–

za Günter Hartmann Tabakvertrieb GmbH & Co. KG A. Mayer, Rechtsanwalt,

–

za Stadt Kempten C. Hage, agentka,

–

za Landesanwaltschaft Bayern P. Hahn, Landesanwalt,

–

za češko vlado M. Smolek, J. Pavliš in J. Vláčil, agenti,

–

za dansko vlado J. Nymann-Lindegren, M. Wolff in P. Ngo, agenti,

–

za grško vlado G. Kanellopoulos, A. Vasilopoulou in E. Chroni, agenti,

–

za Evropsko komisijo C. Hödlmayr in J. Tomkin, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 2, točki 6 in 8, Direktive 2014/40/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. aprila 2014 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic o proizvodnji, predstavitvi in prodaji tobačnih in povezanih izdelkov in razveljavitvi Direktive 2001/37/ES (UL 2014, L 127, str. 1).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Günter Hartmann Tabakvertrieb GmbH & Co. KG in Stadt Kempten (mesto Kempten, Nemčija) v zvezi s prepovedjo – za to družbo – trženja brezdimnih tobačnih izdelkov na nemškem trgu.

3

V uvodnih izjavah 32, 34 in 35 Direktive 2014/40 je navedeno:

[…]

4

Člen 2 Direktive 2014/40, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

[…]

[…]

[…]“

5

Člen 17 navedene direktive, naslovljen „Tobak za oralno uporabo“, določa:

„Brez poseganja v člen 151 Akta o pristopu [Republike] Avstrije, [Republike] Finske in [Kraljevine] Švedske države članice prepovejo dajanje tobaka za oralno uporabo na trg.“

6

Günter Hartmann Tabakvertrieb je nemška družba, ki v Nemčijo uvaža različne tobačne izdelke, ki jih distribuira na nemškem trgu, med katerimi so med drugim „Thunder Chewing Tobacco“ in „Thunder Frosted Chewing Bags“, ki jih proizvaja V2 Tobacco A/S, družba danskega prava.

7

Bayerisches Landesamt für Gesundheit und Lebensmittelsicherheit (bavarski deželni urad za zdravje in varnost živil, Nemčija) je v mnenju z dne 18. septembra 2014 opravil analizo izdelka „Thunder Frosted Chewing Bags“, ki ga je na nemškem trgu distribuirala družba Günter Hartmann Tabakvertrieb, in je ugotovil da je zaradi njegove strukture, sestave in vrste uporabe pomenil prepovedan tobačni izdelek, saj je bil namenjen za drugačno oralno uporabo kot za kajenje oziroma žvečenje.

8

Z mnenji z dne 19. novembra 2014 in z dne 26. novembra 2014 je navedeni urad menil, da to velja tudi za izdelka „Thunder Wintergreen Chewing Tobacco“ in „Thunder Original Chewing Tobacco“.

9

Mesto Kempten je nato z odločbama z dne 13. oktobra 2014 in 15. januarja 2015, ki sta bili sprejeti na podlagi nemškega zakona za prenos Direktive 2014/40, družbi Günter Hartmann Tabakvertrieb trženje izdelkov „Thunder Chewing Tobacco“ in „Thunder Frosted Chewing Bags“ prepovedalo.

10

Ta družba je ti odločbi izpodbijala z vložitvijo tožbe pri Bayerisches Verwaltungsgericht Augsburg (bavarsko upravno sodišče v Augsburgu, Nemčija). To sodišče je 28. julija 2015 razpisalo obravnavo v zvezi z obema tožbama, v okviru katere je samo preučilo navedena tobačna izdelka, klasični tobak za žvečenje in izdelek tipa „snus“.

11

Verwaltungsgericht Augsburg (bavarsko upravno sodišče v Augsburgu) je s sodbo z dne 28. julija 2015 je Bayerisches odločbo mesta Kempten v zvezi z izdelkom „Thunder Chewing Tobacco“ odpravilo, ker je ugotovilo, da je trženje izdelka, ki je namenjen za žvečenje, dovoljeno.

12

V zvezi s tem je to sodišče med drugim navedlo, da zgolj dejstvo, da izdelek „Thunder Chewing Tobacco“ pomeni nov izdelek in se razlikuje od tradicionalnega tobaka za žvečenje, ne upravičuje prepovedi trženja. Za ugotovitev, ali je izdelek namenjen za žvečenje, naj bi se bilo namreč treba opreti na objektivno presojo izdelka, ne pa na navedbe proizvajalca ali na mnenje potrošnikov. Iz pregleda, ki ga je opravilo navedeno sodišče samo, pa naj bi izhajalo, da je zadevni tobačni izdelek izdelek, ki ga je mogoče žvečiti. Po mnenju navedenega sodišča je tudi po tem, ko je bil izdelek do konca obravnave položen v kozarec vode, še vedno ostal v enem kosu iz trdne mase, ki je bil odporen na pritisk in ni razpadel. „Snus“ pa naj bi se v razsutem stanju v vodi hitro raztopil in je ostal na dnu kozarca. Izdelek „Thunder Chewing Tobacco“ naj bi bil tako odporen na mehansko delovanje zob in naj bi do neke mere potreboval takšno delovanje za izločitev sestavin tobaka.

13

Kar pa zadeva izdelek „Thunder Frosted Chewing Bags“, je Bayerisches Verwaltungsgericht Augsburg (bavarsko upravno sodišče v Augsburgu) s sodbo z dne 28. julija 2015 tožbo, ki jo je vložila družba Günter Hartmann Tabakvertrieb, zavrnilo, ker je med drugim menilo, da je šlo za zelo fino rezan tobak, ki je bil granuliran in pakiran v celuloznih vrečkah, ki ni bil odporen na mehansko delovanje zob in v zvezi s katerim ni bilo potrebno takšno delovanje za izločitev njegovih sestavin. Po mnenju tega sodišča namreč tobačni izdelek ni namenjen za žvečenje zgolj zato, ker njegova primernost za žvečenje izhaja iz drugačne predstavne oblike, kot je oblika samega tobačnega izdelka.

14

Družba Günter Hartmann Tabakvertrieb in mesto Kempten sta pri predložitvenem sodišču zoper navedeni sodbi Bayerisches Verwaltungsgericht Augsburg (bavarsko upravno sodišče v Augsburgu) vložila pritožbi.

15

To sodišče ugotavlja, da Direktiva 2014/40 ne določa, v kakšnih okoliščinah je tobačni izdelek namenjen za žvečenje v smislu člena 2, točka 8, te direktive, in da je bilo v postopku v glavni stvari navedenih več različic razlage, ne da bi katera koli izmed njih očitno prevladala.

16

V teh okoliščinah je Bayerischer Verwaltungsgerichtshof (višje upravno sodišče dežele Bavarske, Nemčija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

17

Predložitveno sodišče z vprašanji, ki jih je treba preučiti skupaj, v bistvu sprašuje, kako je treba razlagati pojem „tobačni izdelki, namenjeni za žvečenje“ v smislu člena 2, točka 8, Direktive 2014/40 v povezavi s členom 2, točka 6, te direktive, da bi se ugotovilo, ali za brezdimne tobačne izdelke, kot so ti iz postopka v glavni stvari, velja prepoved dajanja tobaka za oralno uporabo na trg, ki je določena v členu 17 navedene direktive.

18

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi njen okvir in cilje, ki jih uresničuje ureditev, katere del je (glej v tem smislu sodbe z dne 22. junija 2016, Thomas Philipps, C‑419/15, EU:C:2016:468, točka 18, in z dne 26. julija 2017, Jafari, C‑646/16, EU:C:2017:586, točka 73 in navedena sodna praksa).

19

V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da v skladu s členom 17 Direktive 2014/40 države članice brez poseganja v člen 151 Akta o pristopu Republike Avstrije, Republike Finske in Kraljevine Švedske prepovejo dajanje tobaka za oralno uporabo na trg.

20

Tobak za oralno uporabo je v členu 2, točka 8, te direktive opredeljen kot „vsi tobačni izdelki za oralno uporabo, razen tistih, ki so namenjeni za vdihavanje in žvečenje, v celoti ali delno izdelani iz tobaka, v prahu ali trdnih delcih, ali kateri koli kombinaciji navedenih oblik, predvsem tisti, ki so predstavljeni v vrečkah ali poroznih vrečkah“.

21

Kar zadeva tobak za žvečenje, na katerega se tako v skladu s to določbo prepoved tobaka za oralno uporabo iz člena 17 navedene direktive ne nanaša, je ta v členu 2, točka 6, iste direktive opredeljen kot „brezdimni tobačni izdelek, ki je namenjen izključno za žvečenje“.

22

V zvezi s tem v nasprotju s stališčem, ki je podlaga za drugo vprašanje za predhodno odločanje, pojma „tobak, namenjen za žvečenje“ v smislu člena 2, točka 8, Direktive 2014/40 ni mogoče razlikovati od pojma „tobak za žvečenje“ iz člena 2, točka 6, te direktive. Ta izdelek je bil namreč posebej opredeljen v tej zanjenavedeni določbi in nič ne kaže, da ta opredelitev ne velja, kadar gre za „tobačne izdelke […], ki so namenjeni za […] žvečenje“, iz člena 2, točka 8, navedene direktive.

23

Dalje, glede namena zadevnih določb je treba na prvem mestu spomniti, da Direktiva 2014/40 v skladu s svojim členom 1 sledi dvojnemu cilju, ki je olajševanje pravilnega delovanja notranjega trga s tobačnimi in povezanimi izdelki, ob upoštevanju visoke ravni varovanja zdravja ljudi, zlasti mladih (sodbi z dne 4. maja 2016, Philip Morris Brands in drugi, C‑547/14, EU:C:2016:325, točka 171, in z dne 4. maja 2016, Poljska/Parlament in Svet, C‑358/14, EU:C:2016:323, točka 80).

24

Kar se bolj natančno nanaša na cilj prepovedi tobaka za oralno uporabo, ki je določen v členu 17 te direktive, je treba opozoriti, da je bila ta prepoved uvedena z Direktivo 92/41/EGS Sveta z dne 15. maja 1992 o spremembah Direktive 89/622 (UL 1992, L 158, str. 30).

25

Iz uvodnih izjav Direktive 92/41 pa je razvidno, da je bila ta prepoved – ki je bila pozneje potrjena in povzeta z akti, ki so nasledili to direktivo na tem področju, pri čemer je zadnja med njimi Direktiva 2014/40 – utemeljena zlasti z resnično nevarnostjo, ki bi jo zlasti za mlade na trgu držav članic predstavljali novi tobačni izdelki za oralno uporabo, glede na to, da so ti izdelki posebej privlačni za to skupino potrošnikov in tako povzročajo zgodnjo odvisnost od nikotina.

26

Obenem je zakonodajalec Unije menil, da je treba nameniti drugačno varstvo drugim brezdimnim tobačnim izdelkom, ki jih je mogoče opredeliti kot „tradicionalne“ tobačne izdelke, kot je tobak za žvečenje, zlasti ker niso novost in ker za mlade niso privlačni (glej v tem smislu sodbo z dne 14. decembra 2004, Swedish Match, C‑210/03, EU:C:2004:802, točka 66).

27

Čeprav je bila prepoved tobaka za oralno uporabo tako uvedena, ker so se na trgu pojavili novi tobačni izdelki za tako uporabo, natančneje tisti tipa „snus“, pa iz tega ni mogoče sklepati, da je novost oziroma, nasprotno, „klasičnost“ ali „tradicionalnost“ izdelka, na katerega se sklicuje predložitveno sodišče v predložitveni odločbi, sama po sebi odločilna za opredelitev izdelka kot tobačnega izdelka za oralno uporabo v smislu člena 17 Direktive 2014/40 v povezavi s členom 2, točka 8, te direktive.

28

Namreč, kot je generalni pravobranilec L. A. Geelhoed navedel v točki 31 sklepnih predlogov v zadevi Arnold André (C‑434/02, EU:C:2004:487), zadevne določbe izdelkov ne razlikujejo glede na njihov tradicionalen značaj, ampak glede na uporabo, za katero so namenjeni.

29

Nazadnje je treba na eni strani navesti, da ni sporno, da se prepoved trženja tobaka za oralno uporabo iz člena 17 Direktive 2014/40 nanaša zlasti na tobak za sesanje tipa „snus“ (glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2015, Komisija/Danska, C‑468/14, neobjavljena, EU:C:2015:504, točki 24 in 25), ki ga je mogoče opisati kot „fino zmlet ali narezan tobak, ki se prodaja v razsutem stanju ali v majhnih vrečkah in se uporablja tako, da se položi med dlesen in ustnico“ (sodba z dne 14. decembra 2004, Arnold André, C‑434/02, EU:C:2004:800, točka 19).

30

Na drugi strani tako iz sobesedila kot iz namena člena 2, točka 8, Direktive 2014/40 v povezavi s členom 2, točka 6, te direktive, kot sta razvidna iz točk od 19 do 26 te sodbe, zlasti iz tega, da je prva od teh določb izjema, izhaja, da je treba pojem „tobačni izdelek, namenjen za žvečenje“, razlagati ozko, tako da ne obsega tobaka za sesanje, kot je tobak tipa „snus“.

31

Kot je ugotovila Evropska komisija, iz pripravljalnega gradiva za Direktivo 2014/40 namreč izhaja, da je zakonodajalec Unije s tem, da je opredelitvi pojma „tobak za žvečenje“ iz člena 2, točka 6, te direktive dodal prislov „izključno“, nameraval ta pojem opredeliti natančneje, da bi zaradi ponavljajočih se poskusov trženja tobaka tipa „snus“ pod nazivom „tobak za žvečenje“ omejil možnost izogniti se prepovedi tobaka za oralno uporabo.

32

Iz tega sledi, da je mogoče kot „tobačne izdelke, namenjene za žvečenje“, v smislu člena 2, točka 8, Direktive 2014/40 opredeliti le izdelke, ki jih je mogoče pravilno uživati le žvečene, torej takšne, ki lahko izločijo svoje bistvene snovi v ustih le z žvečenjem.

33

Tobačnega izdelka, ki je, čeprav se lahko tudi žveči, v bistvu namenjen sesanju – torej je izdelek, za katerega zadostuje, da je v ustih, da se izločijo njegove bistvene sestavine – pa ni mogoče opredeliti kot takšen tobačni izdelek.

34

Glede izdelkov v zadevi v glavni stvari je treba opozoriti, da Sodišče v okviru člena 267 PDEU ni pristojno uporabiti pravil Unije za določen primer, ampak le izreči se o razlagi pogodb in aktov, ki jih sprejmejo institucije Unije (sodbi z dne 10. maja 2001, Veedfald, C‑203/99, EU:C:2001:258, točka 31, in z dne 6. oktobra 2005, MyTravel, C‑291/03, EU:C:2005:591, točka 43).

35

Zato mora nacionalno sodišče glede na vse upoštevne objektivne značilnosti izdelkov iz postopka v glavni stvari, kot so njihova sestava, trdnost, oblika, in kjer je to ustrezno, dejanska uporaba s strani potrošnikov, ugotoviti, ali jih je mogoče pravilno uživati le kot žvečene.

36

Glede na zgornje preudarke je treba na vprašanja za predhodno odločanje odgovoriti, da je treba člen 2, točka 8, Direktive 2014/40 v povezavi s členom 2, točka 6, te direktive razlagati tako, da so tobačni izdelki, namenjeni za žvečenje, v smislu teh določb samo tisti tobačni izdelki, ki jih je mogoče pravilno uživati le žvečene, kar pa mora ugotoviti nacionalno sodišče glede na vse upoštevne objektivne značilnosti zadevnih izdelkov, kot so njihova sestava, trdnost, oblika, in kjer je to ustrezno, dejanska uporaba s strani potrošnikov.

37

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat) razsodilo:

Člen 2, točka 8, Direktive 2014/40/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. aprila 2014 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic o proizvodnji, predstavitvi in prodaji tobačnih in povezanih izdelkov in razveljavitvi Direktive 2001/37/ES v povezavi s členom 2, točka 6, te direktive je treba razlagati tako, da so tobačni izdelki, namenjeni za žvečenje, v smislu teh določb samo tisti tobačni izdelki, ki jih je mogoče pravilno uživati le žvečene, kar pa mora ugotoviti nacionalno sodišče glede na vse upoštevne objektivne značilnosti zadevnih izdelkov, kot so njihova sestava, trdnost, oblika, in kjer je to ustrezno, dejanska uporaba s strani potrošnikov.