–

za Asociación Nacional de Productores de Ganado Porcino J. M. Rodríguez Cárcamo, odvetnik, in N. Olmos Castro, odvetnica,

–

za špansko vlado M. A. Sampol Pucurull, agent,

–

za nemško vlado T. Henze, agent,

–

za Evropsko komisijo M. Patakia in I. Galindo Martín, agentki,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 34 in 35 PDEU ter člena 3(1)(a) in člena 12 Direktive Sveta 2008/120/ES z dne 18. decembra 2008 o določitvi minimalnih pogojev za zaščito prašičev (UL 2009, L 47, str. 5).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Asociación Nacional de Productores de Ganado Porcino (v nadaljevanju: združenje) in Administración del Estado (državna uprava, Španija) v zvezi s kraljevo uredbo, ki jo je sprejela španska vlada, o potrditvi kakovostnih standardov za ibersko meso, iberski pršut, iberski zašinek in iberski sušen svinjski hrbet.

3

V uvodnih izjavah 7 in 8 Direktive 2008/120 je navedeno:

4

Člen 1 te direktive določa:

„Ta direktiva določa minimalne pogoje za varstvo prašičev, rejenih in pitanih v zaprtih prostorih.“

5

Člen 3(1) navedene direktive določa:

„Države članice zagotovijo, da vsa gospodarstva izpolnjujejo naslednje zahteve:

[…]“

6

Člen 12 iste direktive določa:

„Države članice lahko v skladu s splošnimi pravili Pogodbe na svojem ozemlju ohranijo ali uporabljajo določbe za zaščito prašičev, ki so strožj[e] od tistih, določenih s to direktivo. O vseh takšnih ukrepih obvestijo Komisijo.“

7

Člen 1 Real Decreto 4/2014 por el que se aprueba la norma, para la calidad de carne de, el jamon, paleta y la caña, de lomo ibérico (kraljeva uredba 4/2014 o potrditvi kakovostnih standardov za ibersko meso, iberski pršut, iberski zašinek in iberski sušen svinjski hrbet) z dne 10. januarja 2014 (BOE št. 10, z dne 11. januarja 2014, str. 1569) določa:

„Predmet te kraljeve uredbe je določitev kakovostnih značilnosti, ki jih morajo izpolnjevati izdelki iz kosov razkosanih trupov iberskih prašičev, ki se pripravljajo ali prodajajo sveži, ter iberski pršut zašinek in iberski sušen svinjski hrbet, ki se predelajo ali prodajajo v Španiji, zato da se zanje lahko uporabljajo prodajne oznake, ki so določene s to uredbo, to pa ne posega v izpolnjevanje splošnih predpisov, ki se za te izdelke uporabljajo.

Lahko se uporabljajo tudi za izdelke, predelane na Portugalskem, na podlagi sporazumov, ki so jih španski in portugalski organi sklenili glede proizvodnje, predelave, prodaje in nadzora nad iberskimi izdelki.

Tisti izdelki, ki izpolnjujejo kakovostni standard, priznan na ravni Evropske unije (zaščitena označba porekla ali zaščitena geografska označba), za katere naj bi se uporabljale prodajne oznake iz te uredbe ali kateri koli izraz, ki je z njimi zajet, pa morajo izpolnjevati zahteve iz te uredbe.“

8

Člen 3(1) uredbe 4/2014 določa:

„Prodajna oznaka za izdelke, ki se urejajo s to kraljevo uredbo, obvezno vsebuje tri označbe, ki morajo biti navedene po vrstnem redu, kot je določen v nadaljevanju:

1.   ‚de cebo de campo‘: gre za živali, ki so bile, čeprav so se lahko pasle na travniku ali polju, krmljene s krmo, sestavljeno pretežno iz žit in stročnic, njihova reja pa je potekala na gospodarstvih za ekstenzivno ali intenzivno živinorejo na prostem, pri čemer je lahko del površine pokrit. […]

2.   ‚de cebo‘: gre za živali, ki so bile krmljene s krmo, sestavljeno pretežno iz žit ali stročnic, njihova reja pa je potekala v okviru sistema intenzivne živinoreje v skladu z določbami člena 8.

[…]“

9

Člen 8(1) in (2) te uredbe, naslovljen „Pogoji glede reje za živali, iz katerih se pridobivajo izdelki z označbo ‚de cebo‘, določa:

„1.   Brez poseganja v pogoje za rejo, ki so določeni v [Real Decreto no 1135/2002 relativo a las normas mínimas para la protección de cerdos (kraljeva uredba št. 1135/2002 o minimalnih pogojih za zaščito prašičev) z dne 31. oktobra 2002 (BOE št. 278 z dne 20. novembra 2002)] morajo pitanci z več kot 110 kilogramov žive mase, iz katerih so izdelki, ki nosijo označbo ‚de cebo‘, v fazi reje imeti na voljo minimalno neovirano talno skupno površino 2 m2 na žival.

2.   Minimalna starost za zakol je 10 mesecev.“

10

Tretja dodatna določba te uredbe določa:

„Zahteve iz tega standarda kakovosti se ne nanašajo na izdelke, ki se zakonito proizvajajo ali tržijo v skladu s specifikacijami drugih držav članic Evropske unije, niti na izdelke s poreklom iz držav Evropskega združenja za prosto trgovino (EFTA) ali držav pogodbenic Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) ali držav, ki imajo z Evropsko unijo carinski pridružitveni sporazum.“

11

Zoper kraljevo uredbo 4/2014 je bila vložena tožba v rednem postopku v upravnem sporu, ki jo je združenje vložilo pri predložitvenem sodišču, Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija).

12

Združenje v utemeljitev tožbe navaja, da zadevna uredba izkrivlja konkurenco na ravni Unije, tako da nalaga povečanje stroškov reje iberskih prašičev v Španiji. Tako to združenje meni, da je ta ureditev količinska omejitev pri izvozu, ki je v nasprotju s členom 35 PDEU, ker konkurenčni proizvajalci s sedežem v drugih državah članicah niso dolžni nositi stroškov, ki jih povzroča ukrep, kot je ta, ki ga je naložila španska vlada.

13

Poleg tega je združenje pred predložitvenim sodiščem trdilo, da kraljeva uredba 4/2014 krši člen 3(1)(a) Direktive 2008/120 v povezavi s členom 12 te direktive, ker cilj ukrepov, uvedenih s to uredbo, ni zaščita prašičev, ampak zvišanje cene iberske svinjine.

14

Dalje, združenje zatrjuje, da cilja povečanja kakovosti proizvodov, ki je izrecno določen v kraljevi uredbi 4/2014, ni mogoče doseči z ukrepi, ki jih ta uredba predpisuje, ker ni dokazano, da bi podvojitev celotne minimalne površine prostega prostora na žival povečala kakovost svinjine, in ker je posledica določitve minimalne starosti za zakol na deset mesecev, medtem ko je optimalna teža za zakol prašičev dosežena okoli osmih mesecev, to, da se prodajajo proizvodi, ki imajo preveliko težo, ki na trgu ne bodo uspeli in za katere ne bo mogoče dobiti sorazmernega povečanja cene glede na povečanje teže.

15

Predložitveno sodišče meni, da so španski proizvajalci proizvodov, ki nosijo oznako „ibérico cebo“, v manj ugodnem položaju glede na druge proizvajalce v Uniji, saj morajo nositi višje stroške vzreje kot zadnjenavedeni. Poleg tega naj bi bili proizvajalci Unije odvrnjeni od izvoza svojih proizvodov v Španijo, ker ne morejo pridobiti te oznake za svoje proizvode, saj ti niso bili proizvedeni iz prašičev, ki bi bili vzrejeni v skladu s pogoji, ki jih določa kraljeva uredba 4/2014. Vendar priznava, da je v skladu s tretjo dodatno določbo te uredbe Španija dolžna, da na svojem ozemlju dopusti prodajo proizvodov, ki nosijo podobne, primerljive ali enake oznake z izvorom iz drugih držav članic, čeprav niso bili proizvedeni v skladu z zahtevami iz te uredbe, če ti proizvodi spoštujejo kakovostne standarde, ki veljajo v teh drugih državah članicah.

16

Poleg tega predložitveno sodišče dvomi, da je Direktiva 2008/120 veljavna pravna podlaga za kraljevo uredbo 4/2014, saj člen 12 te direktive dopušča sprejetje strožjih nacionalnih ukrepov le, kadar je njihov namen boljša zaščita živali, medtem ko se ta uredba ne nanaša na zaščito prašičev, ampak na izboljšanje kakovosti proizvodov. Vsekakor predložitveno sodišče dvomi o združljivosti navedene uredbe s členom 12 Direktive 2008/120, saj ta člen dopušča strožje nacionalne ukrepe, ki se uporabljajo le na nacionalnem ozemlju.

17

V teh okoliščinah je Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

18

S prvim in tretjim vprašanjem, ki ju je treba preučiti skupaj, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člena 34 in 35 PDEU razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki določa, da se prodajna oznaka „ibérico de cebo“ lahko uporabi le za proizvode, ki spoštujejo nekatere pogoje, ki jih določa ta ureditev.

19

Najprej, Evropska komisija izpodbija upoštevnost vprašanja za predhodno odločanje o združljivosti kraljeve uredbe 4/2014, ker tožeča stranka iz postopka v glavni stvari tega ničnostnega razloga ni uveljavljala pred Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija) in ker so vsi elementi spora o glavni stvari omejeni na državo članico.

20

V zvezi s tem je treba po eni strani spomniti, da le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, ob upoštevanju posebnosti zadeve presoja tako nujnost kot tudi upoštevnost vprašanj, ki jih predloži Sodišču (sodba z dne 21. junija 2016, New Valmar, C‑15/15, EU:C:2016:464, točka 23 in navedena sodna praksa).

21

Po drugi strani je treba poudariti, da je treba vsak nacionalni ukrep, ki bi lahko neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno oviral trgovino v Uniji, šteti za ukrep z enakim učinkom kot količinske omejitve v smislu člena 34 PDEU (glej v tem smislu sodbi z dne 18. oktobra 2012, Elenca, C‑385/10, EU:C:2012:634, točka 22 in navedena sodna praksa, in z dne 6. oktobra 2015, Capoda Import-Export, C‑354/14, EU:C:2015:658, točka 39 in navedena sodna praksa).

22

Iz ustaljene sodne prakse Sodišča je razvidno, da se ta določba ne uporablja le za dejanske učinke, ampak tudi za potencialne učinke ureditve. Ni je mogoče izključiti iz razloga, da do zdaj ni bilo nobenega konkretnega primera, ki ima zvezo z drugo državo članico (sodba z dne 22. oktobra 1998, Komisija/Francija, C‑184/96, EU:C:1998:495, točka 17 in navedena sodna praksa).

23

Zato je treba ugotoviti, da je vprašanje, ali člen 34 PDEU nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je kraljeva uredba 4/2014, upoštevno za rešitev spora o glavni stvari, tako da je nanj treba odgovoriti.

24

V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da nacionalna zakonodaja, ki za blago iz drugih držav članic, kjer je zakonito proizvedeno in se trži, določa nekatere pogoje za to, da se zanj lahko uporablja generično ime, ki se običajno uporablja za ta proizvod, in tako glede na okoliščine primera proizvajalcem nalaga uporabo neznanih oznak ali oznak, ki jih potrošniki manj cenijo, gotovo absolutno ne izključuje uvoza proizvodov s poreklom iz drugih držav članic v zadevno državo članico. Vseeno pa lahko oteži njihovo trženje in s tem ovira trgovino med državami članicami (sodba z dne 5. decembra 2000, Guimont, C‑448/98, EU:C:2000:663, točka 26 in navedena sodna praksa).

25

V obravnavanem primeru pa je iz spisa, predloženega Sodišču, razvidno, da se nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari ne nanaša na generično ime, ki se običajno uporablja na ozemlju Unije, in da ta ureditev ne vsebuje prepovedi uvoza ali prodaje izdelkov iz iberskega prašiča pod drugimi oznakami od teh, ki jih določa ta ureditev.

26

Ureditev, obravnavana v postopku v glavni stvari, namreč vsebuje določbo, ki jo predložitveno sodišče razlaga tako, da se lahko proizvodi iz iberskega prašiča, ki so proizvedeni v skladu s pravili, ki se uporabljajo v drugih državah članicah Unije, pod primerljivimi, podobnimi ali enakimi oznakami, kot so te iz kraljeve uredbe 4/2014, uvozijo in tržijo na španskem trgu pod takimi oznakami, čeprav v celoti ne izpolnjujejo zahtev, ki jih ta uredba določa. Ta tako razlagana določba zagotavlja, da nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari ne pomeni ovire za trgovino med državami članicami (glej a contrario sodbo z dne 22. oktobra 1998, Komisija/Francija (C‑184/96, EU:C:1998:495).

27

Poleg tega je, kot opozarja Komisija, v zakonodaji Unije v okviru skupne kmetijske politike mogoče opaziti splošno težnjo k izboljševanju kakovosti proizvodov zaradi izboljšanja ugleda teh proizvodov (glej v tem smislu sodbo z dne 16. maja 2000, Belgija/Španija, C‑388/95, EU:C:2000:244, točka 53, in z dne 8. septembra 2009, Budějovický Budvar, C‑478/07, EU:C:2009:521, točka 109).

28

V teh okoliščinah ni mogoče šteti, da člen 34 PDEU nasprotuje nacionalni ureditvi, kakršna je obravnavana v postopku v glavni stvari, ki določa, da se prodajna oznaka „iberico de cebo“ lahko uporabi le za proizvode, ki izpolnjujejo nekatere pogoje, ki jih nalaga ta nacionalna ureditev, ker ta ureditev dopušča uvoz in trženje proizvodov iz drugih držav članic od tiste, ki je sprejela to nacionalno ureditev, pod oznakami, ki jih ti proizvodi nosijo v skladu z ureditvijo države članice njihovega izvora, čeprav so te primerljive, podobne ali enake oznakam, ki jih določa nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari.

29

Ni sporno, da nacionalni ukrep, ki velja za vse gospodarske subjekte, ki poslujejo na nacionalnem ozemlju, in ki ima lahko večji vpliv na izvoz tržnih proizvodov države članice izvoza kot na trženje proizvodov na nacionalnem trgu te države članice, spada pod prepoved iz člena 35 PDEU (sodba z dne 21. junija 2016, New Valmar, C‑15/15, EU:C:2016:464, točka 36 in navedena sodna praksa).

30

V obravnavanem primeru je treba poudariti, da ureditev, obravnavana v postopku v glavni stvari, ne razlikuje med proizvodi, ki so namenjeni za prodajo na nacionalnem trgu, in proizvodi, ki so namenjeni za trg Unije. Vsi španski proizvajalci, ki želijo prodati svoje proizvode iz iberskega prašiča pod prodajnimi oznakami, ki jih določa kraljeva uredba 4/2014, morajo namreč izpolnjevati zahteve navedene uredbe, ne glede na trg, na katerem želijo prodajati svoje proizvode.

31

Zato je treba ugotoviti, da člen 35 PDEU ne nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je kraljeva uredba 4/2014.

32

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali člen 3(1)(a) Direktive 2008/120 v povezavi s členom 12 te direktive nasprotuje nacionalni ureditvi, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki pogojuje uporabo nekaterih prodajnih oznak za proizvode iz iberskega prašiča, ki so proizvedeni ali trženi v Španiji, s tem, da proizvajalci spoštujejo pogoje vzreje iberskega prašiča, ki so strožji kot tisti, ki jih določa ta člen 3(1)(a), in najnižjo starost za zakol, ki je deset mesecev.

33

Za odgovor na to vprašanje je treba poudariti, da je cilj Direktive 2008/120, kot izhaja iz njenega člena 1, določitev minimalnih pogojev za varstvo prašičev, rejenih in pitanih v zaprtih prostorih. Cilj teh pogojev je v skladu z uvodno izjavo 7 te direktive zagotoviti varstvo rejenih in pitanih prašičev, da bi se zagotovil racionalni razvoj prireje. Za to, kot je razvidno iz uvodne izjave 8 te direktive, ta določa različna pravila zlasti za zagotovitev, da imajo prašiči okolje, ki zadovoljuje njihove potrebe po gibanju in raziskovanju.

34

Vendar je treba poudariti, da cilj nacionalne ureditve iz postopka v glavni stvari ni varstvo prašičev, ampak izboljšanje kakovosti proizvodov, tako da ta cilj ne spada na področje uporabe Direktive 2008/120.

35

Vendar pa z zvišanjem tako najnižje talne površine, ki mora biti na voljo prašičem, kot tudi starosti za zakol, ta ureditev ne more škoditi dobremu počutju živali in torej ni nezdružljiva s to direktivo.

36

V teh okoliščinah je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(1)(a) Direktive 2008/120 v povezavi s členom 12 te direktive razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ki uporabo nekaterih prodajnih oznak za proizvode iz iberskega prašiča, ki so proizvedeni ali trženi v Španiji, pogojuje s tem, da proizvajalci spoštujejo pogoje za vzrejo iberskega prašiča, ki so strožji kot tisti, ki so določeni v tem členu 3(1)(a), in minimalno starost za zakol, ki je deset mesecev.

37

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: