1.

Načelo prepovedi diskriminacije na podlagi starosti je bilo predmet obsežne sodne prakse, pri kateri je moralo Sodišče ob upoštevanju tega načela med drugim preučiti možnost, da država članica prepove opravljanje dejavnosti pilotom, ki so dopolnili določeno starost. ( 2 )

2.

Zaradi vprašanj za predhodno odločanje je treba to problematiko znova obravnavati z vidika posebnih okoliščin v zadevi v glavni stvari. Natančneje, Sodišče bo moralo ugotoviti, ali lahko narava dejavnosti, ki jih opravlja družba, ki zaposluje pilote, in sicer dejavnosti, povezane z zaščito nacionalne varnosti, vpliva na presojo prepovedi opravljanja tega poklica pilotom, ki so dopolnili 60 let.

3.

Člen 1(1) Uredbe (ES) št. 216/2008 ( 3 ) določa:

„Ta uredba se uporablja za:

[…]

[…]“.

4.

Kot izhaja iz člena 2(1) te uredbe [je] „[g]lavni cilj te uredbe vzpostaviti in ohraniti visoko enotno stopnjo varnosti civilnega letalstva v Evropi.“

5.

Člen 7(2) navedene uredbe določa:

„Razen med usposabljanjem lahko oseba nastopa v vlogi pilota, samo če ima licenco in zdravniško spričevalo, ki ustrezata izvajani operaciji.

[…]“

6.

Člen 1 Uredbe (EU) št. 1178/2011 ( 4 ) določa:

„Ta uredba določa natančna pravila za:

[…]“.

7.

Člen 2 Uredbe št. 1178/2011 določa:

„Opredelitev pojmov v tej uredbi:

[…]“.

8.

Člen 12 Uredbe št. 1178/2011, naslovljen „Začetek veljavnosti in uporaba“, določa:

„1.   Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Uporablja se od 8. aprila 2012.

1b.   Ne glede na odstavek 1 se lahko države članice odločijo, da do 8. aprila 2013 ne uporabljajo določb prilog I do IV.

[…]“

9.

Točka FCL.065 Priloge I k Uredbi št. 1178/2011, naslovljena „Omejitev privilegijev imetnikov licenc, starih 60 let ali več, v komercialnem zračnem prevozu“, določa:

10.

V skladu s členom 1 Direktive 2000/78/ES ( 5 ) je njen namen „opredeliti splošni okvir boja proti diskriminaciji zaradi vere ali prepričanja, hendikepiranosti, starosti ali spolne usmerjenosti pri zaposlovanju in delu, zato da bi v državah članicah uresničevali načelo enakega obravnavanja“.

11.

Člen 2 Direktive 2000/78, naslovljen „Koncept diskriminacije, določa:

„1.   V tej direktivi ‚načelo enakega obravnavanja‘ pomeni, da ne obstaja nikakršna neposredna ali posredna diskriminacija zaradi katerega od razlogov iz člena 1.

2.   V smislu odstavka 1:

[…]

5.   Ta direktiva ne vpliva na ukrepe, izhajajoče iz nacionalne zakonodaje, ki so v demokratični družbi nujni zaradi javne varnosti, vzdrževanja javnega reda in preprečevanja kaznivih dejanj, za zaščito zdravja ter varstvo pravic in svoboščin drugih.“

12.

Člen 3(4) Direktive 2000/78, naslovljen „Področje uporabe“, določa:

„Države članice lahko določijo, da se ta direktiva, kar zadeva diskriminiranje zaradi hendikepiranosti ali starosti, ne uporablja, ko gre za oborožene sile.“

13.

Člen 4(1) Direktive 2000/78, naslovljen „Poklicne zahteve“ določa:

„Ne glede na člen 2(1) in (2) lahko države članice predvidijo, da različno obravnavanje, ki temelji na neki značilnosti v zvezi s katerim od motivov iz člena 1, ne predstavlja diskriminacije, če zaradi narave določene poklicne dejavnosti ali zaradi konteksta, v katerem se izvaja, takšna značilnost predstavlja bistveno in odločilno zahtevo za neki poklic, pod pogojem, da je cilj legitimen in zahteva sorazmerna.“

14.

Člen 6(1) Direktive 2000/78, naslovljen „Upravičenost različnega obravnavanja zaradi starosti“, določa:

„Ne glede na člen (2)(2) lahko države članice predvidijo, da različno obravnavanje zaradi starosti ne predstavlja diskriminacije, če ga v kontekstu nacionalnega prava objektivno in razumno utemeljujejo z legitimnim ciljem, vključno z legitimnimi cilji zaposlovalne politike, delovnega trga in poklicnega usposabljanja, in če so načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni.

[…]“.

15.

Predložitveno sodišče navaja, da je bila družba DQ, letalski prevoznik, ki opravlja dejavnost prikrivanja tajne službe, ( 6 ) ustanovljena na podlagi člena 25 zakona št. 124/2007 – Sistema di informazione per la sicurezza della republica e nuova disciplina del segreto (zakon št. 124/2007 o informacijskem sistemu za državno varnost in nova pravila o razvrščanju tajnih podatkov) z dne 3. avgusta 2007 (GURI št.° 187 z dne 13. avgusta 2007) in opravlja „zaupno“ dejavnost, to je nepridobitno dejavnost prikrivanja tajne službe.

16.

V členu 744, četrti odstavek, Codice della Navigazione (zakon o letalstvu) so državni zrakoplovi izenačeni z zrakoplovi javnih ali zasebnih subjektov, ki zagotavljajo nacionalno varnost.

17.

Člen 748, prvi odstavek, zakona o letalstvu določa, da se njegove določbe ne uporabljajo za zrakoplove, s katerimi se zagotavlja nacionalna varnost.

18.

Na podlagi člena 748, tretji odstavek, zakona o letalstvu se letalske operacije zrakoplovov, izenačenih z državnimi zrakoplovi, izvajajo tako, da se zagotovi ustrezna stopnja varnosti, ki se določi na podlagi posebnih predpisov, ki jih sprejmejo pristojni državni organi.

19.

Decreto del Presidente del Consiglio dei Ministri (odlok predsednika vlade o uredbi o omejitvah zaposlovanja letalskega osebja družbe DQ) z dne 9. septembra 2008 (v nadaljevanju: DPCM) je bil sprejet na podlagi člena 748, tretji odstavek, zakona o letalstvu.

20.

Določba PCM‑OPS 1.1136 DPCM, naslovljena „Največja dovoljena starost“, določa:

„Ob upoštevanju namenov iz navedenih členov […] se določi, da piloti družbe [DQ] lahko opravljajo svojo poklicno dejavnost samo in ne dlje kot do dopolnjenega šestdesetega leta starosti“.

21.

Družba DQ je 19. januarja 2012 obvestila G. Cafara, ki je bil pri njej zaposlen kot pilot zrakoplova, da bo njegova pogodba o zaposlitvi prenehala 19. septembra 2012, ker bo dopolnil 60 let.

22.

G. Cafaro je zakonitost svoje odpovedi izpodbijal pri Tribunale di Roma (sodišče v Rimu, Italija), ki je njegov zahtevek zavrnilo. To odločbo je nato s sodbo z dne 19. februarja 2016 potrdilo Corte d’appello di Roma (višje sodišče v Rimu, Italija).

23.

G. Cafaro je vložil kasacijsko pritožbo pri predložitvenem sodišču, Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče, Italija).

24.

Predložitveno sodišče poudarja, da so zrakoplovi družbe DQ na podlagi določb nacionalnega prava izenačeni z državnimi zrakoplovi. Zato se z njimi letalske operacije, povezane z zaščito nacionalne varnosti, izvajajo tako, da se zagotovi ustrezna stopnja varnosti, ki se določi na podlagi posebnih predpisov, med katerimi je tudi DPCM. Predložitveno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da je z določbami DPCM določeno, da piloti DQ ne smejo opravljati svoje dejavnosti po dopolnjenem šestdesetem letu starosti.

25.

Vendar pa predložitveno sodišče ugotavlja, da točka FCL.065 Priloge I k Uredbi št. 1178/2011 pilotom zrakoplovov v komercialnem zračnem prevozu pod določenimi pogoji dovoljuje, da svojo dejavnost po dopolnjenem šestdesetem letu starosti opravljajo še naprej. Natančneje, predložitveno sodišče poudarja, da se s to določbo tem pilotom prepoveduje le opravljanje njihove dejavnosti po dopolnjenem petinšestdesetem letu starosti.

26.

Predložitveno sodišče se sprašuje, ali je vseeno mogoče točko FCL.065 Priloge I k Uredbi št. 1178/2011, ki se izrecno uporablja za komercialni zračni prevoz, šteti za splošno pravilo v zvezi s starostjo pilotov. V tem primeru ima predložitveno sodišče pomisleke, ali je ta določba v nasprotju z nacionalno ureditvijo, ki določa, da pilotom zrakoplovov, ki se uporabljajo za dejavnosti, povezane z zaščito nacionalne varnosti, samodejno preneha delovno razmerje ob dopolnjenem šestdesetem letu starosti.

27.

Podredno se predložitveno sodišče sprašuje, ali je posebna ureditev, ki določa samodejno prekinitev delovnega razmerja ob dopolnjenem šestdesetem letu starosti, združljiva z Direktivo 2000/78 in načelom prepovedi diskriminacije na podlagi starosti, ki ga določa, ter členom 21(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

28.

V teh okoliščinah je Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče) s sodbo, ki je na Sodišče prispela 15. junija 2018, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

29.

Pisna stališče so predložile tožeča stranka v postopku v glavni stvari, družba DQ, italijanska in poljska vlada ter Evropska komisija.

30.

Na obravnavi 11. aprila 2019 so bila ustno predstavljena stališča za tožečo stranko v glavni stvari, družbo DQ, italijansko vlado in Komisijo.

31.

Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu izvedeti, ali je treba točko FCL.065 Priloge I k Uredbi št. 1178/2011 razlagati tako, da je v nasprotju z nacionalno ureditvijo, kakršna je v postopku v glavni stvari, ki določa, da pilotom, zaposlenim v družbah, ki upravljajo z zrakoplovi, ki se uporabljajo za dejavnosti, povezane z zaščito nacionalne varnosti države članice, samodejno preneha delovno razmerje ob dopolnjenem šestdesetem letu starosti.

32.

Najprej moram pojasniti, da se po mojem mnenju ta določba ne uporablja v sporu o glavni stvari, kot bom poskušal dokazati.

33.

Poudarjam, da so družba DQ, italijanska vlada in Komisija primarno štele, da se točka FCL.065 Priloge I k Uredbi št. 1178/2011 ratione temporis ne uporablja za položaj v postopku v glavni stvari.

34.

Nasprotno pa, kot izhaja iz predložitvene odločbe, Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče) meni, da uporabe ratione temporis v sporu o glavni stvari točke FCL.065 Priloge I k Uredbi št. 1178/2011 ni mogoče izključiti, ker ta določba ne spada med določbe, katerih uporabo lahko države članice odložijo.

35.

Naj opozorim, da je v postopku sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, uvedenem s členom 267 PDEU, naloga Sodišča, da nacionalnemu sodišču da koristen odgovor, ki mu bo omogočil rešitev spora, o katerem odloča. S tega vidika je treba na zastavljeni vprašanji odgovoriti ob upoštevanju vseh določb Pogodbe in sekundarne zakonodaje, ki bi lahko bile upoštevne za zadevno težavo. ( 7 ) Sodišče lahko, da bi predložitvenemu sodišču, ki mu je predložilo vprašanje za predhodno odločanje, podalo koristen odgovor, upošteva tudi določbe prava Unije, ki jih predložitveno sodišče v predložitveni odločbi ni navedlo. ( 8 )

36.

Predložitveno sodišče v Uredbi št. 1178/2011 sicer ni navedlo določbe, s katero bi bilo mogoče odložiti uporabo točke FCL.065 Priloge I k tej uredbi. Vendar je treba ugotoviti, da člen 12(1b) te uredbe izrecno določa to možnost, ker se lahko v skladu s tem členom države članice odločijo, da do 8. aprila 2013 ne uporabljajo določb Priloge I, katere sestavni del je točka FCL.065.

37.

V zvezi s tem tako iz pisnih stališč Komisije in italijanske vlade, kot iz stališč, ki jih je na obravnavi predložila ta vlada, izhaja, da je Italijanska republika uporabila možnost iz člena 12(1b) Uredbe št. 1178/2011, tako da se določbe Priloge I k tej uredbi v Italiji do 8. aprila 2013 niso uporabljale.

38.

Delovno razmerje G. Cafara pa je prenehalo 19. septembra 2012, o čemer je bil obveščen 19. februarja 2012, tako da se točka FCL.065 Priloge I k Uredbi št. 1178/2011 ratione temporis ne uporablja v sporu o glavni stvari.

39.

Zaradi izčrpnosti bom v nadaljevanju dokazal, da se Uredba št. 1178/2011 prav tako ratione materiae vsekakor ne uporablja v sporu o glavni stvari.

40.

Uredba št. 1178/2011 je izvedbeni akt Uredbe št. 216/2008 in je bila med drugim sprejeta na podlagi člena 7(6) te uredbe. Iz tega izhaja, da stvarno področje uporabe Uredbe št. 1178/2011 ne more biti širše, kot je stvarno področje uporabe temeljnega akta, ki je njena pravna podlaga. ( 9 )

41.

Zato se bom za opredelitev stvarnega področja uporabe Uredbe št. 1178/2011 skliceval na določbe Uredbe št. 216/2008, v katerih je opredeljeno stvarno področje uporabe te uredbe.

42.

Na eni strani je glavni cilj Uredbe št. 216/2008 vzpostaviti skupna pravila na področju civilnega letalstva in ohraniti visoko enotno stopnjo varnosti civilnega letalstva. ( 10 ) Ta uredba se torej uporablja za dejavnosti, ki spadajo na področje civilnega letalstva. Enaka ugotovitev velja za Uredbo št. 1178/2011, ki določa tehnične zahteve in upravne postopke za letalsko osebje v civilnem letalstvu.

43.

Na drugi strani člen 1(2) Uredbe št. 216/2008 določa jasno izjemo pri uporabi te uredbe v zvezi z osebjem in organizacijami, ki se uporabljajo v vojaških, carinskih, policijskih ali podobnih službah. Ta izjema torej enako velja za Uredbo št. 1178/2011.

44.

Pri tej točki moram pojasniti, kako razumem to izjemo. G. Cafaro namreč trdi, da je družba DQ zasebna družba, ustanovljena v skladu s pravili civilnega zakonika, in da deluje kot pooblaščeni upravljavec v komercialnem zračnem prometu, zato ni mogoče šteti, da spada k izjemi iz člena 1(2) Uredbe št. 216/2008. G. Cafaro torej trdi, da bi se za družbo DQ morala uporabljati Uredba št. 1178/2011.

45.

Res je, da je treba člen 1(2) Uredbe št. 216/2008, ker gre za izjemo, razlagati ozko. Vendar po mojem mnenju to ne pomeni, da se je treba za ugotovitev, ali zadevna družba spada na področje uporabe te določbe, navezati na njeno pravno obliko.

46.

Prvič, jezikovna razlaga člena 1(2) Uredbe št. 216/2008 po mojem mnenju kaže, da oblika subjekta ni upoštevna za ugotavljanje, ali ta subjekt spada k izjemi, ker ni nikjer navedena. Ta določba se namreč nanaša na osebje in organizacije, ki se uporabljajo v vojaških, carinskih, policijskih ali podobnih službah. Navedene so le dejavnosti, ki jih opravljajo zadevno osebje in organizacije. Z navedeno določbo je torej opredeljeno funkcionalno in ne formalno merilo za ugotavljanje, ali spadajo osebje ali organizacije, ki te dejavnosti opravljajo, na področje uporabe Uredbe št. 216/2008 in, posledično, Uredbe št. 1178/2011, ali ne.

47.

Drugič, razlaga člena 1(2) Uredbe št. 216/2008, ki jo v svojih stališčih predlaga G. Cafaro, se mi zdi v nasprotju s polnim učinkom uredb št. 216/2008 in 1178/2011, ker bi pomenila, da je obseg področja uporabe teh uredb odvisen od nacionalnih pravnih opredelitev. Če bi bilo treba sprejeti tako razlago te določbe, bi zasebna družba, ki posluje po nacionalnem pravu, še vedno spadala na področje uporabe navedenih uredb. Pogojevanje uporabe določb uredb št. 216/2008 in 1178/2011 samo z nacionalnim pravom in njihovo različnostjo, bi povzročilo veliko neskladje med sistemi držav članic ter bi zato preprečilo uresničitev cilja teh uredb, in sicer vzpostavljanje skupnih pravil na področju civilnega letalstva.

48.

Iz predložitvene odločbe pa izhaja, da družba DQ opravlja „posebno“ storitev, in sicer „dejavnost […] prikrivanja tajne službe“, z namenom zagotavljanja nacionalne varnosti. ( 11 ) Dejavnosti, ki jih opravlja družba DQ, so tako izvzete iz stvarnega področja uporabe Uredbe št. 216/2008, in to v dveh pogledih. Na eni strani menim, da dejavnost prikrivanja tajnih služb, ki se izvaja v povezavi z zagotavljanjem nacionalne varnosti, ne spada v civilno letalstvo. Na drugi strani to velja še toliko bolj, ker taka posebna dejavnost kot operacija, ki je podobna vojaškim, carinskim ali policijskim operacijam, spada k izjemi iz člena 1(2) Uredbe št. 216/2008. V zvezi s tem ni pomembno, da družba DQ to dejavnost opravlja v obliki zasebne družbe.

49.

Zato menim, da se niti Uredba št. 1178/2011 na splošno niti točka FCL.065 Priloge I k tej uredbi ratione materiae ne uporabljata za položaj v obravnavanem primeru, tako kot se ne uporabljata ratione temporis.

50.

Predložitveno sodišče želi z drugim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu izvedeti, ali je treba določbe Direktive 2000/78 in člena 21(1) Listine razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki določa, da pilotom, zaposlenim v družbi, ki opravlja letalski prevoz z zrakoplovi, ki se uporabljajo za dejavnosti, povezane z zaščito nacionalne varnosti države članice, samodejno preneha delovno razmerje ob dopolnjenem šestdesetem letu starosti.

51.

Uvodoma, da bi jasno opredelil elemente prava Unije, katerih razlaga se zahteva, naj pojasnim, da se po mojem mnenju za odgovor na to vprašanje za predhodno odločanje ni treba sklicevati na določbe Listine. Listina namreč določa splošno načelo prepovedi diskriminacije na podlagi starosti, ki ga glede zaposlovanja in dela konkretizira Direktiva 2000/78. ( 12 ) Iz navedenega izhaja, da Sodišče, kadar odloča o vprašanju za predhodno odločanje, katerega predmet je razlaga splošnega načela prepovedi diskriminacije na podlagi starosti, kot je določeno v členu 21 Listine, in določb Direktive 2000/78, vprašanje preuči le z vidika te direktive. ( 13 )

52.

Zato se bom v svoji analizi osredotočil le na razlago določb Direktive 2000/78. Naj v zvezi s tem opozorim, da lahko Sodišče v skladu z ustaljeno prakso, če predložitveno sodišče v svojih vprašanjih za predhodno odločanje izrecno ne navede upoštevnih določb Direktive 2000/78, iz besedila vprašanj predložitvenega sodišča, ob upoštevanju podatkov, ki mu jih je to predložilo, razbere elemente v zvezi z razlago prava Unije, ki so potrebni za to, da bi temu sodišču omogočilo razrešitev pravnega vprašanja, o katerem odloča, v skladu s pravom Unije. ( 14 )

53.

Razlaga Direktive 2000/78 ob upoštevanju obrazložitve predložitvene odločbe omogoča opredeliti različne določbe, ki so upoštevne za razrešitev položaja v sporu o glavni stvari, in sicer člene 2(5), 3(4), 4(1) ter 6(1) Direktive 2000/78.

54.

Zato bom, da bi odgovoril na drugo vprašanje za predhodno odločanje, zaporedoma analiziral te člene.

55.

Najprej moram preveriti, ali ureditev iz postopka v glavni stvari spada na področje uporabe Direktive 2000/78. Nato bom preučil, ali se s to ureditvijo uvaja neenako obravnavanje na podlagi starosti in nazadnje po potrebi, ali je to neenako obravnavanje mogoče upravičiti, tako da ne bi pomenilo diskriminacije v smislu Direktive 2000/78. ( 15 )

56.

Komisija poudarja, da bi lahko položaj družbe DQ spadal k izjemi iz člena 3(4) Direktive 2000/78, v skladu s katerim lahko države članice določijo, da se ta direktiva v zvezi z diskriminiranjem zaradi starosti ne uporablja, ko gre za oborožene sile.

57.

Vendar pa menim, da izjema iz te določbe v obravnavani zadevi ni upoštevna iz naslednjih razlogov.

58.

Najprej in primarno, italijanska vlada je na obravnavi potrdila, da je Italijanska republika v nacionalnem pravu določila izjemo pri uporabi Direktive 2000/78 v skladu s členom 3(4) te direktive v zvezi z oboroženimi silami glede diskriminiranja, med drugim, na podlagi starosti, vendar ta izjema vsekakor ne zajema družbe DQ.

59.

Nato, izjemo iz člena 3(4) Direktive 2000/78 je treba razlagati ozko. Drugače povedano, izjeme ni mogoče razširiti na vse družbe, ki sicer opravljajo dejavnosti, povezane z zaščito nacionalne varnosti, vendar niso del oboroženih sil države članice. Zato te določbe ni mogoče razlagati tako, da bi se lahko nanašala na organizacije, ki ne spadajo k oboroženim silam, tudi če izvajajo podobne operacije kot slednje.

60.

Poleg tega na podlagi moje analize dejavnosti družbe DQ kot operacij, ki so podobne vojaškim operacijam v smislu Uredbe št. 216/2008, ki sem jo opravil v okviru odgovora na prvo vprašanje za predhodno odločanje, ni mogoče sklepati na to, ali se izjema iz člena 3(4) Direktive 2000/78 uporablja ali ne.

61.

Na eni strani že iz besedila izjeme iz te določbe izhaja, da je njeno področje uporabe veliko ožje kot področje uporabe izjeme iz člena 1(2) Uredbe št. 216/2008. Medtem ko se prva nanaša le na oborožene sile, je uporaba Uredbe št. 216/2008 izključena za vojaške, carinske, policijske in podobne operacije. To potrjuje uvodna izjava 18 Direktive 2000/78, iz katere izhaja, da je njen namen, da se uporablja za policijo, kaznilnice ali intervencijske službe. Sodišče je sicer že večkrat potrdilo uporabo Direktive 2000/78 za policijske organe. ( 16 ) To dejstvo po potrebi kaže na to, da je treba izjemo iz člena 3(4) Direktive 2000/78 ozko razlagati.

62.

Na drugi strani moram poudariti, da je področje uporabe Direktive 2000/78 zelo široko, tako da zajema največje število diskriminacij najrazličnejših oblik, in sicer se uporablja tako v zasebnem kot v javnem sektorju, tako v fazi zaposlovanja kot prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter za delovne pogoje in plačilo. ( 17 ) Dopustitev obsežne izjeme pri uporabi Direktive 2000/78 bi bila torej v nasprotju z njenim smislom in ciljem.

63.

Tako iz predložitvene določbe kot iz stališč, ki sta jih med postopkom in na obravnavi predložili italijanska vlada in družba DQ, pa izhaja, da družba DQ sicer opravlja dejavnosti, povezane z zaščito nacionalne varnosti, vendar ni del oboroženih sil Italijanske republike. Sicer pa je bistvo te zadeve, da se ugotovi, ali je mogoče s posebnim položajem družbe DQ in posebno naravo njenih dejavnosti upravičiti različno obravnavanje na podlagi starosti.

64.

Zato družba DQ ne spada k izjemi iz člena 3(4) Direktive 2000/78, tako da se ta vsekakor uporablja za spor o glavni stvari.

65.

Naj opozorim, da je v skladu s členom 1 Direktive 2000/78 njen namen opredeliti splošni okvir boja proti diskriminaciji zaradi, med drugim, starosti pri zaposlovanju in delu, zato da bi se v državah članicah uresničevalo načelo enakega obravnavanja. V členu 2 Direktive 2000/78 je načelo enakega obravnavanja opredeljeno tako, da ne obstaja nikakršna neposredna ali posredna diskriminacija zaradi, med drugim, starosti. Natančneje, v skladu s členom 2(2)(a) navedene direktive se šteje, da gre za neposredno diskriminacijo, kadar je, je bila ali bi bila oseba, med drugim zaradi starosti, obravnavana manj ugodno, kakor neka druga oseba v primerljivem položaju.

66.

Da bi se ugotovilo, ali ureditev v postopku v glavni stvari pomeni diskriminacijo v smislu Direktive 2000/78, je torej treba, prvič, ugotoviti, ali povzroča neenako obravnavanje. Drugič, preveril bom, ali je različno obravnavanje mogoče upravičiti z vidika določb Direktive 2000/78, kot trdijo družba DQ ter italijanska in poljska vlada, in v takem primeru ne bi pomenilo diskriminacije v smislu te direktive.

67.

Menim, da gre nedvomno za neenako obravnavanje, ki temelji neposredno na starosti in izhaja iz nacionalne ureditve, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, stranke pa o tem niti niso razpravljale.

68.

DPMC namreč učinkuje tako, da so v primerljivem položaju piloti družbe DQ, starejši od 60 let, obravnavani manj ugodno kot mlajši piloti te družbe, ker njihovo delovno razmerje samodejno preneha iz edinega razloga, da so dopolnili 60 let. Taka zakonodaja očitno uvaja neenako obravnavanje, ki neposredno temelji na starosti v smislu člena 1 v povezavi s členom 2(2)(a) Direktive 2000/78. ( 18 )

69.

Direktiva 2000/78 določa tri odstopanja, ( 19 ) na podlagi katerih različnega obravnavanja, ki neposredno temelji na starosti, vseeno ni mogoče šteti za diskriminacijo v smislu te direktive.

70.

Dve od teh odstopanj, določeni v členih 2(5) in 4(1) Direktive 2000/78, veljata za vse razloge za diskriminacijo in nista značilni le za različno obravnavanje zaradi starosti. Člen 2(5) te direktive tako določa, da ukrep, izhajajoč iz nacionalne zakonodaje, nujen zaradi javne varnosti, vzdrževanja javnega reda in preprečevanja kaznivih dejanj, za zaščito zdravja ter varstvo pravic in svoboščin drugih, ne pomeni diskriminacije v smislu navedene direktive. Člen 4(1) Direktive 2000/78 tudi določa, da različno obravnavanje, ki temelji na neki značilnosti v zvezi, med drugim, s starostjo, ne predstavlja diskriminacije v smislu te direktive, če zaradi narave določene poklicne dejavnosti ali zaradi konteksta, v katerem se izvaja, takšna značilnost predstavlja bistveno in odločilno zahtevo za neki poklic.

71.

Člen 6(1) Direktive 2000/78 poleg tega določa posebno odstopanje za diskriminacijo zaradi starosti, ( 20 ) ki se nanaša na ukrepe, ki so v kontekstu nacionalnega prava objektivno in razumno utemeljeni z legitimnim ciljem, vključno z legitimnimi cilji zaposlovalne politike, delovnega trga in poklicnega usposabljanja.

72.

Preden bom preučil, ali je različno obravnavanje, kakršno je različno obravnavanje pilotov družbe DQ, upravičeno, se bom vrnil na vsebino teh treh odstopanj, da bi ugotovil, s katerimi od njih je mogoče upravičiti ukrep v postopku v glavni stvari.

73.

Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je treba opredeliti cilj ukrepa v postopku v glavni stvari, da bi se ugotovilo, z vidika katerih določb Direktive je treba ta ukrep preučiti. ( 21 ) Drugače povedano, uporaba odstopanj je odvisna od cilja ukrepa, s katerim je uvedeno neenako obravnavanje.

74.

Po navedbah predložitvenega sodišča so bile določbe DPCM, ki določajo mejno starost pilotov družbe DQ, uvedene za zagotavljanje ustrezne stopnje varnosti letov družbe DQ v interesu nacionalne varnosti. Ureditev iz postopka v glavni stvari naj bi tako imela dva cilja, in sicer zagotavljanje varnosti v letalstvu in zagotavljanje nacionalne varnosti.

75.

Vendar pa je cilj zagotavljanja varnosti v letalstvu mogoče povezati z zagotavljanjem javne varnosti v smislu člena 2(5) Direktive 2000/78 in je lahko tudi legitimni cilj v smislu člena 4(1) te direktive, s katerim je mogoče upravičiti odstopanje od načela enakega obravnavanja. ( 22 ) Enaka ugotovitev velja v zvezi z zagotavljanjem nacionalne varnosti, ker so ukrepi, katerih namen je zagotoviti dober potek in uspešnost misij državnih tajnih služb, nedvomno ukrepi, ki zagotavljajo javno varnost. Na člena 2(5) in 4(1) Direktive 2000/78 se je torej načeloma mogoče sklicevati, da bi se upravičilo različno obravnavanje pilotov družbe DQ, ki so dopolnili 60 let. ( 23 )

76.

V zvezi z odstopanjem iz člena 6(1) Direktive 2000/78 pa menim, da glede na cilje ureditve iz postopka v glavni stvari v tej zadevi ni upoštevno. V tej določbi je naveden seznam ciljev, ki jim mora slediti ukrep, da bi se uporabilo odstopanje. Čeprav ta seznam zagotovo ni izčrpen in ima samo naravo napotil, ( 24 ) kot je to razvidno iz prislova „vključno“, ki ga je uporabil zakonodajalec, to ne pomeni, da je v skladu z navedeno določbo mogoče navesti vse vrste ciljev. Sodišče je že odločilo, da so cilji, ki se lahko štejejo za „legitimne“ v smislu člena 6(1) Direktive 2000/78, cilji socialne politike. ( 25 ) Med drugim je v sodbi Prigge in drugi ( 26 ) izključilo, da je lahko cilj varnosti v letalstvu legitimni cilj v smislu te določbe.

77.

Vendar ne vidim razloga, da bi dvomil o razlagi člena 6(1) Direktive 2000/78, ki jo je podalo Sodišče. Nasprotno, menim, da bi se z dopustitvijo, da so cilji, ki nimajo nič skupnega s socialno politiko, legitimni cilji v smislu te določbe, neupravičeno razširila izjema od načela enakega obravnavanja prek mej, ki jih je določil zakonodajalec Unije.

78.

Zato ureditve iz postopka v glavni stvari, ki sledi cilju zagotavljanja varnosti v letalstvu, kot izrecno sledi iz sodbe Prigge in drugi, ( 27 ) ni mogoče upravičiti na podlagi člena 6(1) Direktive 2000/78. Ker poleg tega cilj zagotavljanja nacionalne varnosti ne spada v socialno politiko, ne more pomeniti legitimnega cilja v smislu te določbe.

79.

Zato menim, da je različno obravnavanje, ki izhaja iz nacionalne ureditve, mogoče upravičiti le na podlagi členov 2(5) in 4(1) Direktive 2000/78, vendar le če so izpolnjeni pogoji za njihovo uporabo.

80.

Najprej bom predstavil razloge, zakaj menim, da člena 2(5) Direktive 2000/78 ni mogoče razlagati tako, da lahko upravičuje ukrep, kot je ta v postopku v glavni stvari. Nato bom dokazal, tokrat v zvezi s členom 4(1) te direktive, da je v okoliščinah obravnavane zadeve mogoče dovoliti odstopanje od načela enakega obravnavanja.

81.

Člen 2(5) Direktive 2000/78 določa, da ukrep, ki sicer uvaja neenako obravnavanje, ki neposredno temelji na starosti, vendar je v demokratični družbi nujen zaradi javne varnosti, ne predstavlja diskriminacije v smislu te direktive, če ta ukrep izhaja iz nacionalne zakonodaje. ( 28 )

82.

Poudarjam, da zahteva, da ukrep izhaja iz nacionalne zakonodaje, velja le za odstopanje iz člena 2(5) Direktive 2000/78. Ta pogoj ni določen niti v členu 4(1) niti v členu 6(1) te direktive. Zakonodajalec Unije je s to dodatno zahtevo torej za uporabo člena 2(5) Direktive 2000/78 želel določiti pogoje, ki so še strožji od pogojev za uporabo drugih odstopanj, določenih s to direktivo. ( 29 ) Tako se v nasprotju s členoma 4(1) in 6(1) Direktive 2000/78, člen 2(5) te direktive nanaša na konkreten pravni instrument, ( 30 ) in sicer nacionalno zakonodajo.

83.

Poleg tega je treba v zvezi z odstopanjem od načela prepovedi diskriminacije ugotoviti, da je treba člen 2(5) Direktive 2000/78, vključno z zahtevo, da ukrep izhaja iz nacionalne zakonodaje, razlagati ozko. Nacionalni zakonodajalec je tisti, ki lahko v skladu s pogoji iz člena 2(5) Direktive 2000/78 uvede tovrstna odstopanja od enakega obravnavanja na področju zaposlitev in delovnih pogojev, pri čemer jih mora uvesti s konkretno zakonodajno določbo.

84.

Zato menim, da je treba pojem „nacionalna zakonodaja“ v smislu člena 2(5) Direktive 2000/78 razlagati ozko. Drugače povedano, nacionalna zakonodaja v smislu te določbe, kot izrecna in posebna zahteva člena 2(5) Direktive 2000/78, je zakon v formalnem smislu. ( 31 ) Tako je nacionalna zakonodaja v smislu te določbe zakonodajni akt, ki ga je sprejel zakonodajni organ. ( 32 )

85.

Čeprav je natančna narava DPCM predmet razprave med strankami in jo mora ugotoviti nacionalno sodišče, pa vseeno iz stališč, ki so jih stranke predložile na obravnavi, izhaja, da predpis iz postopka v glavni stvari nikakor ni zakon v formalnem smislu, ker ga ni sprejel zakonodajni organ, vendar pa mora predložitveno sodišče to preveriti.

86.

Menim tudi, da predpisa v postopku v glavni stvari ni mogoče šteti za ukrep, ki izhaja iz nacionalne zakonodaje, v smislu člena 2(5) Direktive 2000/78.

87.

Zato na podlagi te določbe ni mogoče upravičiti neenakega obravnavanja, ki izhaja iz predpisa v postopku v glavni stvari.

88.

Člen 4(1) Direktive 2000/78 določa, da različno obravnavanje, ki temelji na značilnosti v zvezi s starostjo, ne predstavlja diskriminacije, če zaradi narave določene poklicne dejavnosti ali zaradi okvira, v katerem se izvaja, takšna značilnost predstavlja bistveno in odločilno zahtevo za neki poklic, če je cilj legitimen in zahteva sorazmerna.

89.

Sodna praksa, s katero se razlaga ta določba, je zdaj ustaljena: ( 33 ) izpolnjenih mora biti nekaj pogojev, da različno obravnavanje ne pomeni diskriminacije v smislu navedene določbe.

90.

Prvič, različno obravnavanje mora temeljiti na neki značilnosti, med drugim, v zvezi s starostjo, ta značilnost pa mora pomeniti „bistveno in odločilno zahtevo“. Sodišče je pojasnilo, da „ni razlog, s katerim je utemeljeno različno obravnavanje, ampak značilnost, ki je povezana s tem razlogom, tista, ki mora pomeniti bistveno in odločilno zahtevo za neki poklic“. ( 34 ) Drugič, zastavljeni cilj mora biti legitimen. Tretjič, zahteva mora biti sorazmerna.

91.

V zvezi z drugim pogojem sem že v točki 75 teh sklepnih predlogov navedel, da je cilja ureditve iz postopka v glavni stvari, in sicer zagotavljanje varnosti v letalstvu in zagotavljanje nacionalne varnosti, mogoče šteti za legitimna v smislu člena 4(1) Direktive 2000/78. Zato je treba preučiti le prvi in zadnji pogoj.

92.

Najprej je treba na eni strani preveriti, ali različno obravnavanje pilotov družbe DQ, ki so mlajši od 60 let, in tistih, ki so starejši od 60 let, temelji na značilnosti v zvezi s starostjo, in na drugi, ali je to značilnost mogoče šteti za bistveno in odločilno poklicno zahtevo. V zvezi s tem menim, da sodba Prigge in drugi ( 35 ) vsebuje koristne navedbe. ( 36 )

93.

Sodišče je v tej sodbi odločilo, da je bistveno, da imajo piloti komercialnih letal posebne fizične sposobnosti, saj imajo lahko fizične pomanjkljivosti v tem poklicu pomembne posledice. Poleg tega ni sporno, da te fizične sposobnosti s starostjo pešajo. Iz tega izhaja, da se lahko posedovanje posebnih fizičnih sposobnosti za opravljanje poklica prometnega pilota obravnava kot bistvena in odločilna poklicna zahteva in da je posedovanje teh sposobnosti povezano s starostjo. ( 37 )

94.

Menim, da bi se moral enak sklep uporabljati za pilote zrakoplovov, ki opravljajo naloge, povezane z zaščito nacionalne varnosti. Posebnost nalog pilotov družbe DQ ne vpliva niti na ugotovitev pešanja fizičnih sposobnosti s starostjo niti na pomen posledic, ki jih lahko ima fizična pomanjkljivost na ta poklic. ( 38 )

95.

Zato je treba za različno obravnavanje, uvedeno z ureditvijo iz postopka v glavni stvari, šteti, kot da temelji na značilnosti v zvezi s starostjo, ki pomeni bistveno in odločilno poklicno zahtevo v smislu člena 4(1) Direktive 2000/78.

96.

Drugič, v zvezi z zahtevo po sorazmernosti je v uvodni izjavi 23 Direktive 2000/78 res navedeno, da je različno obravnavanje lahko upravičeno „pod zelo omejenimi pogoji“, kadar neka značilnost, povezana, med drugim, s starostjo, pomeni bistveno in odločilno poklicno zahtevo. ( 39 ) Ta uvodna izjava izraža načelo, da je treba člen 4(1) Direktive 2000/78 v zvezi z odstopanjem od načela prepovedi diskriminacije razlagati ozko. ( 40 ) Sodišče je poleg tega v zadevah Petersen ter Prigge in drugi, ki so se nanašale na samodejno prenehanje delovnega razmerja zaradi starosti, še preden je zadevna oseba dopolnila upokojitveno starost, ki je na splošno določena z nacionalnim pravom, ( 41 ) odločilo, da ukrep ne izpolnjuje zahteve po sorazmernosti. ( 42 )

97.

Vseeno pa se mi ne zdi, da v okoliščinah v postopku v glavni stvari omejitev starosti pilotov družbe DQ in posledice te omejitve očitno niso sorazmerne. V nadaljevanju bom na eni strani predstavil razloge, iz katerih menim, da rešitve, sprejete v sodbah Petersen ( 43 ) ter Prigge ter drugi, ( 44 ) glede sorazmernosti ukrepa ni mogoče prenesti na ta primer. Na drugi strani bom pojasnil, zakaj bi po mojem mnenju lahko nacionalna ureditev, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki določa zgornjo starostno mejo za opravljanje nalog pilota družbe DQ 60 let, bila sorazmerna, kar bo moralo preveriti predložitveno sodišče.

98.

Rešitev, sprejeto v sodbah Petersen ( 45 ) ter Prigge in drugi ( 46 ), in sicer nesorazmernost ukrepa, ki nalaga samodejno prekinitev delovnega razmerja nad določeno starostjo, je po mojem mnenju mogoče pojasniti zlasti z nedoslednostjo ukrepa. Tako je Sodišče v sodbi Prigge in drugi ( 47 ) odločilo, da določitev „starostn[e] mej[e] 60 let, od katere se za prometne pilote […] šteje, da nimajo več fizičnih sposobnosti za opravljanje svoje poklicne dejavnosti, medtem ko nacionalni in mednarodni predpisi opravljanje te dejavnosti z nekaterimi omejitvami dopuščajo do starosti 65 let“, ni sorazmerna zahteva. Prav tako je Sodišče v zadevi Petersen ( 48 ) poudarilo, da „ukrep vsebuje nedoslednosti zaradi obstoja izjeme“ in da v tem primeru „omejitev starosti ni nujna za varovanje zdravja“. Drugače povedano, v teh dveh sodbah so se zadevni predpisi šteli za nesorazmerne, ker dejansko niso zagotavljali, da se ta cilj doseže dosledno in sistematično, ( 49 ) ker se isti poklic lahko opravlja pri drugih subjektih tudi po dopolnjeni zgornji starostni meji, določeni s temi predpisi.

99.

Vendar menim, da ureditev iz postopka v glavni stvari ni nedosledna, tako da ne bi izpolnjevala ciljev doseganja zagotavljanja varnosti v letalstvu in nacionalne varnosti dosledno in sistematično. Na eni strani, drugače kakor za komercialno letalstvo v nacionalnem pravu – kar mora preveriti predložitveno sodišče – in kolikor vem tudi v mednarodnem pravu, ni referenčnih standardov, s katerimi bi bilo mogoče ovreči doslednost odločitve, da se za pilote, ki pri družbi DQ opravljajo dejavnosti, povezane z zaščito nacionalne varnosti, določi najvišja starost 60 let. Prav tako iz predložitvene odločbe ne izhaja, da obstajajo izjeme od zadevnega pravila, zaradi katerih bi se lahko prerekalo doslednost pravila, kar pa bo moralo preveriti predložitveno sodišče.

100.

Zato menim, da rešitve, ki jo je Sodišče sprejelo v sodbah Petersen ( 50 ) ter Prigge in drugi ( 51 ), ni mogoče prenesti na ureditev iz postopka v glavni stvari brez dodatnega razmisleka.

101.

Preučiti je torej treba sorazmernost te ureditve. V ta namen je treba preučiti, ali je ta zgornja starostna meja primerna za dosego cilja, ki mu sledi, in ali ne presega tega, kar je potrebno za dosego tega cilja. ( 52 )

102.

V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora na koncu nacionalno sodišče, ki je edino pristojno za presojo dejstev in razlago nacionalne zakonodaje, odločiti, ali in v katerem delu je ureditev iz postopka v glavni stvari v skladu s temi zahtevami. Vendar pa je Sodišče, zato da bi lahko nacionalnemu sodišču dalo koristen odgovor, pristojno za dajanje napotkov, na podlagi spisa postopka v glavni stvari ter pisnih in ustnih stališč, ki so mu bila predložena, na podlagi katerih bo lahko predložitveno sodišče razsodilo v konkretnem sporu, ki mu je bil predložen. ( 53 ) K tej točki se bom vrnil v nadaljevanju.

103.

To, da je ureditev primerna, se ne zdi sporno. Kot sem ugotovil, fizične sposobnosti pilotov pešajo s starostjo in določitev zgornje starostne meje, nad katero piloti družbe DQ ne smejo več opravljati svoje dejavnosti, ustreza doseganju ciljev zagotavljanja varnosti v letalstvu in nacionalne varnosti.

104.

Bolj pomembno je vprašanje, ali ta ukrep ne presega tega, kar je potrebno za dosego teh dveh ciljev. O tem so stranke sicer razpravljale, G. Cafaro je menil, da bi se lahko cilji zadevne ureditve dosegli samo z omejitvijo pogojev opravljanja njegovih nalog, tako da samodejna prekinitev njegovega delovnega razmerja ni sorazmerna. G. Cafaro je med drugim navedel možnost, da bi bil član posadke z več piloti, pri kateri je lahko le eden od dveh pilotov starejši od 60 let.

105.

Vendar pa menim, da manj omejujoč ukrep ne bi omogočal doseganja ciljev zagotavljanja varnosti v letalstvu in nacionalne varnosti enako kot samodejna prekinitev delovnega razmerja.

106.

Družba DQ zaposluje malo pilotov in ima še manj zrakoplovov. Družba DQ in italijanska vlada sta vztrajali, da družba DQ svoje naloge opravlja na posebne načine, ki niso primerljivi z leti v civilnem letalstvu. V teh okoliščinah, katerih točnost mora vseeno preveriti predložitveno sodišče, bi naložitev družbi DQ, da še naprej zaposluje pilote, starejše od 60 let, ki bi opravljali naloge skupaj s piloti, mlajšimi od 60 let, pomenila ne samo, da bi bila družba DQ pri izvajanju svojih nalog omejena pri sestavi posadke, ampak bi te naloge tudi težje izvajala. Tako bi bil ogrožen tako cilj zagotavljanja varnosti v letalstvu kot cilj nacionalne varnosti.

107.

Poleg tega dejstvo, da ukrep pomeni samodejno prekinitev pogodbe o zaposlitvi za pilota družbe DQ, ker je dopolnil starost 60 let, še ne pomeni, da ta ukrep presega, to, kar je potrebno za doseganje zastavljenih ciljev. ( 54 ) Iz stališč, ki so jih stranke predložile na obravnavi, izhaja, da G. Cafara zaradi strukture družbe DQ ni bilo mogoče prerazporediti na drugo delovno mesto kot na mesto pilota v tej družbi, kar pa mora vseeno preveriti predložitveno sodišče.

108.

Ker z manj omejujočimi ukrepi ne bi bilo mogoče doseči zastavljenih ciljev, menim, da ureditev iz postopka v glavni stvari ne presega tega, kar je potrebno za doseganje ciljev zagotavljanja varnosti v letalstvu in nacionalne varnosti.

109.

Zato je treba ugotoviti, da je za nacionalno ureditev, kakršna je v postopku v glavni stvari, ki za opravljanje nalog pilota v družbi, ki opravlja dejavnosti, povezane z zaščito nacionalne varnosti, kot zgornjo starostno mejo določa 60 let, mogoče šteti, prvič, da je primerna za dosego cilja zagotovitve varnosti v letalstvu in nacionalne varnosti, in drugič, da ne presega tistega, kar je potrebno za dosego tega cilja, zlasti zaradi omejenih virov te družbe, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

110.

Na podlagi vseh zgornjih ugotovitev Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je postavilo Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče, Italija), odgovori: