1.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Landgericht Hamburg (deželno sodišče v Hamburgu, Nemčija), se nanaša na razlago člena 16 Uredbe (ES) št. 110/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. januarja 2008 o opredelitvi, opisu, predstavitvi, označevanju in zaščiti geografskih označb žganih pijač ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 1576/89 ( 2 ). Z navedenim členom 16 so vse geografske označbe, ( 3 ) ki so registrirane v Prilogi III k Uredbi št. 110/2008, zaščitene pred praksami, ki lahko potrošnika zavajajo glede porekla takih proizvodov.

2.

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med organizacijo iz Združenega kraljestva, katere cilj je zaščita interesov industrije škotskega viskija, in nemškim trgovcem v zvezi s tožbo, s katero navedena organizacija zahteva, naj navedeni trgovec opusti prodajo viskija, proizvedenega v Nemčiji in imenovanega „Glen Buchenbach“. Tožeča stranka v postopku v glavni stvari trdi, da je z uporabo izraza „Glen“ kršena registrirana geografska označba „Scotch Whisky“, ker ta izraz pomeni hkrati posredno komercialno uporabo in navajanje te označbe ter napačno ali zavajajočo navedbo, ki so s točkami (a), (b) in (c) člena 16 Uredbe št. 110/2008 prepovedani.

3.

Predložitveno sodišče, najprej, poziva Sodišče, naj odloči, ali pojem „posredna […] uporaba“ v smislu člena 16(a) te uredbe predpostavlja, da se zaščitena geografska označba uporablja v identični obliki ali v fonetično in/ali vizualno podobni obliki, ali pa zadostuje, da sporni izraz pri upoštevni javnosti vzbuja kakršno koli asociacijo na navedeno označbo. Poleg tega sprašuje, ali bi bilo treba, če bi zadostovala zgolj asociacija, za uporabo te določbe upoštevati, kam je umeščen izraz, uporabljen za označevanje zadevnega proizvoda, in zlasti dejstvo, da je pravo poreklo tega proizvoda prav tako navedeno na etiketi.

4.

Dalje, to sodišče sprašuje Sodišče, ali pojem „navajanje“ iz člena 16(b) navedene uredbe pomeni, da obstaja fonetična in/ali vizualna podobnost med zaščiteno geografsko označbo in zadevnim izrazom, ali pa zadostuje, da ta izraz pri upoštevni javnosti vzbuja kakršno koli asociacijo na navedeno označbo. Sprašuje tudi, ali bi se v primeru, da bi taka asociacija zadostovala, umestitev tega izraza morala upoštevati za namene uporabe navedene določbe.

5.

Nazadnje, izvedeti želi, ali iskanje obstoja „druge napačne ali zavajajoče navedbe“ v smislu člena 16(c) navedene uredbe zahteva, da se upošteva tudi umestitev spornega izraza.

6.

Ta zadeva se razlikuje od zadev, v katerih je Sodišče že razlagalo določbe člena 16 Uredbe št. 110/2008, ( 4 ) saj je njena posebnost preučitev še neobravnavanega položaja, v katerem – kot je poudarjeno v postavljenih vprašanjih – sporno ime nima niti fonetične niti vizualne podobnosti z zaščiteno geografsko označbo, temveč naj bi domnevno potrošnike lahko vodilo k temu, da ga neustrezno povezujejo s to označbo. Poleg tega je Sodišče posredno pozvano, naj pojasni, kako so pravila, opredeljena v točkah od (a) do (c) navedenega člena 16, glede na različne primere, ki so v njih navedeni, povezana.

7.

Uredba št. 110/2008 v členu 16, naslovljenem „Zaščita geografskih označb“, določa, da „se geografske označbe, registrirane v Prilogi III, zaščitijo pred:

8.

V Prilogi III k Uredbi št. 110/2008, naslovljeni „Geografske označbe“, je navedeno, da je bil „Scotch Whisky“ registriran kot geografska označba, ki spada v kategorijo proizvoda 2, to je „Whisky/Whiskey“, in da je njegova država porekla „Združeno kraljestvo (Škotska)“.

9.

The Scotch Whisky Association, The Registered Office (v nadaljevanju: TSWA), je organizacija, ustanovljena po škotskem pravu, katere eden od glavnih ciljev je zavarovati trgovino s škotskim viskijem na Škotskem in v tujini.

10.

Michael Klotz prek spleta prodaja viski „Glen Buchenbach“, ki ga proizvaja žganjarna Waldhorn v kraju Berglen v dolini Buchenbach na Švabskem (Baden-Württemberg, Nemčija).

11.

Na etiketi na steklenicah zadevnega viskija so poleg polnega naslova nemškega proizvajalca in stilizirane podobe lovskega roga (v nemščini „Waldhorn“) naslednji podatki: „Waldhornbrennerei [v slovenščini žganjarna Waldhorn], Glen Buchenbach, Swabian Single Malt Whisky [švabski viski single malt], 500 ml, 40 % vol., Deutsches Erzeugnis [nemški proizvod], Hergestellt in den Berglen [proizveden v Berglenu]“.

12.

TSWA je pri Landgericht Hamburg (deželno sodišče v Hamburgu) vložila tožbo, s katero je zahtevala, naj M. Klotz opusti uporabo imena „Glen Buchenbach“ za zadevni viski, ker je ta uporaba zlasti v nasprotju s členom 16(a), (b) in (c) Uredbe št. 110/2008, ( 5 ) s katerim so zaščitene geografske označbe, registrirane v Prilogi III k tej uredbi, med katerimi je označba „Scotch Whisky“. TSWA je med drugim trdila, prvič, da te določbe zajemajo ne samo uporabo take označbe samo po sebi, temveč tudi vsak izraz, ki nakazuje zaščiteno geografsko poreklo, ter drugič, da ime „Glen“ pri upoštevni javnosti vzbuja asociacijo na Škotsko in Scotch Whisky, čeprav so dodani drugi izrazi o nemškem poreklu proizvoda. M. Klotz je predlagal, naj se ta tožba zavrne.

13.

V tem okviru je Landgericht Hamburg (deželno sodišče v Hamburgu) s sklepom z dne 19. januarja 2017, ki je na Sodišče prispel 27. januarja 2017, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložila ta vprašanja:

14.

Pisna stališča so predložili TSWA, M. Klotz, grška, francoska, italijanska in nizozemska vlada ter Evropska komisija. Obravnave ni bilo.

15.

Najprej poudarjam, da stranki v postopku v glavni stvari navajata očitke glede besedila predložitvenega sklepa.

16.

Na eni strani M. Klotz trdi, da je predložitveno sodišče dejansko stanje v sporu o glavni stvari predstavilo na kratko in nepopolno, in navaja informacije za dopolnitev te predstavitve. ( 7 )

17.

V zvezi s tem opozarjam, da v okviru postopka iz člena 267 PDEU Sodišče ni pristojno niti za preverjanje niti za presojo dejanskih okoliščin v zvezi s postopkom v glavni stvari ter da je dolžnost samo nacionalnih sodišč, da ugotovijo dejstva, ki so pripeljala do spora, in da iz tega izpeljejo posledice za odločitev, ki so jo dolžna izreči. ( 8 ) Vendar lahko Sodišče v okviru sodelovanja predložitvenemu sodišču zagotovi vse podatke, ki se mu zdijo potrebni, da temu sodišču da koristen odgovor. ( 9 )

18.

Na drugi strani TSWA predložitvenemu sodišču očita, da je vprašanja za predhodno odločanje slabo oblikovalo. ( 10 ) V stališču, ki ga je vložila pri Sodišču, predstavlja vprašanja, kot jih je sama preoblikovala, in ponuja odgovore nanje. ( 11 )

19.

Vendar so izključno nacionalna sodišča, ki odločajo o sporu in morajo prevzeti odgovornost za izrečeno sodno odločbo, tista, ki presodijo o potrebi po predložitvi vprašanja za predhodno odločanje, da bi lahko izdala svojo sodbo, in o upoštevnosti vprašanj, ki jih postavijo Sodišču. Zato ni mogoče ugoditi predlogu stranke v postopku v glavni stvari, naj se postavljeno vprašanje preoblikuje na način, ki ga navaja. ( 12 ) Sodišče mora vseeno tem sodiščem podati koristen odgovor, ki jim omogoča rešitev spora o glavni stvari, zato lahko po potrebi preoblikuje vprašanja za predhodno odločanje, ki so mu bila predložena. ( 13 )

20.

Dalje, glede povezave, ki jo je treba vzpostaviti med različnimi točkami člena 16 Uredbe št. 110/2008, moram takoj poudariti, da se mi tako kot francoski vladi zdi, da so s temi določbami zaščitene geografske označbe, registrirane v Prilogi III k navedeni uredbi, ker je navedenih več primerov, ki se vse bolj posredno sklicujejo na te označbe.

21.

Menim namreč, da točka (a) zajema primere, v katerih obstaja sklicevanje na samo registrirano geografsko označbo, da so s točko (b) prepovedani zloraba, posnemanje ali navajanje te označbe, tudi če se sporno ime nanjo ne sklicuje izrecno, da so s točko (c) prepovedane vse druge napačne navedbe glede porekla proizvoda, medtem ko se točka (d) nanaša na vse druge poslovne prakse, ki bi lahko potrošnika zavajale glede tega porekla. K posebnostim, po katerih se razlikujejo navedene točke od (a) do (c), na katere se nanaša predlog za sprejetje predhodne odločbe, in k razlagi, ki po mojem mnenju izhaja iz tega, se bom vrnil med analizo, ki sledi. ( 14 )

22.

Sodišče je s prvim vprašanjem za predhodno odločanje pozvano, naj se izreče o tem, kako je treba razumeti „posredno komercialno uporabo […] registrirane geografske označbe“ žgane pijače v smislu člena 16(a) Uredbe št. 110/2008.

23.

Prvi del tega vprašanja se v bistvu nanaša na to, ali mora za ugotovitev obstoja take uporabe, prepovedane v skladu z navedeno točko (a), sporna navedba imeti obliko, ki je bodisi identična zaščiteni geografski označbi bodisi fonetično in/ali vizualno podobna, ali pa zadostuje, da ta navedba pri upoštevnih potrošnikih vzbuja kakršno koli asociacijo na označbo ali z njo povezano geografsko območje.

24.

Predložitveno sodišče navaja, da sta možni dve razlagi člena 16(a) Uredbe št. 110/2008. V skladu s prvim pristopom, ki ga predlaga del nemške doktrine, ( 15 ) naj bi „posredna […] uporaba“ v smislu te določbe zahtevala, da se registrirana geografska označba uporablja v identični ali vsaj fonetično in/ali vizualno podobni obliki, pri čemer ni navedena na proizvodu ali njegovi embalaži, kot velja v primeru „neposredne […] uporabe“, temveč v katerem koli drugem okviru, kot na primer v oglasu ali spremnih dokumentih. To sodišče navaja, da bi taka razlaga pripeljala do odločitve, da se navedena točka (a) v obravnavani zadevi ne uporablja, ker imeni „Glen“ in „Scotch Whisky“ nista niti identični niti podobni. Nasprotno pa naj bi v skladu z drugim pristopom zadostovalo, da sporni del znaka pri upoštevni javnosti vzbudi kakršno koli asociacijo na registrirano geografsko označbo ali zadevno geografsko območje. ( 16 )

25.

To drugo razlago zagovarjajo TSWA ter grška in italijanska vlada. Nasprotno pa M. Klotz, francoska in nizozemska vlada ter Komisija v bistvu menijo, da ne more obstajati „posredna […] uporaba“ v smislu navedenega člena 16(a), če se uporabi opis katere koli druge oblike, in ne zadevna registrirana geografska označba. ( 17 ) S tem mnenjem se strinjam iz naslednjih razlogov.

26.

Najprej moram spomniti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča za razlago določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi njen kontekst in cilje, ki se želijo doseči z ureditvijo, katere del je. ( 18 )

27.

Prvič, glede besedila člena 16(a) Uredbe št. 110/2008 TSWA – po mojem mnenju napačno – trdi, da je treba to določbo razlagati široko v smislu, da „posredna“ komercialna uporaba registrirane geografske označbe ne predpostavlja uporabe navedene označbe kot take v celoti ali delno, temveč implicitno sklicevanje nanjo, če se ta uporaba nanaša na „primerljive“ proizvode ali če „izkorišča ugled [zadevne] registrirane geografske označbe“. ( 19 )

28.

V zvezi s tem menim, da uporaba izraza „neposredn[a] ali posredn[a] komercialn[a] uporab[a] […] registrirane geografske označbe“ ( 20 ) v točki (a) navedenega člena 16 zahteva, da se zadevna označba uporablja v obliki, v kateri je bila registrirana, ali vsaj v obliki, ki je tako tesno povezana z registrirano obliko, da je sporni znak očitno njen neločljivi del. ( 21 ) Zdi se mi namreč, da izraz „uporaba“ po definiciji zahteva, da se uporabi sama zaščitena geografska označba, ki mora biti v identični obliki ali vsaj v fonetično in/ali vizualno podobni obliki ( 22 ) del spornega znaka. ( 23 )

29.

Ugotavljam, da je Sodišče že podalo elemente opredelitve v zvezi s pojmom „neposredna“ uporaba v smislu navedenega člena 16(a), ko je dopustilo, da gre lahko za uporabo znamke, ki vsebuje geografsko označbo ali izraz, ki ustreza tej označbi, in njen prevod za žgane pijače, ki ne ustrezajo upoštevnim specifikacijam, kot je veljalo za figurativni znamki, ki sta bili predmet spora o glavni stvari. Sodišče pa se, nasprotno, še ni izreklo o tem, kako je treba razumeti „posredno“ uporabo v smislu te iste določbe.

30.

Po mojem mnenju ta posredna narava ne napotuje na primere, v katerih se zadevno ime ne sklicuje izrecno na geografske označbe, registrirane v Prilogi III k Uredbi št. 110/2008, kot trdi TSWA, temveč napotuje na primere, v katerih se uporabi nekoliko izkrivljeno sredstvo za uporabo take označbe. Tako kot M. Klotz, nizozemska vlada in Komisija namreč menim, da „posredna“ uporaba – drugače kot „neposredna“ uporaba, ki zahteva, da je zaščitena geografska označba umeščena neposredno na zadevni proizvod ali njegovo embalažo – predpostavlja, da je ta označba navedena na dodatnih marketinških sredstvih ali sredstvih obveščanja, kot je oglas za ta proizvod ( 24 ) ali dokumenti o njem ( 25 ).

31.

Drugič, glede okvira, katerega del je zadevna določba, poudarjam, da se področje uporabe navedene točke (a) člena 16 nujno razlikuje od področja uporabe pravil, ki tej točki sledijo v navedenem členu. To prvo določbo je treba zlasti ustrezno ločevati od točke (b), ki se nanaša na primere „zlorab[e], posnemanj[a] ali navajanj[a]“, to je na primere, v katerih ni uporabljena geografska označba kot taka, temveč se v njih pri upoštevni javnosti nanjo namiguje z bolj subtilnim sklicevanjem, kot pa je razumljeno v točki (a).

32.

Vendar bi točka (b) navedenega člena 16 izgubila polni učinek, če bi se točka (a) tega člena razlagala široko, kot je predvideno v prvem vprašanju za predhodno odločanje, in sicer da se uporablja, že če sporni znak vzbuja kakršno koli asociacijo na registrirano geografsko označbo ali na z njo povezano geografsko območje. Iz splošne sistematike tega člena torej izhaja, kot poudarjata francoska vlada in Komisija, da pojem „neposredn[a] ali posredn[a] komercialn[a] uporab[a] […] registrirane geografske označbe“ v smislu navedene točke (a) ne more zajemati takih primerov.

33.

To ugotovitev potrjuje, kot menim, sodna praksa Sodišča, ( 26 ) v skladu s katero se zahteva zadostna bližina z zaščiteno geografsko označbo, tudi kar zadeva pojem zgolj „navajanja“ v smislu člena 16(b), ( 27 ) ta zahteva pa po mojem mnenju velja tudi za pojem „uporaba“ v smislu točke (a) tega člena.

34.

Tretjič, glede ciljev Uredbe št. 110/2008 najprej ugotavljam, da je v uvodni izjavi 4 te uredbe poudarjeno, da si zakonodajalec Evropske unije prizadeva „[z]a zagotovitev bolj sistematičnega pristopa v okviru zakonodaje, ki ureja žgane pijače“, tako da postavlja „jasno opredeljena merila“, med drugim za „zaščito geografskih označb“. ( 28 )

35.

Dvomim, da je združljivo s to izrecno skrbjo za pravno varnost, priznati upoštevnost merila, kot ga je navedlo predložitveno sodišče, to je dejstva, da se „pri upoštevni javnosti vzbudi kakršn[a] koli asociacij[a] z registrirano geografsko označbo ali geografskim območjem“, ( 29 ) ker je to merilo, ki ga zakonodajalec nikakor ni uvedel in katerega meje se mi zdijo preveč negotove. Sodišče je resda v zvezi z določbami člena 16 te uredbe že omenilo tveganje, da „bi se v javnosti […] povzročila asociacija na poreklo proizvoda“, ( 30 ) vendar menim, da vseeno ni želelo, da bi ta splošni preudarek postal odločilen dejavnik presoje za namene uporabe ene ali druge od navedenih določb.

36.

Dalje, na bolj vsebinski ravni ugotavljam, da je v uvodni izjavi 2 Uredbe št. 110/2008 navedeno, da morajo ukrepi, predvideni s to uredbo, „prispevati k doseganju visoke ravni varstva potrošnikov, preprečevanju goljufivega ravnanja ter doseganju preglednosti trga in poštene konkurence“. V uvodni izjavi 9 te uredbe je še navedeno, da morajo ti ukrepi „preprečevati zlorabo […] imen žganih pijač za proizvode, ki ne ustrezajo opredelitvam iz te uredbe“. V uvodni izjavi 14 te uredbe je omenjeno posebno varstvo, do katerega so upravičene geografske označbe, ki so registrirane v Prilogi III k navedeni uredbi in „katerih določena kakovost, sloves ali druge značilnosti žganih pijač se pripisujejo zlasti [danemu] geografskemu poreklu“.

37.

Glede zlasti ciljev, ki jih uresničuje člen 16 Uredbe št. 110/2008, je med drugim iz njegovega naslova razvidno, da je njegov namen zagotoviti „[z]aščit[o] geografskih označb“ z njihovo registracijo, ki na eni strani omogoča opredelitev žganih pijač kot proizvodov s poreklom z določenega ozemlja v primerih, naštetih v navedeni uvodni izjavi 14, in na drugi strani prispeva k uresničevanju splošnejših ciljev, naštetih v uvodni izjavi 2. ( 31 )

38.

Tako menim, da je namen določb Uredbe št. 110/2008 in zlasti določb njenega člena 16 preprečevati zlorabo zaščitenih geografskih označb ne le v interesu kupcev, temveč tudi v interesu proizvajalcev, ki so si prizadevali zagotoviti pričakovane lastnosti proizvodov, ki so zakonito označeni s takimi označbami, kot je Sodišče že poudarilo v zvezi z določbo prava Unije ( 32 ), katere besedilo je podobno ( 33 ) besedilu člena 16 te uredbe. ( 34 ) S tega vidika je s točko (a) navedenega člena 16 posebej in izrecno prepovedano, da drugi gospodarski subjekti registrirano geografsko označbo uporabljajo v komercialne namene za proizvode, ki ne ustrezajo vsem zahtevanim specifikacijam, ( 35 ) zlasti da bi se neupravičeno okoristili z ugledom te geografske označbe. ( 36 )

39.

Po mojem mnenju iz navedenega izhaja, da je varstvo potrošnikov na neki visoki ravni resda eden od ciljev določb, ki jih je treba razložiti, vendar iz tega ni mogoče sklepati, kot namigujeta grška in italijanska vlada, da za uporabo prepovedi iz navedene točke (a) zadostuje, da lahko sporno ime na kakršen koli način zavaja potrošnike glede porekla in da ima torej enak učinek, kot če bi se geografska označba uporabila taka, kot je bila registrirana, ali v podobni obliki. Ne sme se namreč prezreti, da so cilji teh določb tudi zaščititi lastnosti, priznane proizvodom, ki so ustrezno označeni s tako označbo, in posledično zaščititi gospodarske interese subjektov, ki so vlagali v zagotavljanje teh lastnosti, ter – splošneje – spodbujati preglednost trgov in lojalno konkurenco.

40.

Zato predlagam, naj se na prvi del prvega vprašanja odgovori, da je treba člen 16(a) Uredbe št. 110/2008 razlagati tako, da „posredna […] uporaba“ registrirane geografske označbe, ki je s to določbo prepovedana, zahteva, da je sporno ime identično zadevni označbi ali da ji je fonetično in/ali vizualno podobno. Zato ne zadostuje, da lahko to ime pri upoštevni javnosti vzbuja kakršno koli asociacijo na označbo ali z njo povezano geografsko območje.

41.

Drugi del prvega vprašanja za predhodno odločanje je predložen v presojo Sodišču samo, če bi to menilo, da je lahko preprosta asociacija na registrirano geografsko označbo ali zadevno geografsko območje dovolj za opredelitev obstoja „posredne […] komercialne uporabe“ te označbe v smislu člena 16(a) Uredbe št. 110/2008.

42.

Ker predlagam, naj se za odgovor na prvi del tega vprašanja uporabi nasprotna razlaga, menim, da Sodišču ni treba odločiti o tem drugem delu. Vseeno bom v zvezi s tem delom navedel nekaj preudarkov.

43.

Predložitveno sodišče se sprašuje, ali je za ugotovitev obstoja take uporabe treba upoštevati umestitev sporne navedbe in zlasti dejstvo, da je tej navedbi dodano pojasnilo o pravem poreklu proizvoda, tako da je z informacijami, ki jih zagotavlja ta umestitev, mogoče zavrniti trditev, da so bile zahteve iz navedenega člena 16(a) kršene. Konkretneje se sprašuje, ali mora sporni element „Glen“ presojati ločeno ali pa mora upoštevati tudi različne navedbe na etiketi, ki kažejo, da je zadevni proizvod nemškega porekla ( 37 ). Meni, da lahko popolno prepoved, ki jo TSWA zahteva v sporu o glavni stvari, odredi samo, če bi Sodišče navedeno točko (a) razlagalo tako, da prepoveduje uporabo izraza, ki vzbuja kakršno koli asociacijo na registrirano geografsko označbo, ne glede na umestitev tega izraza.

44.

TSWA in grška vlada trdita, da dodatne navedbe na etiketi in pakiranju proizvoda ( 38 ) niso upoštevne za zavrnitev uporabe člena 16(a). Po mnenju italijanske vlade obstoja posredne uporabe v smislu te določbe, tudi če je umestitev spornega elementa lahko pomembna, ni mogoče izključiti, in to niti ko so navedenemu elementu dodane informacije o poreklu. Nizozemska vlada meni, da taka uporaba ne more obstajati, če ni sklicevanja na zaščiteno geografsko označbo in je poleg tega na etiketi jasno naveden kraj, kjer je bila pijača proizvedena. ( 39 )

45.

Sam pa bi podredno ( 40 ) poudaril le to, da člen 16 Uredbe št. 110/2008 v točki (a) ne vsebuje izrecne navedbe, kakršna je v njeni točki (b), v skladu s katero je „zlorabo, posnemanje ali navajanje“ registrirane geografske označbe mogoče ugotoviti, „četudi je pravo poreklo proizvoda označeno“.

46.

To razliko v besedilu po mojem mnenju pojasnjuje okoliščina, da kadar gre za vprašanje morebitne „neposredne ali posredne komercialne uporabe“ zaščitene geografske označbe v smislu točke (a) navedenega člena 16, to predpostavlja, da se uporabi ta označba kot taka ali v podobni obliki, in ne označba povsem druge vrste. ( 41 ) Torej ne more biti dvoumno, da se je treba pri analizi zadevnega položaja osredotočiti na ugotovitev, ali je bila ena od geografskih označb, ki so registrirane v Prilogi III k navedeni uredbi, uporabljena ali ne.

47.

Nasprotno pa mora ocena položaja v primeru iz točke (b) navedenega člena 16, v katerem gre za „zlorabo, posnemanje ali navajanje“, očitno presegati tako objektivno ugotovitev in zahteva obravnavo, za katero mora zakonodajalec Unije izrecno navesti, da z nekaterimi potencialnimi dejavniki presoje, med drugim z dejstvom, da je omenjeno „pravo poreklo proizvoda“, ( 42 ) ni mogoče izključiti ene ali druge od teh treh opredelitev. ( 43 ) Menim, da bi moralo to a fortiori veljati za preprostejši primer iz točke (a) navedenega člena 16, ob domnevi, da je po mnenju Sodišča za uporabo te določbe nujno preučiti, kam je sporni znak umeščen.

48.

Sodišče je z drugim vprašanjem za predhodno odločanje pozvano, naj odloči o pojmu „navajanje“ registrirane geografske označbe žgane pijače v smislu člena 16(b) Uredbe št. 110/2008.

49.

Predložitveno sodišče s prvim delom tega vprašanja sprašuje, ali mora za ugotovitev obstoja takega navajanja in torej njegovo prepoved v skladu z navedeno točko (b) sporna navedba imeti obliko, ki je identična zaščiteni geografski označbi, ali obliko, ki je fonetično in/ali vizualno podobna, ali pa zadostuje, da ta navedba pri upoštevni javnosti vzbuja kakršno koli asociacijo na navedeno označbo ali z njo povezano geografsko območje.

50.

To sodišče v podporo svojemu predlogu navaja, da je Sodišče pojem „navajanje“, uporabljen v členu 16(b) Uredbe št. 110/2008 in v podobnih uredbah prava Unije, ki so veljale pred navedeno uredbo, stalno razlagalo tako, da „zajema primer, v katerem izraz, uporabljen za opis proizvoda, vključuje del zaščitenega imena, tako da potrošnik, ko se sreča z imenom proizvoda, pomisli na proizvod, katerega ime je zaščiteno“. ( 44 ) Dodaja, da po njegovem vedenju Sodišče vseeno še ni odločilo o vprašanju, ali je fonetična in/ali vizualna podobnost med zadevnimi znaki ( 45 ) nujen pogoj za to, da se lahko ugotovi prepovedano navajanje. Meni, da je odgovor na to vprašanje v tej zadevi bistven, ker v obravnavanem primeru take podobnosti ni. ( 46 )

51.

TSWA ter grška, francoska in italijanska vlada predlagajo, naj se odgovori, da „navajanje“ registrirane geografske označbe v smislu navedenega člena 16(b) ne zahteva, da je sporni izraz fonetično in/ali vizualno podoben zadevni označbi, in da zadostuje, da ta izraz pri upoštevni javnosti vzbuja kakršno koli asociacijo na označbo ali geografsko območje. M. Klotz in nizozemska vlada zagovarjata nasprotno tezo.

52.

Stališče Komisije je nekako vmes, saj po njenem mnenju navedeni pojem „navajanje“ ne zahteva nujno fonetične in/ali vizualne podobnosti oziroma preproste asociacije, temveč v obravnavanem primeru bolj „obstoj konceptualne bližine med registrirano geografsko označbo in spornim imenom, v okviru katere bi običajno obveščeni potrošnik vzpostavil neposredno in nedvoumno povezavo med spornim imenom in [to] označbo“. ( 47 ) Nagibam se k razlagi, ki je blizu temu mnenju, in sicer iz naslednjih razlogov.

53.

Najprej ugotavljam, da besedilo zadevne točke (b) ne vsebuje elementov, na podlagi katerih bi bilo mogoče natančno opredeliti to, kar je treba razumeti pod pojmom „navajanje“ zaščitene geografske označbe. Kvečjemu je obravnava z vidika drugih dveh primerov, ki sta pred tem omenjena v tej določbi, to je z vidika „zlorabe“ in „posnemanja“, tista, na podlagi katere je mogoče sklepati, da pojem „navajanje“ pomeni določeno stopnjo podobnosti z zadevno geografsko označbo, tudi če od teh treh pojmov očitno zahteva najnižjo stopnjo podobnosti.

54.

Poleg tega je treba po mojem mnenju nekaj spoznanj izpeljati iz sodne prakse Sodišča o členu 16(b) Uredbe št. 110/2008 ali drugih določbah prava Unije, katerih besedilo je podobno besedilu navedenega člena.

55.

Kot je ugotovilo predložitveno sodišče, je Sodišče odločilo, da obstaja „navajanje“ predvsem v smislu navedene točke (b), če sporno ime „vključuje del zaščitenega imena“. ( 48 ) Menim, da taka delna vključitev, ( 49 ) ki je obstajala v sporih o glavni stvari, v katerih so bile izdane zadevne sodbe Sodišča, ( 50 ) vseeno ni pogoj sine qua non za uporabo te določbe.

56.

Kot navaja francoska vlada, je namreč iz izraza „tako da“, ki sledi zgoraj navedenemu besedilu, razvidno, da je osrednje in odločilno merilo za presojo obstoja takega „navajanja“ to, da se preveri, ali „potrošnik, ko se sreča z imenom proizvoda, pomisli na proizvod, katerega ime je zaščiteno“. ( 51 ) Sodišče je sicer že poudarilo, da „se mora nacionalno sodišče v bistvu opreti na predvideno reakcijo potrošnika na izraz, ki je uporabljen za opis zadevnega proizvoda, pri čemer je bistveno, da se pri njem ustvari povezava med navedenim izrazom in zaščitenim imenom“. ( 52 ) Poleg tega je pojasnilo, da se mora to sodišče „opreti na zaznavo normalno obveščenega ter razumno pozornega in preudarnega povprečnega [evropskega] potrošnika“. ( 53 ) Dejansko, tudi če je zadevno zaščiteno ime sestavni del izpodbijane znamke, ostaja možno, da povprečni potrošnik ob proizvodu, označenem z navedeno znamko, te ne bo nujno povezoval s proizvodom, označenim z navedenim imenom. ( 54 )

57.

Sodišče je tudi večkrat odločilo, „da je upravičeno šteti, da gre za navajanje zaščitenega imena, kadar so si v primeru proizvodov, ki so si na videz podobni, prodajna poimenovanja fonetično in vizualno podobna“, ta podobnost pa „ni naključna“, pri čemer je pojasnilo, „da je ta podobnost očitna, kadar se izraz, uporabljen za opis zadevnega proizvoda, v zadnjih dveh zlogih ujema z zaščitenim imenom in ima enako število zlogov kot to ime“. ( 55 )

58.

Vendar tako kot večina strank, ki so v tej zadevi vložile stališča, ( 56 ) menim, da opredelitev fonetične in vizualne podobnosti ni nujen pogoj za preverjanje obstoja „navajanja“, temveč bolj eden od preizkusov, ki jih navaja Sodišče in ki to preverjanje omogočajo. Menim, da je bilo omenjanje fonetične in vizualne „podobnosti“ s strani Sodišča povezano z dejanskimi okoliščinami zadev, v katerih so bile izdane sodbe, v katerih je ta izraz naveden, ( 57 ) in da torej ni izključeno, da je „navajanje“ lahko podano, tudi če take podobnosti ni.

59.

Poleg merila delne vključenosti zgoraj navedenega zaščitenega imena ( 58 ) je eden od dejavnikov presoje, ki se šteje za upošteven, „,konceptualna bližina‘ med dvema izrazoma v različnih jezikih“. Pojasniti moram, da je Sodišče to merilo razlikovalo od merila „fonetične in vizualne podobnosti“ in da je bilo, tako kot druga merila, povezano z raziskovanjem potrošnikovega dojemanja, ki je torej očitno osrednji in nujni pogoj za obstoj „navajanja“. ( 59 )

60.

Zato menim, da je za opredelitev „navajanja“ v smislu člena 16(b) Uredbe št. 110/2008 edino odločilno merilo vprašanje, ali „potrošnik, ko se sreča z imenom proizvoda, pomisli na proizvod, katerega ime je zaščiteno“, ( 60 ) kar mora presoditi nacionalno sodišče, pri čemer mora po potrebi upoštevati ali delno vključenost zaščitenega imena v izpodbijano ime, ali fonetično in vizualno podobnost, ali konceptualno bližino.

61.

Vendar pa po mojem mnenju ne bi bilo skladno z zgoraj navedenimi cilji tu razlaganih določb, ( 61 ) če bi se dopuščalo tako nenatančno in široko merilo, kot je predvideno v drugem vprašanju za predhodno odločanje, to je da „sporni del znaka pri upoštevni javnosti vzbudi kakršno koli asociacijo na registrirano geografsko označbo ali geografsko območje“. ( 62 )

62.

Poleg tega je treba ob upoštevanju sistematike tega člena 16, kot sem navedel v zvezi z njegovo točko (a), ( 63 ) zagotoviti, da se njegova točka (b) ne bo razlagala tako, da bi zadnjenavedena določba segala na področje uporabe določb, ki ji sledita v tem členu, to je točk (c) in (d), ki se nanašata na primere, v katerih je sklicevanje na zaščiteno geografsko označbo še šibkejše kot „navajanje“ te označbe.

63.

Nazadnje, glede splošnejšega okvira, v katerega se umeščata Uredba št. 110/2008 in zlasti njen člen 16, M. Klotz pravilno poudarja, da če bi Sodišče menilo, da za ugotovitev „navajanja“ zadostuje, da je vzbujena kakršna koli asociacija, bi to pomenilo nepredvidljivo razširitev področja uporabe te uredbe in povzročilo velika tveganja za prosti pretok blaga, saj je varstvo industrijske in poslovne lastnine, kot ga zagotavlja navedena uredba, ( 64 ) ena od možnih utemeljitev omejevanja te svoboščine. ( 65 )

64.

Natančneje, če bi bilo treba zaščito geografske označbe, v tem primeru „Scotch Whisky“, ki jo zagotavlja točka (b) člena 16, razširiti na uporabo izraza, ki nikakor ni podoben tej označbi, bi bili proizvodi ali znamke, ki se nikakor ne sklicujejo na besedilo navedene označbe, prav tako zajeti s prepovedjo iz te določbe. Iz tega bi sledilo, kot navaja nizozemska vlada, da bi bile možnosti proizvajalcev viskija s poreklom iz drugih držav, ne iz „Združenega kraljestva (Škotske)“ ( 66 ), da bi s svojimi proizvodi ali znamkami izstopali, bistveno manjše. ( 67 )

65.

Zato predlagam, naj se na prvi del drugega vprašanja za predhodno odločanje odgovori, da je treba člen 16(b) Uredbe št. 110/2008 razlagati tako, da „navajanje“ registrirane geografske označbe, ki je s to določbo prepovedano, ne zahteva, da je sporno ime nujno fonetično in vizualno podobno zadevni označbi, da pa vseeno ne zadostuje, da lahko to ime pri upoštevni javnosti vzbuja kakršno koli asociacijo na zaščiteno označbo ali z njo povezano geografsko območje. Če take podobnosti ni, je treba upoštevati konceptualno bližino, ki eventualno obstaja med zadevno označbo in izpodbijanim imenom, če lahko zaradi te bližine potrošnik pomisli na proizvod, ki je zaščiten z navedeno označbo.

66.

Glede uporabe tega sklepa v okviru spora o glavni stvari naj spomnim, da mora samo nacionalno sodišče, in ne Sodišče, presoditi, ali v obravnavani zadevi obstaja „navajanje“ v smislu navedenega člena 16(b), ( 68 ) čeprav lahko Sodišče vseeno poda pojasnila, ki nacionalna sodišča usmerjajo pri njihovi presoji. ( 69 )

67.

V zvezi s tem ugotavljam, da predložitveno sodišče, potem ko je navedlo trditve strank iz postopka v glavni stvari, ( 70 ) navaja, da „glen“ izvira iz gelščine in pomeni „ozko dolino“ ter da je 31 od skupno 116 žganjarn, ki proizvajajo „Scotch Whisky“, to je viski škotskega porekla, poimenovanih po glen, v kateri so. To sodišče poudarja, da vseeno obstajajo tudi viskiji, proizvedeni zunaj Škotske, ki imajo v svojem imenu izraz „glen“, kot so viskiji „Glen Breton“ iz Kanade, ( 71 )„Glendalough“ iz Irske in „Glen Els“ iz Nemčije. ( 72 ) Poleg tega omenja anketo, ki jo je predložila TSWA in jo M. Klotz izpodbija, iz katere je med drugim razvidno, da je 4,5 % vprašanih nemških potrošnikov viskija izjavilo, da ob izrazu „glen“ pomislijo na škotski viski ali nekaj škotskega.

68.

Glede na navedeno se strinjam s stališčem Komisije, da ni gotovo, da v okoliščinah, kot so te iz postopka v glavni stvari, obstaja zadostna konceptualna bližina med zaščiteno geografsko označbo in izpodbijanim imenom, da bi se to ime lahko obravnavalo kot „navajanje“ navedene označbe v smislu člena 16(b) Uredbe št. 110/2008. ( 73 ) V zvezi s tem bo moralo zgolj in samo predložitveno sodišče preveriti, ali povprečen evropski potrošnik ( 74 ) takoj pomisli na „Scotch Whisky“, ko ima pred seboj primerljiv proizvod z imenom „Glen“, čeprav izbira tega imena za poimenovanje viskija nedvomno ni zgolj naključna. ( 75 ) Tudi ob domnevi, da bi to sodišče presodilo, da potrošniki izraz „Glen“ sistematično povezujejo z viskijem, bi lahko vseeno manjkala potrebna tesna povezava s škotskim viskijem in torej nujna bližina z označbo „Scotch Whisky“.

69.

Drugi del drugega vprašanja za predhodno odločanje je predložen Sodišču samo, če bi to menilo, da fonetična in vizualna podobnost ni nujna ter da je lahko kakršna koli preprosta asociacija na registrirano geografsko označbo ali zadevno geografsko območje dovolj za ugotovitev obstoja „navajanja“ te označbe v smislu člena 16(b) Uredbe št. 110/2008.

70.

Ob upoštevanju odgovora, ki ga predlagam na prvi del tega vprašanja, ( 76 ) se mi zdi potrebno, da predstavim svoje stališče še glede drugega dela.

71.

Predložitveno sodišče sprašuje Sodišče, ali je treba za ugotovitev, ali dejansko obstaja „navajanje“, prepovedano v skladu z navedenim členom 16(b), analizirati sporni element znaka ločeno ali ob upoštevanju umestitve tega elementa, zlasti če so mu dodane informacije o „dejanski lokaciji“, ki pojasnjujejo pravo poreklo zadevnega proizvoda. ( 77 )

72.

To sodišče ugotavlja, da je v členu 16(b) Uredbe št. 110/2008 izrecno navedeno, da je „kakršno koli […] navajanje“ prepovedano, „četudi je pravo poreklo proizvoda označeno“, to pojasnilo pa bi bilo lahko v nasprotju z upoštevanjem umestitve spornega elementa. Po njegovem mnenju to ne izključuje nujno, da je treba to upoštevati „v okviru predhodne presoje, ali sploh gre za ‚[navajanje]‘“.

73.

Nizozemska vlada meni, da zaradi odgovora, ki ga predlaga na prvi del drugega vprašanja za predhodno odločanje, drugega dela ni treba obravnavati. M. Klotz trdi, da bi morala biti umestitev sporne navedbe pomembna pri uporabi navedenega člena 16(b). ( 78 ) Po mnenju italijanske vlade bi lahko bilo tako, vendar „navajanja“, ki je na podlagi te določbe nezakonito, ni mogoče izključiti, tudi če je na zadevnem proizvodu izrecno navedeno njegovo točno poreklo. TSWA, grška in francoska vlada ter Komisija v bistvu menijo, da pri presoji obstoja „navajanja“ ne morejo biti pomembne dodatne navedbe na etiketi in pakiranju ( 79 ) zadevnega proizvoda, vključno takrat, ko so spornemu elementu dodane navedbe o pravem poreklu proizvoda. S tem mnenjem se strinjam iz naslednjih razlogov.

74.

Prvič, iz po mojem mnenju nedvoumnega besedila člena 16(b) Uredbe št. 110/2008 izhaja, da dejstvo, da je upoštevna javnost seznanjena s „pravim poreklom proizvoda“, ni element, s katerim je mogoče odpraviti zavajajočo naravo izpodbijanega imena in torej izključiti, da bi bilo to lahko zajeto z opredelitvijo „navajanja“ v smislu te določbe.

75.

Druga pojasnila v navedeni točki (b), ki se nanašajo na primere, v katerih je zaščitena geografska označba uporabljena v prevodu ali ji je dodan omilitveni izraz, ( 80 ) po mojem mnenju potrjujejo razlago, v skladu s katero glede na to opredelitev dejstvo, da so dodatne informacije o poreklu navedene z opisom, predstavitvijo ali označevanjem oziroma celo z embalažo ( 81 ) zadevnega proizvoda, nima nobenega vpliva.

76.

Drugič, tako kot TSWA, francoska vlada in Komisija menim, da sodna praksa Sodišča ponuja spoznanja, ki navedeno razlago potrjujejo.

77.

Sodišče je namreč jasno navedlo, da morebitna uporaba navedb, ki so izrecno naštete v navedenem členu 16(b), zlasti v zvezi s pravim poreklom proizvoda, „ugotovitve [navajanja v smislu člena 16(b) Uredbe št. 110/2008] ne bi spremenila“. ( 82 )

78.

Poleg tega je Sodišče presodilo, da neobstoj verjetnosti zmede med zadevnimi proizvodi pri upoštevni javnosti ne more biti ovira za to ugotovitev „navajanja“. ( 83 )

79.

Posledično uporaba imena, ki je opredeljena kot „navajanje“ – v smislu te določbe – geografske označbe, registrirane v Prilogi III k navedeni uredbi, vseeno ne more biti dovoljena ob upoštevanju posebnih okoliščin, ki obstajajo v zvezi s proizvodom, na katerem je to nezakonito ime, ali zaradi neobstoja verjetnosti zmede s proizvodom, na katerem je navedena geografska označba uporabljena zakonito. ( 84 ) Nacionalno sodišče, ki odloča o sporu, torej nima nobene kontekstualne diskrecijske pravice v zvezi s tem. ( 85 )

80.

Natančneje, iz te sodne prakse izhaja, da z vidika navedenega člena 16(b) ni pomembno, da sporno ime ustreza imenu podjetja in/ali kraju, kjer se proizvod proizvaja, ( 86 ) kot navaja M. Klotz, ki trdi, da je ime „Glen Buchenbach“ besedna igra, sestavljena iz kraja porekla pijače, ki je predmet spora o glavni stvari (Berglen), in imena krajevne reke (Buchenbach). ( 87 )

81.

Sodišče je pojasnilo še, da okoliščina, da sporno ime napotuje na kraj proizvodnje, ki ga potrošniki države članice, v kateri se proizvod proizvaja, poznajo, ni upošteven dejavnik v okviru presoje pojma „navajanje“ v smislu navedene točke (b), ker so s to določbo registrirane geografske označbe zaščitene pred vsakim navajanjem na celotnem ozemlju Unije ter ker se to glede na nujnost zagotoviti učinkovito in enotno zaščito navedenih označb na tem ozemlju nanaša na vse potrošnike na njem. ( 88 )

82.

Ta neupoštevnost po mojem mnenju velja tudi za primer, v katerem je sklicevanje na kraj proizvodnje zadevnega proizvoda vključeno, kot je očitno v primeru iz spora o glavni stvari, ne le v samo sporno ime, temveč tudi v navedbe, ki ga dopolnjujejo. ( 89 )

83.

Zato predlagam, naj se na drugi del drugega vprašanja za predhodno odločanje odgovori, da je treba člen 16(b) Uredbe št. 110/2008 razlagati tako, da za ugotovitev obstoja „navajanja“, prepovedanega s to določbo, ni treba upoštevati dodatnih informacij, ki so poleg spornega znaka navedene v opisu, predstavitvi ali označevanju zadevnega proizvoda, zlasti v zvezi s pravim poreklom proizvoda.

84.

Sodišče je s tretjim vprašanjem za predhodno odločanje pozvano, naj odloči, ali je treba za ugotovitev, ali obstaja „napačn[a] ali zavajajoč[a] navedb[a] […], ki lahko daje lažen vtis o poreklu“, v smislu člena 16(c) Uredbe št. 110/2008, upoštevati umestitev sporne navedbe, zlasti če ji je dodana navedba o pravem poreklu zadevnega proizvoda.

85.

Predložitveno sodišče pojasnjuje, da se sprašuje, ali je treba za ugotovitev obstoja zavajajoče navedbe glede porekla v okviru spora o glavni stvari upoštevati samo sporni element znaka, to je „Glen“, ali pa je treba upoštevati tudi, kam je ta element umeščen. Ta umestitev naj bi v obravnavanem primeru obsegala predvsem pojem „Buchenbach“, ki sledi izrazu „Glen“ v izpodbijanem imenu, ter druge informacije na etiketi, ki se nanašajo na dejansko lokacijo. ( 90 )

86.

V zvezi s tem M. Klotz, Komisija in nizozemska vlada ( 91 ) v bistvu trdijo, da bi bilo treba za presojo obstoja „napačne ali zavajajoče navedbe“ v smislu tega člena 16(c) upoštevati umestitev spornega znaka in zlasti analizirati celotno etiketo. Po mnenju italijanske vlade preučitev navedene umestitve ne more izključiti, da lahko obstaja zavajajoča navedba, tudi če je dodana navedba o pravem poreklu proizvoda. TSWA ter grška in francoska vlada trdijo, da navedena umestitev za uporabo te določbe ni pomembna, tudi če so zadevnemu elementu dodane informacije o pravem poreklu proizvoda. S tem mnenjem se strinjam iz naslednjih razlogov.

87.

Prvič, glede besedila člena 16(c) Uredbe št. 110/2008 najprej poudarjam, da se ta določba nikakor ne sklicuje na elemente, ki lahko obkrožajo in dopolnjujejo ali celo popravljajo sporni opis.

88.

Dalje, Komisija – po mojem mnenju nepravilno – trdi, da „tako pridevnik ‚kakršen koli‘ kot skupna navedba ‚opis, predstavitev ali označevanje proizvoda‘ nedvoumno kažeta, da je treba celostno upoštevati vse navedbe o poreklu in –skupaj – opis, predstavitev in označevanje“, tako da bi se morala v sporu o glavni stvari presoja nanašati na vse informacije na etiketi.

89.

V zvezi s tem ugotavljam, da sta v nemški različici ( 92 ) člena 16 točki (a) in (b), ki se začneta z izrazom „jede [vsak]“, ki mu sledi ednina, res zapisani drugače v primerjavi s točkama (c) in (d) istega člena, v katerih je uporabljen izraz „alle [vse]“, ki mu sledi množina, ta sestava pa bi morda lahko namigovala na idejo o celovitosti, kar zadeva zadnjenavedeni točki.

90.

Vendar sprememba formulacije različnih primerov, naštetih v navedenem členu 16, ne obstaja v drugih jezikovnih različicah, v katerih se iz izraza, ki v bistvu pomeni „vsak“ in ki je uporabljen na začetku tako točke (c) kot točk (a), (b) in (d) navedenega člena, po mojem mnenju nikakor ne sklepa, da je treba preučiti vse podatke, ki so v obravnavani zadevi navedeni na etiketi, da bi se presodilo, ali je položaj, kot je ta iz postopka v glavni stvari, posebej zajet s prepovedjo iz točke (c). ( 93 )

91.

V skladu z ustaljeno sodno prakso pa je treba določbe prava Unije razlagati in uporabljati enotno ob upoštevanju različic v vseh jezikih Evropske unije, in če so med jezikovnimi različicami razlike, je treba zadevno določbo razlagati glede na splošno sistematiko in namen ureditve, katere del je, ( 94 ) in zaradi teh meril se nagibam k nasprotni razlagi od tiste, ki jo predlaga Komisija. ( 95 )

92.

Glede izraza „napačn[a] ali zavajajoč[a] navedb[a] […] pri opisu, predstavitvi ali označevanju proizvoda“ prav tako ne razumem, zakaj Komisija iz tega zadnjega naštevanja, ki sicer vsebuje priredni veznik „ali“ ( 96 ) – ki običajno kaže na izbirnost – sklepa, da bi bilo treba opraviti presojo, ki je opredeljena kot „skupna“ in pri kateri bi se morale upoštevati vse informacije o zadevnem proizvodu, ki so dodane spornemu znaku, da bi se ugotovilo, ali ta znak pomeni „napačno ali zavajajočo navedbo“ v smislu člena 16(c) Uredbe št. 110/2008. ( 97 )

93.

Poleg tega se M. Klotz sklicuje na navedbo „ki lahko daje lažen vtis o poreklu“, uporabljeno na koncu navedenega člena 16(c). Trdi, da če bi Sodišče presodilo, da se je treba za ugotovitev obstoja „navajanja“ v smislu točke (b) tega člena sklicevati na konkretno celovito dojemanje normalno obveščenega ter razumno pozornega in preudarnega povprečnega potrošnika, ( 98 ) bi to veljalo toliko bolj za presojo obstoja „napačne ali zavajajoče navedbe“ v smislu navedene točke (c). Vendar je ta trditev po mojem mnenju brezpredmetna, ob upoštevanju odgovora, ki ga predlagam za drugi del drugega vprašanja za predhodno odločanje. ( 99 )

94.

Osebno menim, da če bi zakonodajalec Unije resnično želel omogočiti, da je navedba, ki je sama po sebi napačna ali zavajajoča v smislu člena 16(c) te uredbe, vseeno lahko dovoljena zaradi dodatnih informacij, umeščenih okoli te navedbe, bi bila taka omejitev področja uporabe te določbe izrecno določena, zlasti ob upoštevanju ciljev zaščite, ki jih uresničuje. ( 100 )

95.

Drugič, glede okvira, v katerega je umeščena točka (c) navedenega člena 16, se strinjam z mnenjem Komisije, ki ugotavlja, da je treba primer iz te določbe razlikovati od primerov iz točk (a) in (b) istega člena, ( 101 ) vendar menim, da iz splošne sistematike te točke (c) ne izhaja, da se v primeru, na katerega se nanaša, zahteva celovita preučitev etikete.

96.

Po zgledu tega, kar je generalni pravobranilec M. Campos Sánchez-Bordona poudaril v zvezi z določbo prava Unije, podobno členu 16 Uredbe št. 110/2008, ( 102 ) menim, da ta člen vsebuje stopnjevan seznam prepovedanih dejanj, v katerem se točka (c) razlikuje od prvih dveh določb. Medtem ko je točka (a) navedenega člena 16 omejena na uporabo zaščitene geografske označbe, točka (b) pa na zlorabo, posnemanje ali navajanje, je namreč s točko (c) zaščiteno področje razširjeno, saj so vanj vključene „navedbe“ (to je informacije za potrošnike), ki so navedene v opisu, predstavitvi ali označevanju zadevnega proizvoda, in ki so, čeprav v resnici ne namigujejo na zaščiteno geografsko označbo, opredeljene kot „napačn[e] ali zavajajoč[e]“, kar zadeva povezave proizvoda s to označbo. ( 103 )

97.

Vendar po mojem mnenju niti iz različne formulacije niti iz različnega obsega, ki sta ugotovljena glede točk (a), (b) in (c) navedenega člena 16, ni mogoče sklepati, da bi bilo treba zadnjenavedeno točko nujno razlagati tako, da je treba pri presoji, ali sporno ime pomeni „napačno ali zavajajočo navedbo“ v smislu te določbe, upoštevati vse druge informacije, ki so navedene zlasti na etiketi zadevnega proizvoda. Menim, da mora biti, nasprotno, ta presoja osredotočena na samo sporno navedbo, obravnavano ločeno, ne da bi lahko informacije, navedene v njeni bližini, povzročile dvom o taki opredelitvi, ker bi v nasprotnem primeru navedena točka (c), ki se po mojem mnenju uporablja široko, kot bom predstavil v nadaljevanju, izgubila polni učinek.

98.

Tretjič, upoštevanje ciljev, ki jih uresničujejo Uredba št. 110/2008 na splošno in analizirane določbe posebej, po mojem mnenju lahko potrdi razlago, ki jo predlagam.

99.

Kot sem že navedel, ( 104 ) menim, da je namen določb Uredbe št. 110/2008 in zlasti določb njenega člena 16 zaščititi geografske označbe, registrirane v Prilogi III k tej uredbi, hkrati v interesu potrošnikov, ki jih neustrezne navedbe ne smejo zavajati, in v interesu gospodarskih subjektov, ki nosijo višje stroške, povezane z zagotavljanjem kakovosti proizvodov, ki so lahko označeni s temi označbami, in ki morajo biti zaščiteni pred dejanji nelojalne konkurence.

100.

Glede zlasti točke (c) navedenega člena 16 menim, da ji je zakonodajalec Unije želel dodeliti dovolj široko področje uporabe za zagotovitev, da se zgoraj navedeni cilji lahko dosežejo. Tako kot francoska vlada namreč menim, da lahko izraz „kakršna koli druga […] navedba“, uporabljen v tej določbi, vključuje katero koli vrsto indica ali znaka, zlasti besedilo, sliko ali vsebnik, ki lahko poda informacije o lastnostih proizvoda. Poleg tega je na podlagi prilagodljive formulacije lokacije v navedeni točki (c) ( 105 ) po mojem mnenju mogoče sklepati, da bi kateri koli element enega od treh navedenih nosilcev, v obravnavanem primeru navedba na etiketi zadevne pijače, sam „lahko daj[al] lažen vtis o poreklu“ v smislu te določbe. Zato vsebina preostalega označevanja zadevnega proizvoda po mojem mnenju ne more odtehtati morebitne napačne ali zavajajoče narave izpodbijane navedbe, tudi če je tej dodana informacija o pravem poreklu proizvoda.

101.

Povedano drugače, kot poudarja francoska vlada, bi bilo uresničevanje navedenih ciljev ogroženo, če bi bila lahko zaščita geografskih označb omejena s tem, da so poleg navedbe, ki je sama po sebi napačna ali zavajajoča v smislu člena 16(c) Uredbe št. 110/2008, tudi dodatne informacije, ker bi upoštevanje te razlage pomenilo, da se uporaba take navedbe dopušča, če so ji dodane točne informacije, ki bi nekako odtehtale zavajajočo naravo te navedbe.

102.

Nazadnje, glede prenosa sodne prakse v zvezi z Direktivo 2000/13/ES ( 106 ), razveljavljeno z Uredbo št. 1169/2011 ( 107 ), ki ga, kot se mi zdi, predlaga Komisija, ( 108 ) dvomim, da je ta prenos resnično upošteven za odgovor na tretje vprašanje za predhodno odločanje.

103.

Uredba št. 110/2008, za katere razlago je bilo v tej zadevi zaprošeno Sodišče, ima namreč drugačen predmet kot Direktiva 2000/13, ker ta direktiva na splošno in horizontalno ( 109 ) ureja „označevanje živil […] in določene vidike v zvezi z njihovo predstavitvijo in oglaševanjem“ ( 110 ), medtem ko pozneje sprejeta Uredba št. 110/2008 posebej in vertikalno ureja „opredelit[ev], opis[…], predstavit[ev], označevanj[e] in zaščit[o] geografskih označb žganih pijač“. ( 111 ) Iz tega izhajajo razlike tako z vidika ciljev kot z vidika obsega varstva, ki ga zagotavljata ta pravna instrumenta, te razlike pa je treba po mojem mnenju upoštevati, čeprav lahko navedba geografskih imen na etiketah takih pijač včasih spada hkrati na področje uporabe obeh instrumentov. ( 112 )

104.

Natančneje, ob upoštevanju besedila člena 2(1)(a)(i) Direktive 2000/13, na katerega se nanaša sodna praksa, navedena v stališču Komisije, menim, da vsebina te določbe, ki se nanaša na „[p]rakse poštenega informiranja“, ( 113 ) ni resnično enakovredna, čeprav samo v bistvenem, vsebini člena 16(c) Uredbe št. 110/2008, to je člena, ki se nanaša na „zaščito geografskih označb“ ( 114 ) in ki je predmet tretjega vprašanja, postavljenega v tej zadevi.

105.

Poleg tega ugotavljam, da je Sodišče v tej sodni praksi res odločilo v korist preučitve spornega položaja, ki vključuje vse informacije na etiketi zadevnega proizvoda, ( 115 ) celo nekatere zunanje dejanske okoliščine, ( 116 ) da se oceni, ali lahko ime zavaja potrošnike, ( 117 ) vendar je tako odločilo samo glede navedb, ki niso registrirane kot označba porekla ali geografska označba, ki bi bila zaščitena na ravni Unije, ( 118 ) ta primer pa se ne ujema z okoliščinami tega primera, v katerem gre prav za tako zaščito. Zato se mi ne zdi primerno v takem okviru razlogovati po analogiji z navedeno sodno prakso.

106.

Zato predlagam, naj se na tretje vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da je treba člen 16(c) Uredbe št. 110/2008 razlagati tako, da za ugotovitev obstoja „napačne ali zavajajoče navedbe“, prepovedane s to določbo, ni treba upoštevati dodatnih informacij, ki so poleg spornega znaka navedene v opisu, predstavitvi ali označevanju zadevnega proizvoda, zlasti v zvezi s pravim poreklom proizvoda.

107.

Kar zadeva obravnavani primer, bom ob upoštevanju načel razdelitve pristojnosti med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, na katera sem že opozoril, ( 119 ) navedel samo, da če bi Sodišče upoštevalo zgoraj predlagano razlago, dvomim, da bi bilo treba navedeno prepoved uporabiti v okoliščinah, kot so te iz spora o glavni stvari, ker sporni izraz „Glen“ nima dovolj neposrednih in tesnih vezi niti z zadevno zaščiteno geografsko označbo „Scotch Whisky“ niti z državo, s katero je ta označba povezana, to je z „Združenim kraljestvom (Škotsko)“, da bi se ta izraz lahko štel za „napačno ali zavajajočo navedbo […], ki lahko daje lažen vtis o poreklu“. ( 120 )

108.

Podredno, če bi Sodišče navedeno točko (c) razlagalo tako, da je treba opraviti preučitev, ki vključuje vse informacije okoli spornega znaka, menim, da bi morala ta preučitev logično a fortiori pripeljati do istega konkretnega rezultata. Če bi bilo namreč treba v obravnavani zadevi upoštevati vse elemente na etiketi, ki izrecno omenjajo točno poreklo zadevnega proizvoda, kot poudarja Komisija, se zdi težko predstavljivo, da bi se za uporabo izraza „Glen“ štelo, da je zajeta s prepovedjo iz te določbe. ( 121 )

109.

Glede na zgoraj navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Landgericht Hamburg (deželno sodišče v Hamburgu, Nemčija), odgovori: