1.

Nizozemski organi so na podlagi več pregledov naložili globe sedmim upravljavcem klavnic zaradi neskladnosti z nacionalno in evropsko zakonodajo o živilih živalskega izvora. Pregledi so bili opravljeni v fazi klavnega procesa, ki sledi odstranitvi notranjih organov in čiščenju perutnine, pred hlajenjem. Na več trupih je bila najdena vidna kontaminacija s fekalijami, žolčem ali vsebino golše.

2.

Perutninske klavnice pri nacionalnih organih ugovarjajo načinu opravljanja pregledov in ugotovitvam, ki izhajajo iz njih. Sodišče je v tem okviru zaprošeno, da razloži naravo in vsebino obveznosti klavnic, ki izhajajo iz prava Unije v perutninskem sektorju, in sicer zlasti glede tega, katero vrsto kontaminacije je treba preprečiti med klavnim procesom in katera pooblastila so s pravom Unije podeljena veterinarskim uradnikom za opravljanje pregledov v okviru klavnega procesa.

3.

Člen 3(1) Uredbe (ES) št. 853/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o posebnih higienskih pravilih za živila živalskega izvora (v nadaljevanju: Uredba št. 853/2004) ( 2 ) določa, da „[n]osilci živilske dejavnosti ravnajo v skladu z ustreznimi določbami prilog II in III“.

4.

V oddelku II Priloge III so navedene posebne zahteve v zvezi z mesom perutnine in lagomorfov. V poglavju II so navedene zahteve, v skladu s katerimi morajo ravnati klavnice v tem sektorju:

„Nosilci živilske dejavnosti morajo zagotoviti, da zgradba, ureditev in oprema klavnic, v katerih se opravlja zakol perutnine ali lagomorfov, izpolnjuje naslednje zahteve.

[…]

[…]“

5.

V oddelku II, poglavje IV, Priloge III je določenih več zahtev glede higienskih razmer v klavnici, ki jih morajo spoštovati nosilci živilske dejavnosti, ki upravljajo klavnice v sektorju perutnine:

„[…]

[…]

6.

V uvodni izjavi 8 Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 854/2004 z dne 29. aprila 2004 o določitvi posebnih predpisov za organizacijo uradnega nadzora proizvodov živalskega izvora, namenjenih za prehrano ljudi (v nadaljevanju: Uredba št. 854/2004), ( 3 ) je navedeno: „Uradni nadzor proizvodnje mesa je potreben za preverjanje, ali nosilci živilske dejavnosti izpolnjujejo higienske predpise in spoštujejo merila in cilje, ki jih določa zakonodaja [Unije]. Ta uradni nadzor bi moral zajemati nadzor dejavnosti nosilcev živilske dejavnosti in preglede, vključno s pregledi lastnega nadzora nosilcev živilske dejavnosti.“

7.

V skladu s členom 4(3) uradni nadzor vključuje:

8.

V skladu s členom 5 „[d]ržave članice zagotovijo, da se uradni nadzor v zvezi s svežim mesom opravlja v skladu s Prilogo I.

9.

V oddelku I Priloge I so določene naloge uradnega veterinarja v sektorju svežega mesa. Zlasti so določene naloge nadzora v poglavju I in naloge inšpekcije v poglavju II.

10.

V točki 2(b) poglavja I je navedeno: „Poleg splošnih zahtev člena 4(5) v zvezi z nadzorom načel, ki temeljijo na HACCP, mora uradni veterinar preverjati, da postopki nosilca dejavnosti v možnem obsegu jamčijo, da meso […] ni onesnaženo s fekalijami ali drugače“.

11.

V delu D poglavja II je način, kako se izvajajo post mortem pregledi, določen tako:

[…]

[…]“.

12.

V oddelku II, poglavje V, Priloge I so določena pravila v zvezi z odločitvami glede mesa, ki jih je treba sprejeti po nadzoru. Točka 1(s) zlasti določa, da je treba „[m]eso […] deklarirati za neustrezno za prehrano ljudi, če […] je onesnaženo z blatom, fekalijami ali drugače“.

13.

V oddelku IV, poglavje V, del B, Priloge I je posebej obravnavan pregled perutnine post mortem, in sicer tako:

14.

Člen 3(3) Uredbe (ES) št. 882/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o izvajanju uradnega nadzora, da se zagotovi preverjanje skladnosti z zakonodajo o krmi in živilih ter s pravili o zdravstvenem varstvu živali in zaščiti živali (v nadaljevanju: Uredba št. 882/2004), ( 4 ) določa, da se: „[u]radni nadzor […] opravlja v kateri koli fazi proizvodnje, predelave in razpečevanja krme ali živil ter živali in živalskih proizvodov.“

15.

Člen 10(1) določa, da se „[n]a splošno […] naloge, povezane z uradnim nadzorom, opravljajo z uporabo ustreznih nadzornih metod in tehnik, kakršne so spremljanje, posebni nadzor, preverjanje, revizija, inšpekcijski pregled, vzorčenje in analiza“.

16.

Člen 2(1)(f) Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 852/2004 z dne 29. aprila 2004 o higieni živil (v nadaljevanju: Uredba št. 852/2004) ( 5 ) opredeljuje „kontaminacij[o]“ kot „prisotnost ali nastanek tveganja“.

17.

Člen 5 se nanaša na analizo tveganj in kritične kontrolne točke (načrt HACCP):

„1.   Nosilci živilske dejavnosti vzpostavijo, izvajajo in vzdržujejo stalen postopek ali postopke, ki temeljijo na načelih HACCP.

2.   Načela HACCP iz odstavka 1 vključujejo:

[…]“.

18.

Člen 3, točka 14, Uredbe (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane (v nadaljevanju: Uredba št. 178/2002 ali Uredba o splošni živilski zakonodaji), ( 6 ) opredeljuje „dejavnik tveganja“ kot „biološki, kemijski ali fizikalni dejavnik v živilu ali krmi oziroma lastnost ali stanje živila ali krme, ki lahko ogroža zdravje ljudi“.

19.

Člen 14 določa zahteve glede varnosti živil:

„1.   Živila, ki niso varna, se ne smejo dajati v promet.

2.   Šteje se, da živilo ni varno, če se smatra, da je:

3.   Pri odločanju, ali je neko živilo varno ali ni, se upoštevajo:

4.   Pri odločanju, ali je živilo škodljivo za zdravje, se upoštevajo:

5.   Pri presoji, ali je neko živilo neustrezno za prehrano ljudi, se upošteva, ali je živilo nesprejemljivo za prehrano ljudi glede na namen uporabe zaradi onesnaženosti s tujo snovjo ali kako drugače, ali zaradi gnitja, kvarjenja ali razkroja.“

20.

Člen 6.2(1) Wet van 19 mei 2011, houdende een integraal kader voor regels over gehouden dieren en daaraan gerelateerde onderwerpen (zakon z dne 19. maja 2011 o integralnem okviru za predpise o vzreji živali in povezanih vprašanjih, v nadaljevanju: zakon o živalih) ( 7 ) določa: „S splošnimi odloki ali na podlagi teh odlokov ali z ministrskimi odloki ni dopustno prekršiti navedenih določb uredb EU, ki zadevajo vprašanja, za katera se uporablja ta zakon.“

21.

V skladu s členom 8.7 Wet dieren (zakon o živalih) lahko Minister van Economische Zaken (minister za gospodarske zadeve) izreče upravno denarno kazen tistemu, ki stori prekršek v smislu člena 8.6(1) tega zakona.

22.

Člen 2.4(1) Regeling van de Minister van Economische Zaken van 7 december 2012, nr. WJZ/12346914, houdende regels met betrekking tot dierlijke producten (odlok ministra za gospodarske zadeve št. WJZ/12346914 z dne 7. decembra 2012 o pravilih za izdelke živalskega izvora, v nadaljevanju: odlok o izdelkih živalskega izvora) ( 8 ) določa:

„Določbe uredb EU v smislu člena 6.2(1) zakona so:

[…]

[…]“.

23.

Nederlandse Voedsel- en Warenautoriteit (nizozemski urad za živila in potrošniške izdelke, v nadaljevanju: NVWA) je leta 2015 v velikih perutninskih klavnicah začel izvajati nadzor na podlagi tveganja. Ta način nadzora zajema vzorčenje, ki se pri navedenih klavnicah opravlja večkrat dnevno. V posamezni izmeni se pregleda trikrat po 50 trupov, odvzetih s klavne linije.

24.

Tožeče stranke iz postopka v glavni stvari so sedem podjetij, ki imajo perutninske klavnice na Nizozemskem. Pregledi, ki jih je opravil NVWA v njihovih prostorih, so pokazali kontaminacijo trupov. Pregledi so bili opravljeni na koncu tako imenovane linije za primarno obdelavo (faze, kjer se odstranita prebavni trakt in golša) pred hlajenjem. Ti pregledi so vključevali pregled tako zunanjosti kot notranjosti trupov skupaj z občasnim odstranjevanjem maščobnega tkiva. Našli so tri vrste kontaminacije: fekalije (označene tudi kot gnoj ali vsebina črevesja), vsebino golše (delce žitnega zrnja ali luščin) in žolč.

25.

Prvi dve ugotovitvi kršitve sta bili rešeni s pisnimi opozorili, poslanimi tožečim strankam. Pri tretji ugotovitvi kršitve so bili tožečim strankam naloženi korektivni ukrepi, v skladu s katerimi so morale prilagoditi svoje postopke, temelječe na HACCP. Vsaki od tožečih strank je bila z odločbami z dne 27. novembra, 11. decembra oziroma 18. decembra 2015 naložena tudi globa v višini 2500 EUR.

26.

Tožeče stranke so zoper te odločbe vložile ugovore pri Staatssecretaris van Economische Zaken (državni sekretar za gospodarske zadeve, v nadaljevanju: tožena stranka). Z odločbami z dne 29. aprila 2016, 2. maja 2016 in 3. maja 2016 (v nadaljevanju: izpodbijane odločbe) je tožena stranka ugovore tožečih strank zavrnila kot neutemeljene.

27.

Tožeče stranke so te odločbe izpodbijale s tožbami, vloženimi pri Rechtbank Rotterdam (sodišče v Rotterdamu, Nizozemska). Tožeče stranke zlasti prerekajo dejstvo, da se naložene globe nanašajo na kontaminacijo, ki se je pojavila na liniji „priprave za kuhanje“. V tej fazi naj bi bilo namreč še „prezgodaj“ za ugotavljanje, ali so trupi kontaminirani, in za naložitev sankcije, če bi se izkazalo, da so. Poleg tega tožeče stranke prerekajo dejstvo, da bi fekalije, vsebina golše in žolč lahko povzročili kontaminacijo. Dvomijo tudi o načinu, kako se je izvajal nadzor.

28.

Ob upoštevanju navedenega dejanskega in pravnega okvira je Rechtbank Rotterdam (sodišče v Rotterdamu, Nizozemska) prekinilo postopek in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

29.

Pisna stališča so vložile tožeče stranke, danska, nemška, nizozemska in finska vlada ter Evropska komisija. Na obravnavi, ki je potekala 4. oktobra 2018, so tožeče stranke, danska in nizozemska vlada ter Evropska komisija ustno podale navedbe.

30.

Pet vprašanj, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, v bistvu obravnava tri teme. Prva se nanaša na razlago področja uporabe pojma kontaminacije, ki je zajet v oddelku II, poglavje IV, točka 5, Priloge III k Uredbi št. 853/2004 (v nadaljevanju: točka 5) (vprašanji 2 in 5 ter del vprašanja 1). Druga se nanaša na naravo in vsebino obveznosti, ki so s točko 5 in tudi točko 8 iste priloge (v nadaljevanju: točka 8) naložene perutninskim klavnicam, in na konkretno fazo klavnega procesa, v kateri je treba izpolniti te obveznosti (vprašanje 3 in del vprašanja 1). Tretja zadeva uradni nadzor, s katerim je mogoče oceniti izpolnjevanje teh različnih obveznosti (vprašanje 4 in del vprašanja 1).

31.

V teh sklepnih predlogih bom vprašanja predložitvenega sodišča raje obravnaval kot posamezne sporne vidike, ki so izpostavljeni z njimi: (A) kaj natančno naj bi organi pregledovali v procesu, (B) kdaj v procesu bi morali opravljati te preglede ter (C) kdo naj bi opravljal takšne preglede in na kakšni pravni podlagi. Menim, da po takšni preučitvi ključnih spornih vidikov, izpostavljenih v tej zadevi, odgovor na natančna vprašanja predložitvenega sodišča postane precej jasen (D).

32.

V točki 5 je navedeno, da je treba „[b]rez nepotrebnega odlašanja in tako, da ne pride do kontaminacije mesa, […] izvesti omamljanje, izkrvavitev, odstranitev kože ali oskubljenje, odstranitev notranjih organov in drugo obdelavo. Zlasti je treba sprejeti ukrepe za preprečevanje razlitja vsebine prebavnega trakta med odstranitvijo notranjih organov“. ( 9 )

33.

V točki 8 je navedeno, da je treba „[p]o pregledu in odstranitvi notranjih organov […] zaklane živali čim prej očistiti in ohladiti na največ 4 °C, razen če je meso razrezano, ko je še toplo“.

34.

V tem pododdelku bom najprej obravnaval vprašanje, ali točki 5 in 8 zajemata samo vidno kontaminacijo, saj je predložitveno sodišče svoja vprašanja oblikovalo tako, da se nanašajo samo na to posebno vrsto kontaminacije (1). Nato bom preučil vire kontaminacije iz točke 5, zlasti to, ali fekalije, žolč in vsebina golše lahko povzročijo kontaminacijo (2).

35.

Predložitveno sodišče se je v svojih vprašanjih, zlasti pa v vprašanju 1, omejilo na „vidno kontaminacijo“. Menim, da ta posebna in precej ozka omejitev izhaja iz dejanskega okvira postopka v glavni stvari. Obravnavani primer se namreč nanaša samo na domnevno vidno kontaminacijo trupov perutnine.

36.

Ker pa se zahteva (po)sploš(e)na razlaga pojma iz prava Unije, to je pojma „kontaminacija“, je potrebno uvodno pojasnilo.

37.

Menim, da ni razloga, da se za namene razlage Uredbe št. 853/2004, kot se uporablja za perutnino, izpostavi samo vidna kontaminacija. Kot so priznali vsi udeleženci obravnave, točka 5, in, po logični razširitvi, tudi točka 8, zajema vidno in nevidno kontaminacijo. To izhaja iz njunega besedila, konteksta in namena.

38.

Prvič, glede besedila točk 5 in 8 je treba najprej ugotoviti, da v nobeni od teh dveh določb, ki ju navaja predložitveno sodišče, področje uporabe ni omejeno na vidno kontaminacijo. V točki 8 ta pojem ni izrecno uporabljen. Točka 5 se nanaša na kontaminacijo na splošno brez razlikovanja med vidno in nevidno kontaminacijo.

39.

Drugič, s sistematično preučitvijo Uredbe št. 853/2004 je mogoče ugotoviti, da ta „vidno kontaminacijo“ izrecno omenja le enkrat, v posebnem primeru parkljarjev in kopitarjev. ( 10 ) Videti je torej, da je zakonodajalec Unije navedeni pojem lahko izrecno uporabil ozko, če je to želel, v primeru, ko je bilo tako razlikovanje očitno potrebno. Nasprotno pa v zvezi s perutnino ni nobene take omejitve.

40.

Tretjič, navedena razlaga je dodatno podprta s sistematično razlago točk 5 in 8 ne le v okviru Uredbe št. 853/2004, ampak tudi zunaj nje, v drugi zakonodaji. Obveznost perutninskih klavnic, da preprečijo kontaminacijo, je dejansko navedena v številnih drugih določbah zadnjenavedene uredbe, pri čemer ni dodatno pojasnjeno, katere vrste kontaminacijo. Na primer, da preprečijo kontaminacijo ali navzkrižno kontaminacijo, morajo klavnice poskrbeti za fizično in časovno ločevanje faz klavnega procesa. ( 11 ) Prav tako je treba ustrezno ukrepati, da ne pride do kontaminacije trupov, kadar se zanje uporabi postopek ohlajevanja s potapljanjem. ( 12 ) Poleg tega je v členu 2(1)(f) Uredbe št. 852/2004 o higieni živil na splošno, ki presega Uredbo št. 853/2004, ki se uporablja posebej za živila živalskega izvora, pojem „kontaminacija“ opredeljen široko kot „prisotnost ali nastanek tveganja“. ( 13 )„Dejavnik tveganja“ je sam široko opredeljen v členu 3(14) Uredbe št. 178/2002, ki določa splošna načela živilske zakonodaje, kot „biološki, kemijski ali fizikalni dejavnik v živilu ali krmi oziroma lastnost ali stanje živila ali krme, ki lahko ogroža zdravje ljudi“.

41.

Četrtič in nazadnje, tudi iz splošnega namena Uredbe št. 853/2004 je razvidno, da na področje uporabe pojma kontaminacija spadajo vse vrste kontaminacije, vidne ali nevidne. V skladu z uvodno izjavo 9 je namen navedene uredbe zagotavljanje visoke ravni varstva potrošnikov v zvezi z varnostjo živil. Vendar pa bi bilo težko zatrjevati, da bi bilo tako visok standard mogoče doseči zgolj s prizadevanjem za preprečevanje vidne kontaminacije. To morda še bolj drži pri perutnini, kot trdijo tožeče stranke, kjer kontaminacija pretežno izvira iz kože, nog in perja ter je dejansko lahko nevidna.

42.

Zato po mojem mnenju obveznost preprečevanja kontaminacije mesa iz točke 5 zajema tako vidno kot nevidno kontaminacijo.

43.

Drugo vprašanje predložitvenega sodišča se nanaša na tri potencialne vire (vidne) kontaminacije, ki bi jo morale preprečiti perutninske klavnice. Ali fekalije, žolč in vsebina golše spadajo na področje uporabe točke 5 v povezavi s točko 8?

44.

Po mnenju tožečih strank je odgovor nikalen. Zlasti žolča naj ne bi bilo mogoče šteti za nečistočo, ker je mikrobiološko sterilen. Glede vsebine golše naj te prav tako ne bi bilo mogoče šteti za nečistočo, ker ni del vsebine želodca in črevesja in tako ni zajeta s točko 5.

45.

Nizozemska vlada skupaj z dansko, nemško in finsko vlado ter Evropsko komisijo trdi, da so fekalije, žolč in vsebina golše lahko nečistoče, saj so vse del „prebavnega trakta“, ki je izraz, uporabljen v večini jezikovnih različic točke 5, čeprav ne v nizozemski različici.

46.

S tem se strinjam. Prisotnost fekalij, žolča in vsebine golše na trupu je mogoče šteti za kontaminacijo v smislu Uredbe št. 853/2004, zlasti njene točke 5.

47.

Prvič, v točki 5 možni viri kontaminacije niso izrecno opredeljeni. Toda iz strukture v njej vsebovanega pravila je mogoče razbrati povezavo med razlitjem vsebine prebavnega trakta med odstranitvijo notranjih organov in kontaminacijo mesa. Namreč, medtem ko prvi stavek točke 5 v splošnem zahteva, da se različni koraki faze „priprave za kuhanje“ v klavnem procesu izvedejo tako, da ne pride do kontaminacije mesa, drugi stavek posebej nalaga sprejetje ukrepov „za preprečevanje razlitja vsebine prebavnega trakta med odstranitvijo notranjih organov.“ Precej jasno je torej, da se je vsebina prebavnega trakta štela za vir kontaminacije (mesa), kar pojasnjuje zahtevo za preprečevanje njenega razlitja.

48.

Drugič, v zvezi s konkretnim pojmom „vsebina prebavnega trakta“ je predložitveno sodišče, enako kot ostali udeleženci v postopku pred Sodiščem, opozorilo na obstoj razlik med različnimi jezikovnimi različicami drugega stavka točke 5. Medtem ko sta nizozemska in nemška različica navidezno pomensko ožji, saj se sklicujeta zgolj na vsebino želodca in črevesja, ( 14 ) večina drugih jezikovnih različic vsebino prebavnega trakta pojmuje širše. ( 15 )

49.

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča v zvezi s tem ločena obravnava ene od različic besedila v primerih razlik med jezikovnimi različicami ni mogoča zaradi enake verodostojnosti vseh jezikov Unije. Uporabiti je treba splošno sistematiko in cilje zadevnih določb, predvsem ob upoštevanju različic v vseh drugih uradnih jezikih. ( 16 )

50.

Že z vidika logike bi se mi glede na način izvajanja klavnega procesa vsekakor zdelo precej čudno, če bi zakonodajalec Unije pri določanju prepovedi v zvezi s tem, kar se ne sme razliti po trupih, želel razlikovati med vsebino tega, kar je bilo pravkar brez razlikovanja odstranjeno iz trupa perutnine. Tako bi bilo po mojem mnenju treba točko 5 razlagati tako, da se z njo zahteva, da morajo klavnice med odstranitvijo notranjih organov sprejeti ukrepe za preprečevanje razlitja „vsebine prebavnega trakta“ po trupih. Ta široki pojem se običajno razume tako, da poleg vseh organov obsega tudi vsebino organov prebavnega sistema od ust do zadnjika. Točka 5 tako nujno vključuje jetra (in žolč), črevesje (in fekalije) ter golšo (in njeno vsebino).

51.

Tretjič in kot je navedeno že zgoraj, ( 17 ) zakonodajalec Unije je želel spodbuditi dosego visokega standarda varnosti živil z uporabo širokega pojmovanja kontaminacije, ki vključuje kakršen koli biološki, kemijski ali fizikalni dejavnik v živilu ali krmi oziroma lastnost ali stanje živila ali krme, ki lahko ogroža zdravje ljudi. V zvezi s tem je treba poudariti, da vsi trije zgoraj navedeni možni viri kontaminacije, vključno z žolčem, lahko vsebujejo bakterije, kot je trdila nizozemska vlada.

52.

Četrtič in nazadnje, po zdravi pameti, če ta še ni bila odstranjena s tega področja prava, se moram strinjati z dansko vlado, da je pojem kontaminacije težko omejiti na dejstvo, da živilo škoduje zdravju. Kontaminacija živila po vsej verjetnosti vključuje tudi okoliščine, ko meso preprosto ni ustrezno za prehrano ljudi, ( 18 ) čeprav takšno zaužitje morda ne privede takoj do zastrupitve s hrano ali ni kako drugače neposredno škodljivo za zdravje ljudi. Torej, čeprav trup, onesnažen s fekalijami, žolčem ali vsebino žolča, ne bi bil neposredno škodljiv za zdravje na mikrobiološki ravni, kot zatrjujejo tožeče stranke, lahko še vedno mirno predpostavljamo, da takšno meso verjetno ni ustrezno za (običajno) prehrano ljudi, razen morda za čudaške sladokusce z zelo nenavadnim okusom.

53.

Skratka, oddelek II, poglavje IV, točka 5, Priloge III k Uredbi št. 853/2004 je treba razlagati tako, da se uporablja tudi za fekalno kontaminacijo ter kontaminacijo z žolčem in vsebino golše.

54.

Predložitveno sodišče s svojim prvim vprašanjem sprašuje o naravi in vsebini obveznosti, ki so z Uredbo št. 853/2004 naložene perutninskim klavnicam v zvezi z (vidno) kontaminacijo. Ali se v točkah 5 in 8 zahteva, da na trupu perutnine po odstranitvi notranjih organov in čiščenju ne sme biti več nobene (vidne) kontaminacije? Če je odgovor na vprašanje 1 pritrdilen, predložitveno sodišče z vprašanjem 3 v bistvu sprašuje, kdaj se opravlja čiščenje v klavnem procesu. Natančneje, ali mora biti opravljeno neposredno po odstranitvi notranjih organov ali pa se lahko opravi kasneje, morda celo med hlajenjem, razsekom ali pri pakiranju?

55.

Sodišče mora pri teh vprašanjih preučiti dva tesno povezana vidika. Prvič, kakšne vrste obveznost je naložena perutninskim klavnicam v zvezi s kontaminacijo in ali se narava te obveznosti med klavnim procesom spremeni? Drugič, kdaj bi se moral opraviti posebni postopek čiščenja, določen v točki 8?

56.

V tem oddelku bom pojasnil, (1) zakaj se obseg in narava obveznosti razlikujeta glede na fazo klavnega procesa in (2) zakaj mora biti čiščenje, kot je določeno v točki 8, opravljeno po pregledu post mortem in odstranitvi notranjih organov, toda pred hlajenjem.

57.

Po mnenju tožečih strank velja za perutninske klavnice „obveznost prizadevanja“ skozi celoten klavni proces. Ker naj razlitja vsebine prebavnega trakta med odstranitvijo notranjih organov ne bi bilo mogoče povsem preprečiti, naj bi za klavnice veljala obveznost, da naredijo vse, kar je v njihovi moči, da preprečijo kontaminacijo mesa. Takšna obveznost naj bi veljala tudi v fazi odstranitve notranjih organov ali v fazi čiščenja. Tako naj na podlagi točke 5 ali točke 8 ne bi bilo mogoče pričakovati, da do razlitja ne bo prišlo in da bodo trupi na koncu linije „priprave za kuhanje“, pred hlajenjem, temeljito čisti, kar je tudi stališče predložitvenega sodišča. Točka 8 naj ne bi določala nobenega posebnega rezultata (kot je „brez vidne kontaminacije“) po čiščenju. Tožeče stranke zatrjujejo, da je mogoče vidne sledi kontaminacije odstraniti tudi v poznejši fazi, pri razseku ali pakiranju, tako da jim v zvezi s tem ni mogoče naložiti nobene stroge obveznosti rezultata („pravilo ničelne tolerance“) po odstranitvi notranjih organov in čiščenju ter pred hlajenjem. Po njihovem mnenju naj bi bilo tehnično nerealno zahtevati tako visok standard zaradi hitrosti klavne linije v mehanskem procesu. Poleg tega naj zahteva po odstranitvi vidne kontaminacije po odstranitvi notranjih organov in pred hlajenjem ne bi imela nobene znanstveno podprte podlage, saj nastopi trenutek, ko lahko pride do kontaminacije, običajno prej, pri skubljenju perutnine.

58.

Ostali udeleženci v postopku pred Sodiščem z nekaj manjšimi odstopanji v bistvu razlikujejo med obveznostmi klavnic pri odstranitvi notranjih organov in obveznostmi pri čiščenju. Odstranitev notranjih organov naj bi morala biti na eni strani opravljena skrbno, da je mogoče preprečiti kontaminacijo. Na drugi strani naj bi morali biti trupi po odstranitvi notranjih organov in pred hlajenjem, po končanem čiščenju, čisti in brez nečistoč, saj je namen čiščenja odstraniti vse vidne ostanke nečistoč.

59.

Na splošno se strinjam z zadnjenavedenim stališčem.

60.

Točki 5 in 8 vsebujeta dve različni, vendar dopolnjujoči se obveznosti, ki veljata v različnih fazah klavnega procesa. Do zaključka faze odstranitve notranjih organov velja dolžnost skrbnega ravnanja: klavne linije je treba vzpostaviti in uporabljati tako, da se kontaminacija prepreči v največjem tehnično izvedljivem obsegu (točka 5). Po odstranitvi notranjih organov, pregledu post mortem in čiščenju morajo klavnice zagotoviti, da so trupi brez nečistoč (točka 8).

61.

Prvič, iz besedila točke 5 je razvidno, da morajo perutninske klavnice pravočasno sprejeti vse ustrezne ukrepe za preprečevanje kontaminacije mesa prav v vsaki fazi klavnega procesa, ki so omamljanje, izkrvavitev, odstranitev kože ali oskubljenje, odstranitev notranjih organov ali druga obdelava. Klavnice si morajo zlasti kar najbolj prizadevati, da se odstranitev notranjih organov ne opravi tako, da bi se vsebina prebavnega trakta razlila po trupu, kar bi bil, kot je navedeno zgoraj, ( 19 ) vir kontaminacije.

62.

Drugič, iz sistematične razlage točke 5 izhaja, da namen zakonodajalca Unije ni mogel biti, da bi bila odstranitev notranjih organov, kot korak v klavnem procesu, vedno brezhibno čista in da pri njej ne bi nikoli prišlo do kontaminacije. To ne bi bilo le nerazumno, ampak bi tudi pomenilo, da je pregled post mortem nekoliko odvečen. Kot dejansko izhaja iz točk 6 in 7, ki sta logično nadaljevanje točke 5, je treba dele, za katere je bilo po pregledu post mortem ugotovljeno, da niso ustrezni za prehrano ljudi, čim prej odstraniti iz čistega predela obrata, notranje organe, ki ostanejo v trupu, pa je treba v celoti in čim prej odstraniti. V teh pravilih je jasno navedeno, da lahko klavnice težave, ki so se morda pojavile med odstranitvijo notranjih organov, obravnavajo in odpravijo že takoj v naslednji fazi. Bodisi je zadnjenavedeno nekako opravljeno bodisi je treba odstraniti cel trup.

63.

V zvezi s tem zadnjim je treba poudariti, da je treba meso, ki je onesnaženo z blatom, fekalijami ali drugače, deklarirati za neustrezno za prehrano ljudi. ( 20 ) Vendar, kot je po mojem mnenju smiselno trdila danska vlada, je treba to obveznost razlagati strogo v primeru večje kontaminacije te vrste. V primeru manjše kontaminacije je treba trup pred hlajenjem temeljito očistiti. Če to ni bilo storjeno ali ni mogoče, je treba meso nazadnje razglasiti za neustrezno za prehrano ljudi.

64.

Tretjič, več drugih določb v različnih upoštevnih aktih zakonodaje Unije potrjuje, da je obveznost preprečevanja kontaminacije v fazi odstranitve notranjih organov obveznost „prizadevanja“ ali obveznost „potrebne skrbnosti“. Klavni procesi morajo biti zasnovani tako, da se kontaminacija mesa prepreči, kolikor je to tehnično mogoče. Na primer, zagotoviti je treba fizično ločitev živali ter časovno in prostorsko ločitev različnih delov klavne linije, da se prepreči navzkrižna kontaminacija. ( 21 ) Postopki klavnic na podlagi HACCP morajo preprečiti, odpraviti ali vsaj znižati tveganje na dopustno raven. ( 22 ) Enako oddelek I, poglavje I, točka 2(b), Priloge I k Uredbi št. 854/2004, v tesni povezavi s problemom vidne kontaminacije, določa, da mora uradni veterinar preverjati, da postopki nosilca dejavnosti v možnem obsegu jamčijo, da meso ni onesnaženo s fekalijami ali drugače.

65.

Na splošno in kot se soglasno strinjajo vsi udeleženci v postopku pred Sodiščem, se torej zdi, da je treba točko 5 razlagati tako, da morajo klavnice klavno linijo, zlasti za namene odstranitve notranjih organov, upravljati tako, da se kontaminacija prepreči v največjem tehnično izvedljivem obsegu.

66.

Zaradi jasnosti in ker so tožeče stranke navedle številne trditve v zvezi z mehaniko klavnega procesa, želim dodati še en poudarek. Menim, da gre pri „tehnično neizvedljivem“ za drugo kategorijo kot pri „tehnično izvedljivem, a dragem“. Potreba po morebitnem prestrukturiranju proizvodnega procesa in/ali ustvarjanje dodatnih stroškov upravljavcem klavnic, zaradi česar bi proces postal manj dobičkonosen (na primer, če bi to povzročilo, da bi skozi klavno linijo šlo manj kot sedanjih približno 10.000 piščancev na uro, tako da bi lahko namenili več časa za čiščenje), očitno spadata v zadnjenavedeno kategorijo.

67.

Na drugi strani obveznost iz točke 8 zadeva drugo (poznejšo) fazo klavnega procesa, tj. konec linije „priprave za kuhanje“. Je tudi drugačne narave. Točka 8 določa dodatno in strožjo obveznost za klavnice, ki se nanaša na naslednjo fazo procesa, ko naj bi bilo meso pripravljeno za zaužitje. Klavnica mora takrat zagotoviti, da je meso v tisti zadnji fazi brez nečistoč.

68.

Priznavam, da točka 8 ne napotuje izrecno na kontaminacijo. Omenja le zahteve po čiščenju in ohladitvi mesa po odstranitvi notranjih organov in pregledu. Vendar se strinjam z nizozemsko vlado, da je namen čiščenja v tej fazi odstraniti vse, zagotovo vidne, ostanke kontaminacije. Ponovno, kot je po mojem mnenju upravičeno in razumno predlagala danska vlada: ( 23 ) če bi bilo meso v primeru obsežne kontaminacije zavrženo kot neustrezno za prehrano ljudi v fazi pregleda post mortem, je manjša kontaminacija lahko dopustna, vendar je treba nato meso temeljiti očistiti, da postane ustrezno za prehrano ljudi.

69.

Tako iz razlage točke 5 v povezavi s točko 8 izhaja, da, prvič, bi se morali klavniški procesi do pregleda post mortem izvajati na način, ki v največji možni meri preprečuje kakršno koli kontaminacijo. Drugič, zaklana perutnina po čiščenju nikakor ne sme biti onesnažena.

70.

Zadevne stranke so zavzele dva različna pristopa glede, natančnega časa čiščenja iz točke 8 v okviru klavnega procesa.

71.

Po mnenju tožečih strank dejstvo, da je v točki 8 najprej omenjeno čiščenje in nato hlajenje, ne pomeni, da mora biti čiščenje opravljeno pred hlajenjem. Iz te odločbe naj bi izhajalo le, da se mora čiščenje zgolj začeti pred hlajenjem. Nasprotno pa nizozemska vlada in drugi udeleženci vztrajno trdijo, da bi se moralo čiščenje opraviti (in končati) pred hlajenjem, saj je meso takrat lahko še zadnjič očiščeno med klavnim procesom. Če bi se čiščenje opravilo v fazi razseka ali izkoščičevanja, ki jo, mimogrede, ureja oddelek II, poglavje V, in ne oddelek II, poglavje IV, Priloge III, bi bilo prepozno.

72.

Menim, da je precej jasno, da bi se moralo čiščenje iz točke 8 opraviti in končati pred hlajenjem.

73.

Strinjam se, da je točka 8 ob jezikovni razlagi nekoliko nejasna. Navedeno je, da je treba „[p]o pregledu in odstranitvi notranjih organov […] zaklane živali čim prej očistiti in ohladiti na največ 4 °C, razen če je meso razrezano, ko je še toplo“. Vrstni red navedenih dejavnosti bi pomenil, da je pregled opravljen pred odstranitvijo notranjih organov (in ne po njej) ter da morajo biti zaklane živali dejansko očiščene in ohlajene. Če se osredotočimo na veznik „in“, bi lahko na podlagi dobesedne razlage trdili, da bi se ti dve dejavnosti lahko izvedli istočasno.

74.

Vendar struktura in logika jasno nasprotujeta takšni razlagi te določbe.

75.

Prvič, vrstni red in struktura posameznih točk v oddelku II, poglavje IV, Priloge III k Uredbi št. 853/2004 jasno nakazujeta, da so trupi najprej pregledani ante mortem, nato zaklani (vsi postopki so navedeni v točki 5) in nazadnje pregledani post mortem (točka 6). Ob upoštevanju obeh pregledov, ki ju je treba opraviti, se izrecno kronološko zaporedje tako ne zdi povsem napačno. Čiščenje se opravi po pregledu (post mortem) in pred hlajenjem.

76.

Drugič, takšno razlago točke 8 potrjuje namen čiščenja z vodo, in sicer odstranitev morebitne (vidne) kontaminacije. Kljub trditvam tožečih strank o enakovrednosti vseh postopkov čiščenja, ki se opravijo med celotnim potekom klavnega procesa, je korak čiščenja iz točke 8 po naravi odločilen, saj, kot je opisano v prejšnjem oddelku teh sklepnih predlogov, je to posebno čiščenje ključno pri odstranjevanju morebitnih ostankov nečistoč. Glede na takšen namen bi bilo, s praktičnega vidika, nekoliko nelogično, če bi bilo čiščenje opravljeno pred pregledom post mortem ali po hlajenju. V prvem primeru preglednik ne bi mogel ustrezno izvesti svojih nalog inšpekcije, saj zlasti ne bi mogel odkriti večje kontaminacije (ker bi bila izprana). V drugem primeru je prisotno tveganje navzkrižne kontaminacije trupov, omenjeno v oddelku II, poglavje IV, točka 9(a), Priloge III k Uredbi št. 853/2004, ( 24 ) če se postopek ohlajevanja s potapljanjem opravi na onesnaženem trupu.

77.

Tretjič, v zadnjenavedeni točki sta poudarjena tudi zelo drugačen namen in narava stika trupov z vodo v fazi čiščenja v primerjavi s tistim pri hlajenju. S potapljanjem trupov v bazene, napolnjene z vodo določene temperature, za namene njihove ohladitve, je te res mogoče tudi do določene mere očistiti, kot navajajo tožeče stranke. Vendar, tudi če zanemarimo problem kontaminacije, opisan v prejšnji točki, ni dvoma, da je hlajenje (tako kot razsek ali pakiranje) preprosto del drugega procesa, ki se opravi po koncu linije „priprave za kuhanje“ in katerega namen ni zagotoviti, da je meso še bolj „pripravljeno za kuhanje“, ampak ga pripraviti za odpremo.

78.

Skratka, obveznost iz točke 8, da je treba „živali […] očistiti“, nalaga obveznost odstraniti morebitne ostanke nečistoč po odstranitvi notranjih organov in čiščenju, vendar vsekakor pred začetkom procesa hlajenja.

79.

Predložitveno sodišče želi z vprašanjem 4 ugotoviti, kako se opravlja uradni nadzor, in zlasti, ali lahko pristojni organ odstrani trupe s klavne linije in jih pregleda tako na zunanji kot na notranji strani ter pod maščobnim tkivom zaradi ugotavljanja vidne kontaminacije.

80.

Vsi udeleženci v postopku so na to vprašanje odgovorili pritrdilno, čeprav tožeče stranke ugovarjajo pravilu ničelne tolerance, ki ga domnevno uporabljajo nadzorni uradniki.

81.

Uvodoma je treba opozoriti, da je očitno prisotna določena zmeda glede narave in pravne podlage nadzora iz postopka v glavni stvari. Predložitveno sodišče se sklicuje na določbo iz Uredbe št. 854/2004, ki se nanaša na preglede post mortem, in sicer na oddelek I, poglavje II, del D, točka 1, Priloge I. Vendar po mnenju tožečih strank pregled post mortem ne vključuje preverjanja prisotnosti kontaminacije na trupih. Takšno preverjanje naj ne bi bilo logično, glede na to, da se pregled post mortem ne opravi na koncu procesa „priprave za kuhanje“, ampak na njegovi polovici, po čemer gredo trupi še skozi več postopkov čiščenja. Nizozemska vlada trdi, da zadevni nadzor, glede na to, da vključuje vzorčenje, ki se izvaja po pregledu post mortem in čiščenju, ni namenjen ugotavljanju morebitnih bolezni. Njegova pravna podlaga bi tako lahko bili prej člen 4 Uredbe št. 854/2004 ter člena 3 in 10 Uredbe št. 882/2004. Danska vlada meni, da bi morda lahko bila upoštevna tudi določba iz oddelka IV, poglavje V, del B, točka 1, Priloge I k Uredbi št. 854/2004, ki se nanaša na vzorčenje in vsakodnevni pregled notranjih organov.

82.

Če za izhodišče vzamemo navedbe nizozemske vlade, pri čemer seveda ne izključimo nobene druge potencialno upoštevne pravne podlage, ( 25 ) ki jo mora nazadnje opredeliti nacionalno sodišče, se zdi, da bi člena 3 in 10 Uredbe št. 882/2004, ki se nanašata na izvajanje uradnega nadzora, da se, na splošno, zagotovi preverjanje skladnosti z zakonodajo o krmi in živilih, lahko služila kot pravna podlaga za nadzor iz postopka v glavni stvari. Zlasti člen 3(3) določa, da se „[u]radni nadzor […] opravlja v kateri koli fazi proizvodnje, predelave in razpečevanja krme ali živil ter živali in živalskih proizvodov“. Člen 10(2)(b)(i) natančneje določa inšpekcijski pregled krme in živil, zlasti z vzorčenjem.

83.

Glede obsega pooblastil uradnih veterinarjev, na katera se osredotoča predložitveno sodišče, v določbah zadnjenavedene uredbe niso posebej navedene točno določene naloge. Uredba je oblikovana široko. To pomeni, da bi pooblastila nadzornih uradnikov lahko vključevala pregled – po čiščenju in pred hlajenjem – zunanjih in notranjih površin ter maščobnih tkiv vzorca trupov, odstranjenih s klavne linije za olajšanje nadzora. Dokaj jasno je torej, da lahko pristojni nacionalni organi izvajajo preglede v kateri koli fazi klavnega procesa.

84.

Med odgovorom na vprašanje, kdaj se lahko opravi pregled, in vprašanjem, kaj se lahko pregleda in glede na kakšno merilo, je seveda razloček. Odgovor na zadnjenavedeno vprašanje je treba poiskati s sklicevanjem na obseg in naravo že zgoraj opisanih dolžnosti: ( 26 ) odvisen je od tega, ali so pregledniki preverjali izpolnjevanje obveznosti iz točke 5 ali tistih iz točke 8. Po tej opredelitvi bo nato jasen natančen standard, ki ga pregledniki lahko razumno uporabljajo.

85.

Glede na omejene informacije o natančni dejanski in pravni naravi zadevnih pregledov je skoraj nemogoče zagotoviti dodatne napotke v zvezi s tem, razen splošne pripombe, da je treba ta nadzor, tako kot vsakega drugega, opravljati razumno in sorazmerno. Glede na to, kaj natančno je treba preveriti in v kateri fazi klavnega procesa, mora biti sredstvo, izbrano za izvedbo konkretnih pregledov (število vzorcev, ali je treba ustaviti linijo ali odstraniti vzorčno perutnino z delujoče linije itd.), primerno za to, kar je treba pregledati (da bodo navedeni pregledi res reprezentativni), vendar ne sme presegati tega, kar je potrebno za pravilno izvedbo teh pregledov.

86.

Po obrazložitvi vseh treh tem, na katere se nanaša pet vprašanj predložitvenega sodišča, naj zaradi jasnosti navedem še kratke odgovore na posamezna predložena vprašanja.

87.

Na vprašanje 1 je treba odgovoriti pritrdilno. Če se zadevni nadzor opravi po odstranitvi notranjih organov in čiščenju, s čimer se torej preverja skladnost s točko 8, ne sme biti prisotna nobena kontaminacija, še posebej ne vidna.

88.

Kljub nekaterim drugim vidikom, ki jih je navedlo predložitveno sodišče, in predvsem kljub precej podrobnim trditvam tožečih strank na obravnavi menim, da ni naloga Sodišča, da preseže to izjavo. Čeprav seveda priznavam, da je razprava o tem, ali bi eden ali dva majhna madeža (in morebiti še kakšnega premera) fekalij ali žolča poleg zadnjika v trupu še lahko predstavljala „dopustno“ raven kontaminacije (kot so za primer navedle tožeče stranke na obravnavi), že sama po sebi zanimiva, pa ni naloga Sodišča niti da presodi dejstva niti da jih ovrednoti, da bi rešilo zadevo, ki jo obravnava predložitveno sodišče.

89.

Na vprašanje 2 je prav tako treba odgovoriti pritrdilno: pojem kontaminacije zajema tudi fekalno kontaminacijo in kontaminacijo z žolčem ali vsebino golše.

90.

Glede vprašanja 3, čiščenje bi se moralo opraviti čim prej po odstranitvi notranjih organov, kot je jasno določeno v točki 8, in pred začetkom procesov hlajenja, razseka ali pakiranja.

91.

V zvezi z vprašanjem 4, kljub določeni nejasnosti glede tega, kaj natančno je bilo pregledano na osnovi katere določbe prava EU, je precej jasno, da lahko javni organi odstranijo več trupov s klavne linije in preverijo izpolnjevanje ustreznih zahtev v vsaki fazi, zlasti po čiščenju, saj je ta postopek odločilen, ko je perutnina pripravljena za kuhanje. Kaj točno se lahko pregleda in po katerem standardu, je odvisno od faze, v kateri se pregled opravlja, in torej od tega, ali se preverja izpolnjevanje obveznosti iz točke 5 ali točke 8 ali iz katere koli druge veljavne določbe.

92.

Glede na zgornje odgovore in zlasti odgovor na vprašanje 1 odgovor na vprašanje 5 ni potreben.

93.

Ob upoštevanju navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Rechtbank Rotterdam (sodišče v Rotterdamu, Nizozemska), odgovori: