1.

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Varhoven kasatsionen sad (vrhovno kasacijsko sodišče, Bolgarija), se nanaša na razlago člena 3(1), člena 18(2) ter členov 21 in 24 Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti ( 2 ).

2.

Z njim je Sodišče pozvano, naj zagotovi nekatera pojasnila, prvič, glede razlage pravil o dodelitvi mednarodne pristojnosti za tožbe za izpodbijanje pravnih dejanj, ki izhajajo neposredno iz postopka zaradi insolventnosti, in drugič, glede pogojev zaščite oseb, ki so izpolnile obveznost v korist stečajnega dolžnika v primeru, v katerem bi morala biti ta obveznost izpolnjena v korist upravitelja v postopku, ki poteka v drugi državi članici. Sodišče je med drugim pozvano, naj odloči o pomembnem in polemičnem vprašanju, ali je mednarodna pristojnost sodišč države članice, v kateri je bil uveden glavni postopek zaradi insolventnosti, za odločanje o tožbah, ki izhajajo iz tega postopka, izključna ali ne.

3.

V uvodnih izjavah 2, 6, 7, 8, 29 in 30 Uredbe št. 1346/2000 je navedeno:

4.

Člen 3 te uredbe, naslovljen „Mednarodna pristojnost“, določa:

„1.   Sodišča držav članic, na katerih ozemlju je središče dolžnikih glavnih interesov, so pristojna za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti. Pri družbi ali pravni osebi se, dokler se ne dokaže nasprotno, domneva, da je središče dolžnikih glavnih interesov registrirani sedež.

2.   Kadar je središče dolžnikovih glavnih interesov na ozemlju države članice, so sodišča druge države članice pristojna za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti zoper navedenega dolžnika samo, če ima ta poslovalnico na ozemlju navedene druge države članice. Učinki teh postopkov so omejeni na dolžnikovo premoženje, ki se nahaja na ozemlju slednje države članice.

[…]“

5.

Člen 16(1) navedene uredbe določa, da se „[v]saka odločba o uvedbi postopkov v primeru insolventnosti, ki jo sprejme sodišče države članice, pristojno po členu 3, […] prizna v vseh drugih državah članicah od trenutka, ko začne učinkovati v državi, v kateri so bili uvedeni postopki.“

6.

Člen 18 iste uredbe, naslovljen „Pooblastila upravitelja“, določa:

„1.   Upravitelj, ki ga je imenovalo sodišče, pristojno po členu 3(1), lahko v drugi državi članici izvršuje vsa pooblastila, ki mu pripadajo po pravu države, v kateri so bili uvedeni postopki, kolikor v navedeni državi članici niso bili uvedeni drugi postopki v primeru insolventnosti ali ni bil sprejet noben nasproten zaščitni ukrep na podlagi zahtevka za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti. Zlasti lahko odstrani dolžnikovo premoženje z ozemlja države članice, na katerem se nahaja, s pridržkom členov 5 in 7.

2.   Upravitelj, ki ga je imenovalo sodišče, pristojno po členu 3(2), lahko v kateri koli drugi državi članici sodno ali izvensodno uveljavlja, da so bile premičnine po uvedbi postopkov z ozemlja države, v kateri so bili uvedeni postopki, odstranjene na ozemlje navedene druge države članice. Prav tako lahko vloži kakršno koli izpodbojno tožbo, ki je v interesu upnikov.

[…]“

7.

Člen 21 Uredbe št. 1346/2000, naslovljen „Objava“, določa:

„1.   Upravitelj lahko zahteva, da se vsebina odločbe o uvedbi postopkov v primeru insolventnosti in po potrebi odločba o njegovem imenovanju objavita v vsaki drugi državi članici po postopkih za objavo, ki so določeni v navedeni državi. V taki objavi mora biti naveden tudi imenovani upravitelj in skladnost pravila o pristojnosti s členom 3(1) ali členom 3(2).

2.   Vendar lahko vsaka država članica, na katere ozemlju ima dolžnik poslovalnico, zahteva obvezno objavo. V takih primerih upravitelj ali kateri koli za to pooblaščeni organ države članice, v kateri so bili uvedeni postopki iz člena 3(1), sprejme vse potrebne ukrepe za zagotovitev take objave.“

8.

Člen 24 te uredbe, naslovljen „Izpolnitev obveznosti do dolžnika“, določa:

„1.   Kadar je bila v državi članici izpolnjena obveznost v korist dolžnika, zoper katerega so bili v drugi državi članici uvedeni postopki v primeru insolventnosti, čeprav bi morala biti izpolnjena v korist upravitelja v teh postopkih, je oseba, ki jo je izpolnila, obveznosti oproščena, če ni vedela za uvedbo postopkov.

2.   Kadar je obveznost izpolnjena pred objavo, predvideno v členu 21, se za osebo, ki je obveznost izpolnila, če ni dokazano nasprotno, domneva, da ni vedela za uvedbo postopkov; kadar je obveznost izpolnjena po objavi, se za osebo, ki je obveznost izpolnila, če ni dokazano nasprotno, domneva, da je vedela za uvedbo postopkov.“

9.

Člen 25(1) navedene uredbe določa:

„Odločbe sodišča, katerega odločba o uvedbi postopkov se prizna v skladu s členom 16, ki zadevajo vodenje in končanje postopkov v primeru insolventnosti, in poravnave, ki jih je odobrilo navedeno sodišče, se prav tako priznajo brez kakršnih koli nadaljnjih formalnosti. […]

Prvi pododstavek prav tako velja za odločbe, ki so neposredno sprejete na podlagi postopkov v primeru insolventnosti in so z njimi tesno povezane, četudi jih je sprejelo drugo sodišče.

Prvi pododstavek prav tako velja za odločbe o varovalnih ukrepih, sprejete po vložitvi zahtevka za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti.“

10.

Wiemer & Trachte GmbH je delniška družba, katere sedež je v Dortmundu v Nemčiji. Sofiyski gradski sad (okrajno sodišče za mesto Sofija, Bolgarija) je s sklepom z dne 10. maja 2004 odredilo vpis poslovalnice družbe Wiemer & Trachte v bolgarski sodni register.

11.

Amtsgericht Dortmund (okrajno sodišče v Dortmundu, Nemčija) je s sklepom z dne 3. aprila 2007 za družbo Wiemer & Trachte imenovalo začasnega stečajnega upravitelja in odločilo, da so dejanja, katerih predmet je razpolaganje s premoženjem te družbe, veljavna samo z njegovim soglasjem. Ta prvi sklep je bil v nemški register vpisan 4. aprila 2007. Z drugim sklepom, izdanim 21. maja 2007 in vpisanim v register 24. maja 2007, je to sodišče za družbo Wiemer & Trachte odredilo splošno prepoved razpolaganja s svojim premoženjem. S tretjim sklepom, ki ga je navedeno sodišče izdalo 1. junija 2007, je bil nad premoženjem družbe uveden postopek zaradi insolventnosti. Ta tretji sklep je bil v register vpisan 5. junija 2007.

12.

Z računa družbe Wiemer & Trachte pri banki Obedinena Balgarska banka AD sta bila 18. in 20. aprila 2007 prek poslovodje bolgarske poslovalnice na račun Zhana Oveda Tadzherja nakazana zneska 2149,30 EUR oziroma 40.000 EUR z namenom „prijava potnih stroškov“ oziroma „predujem za materialne stroške“.

13.

Družba Wiemer & Trachte je pri Sofiyski gradski sad (okrajno sodišče za mesto Sofija) zoper Z. O. Tadzherja vložila tožbo, v kateri je trdila, da ti bančni transakciji nimata učinkov, ker sta bili izvedeni po uvedbi postopka zaradi insolventnosti. Predlagala je, naj se zgoraj navedena zneska, povečana za zakonske obresti, vrneta v stečajno maso.

14.

Z. O. Tadzher je trdil, da bolgarsko sodišče ni pristojno za obravnavo zadeve, da znesek, ki ustreza predujmu za materialne stroške, ni bil porabljen in da je bil 25. aprila 2007 znesek 40.000 EUR plačan nazaj družbi Wiemer & Trachte.

15.

Ugovoru nepristojnosti bolgarskega sodišča ni ugodilo ne Sofiyski gradski sad (okrajno sodišče za mesto Sofija) na prvi stopnji ne Sofiyski apelativen sad (višje sodišče v Sofiji, Bolgarija) v pritožbenem postopku. Senat Varhoven kasatsionen sad (vrhovno kasacijsko sodišče) je v sklepu z dne 28. januarja 2013 odločil, da kasacijska pritožba zoper sklep, izdan v pritožbenem postopku, ni dopustna in da je ta sklep, s katerim je priznana pristojnost bolgarskega sodišča za vsebinsko obravnavo zadeve, pravnomočen.

16.

Ker je Sofiyski gradski sad (okrajno sodišče za mesto Sofija) po temelju ugodilo tožbi, ki jo je vložila družba Wiemer & Trachte, je Z. O. Tadzher zoper to odločitev vložil pritožbo. Sofiyski apelativen sad (višje sodišče v Sofiji) je 26. julija 2016 razveljavilo odločbo, izdano na prvi stopnji, ter zavrnilo zahtevek za plačilo kot neutemeljen in nepodkrepljen z dokazi.

17.

Zato je družba Wiemer & Trachte zoper sodbo Sofiyski apelativen sad (višje sodišče v Sofiji) vložila kasacijsko pritožbo pri Varhoven kasatsionen sad (vrhovno kasacijsko sodišče), pri čemer je trdila, da se člen 24 Uredbe št. 1346/2000 ne uporablja za spor.

18.

V teh okoliščinah je Varhoven kasatsionen sad (vrhovno kasacijsko sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

19.

Pisni stališči sta vložili družba Wiemer & Trachte in Evropska komisija. Obravnava, ki sta se je udeležili ti zainteresirani stranki, je bila 3. maja 2018.

20.

Ker okoliščine, na podlagi katerih je predložitveno sodišče vložilo ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, po mojem mnenju niso popolnoma nedvoumne, je treba podati nekaj uvodnih ugotovitev v zvezi z njimi, v nadaljevanju pa še v zvezi z upoštevnostjo postavljenih vprašanj.

21.

V obravnavanem primeru obstajajo upravičeni razlogi za dvom o upoštevnosti vprašanj, ki jih postavlja predložitveno sodišče. Najprej, zdi se, da je nacionalno sodišče že rešilo problem pristojnosti bolgarskih sodišč (ki je bistvo prvega vprašanja za predhodno odločanje) za odločanje o tožbi vlagateljice kasacijske pritožbe. Dalje, glede na informacije v spisu, predloženem Sodišču, in kot je bilo potrjeno na obravnavi, je v postopku v glavni stvari še vedno predmet razprave to, ali je bila sporna transakcija dejansko izvedena.

22.

Prvič, iz informacij, ki jih je zagotovilo predložitveno sodišče, izhaja, da je eden od njegovih senatov očitno pravnomočno odločil ( 3 ) o sporu glede pristojnosti bolgarskih sodišč za odločanje o tožbi družbe Wiemer & Trachte, zaradi česar bi bilo vprašanje mednarodne pristojnosti za odločanje o sporu o glavni stvari lahko odvečno. Zato se pojavlja razumen dvom glede upoštevnosti prvega vprašanja za rešitev spora o glavni stvari.

23.

Vendar in, v vsakem primeru, glede na domnevo upoštevnosti, ki velja za vprašanja za predhodno odločanje, ni mogoče izključiti, da je treba ugotoviti še, na kateri podlagi so bolgarska sodišča pristojna za odločanje o tožbi, ki jo je vložila vlagateljica kasacijske pritožbe. S tega vidika je očitno treba, kot je predlagano v prvem vprašanju, ugotoviti, ali so v postopku v glavni stvari možne tožbe, ki so določene z Uredbo št. 1346/2000.

24.

Odgovor na to vprašanje bo lahko imel pomembne posledice za preučitev utemeljenosti zahtevka za vračilo spornih zneskov. Zlasti bo od njega odvisno, ali se lahko nasprotna stranka v postopku s kasacijsko pritožbo v glavni stvari eventualno sklicuje na učinek oprostitve obveznosti, določen v členu 24(1) Uredbe št. 1346/2000.

25.

Drugič in kot izhaja iz pojasnil, ki jih je vlagateljica kasacijske pritožbe podala na obravnavi, se pred predložitvenim sodiščem očitno še vedno prereka to, ali je bilo sporno plačilo dejansko izvedeno.

26.

Ugotoviti je treba, da čeprav je okrajno sodišče v Dortmundu s sklepom z dne 3. aprila 2007 imenovalo začasnega stečajnega upravitelja, da bi odobril dejanja, katerih predmet bi bilo razpolaganje s premičninami družbe Wiemer & Trachte, naj bi bilo kmalu zatem (18. in 20. aprila 2007) z računa bolgarske poslovalnice te družbe na račun nasprotne stranke v postopku s kasacijsko pritožbo izvedeno nakazilo v skupnem znesku 42.149,30 EUR. Večina te vsote naj bi bila po trditvah nasprotne stranke v postopku s kasacijsko pritožbo 25. aprila 2007 vrnjena, ker naj bi ta poslovalnici vlagateljice kasacijske pritožbe v Bolgariji plačala znesek 40.000 EUR.

27.

V teh okoliščinah je družba Wiemer & Trachte sklenila vložiti tožbo za ugotovitev neveljavnosti prvega nakazila in zahtevati vračilo tega zneska. Čeprav je sodišče, ki je odločalo na prvi stopnji (Sofiyski gradski sad (okrajno sodišče za mesto Sofija)), tej tožbi ugodilo, je višje sodišče (Sofiyski apelativen sad (višje sodišče v Sofiji)) presodilo, da tožba ni utemeljena.

28.

Opozoriti pa je treba, da vlagateljica kasacijske pritožbe v postopku v glavni stvari, družba Wiemer & Trachte, izpodbija trditvi predložitvenega sodišča, da „med strankama ni sporno, da je bilo 25. aprila 2007 izvedeno plačilo v znesku 40.000 EUR, ki ga zatrjuje nasprotna stranka v postopku s kasacijsko pritožbo“, ter da se „[s]por […] nanaša na vprašanje, ali to plačilo pomeni izpolnitev obveznosti v korist dolžnika in ali ima učinke“.

29.

Po mnenju vlagateljice kasacijske pritožbe in kot je ta pojasnila na obravnavi, znesek 40.000 EUR nikoli ni bil plačan nazaj. Če bi to držalo, kar bo moralo potrditi ali ovreči izključno predložitveno sodišče, ( 4 ) bi drugo, tretje in četrto vprašanje za predhodno odločanje postala večinoma brezpredmetna.

30.

Vendar in – tudi tu – glede na domnevo upoštevnosti, ki velja za vprašanja o razlagi prava Unije, ki jih postavi nacionalno sodišče, se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe lahko razglasi za dopusten.

31.

Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem v bistvu ugotoviti, ali so sodišča države članice, na ozemlju katere je uveden glavni postopek zaradi insolventnosti, izključno pristojna za tožbe za izpodbijanje pravnih dejanj, ki temeljijo na insolventnosti, ali pa je, nasprotno, ta pristojnost izbirna, ker ima upravitelj vedno možnost vložiti take tožbe pri sodiščih drugih držav članic.

32.

V tem primeru obstajata dve nasprotujoči si razlagi.

33.

V skladu s prvo, ki temelji zlasti na pravilu vis attractiva concursus ( 5 ) in ima določeno zgodovinsko podlago ( 6 ), naj bi bila samo sodišča države članice, v kateri je bil uveden postopek zaradi insolventnosti, pristojna za odločanje o tožbah, povezanih z insolventnostjo, če te tožbe izhajajo neposredno iz insolventnosti in so z njo tesno povezane. Ker pa je treba, kot naj bi Sodišče že presodilo ( 7 ), tožbe za izpodbijanje pravnih dejanj šteti za povezane s postopkom zaradi insolventnosti, naj bi pristojnost sodišč, ki so morala odločati o uvedbi postopka zaradi insolventnosti, izključevala pristojnost vseh drugih.

34.

Po drugem pristopu, ki po navedbah Komisije izhaja iz sistematične in teleološke razlage Uredbe št. 1346/2000, je navedeno pristojnost mogoče dojemati le kot izbirno. Ne samo, da tožbe za izpodbijanje pravnih dejanj lahko spadajo na področja in v okvir obveznosti, ki se ne navezujejo nujno na glavni postopek zaradi insolventnosti, temveč naj bi bilo potrebno tudi, da se možnosti upravitelja za vlaganje takih tožb ne omejujejo, da se poveča učinkovitost postopkov zaradi insolventnosti.

35.

Preden neposredno odgovorim na to vprašanje, je treba najprej podati nekaj splošnih navedb glede področja uporabe Uredbe št. 1346/2000 in glede načel, ki jih določa v zvezi s pristojnostjo sodišč.

36.

Ne da bi bilo treba v tej fazi znova podrobno preučevati zgodovinski izvor in natančno vsebino Uredbe št. 1346/2000, ( 8 ) je treba poudariti, da je eden od prednostnih ciljev te uredbe želja zagotoviti učinkovitost postopkov zaradi insolventnosti, hkrati pa preprečiti položaje forum shopping. ( 9 ) Navedena uredba je tako namenjena uskladitvi pravil mednarodnega zasebnega prava (in ne materialnih pravil), ki se uporabljajo na področju „vse[h] postopk[ov] v primeru insolventnosti, ki imajo za posledico delni ali popolni odvzem dolžnikovega premoženja in imenovanje upravitelja“ ( 10 ).

37.

Namen te uredbe je zlasti zapolniti regulativne vrzeli, ki so posledica dejstva, da so bili stečajni postopki izrecno izključeni s področja uporabe Bruseljske konvencije ( 11 ) (in Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 ( 12 ), ki jo je nasledila). Natančneje, njen namen je poenotiti pravila o določitvi prava, ki se uporablja, mednarodne pristojnosti in učinka (priznavanja in izvrševanja) tujih sodb. S tem Uredba št. 1346/2000, na področju, na katerem se uporablja, nadomešča rešitve, ki so bile dotlej določene v mednarodnem zasebnem pravu držav članic.

38.

Kot je navedeno v obrazložitvenem poročilu Virgós/Schmit, ( 13 ) ki lahko nudi koristna navodila za razlago te uredbe, ( 14 ) postopek zaradi insolventnosti, ki je kolektivni postopek, zahteva, da so pravni položaji jasno opredeljeni.

39.

Poleg tega učinkovitost takih postopkov zahteva, da zadevne države priznajo pristojnost sodišč države, v kateri je bil postopek uveden, pooblastila njihovih upraviteljev in pravne učinke njihovih odločb. ( 15 )

40.

Glede mednarodne pristojnosti sistem, ki izhaja iz Uredbe št. 1346/2000, temelji na razlikovanju, določenem v členu 3 te uredbe, med glavnimi (univerzalnimi) postopki in sekundarnimi (teritorialnimi) postopki. ( 16 ) Medtem ko je pravo držav članic na splošno dopuščalo možnost, da se nacionalna sodišča izrečejo za pristojna za uvedbo kolektivnega postopka na več podlagah (kot je na primer državljanstvo ene od zadevnih strank ali tudi prisotnost dolžnikovih interesov v zadevni državi), Uredba št. 1346/2000 sodiščem držav članic dovoljuje, da se izrečejo za pristojna le na podlagi dveh meril: središča dolžnikovih glavnih interesov in prisotnosti poslovalnice na ozemlju zadevne države.

41.

Glede tako imenovanih tožb „za izpodbijanje pravnih dejanj“ na podlagi insolventnosti je v točki 77 poročila Virgós/Schmit ob sklicevanju na usmeritev, določeno v sodbi Gourdain ( 17 ), navedeno, da „je podana vez atrakcije pristojnosti, če tožbe izhajajo neposredno iz insolventnosti in so tesno povezane s postopkom zaradi insolventnosti“.

42.

Sodišče je sprejelo to usmeritev, ko je v sodbi Seagon ( 18 ) navedlo, da je treba člen 3(1) Uredbe št. 1346/2000 razlagati tako, da so sodišča države članice, na območju katere je bil uveden postopek zaradi insolventnosti, pristojna za odločanje o tožbi za izpodbijanje pravnih dejanj v primeru insolventnosti zoper tretjo osebo, ki ima statutarni sedež v drugi državi članici.

43.

Pomembno je poudariti, da je bila ta rešitev potrjena ob prenovitvi, izvedeni z Uredbo (EU) 2015/848 ( 19 ). Člen 6 te uredbe namreč določa, da so „[s]odišča države članice, na katere ozemlju je bil uveden postopek v primeru insolventnosti v skladu s členom 3, […] pristojna za vsak zahtevek, ki izhaja neposredno iz postopka v primeru insolventnosti in je z njim tesno povezan, kot je zahtevek za izpodbijanje pravnih dejanj“. ( 20 )

44.

Posledično tožba za izpodbijanje pravnih dejanj, s katero dolžnikov upravitelj predlaga vračilo zneska, ki je bil neupravičeno plačan tretji osebi po uvedbi postopka zaradi insolventnosti, kot je tožba družbe Wiemer & Trachte, ki je predmet postopka v glavni stvari, lahko spada med tožbe iz Uredbe št. 1346/2000.

45.

Toda ali je ta pristojnost izključna v tem smislu, da pravilo vis attractiva concursus države članice, na ozemlju katere je bil uveden glavni postopek zaradi insolventnosti, izključuje vlaganje tožb (med drugim za izpodbijanje pravnih dejanj) pri sodiščih drugih držav članic?

46.

Kot bom razložil v preudarkih, ki sledijo, je po mojem mnenju na to vprašanje mogoče odgovoriti le pritrdilno.

47.

Iz člena 3(1) Uredbe št. 1346/2000 izhaja, da je središče glavnih interesov, glede mednarodne pristojnosti, bistvo sistema, uvedenega z Uredbo št. 1346/2000.

48.

Na podlagi pravila vis attractiva concursus, katerega namen je zaradi bližine in predvidljivosti preprečiti „razredčenje“ spora, bi morali biti ne le sodna pristojnost, ampak tudi pravo, ki se uporablja, in izvrševanje sodnih odločb, sprejetih v tem okviru, načeloma združeni v državi, v kateri je bil uveden postopek zaradi insolventnosti.

49.

Vendar če se držimo samo besedila člena 3(1) Uredbe št. 1346/2000, v njem pravilo vis attractiva concursus ni jasno izraženo v tem smislu, da v tej določbi ni izrecno navedeno, da so sodišča, ki so razglašena za pristojna v fazi uvedbe postopka zaradi insolventnosti, tudi edina pooblaščena za odločanje o tožbah, ki izhajajo iz tega postopka ali so z njim tesno povezane. Ta določba namreč v zvezi z glavnim postopkom zaradi insolventnosti določa le, da so sodišča držav članic, na katerih ozemlju je središče dolžnikovih glavnih interesov, pristojna za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti.

50.

Molk te določbe glede odločanja o tožbah, ki se nanašajo na postopke zaradi insolventnosti in so z njimi tesno povezane – ki ga je zelo gotovo mogoče pojasniti z okoliščino, da je pravilo vis attractiva concursus v pravnih redih držav članic različno razumljeno – je pripeljal do močno razhajajočih se razlag glede možnosti, da sodišča, ki niso sodišča države članice, v kateri so uvedeni ti postopki, odločajo o tožbah, povezanih z navedenimi postopki.

51.

Natančneje, glede tako imenovanih tožb „za izpodbijanje pravnih dejanj“, ki se razumejo kot vse tožbe, s katerimi se želi zaradi dolžnikove insolventnosti razveljaviti posle in transakcije, ki jih je izvedel dolžnik in so bili izvedeni v njegovo korist, je popolnoma predstavljivo, da imajo lahko te tožbe poleg poslov in transakcij, povezanih s pogodbami, ki so morda sklenjene med zadevnimi subjekti, podlago tudi v drugih civilnih ali gospodarskih obveznostih. Če se tako omejimo na jezikovno razlago člena 3(1) Uredbe št. 1346/2000, ni mogoče a priori izključiti, da so lahko sodišča drugih držav članic na podlagi pravil o krajevni pristojnosti, ki jih te države same določijo, razglašena za pristojna za odločanje o tožbah za izpodbijanje pravnih dejanj, ki jih vloži upravitelj.

52.

Zagovorniki „izbirnega“ pristopa navajajo dva sklopa trditev.

53.

Prvič, trdijo, da čeprav je namen Uredbe št. 1346/2000 omejiti položaje forum shopping, pa se z njo ne želi omejevati pooblastil upravitelja, imenovanega na podlagi člena 3(1) te uredbe. Kot je generalni pravobranilec D. Ruiz-Jarabo Colomer navedel v sklepnih predlogih v zadevi Seagon (C‑339/07, EU:C:2008:575, točka 64 in naslednje), ker upraviteljeva vložitev tožbe za izpodbijanje pravnih dejanj na podlagi insolventnosti pomeni njegovo posebno pravico, je mogoče šteti, da pristojnost za obravnavo take tožbe ni vedno izključna.

54.

Drugič, možnost, da upravitelj vloži tožbe pri sodiščih, ki niso sodišča, določena na podlagi člena 3(1) Uredbe št. 1346/2000, se lahko – poleg tega da lahko poveča učinkovitost tožb, ki jih vloži upravitelj za zaščito premoženja – izkaže za bolj spoštljivo do pravice do poštenega sojenja. Merila za določitev pristojnega sodišča za odločanje o tožbi na podlagi te določbe, ki odstopajo od meril za določitev, ki so jih doslej vzpostavile države članice, lahko namreč pripeljejo do tega, da se tožbe vložijo zoper osebe, ki nimajo sedeža ali stalnega prebivališča na območju forum concursus, in tako ogrozijo njihove procesne pravice.

55.

S teleološkega vidika se mi vse trditve zdijo precej prepričljive. Cilja učinkovitosti in hitrosti čezmejnih postopkov zaradi insolventnosti sta namreč naklonjena možnosti imenovanega upravitelja, da izbere sodišča, pri katerih želi vložiti svoje tožbe. Ta možnost ima poleg tega to prednost, da olajšuje vlaganje tožb za izpodbijanje pravnih dejanj neposredno pri sodišču zadevnega toženega subjekta, kar se navadno izkaže za bolj spoštljivo do pravice do obrambe.

56.

Vendar – in čeprav priznavam, da sem dovzeten za te trditve – se mi zdi, da se je sodna praksa Sodišča usmerila v potrditev pravila vis attractiva concursus. V zvezi s tem je vredno omeniti spoznanja dveh smeri sodne prakse.

57.

Prva smer sodne prakse se nanaša na razmejitev področij uporabe različnih instrumentov, ki urejajo sodno pristojnost, kot je bila ta razmejitev zasnovana v sodbi Gourdain ( 21 ).

58.

Sodišče je v navedeni sodbi, v kateri je odločalo o področju uporabe Bruseljske konvencije, presodilo, da se tožba za izpodbijanje pravnih dejanj, katere predmet je povečanje premoženja podjetja, ki je v postopku zaradi insolventnosti, navezuje na stečajni postopek, če izhaja neposredno iz stečaja in je tesno povezana s postopkom likvidacije ali prisilne poravnave. Taka tožba torej ni spadala na področje uporabe Bruseljske konvencije in zanjo niso veljala pravila o pristojnosti, določena v njej.

59.

V poznejši sodni praksi, ( 22 ) ki se nanaša na razmerje med pravili, določenimi na eni strani v Uredbi Bruselj I in na drugi strani v Uredbi št. 1346/2000, je dokaj jasno nakazano, da je pomembno, da so vse civilne in gospodarske tožbe zajete z enotnimi evropskimi pravili o mednarodni pristojnosti, ki morajo biti določena v enem ali drugem od teh instrumentov. Preprečiti je namreč treba sprejemanje nacionalnih kolizijskih pravil glede pristojnosti, ki škodijo pravni varnosti. ( 23 )

60.

Kot pa je Sodišče opozorilo v sodbi Seagon ( 24 ), je prav to merilo uporabljeno v uvodni izjavi 6 Uredbe št. 1346/2000 za omejitev predmeta te uredbe. V skladu s to uvodno izjavo namreč ta uredba ureja „pristojnost za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti in za odločbe, ki se sprejemajo neposredno na podlagi postopkov v primeru insolventnosti in so tesno povezane s takimi postopki“.

61.

Druga smer sodne prakse, ki je pomembna, je tista, ki izhaja ravno iz sodbe Seagon ( 25 ). V skladu s to sodbo je treba člen 3(1) Uredbe št. 1346/2000 razlagati tako, da daje državi članici, na ozemlju katere je bil uveden postopek v primeru insolventnosti, tudi mednarodno pristojnost za obravnavo tožb, ki so vložene neposredno na podlagi teh postopkov in so z njimi tesno povezane. S tem ko je Sodišče v isti sodbi pojasnilo, da je „koncentracija vseh tožb, neposredno povezanih z insolventnostjo podjetja, pri sodišču države članice, ki je pristojno za uvedbo postopka v primeru insolventnosti, […] skladna tudi z namenom izboljšanja učinkovitosti in hitrosti postopkov v primeru insolventnosti s čezmejnimi učinki“, se je opredelilo – če njegovo sodbo razlagamo kot celoto – v prid izključni pristojnosti sodišč, ki so razglašena za pristojna v fazi uvedbe glavnega postopka zaradi insolventnosti. ( 26 )

62.

Zdi se mi, da te ugotovitve ni mogoče ovreči s trditvami v zvezi z besedilom nekaterih določb Uredbe št. 1346/2000.

63.

Prvič, glede trditve, da člen 18(2) te uredbe, ki se nanaša na „pooblastila upravitelja“, določa možnost, da upravitelj, imenovan na podlagi člena 3(2) navedene uredbe, vlaga tožbe za izpodbijanje pravnih dejanj v drugih državah članicah, ta trditev zadeva posebni položaj, v katerem je bil upravitelj imenovan v okviru sekundarnega postopka, za katerega se uporablja člen 3(2) iste uredbe.

64.

Ker so v okviru takega postopka posebne pravice upravitelja teritorialno omejene, mora imeti zlasti možnost, da v vsaki državi članici sodno ali izvensodno uveljavlja kateri koli zahtevek za izpodbijanje pravnih dejanj, ki je v interesu upnikov. Nasprotno pa je treba poudariti, da je v členu 18(1) Uredbe št. 1346/2000, ki se nanaša na primer, v katerem je bil upravitelj, tako kot v postopku v glavni stvari, imenovan v okviru glavnega postopka na podlagi člena 3(1) te uredbe, omenjena le možnost upravitelja, da „v drugi državi članici izvršuje vsa pooblastila ( 27 ), ki mu pripadajo po pravu države, v kateri so bili uvedeni postopki“. Ta razlika v formulaciji ni naključna. Pojasniti jo je mogoče prav z dejstvom, da bo upravitelj, imenovan v okviru glavnega postopka, predvidoma vlagal tožbe za izpodbijanje pravnih dejanj, povezane s tem postopkom, pri sodiščih države članice, v kateri je bil uveden ta postopek. Zato ni nujno, da ima možnost obrniti se na sodišča drugih držav članic.

65.

Drugič, prav tako se ni mogoče opirati na člen 25(1), drugi pododstavek, navedene uredbe. Zadnjenavedena določba se nanaša samo na priznavanje in izvršljivost „odločb[], ki so neposredno sprejete na podlagi postopkov v primeru insolventnosti in so z njimi tesno povezane, četudi jih je sprejelo drugo sodišče“. Z njo se zgolj dopušča možnost, da sodišča države članice, na ozemlju katere je bil uveden postopek v primeru insolventnosti na podlagi člena 3(1) navedene uredbe, obravnavajo tudi tožbe, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari. ( 28 )

66.

Nazadnje, želel bi poudariti, da se zdi, da nova uredba 2015/848 v členu 6(1) bolj neposredno potrjuje pravilo vis attractiva concursus za tožbe, ki izhajajo neposredno iz postopka v primeru insolventnosti in so z njim tesno povezane.

67.

Uvodna izjava 35 zadnjenavedene uredbe se jasno nagiba v smer izključnosti pristojnosti sodišč države članice, na ozemlju katere so bili uvedeni postopki v primeru insolventnosti, za odločanje o zahtevkih, ki neposredno izhajajo iz postopkov v primeru insolventnosti in so z njimi tesno povezani. Te izključnosti ni le v primeru, v katerem se zahtevek navezuje na drug zahtevek, ki temelji na splošnih določbah civilnega in gospodarskega prava (člen 6(2) Uredbe 2015/848), ali tudi zaradi uvedbe postopkov, katerih namen je sankcionirati dolžnikove direktorje za kršitev njihovih dolžnosti, pod pogojem, da imajo ta sodišča po nacionalnem pravu pristojnost za reševanje takšnih sporov (glej tudi uvodno izjavo 47 Uredbe 2015/848).

68.

Iz vsega navedenega izhaja, da je treba člen 3(1) Uredbe št. 1346/2000 razlagati tako, da imajo sodišča države članice, na ozemlju katere je bil uveden glavni postopek zaradi insolventnosti, izključno pristojnost za odločanje o tožbah za izpodbijanje pravnih dejanj, ki temeljijo na dolžnikovi insolventnosti.

69.

Ob upoštevanju odgovora, ki ga predlagam za prvo vprašanje za predhodno odločanje, očitno ni več absolutno nujno odgovoriti na preostala vprašanja, ki temeljijo na premisi, da bi bila lahko bolgarska sodišča razglašena za pristojna za odločanje o tožbi za izpodbijanje pravnih dejanj, ki je predmet postopka v glavni stvari. ( 29 ) Da bi se bilo mogoče sklicevati na določbe, ki jih vsebuje poglavje II Uredbe št. 1346/2000, naslovljeno „Priznavanje postopkov v primeru insolventnosti“, mora iti namreč za položaj, v katerem je mednarodna pristojnost sodišč, ki jim je zadeva predložena, v tem primeru bolgarskih, izkazana v smislu člena 3 te uredbe.

70.

Vendar in za primer, da se Sodišče ne bi strinjalo z mojim predlogom, bom v nadaljevanju na kratko preučil drugo, tretje in četrto vprašanje.

71.

Kot je v zvezi s členom 24 Uredbe št. 1346/2000 pojasnjeno v poročilu Virgós/Schmit, avtomatično priznavanje postopkov zaradi insolventnosti, uvedenih v drugi državi pogodbenici, ki je določeno v členu 16 te uredbe, pomeni, da v nekaterih primerih del zadevnih oseb morda ne bo seznanjen z uvedbo postopka zaradi insolventnosti in bo v dobri veri ravnal „v nasprotju z novimi okoliščinami“.

72.

S to določbo se tako želi urediti položaj, v katerem je bila obveznost v dobri veri izpolnjena v korist dolžnika, čeprav bi morala biti izpolnjena v korist upravitelja, imenovanega v okviru postopka zaradi insolventnosti, ki je bil uveden v drugi državi članici. Navedena določba priznava oprostilni učinek te izpolnitve obveznosti ali tega plačila, če zadevna oseba ni vedela za uvedbo postopka in je ravnala v dobri veri.

73.

V poročilu Virgós/Schmit je tudi navedeno, da je domneva, da oseba ni vedela za uvedbo postopka zaradi insolventnosti, podana, če objava iz člena 21 Uredbe št. 1346/2000 ni bila izvedena po postopkih, ki so določeni v zadevni državi.

74.

Kot je opozorila Komisija, poročilo Virgós/Schmit pojasnjuje povezavo, ki obstaja med členi 16, 21 in 24 Uredbe št. 1346/2000. Medtem ko je v členu 16 te uredbe predvideno avtomatično priznanje vsake odločbe, ki jo sprejme sodišče države članice, pristojno po členu 3 navedene uredbe, je v členu 24 iste uredbe to pravilo ublaženo v prid strank, ki so izpolnile obveznost v dobri veri, pri čemer se dobra vera presoja glede na okoliščino, da zadevna oseba ni vedela za uvedbo postopka. Domneva se, da oseba zanjo ni vedela, če je bila obveznost izpolnjena pred objavo v zadevni državi članici.

75.

Te določbe je treba razlagati celovito, ob upoštevanju sistema avtomatičnega priznavanja, ki ga vsebuje Uredba št. 1346/2000, in hkrati glede na željo zaščititi tretje osebe, ki so v dobri veri izpolnile obveznosti.

76.

Sodišče je v sodbi Eurofood ( 30 ) opozorilo, da kot izhaja iz uvodne izjave 22 Uredbe št. 1346/2000, temelji prednostno pravilo iz njenega člena 16(1), da se v državi članici uvedeni postopki v primeru insolventnosti priznajo v vseh državah članicah od takrat, ko začnejo učinkovati v državi, v kateri so bili uvedeni, na načelu vzajemnega zaupanja, to je na načelu, ki med drugim zahteva, da sodišče države članice, ki prejme predlog za uvedbo glavnega postopka v primeru insolventnosti, preveri svojo pristojnost glede na člen 3(1) navedene uredbe, to pomeni, da preizkusi, ali je središče dolžnikovih glavnih interesov v tej državi članici. Kot je navedeno v uvodni izjavi 22 te uredbe, načelo vzajemnega zaupanja v zameno zahteva, da sodišča druge države članice priznajo odločbo, s katero je bil uveden glavni postopek v primeru insolventnosti, ne da bi imela ta sodišča možnost preizkusiti presojo prvega sodišča o njegovi pristojnosti. ( 31 )

77.

Gre za pomembno merilo za razlago, ki ga je treba imeti v mislih pri preučitvi drugega, tretjega in četrtega vprašanja za predhodno odločanje, to je pri preučitvi, ki jo bom predstavil v naslednjih preudarkih.

78.

Predložitveno sodišče želi z drugim vprašanjem ugotoviti, v kateri fazi se lahko oseba po potrebi sklicuje na učinek oprostitve obveznosti, določen v členu 24(1) Uredbe št. 1346/2000.

79.

Drugače povedano, ugotoviti je treba, kdaj se lahko šteje, da je bil nad dolžnikom uveden postopek zaradi insolventnosti v smislu te določbe.

80.

Sodba EuroFood ( 32 ) glede tega nedvomno zagotavlja zelo koristne napotke.

81.

Naj spomnim, da je bilo Sodišču v navedeni zadevi postavljeno med drugim vprašanje, ali je odločbo sodišča države članice, ki je odločalo o predlogu za likvidacijo družbe – s to odločbo se je imenoval upravitelj s pooblastili, ki so učinkovala tako, da so poslovodje te družbe ostali brez pravice do izvrševanja istih pooblastil – treba opredeliti kot „odločbo o uvedbi postopkov v primeru insolventnosti“ v smislu Uredbe št. 1346/2000.

82.

Potem ko je Sodišče opozorilo, da izhajajo pogoji in formalnosti, ki se zahtevajo za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti, iz nacionalnega prava in se med državami članicami znatno razlikujejo, ( 33 ) je presodilo, da je za zagotovitev učinkovitosti ureditve, ki jo določa Uredba, pomembno, da se načelo vzajemnega priznavanja iz njenega člena 16(1), prvi pododstavek, med postopkom lahko „čim prej“ uporabi. ( 34 ) V teh okoliščinah je treba šteti za „odločbo o uvedbi postopkov v primeru insolventnosti“ v smislu te uredbe ne samo odločbo, ki je v ureditvi države članice, v kateri je sodišče, ki je odločbo izdalo, uradno imenovana kot odločba o uvedbi postopkov v primeru insolventnosti, ampak tudi odločbo, ki se sprejme na podlagi predloga za uvedbo postopka iz Priloge A k navedeni uredbi, ki temelji na insolventnosti dolžnika, kadar je posledica te odločbe odvzem premoženja dolžnika in imenovanje upravitelja, določenega v Prilogi C k isti uredbi. ( 35 )

83.

Zdi se mi, da ta ugotovitev smiselno velja za razlago člena 24 Uredbe št. 1346/2000.

84.

Kot je pojasnjeno v poročilu Virgós/Schmit (točka 187), je bila ta določba – tako kot člen 16 te uredbe – očitno vpeljana za izravnavo neželenih učinkov, ki jih lahko ima avtomatično priznavanje odločb o uvedbi postopkov v primeru insolventnosti, če se te razumejo zelo široko, na transakcije, ki jih tretje osebe izvedejo v dobri veri.

85.

Konkretno je namen člena 24 Uredbe št. 1346/2000 zaščititi tretje osebe, ki so v dobri veri in po uvedbi postopka zaradi insolventnosti izpolnile obveznost v korist stečajnega dolžnika, čeprav bi morala biti obveznost izpolnjena v korist upravitelja. O dobri veri se domneva, dokler se ne dokaže nasprotno, če je bila obveznost izpolnjena pred sprejetjem ukrepov za objavo iz člena 21 navedene uredbe. ( 36 ) Vendar lahko nasprotna stranka še vedno dokaže, da je bila obveznost izpolnjena v slabi veri in da torej ne more biti učinka oprostitve obveznosti.

86.

Poleg tega je ta rešitev izrecno sprejeta v novi uredbi 2015/848. V njenem členu 2(7)(ii) je odločitev sodišča o imenovanju stečajnega upravitelja, vključno z, kot izhaja iz Priloge B, začasnim upraviteljem, za namene te uredbe opredeljena kot „odločba o uvedbi postopka v primeru insolventnosti“.

87.

Glede na vse navedeno predlagam, naj se na drugo vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da se člen 24 Uredbe št. 1346/2000 uporablja za izpolnitev obveznosti v korist dolžnika v državi članici, ki se opravi v fazi, ko je bil v drugi državi članici vložen predlog za uvedbo postopka zaradi insolventnosti nad premoženjem dolžnika in imenovan začasni upravitelj, vendar v državi članici, na ozemlju katere je središče glavnih interesov tožene stranke, še ni bila izdana nobena sodna odločba o uvedbi postopka zaradi insolventnosti.

88.

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem sprašuje, ali se člen 24 Uredbe št. 1346/2000 uporablja, če na podlagi nacionalnega prava sodišča, pristojnega za postopek zaradi insolventnosti, prvotno dejanje, katerega predmet je razpolaganje s premoženjem stečajnega dolžnika, nima učinkov in je ta neobstoj učinkov posledica ravno postopka zaradi insolventnosti.

89.

Spomniti je treba, da člen 24 Uredbe št. 1346/2000 v povezavi z uvodno izjavo 30 te uredbe določa splošno pravilo varstva razpolaganj, ki jih v dobri veri izvedejo tretje osebe, v primeru da izpolnijo obveznost v korist dolžnika, ko je bil tuji postopek zaradi insolventnosti že uveden, vendar tretja oseba ni mogla vedeti za ta položaj.

90.

Kot je pojasnilo Sodišče, ta člen ne spada med kolizijska pravila, ampak je določba materialnega prava, ki se uporablja v vsaki državi članici ne glede na lex concursus. ( 37 )

91.

Niti besedilo člena 24 navedene uredbe št. 1346/2000 niti cilj zaščite dobrovernih tretjih dolžnikov, ki se ga želi doseči s to določbo, ne omogočata tega, da bi se njena uporaba omejila zgolj na obveznosti, nastale zunaj vsakršne povezave s postopkom zaradi insolventnosti. Zato niti narava obveznosti tretje osebe do dolžnika niti njena pravna podlaga ne bi smeli biti upoštevni za uporabo člena 24 Uredbe št. 1346/2000.

92.

Vendar je treba pojasniti, da se ta določba uporablja samo v primeru, v katerem je glede na vse okoliščine zadeve še vedno mogoče domnevati, da zadevna tretja oseba dejansko ni vedela za uvedbo postopka zaradi insolventnosti, zaradi katere bi običajno morala zadevno plačilo izvesti v korist upravitelja, imenovanega v okviru tega postopka.

93.

Tako lahko nasprotna stranka, kot sem že navedel, v vsakem primeru še vedno dokaže, da je kljub neobjavi odločbe o uvedbi postopka zaradi insolventnosti v državi članici zadevna tretja oseba dejansko vedela za to uvedbo, da je bila obveznost izpolnjena v slabi veri in da torej ne more biti učinka oprostitve obveznosti, določenega v členu 24(1) Uredbe št. 1346/2000.

94.

Posledično pravna podlaga obveznosti tretje osebe do stečajnega dolžnika ni upoštevna za uporabo člena 24 Uredbe št. 1346/2000. Nasprotna stranka še vedno lahko dokaže, da je kljub neobjavi odločbe o uvedbi postopka zaradi insolventnosti v državi članici zadevna tretja oseba dejansko vedela za to uvedbo, da je bila obveznost izpolnjena v slabi veri in da torej ne more biti učinka oprostitve obveznosti.

95.

Predložitveno sodišče želi s četrtim vprašanjem izvedeti, ali se domneva nevédenja iz člena 24(2), drugi stavek, Uredbe št. 1346/2000 uporablja, če akti o imenovanju začasnega upravitelja in o dejanjih, katerih predmet je razpolaganje s premoženjem stečajnega dolžnika, niso bili objavljeni v državi članici, v kateri ima dolžnik sedež ali stalno prebivališče, čeprav je v tej državi predvidena obvezna objava teh aktov v skladu s členom 21(2) te uredbe.

96.

Dvomi, ki jih izraža predložitveno sodišče, se nanašajo na uporabo te domneve v okoliščinah obravnavanega primera, saj člen 16(1) in člen 25(1), tretji stavek, Uredbe št. 1346/2000 določata avtomatično priznavanje odločb sodišča, pristojnega za postopek zaradi insolventnosti, ki se nanašajo na varovalne ukrepe, s strani sodišč katere koli druge države članice.

97.

Glede na informacije, ki jih je zagotovilo predložitveno sodišče, bolgarsko pravo določa obvezno objavo tujih odločb o uvedbi postopka zaradi insolventnosti.

98.

Opozoriti je treba, da člen 21(1) Uredbe št. 1346/2000 določa splošno pravilo svobodne objave odločbe o uvedbi postopka zaradi insolventnosti in po potrebi odločbe, s katero je imenovan upravitelj, v vsaki drugi državi članici, ki ni država uvedbe postopka. Člen 21(2) te uredbe izjemoma omogoča, da država članica, na ozemlju katere ima dolžnik poslovalnico, predvidi obvezno objavo teh odločb. V tem primeru upravitelj ali kateri koli za to pooblaščen organ države članice, v kateri je bil postopek uveden, sprejme vse potrebne ukrepe za zagotovitev take objave.

99.

Po mojem mnenju načelo vzajemnega priznavanja, uvedeno z Uredbo št. 1346/2000, nujno zahteva, da se domneva nevédenja iz člena 24(2) te uredbe uporablja tudi v primeru, v katerem organi iz člena 21(2) iste uredbe niso sprejeli vseh potrebnih ukrepov za zagotovitev objave tuje odločbe o uvedbi postopka zaradi insolventnosti v registru države članice, na ozemlju katere je sedež dolžnikove poslovalnice.

100.

Poleg tega ta ugotovitev izhaja že iz besedila člena 24(2), prvi stavek, Uredbe št. 1346/2000. Domneva, da oseba ni vedela za uvedbo postopka zaradi insolventnosti, ki je določena v tem besedilu, se uporablja, kadar oseba izpolni obveznost v korist stečajnega dolžnika pred objavo iz člena 21 te uredbe. V zvezi s tem ni določen noben drug pogoj in besedilo določbe ne izključuje obvezne objave, omenjene v členu 21(2) Uredbe št. 1346/2000.

101.

Glede na vse navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja, ki jih je postavilo Varhoven kasatsionen sad (vrhovno kasacijsko sodišče, Bolgarija), odgovori: