Direktive 94/19 predvsem zaščita varčevalcev v primeru zaprtja insolventne kreditne institucije. Gre torej predvsem za jamstvo varčevalcem, da ta insolventnost ne bo onemogočila vračila njihovih sredstev (vsaj v določenem obsegu), za vrnitev katerih je bila kreditna institucija zakonsko zavezana“.

    ( 14 ) Sodbi z dne 22. marca 2018, Anisimovienė in drugi (C‑688/15 in C‑109/16, EU:C:2018:209, točka 83), in Kantarev, točka 56: cilj Direktive je preprečiti „množičn[o] dvigovanj[e] bančnih vlog ne le v kreditni instituciji v težavah, temveč tudi v zdravih institucijah, zaradi izgube zaupanja javnosti v stabilnost tega [bančnega] sistema“.

    ( 15 ) Jezikovne različice te določbe se med seboj za odtenek razlikujejo. Od tistih, ki sem jih pogledal, španska uporablja izraz „depósito que haya vencido y sea pagadero“ tako kot angleška („deposit that is due and payable“), italijanska („deposito dovuto e pagabile“) in nemška („eine Einlage, die […] zwar fällig und von einem Kreditinstitut zu zahlen ist“). Francoska in portugalska pa se sklicujeta na izterljivost („dépôt qui est échu et exigible“ oziroma „depósito que, tendo-se vencido e sendo exigível“).

    ( 16 ) Po mnenju Sodišča je ta določba „pravilo prava Unije, ki posameznikom daje pravice“, saj „je [njen] cilj […] zlasti varstvo vlagateljev“. Poleg tega „ima ugotovitev nerazpoložljivosti vlog neposredni vpliv na pravni položaj vlagatelja, ker ta ugotovitev sproži mehanizem jamstva za vloge in zato vračilo vlagateljem“ (sodba Kantarev, točke od 102 do 104).

    ( 17 ) Glede na točko 59 sodbe Kantarev: „Res je, da ima pristojni organ ob upoštevanju besedila člena 1, točka 3(i), Direktive 94/19 in zlasti dejstva, da ta določba predpisuje, da mora ta organ ugotoviti nerazpoložljivost vlog, kadar so ‚po njegovem mnenju‘ nujni pogoji za ta namen izpolnjeni, določeno diskrecijsko pravico. Vendar se taka diskrecijska pravica nanaša na presojo pogojev, predpisanih v tej določbi, in ne na te pogoje kot take, niti na trenutek, ko je treba opraviti tako ugotovitev.“

    ( 18 ) Prav tam, točki 99 in 100.

    ( 19 ) Kot na primer iz odločbe BNB, da se zoper banko KTB odredi posebni nadzor po tem, ko so se pojavile njene težave s solventnostjo (sodba Kantarev, točka 78).

    ( 20 ) Kratkost tega roka je bistvena za zaščito vlagateljev in ohranjanje stabilnosti finančnega sistema. Direktiva 2009/14 ga je skrajšala z 21 na 5 dni.

    ( 21 ) Sodba Kantarev, točki 60 in 61.

    ( 22 ) Prav tam, točki 49 in 50.

    ( 23 ) Prav tam, točka 52.

    ( 24 ) Prav tam, točka 82. V izvirniku ni v ležečem tisku.

    ( 25 ) Prav tam, točka 82.

    ( 26 ) O težavah, ki jih povzroča ta faza v različnih državah članicah, glej analizo EBA, Opinion of the European Banking Authority on the eligibility of deposits, coverage level and cooperation between deposit guarantee schemes, 8. avgust 2019.

    ( 27 ) Člen 5(1) Direktive 2014/49 (ki se za ta spor ne uporabi ratione temporis) vsebuje številne od predvidenih v Prilogi I k Direktivi 94/19, hkrati pa je razširil seznam vlog, ki so izključene iz kakršnega koli izplačila SZV: vloge investicijskih podjetij; vloge, katerih lastnik ni bil nikoli identificiran; vloge zavarovalnic in pozavarovalnic; vloge kolektivnih naložbenih podjemov; vloge pokojninskih in rentnih skladov; vloge javnih organov; dolžniški vrednostni papirji kreditne institucije ter obveznosti iz lastnih akceptov in menic.

    ( 28 ) Sodba Kantarev, točka 82.

    ( 29 ) V skladu s členom 10(1) Direktive 94/19 morajo biti SZV sposobni izplačati ustrezno preverjene zahtevke vlagateljev v zvezi z nerazpoložljivimi vlogami v roku dvajsetih delovnih dni po datumu, ko so ustrezni pristojni organi sprejeli odločitev o nerazpoložljivosti. SZV lahko v izjemnih okoliščinah zaprosi pristojne organe za podaljšanje roka, ki ne sme biti daljši od 10 delovnih dni.

    ( 30 ) Sodba Kantarev, točka 58: pri tem roku gre za to, da se „prepreči, da bi finančne težave kreditne institucije, čeprav začasne, povzročile pojav množičnega dvigovanja vlog in da se te težave tako ne razširijo na preostali bančni sistem“.

    ( 31 ) Glej Predlog direktive Sveta o sistemih zajamčenih vlog z dne 4. junija 1992 (COM(92) 188 final, UL 1992, C 163, str. 6).

    ( 32 )

    ( 33 ) Sodba Kantarev, točki 64 in 65: „[T]a uvodna izjava 12 [se] nanaša le na možnost, da se vloge štejejo za nerazpoložljive v primeru neuspeha zgodnjih intervencijskih ukrepov ali ukrepov prestrukturiranja, ne da bi bila ugotovitev nerazpoložljivosti pogojena z okoliščino, da so bili taki preventivni ukrepi neuspešni. […] Poleg tega […] drugi stavek te uvodne izjave določa, da ta možnost ‚pristojnih organov ne bi smela odvrniti od nadaljnjega prizadevanja za prestrukturiranje v obdobju izplačila‘ in torej pomeni, da taki ukrepi ne vplivajo na ugotovitev nerazpoložljivosti vlog niti na njihovo vračilo“.

    ( 34 ) Prav tam, točka 81.

    ( 35 ) Ta možnost je zdaj izrecno predvidena v členu 7(7) Direktive 2014/49 v zvezi z določitvijo izplačljivega zneska: „Obresti na vloge, pridobljene do datuma, ko je pristojni upravni organ sprejel ugotovitev iz točke (8)(a) člena 2(1) ali ko je sodni organ sprejel odločitev iz točke (8)(b) člena 2(1), vendar še niso bile knjižene v dobro, se povrnejo iz sistema jamstva za vloge. Ne preseže se omejitev iz člena 6(1).“

    ( 36 ) Sodba Kantarev, točka 4 izreka.

    ( 37 ) Sodbi z dne 4. decembra 2018, Minister for Justice and Equality in Commissioner of An Garda Síochána (C‑378/17, EU:C:2018:979, točka 35), in z dne 19. novembra 2019, A. K. in drugi (Neodvisnost disciplinskega senata vrhovnega sodišča) (C‑585/18, C‑624/18 in C‑625/18, EU:C:2019:982, točki 160 in 161 ter navedena sodna praksa).

    ( 38 ) V točki 1 izreka sodbe Kantarev je Sodišče razglasilo, da člen 1, točka 3(i), in člen 10(1) Direktive 94/19 „nasprotujeta […] nacionalni ureditvi, v skladu s katero je ugotovitev nerazpoložljivosti vlog odvisna od insolventnosti kreditne institucije in odvzema dovoljenja za opravljanje bančnih storitev te institucije“.

    ( 39 ) Po navedbah predložitvenega sodišča je bila Direktiva 94/19, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/14, v bolgarsko pravo prenesena z zakonom o jamstvu bančnih vlog iz leta 1998 in njegovo spremembo iz leta, ki velja od 12. junija 2009. Vendar člen 1, točka 3(i), Direktive 94/19 ni bil prenesen v nacionalno zakonodajo med spornim obdobjem, ampak šele z začetkom veljavnosti novega zakona o jamstvu bančnih vlog 14. avgusta 2015, ki je prav tako prenesel novo Direktivo Sveta 2014/48/EU z dne 24. marca 2014 o spremembi Direktive 2003/48/ES o obdavčevanju dohodka od prihrankov v obliki plačil obresti (UL 2014, L 111, str. 59), ki pa se v postopku v glavni stvari ne uporabi.

    ( 40 )

    ( 41 ) Glej člen 4, točka 2(iii), Uredbe št. 1093/2010, ki je naveden v točki 104 teh sklepnih predlogov.

    ( 42 ) Člen 26(3) Uredbe št. 1093/2010.

    ( 43 ) Uvodna izjava 26 in člen 16(1) Uredbe št. 1093/2010.

    ( 44 ) V skladu s členom 26(2) Uredbe št. 1093/2010 se „[z]a sisteme zajamčenih vlog […] uporablja člen 16 o pristojnosti Organa, da sprejme smernice in priporočila“.

    ( 45 ) Uvodna izjava 27 Uredbe št. 1093/2010 opisuje cilj tega postopka tako: „Zagotavljanje pravilne in celovite uporabe prava Unije je osnovni pogoj za integriteto, preglednost, učinkovitost in pravilno delovanje finančnih trgov, stabilnost finančnega sistema in nevtralne konkurenčne pogoje za finančne institucije v Uniji. Zato bi bilo treba vzpostaviti mehanizem, s katerim bi Organ obravnaval primere neuporabe ali nepravilne uporabe prava Unije, ki pomeni njegovo kršitev. Ta mehanizem bi bilo treba uporabljati na področjih, kjer so s pravom Unije opredeljene jasne in brezpogojne obveznosti.“

    ( 46 ) Člen 17(1) Uredbe št. 1093/2010.

    ( 47 ) Po mnenju Sodišča „[s] tem, da so priporočila v členu 288 PDEU določena kot posebna kategorija aktov Unije in da je zanje izrecno določeno, da ‚niso zavezujoča‘, se je želelo s tem členom institucijam, ki so pristojne za njihovo sprejetje, podeliti pristojnost za dajanje pobud in spodbud, ki je drugačna od pristojnosti za sprejetje zavezujočih aktov“ (sodba z dne 20. februarja 2018, Belgija/Komisija, C‑16/16 P, EU:C:2018:79, točka 26).

    ( 48 ) Člen 16(3), tretji pododstavek, Uredbe št. 1093/2010. Četrti pododstavek te določbe dodaja, da „[č]e smernica ali priporočilo to zahteva, finančne institucije jasno in podrobno poročajo o tem, ali to smernico oz. priporočilo izpolnjujejo“.

    ( 49 ) O naravi in obsegu takih aktov glej po analogiji Vabres, R., „La portée des recommandations de l’Autorité européenne des marchés financiers“, v L’Europe bancaire, financière et monétaire. Liber amicorum Blanche Sousi, RD édition, Pariz, 2016, str. od 95 do 104.

    ( 50 ) Nacionalni organ, ki je naslovnik priporočila, je dolžan v desetih delovnih dneh po prejemu priporočila obvestiti EBA o ukrepih, ki jih je sprejel ali jih namerava sprejeti za zagotovitev skladnosti s pravom Unije.

    ( 51 ) Na neki način so podobna uradnemu opominu Komisije v postopkih iz člena 258 PDEU.

    ( 52 ) „Izpodbojni akti“ iz naslova člena 263 PDEU so akti, ki so jih sprejele institucije ne glede na njihovo obliko, ki imajo zavezujoč pravni učinek (glej v tem smislu sodbe z dne 31. marca 1971, Komisija/Svet, AETR, 22/70, EU:C:1971:32, točki 39 in 42; z dne 25. oktobra 2017, Romunija/Komisija, C‑599/15 P, EU:C:2017:801, točka 47, in z dne 20. februarja 2018, Belgija/Komisija, C‑16/16 P, EU:C:2018:79, točka 31).

    ( 53 ) „Za ugotovitev, ali ima izpodbijani akt take [zavezujoče] učinke, se je treba osredotočiti na njegovo vsebino (sodba z dne 22. junija 2000, Nizozemska/Komisija, C‑147/96, EU:C:2000:335, točka 27 in navedena sodna praksa). Te učinke je treba presojati glede na objektivna merila, kot je vsebina tega akta, ob upoštevanju, po potrebi, okoliščin, v katerih je bil sprejet, in pristojnosti institucije, ki je akt sprejela (sodba z dne 13. februarja 2014, Madžarska/Komisija, C‑31/13 P, EU:C:2014:70, točka 55 in navedena sodna praksa)“ (sodba z dne 25. oktobra 2017, Slovaška/Komisija, C‑593/15 P in C‑594/15 P, EU:C:2017:800, točka 47).

    ( 54 ) Sodbe z dne 13. decembra 1989, Grimaldi (C‑322/88, EU:C:1989:646, točka 8); z dne 13. junija 2017, Florescu in drugi (C‑258/14, EU:C:2017:448, točka 30), in z dne 20. februarja 2018, Belgija/Komisija (C‑16/16 P, EU:C:2018:79, točka 44).

    ( 55 ) Ureditev tega postopka je bila dokončana s sprejetjem Decision EBA/DC/2014/100, 14 July 2014, adopting Rules of Procedure for Investigation of Breach of Union Law, na https://eba.europa.eu/sites/default/documents/files/documents/10180/15718/22650774-0ff2-42e7-bfca-b163fc2c95ae/EBA%20DC%20100 %20(Decision%20on%20Rules%20of%20Procedure%20for%20Investigation%20of%20Breach%20of%20Union%20Law).pdf, ki jo je nadomestila Decision EBA/DC/2016/174, 23 December 2016, adopting Rules of Procedure for Investigation of Breach of Union Law, en https://eba.europa.eu/sites/default/documents/files/documents/10180/1712606/404eb483-e1ec-4b56-9e31-e5988138455d/EBA%20DC%20174 %20 %28Decision%20on%20adopting%20Rules%20of%20Procedures%20for%20Investigation%20of%20Breach%20of%20Union%20Law%29.pdf.

    ( 56 ) V skladu z uvodno izjavo 29 Uredbe št. 1093/2010, „[…] [t]o pooblastilo bi bilo treba omejiti na izjemne okoliščine, v katerih pristojni organ ne ravna v skladu z uradnim mnenjem, ki je naslovljeno nanj, in v katerih se pravo Unije zaradi obstoječih ali prihodnjih uredb Unije neposredno uporablja za finančne institucije“.

    ( 57 ) Člen 17(7) Uredbe št. 1093/2010.

    ( 58 ) Glej opombi 10 in 27.

    ( 59 ) Kot trdi Komisija, ga ni bilo treba sprejeti, ker KTB ni mogla odpraviti kršitve prava Unije, ki jo je storila BNB, ker ni ugotovila nerazpoložljivosti vlog v skladu s členom 1, točka 3(i), Direktive 94/19.

    ( 60 ) Sodba z dne 15. septembra 2016, Koninklijke KPN in drugi (C‑28/15, EU:C:2016:692, točka 41).

    ( 61 ) Sklepni predlogi z dne 12. decembra 2017, Belgija/Komisija (C‑16/16 P, EU:C:2017:959, točke od 99 do 102).

    ( 62 ) Sodba z dne 10. aprila 1984 (14/83, EU:C:1984:153).

    ( 63 ) „V skladu z ustaljeno sodno prakso dejstvo, da neki pravni akt Skupnosti ni zavezujoč, ni ovira za to, da Sodišče v postopku predhodnega odločanja na podlagi člena 177 odloči o razlagi tega akta“ (sodbi z dne 13. decembra 1989, Grimaldi, C‑322/88, EU:C:1989:646, točka 9, in z dne 21. januarja 1993, Deutsche Shell, C‑188/91, EU:C:1993:24, točka 18 in navedena sodna praksa).

    ( 64 ) Postopek še teče v zadevi C‑911/19, FBF, v kateri Conseil d’État (državni svet, Francija) sprašuje Sodišče o možnosti vložitve ničnostne tožbe in predložitve vprašanja za predhodno odločanje v zvezi s presojo veljavnosti glede Smernic EBA/GL/2015/18 z dne 22. marca 2016 o postopkih upravljanja in nadzora nad produkti bančnega poslovanja s prebivalstvom. Člen 16 Uredbe št. 1093/2010 smernice in priporočila EBA izenačuje.

    ( 65 ) „[…] v nasprotju s členom 173 Pogodbe o EGS, ki izključuje nadzor Sodišča nad akti v obliki priporočil, podeljuje člen 177 Sodišču pristojnost za predhodno odločanjeveljavnosti in razlagi vseh aktov institucij Skupnosti brez kakršne koli izjeme“ (sodba z dne 13. decembra 1989, Grimaldi, C‑322/88, EU:C:1989:646, točka 8; moj poudarek).

    ( 66 ) Sklepni predlogi z dne 12. decembra 2017, Belgija/Komisija (C‑16/16 P, EU:C:2017:959, točka 108).

    ( 67 ) Sodba z dne 22. oktobra 1987, Foto-Frost (314/85, EU:C:1987:452).

    ( 68 ) Sodba z dne 28. julija 2016, Tomášová (C‑168/15, EU:C:2016:602, točka 25 in navedena sodna praksa).

    ( 69 ) Glej dokument EBA, Report on the Guarantee Schemes Payouts, 2019, str. 16 in 17.

    ( 70 ) Sodba Kantarev, točka 99.

    ( 71 ) Prav tam, točke 36, 88, 97, 100 in 106.

    ( 72 ) V skladu s temi argumenti BNB na datum, ko je bil zoper KTB odrejen poseben nadzor, ni bila imenovana za pristojni organ v smislu člena 4, točka 2(iii), Uredbe št. 1093/2010 in torej ni bila pristojna za ugotavljanje nerazpoložljivosti vlog finančne institucije na podlagi Direktive 94/19.

    ( 73 ) Zakon o kreditnih institucijah (DV št. 59, z dne 21. julija 2006).

    ( 74 ) Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL 2013, L 176, str. 1).

    ( 75 ) Člen 2, točka 8(a) in točka 17, Direktive 2014/49.

    ( 76 ) Sodba Kantarev, točki 115 in 117.

    ( 77 )

    ( 78 ) Sodba Kantarev, točke 100, od 106 do 108 in 117.

    ( 79 ) Uvodni izjavi 25 in 27.

    ( 80 ) Sodba Kantarev, točka 78.

    Top