1

Evropska centralna banka (ECB), Evropska komisija, družba Trasta Komercbanka AS, Ivan Fursin in Igors Buimisters ter družbe C & R Invest SIA, Figon Co. Ltd, GCK Holding Netherlands BV in Rikam Holding SA s svojimi pritožbami predlagajo razveljavitev sklepa Splošnega sodišča Evropske unije z dne 12. septembra 2017, Fursin in drugi/ECB (T‑247/16, neobjavljen, v nadaljevanju: izpodbijani sklep, EU:T:2017:623), s katerim je to sodišče na eni strani odločilo, da se ustavi postopek v zvezi s tožbo družbe Trasta Komercbanka za razglasitev ničnosti Sklepa Evropske centralne banke (ECB) ECB/SSM/2016 – 529900WIP0INFDAWTJ81/1 WOANCA-2016-0005 z dne 3. marca 2016 o odvzemu dovoljenja, izdanega družbi Trasta Komercbanka (v nadaljevanju: sporni sklep), in na drugi strani zavrnilo ugovor nedopustnosti ECB v delu, v katerem se je nanašal na tožbo več delničarjev družbe Trasta Komercbanka, namreč I. Fursina in I. Buimistersa ter družb C & R Invest, Figon Co., GCK Holding Netherlands in Rikam Holding, za razglasitev ničnosti tega sklepa.

2

V skladu s členom 2, točka 1, Uredbe Sveta (EU) št. 1024/2013 z dne 15. oktobra 2013 o prenosu posebnih nalog, ki se nanašajo na politike bonitetnega nadzora kreditnih institucij, na Evropsko centralno banko (UL 2013, L 287, str. 63) „sodelujoča država članica“ za namene te uredbe pomeni „državo članico, katere valuta je euro, ali državo članico, katere valuta ni euro in ki je v skladu s členom 7 vzpostavila tesno sodelovanje“. V skladu s členom 2, točka 9, navedene uredbe „enotni mehanizem nadzora“ (EMN) „pomeni sistem finančnega nadzora, ki ga sestavljajo ECB in nacionalni pristojni organi sodelujočih držav članic, kot je opisano v členu 6“ te uredbe.

3

Člen 4 Uredbe št. 1024/2013, naslovljen „Na ECB prenesene naloge“, v odstavku 1 določa:

„V okviru člena 6 je ECB v skladu z odstavkom 3 tega člena izključno pristojna za opravljanje naslednjih nalog za namene bonitetnega nadzora v zvezi z vsemi kreditnimi institucijami s sedežem v sodelujočih državah članicah:

[…]“

4

Člen 6 te uredbe, naslovljen „Sodelovanje v okviru EMN“, v odstavku 1 določa:

„ECB naloge opravlja v okviru enotnega mehanizma nadzora, ki ga sestavljajo ECB in pristojni nacionalni organi. ECB je odgovorna za učinkovito in skladno delovanje EMN.“

5

Člen 14(5) navedene uredbe določa:

„Ob upoštevanju odstavka 6 lahko ECB v primerih, ki jih določa upoštevno pravo Unije, odvzame dovoljenje na lastno pobudo po posvetovanju s pristojnim nacionalnim organom sodelujoče države članice, v kateri ima kreditna institucija sedež, ali na predlog takega pristojnega nacionalnega organa. S temi posvetovanji se zlasti zagotovi, da ECB pred sprejetjem odločitev o odvzemu dovoljenja nacionalnim organom da na voljo dovolj časa, da odločijo o potrebnih popravnih ukrepih, vključno z morebitnimi ukrepi reševanja, in te ukrepe upošteva.

Če pristojni nacionalni organ, ki je […] predlagal izdajo dovoljenja, meni, da je treba v skladu z upoštevnim nacionalnim pravom dovoljenje odvzeti, to predlaga ECB. V tem primeru ECB sprejme odločitev glede predlaganega odvzema, pri čemer dosledno upošteva razloge za odvzem, ki jih predloži pristojni nacionalni organ.“

6

Člen 24 Uredbe št. 1024/2013, naslovljen „Upravni odbor za pregled“, določa:

„1.   ECB ustanovi Upravni odbor za pregled za izvajanje notranjega upravnega pregleda odločitev, ki jih sprejme ECB pri izvajanju pooblastil, ki so nanjo prenesena s to uredbo, in sicer na podlagi zahteve za pregled, predložene v skladu z odstavkom 5. Obseg notranjega upravnega pregleda se nanaša na postopkovno in vsebinsko skladnost navedenih odločitev s to uredbo.

[…]

5.   Vsaka fizična ali pravna oseba lahko v primerih iz odstavka 1 zahteva pregled odločitve ECB na podlagi te uredbe, ki je naslovljena nanjo ali ki se nanjo neposredno in posamično nanaša. Zahteva za pregled odločitve Sveta ECB, navedene v odstavku 7, ni dopustna.

[…]

7.   Potem ko Upravni odbor za pregled odloči o dopustnosti pregleda, poda mnenje v roku, ki ustreza nujnosti zadeve, najpozneje pa dva meseca od prejetja zahteve ter zadevo preda Nadzornemu odboru, da bi pripravil nov osnutek odločitve. Nadzorni odbor upošteva mnenje Upravnega odbora za pregled in Svetu ECB nemudoma predloži novi osnutek odločitve. Novi osnutek odločitve bodisi razveljavi prvotno odločitev, jo nadomesti z odločitvijo enake vsebine ali jo nadomesti s spremenjeno odločitvijo. Šteje se, da je bil novi osnutek odločitve sprejet, če mu Svet ECB ne ugovarja v obdobju največ desetih delovnih dni.

[…]“

7

Člen 129 Kredītiestāžu likums (zakon o kreditnih institucijah) (Latvijas Vēstnesis, 1995, št. 163) določa:

„1.   Če Finanšu un kapitāla tirgus komisija [(komisija za finančne in kapitalske trge, Latvija)] […] odvzame licenco (dovoljenje) za opravljanje dejavnosti kreditne institucije, komisija za finančne in kapitalske trge imenuje začasnega zastopnika in na sodišče vloži predlog za likvidacijo te kreditne institucije ter za imenovanje likvidacijskega upravitelja in hkrati predlaga kandidata za to funkcijo.

2.   Skupščina delničarjev kreditne institucije po odvzemu licence ne more več odločati o prostovoljni likvidaciji ali o imenovanju likvidacijskega upravitelja.

[…]“

8

Člen 133(4) tega zakona določa:

„Določbe poglavja XI tega zakona, razen členov 160 in 166, ter pravice, obveznosti in pooblastila, ki jih ima upravitelj na podlagi členov 172 in 172.1 tega zakona, veljajo za sodno imenovanega likvidacijskega upravitelja kreditne institucije.“

9

V poglavju XI navedenega zakona njegov člen 161(1) določa:

„Upravitelj po tem, ko je bila kreditna institucija razglašena za insolventno, prevzame vse obveznosti, pravice in pooblastila zakonsko določenih in s statutom kreditne institucije predvidenih upravnih organov in vodij teh organov.“

10

Člen 377(2) Civilprocesa likums (zakonik o civilnem postopku) določa:

„Sodišče pri izdaji sodbe glede likvidacije kreditne institucije imenuje likvidacijskega upravitelja kreditne institucije. Sodišče za likvidacijskega upravitelja kreditne institucije imenuje osebo, ki jo je predlagala komisija za finančne in kapitalske trge.“

11

Člen 387(2) tega zakonika določa:

„Sodišče lahko stečajnega ali likvidacijskega upravitelja odpokliče na predlog komisije za finančne in kapitalske trge. Predlogu je treba priložiti odločbo komisije za finančne in kapitalske trge, v kateri je izraženo nezaupanje do stečajnega ali likvidacijskega upravitelja zaradi ene od naslednjih okoliščin: […]“

12

Člen 322 komerclikums (trgovinski zakonik) določa:

„1.   Likvidacijski upravitelj ima vse pravice in obveznosti upravnega odbora in nadzornega sveta, ki niso v nasprotju z namenom likvidacije.

2.   Likvidacijski upravitelj skrbi za izterjavo terjatev, vključno z zneski, ki pripadajo družbi zaradi neplačanih kapitalskih deležev, odsvojitev premoženja družbe in poplačilo upnikov.

3.   Likvidacijski upravitelj lahko sklepa le posle, potrebne za likvidacijo družbe.

[…]“

13

Dejansko stanje spora je navedeno v točkah od 1 do 7 izpodbijanega sklepa in ga je mogoče povzeti tako.

14

Družba Trasta Komercbanka je latvijska kreditna institucija, ki opravlja finančne storitve na podlagi dovoljenja, ki ji ga je komisija za finančne in kapitalske trge (v nadaljevanju: CMFC) izdala septembra 1991.

15

I. Buimisters ter družbe C & R Invest, Figon Co., GCK Holding Netherlands in Rikam Holding so neposredni delničarji družbe Trasta Komercbanka. I. Fursin, ki obvladuje kapital teh družb, je posredni delničar družbe Trasta Komercbanka.

16

ECB je, potem ko je 5. februarja 2016 prejela predlog CMFC, naj odvzame dovoljenje družbe Trasta Komercbanka, in ko je pridobila stališča te družbe, na podlagi člena 4(1)(a) in člena 14(5) Uredbe št. 1024/2013 sprejela sporni sklep, s katerim je odvzela navedeno dovoljenje.

17

Rīgas pilsētas Vidzemes priekšpilsētas tiesa (sodišče okrožja Vidzeme mesta Riga, Latvija) je 14. marca 2016 na predlog CMFC sprejelo odločbo, s katero je odredilo začetek postopka likvidacije družbe Trasta Komercbanka in določilo likvidacijskega upravitelja. To sodišče je prav tako zavrnilo tožbo te kreditne institucije za ohranitev veljavnosti pooblastil svojega upravnega organa za zastopanje v zvezi z vložitvijo zahteve za pregled pri ECB in vložitvijo tožbe zoper sporni sklep pri Sodišču Evropske unije. Zoper to odločbo ni mogoče vložiti pritožbe.

18

V Latvijas Vēstnesis je bil 17. marca 2016 objavljen oklic o začetku likvidacijskega postopka nad družbo Trasta Komercbanka in o zamenjavi upravnega organa te kreditne institucije z likvidacijskim upraviteljem. Likvidacijski upravitelj je istega dne sprejel sklep o preklicu vseh pooblastil, ki jih je izdala družba Trasta Komercbanka. Notar je 21. marca 2016 odredil objavo obvestila o preklicu vseh pooblastil, izdanih pred 17. marcem 2016, v Latvijas Vēstnesis.

19

Iz točke 7 izpodbijanega sklepa je razvidno, da je družba Trasta Komercbanka 3. aprila 2016 pri Upravnem odboru za pregled iz člena 24 Uredbe št. 1024/2013 vložila zahtevo za pregled spornega sklepa. Ta odbor je 30. maja 2016 zavrnil to zahtevo, ker je menil, da očitki glede postopkovnih in materialnih kršitev, storjenih s spornim sklepom, ki jih je v zahtevi za pregled navedla Trasta Komercbanka, niso utemeljeni ter da je bil ta sklep zadostno obrazložen in sorazmeren. Kljub temu pa je navedeni odbor upravnemu organu ECB priporočil, naj razjasni nekatere elemente.

20

Družba Trasta Komercbanka in njeni delničarji iz točke 15 te sodbe (v nadaljevanju: delničarji družbe Trasta Komercbanka) so z vlogo z dne 13. maja 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili tožbo za razglasitev ničnosti spornega sklepa.

21

ECB je na podlagi sklepa Upravnega odbora za pregled iz točke 19 te sodbe s sklepom ECB/SSM/2016 – 5299WIP0INFDAWTJ81/2 WOANCA-2016-0005 z dne 11. julija 2016 z veljavnostjo od tega dne razveljavila sporni sklep in ga nadomestila s potrditvijo odvzema dovoljenja družbi Trasta Komercbanka. Ta družba in njeni delničarji so pri Splošnem sodišču vložili tudi tožbo za razglasitev ničnosti sklepa z dne 11. julija 2016. Odločanje o tej zadevi, ki se vodi pod številko T‑698/16, pred Splošnim sodiščem še poteka.

22

ECB je 29. septembra 2016 z ločenim aktom v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila ugovor nedopustnosti tožbe zoper sporni sklep.

23

Splošno sodišče je v točki 1 izreka izpodbijanega sklepa odločilo, da se postopek v zvezi s tožbo družbe Trasta Komercbanka ustavi. S točko 2 izreka je ugovor nedopustnosti, ki ga je navedla ECB, zavrnilo v delu, v katerem se je nanašal na preostale tožeče stranke.

24

Na prvem mestu je Splošno sodišče, potem ko je v točkah od 17 do 22 navedenega sklepa preučilo, ali imajo družba Trasta Komercbanka in njeni delničarji pravni interes za izpodbijanje spornega sklepa kljub njegovi razveljavitvi, v točki 23 izpodbijanega sklepa menilo, da so ti „pravno zadostno dokazali pravni interes za izpodbijanje [spornega] sklepa, kljub [navedeni] razveljavitvi“.

25

Na drugem mestu je Splošno sodišče v točkah od 24 do 51 izpodbijanega sklepa preučilo pravilnost pooblastila odvetnika, ki je vložil tožbo v imenu družbe Trasta Komercbanka.

26

Opozorilo je, da mora ob upoštevanju sklepa, ki ga je likvidacijski upravitelj sprejel 17. marca 2016, in sicer da prekliče vsa pooblastila, ki jih je družba Trasta Komercbanka izdala pred 17. marcem 2016, presoditi, ali je bil likvidacijski upravitelj v skladu z latvijskim pravom pooblaščen za preklic pooblastila, izdanega temu odvetniku, in ali je to pooblastilo dejansko preklical.

27

Splošno sodišče je, potem ko je v točki 32 izpodbijanega sklepa navedlo, da je bilo to pooblastilo izdano pred začetkom postopka likvidacije in da ni sporno, da „je takrat šlo za pooblastilo, ki ga je izdala upravičena oseba v smislu Poslovnika“, ugotovilo, da je bil likvidacijski upravitelj na podlagi latvijskega prava pooblaščen za preklic navedenega pooblastila, pri čemer je v točkah 35 in 36 izpodbijanega sklepa zavrnilo trditve družbe Trasta Komercbanka, ki so se nanašale na to, da pri likvidacijskem upravitelju obstaja nasprotje interesov, na njegovo nesposobnost za vložitev tožbe v imenu te družbe, ter na kršitev prava Unije, natančneje pravice do učinkovitega sodnega varstva.

28

Splošno sodišče je v točki 46 tega sklepa navedlo, da je odvetnik, ki je vložil tožbo v imenu družbe Trasta Komercbanka, predložil dopis o preklicu svojega pooblastila, ki ga je podpisal likvidacijski upravitelj, z dne 31. marca 2016, ki naj bi ga ta odvetnik prejel z elektronskim sporočilom 28. oktobra 2016. Splošno sodišče je glede na ta element v točkah 47 in 48 navedenega sklepa ugotovilo, da navedeni odvetnik od zadnjenavedenega datuma ne more trditi, da ni bilo preklica njegovega pooblastila, in da zato ni več imel pooblastila, ki bi bilo zakonito izdano v imenu družbe Trasta Komercbanka.

29

Splošno sodišče je v točki 49 izpodbijanega sklepa ugotovilo, da mora biti spoštovanje obveznosti zastopanja, ki je naložena pravnim osebam, kot pogoj za dopustnost podano do razglasitve sodne odločbe, sicer se postopek ustavi. Ker je ugotovilo, da družbe Trasta Komercbanka pred njim ne zastopa več odvetnik, ki bi bil za to veljavno pooblaščen, je v točki 50 tega sklepa presodilo, da je treba postopek v zvezi s tožbo, ki jo je vložila ta družba, ustaviti.

30

Na tretjem mestu je Splošno sodišče v točkah od 52 do 72 izpodbijanega sklepa preučilo, ali imajo delničarji družbe Trasta Komercbanka pravni interes za izpodbijanje spornega sklepa in ali imajo procesno upravičenje za to.

31

Ker je Splošno sodišče najprej ugotovilo, da je bila tem tožečim strankam zaradi prenosa pooblastil upravnih organov družbe Trasta Komercbanka na likvidacijskega upravitelja odvzeta dejanska sposobnost izvrševanja pravic delničarjev za varstvo interesov te družbe, je v točki 58 tega sklepa presodilo, da so pravno zadostno dokazale svoj pravni interes.

32

Nato je Splošno sodišče, potem ko je ugotovilo, da delničarji družbe Trasta Komercbanka niso naslovniki spornega sklepa, kljub temu presodilo, da gre za skupino oseb, ki so bile ob sprejetju spornega sklepa določene ali določljive, in da ta sklep posega v njihov poseben položaj kot delničarjev družbe Trasta Komercbanka, katere dovoljenje je bilo odvzeto. Zato je v točki 63 navedenega sklepa ugotovilo, da se sporni sklep na tožeče stranke, ki so neposredne delničarke družbe Trasta Komercbanka, nanaša posamično.

33

Splošno sodišče je nazadnje v točki 69 izpodbijanega sklepa prav tako presodilo, da se sporni sklep na te tožeče stranke nanaša neposredno, saj intenzivnost učinkov tega sklepa posega v vsebino in obseg njihovih pravic. Splošno sodišče je tako v točkah 66 in 67 tega sklepa poudarilo, da je bila posledica spornega sklepa, da sta bila družbi Trasta Komercbanka preprečena opravljanje dejavnosti družbe in možnost opravljanja gospodarske dejavnosti, zaradi česar je bilo z njim delničarjem te družbe onemogočeno dejansko uresničevanje pravice do prejemanja dividend ter glasovalne pravice in pravice do sodelovanja pri upravljanju te družbe.

34

Splošno sodišče je poleg tega v točki 70 navedenega sklepa ugotovilo, da procesnega upravičenja I. Fursina, to je posrednega delničarja družbe Trasta Komercbanka, ni treba preučiti, ker je bila ugotovljena dopustnost tožbe v razmerju do neposrednih delničarjev te družbe.

35

Splošno sodišče je zato ugovor nedopustnosti, ki ga je vložila ECB, zavrnilo v delu, v katerem se je nanašal na delničarje družbe Trasta Komercbanka.

36

ECB s pritožbo v zadevi C‑663/17 P Sodišču predlaga, naj:

37

Komisija s pritožbo v zadevi C‑665/17 P Sodišču predlaga, naj:

38

Družba Trasta Komercbanka in njeni delničarji s pritožbo v zadevi C‑669/17 P Sodišču predlagajo, naj:

39

Družba Trasta Komercbanka in njeni delničarji v odgovorih na pritožbi v zadevah C‑663/17 P in C‑665/17 P Sodišču predlagajo, naj:

40

ECB v odgovoru na pritožbo v zadevi C‑665/17 P ponavlja predloge, ki jih je navedla v svoji pritožbi, kot so navedeni v točki 36 te sodbe.

41

ECB v odgovoru na pritožbo v zadevi C‑669/17 P Sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne ter plačilo stroškov naloži družbi Trasta Komercbanka in njenim delničarjem.

42

Z odločbo predsednika Sodišča z dne 13. marca 2018 so bile zadeve C‑663/17 P, C‑665/17 P in C‑669/17 P združene za ustni del postopka in izdajo sodbe.

43

S sklepom predsednika Sodišča z dne 25. aprila 2018 je bila Komisiji na njeno prošnjo dovoljena intervencija v podporo predlogom ECB v zadevah C‑663/17 P in C‑669/17 P, da bi predstavila svoja stališča na obravnavi.

44

Ugotoviti je treba, da je tako pritožbo v zadevi C‑669/17 P kot tudi preostale procesne vloge, ki so bile v imenu družbe Trasta Komercbanka in njenih delničarjev vložene v zadevah C‑663/17 P, C‑665/17 P in C‑669/17 P, podpisal O. H. Behrends. O. H. Behrends, ki je prav tako zastopal družbo Trasta Komercbanka in njene delničarje na obravnavi pred Sodiščem, se je za utemeljitev svojega statusa zastopnika družbe Trasta Komercbanka opiral na pooblastilo za zastopanje, ki mu ga je 10. februarja 2016 izdal predsednik upravnega odbora te družbe.

45

Splošno sodišče je v točkah 46 in 47 izpodbijanega sklepa ugotovilo, da je bilo to pooblastilo preklicano z dopisom likvidacijskega upravitelja z dne 31. marca 2016, ki je bil zadevnemu odvetniku poslan z elektronskim sporočilom 28. oktobra 2016. Družba Trasta Komercbanka in njeni delničarji trdijo, da ta preklic ni imel učinkov in da je O. H. Behrends še vedno pooblaščen za zastopanje družbe Trasta Komercbanka pred Splošnim sodiščem in Sodiščem.

46

Iz tega izhaja, da je vprašanje dopustnosti pritožbe v zadevi C‑669/17 P, ker je to pritožbo vložila družba Trasta Komercbanka, in zakonitosti njenega zastopanja v zadevah C‑663/17 P in C‑665/17 P neločljivo povezano s predmetom pritožbe v zadevi C‑669/17 P, ki jo je zato treba preučiti na prvem mestu.

47

Družba Trasta Komercbanka in njeni delničarji izpodbijajo tako obrazložitev v točkah od 46 do 48 izpodbijanega sklepa, da je pooblastilo, ki ga je njihovemu odvetniku izdal upravni organ družbe Trasta Komercbanka, likvidacijski upravitelj te družbe veljavno preklical, kot tudi posledico, ki jo je Splošno sodišče iz tega izpeljalo v točki 50 tega sklepa, da se postopek v zvezi s tožbo, ki jo je vložila družba Trasta Komercbanka, ustavi.

48

V zvezi z zakonitostjo preklica pooblastila trdijo, da to, da se šteje, da je za varstvo interesov družbe Trasta Komercbanka v vsakem postopku, katerega namen je izpodbijanje sporne odločbe, zadolžen le likvidacijski upravitelj, to je oseba, ki je zadolžena za izvedbo likvidacije te družbe in ki jo je predlagal organ, ki je povzročil, da je ECB sprejela sporni sklep, ni združljivo s pravico do učinkovitega sodnega varstva. Zato naj Splošno sodišče ne bi kršilo le člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), ampak tudi latvijsko pravo. Likvidacijski upravitelj naj bi bil namreč v položaju nasprotja interesov, saj naj bi bilo nadaljevanje likvidacije družbe Trasta Komercbanka po svoji naravi v nasprotju z ohranitvijo njenega dovoljenja, ki se poskuša doseči s tožbo za razglasitev ničnosti spornega sklepa. Vendar naj Splošno sodišče ne bi upoštevalo splošnega načela ničnosti pravnih aktov, pri katerih je podano očitno nasprotje interesov.

49

ECB, ki se ji je Komisija v bistvu pridružila pri stališčih, predstavljenih na obravnavi, navaja, da je Splošno sodišče pravilno presodilo, da varstvo interesov družbe Trasta Komercbanka zagotavlja likvidacijski upravitelj. ECB meni, da je določitev oseb, ki jim je priznano uveljavljanje procesnega upravičenja v imenu družbe Trasta Komercbanka, urejena z latvijskim pravom.

50

Poleg tega ECB, čeprav priznava, da je bilo pooblastilo, izdano odvetniku, ki je vložil tožbo v imenu družbe Trasta Komercbanka, in ki ga je izdal upravni organ te družbe, ob njegovi izdaji veljavno, poudarja, da je po podpisu tega pooblastila pristojno latvijsko sodišče odredilo likvidacijo družbe Trasta Komercbanka in imenovalo likvidacijskega upravitelja, ki je bil v skladu z latvijskim pravom pristojen za preklic tega pooblastila.

51

ECB trdi, da je treba trditev družbe Trasta Komercbanka in njenih delničarjev glede kršitve člena 47 Listine zavrniti, ker družbi Trasta Komercbanka ni bila odvzeta pravica do vložitve učinkovitega pravnega sredstva zoper sporni sklep, saj ima likvidacijski upravitelj pravico vložiti tako pravno sredstvo v njenem imenu, če bi presodil, da je to primerno. Tudi trditve, da je tega likvidacijskega upravitelja določila CMFC, naj ne bi bilo mogoče sprejeti, ker naj bi ga določilo pristojno latvijsko sodišče, in ne navedena komisija ali ECB. ECB meni, da ima likvidacijski upravitelj interes in obveznost vložiti tožbo zoper sporni sklep, ker se lahko vrednost izterljivih sredstev družbe Trasta Komercbanka poveča, če z njo uspe.

52

Najprej je treba poudariti, da je treba pritožbo v zadevi C‑669/17 P v delu, v katerem so jo vložili posredni delničar in neposredni delničarji družbe Trasta Komercbanka, in sicer I. Fursin ter I. Buimisters in družbe C & R Invest, Figon Co., GCK Holding Netherlands in Rikam Holding, zavreči kot nedopustno.

53

Kot je namreč navedeno v točki 35 te sodbe, je Splošno sodišče z izpodbijanim sklepom razsodilo, da je tožba, ki so jo vložile te stranke, dopustna, in zavrnilo ugovor nedopustnosti, ki ga je v zvezi z njimi vložila ECB. Iz tega izhaja, da navedene stranke s svojimi predlogi niso bile niti deloma niti v celoti neuspešne v smislu člena 56, drugi odstavek, prvi stavek, Statuta Sodišča Evropske unije, zaradi česar jim ni dopuščeno vložiti pritožbe zoper izpodbijani sklep.

54

V zvezi z isto pritožbo v delu, v katerem jo je vložila družba Trasta Komercbanka, je treba opozoriti, da Evropska unija temelji na vladavini prava in da se v njej nadzoruje skladnost aktov njenih institucij zlasti s Pogodbo DEU in splošnimi pravnimi načeli, saj je bil z navedeno pogodbo uveden celovit sistem pravnih sredstev in postopkov, ki je zasnovan tako, da se Sodišču podeljuje pristojnost za nadzor nad zakonitostjo aktov institucij Unije (glej v tem smislu sodbe z dne 23. aprila 1986, Les Verts/Parlament, 294/83, EU:C:1986:166, točka 23; z dne 29. junija 2010, E in F, C‑550/09, EU:C:2010:382, točka 44, ter z dne 30. maja 2017, Safa Nicu Sepahan/Svet, C‑45/15 P, EU:C:2017:402, točka 35). Zato morajo imeti posamezniki možnost uveljavljanja učinkovitega sodnega varstva pravic iz pravnega reda Unije (sodba z dne 18. januarja 2007, PKK in KNK/Svet, C‑229/05 P, EU:C:2007:32, točka 109 in navedena sodna praksa).

55

V zvezi s tem je treba opozoriti, da načelo učinkovitega sodnega varstva pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije, na katero se nanaša člen 19(1), drugi pododstavek, PEU, pomeni splošno načelo prava Unije, ki izhaja iz skupnih ustavnih tradicij držav članic. To načelo je bilo uzakonjeno s členoma 6 in 13 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu. Zdaj je potrjeno s členom 47 Listine (sodbi z dne 27. februarja 2018, Associação Sindical dos Juízes Portugueses, C‑64/16, EU:C:2018:117, točka 35, in z dne 24. junija 2019, Komisija/Poljska (neodvisnost vrhovnega sodišča), C‑619/18, EU:C:2019:531, točka 49).

56

Učinkovito sodno varstvo pravne osebe, kot je družba Trasta Komercbanka, ki ji je bilo dovoljenje odvzeto s sklepom institucije Unije, kot je ECB, ki je bil sprejet na podlagi akta Unije, kot je Uredba št. 1024/2013, je zagotovljeno s pravico, ki jo ima ta oseba v skladu s členom 263, četrti odstavek, PDEU, da pred sodiščem Unije vloži tožbo za razglasitev ničnosti navedenega sklepa.

57

Da bi bila taka tožba dopustna, je treba dokazati, da je zadevna oseba dejansko sprejela odločitev, da bo vložila tožbo, in da je bilo odvetnikom, ki trdijo, da jo zastopajo, za to dejansko izdano pooblastilo (glej v tem smislu sodbo z dne 18. januarja 2007, PKK in KNK/Svet, C‑229/05 P, EU:C:2007:32, točka 113 in navedena sodna praksa). Prav zaradi zagotovitve, da je tako, člen 51(3) Poslovnika Splošnega sodišča od odvetnikov zahteva, da kadar zastopajo pravno osebo zasebnega prava, sodnemu tajništvu predložijo pooblastilo navedene stranke, pri čemer lahko nepredložitev navedenega pooblastila v skladu s odstavkom 4 tega člena povzroči nedopustnost tožbe iz formalnih razlogov.

58

Pri kreditni instituciji, ustanovljeni v obliki pravne osebe, ki je urejena s pravom države članice, kot je to družba Trasta Komercbanka, je treba glede na to, da glede tega ni ureditve Unije, organe te pravne osebe, ki so pooblaščeni za sprejemanje odločitev iz prejšnje točke, ugotoviti v skladu s tem pravom države članice.

59

Vendar je, kot je Sodišče že poudarilo, avtonomija držav članic v zvezi s tem omejena z obveznostjo, ki jim je naložena, da zlasti zagotovijo spoštovanje pravice do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča iz člena 47 Listine (sodba z dne 8. novembra 2016, Lesoochranárske zoskupenie VLK, C‑243/15, EU:C:2016:838, točka 65 in navedena sodna praksa).

60

Šlo pa bi za poseg v pravico pravne osebe, kot je družba Trasta Komercbanka, do učinkovitega pravnega sredstva pred sodišči Unije, če bi bil likvidacijski upravitelj, ki je pristojen za sprejemanje takih odločitev, imenovan na predlog nacionalnega organa, ki je sodeloval pri sprejetju akta, ki posega v položaj zadevne pravne osebe in ki je povzročil, da se je nad njo začela likvidacija. Glede na vez zaupanja med tem organom in določenim likvidacijskim upraviteljem, ki izhaja iz takega postopka, in glede na to, da je naloga likvidacijskega upravitelja, da izvede dokončno likvidacijo pravne osebe, nad katero je bil začet postopek likvidacije, obstaja nevarnost, da bi se likvidacijski upravitelj izognil vsakršnemu izpodbijanju akta, ki ga je sprejel navedeni organ ali ki je bil sprejet ob njegovem sodelovanju in ki je povzročil začetek postopka likvidacije zadevne pravne osebe, v okviru sodnega postopka.

61

To velja še toliko bolj, kadar lahko v primeru, da se po tožbi, katere vložitev ali ohranitev veljavnosti je odvisna od odločitve likvidacijskega upravitelja, akt Unije, ki je bil sprejet ob sodelovanju navedenega organa in ki je povzročil, da se je nad zadevno pravno osebo začel postopek likvidacije, razglasi za ničen, ta organ razreši likvidacijskega upravitelja te pravne osebe ali kadar se lahko ta razreši na predlog tega organa.

62

Kot je generalna pravobranilka v bistvu navedla v točkah od 75 do 77 sklepnih predlogov, lahko položaji, kot so opisani v točkah 60 in 61 te sodbe, ker zajemajo nasprotje interesov, posegajo v pravico zadevne pravne osebe do učinkovitega pravnega sredstva (glej v tem smislu ESČP, 24. november 2005, Capital Bank AD proti Bolgariji, CE:ECHR:2005:1124JUD004942999, točki 117 in 118).

63

V obravnavanem primeru je iz točke 32 izpodbijanega sklepa razvidno, da je pooblastilo odvetniku, ki je vložil tožbo pri Splošnem sodišču v imenu družbe Trasta Komercbanka, izdala oseba, ki je bila ob izdaji pooblastila za to pooblaščena.

64

Vendar je, kot je navedeno v točkah 5 in 34 tega sklepa, pristojno latvijsko sodišče prenehanje družbe Trasta Komercbanka odredilo po izdaji tega pooblastila, to je 14. marca 2016, in sicer na predlog CMFC in ob uporabi določb latvijskega prava, s katerimi je urejena likvidacija kreditne institucije, ki ji je bilo odvzeto dovoljenje. To sodišče je v skladu z istimi določbami imenovalo likvidacijskega upravitelja, ki ga je predlagala CMFC. Navedeno sodišče je poleg tega zavrnilo predlog družbe Trasta Komercbanka za ohranitev veljavnosti pooblastil za zastopanje svojega dotedanjega upravnega organa med drugim glede vložitve tožbe zoper sporni sklep pri sodišču Unije.

65

Poleg tega je iz točk 6 in 46 navedenega sklepa razvidno, da je likvidacijski upravitelj družbe Trasta Komercbanka po imenovanju preklical vsa pooblastila, ki jih je izdala ta družba, vključno s pooblastilom odvetniku, ki je pri Splošnem sodišču vložil tožbo v imenu družbe Trasta Komercbanka, pri čemer je bil zadnjenavedeni odvetnik s tem preklicem seznanjen vsaj od 28. oktobra 2016, to je od datuma, od katerega je treba šteti, da preklic učinkuje.

66

Splošno sodišče je zato v točkah od 48 do 50 izpodbijanega sklepa ugotovilo, da ta odvetnik nima več pooblastila, ki ga je ta družba zakonito izdala, v smislu člena 51(3) Poslovnika Splošnega sodišča, in da je treba zato postopek v zvezi s to tožbo ustaviti.

67

Splošno sodišče je zato v točki 35 tega sklepa zavrnilo trditev družbe Trasta Komercbanka glede nasprotja interesov likvidacijskega upravitelja, pri čemer je presodilo, da s to trditvijo ni mogoče izpodbijati, da je likvidacijski upravitelj družbe Trasta Komercbanka v skladu z latvijskim pravom pristojen za preklic pooblastila, ki je bilo predhodno izdano odvetniku te družbe, saj je pristojno latvijsko sodišče zavrnilo predlog družbe Trasta Komercbanka za ohranitev veljavnosti pooblastil svojega upravnega organa za zastopanje.

68

Splošno sodišče je v točki 36 navedenega sklepa dodalo, da „vsekakor […] uporaba latvijskega prava ne povzroči […] kršitve prava Unije, natančneje pravice do učinkovitega sodnega varstva“, ker se s to uporabo ne povzroči, da se bankam, ki jim je bilo odvzeto dovoljenje, odvzame možnost tožbe, temveč da se odgovornost za vložitev te tožbe naloži likvidacijskemu upravitelju.

69

Splošno sodišče je v obrazložitvi iz točk 35 in 36 izpodbijanega sklepa napačno uporabilo pravo.

70

Kot je namreč razvidno iz točke 60 te sodbe, to, kar je navedeno v točki 35 izpodbijanega sklepa, da je likvidacijski upravitelj v skladu z latvijskim pravom pristojen za preklic pooblastila, izdanega odvetniku družbe Trasta Komercbanka za vložitev tožbe pri sodišču Unije zoper sporni sklep, ne zadostuje za to, da bi sodišče Unije utemeljilo priznanje takega preklica, če ta preklic zlasti iz razlogov, navedenih v točkah 61 in 62 te sodbe, posega v pravico družbe Trasta Komercbanka do učinkovitega sodnega varstva, ki izhaja iz člena 47 Listine.

71

Ker je začetek postopka likvidacije družbe Trasta Komercbanka v skladu z veljavnimi latvijskimi določbami posledica odvzema njenega dovoljenja, do katerega je prišlo s spornim sklepom, bi razglasitev ničnosti tega sklepa po tožbi družbe Trasta Komercbanka lahko povzročila preklic sklepa, s katerim je bila odrejena likvidacija te družbe, in zato preklic sklepa o imenovanju likvidacijskega upravitelja.

72

Poudariti pa je treba, da kot izhaja iz člena 322 latvijskega trgovinskega zakonika, naloga, ki je zaupana likvidacijskemu upravitelju pravne osebe, kot je družba Trasta Komercbanka, ni enaka nalogi, ki je običajno zaupana poslovodstvu take osebe, saj je edini cilj likvidacijskega upravitelja, da izterja terjatve, proda sredstva in poplača upnike, da doseže popolno prenehanje dejavnosti te osebe.

73

Poleg tega Splošno sodišče ni upoštevalo okoliščine, ki jo je pred njim navedla družba Trasta Komercbanka, da je bil likvidacijski upravitelj v skladu s členom 377(2) trgovinskega zakonika imenovan na predlog CMFC in da lahko CMFC v skladu s členom 387(2) tega zakonika zahteva odpoklic likvidacijskega upravitelja, če mu ta komisija ne zaupa več.

74

CMFC sicer ni niti avtorica spornega sklepa niti tožena stranka pred Splošnim sodiščem, saj je v teh funkcijah ECB, vendar pa je CMFC sodelovala pri sprejetju spornega sklepa, ki je bil sprejet na njen predlog. Likvidacijski upravitelj je glede na nalogo, ki mu je naložena v skladu z latvijskim pravom, v položaju nasprotja interesov, ker bi ga lahko izpodbijanje odvzema dovoljenja pravne osebe, ki jo zastopa, pred sodišči Unije, pripeljalo do tega, da bi bila v nasprotju s to nalogo postopku likvidacije te osebe odvzeta vsakršna pravna podlaga.

75

V skladu s tem, kar je bilo navedeno v točkah od 60 do 62 te sodbe, iz obstoja takšnih vezi med CMFC in likvidacijskim upraviteljem ter iz vloge, ki jo je imela ta komisija pri sprejetju spornega sklepa, izhaja, da navedenemu likvidacijskemu upravitelju ni mogoče priznati odgovornosti za morebitni preklic pooblastila, izdanega odvetniku družbe Trasta Komercbanka za vložitev tožbe pred sodiščem Unije zoper ta sklep, ne da bi se poseglo v pravico družbe Trasta Komercbanka do učinkovitega sodnega varstva v smislu člena 47 Listine.

76

To ugotovitev potrjuje tudi sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice. To sodišče je namreč v svoji odločbi z dne 9. septembra 2004, Capital Bank AD proti Bolgariji (CE:ECHR:2004:0909DEC004942999), ki se je nanašala na bančno ustanovo, ki so jo zastopali likvidacijski upravitelji, ugotovilo, da je treba prejšnjemu upravnemu organu te ustanove priznati pravico, da pri navedenem sodišču vloži posamezno zahtevo za obravnavo v smislu člena 34 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu, če so ti likvidacijski upravitelji v položaju nasprotja interesov, zaradi katerega postane to, da bi ta ustanova to pravico uveljavila, teoretično in iluzorno.

77

Te presoje ni mogoče izpodbiti s preudarkom, ki ga je Splošno sodišče navedlo v točki 36 izpodbijanega sklepa. Čeprav to, da se v skladu z latvijskim pravom odgovornost za odločitev, da se vloži tožba zoper sklep o odvzemu dovoljenja, kot je sporni sklep, ali da se postopek s to tožbo nadaljuje, prenese na likvidacijskega upravitelja, načeloma ne pomeni kršitve pravice do učinkovitega sodnega varstva, je to drugače, če je oseba, na katero je bila ta odgovornost prenesena, v zvezi z odločitvijo, da se taka tožba vloži ali da se postopek s to tožbo nadaljuje, v položaju nasprotja interesov.

78

Glede na navedeno je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče s tem, da je v točkah 35 in 36 izpodbijanega sklepa presodilo, da uporaba latvijskega prava v nasprotju s trditvami, ki jih je družba Trasta Komercbanka navedla v utemeljitev ohranitve pooblastila svojih prejšnjih upravnih organov za zastopanje, ne povzroči kršitve pravice te družbe do učinkovitega sodnega varstva, in s tem, da je v točkah 47 in 48 tega sklepa ugotovilo, da odvetnik, ki je pri njem vložil tožbo v imenu družbe Trasta Komercbanka, nima več pooblastila, ki bi ga v imenu te družbe zakonito izdala za to pooblaščena oseba, ker je likvidacijski upravitelj te družbe preklical pooblastilo, ki mu je bilo prvotno izdano, napačno uporabilo pravo. Glede na preudarke iz točk od 70 do 77 te sodbe Splošno sodišče namreč tega preklica ne bi smelo upoštevati, ker je bila z njim kršena pravica družbe Trasta Komercbanka do učinkovitega sodnega varstva iz člena 47 Listine.

79

Zato je treba odločiti, da je pritožba družbe Trasta Komercbanka v zadevi C‑669/17 P hkrati dopustna in utemeljena ter izpodbijani sklep razveljaviti v delu, v katerem je Splošno sodišče ustavilo postopek v zvezi s tožbo, ki jo je vložila družba Trasta Komercbanka.

80

Sodišče v skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije razveljavi odločitev Splošnega sodišča, če je pritožba utemeljena. Če stanje postopka to dovoljuje, lahko samo dokončno odloči o zadevi.

81

Sodišče ima v obravnavanem primeru na voljo elemente, potrebne za dokončno odločitev o dopustnosti tožbe družbe Trasta Komercbanka.

82

Iz razlogov, navedenih v točkah od 54 do 61 in od 70 do 77 te sodbe, je treba ugovor nedopustnosti, ki ga je vložila ECB, v delu, v katerem se nanaša na tožbo družbe Trasta Komercbanka, zavrniti kot neutemeljen.

83

Sodišče pa ugotavlja, da ne more odločiti o utemeljenosti tožbe, ki jo je vložila družba Trasta Komercbanka. Zato je treba to zadevo v zvezi s tem vrniti v razsojanje Splošnemu sodišču.

84

Družba Trasta Komercbanka in njeni delničarji trdijo, da se predlogi, ki jih je ECB predložila v zadevi C‑663/17 P, ne nanašajo na celotno ali delno razveljavitev odločitve Splošnega sodišča, kakor izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa, kot to zahteva člen 169 Poslovnika Sodišča, temveč na razveljavitev nekaterih točk obrazložitve tega sklepa. Po mnenju družbe Trasta Komercbanka in njenih delničarjev takih predlogov, kot tudi ne predlogov, ki se nanašajo na to, da naj Sodišče v zadevi vsebinsko dokončno odloči, ni mogoče dopustiti, saj se je Splošno sodišče doslej izreklo le o dopustnosti tožbe, ki je bila pri njem vložena.

85

Teh trditev ni mogoče sprejeti.

86

Na eni strani se prvi pritožbeni predlog ECB izrecno nanaša na razveljavitev točke 2 izreka izpodbijanega sklepa. ECB na drugi strani z drugim pritožbenim predlogom, kot ji je v skladu s členom 170(1) Poslovnika Sodišča dopuščeno, Sodišču v bistvu predlaga, naj ugodi predlogom, ki jih je podala na prvi stopnji in s katerimi predlaga, naj se tožba delničarjev družbe Trasta Komercbanka zavrže kot nedopustna.

87

Pritožba, ki jo je ECB vložila v zadevi C‑663/17 P, je zato dopustna.

88

ECB v utemeljitev svoje pritožbe v zadevi C‑663/17 P v bistvu navaja tri pritožbene razloge. Prvi pritožbeni razlog se nanaša na to, da naj bi Splošno sodišče napačno uporabilo pravo pri priznanju obstoja pravnega interesa delničarjev družbe Trasta Komercbanka zoper sporni sklep. ECB z drugim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče napačno ugotovilo, da se sporni sklep na te delničarje nanaša posamično v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU. Tretji pritožbeni razlog se nanaša na to, da naj bi Splošno sodišče s tem, da je ugotovilo, da se ta sklep na navedene delničarje nanaša neposredno v smislu te določbe, napačno uporabilo pravo.

89

Komisija v utemeljitev svoje pritožbe v zadevi C‑665/17 P navaja dva pritožbena razloga. Prvi pritožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 263 PDEU, ker naj bi Splošno sodišče napačno priznalo obstoj pravnega interesa delničarjev družbe Trasta Komercbanka. Drugi pritožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 263, četrti odstavek, PDEU in je sestavljen iz dveh delov, ki se nanašata na to, da naj bi Splošno sodišče s tem, da je ugotovilo, da se je ta sklep na delničarje na eni strani nanašal posamično in na drugi strani neposredno, napačno uporabilo pravo.

90

Najprej je treba skupaj preučiti tretji pritožbeni razlog v zadevi C‑663/17 P in drugi del drugega pritožbenega razloga v zadevi C‑665/17 P.

91

ECB in Komisija trdita, da se sporni sklep, ki ne posega v vsebino pravic delničarjev družbe Trasta Komercbanka, nanje ne nanaša neposredno. Le za družbo Trasta Komercbanka, ki ji je bilo kot kreditni ustanovi odvzeto dovoljenje, naj bi bilo mogoče šteti, da se ta sklep nanjo nanaša neposredno. Ta sklep naj bi zato imel neposredne pravne učinke le za družbo Trasta Komercbanka. Njeni delničarji naj ne bi bili nosilci dovoljenja za opravljanje bančnih storitev in naj zato ne bi mogli trditi, da je odvzem take odobritve osebno vplival nanje. Splošno sodišče naj bi s tem, da je v izpodbijanem sklepu odločilo, da se navedeni sklep na delničarje družbe Trasta Komercbanka neposredno nanaša zaradi intenzivnosti njegovih učinkov na njihov položaj, napačno uporabilo svojo sodno prakso.

92

ECB in Komisija trdita, da je treba razlikovati med gospodarskim interesom družbe in interesom njenih delničarjev, ker ti nimajo pravic v razmerju do sredstev podjetja. Odvzem dovoljenja družbe Trasta Komercbanka naj bi sicer imel ekonomski učinek na njene delničarje, vendar naj se z njim ne bi posegalo v njihov pravni položaj. Za ugotovitev, ali se sklep o odvzemu neposredno nanaša na te delničarje v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU, naj se ne bi smelo upoštevati tega ekonomskega učinka, ne glede na njegov obseg. Merilo v zvezi s kvalitativno oceno učinkov akta naj bi bilo v nasprotju z besedilom in cilji člena 263, četrti odstavek, PDEU.

93

Poleg tega naj sporni sklep ne bi imel nobenega pravnega učinka na pravico delničarjev družbe Trasta Komercbanka do prejemanja dividend.

94

Poleg tega naj bi bilo napačno trditi, da odvzem dovoljenja družbe Trasta Komercbanka za opravljanje bančnih storitev preprečuje, da bi ta družba opravljala dejavnost družbe in da bi opravljala gospodarsko dejavnost. Ta odvzem naj ne bi oviral tega, da bi družba Trasta Komercbanka, po potrebi po spremembi svojega statuta, opravljala drugačno gospodarsko dejavnost.

95

ECB in Komisija trdita, da sporni sklep tudi ne posega v strukturo družbe Trasta Komercbanka ali v njeno notranjo upravo. V ti bi bilo morda poseženo s sklepom o odreditvi likvidacije družbe Trasta Komercbanka, vendar je bil ta sklep sprejet na podlagi latvijskega prava, in ne na podlagi prava Unije, s katerim se ne nalaga likvidacija kreditne institucije, ki ji je bilo odvzeto dovoljenje. Splošno sodišče pa naj v zvezi s tem ne bi razlikovalo med spornim sklepom in sklepom o odreditvi likvidacije družbe Trasta Komercbanka.

96

Družba Trasta Komercbanka in njeni delničarji pa menijo, da položaj navedenih delničarjev ni primerljiv s položajem manjšinskih delničarjev gospodarske družbe. Delničarji družbe Trasta Komercbanka naj bi bili imetniki velike večine delnic te družbe. Poleg tega naj bi Splošno sodišče že priznalo, da je to, da večinski delničar izpodbija odločbo, ki je naslovljena na družbo, katere delnice ima, dopustno že zgolj na podlagi ekonomskega učinka, ki ga ima ta odločba na navedenega delničarja.

97

Za razlago, v skladu s katero bi bilo treba za ugotovitev, ali se akt na osebo nanaša neposredno in posamično v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU, upoštevati le pravne učinke, ne pa tudi ekonomskih učinkov tega akta, naj ne bi bilo nobene podlage v sodni praksi. Nasprotno, sodišči Unije naj bi na področjih državnih pomoči in koncentracij priznali procesno upravičenje osebam, ki so konkurentke naslovnika akta, in sicer zgolj na podlagi ekonomskih posledic tega akta za te osebe.

98

Poleg tega naj bi se sporni sklep na delničarje družbe Trasta Komercbanka nanašal neposredno in posamično, ker naj bi jim bila z njim odvzeta možnost, da bi se odločili ustanoviti podružnico družbe Trasta Komercbanka v drugi državi članici na podlagi njenega latvijskega dovoljenja za opravljanje bančnih storitev. Z njim naj bi jim bila glede na latvijsko pravo odvzeta tudi možnost, da bi se odločili za prostovoljno likvidacijo svoje družbe in da bi sami določili likvidacijskega upravitelja. Poleg tega naj bi bili delničarji družbe Trasta Komercbanka v spornem sklepu poimensko opredeljeni in med postopkom, v katerem je bil ta sklep sprejet, sprejeti kot sogovorniki, enako kot osebe, ki so pooblaščene za zakonito zastopanje družbe Trasta Komercbanka.

99

Družba Trasta Komercbanka in njeni delničarji dodajajo, da je treba posledice uporabe nacionalnega prava upoštevati pri presoji procesnega upravičenja tožeče stranke v skladu s členom 263 PDEU. V zvezi s tem poudarjajo, da je v skladu z latvijskim pravom likvidacija družbe Trasta Komercbanka samodejna posledica odvzema njenega dovoljenja, in da niti CMFC niti latvijsko sodišče, ki je odredilo to likvidacijo, v zvezi s tem nima diskrecijske pravice.

100

Vsekakor naj se zahteva, da bi morali delničarji družbe uveljavljati ločen interes za razglasitev ničnosti akta, ki je naslovljen na družbo, katere delnice imajo, ne bi uporabljala v primeru, kot je ta v obravnavani zadevi, v katerem delničarji zadevne družbe, čeprav so imetniki večine delnic, ne morejo uveljavljati svojih pravic, da bi družbo prisilili k vložitvi tožbe.

101

Družba Trasta Komercbanka in njeni delničarji nazadnje trdijo, da procesno upravičenje delničarjev družbe Trasta Komercbanka ni odvisno od izida pritožbe v zadevi C‑669/17 P.

102

Opozoriti je treba, da lahko v skladu s členom 263, četrti odstavek, PDEU, fizična ali pravna oseba vloži tožbo zoper odločbo, naslovljeno na drugo osebo, samo če se navedena odločba nanjo nanaša neposredno in posamično.

103

Iz ustaljene sodne prakse Sodišča, na katero je opozorilo tudi Splošno sodišče v točki 64 izpodbijanega sklepa, izhaja, da se s pogojem, da se mora odločba, ki je predmet tožbe, na fizično ali pravno osebo neposredno nanašati, kakor je določeno v členu 263, četrti odstavek, PDEU, zahteva izpolnjenost dveh kumulativnih meril, in sicer da ima na eni strani izpodbijani ukrep neposredne učinke na pravni položaj posameznika ter da na drugi strani naslovnikom tega ukrepa, ki jim je naložena njegova izvedba, ne dopušča nobene diskrecijske pravice, saj je ta izvedba povsem samodejna in temelji izključno na ureditvi Unije brez uporabe drugih vmesnih pravil (glej med drugim sodbe z dne 22. marca 2007, Regione Siciliana/Komisija, C‑15/06 P, EU:C:2007:183, točka 31; z dne 13. oktobra 2011, Deutsche Post in Nemčija/Komisija, C‑463/10 P in C‑475/10 P, EU:C:2011:656, točka 66, ter z dne 6. novembra 2018, Scuola Elementare Maria Montessori/Komisija, Komisija/Scuola Elementare Maria Montessori in Komisija/Ferracci, od C‑622/16 P do C‑624/16 P, EU:C:2018:873, točka 42).

104

V zvezi s tem je treba navesti, da je bilo s spornim sklepom odvzeto dovoljenje družbe Trasta Komercbanka kot kreditne institucije in da je ta sklep zato imel neposredne učinke na pravni položaj te družbe, ki ji, potem ko je bil sklep sprejet, ni bilo več dovoljeno opravljanje dejavnosti kreditne institucije. To dovoljenje je bilo izdano družbi Trasta Komercbanka, in ne osebno njenim delničarjem.

105

Vendar je Splošno sodišče iz razlogov, navedenih v točkah od 66 do 68 izpodbijanega sklepa, ugotovilo, da se sporni sklep neposredno nanaša tudi na delničarje družbe Trasta Komercbanka.

106

Kot je razvidno iz točke 67 tega sklepa, je Splošno sodišče to presojo v bistvu oprlo na „intenzivnost“ učinkov spornega sklepa, s katero naj bi se „nujno“ posegalo „v vsebino in obseg“ pravic delničarjev družbe Trasta Komercbanka. Na eni strani naj bi pravica delničarjev do prejemanja dividend družbe, „ki nima več dovoljenja za opravljanje svoje dejavnosti“, postala „nujno iluzorna“. Na drugi strani naj bi v delu, v katerem bi bil učinek spornega sklepa, da se „družbi Trasta Komercbanka prepove opravljanje dejavnosti družbe“, to, da bi delničarji uveljavljali svojo glasovalno pravico ali pravico do sodelovanja pri upravljanju te družbe, postalo „v bistvu formalno“.

107

Pri tej obrazložitvi je bilo napačno uporabljeno pravo.

108

Na eni strani Splošno sodišče s tem, da je dalo prednost napačnemu merilu, ki se nanaša na „intenzivnost“ učinkov spornega sklepa, ni – kot bi moralo – preučilo morebitne neposrednosti učinkov tega sklepa na pravni položaj delničarjev družbe Trasta Komercbanka.

109

Na drugi strani je Splošno sodišče, kot sta pravilno navedli ECB in Komisija, napačno upoštevalo učinke spornega sklepa na položaj delničarjev družbe Trasta Komercbanka, ki niso pravni, temveč ekonomski (glej v tem smislu sodbo z dne 28. februarja 2019, Svet/Growth Energy in Renewable Fuels Association, C‑465/16 P, EU:C:2019:155, točka 81 in navedena sodna praksa).

110

Sporni sklep pa ni posegel v pravici delničarjev do prejemanja dividend in do sodelovanja pri upravljanju družbe Trasta Komercbanka kot družbe, ustanovljene v skladu z latvijskim pravom.

111

Družba Trasta Komercbanka sicer po odvzemu dovoljenja ne more več opravljati svoje dejavnosti kreditne institucije, zaradi česar je njena zmožnost, da svojim delničarjem izplača dividende, vprašljiva. Vendar je negativni učinek tega odvzema ekonomske narave, saj s spornim sklepom ni bilo nikakor poseženo v pravico delničarjev do prejemanja dividend, kot tudi ne v njihovo pravico do sodelovanja pri upravljanju te družbe, katere dejavnost lahko po potrebi spremenijo.

112

Navedenih preudarkov ni mogoče izpodbiti z argumentacijo družbe Trasta Komercbanka in njenih delničarjev, ki je povzeta v točki 97 te sodbe in ki se nanaša na sodno prakso sodišč Unije s področja državnih pomoči in koncentracij. Tako to, da se prizna, da se na nekatere konkurente naslovnikov akta Unije ta akt lahko nanaša neposredno, ni upravičeno zaradi povsem ekonomskih učinkov zadevnega akta na njihov položaj, temveč s tem, da navedeni akt posega v pravni položaj teh konkurentov, zlasti v njihovo pravico, ki izhaja iz določb Pogodbe DEU, da niso izpostavljeni izkrivljeni konkurenci (glej v tem smislu sodbo z dne 6. novembra 2018, Scuola Elementare Maria Montessori/Komisija, Komisija/Scuola Elementare Maria Montessori in Komisija/Ferracci, od C‑622/16 P do C‑624/16 P, EU:C:2018:873, točka 43).

113

Okoliščina, kot je likvidacija družbe Trasta Komercbanka zaradi sprejetja spornega sklepa, sicer neposredno posega v pravico delničarjev družbe Trasta Komercbanka do sodelovanja pri upravljanju te družbe, saj je navedeno upravljanje s sklepom o odreditvi likvidacije naloženo likvidacijskemu upravitelju.

114

Vendar likvidacija družbe Trasta Komercbanka ne pomeni, da se sporni sklep izvede „povsem samodejno in izključno na podlagi ureditve Unije“ v smislu sodne prakse, navedene v točki 103 te sodbe. Ureditev Unije namreč ne določa začetka postopka likvidacije kreditne institucije, ki ji je bilo odvzeto dovoljenje. Sklep o likvidaciji je latvijsko sodišče sprejelo na podlagi latvijskega prava, torej z uporabo „drugih vmesnih pravil“ v smislu te iste sodne prakse.

115

Iz tega izhaja, da je Splošno sodišče napačno ugotovilo, da se sporni sklep na delničarje družbe Trasta Komercbanka nanaša neposredno v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU.

116

Glede na navedeno je treba tretji pritožbeni razlog v zadevi C‑663/17 P in drugi del drugega pritožbenega razloga v zadevi C‑665/17 P sprejeti ter – ne da bi bilo treba preučiti preostale pritožbene razloge – izpodbijani sklep razveljaviti v delu, v katerem je zavrnjen ugovor nedopustnosti, ki ga je vložila ECB v zvezi s tožbo, ki so jo vložili delničarji družbe Trasta Komercbanka.

117

Sodišče v skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije odločitev Splošnega sodišča razveljavi, če je pritožba utemeljena. Če stanje postopka to dovoljuje, lahko samo dokončno odloči o zadevi.

118

Sodišče ima v obravnavanem primeru na voljo elemente, potrebne za dokončno odločitev o dopustnosti tožbe delničarjev družbe Trasta Komercbanka.

119

Iz razlogov, navedenih v točkah od 108 do 114 te sodbe, je treba ugotoviti, da se sporni sklep na delničarje družbe Trasta Komercbanka ne nanaša neposredno. Zato je treba ugovoru nedopustnosti ECB ugoditi v delu, v katerem se nanaša na tožbo teh delničarjev, in to pritožbo zavreči kot nedopustno.

120

Sodišče v skladu s členom 184(2) Poslovnika Sodišča odloči o stroških, če pritožba ni utemeljena ali če je utemeljena in Sodišče samo dokončno odloči v sporu.

121

V skladu s členom 138(1) Poslovnika Sodišča, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

122

Ker sta ECB in Komisija predlagali, naj se družbi Trasta Komercbanka in njenim delničarjem naloži plačilo stroškov, in ker ti s predlogi v zadevah C‑663/17 P in C‑665/17 P niso uspeli, se jim naloži, da poleg svojih stroškov nosijo tudi stroške ECB in Komisije v zvezi s tema pritožbama. Poleg tega je treba delničarjem družbe Trasta Komercbanka, ker niso uspeli s predlogi v okviru tožbe pred Splošnim sodiščem, v skladu s predlogi ECB naložiti, da poleg svojih stroškov nosijo tudi stroške ECB v zvezi s postopkom na prvi stopnji glede navedene tožbe, ki so jo vložili ti delničarji.

123

Prav tako institucije Unije, ki so intervenirale v postopku, v skladu s členom 140(1) Poslovnika Sodišča nosijo svoje stroške.

124

Komisija kot intervenientka v zadevi C‑663/17 P nosi svoje stroške v tej zadevi.

125

Nazadnje je treba odločitev o stroških v zadevi C‑669/17 P pridržati, ker se zadeva vrne v razsojanje Splošnemu sodišču.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo: