1. 

Predlogi za sprejetje predhodne odločbe v zadevah C‑297/17, C‑318/17 in C‑319/17 se nanašajo na razlago člena 33(2)(a) in člena 52, prvi odstavek, Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite ( 2 ) ter člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) na eni strani ter člena 20 in naslednjih Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite ( 3 ) na drugi.

2. 

Ti predlogi so bili vloženi v okviru treh sporov med Basharjem Ibrahimom (zadeva C‑297/17), Mahmudom Ibrahimom, Fadwo Ibrahim, Bushro Ibrahimom, mladoletnima otrokoma Mohammadom in Ahmadom Ibrahimom (zadeva C‑318/17) ter Nisreen Sharqawi in njenima mladoletnima otrokoma Yazanom in Hosamom Fattayrjijem (zadeva C‑319/17), palestinskimi prosilci za azil brez državljanstva, ki so prebivali v Siriji, ter Bundesrepublik Deutschland (Zvezna republika Nemčija) v zvezi z odločbami Bundesamt für Migration und Flüchtlinge (zvezni urad za migracije in begunce; v nadaljevanju: urad), s katerimi jim je bila zavrnjena pravica do azila z obrazložitvijo, da prihajajo iz varne tretje države.

3. 

Predlog za sprejetje predhodne odločbe v zadevi C‑438/17 se nanaša na razlago člena 33(2)(a) in člena 52, prvi odstavek, Direktive 2013/32.

4. 

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Zvezno republiko Nemčijo in Tausom Magamadovom, prosilcem za azil z ruskim državljanstvom, ki se izreka za Čečena in je prebival na Poljskem, v zvezi z odločbo, s katero mu je urad zavrnil pravico do azila z obrazložitvijo, da prihaja iz varne tretje države.

5.

Konvencija o statusu beguncev, podpisana v Ženevi 28. julija 1951, ( 4 ) ki je začela veljati 22. aprila 1954, kakor je bila dopolnjena s Protokolom o statusu beguncev, sklenjenim v New Yorku 31. januarja 1967, ki je začel veljati 4. oktobra 1967 (v nadaljevanju: Ženevska konvencija), v členu 21, naslovljenem „Nastanitev“, določa:

„Glede nastanitve uporabljajo države pogodbenice, v obsegu, ki ga urejajo zakoni ali predpisi, ali je pod nadzorom javne oblasti, za begunce, ki so zakonito na njihovem ozemlju, čim ugodnejšo obravnavo, v vsakem primeru pa ne manj ugodne od tiste, ki jo v enakih okoliščinah uporabljajo za tujce nasploh.“

6.

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisana 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP), v členu 3, naslovljenem „Prepoved mučenja“, določa:

„Nikogar se ne sme mučiti ali nečloveško in ponižujoče z njim ravnati ali ga kaznovati.“

7.

Člen 1 Listine, naslovljen „Človekovo dostojanstvo“, določa:

„Človekovo dostojanstvo je nedotakljivo. Treba ga je spoštovati in varovati.“

8.

Člen 4 Listine, naslovljen „Prepoved mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja“, določa:

„Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.“

9. Člen 18 Listine, naslovljen „Pravica do azila“, določa:

„Ob upoštevanju pravil Ženevske konvencije z dne 28. julija 1951 in Protokola z dne 31. januarja 1967 o statusu beguncev in v skladu s Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o delovanju Evropske unije […] je priznana pravica do azila.“

10.

Člen 51 Listine, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 1 določa:

„Določbe te listine se uporabljajo za institucije, organe, urade in agencije Unije ob spoštovanju načela subsidiarnosti, za države članice pa samo, ko izvajajo pravo Unije. Zato spoštujejo pravice, upoštevajo načela in spodbujajo njihovo uporabo v skladu s svojimi pristojnostmi in ob spoštovanju meja pristojnosti Unije, ki so ji dodeljene v Pogodbah.“

11.

Člen 52 Listine, naslovljen „Obseg pravic in načel ter njihova razlaga“, v odstavku 3 določa:

„Kolikor ta listina vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z [EKČP], sta vsebina in obseg teh pravic enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa navedena konvencija. Ta določba ne preprečuje širšega varstva po pravu Unije.“

12.

Člen 33 Direktive 2013/32, naslovljen „Nedopustne prošnje“, določa:

„1.   Poleg primerov, v katerih se prošnja ne preučuje v skladu z Uredbo (EU) št. 604/2013, se od držav članic ne zahteva, da preučijo, ali prosilec izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito v skladu z Direktivo 2011/95/EU, kadar se prošnja šteje za nedopustno v skladu s tem členom.

2.   Države članice lahko štejejo prošnjo za mednarodno zaščito za nedopustno le, če:

[…]“

13.

Člen 40 te direktive, naslovljen „Naknadna prošnja“, določa:

„[…]

2.   […] naknadna prošnja za mednarodno zaščito [je] najprej predmet predhodne obravnave o tem, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve v zvezi z vprašanjem, ali prosilec izpolnjuje pogoje kot upravičenec do mednarodne zaščite, na podlagi Direktive 2011/95/EU, oziroma je prosilec navedel take nove elemente ali ugotovitve.

3.   Če se v predhodni obravnavi iz odstavka 2 ugotovi, da so se pojavili novi elementi ali ugotovitve, ki pomembno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje kot upravičenec do mednarodne zaščite, na podlagi Direktive 2011/95/EU, oziroma da je prosilec navedel take nove elemente ali ugotovitve, se obravnavanje prošnje nadaljuje v skladu s poglavjem II. Države članice lahko določijo tudi druge razloge za nadaljnje obravnavanje naknadne prošnje.

4.   Države članice lahko odločijo, da bo prošnja nadalje obravnavana le, če zadevni prosilec brez svoje krivde v predhodnem postopku ni mogel uveljaviti okoliščin iz odstavkov 2 in 3 tega člena, zlasti z uveljavljanjem svoje pravice do učinkovitega pravnega sredstva v skladu s členom 46.

[…]“

14.

Člen 51(1) navedene direktive določa:

„Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s členi 1 do 30, členom 31(1), (2) in (6) do (9), členi 32 do 46, členoma 49 in 50 ter Prilogo I do 20. julija 2015. Komisiji takoj sporočijo besedila navedenih predpisov.“

15.

Člen 52, prvi odstavek, Direktive 2013/32 določa:

„Države članice uporabljajo zakone in druge predpise iz člena 51(1) za vložene prošnje za mednarodno zaščito in za postopke za odvzem mednarodne zaščite, ki se začnejo po 20. juliju 2015 ali na zgodnejši datum. Prošnje, ki so vložene pred 20. julijem 2015, in postopke za odvzem statusa begunca, ki se začnejo pred navedenim datumom, urejajo zakoni in drugi predpisi, sprejeti v skladu z Direktivo [Sveta 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah ( 5 )].“

16.

Člen 29 Asylgesetz (zakon o azilu) z dne 2. septembra 2008, kakor je bil spremenjen z Integrationsgesetz (zakon o integraciji) z dne 31. julija 2016, (BGBl. I, S., str. 1939), (v nadaljevanju: AsylG) določa:

„(1)   Prošnja za azil ni dopustna, če:

17.

Člen 77(1) AsylG določa:

„V zadevah iz tega zakona se sodišče opira na dejanski in pravni položaj, ki obstaja v času zadnje obravnave; če odloči brez obravnave, je odločilni trenutek tisti, ko se odločba izda. […]“

18.

Tožeča stranka v zadevi C‑297/17, ( 7 ) Bashar Ibrahim, je sin Mahmuda Ibrahima in Fadwe Ibrahim ter brat treh drugih tožečih strank, ( 8 ) ki so po zgledu svojih staršev tožeče stranke v zadevi C‑318/17.

19.

Tožeče stranke v postopkih v glavnih stvari v teh zadevah so leta 2012 zapustile Sirijo in prišle v Bolgarijo, kjer jim je bila z odločbami z dne 26. februarja in 7. maja 2013 priznana subsidiarna zaščita. Novembra 2013 so nadaljevale pot prek Romunije, Madžarske in Avstrije ter prišle v Nemčijo, kjer so 29. novembra 2013 vložile novo prošnjo za azil.

20.

Urad je 22. januarja 2014 bolgarski nacionalni upravi poslal zahteve za ponovni sprejem zadevnih oseb. Ta uprava jih je zavrnila z dopisi z dne 28. januarja in 10. februarja 2014 z obrazložitvijo, da je bila tožečim strankam v postopkih v glavni stvari v zadevah C‑297/17 in C‑318/17 v Bolgariji že priznana subsidiarna zaščita, zaradi česar se mehanizem ponovnega sprejema iz Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi ne uporablja. Poleg tega naj bi bil pristojni bolgarski organ lokalna mejna policija.

21.

Urad je z odločbami z dne 27. februarja in 19. marca 2014 tožečim strankam v postopkih v glavni stvari v zadevah C‑297/17 in C‑318/17 zavrnil pravico do azila, ne da bi vsebinsko obravnaval njihove prošnje, z obrazložitvijo, da so prišli iz varne tretje države, in odredil njihovo odstranitev na bolgarsko mejo.

22.

Verwaltungsgericht (upravno sodišče, Nemčija) je s sodbama, izrečenima 20. maja in 22. julija 2014, zavrnilo tožbi, vloženi zoper te odločbe.

23.

Oberverwaltungsgericht (višje upravno sodišče, Nemčija) je s sodbama z dne 18. februarja 2016 razveljavilo odredbe o odstranitvi na bolgarsko mejo, vendar je predloge v preostalem zavrnilo. Po mnenju tega sodišča je bila tožečim strankam v postopkih v glavni stvari v zadevah C‑297/17 in C‑318/17 pravica do azila v Nemčiji upravičeno zavrnjena, ker so ti v to državo prišli iz varne tretje države. Odredbe o odstranitvi na bolgarsko mejo pa naj bi bile nezakonite, ker ni bilo ugotovljeno, da je Republika Bolgarija še vedno pripravljena sprejeti tožeče stranke v postopkih v glavni stvari v zadevah C‑297/17 in C‑318/17.

24.

Te tožeče stranke so pri Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče, Nemčija) vložile revizijo zoper ti odločbi, s katerima so bili njihovi predlogi delno zavrnjeni. Med drugim trdijo, da se mehanizem, vzpostavljen z Uredbo Dublin III, po priznanju subsidiarne zaščite še vedno uporablja. Nasprotno pa urad meni, da prošnje za azil od takrat niso dopustne na podlagi člena 29(1), točka 2, AsylG, katerega vsebina se ujema z vsebino člena 33(2)(a) Direktive 2013/32.

25.

V teh okoliščinah je Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

26.

T. Magamadov je leta 2007 vložil prošnjo za azil na Poljskem, kjer mu je bila z odločbo z dne 13. oktobra 2008 priznana subsidiarna zaščita. Junija 2012 je z ženo in otrokom vstopil v Nemčijo, kjer je 19. junija 2012 vložil prošnjo za azil.

27.

Urad je 13. februarja 2013 poljskim organom poslal zahtevo za ponovni sprejem, ti pa so 18. februarja 2013 sporočili, da so pripravljeni ponovno sprejeti T. Magamadova in njegovo družino.

28.

Urad je v odločbi z dne 13. marca 2013, ne da bi jih vsebinsko obravnaval, menil, da prošnje T. Magamadova in njegove družine za azil niso dopustne, ker je Republika Poljska država članica, ki je odgovorna za obravnavanje teh prošenj, in odredil njihovo predajo na Poljsko. Ker predaja zaradi zdravstvenih težav žene T. Magamadova ni bila opravljena v predpisanem roku, je urad z odločbo z dne 24. septembra 2013 odpravil odločbo z dne 13. marca 2013 z obrazložitvijo, da je Zvezna republika Nemčija zaradi izteka tega roka postala odgovorna država članica.

29.

Urad je z odločbo z dne 23. junija 2014 tožeči stranki zavrnil mednarodno zaščito in pravico do azila, ker je prišla iz Poljske, in odredil njeno odstranitev v to državo članico.

30.

Verwaltungsgericht (upravno sodišče, Nemčija) je s sodbo z dne 19. maja 2015 zavrnilo tožbo, vloženo zoper to odločbo.

31.

Oberverwaltungsgericht (višje upravno sodišče) je s sodbo z dne 21. aprila 2016 odpravilo odločbo urada z dne 23. junija 2014.

32.

Oberverwaltungsgericht (višje upravno sodišče) je menilo, da se pravilo iz člena 16a(2), prvi stavek, Grundgesetz (nemški temeljni zakon), v skladu s katerim se pravica do azila ne sme priznati tujemu državljanu, ki prispe iz varne države, v postopku v glavni stvari ne uporablja zaradi odstopanja, določenega v členu 26a(1), tretji stavek, točka 2, AsylG, v skladu s katerim se pravilo varne tretje države ne uporablja, če je kot v obravnavani zadevi Zvezna republika Nemčija postala odgovorna država članica na podlagi prava Unije. Ker je bila prošnja za azil v postopku v glavni stvari vložena pred 20. julijem 2015, naj bi se uporabljala Direktiva 2005/85. Člen 25(2) te direktive pa naj bi dovoljeval zavrženje prošnje za azil brez vsebinskega obravnavanja le v primeru, v katerem je zadevni osebi status begunca priznala druga država članica.

33.

Zvezna republika Nemčija je pri Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče) vložila revizijo zoper to sodbo. Med drugim trdi, da prošnja za azil, ki je predmet postopka v glavni stvari, ni dopustna na podlagi člena 29(1), točka 2, AsylG, katerega vsebina se ujema z vsebino člena 33(2)(a) Direktive 2013/32, ker je bila tožeči stranki na Poljskem priznana mednarodna zaščita.

34.

T. Magamadov meni, da njegova prošnja za azil, vložena 19. junija 2012, ni nedopustna, ker mu Republika Poljska ni priznala statusa begunca, ampak samo subsidiarno zaščito.

35.

Predložitveno sodišče ugotavlja, da je urad odločbo z dne 23. junija 2014 sprejel pred začetkom veljavnosti Direktive 2013/32 ter da se za dejansko stanje v postopku v glavni stvari uporablja Uredba Dublin II, in ne Uredba Dublin III.

36.

V teh okoliščinah je Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

37.

Z odločbo predsednika Sodišča z dne 9. junija 2017 so bile zadeve C‑297/17, C‑318/17 in C‑319/17 združene za pisni in ustni del postopka ter izdajo sodbe, ker so vprašanja za predhodno odločanje v teh treh zadevah enaka.

38.

Predložitveno sodišče je Sodišču predlagalo, naj te zadeve obravnava po hitrem postopku na podlagi člena 105(1) Poslovnika Sodišča. Predsednik Sodišča je 14. julija 2017 odločil, da temu predlogu ni treba ugoditi.

39.

Predložitveno sodišče je Sodišču predlagalo tudi, naj zadevo C‑438/17 obravnava po hitrem postopku na podlagi člena 105(1) Poslovnika Sodišča. Predsednik Sodišča je 19. septembra 2017 odločil, da temu predlogu ni treba ugoditi.

40.

Z odločbo Sodišča z dne 30. januarja 2018 so bile zadeve C‑297/17, C‑318/17, C‑319/17 in C‑438/17 združene za ustni del postopka in izdajo sodbe.

41.

Pisna stališča v zadevah C‑297/17, C‑318/17 in C‑319/17 so predložile tožeče stranke v postopkih v glavni stvari, nemška, francoska in poljska vlada ter Evropska komisija.

42.

Pisna stališča v zadevi C‑438/17 so predložile nemška, poljska in madžarska vlada ter Komisija.

43.

Tožeče stranke v postopkih v glavni stvari, urad, nemška, belgijska, italijanska, nizozemska vlada, vlada Združenega kraljestva in Komisija so ustno predstavile stališča na skupni obravnavi, ki je bila 8. maja 2018 v zadevi C‑163/17 ter združenih zadevah C‑297/17, C‑318/17, C‑319/17 in C‑438/17.

44.

Prvo vprašanje za predhodno odločanje v zadevah C‑297/17, C‑318/17 in C‑319/17 in obe vprašanji za predhodno odločanje v zadevi C‑438/17 se nanašajo na prehodno določbo Direktive 2013/32, in sicer njen člen 52, prvi odstavek. Njihov namen je v bistvu ugotoviti, katera od direktiv 2013/32 in 2005/85 se uporablja za prošnje za azil z dne 29. novembra 2013, ki so jih vložile tožeče stranke v postopkih v glavni stvari v zadevah C‑297/17, C‑318/17 in C‑319/17, in za prošnjo za azil z dne 19. junija 2012, ki jo je vložila tožeča stranka v postopku v glavni stvari v zadevi C‑438/17. ( 9 )

45.

Po mnenju predložitvenega sodišča prošnja za azil v skladu s členom 29(1), točka 2, AsylG, s katerim je prenesen člen 33(2)(a) Direktive 2013/32, ne bo dopustna, če je tujemu državljanu mednarodno zaščito priznala že druga država članica Unije. Dodaja, da člen 77(1) AsylG „sam po sebi zahteva, da se člen 29(1), točka 2, AsylG uporablja za prošnje, vložene pred začetkom njegove veljavnosti, če v zvezi z njimi še ni bila izdana odločba, zoper katero ni pravnega sredstva. […] Zaupanje zadevnih oseb v nadaljnji obstoj prejšnje pravne ureditve ima po mnenju tega senata manjšo težo kot cilj, ki ga uresničuje nova ureditev, to je preprečiti sekundarne migracije po priznanju zaščite v skladu s členom 33(2)(a) Direktive 2013/32“ (glej točko 20 predloga za sprejetje predhodne odločbe v zadevi C‑297/17).

46.

Poudariti je treba, da lahko države članice v skladu s členom 33(2)(a) Direktive 2013/32 prošnjo za mednarodno zaščito, to je prošnjo za priznanje statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, štejejo za nedopustno, če je mednarodno zaščito priznala druga država članica. ( 10 )

47.

Nasprotno pa so lahko države članice v skladu s členom 25(2)(a) Direktive 2005/85 ( 11 ) prošnjo za mednarodno zaščito štele za nedopustno, če je druga država članica priznala status begunca. Zato v skladu s to določbo prošnje za priznanje statusa begunca ni bilo mogoče šteti za nedopustno, če je druga država članica priznala status subsidiarne zaščite. ( 12 )

48.

Iz tega sledi, da obstaja jasno in očitno razlikovanje med obsegoma teh dveh določb, saj imajo države članice širše pristojnosti za razglasitev nedopustnosti prošnje za mednarodno zaščito na podlagi člena 33(2)(a) Direktive 2013/32 kot na podlagi člena 25(2)(a) Direktive 2005/85. ( 13 ) Zato je v zvezi z dopustnostjo prošenj za mednarodno zaščito pomembno vedeti, katera od teh dveh direktiv se uporablja v postopkih v glavni stvari.

49.

V zvezi s tem člen 52, prvi odstavek, prvi stavek, Direktive 2013/32 določa, da države članice uporabljajo nacionalne določbe, s katerimi je bil prenesen med drugim člen 33 navedene direktive, za vložene prošnje za mednarodno zaščito in za postopke za odvzem mednarodne zaščite, ki se začnejo po 20. juliju 2015 ( 14 )„ali na zgodnejši datum“.

50.

Iz pripravljalnih dokumentov za Direktivo 2013/32 je razvidno, da je besede „ali na zgodnejši datum“, ki jih ni bilo v besedilu predloga Komisije (COM(2009) 554), v člen 52, prvi odstavek, prvi stavek, in fine, Direktive 2013/32 dodal Svet v prvi obravnavi. ( 15 )

51.

To vstavljeno besedilo je razlog za tu obravnavane predloge za sprejetje predhodne odločbe. Ugotoviti je treba, da je ta določba klasičen primer slabega oblikovanja zakonodajnih besedil ali neodločenosti, ki je vzrok za več tožb, kar torej vodi k velikemu zapravljanju sredstev tako na nacionalni kot na evropski ravni, če sploh ne upoštevamo preizkušenj, ki so, čeprav samo v zvezi z roki, naložene zadevnim posameznikom, ki se že sicer spopadajo z drugimi težavami.

52.

Brez teh izrazov bi bil člen 52, prvi odstavek, prvi stavek, Direktive 2013/32 namreč popolnoma jasen in 20. julij 2015 bi bil edini upoštevni datum za odločitev, katera direktiva se uporablja. Poleg tega, čemu služi ohranitev besed „po 20. juliju 2015“, če se ne nanašajo tudi na prošnje, vložene pred tem datumom?

53.

V skladu s stališčema poljske vlade in Komisije menim, da je treba pri odločanju o vprašanju, ali datum 20. julij 2015 ostaja upošteven za določitev uporabe ratione temporis Direktive 2013/32, člen 52, prvi odstavek, Direktive 2013/32 razlagati kot celoto.

54.

V skladu s členom 52, prvi odstavek, drugi stavek, Direktive 2013/32 prošnje, ki so vložene pred 20. julijem 2015, in postopke za odvzem statusa begunca, ki se začnejo pred navedenim datumom, urejajo zakoni in drugi predpisi, sprejeti v skladu z Direktivo 2005/85.

55.

Iz te popolnoma jasne in zavezujoče določbe izhaja, da prošnje za azil, ki so jih tožeče stranke v postopkih v glavni stvari vse vložile pred 20. julijem 2015, urejajo zakoni in drugi predpisi, sprejeti v skladu z Direktivo 2005/85. ( 16 ) Če bi bilo treba besede „ali na zgodnejši datum“ v členu 52, prvi odstavek, prvi stavek, in fine, Direktive 2013/32 razlagati tako, da državam članicam dajejo možnost, da za prošnje, vložene pred 20. julijem 2015, uporabljajo nacionalne določbe o prenosu Direktive 2013/32, bi bila taka razlaga popolnoma v nasprotju s členom 52, prvi odstavek, drugi stavek, Direktive 2013/32, saj bi potvarjala njegov jasen pomen.

56.

Ne razumem pa, zakaj bi bilo treba „žrtvovati“ jasen pomen člena 52, prvi odstavek, drugi stavek, Direktive 2013/32, da bi besede „ali na zgodnejši datum“, s katerimi je bila v prvi stavek istega odstavka vnesena dvoumnost, če ne celo protislovnost, dobile pomen. Ker je kot pri obravnavanem vprašanju Direktiva 2013/32 bolj omejevalna kot Direktiva 2005/85, trditve Komisije, v skladu s katero člen 52, prvi odstavek, prvi stavek, Direktive 2013/32 omogoča retroaktivno uporabo določb navedene direktive, ki bi bile ugodnejše za prosilca za azil, ( 17 )ni treba niti obravnavati.

57.

Zato je edina logična razlaga člena 52, prvi odstavek, prvi stavek, Direktive 2013/32 ta, da prošnje, ki so vložene po 20. juliju 2015, in postopke za odvzem statusa begunca, ki se začnejo po navedenem datumu, urejajo zakoni in drugi predpisi, sprejeti za prenos Direktive 2013/32.

58.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v zadevi C‑438/17 sprašuje tudi, ali je dejstvo, da se za prošnjo za azil, ki jo je tožeča stranka v postopku v glavni stvari v tej zadevi vložila junija 2012, še vedno v celoti uporablja Uredba Dublin II, ( 18 ) upoštevno za razlago člena 52, prvi odstavek, prvi stavek, Direktive 2013/32. Predložitveno sodišče namreč meni, da je uporaba Uredbe Dublin II v obravnavani zadevi lahko v nasprotju z retroaktivno uporabo nacionalnega pravila, ( 19 ) sprejetega pri izvajanju razširjenega pooblastila, podeljenega s členom 33(2)(a) navedene direktive. ( 20 )

59.

Ker iz mojega odgovora v točki 54 teh sklepnih predlogov izhaja, da se člen 33(2)(a) Direktive 2013/32 ne uporablja pred 20. julijem 2015, ko je Uredba Dublin III že veljala, se vprašanje, ali Uredba Dublin II nasprotuje retroaktivni uporabi nacionalnega pravila, sprejetega pri izvajanju razširjenega pooblastila, podeljenega s členom 33(2)(a) navedene direktive, ne postavlja.

60.

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v zadevi C‑438/17 sprašuje, ali člen 52, prvi odstavek, Direktive 2013/32 omogoča retroaktivno izvajanje razširjenega pooblastila iz člena 33(2)(a) Direktive 2013/32 za prošnje za azil, o katerih v trenutku tega izvajanja še ni bilo odločeno in ki so bile že vložene pred začetkom veljavnosti Direktive 2013/32. ( 21 )

61.

Ker je iz mojega odgovora v točki 54 teh sklepnih predlogov razvidno, da se člen 33(2)(a) Direktive 2013/32 ne uporablja pred 20. julijem 2015, se vprašanje, ali člen 52, prvi odstavek, prvi stavek, Direktive 2013/32 omogoča retroaktivno izvajanje razširjenega pooblastila iz člena 33(2)(a) Direktive 2013/32 za prošnje za azil, o katerih v trenutku tega izvajanja še ni bilo odločeno in ki so bile že vložene pred začetkom veljavnosti Direktive 2013/32, prav tako ne postavlja.

62.

Glede na navedeno menim, da člen 52, prvi odstavek, Direktive 2013/32 nasprotuje temu, da se za prošnje za mednarodno zaščito, vložene pred 20. julijem 2015, uporabljajo nacionalni predpisi, s katerimi je prenesen člen 33(2)(a) Direktive 2013/32 in ki uvajajo razlog nedopustnosti, če je bila prosilcu priznana subsidiarna zaščita v drugi državi članici. Dejstvo, da prošnja za azil v skladu s členom 49 Uredbe Dublin III še v celoti spada na področje uporabe Uredbe Dublin II oziroma da je bila prošnja za azil vložena pred začetkom veljavnosti Direktive 2013/32 in pred njenim prenosom v nacionalno pravo, ni upoštevno.

63.

Ugotoviti je treba, da so zaradi mojega odgovora na prvo vprašanje za predhodno odločanje v zadevah C‑297/17, C‑318/17 in C‑319/17 in na obe vprašanji v zadevi C‑438/17 druga vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložitveno sodišče postavilo v zadevah C‑297/17, C‑318/17 in C‑319/17 postala brezpredmetna. Zato jih bom obravnaval le za primer, da Sodišče ne bi upoštevalo odgovora, ki ga predlagam za prvo vprašanje.

64.

Predložitveno sodišče se s tem vprašanjem, ki se nanaša posebej na razlago člena 33 Direktive 2013/32, sprašuje, ali imajo države članice pravico do izbire, da ne obravnavajo prošnje za azil na podlagi Uredbe Dublin II in Uredbe Dublin III, ker je s tema uredbama druga država članica določena kot odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ( 22 ) ali da jo zavržejo kot nedopustno na podlagi člena 33(2)(a) Direktive 2013/32. ( 23 )

65.

Menim, da iz besedila člena 33(1) Direktive 2013/32 in zlasti iz besed „[p]oleg primerov, v katerih se prošnja ne preučuje v skladu z Uredbo [Dublin III]“, jasno izhaja, da ima država članica pravico do izbire, da ne obravnava prošnje za azil, saj je odgovorna druga država članica, ali da jo zavrže kot nedopustno na podlagi člena 33(2)(a) Direktive 2013/32.

66.

V zvezi s tem v skladu s stališčem Komisije ( 24 ) menim, da se s členom 33(1) Direktive 2013/32 ne vzpostavlja nobeno prednostno ali hierarhično razmerje med pravili o določanju odgovorne države članice in razlogi nedopustnosti iz člena 33(2) Direktive 2013/32. Iz tega sledi, da država članica ni dolžna najprej preučiti, ali je odgovorna ali ne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, in da lahko to prošnjo zavrže iz enega od razlogov nedopustnosti, določenih v členu 33(2) Direktive 2013/32. Ker med zadevnimi pravili ni nobenega prednostnega ali hierarhičnega razmerja, ta prosta izbira velja tudi zaradi ekonomičnosti postopka.

67.

Predložitveno sodišče se s tretjim vprašanjem v zadevah C‑297/17, C‑318/17 in C‑319/17 sprašuje, ali člen 33(2)(a) Direktive 2013/32 nasprotuje temu, da država članica kot nedopustno zavrže prošnjo za azil, ki jo je vložil prosilec, kateremu je druga država članica že priznala subsidiarno zaščito, prvič, če so obstajale in še obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka v tej drugi državi članici, in drugič, če so življenjske razmere upravičencev do subsidiarne zaščite v tej drugi državi članici v nasprotju s členom 4 Listine in členom 3 EKČP ali ne izpolnjujejo pogojev iz člena 20 in naslednjih Direktive 2011/95, vendar ne da bi pomenile kršitev člena 4 Listine.

68.

Predložitveno sodišče se s četrtim vprašanjem v zadevah C‑297/17, C‑318/17 in C‑319/17 sprašuje, ali pravo Unije nasprotuje temu, da država članica uporabi razlog nedopustnosti iz člena 33(2)(a) Direktive 2013/32 za prošnjo za mednarodno zaščito, če upravičenci do te mednarodne zaščite ne prejemajo nobene dajatve za kritje življenjskih stroškov ali prejemajo tako dajatev v zelo omejenem obsegu v primerjavi z drugimi državami članicami, ne da bi bili obravnavani drugače kot državljani te države članice in ne da bi bil pri tem kršen člen 4 Listine.

69.

Ugotoviti je treba, da predlog za sprejetje predhodne odločbe ne vsebuje nobene informacije niti o postopku za priznanje mednarodne zaščite v Bolgariji niti o življenjskih razmerah upravičencev do mednarodne zaščite v tej državi članici.

70.

Drugi del tretjega vprašanja v zadevah C‑297/17, C‑318/17 in C‑319/17 bom obravnaval skupaj s četrtim vprašanjem, nato pa bom preučil še prvi del tretjega vprašanja.

71.

Predložitveno sodišče se s tem vprašanjem za predhodno odločanje sprašuje, ali „pravo Unije – v nasprotju z določbo, s katero se v nacionalno pravo prenaša člen 33(2)(a) Direktive 2013/32 – zahteva, da se mora obravnavati naknadna prošnja osebe, ki ji je subsidiarno zaščito priznala druga država članica, če življenjske razmere oseb, ki jim je priznana subsidiarna zaščita v tej državi, niso v skladu s členom […] 3 EKČP [in členom 4 Listine] ali pod tem pragom ne izpolnjujejo zahtev iz člena 20 in naslednjih Direktive 2011/95“.

72.

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je treba pravila sekundarne zakonodaje Unije razlagati in uporabljati ob spoštovanju temeljnih pravic, zagotovljenih z Listino. Prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja in kaznovanja, določena v členu 4 Listine, je glede tega temeljnega pomena, ker je absolutna, saj je tesno povezana s spoštovanjem človekovega dostojanstva iz člena 1 Listine. ( 25 )

73.

Skupni evropski azilni sistem je bil zasnovan v okviru, na podlagi katerega je mogoče domnevati, da vse države, ki sodelujejo v njem – države članice ali tretje države – spoštujejo temeljne pravice, vključno s pravicami, ki temeljijo na Ženevski konvenciji in Protokolu iz leta 1967 ter EKČP, in da si lahko države članice v zvezi s tem medsebojno zaupajo. V teh okoliščinah je Sodišče odločilo, da je treba domnevati, da je obravnavanje prosilcev za azil v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine, Ženevske konvencije in EKČP. ( 26 )

74.

Kljub tej domnevi o skladnosti je Sodišče razsodilo tudi, da ni mogoče izključiti, da ima skupni evropski azilni sistem v praksi večje težave pri delovanju v določeni državni članici, tako da obstaja resna nevarnost, da bi bili prosilci za azil v primeru predaje v navedeno državo članico obravnavani v nasprotju s temeljnimi pravicami. ( 27 )

75.

V točki 99 sodbe z dne 21. decembra 2011, N. S. in drugi (C‑411/10 in C‑493/10, EU:C:2011:865), Sodišče jasno pojasnjuje, „da uporaba Uredbe [Dublin III] na podlagi neizpodbojne domneve, da bo država članica, ki je po navadi pristojna za obravnavanje prošnje prosilca za azil, spoštovala njegove temeljne pravice, ni združljiva z obveznostjo držav članic, da Uredbo [Dublin III] razlagajo in uporabljajo v skladu s temeljnimi pravicami“. Gre torej za izpodbojno domnevo o skladnosti.

76.

Sodišče je v točkah od 86 do 94 in 106 sodbe z dne 21. decembra 2011, N. S. in drugi (C‑411/10 in C‑493/10, EU:C:2011:865), tudi navedlo, da je mogoče, da predaja prosilcev za azil v okviru Dublinskega sistema v nekaterih okoliščinah ni v skladu s prepovedjo iz člena 4 Listine. Tako je razsodilo, da bi bil prosilec v dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu tega člena, če bi bil predan v državo članico, v kateri bi lahko bila resna nevarnost, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev. Zato države članice v skladu s prepovedjo iz navedenega člena ne smejo opraviti predaje v okviru Dublinskega sistema v državo članico, če ni mogoče, da ne bi vedele, da v njej obstajajo take pomanjkljivosti. ( 28 )

77.

Sodba z dne 21. decembra 2011, N. S. in drugi (C‑411/10 in C‑493/10, EU:C:2011:865), je bila izrečena v položaju, podobnem tistemu iz sodbe ESČP z dne 21. januarja 2011, M. S. S. proti Belgiji in Grčiji, ( 29 ) ki se je nanašala na člen 3 EKČP in katere predmet je bila predaja prosilca za azil s strani belgijskih organov v Grčijo, ki je bila odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje. ( 30 ) Sodišče je v točki 88 sodbe z dne 21. decembra 2011, N. S. in drugi (C‑411/10 in C‑493/10, EU:C:2011:865), ugotovilo, da je ESČP med drugim razsodilo, da je Kraljevina Belgija kršila člen 3 EKČP, po eni strani s tem, da je pritožnika izpostavila tveganju, ki je izviralo iz pomanjkljivosti azilnega postopka v Grčiji, ker so belgijski organi vedeli ali bi morali vedeti, da ni bilo nobenega zagotovila, da bodo grški organi njegovo prošnjo resno obravnavali, po drugi strani pa s tem, da je pritožnika ob celovitem poznavanju dejstev izpostavila pripornim in življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče ravnanje. ( 31 )

78.

Čeprav je bila sodna praksa, ki izhaja iz sodbe z dne 21. decembra 2011, N. S. in drugi (C‑411/10 in C‑493/10, EU:C:2011:865), o obstoju sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev v državi članici, na katero je naslovljena zahteva, leta 2013 kodificirana s členom 3(2), drugi pododstavek, Uredbe Dublin III, pa je Sodišče razsodilo, da iz tega ni mogoče ugotoviti, da bi vsaka kršitev temeljne pravice s strani odgovorne države članice vplivala na obveznosti drugih držav članic, da spoštujejo določbe Uredbe Dublin III. ( 32 ) Če bi že najmanjša kršitev pravil, ki urejajo skupni azilni sistem, zadostovala, da se prepreči predaja prosilca za azil v državo članico, ki je po navadi pristojna, to namreč ne bi bilo združljivo s cilji in sistemom Uredbe Dublin III. ( 33 )

79.

Kar zadeva nevarnosti, ki jih za prosilca za mednarodno zaščito vključuje njegova predaja v ožjem pomenu, je Sodišče v točki 65 sodbe z dne 16. februarja 2017, C. K. in drugi (C‑578/16 PPU, EU:C:2017:127), odločilo, da je mogoče predajo opraviti le v okoliščinah, v katerih ne more povzročiti dejanske nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu člena 4 Listine. V zvezi s tem je Sodišče upoštevalo posebej resno zdravstveno stanje zadevne osebe ( 34 ), ki je lahko pripeljalo do nezmožnosti njene predaje v drugo državo članico, in to tudi ob neobstoju sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v odgovorni državi članici.

80.

V točki 91 sodbe z dne 16. februarja 2017, C. K. in drugi (C‑578/16 PPU, EU:C:2017:127), je Sodišče namreč izrecno zavrnilo trditev Komisije, da iz člena 3(2), drugi pododstavek, Uredbe Dublin III izhaja, da lahko na obveznost predaje prosilca za azil v odgovorno državo vpliva samo obstoj sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi članici. ( 35 )

81.

V zvezi s tem je Sodišče opozorilo na splošno naravo člena 4 Listine, ki prepoveduje vse oblike nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, in poudarilo, da če bi države članice smele zanemariti dejansko in izkazano nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja za prosilca za azil z obrazložitvijo, da ne izvira iz sistemske pomanjkljivosti v odgovorni državi članici, to očitno ne bi bilo združljivo z absolutno naravo te prepovedi. ( 36 )

82.

V točki 95 sodbe z dne 16. februarja 2017, C. K. in drugi (C‑578/16 PPU, EU:C:2017:127), je pojasnjeno, da je z nezmožnostjo izvedbe predaje v okoliščinah, obravnavanih v navedeni zadevi, „v celoti spoštovano načelo medsebojnega zaupanja, ker se z njo ne vpliva na obstoj domneve o spoštovanju temeljnih pravic v vseh državah članicah, ampak se zagotavlja, da države članice ustrezno upoštevajo izjemne položaje, ki so obravnavani v tej sodbi. Poleg tega, če bi država članica izvedla predajo prosilca za azil v takih položajih, nečloveškega in ponižujočega ravnanja, ki bi iz tega izhajalo, ne bi bilo mogoče neposredno ali posredno pripisati organom odgovorne države članice, ampak zgolj prvi državi članici.“ ( 37 )

83.

Ta previdni pristop, pri katerem je poudarjeno varstvo temeljnih načel in človekovih pravic, odseva tudi sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. To namreč v točki 126 sodbe z dne 4. novembra 2014, Tarakhel proti Švici, CE:ECHR:2014:1104JUD002921712, opozarja, da „mora biti očitek osebe, da bi bila ob vrnitvi v tretjo državo izpostavljena ravnanju, ki je prepovedano s členom 3 [EKČP], nujno predmet skrbnega nadzora s strani nacionalnega organa“.

84.

V nasprotju z okoliščinami v zadevah, v katerih sta bili izrečeni sodbi z dne 21. decembra 2011, N. S. in drugi (C‑411/10 in C‑493/10, EU:C:2011:865), in z dne 16. februarja 2017, C. K. in drugi (C‑578/16 PPU, EU:C:2017:127), ki sta se nanašali prva na sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev, druga pa na sámo predajo prosilca za mednarodno zaščito, se postopki v glavni stvari v združenih zadevah C‑297/17, C‑318/17 in C‑319/17 nanašajo na upoštevanje položaja, ki bi lahko nastopil po priznanju mednarodne zaščite v odgovorni državi članici.

85.

Poleg tega se ta vprašanja za predhodno odločanje ne nanašajo na Uredbo Dublin III, temveč na razlog nedopustnosti iz člena 33(2)(a) Direktive 2013/32.

86.

Sodišče teh novih okoliščin še ni obravnavalo.

87.

Člen 51(1) Listine določa, da se njene določbe uporabljajo za države članice, samo kadar izvajajo pravo Unije.

88.

Po mojem mnenju morajo države članice spoštovati člen 4 Listine, ki se nanaša na absolutno prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ko uporabljajo razlog nedopustnosti iz člena 33(2)(a) Direktive 2013/32. ( 38 )

89.

V skladu z načelom medsebojnega zaupanja je treba domnevati, da je obravnavanje upravičencev do mednarodne zaščite v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine, Ženevske konvencije in EKČP. ( 39 ) Ta domneva o skladnosti je še trdnejša, če država članica pravno, ( 40 )pa tudi dejansko prenese določbe poglavja VII Direktive 2011/95, ki je naslovljen „Vsebina mednarodne zaščite“ in ki določa raven socialne blaginje za zadevnega upravičenca, ki je enaka ali celo višja od ravni, predvidene z Ženevsko konvencijo.

90.

Vendar kot sem že navedel v točki 73 teh sklepnih predlogov, ta domneva o skladnosti, med drugim s členom 4 Listine, ni neizpodbojna.

91.

Menim, da iz točk 253 in 254 sodbe ESČP z dne 21. januarja 2011, M. S. S. proti Belgiji in Grčiji (CE:ECHR:2011:0121JUD003069609), in točke 80 sodbe z dne 21. decembra 2011, N. S. in drugi (C‑411/10 in C‑493/10, EU:C:2011:865), po analogiji izhaja, da bi država članica kršila člen 4 Listine, če bi se upravičenci do mednarodne zaščite, ki so popolnoma odvisni od javne pomoči, srečevali z brezbrižnostjo organov, tako da bi se znašli v položaju tako hude prikrajšanosti ali pomanjkanja, da bi bil tak položaj nezdružljiv s človekovim dostojanstvom.

92.

Drugače povedano, da bi se lahko štelo, da obstajajo tehtni in izkazani razlogi za prepričanje, da bodo upravičenci do mednarodne zaščite izpostavljeni dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine zaradi svojih življenjskih razmer v državi članici, ki je odgovorna na podlagi Uredbe Dublin III, morajo biti v posebno resnem položaju, ( 41 ) ki bi bil posledica sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z njimi v tej državi članici.

93.

V takem popolnoma izrednem položaju država članica za prošnjo za mednarodno zaščito ne more uporabiti razloga nedopustnosti iz člena 33(2)(a) Direktive 2013/32, ampak mora obravnavati prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je prejela.

94.

Glede na navedeno in zlasti glede na absolutno naravo prepovedi nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, določene v členu 4 Listine, menim, da pravo Unije nasprotuje temu, da država članica uporabi razlog nedopustnosti iz člena 33(2)(a) Direktive 2013/32 za prošnjo za mednarodno zaščito, če so življenjske razmere upravičencev do subsidiarne zaščite, ki jo je priznala druga država članica, v nasprotju s členom 4 Listine.

95.

Poglavje VII Direktive 2011/95 o vsebini mednarodne zaščite med drugim vsebuje določbe o dostopu upravičencev do mednarodne zaščite do zaposlitve, ( 42 ) izobraževanja, ( 43 ) socialne blaginje ( 44 ) in zdravstvenega varstva, ( 45 ) ki zahtevajo, da so ti upravičenci obravnavani enako kot državljani države članice.

96.

Poleg tega morajo v skladu s členom 32 Direktive 2011/95 upravičenci imeti dostop do nastanitve pod enakimi pogoji kot drugi državljani tretjih držav, ki zakonito prebivajo na njihovih ozemljih. ( 46 )

97.

Iz tega sledi, da določbe poglavja VII Direktive 2011/95 ne določajo minimalne ravni ali praga socialnih dajatev, ki jih je treba dodeliti upravičencem do mednarodne zaščite poleg nacionalnega obravnavanja ali izjemoma obravnavanja, ki je enakovredno tistemu, ki so ga deležni državljani drugih tretjih držav, ki zakonito prebivajo na ozemlju države članice. ( 47 )

98.

Ker v Uniji ne obstaja prava politika o mednarodni zaščiti, ki bi se financirala iz lastnega proračuna ter upravičencem do te zaščite zagotavljala minimalne in enotne življenjske razmere, določbe poglavja VII Direktive 2011/95 odsevajo načelo subsidiarnosti, potrjeno v členu 5(3) PEU, ker jasno upoštevajo obstoj različnih ravni socialnih dajatev v državah članicah.

99.

Kar zadeva položaje, v katerih se zatrjuje kršitev člena 20 in naslednjih Direktive 2011/95, vendar brez kršitve člena 4 Listine, se strinjam s francosko vlado, da bi bilo v nasprotju z načelom medsebojnega zaupanja, na katerem temelji skupni evropski azilni sistem, vključno z določbami člena 33(2)(a) Direktive 2013/32, če bi se od organov, pristojnih za področje azila, zahtevalo, da ocenijo raven in pogoje dostopa do mednarodne zaščite. ( 48 )

100.

Poleg tega pravo Unije ne nasprotuje temu, da država članica za prošnjo za mednarodno zaščito uporabi razlog nedopustnosti iz člena 33(2)(a) Direktive 2013/32, če upravičenci do mednarodne zaščite ne prejemajo nobene dajatve za kritje življenjskih stroškov ali prejemajo tako dajatev v zelo omejenem obsegu v primerjavi z drugimi državami članicami, ne da bi bili obravnavani drugače kot državljani zadevne države članice in ne da bi bil kršen člen 4 Listine. V uvodni izjavi 41 Direktive 2011/95 je navedeno, da je treba za to, „[d]a bi izboljšali dejansko uveljavljanje pravic in ugodnosti, ki jih določa ta direktiva, s strani upravičencev do mednarodne zaščite, […] upoštevati njihove posebne potrebe in posebne izzive pri integraciji, s katerimi se soočajo. Takšno upoštevanje načeloma ne bi smelo pripeljati do ugodnejšega obravnavanja, kot je zagotovljeno lastnim državljanom, brez poseganja v možnost držav članic, da uvedejo ali ohranijo ugodnejše standarde“. ( 49 )

101.

Sicer bi bile države članice, ki dejansko izpolnjujejo svoje obveznosti iz Direktive 2011/95 glede vsebine mednarodne zaščite ali dodeljujejo razmeroma radodarne socialne dajatve, kaznovane.

102.

Glede na navedeno menim, da pravo Unije ne nasprotuje temu, da država članica za prošnjo za mednarodno zaščito uporabi razlog nedopustnosti iz člena 33(2)(a) Direktive 2013/32, če država članica, ki je prosilcu že priznala subsidiarno zaščito, ne izpolnjuje pogojev iz člena 20 in naslednjih Direktive 2011/95 ( 50 ), vendar ne krši člena 4 Listine, ali če upravičenci do mednarodne zaščite ne prejemajo nobene dajatve za kritje življenjskih stroškov ali prejemajo tako dajatev v zelo omejenem obsegu v primerjavi z drugimi državami članicami, ne da bi bili obravnavani drugače kot državljani zadevne države članice.

103.

Predložitveno sodišče se sprašuje, „ali in pod katerimi pogoji bi lahko povezane določbe člena 18 Listine in člena 78 PDEU zahtevale, da v nasprotju z določbo, s katero se v nacionalno pravo prenaša člen 33(2)(a) Direktive 2013/32, država članica obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, če je bil v drugi državi članici prosilcu že priznan status subsidiarne zaščite, ne pa status begunca“, zaradi pomanjkljivosti azilnega postopka v zadnjenavedeni državi članici.

104.

Predložitveno sodišče v predlogu za sprejetje predhodne odločbe namiguje na pomanjkljivosti azilnega postopka v Bolgariji, ki priznava „subsidiarno zaščito, priznanje statusa begunca, ki je ovrednoteno višje, (pričakovano) zavrne […] ali […] kljub obstoju novih elementov ali ugotovitev, ki pomembno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca (glej člen 40(3) Direktive 2013/32), naknadnih prošenj ne obravnava“ (točka 32 predloga za sprejetje predhodne odločbe v zadevi C‑297/17).

105.

Nemška vlada meni, da če „bi obstajala obveznost preučitve sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka v drugi državi članici, bi morala biti vsaj omenjena v Direktivi 2013/32. [Navaja, da] te omembe vseeno ni in [da nasprotno] odločitev države članice o priznanju mednarodne zaščite ima določeno težo“ (točka 62 njenega stališča). Po mnenju te vlade lahko samo zakonodajalec Unije v pozitivnem pravu določi tako obveznost, neizpolnitev te obveznosti, določene s pravom Unije, pa je mogoče ugotoviti šele ob koncu postopka zaradi neizpolnitve obveznosti, začetega proti tej državi.

106.

Francoska vlada meni, da bo morala samo v primeru, v katerem je očitno, da mednarodna zaščita, že priznana v drugi državi članici, ni dejanska, oziroma da bi bila lahko zadevna oseba v državi članici, ki ji je priznala zaščito, izpostavljena preganjanju ali resni škodi ( 51 ) v smislu Direktive 2011/95, država članica, v kateri je vložena nova prošnja, preveriti, ali prosilec ne izpolnjuje pogojev za status begunca, preden bo obravnavala njegovo upravičenost do subsidiarne zaščite.

107.

Po mnenju poljske vlade člen 33 Direktive 2013/32 določa, da je prosilec, ki je deležen mednarodne zaščite v drugi državi članici, v tej državi ustrezno zaščiten, tako da lahko druge države članice njegovo prošnjo štejejo za nedopustno in jo zavržejo, ne da bi jo vsebinsko obravnavale. Meni, da mora pristojnemu nacionalnemu organu to, da ugotovi, ali je prosilec deležen mednarodne zaščite v drugi državi članici, načeloma omogočiti, da prošnje ne obravnava vsebinsko. Dodaja, da mora pristojni nacionalni organ samo v zelo izjemnih okoliščinah začeti postopek za vsebinsko obravnavanje prošnje. Po mnenju te vlade mora pristojni nacionalni organ ali nacionalno sodišče ugotoviti, ali konkretni primer sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v dani državi članici pomeni kršitev člena 4 Listine, ki bi utemeljevala obveznost vsebinskega obravnavanja prošnje za povečanje mednarodne zaščite.

108.

Komisija meni, da se pomanjkljivosti azilnih postopkov v drugi državi članici v analizi prve države članice (to je v obravnavani zadevi Zvezna republika Nemčija) lahko prezrejo. Meni, da se po priznanju subsidiarne zaščite v državi B in zavrženju prošnje za povečanje zaščite kot nedopustne v državi A azilni postopek konča. Po mnenju Komisije mora biti zadevna oseba zato obravnavana v skladu s členom 6(2) Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav. ( 52 ) Meni, da zadevna oseba nezakonito prebiva v državi članici A, vendar je v državi članici B upravičena do dovoljenja za prebivanje kot upravičenka do subsidiarne zaščite.

109.

To vprašanje za predhodno odločanje se nanaša na dopustnost prošnje za „povečanje“ subsidiarne zaščite, ki jo je priznala ena država članica, s priznanjem statusa begunca v drugi državi članici. Spomniti je treba, da lahko ( 53 ) države članice v skladu s členom 33(2)(a) Direktive 2013/32 prošnjo za priznanje statusa begunca štejejo za nedopustno, če je druga država članica priznala status subsidiarne zaščite.

110.

V zvezi s tem je poleg dejstva, da so pogoji, ki jih morajo izpolnjevati begunci (poglavje III Direktive 2011/95), zelo drugačni od pogojev za priznanje subsidiarne zaščite (poglavje V Direktive 2011/95), status subsidiarne zaščite načeloma ( 54 ) nižji od statusa begunca zlasti v zvezi s pravico do prebivanja ( 55 ) in socialno blaginjo. ( 56 ) To razlikovanje med obema statusoma mednarodne zaščite je še večje zaradi samega besedila člena 78 PDEU. ( 57 )

111.

Opozarjam, da glede na to razlikovanje med obema statusoma člen 46(1)(a)(i) Direktive 2013/32 določa, da ima prosilec za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem te države članice, s katerim lahko izpodbija odločbe o neutemeljenosti prošnje v zvezi s statusom begunca in/ali subsidiarne zaščite. ( 58 )

112.

Člen 46(2), drugi pododstavek, Direktive 2013/32 namreč določa, da „kadar status subsidiarne zaščite, ki ga prizna država članica, omogoča iste pravice in koristi kot status begunca po pravu Unije in nacionalnem pravu, sme ta država članica šteti, da pritožba zoper odločbo o neutemeljenosti prošnje v zvezi s statusom begunca ni dopustna zaradi nezadostnega interesa prosilca za nadaljevanje postopka“. ( 59 )

113.

Iz tega sledi, da je status begunca samo izjemoma zamenljiv s statusom subsidiarne zaščite.

114.

Skupni evropski azilni sistem je bil zasnovan v okviru, na podlagi katerega je mogoče domnevati, da vse države, ki sodelujejo v njem – države članice ali tretje države – spoštujejo temeljne pravice, vključno s pravico do azila, potrjeno v členu 18 Listine, in da si lahko države članice v zvezi s tem medsebojno zaupajo. ( 60 )

115.

Po mojem mnenju se je zakonodajalec Unije pri sprejetju določb, kot je člen 33(2)(a) Direktive 2013/32, oprl na to načelo medsebojnega zaupanja. Namen te določbe je izogniti se zapravljanju sredstev in „zasičenosti sistema z obveznostjo za organe držav, da obravnavajo več prošenj, ki jih je vložil isti prosilec, […] in [izogniti se ‚forum shopping‘], ker je glavni cilj vsega tega pospešiti obravnavanje prošenj v interesu prosilcev za azil in sodelujočih držav“. ( 61 )

116.

V posebnih okoliščinah teh zadev medsebojno zaupanje pomeni, da imajo države članice pravico domnevati, da druge države članice prošnje za mednarodno zaščito obravnavajo v skladu s pravom Unije in pravili Ženevske konvencije ter da priznajo ali status begunca ali status subsidiarne zaščite, če to zahtevajo posebni pogoji teh statusov glede na skupna merila, določena v Direktivi 2011/95. Zato imajo države članice pravico domnevati, da druge države članice priznajo (višji) status begunca, in ne (nižjega) statusa subsidiarne zaščite, kadar to narekujejo in zahtevajo okoliščine, in obratno.

117.

Vendar sem že navedel, da je ta domneva izpodbojna. Poudariti je namreč treba, da je pravica do azila temeljna pravica, zagotovljena s členom 18 Listine „[o]b upoštevanju pravil Ženevske konvencije z dne 28. julija 1951 in Protokola z dne 31. januarja 1967 o statusu beguncev in v skladu s Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o delovanju Evropske unije“. Iz tega sledi, da mora imeti zadevna oseba kljub obveznosti medsebojnega zaupanja med državami članicami možnost dokazati, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka, ki med drugim zajemajo razširjeno prakso neupravičenega priznavanja statusa subsidiarne zaščite namesto statusa begunca. Obstoj sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka namreč ne more biti omejen na okoliščino, da je zadevna oseba lahko izpostavljena preganjanju ali resni škodi, kot trdi francoska vlada. ( 62 )

118.

Preverjanje, ali v odgovorni državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka ali ne, temelji samo na konkretni oceni dejstev in okoliščin. Pri tem mora predložitveno sodišče upoštevati vse dokaze, ki jih zadevna oseba predloži o vseh upoštevnih dejstvih, ki se nanašajo na domnevne sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka.

119.

Osamljene kršitve nikakor ne zadostujejo, da se podvomi o skupnem evropskem azilnem sistemu, ( 63 ) zlasti o členu 33(2)(a) Direktive 2013/32, in da se torej državam članicam naloži obveznost, da prošnjo za priznanje statusa begunca štejejo za dopustno, tudi če je druga država članica priznala status subsidiarne zaščite.

120.

Poleg tega, ker ima v skladu s členom 46(1)(a)(i) Direktive 2013/32 prosilec za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem te države članice, s katerim lahko med drugim izpodbija odločbe o neutemeljenosti prošnje v zvezi s statusom begunca, mora tudi dokazati, da ta pravica do učinkovitega pravnega sredstva ne obstaja ali da v zvezi z njo obstajajo sistemske pomanjkljivosti.

121.

Glede na navedeno menim, da pravo Unije in zlasti člen 18 Listine nasprotujeta temu, da država članica za prošnjo za mednarodno zaščito uporabi razlog nedopustnosti iz člena 33(2)(a) Direktive 2013/32, če prosilec s prošnjo za priznanje statusa begunca v državi članici zaprosi za povečanje subsidiarne zaščite, ki mu je bila priznana v drugi državi članici, in če so v zadnjenavedeni državi članici obstajale in še obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka.

122.

Peto vprašanje v združenih zadevah C‑297/17, C‑318/17 in C‑319/17 je postavljeno samo, če bi bil odgovor na drugo vprašanje nikalen. ( 64 ) Predložitveno sodišče se s tem vprašanjem, sestavljenim iz dveh podvprašanj, sprašuje, prvič, ali okoliščine, obravnavane v postopkih v glavni stvari, spadajo ratione temporis na področje uporabe Uredbe Dublin II ali Uredbe Dublin III, in drugič, ali se Uredba Dublin II in/ali Uredba Dublin III uporabljata, če je bila prosilcu že priznana subsidiarna zaščita v drugi državi članici.

123.

Ker na podlagi mojega odgovora na drugo vprašanje država članica ni dolžna najprej preučiti, ali je odgovorna ali ne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, in lahko to prošnjo zavrže iz enega od razlogov nedopustnosti, določenih v členu 33(2) Direktive 2013/32, je peto vprašanje postalo brezpredmetno.

124.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče, Nemčija), odgovori: