1. 

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša predvsem na pravilno razlago člena 220(6) Konvencije Združenih narodov o pomorskem pravu (v nadaljevanju: Konvencija UNCLOS) ( 2 ) in člena 7(2) Direktive 2005/35/ES ( 3 ) o onesnaževanju morja z ladij, torej določbe, s katero je povzet člen 220(6) Konvencije UNCLOS. Natančneje, predložitveno sodišče sprašuje za napotke v zvezi z okoliščinami, v katerih lahko obalna država začne postopek proti tuji ladji, ki je vir izpusta nafte v izključni ekonomski coni (v nadaljevanju: IEC) zadevne obalne države.

2. 

S to zadevo se postavlja pomembno načelno vprašanje, ki zadeva same temelje razlage splošno priznanih načel pomorskega prava. Natančneje, Sodišče bo imelo z odgovorom na postavljena vprašanja prvič ( 4 ) priložnost razjasniti okoliščine, v katerih lahko obalne države po pravu Unije uveljavljajo jurisdikcijo v svoji IEC zoper tujo ladjo, da bi tako zavarovale morsko okolje, vendar brez neupravičenega poseganja v svobodo plovbe.

3.

Mednarodna konvencija o intervenciji na odprtem morju v primeru nesreče, ki jo povzroči ali utegne povzročiti onesnaženje z olji je bila sklenjena v Bruslju 29. novembra 1969 (v nadaljevanju: Konvencija o intervenciji). Panama in Finska sta pogodbenici te konvencije, medtem ko Evropska unija in nekatere njene države članice niso.

4.

V skladu s členom I(1) Konvencije o intervenciji lahko pogodbenice te konvencije „na odprtem morju sprejmejo potrebne ukrepe za preprečitev, ublažitev ali odpravo hude in neposredne nevarnosti za svojo obalo ali interese v zvezi s tem zaradi onesnaženja ali nevarnosti onesnaženja morja z nafto kot posledice pomorske nesreče ali dejanj, povezanih s tako nesrečo, za katere je mogoče razumno pričakovati, da bodo privedli do velikih škodljivih posledic“.

5.

V členu II(4) te konvencije so „interesi v zvezi s tem“ opredeljeni kot „interesi obalne države, ki jih neposredno prizadene ali bi jih utegnila prizadeti pomorska nesreča, kot so: (a) dejavnosti na morski obali, v pristaniščih ali ustjih rek, vključno z ribiškimi dejavnostmi, ki so bistveno sredstvo preživljanja zadevnih oseb; (b) turistične zanimivosti zadevnega območja; (c) zdravje obalnega prebivalstva in blagostanje zadevnega območja, vključno z ohranjanjem živih morskih virov in prostoživečih vrst“.

6.

Mednarodna konvencija o preprečevanju onesnaževanja morja z ladij je bila sklenjena v Londonu 2. novembra 1973 in dopolnjena s protokolom z dne 17. februarja 1978 (v nadaljevanju: Konvencija Marpol 73/78). V tej konvenciji so bila izoblikovana pravila za zmanjšanje onesnaževanja morskega okolja. Evropska unija – za razliko od vseh njenih držav članic – ni pogodbenica Konvencije Marpol 73/78.

7.

Člen 4(2) Konvencije Marpol 73/78 določa, da se kakršna koli kršitev zahtev iz te konvencije prepove in se v ta namen določijo sankcije. V tej določbi je še pojasnjeno, da pogodbenica te konvencije, kadar koli pride do take kršitve, ali uvede postopek v skladu s svojo zakonodajo ali državi zastave predloži podatke in dokaze, ki jih ima o tem, da je prišlo do kršitve.

8.

Priloga I k tej konvenciji vsebuje pravila o preprečevanju onesnaževanja z nafto. V pravilu 1 iz poglavja I Priloge I („Pravila glede preprečevanja onesnaževanja z nafto“) je Baltsko morje za namene te priloge opredeljeno kot posebno območje. Na takih območjih je treba iz tehničnih razlogov, povezanih z njihovim oceanografskim in ekološkim stanjem ter pomorskim prometom na njih, sprejeti posebne obvezne metode za preprečevanje onesnaževanja morja. S Konvencijo Marpol 73/78 so določena posebna območja z višjo ravnjo varstva kot na drugih morskih območjih.

9.

Pravilo 15(A) iz dela C poglavja 3 Priloge I h Konvenciji Marpol 73/78 se nanaša na nadzor nad izpusti nafte. V njem je v bistvu navedeno, da je kakršen koli izpust odplak s koncentracijo nafte brez razredčenja, ki presega 15 delcev na milijon (ppm), prepovedan, kar zadeva ladje z bruto tonažo 400 ton in več. V pravilu 15(B) iz dela C poglavja 3 Priloge I je v bistvu ponovljeno isto pravilo v zvezi s posebnimi območji.

10.

Evropska unija, kot tudi vse njene države članice, je podpisnica Konvencije UNCLOS.

11.

V členu 1 Konvencije UNCLOS je pojasnjeno, da v tej konvenciji pomenijo:

„1.   ‚Cona‘ morsko in oceansko dno in njegovo podzemlje zunaj meja državne jurisdikcije;

[…]

4.   ‚onesnaževanje morskega okolja‘ človekovo neposredno ali posredno vnašanje snovi ali energije v morsko okolje, vštevši široka ustja rek, ki povzročajo oziroma utegnejo povzročiti take škodljive posledice, kot so škoda živim bitjem, morski favni in flori, ogrožanje človeškega zdravja, oviranje pomorskih dejavnosti, vštevši ribolov in druge zakonite uporabe morja, poslabšanje kakovosti morske vode za uporabo in zmanjšanje privlačnosti prostora za nastanitev in rekreacijo;

[…]“

12.

Člen 56 Konvencije UNCLOS določa pravilo glede jurisdikcije obalnih držav v IEC. Glasi se:

„1.   V [IEC] ima obalna država:

13.

Pravice in dolžnosti drugih držav v IEC obalne države so določene v členu 58 Konvencije UNCLOS. V skladu s to določbo morajo druge države zagotoviti, da svoje pravice v IEC izvajajo v skladu s to konvencijo, da ustrezno spoštujejo pravice in dolžnosti obalne države ter se držijo zakonov in predpisov, ki jih je sprejela obalna država v skladu s to konvencijo in drugimi pravili mednarodnega prava.

14.

Del XII Konvencije UNCLOS se nanaša na varovanje in ohranjanje morskega okolja.

15.

V skladu s členom 192 Konvencije UNCLOS so države dolžne varovati in ohranjati morsko okolje.

16.

V skladu s členom 217 Konvencije UNCLOS države zastave zagotovijo dejansko upoštevanje pravil in standardov za preprečevanje, zmanjšanje in nadziranje onesnaževanja morskega okolja z ladij, in sicer ne glede na to, kje so bile norme kršene.

17.

Člen 220, v katerem se obravnava izvrševalna jurisdikcija obalnih držav, spada v ta del Konvencije UNCLOS.

18.

Člen 220, od (3) do (6), določa temelje jurisdikcije, na podlagi katere lahko obalna država sprejme izvršilne ukrepe proti ladji, ki je v njeni IEC kršila mednarodna pravila in standarde glede onesnaževanja z ladij. Ti odstavki navedenega člena določajo:

„3.   Kadar ima država tehtne razloge, da verjame, da je ladja, ki plove v njeni [IEC] ali v njenem teritorialnem morju, kršila v [IEC] ustrezna mednarodna pravila in standarde za preprečevanje, zmanjšanje in nadziranje onesnaževanja z ladij ali zakone in predpise te države, ki so v skladu z omenjenimi pravili in standardi in katerih namen je njihova uveljavitev, lahko ta država zahteva od ladje podatke o njeni identiteti in luki vpisa, njeni zadnji in naslednji luki pristanka ter druge pomembne podatke, ki so potrebni, da bi se ugotovilo, ali je bila kršitev storjena.

4.   Države sprejmejo zakone in predpise ter druge ukrepe, da bi ladje pod njihovo zastavo ugodile zahtevam o dajanju podatkov po odstavku 3.

5.   Kadar ima država tehtne razloge, da verjame, da je ladja, ki plove v njeni [IEC] ali v njenem teritorialnem morju, storila v [IEC] kršitev iz odstavka 3, katerega posledica je izpuščanje večjega obsega, ki je povzročilo ali grozi, da bo povzročilo precejšnje onesnaženje morskega okolja, lahko ta država v zvezi s to kršitvijo pregleda ladjo, če je ladja zavrnila, da bi dala podatke, ali če so podatki, ki jih je dala, očitno v nasprotju z dejanskim stanjem ali če okoliščine primera upravičujejo takšen pregled.

6.   Kadar ima država jasne in dejanske dokaze, da je ladja, ki plove v njeni [IEC] ali v njenem teritorialnem morju, storila v [IEC] kršitev iz odstavka 3, katere posledica je izpuščanje, ki povzroča večjo škodo ali nevarnost za večjo škodo obali ali interesom obalne države v zvezi z njeno morsko obalo ali kateremu koli bogastvu njenega teritorialnega morja ali [IEC], lahko ta država v skladu s poglavjem 7, če dokazi to upravičujejo, začne v skladu s svojimi zakoni postopek, vštevši zadržanje ladje.“

19.

V Direktivi 2005/35 se obravnavata onesnaževanje z ladij in ustrezen odgovor držav članic za boj proti takemu onesnaževanju.

20.

Iz uvodnih izjav 2 in 3 zlasti izhaja, da je Direktiva namenjena izboljšanju izvajanja Konvencije Marpol 73/78 z uskladitvijo njenega izvajanja na ravni EU. Potreba po uskladitvi se je obravnavala kot posebej nujna, prvič, ker pravil Konvencije Marpol 73/78 vsakodnevno ne upošteva zelo veliko število ladij, ki plujejo v vodah Evropske unije, ne da bi se proti njim sprejeli prisilni ukrepi. Drugič, pred sprejetjem te direktive so bile opazne precejšnje razlike pri ravnanju držav članic glede uvedbe kazni za izpuste onesnaževalnih snovi z ladij.

21.

V členu 1 Direktive je opisan njen namen. Glasi se:

„1.   Namen te direktive je vključiti mednarodne standarde za onesnaževanje z ladij v pravo Skupnosti in zagotoviti, da se osebe, odgovorne za izpuste onesnaževalnih snovi, ustrezno kaznujejo, tudi s kazenskimi sankcijami, z namenom izboljšanja pomorske varnosti in okrepitve varstva morskega okolja pred onesnaževanjem z ladij.

2.   Ta direktiva ne preprečuje državam članicam, da sprejmejo v skladu z mednarodnim pravom proti onesnaževanju z ladij strožje ukrepe.“

22.

Člen 3(1) iste direktive določa:

„Ta direktiva se uporablja v skladu z mednarodnim pravom za izpuste onesnaževalnih snovi […]:

[…]

23.

V členu 7 Direktive 2005/35 se obravnavajo izvršilni ukrepi obalnih držav v zvezi z ladjami v tranzitu. Ta člen določa:

„1.   Če pride do domnevnega izpusta onesnaževalnih snovi na območjih iz člena 3(1)(b), (c), (d) ali (e) in ladja, ki je osumljena izpusta, ne pristane v pristanišču države članice, ki razpolaga z informacijami o domnevnem izpustu, se uporabijo naslednja pravila:

2.   Če obstajajo jasni, objektivni dokazi, da je ladja, ki pluje na območjih iz člena 3(1)(b) ali (d), na območju iz člena 3(1)(d) storila kršitev izpusta, ki je povzročil ali bi utegnil povzročiti veliko škodo obali ali s tem povezanim interesom zadevne države članice oz. katerim koli virom območij iz člena 3(1)(b) ali (d), ta država ob upoštevanju oddelka 7 dela XII Konvencije […] [UNCLOS] zadevo predloži, če razpoložljivi dokazi to omogočajo, pristojnim organom, zato da ti v skladu z nacionalno zakonodajo sprožijo postopek, ki lahko vključuje tudi pridržanje ladje.

3.   V vsakem primeru se obvesti pristojne organe države zastave, pod katero pluje ladja.“

24.

Poglavje 3, člen 1, Merenkulun ympäristönsuojelulaki (1672/2009) (zakon o varstvu okolja pri morski plovbi) določa:

„Za kršitve prepovedi izpusta nafte ali naftnih mešanic v vode ali [IEC] Finske, določene zgoraj v poglavju 2, člen 1, je predpisana globa (globa zaradi izpusta nafte), če razlite nafte ali naftne mešanice zaradi količine ali vplivov ni mogoče šteti za majhno. Vendar se za kršitve prepovedi izpusta, ki jih stori tuja ladja med tranzitom v [IEC] Finske, globa določi samo, če je izpust povzročil ali bi utegnil povzročiti veliko škodo obali Finske ali s tem povezanim interesom oziroma katerim koli virom teritorialnega morja ali [IEC] Finske.“

25.

Bosphorus Queen je ladja za prevoz suhega tovora, registrirana v Panami. Po navedbah Rajavartiolaitos (organ za varovanje meja, Finska; v nadaljevanju: organ) je ta ladja 11. julija 2011 izpustila v morje nafto, ko je bila v tranzitu v IEC Finske.

26.

Do izpusta je prišlo na zunanjem robu IEC Finske, v razdalji od 25 do 30 km od finske obale. Nafta se je razširila prek približno 37 km kot približno 10 metrov široka proga. Površina izpusta je bila ocenjena na približno 0,222 km2, prostornina izpusta pa na od 0,898 do 9,050 m3.

27.

Sprejeti niso bili nobeni ukrepi za sanacijo izpusta nafte. Ni bilo opaženo, da bi nafta dosegla obalo, in ni bilo ugotovljeno, da bi povzročila konkretno škodo.

28.

Ko se je Bosphorus Queen vračala iz Sankt Peterburga, Rusija, čez IEC Finske, je organ z odločbo z dne 23. julija 2011 lastniku ladje, družbi Bosphorus Queen Shipping Ltd. Corp (v nadaljevanju: družba Bosphorus), določil varščino v višini 17.112 EUR glede morebitne obveznosti plačila globe zaradi izpusta nafte. Potem ko je bila varščina 25. julija 2011 položena, je ladja nadaljevala plovbo.

29.

Suomen ympäristökeskus (finska agencija za okolje; v nadaljevanju: agencija) je organu 26. julija 2011 poslala izvedensko mnenje o tveganjih, ki jih je povzročil izpust nafte. Vplivi izpusta nafte na okolje so bili preučeni na podlagi ocenjene najmanjše količine izpuščene nafte. Iz tega mnenja izhaja:

30.

Organ je 16. septembra 2011 družbi Bosphorus naložil globo 17.112 EUR zaradi izpusta nafte. Na podlagi izvedenskega mnenja je organ izhajal iz tega, da je izpust povzročil ali bi utegnil povzročiti veliko škodo obali Finske ali s tem povezanim interesom oziroma katerim koli virom teritorialnega morja ali IEC Finske.

31.

Družba Bosphorus je pozneje vložila tožbo pred Helsingin käräjäoikeus (sodišče prve stopnje v Helsinkih, Finska) kot sodiščem za pomorske zadeve. Predlagala je razglasitev ničnosti odločb v zvezi s pologom varščine in naložitvijo globe zaradi izpusta nafte.

32.

Sodišče za pomorske zadeve je v sodbi z dne 30. januarja 2012 menilo, da je najmanj 900 litrov nafte, izpuščene v morje, izviralo iz ladje Bosphorus Queen. Glede na presojo vplivov na okolje je menilo, da bi izpust nafte v smislu poglavja 3, člen 1, zakona o varstvu okolja pri morski plovbi utegnil povzročiti veliko škodo. Iz teh razlogov je tožbo zavrnilo.

33.

Helsingin hovioikeus (pritožbeno sodišče v Helsinkih, Finska) je z odločbo z dne 18. novembra 2014 zavrnilo pritožbo zoper sodbo sodišča za pomorske zadeve.

34.

Družba Bosphorus je nato vložila pritožbo pri predložitvenem sodišču, ki mu je predlagala, naj razveljavi odločbo Helsingin hovioikeus (pritožbeno sodišče v Helsinkih) in sodbo sodišča za pomorske zadeve, razglasi ničnost odločb o pologu varščine in globi zaradi izpusta nafte ter to globo razveljavi.

35.

Zaradi dvomov o pravilni razlagi upoštevnih določb Konvencije UNCLOS in Direktive 2005/35 je predložitveno sodišče prekinilo odločanje ter Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

36.

Pisna stališča so predložile belgijska, grška, francoska, nizozemska in finska vlada ter Evropska komisija. Skoraj kot bi želele obeležiti 100. obletnico tega, da je Finska postala samostojna pomorska država, so družba Bosphorus, francoska, nizozemska in finska vlada ter Komisija ustna stališča predstavile na obravnavi 6. decembra 2017.

37.

Predložitveno sodišče je Sodišču postavilo številna vprašanja zlasti v zvezi s tem, kako po pravu Unije pravilno razložiti člen 220(6) Konvencije UNCLOS (in torej tudi člen 7(2) Direktive 2005/35). Čeprav se s predloženimi vprašanji k problematiki pristopa z različnih zornih kotov, se ta v bistvu nanašajo na dve med seboj povezani tematiki v zvezi z okoliščinami, v katerih lahko obalna država uveljavlja jurisdikcijo v svoji IEC, in sicer na interese, vključene v jurisdikcijo obalne države, in dokaze, ki so potrebni za to, da se upraviči sprejetje izvršilnih ukrepov proti ladji v tranzitu.

38.

Po nekaj uvodnih pripombah bom vprašanja, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, obravnaval po tematskih sklopih: (1) interesi, vključeni v jurisdikcijo obalne države v IEC na podlagi člena 220(6) Konvencije UNCLOS in člena 7(2) Direktive 2005/35 (vprašanja od prvega do četrtega), (2) dokazi, ki se zahtevajo na podlagi člena 220(6) Konvencije UNCLOS in člena 7(2) Direktive 2005/35 za to, da obalna država začne postopek proti tuji ladji (peto, šesto, sedmo, deveto in deseto vprašanje), ter (3) diskrecijska pravica držav članic na podlagi člena 7(2) Direktive 2005/35 (osmo vprašanje).

39.

Za boljše razumevanje problematičnih vidikov, zaradi katerih je bil vložen ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, menim, da je koristno, da analizo začnem z nekaj uvodnimi pripombami. Prvič, ker se predlog za sprejetje predhodne odločbe dotika nekaj različnih mednarodnih sporazumov s področja pomorskega prava, bom najprej spomnil na načela, s katerimi je urejena pristojnost Sodišča za to, da v postopku predhodnega odločanja razloži določbe mednarodnega prava. Drugič, začrtal bom pravno strukturo delitve jurisdikcije med državami zastave in obalnimi državami v okviru pomorskega prava. V zvezi s tem bom zlasti pojasnil, kakšen pristop k potrebi po uravnovešenju svobode plovbe in varstva morskega okolja je uporabljen v Konvenciji UNCLOS.

40.

Predložitveno sodišče je opredelilo tri sklope pravil mednarodnega prava, ki jih je v obravnavani zadevi mogoče upoštevati. To so Konvencija UNCLOS, Konvencija Marpol 73/78 in Konvencija o intervenciji. Vsaka od teh konvencij ima v pravu Unije drugačen status.

41.

Prvič, vse stranke se strinjajo, da je Sodišče pristojno za razlago določb Konvencije UNCLOS. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je to pristojno za razlago določb mednarodnega prava, ki so sestavni del pravnega reda Unije. ( 5 ) Ker je Evropska unija pristopila h Konvenciji UNCLOS, je ta sestavni del pravnega reda Unije. Torej je Sodišče pristojno za razlago določb te konvencije.

42.

Drugič, kar zadeva Konvencijo Marpol 73/78, ta zavezuje vse države članice Evropske unije, ne pa tudi same Evropske unije. Prav zato, ker je ta konvencija za države članice zavezujoča, je Sodišče priznalo, da jo je treba upoštevati pri razlagi, prvič, Konvencije UNCLOS in, drugič, določb sekundarnega prava, ki spadajo na področje uporabe Konvencije Marpol 73/78. To zlasti velja za Direktivo 2005/35. ( 6 )

43.

Tretjič, Konvencija o intervenciji ni zavezujoča niti za Evropsko unijo niti za vse njene države članice. Stranke, ki so predložile pisna stališča, so predstavile nasprotujoča si stališča glede obsega pristojnosti Sodišča za razlago določb te konvencije. Medtem ko se zdi, da belgijska in francoska vlada menita, da Sodišče lahko razloži določbe te konvencije, Komisija ter nizozemska in finska vlada menijo, da taka razlaga ne bi bila v pristojnosti Sodišča. Komisija je, ko ji je bilo na obravnavi postavljeno vprašanje v zvezi s tem, svoje stališče nekoliko prilagodila: strinjala se je, da se lahko Sodišče, ko razlaga člen 220 Konvencije UNCLOS, zgleduje po Konvenciji o intervenciji.

44.

Menim, da imajo vse stranke, ki so se ukvarjale s tem vprašanjem, prav.

45.

Po eni strani Sodišče načeloma ni pristojno za to, da bi v okviru postopka predhodnega odločanja merodajno razložilo mednarodne sporazume, sklenjene med državami članicami in tretjimi državami. To stališče je potrjeno s sodno prakso Sodišča s tega področja. ( 7 ) Brez poseganja v poseben primer konvencij, kot je Konvencija Marpol 73/78, na katerega je bilo napoteno zgoraj, in položaj, ko Evropska unija prevzame pristojnosti, ki so jih pred tem na področju, urejenem z mednarodnim pravom, izvajale države članice, ( 8 ) razlagalna pristojnost Sodišča namreč zajema zgolj pravila, ki so del pravnega reda Unije.

46.

To načelo je Sodišče znova potrdilo v sodbi Manzi ( 9 ) v zvezi s poznejšim protokolom h Konvenciji Marpol 73/78, h kateremu nekatere države članice niso pristopile. V zvezi s tem je Sodišče odločilo, da določb sekundarnega prava ni mogoče razlagati ob upoštevanju obveznosti, naložene z mednarodnim sporazumom, ki ne zavezuje vseh držav članic. V nasprotnem primeru bi se obseg te obveznosti razširil na tiste države članice, ki niso pogodbene stranke takega sporazuma. ( 10 )

47.

Čeprav je navedeno morda v praksi res veljalo za okoliščine, v katerih je bila izrečena sodba Manzi, ta ugotovitev Sodišča po mojem mnenju še ne more pomeniti, da to pri razlagi določb prava Unije ne sme upoštevati pravil mednarodnega prava, ki ne zavezujejo Evropske unije ali vseh njenih držav članic.

48.

Splošno priznano dejstvo je, da sodna razlaga ni podana v izoliranem okolju. Čeprav je jasno, da Sodišče ni pristojno za merodajno razlago pravil, ki niso sestavni del pravnega reda Unije, težko sprejmem trditev, da – kjer je to primerno – iz takih pravil ni mogoče izpeljati nobenega sklepa, uporabnega pri razlagi določb prava Unije. To še zlasti drži, kadar zgodovina sprejetja mednarodnega sporazuma, ki zavezuje Evropsko unijo ali njene države članice, nakazuje na tesno povezanost s sporazumom, ki jih ne zavezuje.

49.

Povedano drugače, čeprav je nepristojnost za razlago Konvencije o intervenciji očitna, to še ne pomeni, da se pri razlagi podobnih pojmov, ki jih lahko najdemo v Konvenciji UNCLOS, po prvonavedeni konvenciji ni mogoče zgledovati. Z drugimi besedami, ni mogoče izključiti, da bo Sodišče Konvencijo UNCLOS morda razlagalo na način, ki sovpada s terminologijo, uporabljeno v Konvenciji o intervenciji. Kot bom pokazal pri presoji prvega, drugega in četrtega predloženega vprašanja, so lahko upoštevne določbe Konvencije o intervenciji koristne pri razlagi člena 220(6) Konvencije UNCLOS po pravu Unije. ( 11 )

50.

Vendar bodo pred obravnavo tega vprašanja preučena temeljna načela pravnega okvira, s katerim je urejena delitev jurisdikcije med državo zastave in obalno državo v posebnem kontekstu Konvencije UNCLOS.

51.

Kot je že navedlo Sodišče, je namen Konvencije UNCLOS vzpostaviti pravično ravnovesje med interesi obalnih držav in interesi drugih držav, ki si lahko nasprotujejo. ( 12 ) Ti interesi se med drugim navezujejo na legitimni interes za plovbo ne glede na zemljepisni položaj države, izkoriščanje naravnih virov in potrebo po ohranjanju morskega okolja.

52.

V tem okviru je svoboda plovbe še posebej pomembna. Ta je namreč kot odraz starodavnega načela svobodnega morja ( 13 ) temeljni kamen pomorskega mednarodnega prava. Da bi preprečili razdrobitev morja iz protekcionističnih namenov, svoboda plovbe zagotavlja, da je vse, kar je onkraj teritorialnega morja, na voljo za uporabo v skupno dobro. ( 14 )

53.

Odraz tega načela je Konvencija UNCLOS: zaradi zagotavljanja svobode plovbe imajo obalne države praviloma jurisdikcijo zgolj nad ladjami, ki plujejo v njihovem teritorialnem morju, te pa so omejene na 12 navtičnih milj od temeljne črte. ( 15 ) Pa še takrat je ta jurisdikcija omejena z obveznostjo, da se zagotovi prost prehod za ladje v tranzitu. ( 16 ) Zunaj tega območja je izhodišče to, da ima država zastave jurisdikcijo nad ladjami, ki plujejo pod njeno zastavo. Natančneje, država zastave mora določiti varnostne, socialne in okoljske standarde, ki jih je treba upoštevati, ter zagotoviti izvajanje teh pravil v zvezi z ladjami, ki plujejo pod njeno zastavo, v skladu z mednarodnimi pravili in standardi. ( 17 ) Vendar to še ni vse: v skladu s členom 217 Konvencije UNCLOS država zastave mora zagotoviti učinkovito izvrševanje mednarodnih pravil in standardov glede onesnaževanja z ladij ne glede na to, kje so bile norme kršene.

54.

Vendar v sistemu jurisdikcije, vzpostavljenem s Konvencijo UNCLOS, za jurisdikcijo države zastave zunaj teritorialnega morja obalne države velja kar nekaj izjem. Ena od teh izjem se nanaša na jurisdikcijo obalne države v IEC.

55.

IEC je v členu 57 Konvencije UNCLOS opredeljena kot območje onkraj teritorialnega morja in v stiku z njim, ki se razteza največ 200 navtičnih milj od temeljne črte. Za IEC se uporablja posebna pravna ureditev, določena v delu V Konvencije UNCLOS (členi od 55 do 75 te konvencije). V skladu s členom 56 te konvencije ima obalna država med drugim (omejeno) izvrševalno jurisdikcijo v tej coni za namene ustreznega varstva morskega okolja. Po drugi strani morajo v skladu s členom 58 Konvencije UNCLOS druge države zagotoviti, da svoje pravice v IEC izvajajo v skladu s to konvencijo, da ustrezno spoštujejo pravice in dolžnosti obalne države ter se držijo zakonov in predpisov, ki jih je sprejela obalna država v skladu s to konvencijo in drugimi pravili mednarodnega prava.

56.

Mogoče je trditi, da ta načela odražajo širok mednarodni konsenz v zvezi s potrebo po varstvu morskega okolja pred onesnaževanjem (z ladij). Zlasti je mogoče izvrševalno jurisdikcijo, ki je v skladu s členom 220, od (3) do (6), Konvencije UNCLOS v IEC podeljena obalnim državam in na podlagi katere lahko te sprejmejo ukrepe proti ladjam v tranzitu, razumeti kot konkreten izraz te zaskrbljenosti.

57.

Natančneje, v drugi polovici 20. stoletja je bilo kot odgovor na vse večjo zaskrbljenost zaradi onesnaževanja morja sklenjenih nekaj pogodb. ( 18 ) Na primer, po uničujoči nesreči tankerja Torrey Canyon je bila leta 1969 sprejeta Konvencija o intervenciji. Z njo je bila vsem pogodbenicam te konvencije podeljena pristojnost, da ukrepajo na odprtem morju v primerih, ko bi zaradi pomorske nesreče morju ali obali grozilo onesnaženje z nafto. Navedeno načelo pravice do intervencije je bilo potrjeno v členu 221 Konvencije UNCLOS. ( 19 )

58.

Splošno priznano se namreč zdi to, da za boj proti onesnaževanju z ladij jurisdikcija države zastave sama po sebi ne zadostuje. ( 20 ) S tega vidika je mogoče po mojem mnenju pristojnosti, ki so obalnim državam podeljene s členom 220 Konvencije UNCLOS – za katerega je mogoče trditi, da povečuje pristojnosti, ki so obalnim državam podeljene s Konvencijo o intervenciji in členom 221 Konvencije UNCLOS, saj je z njim tem državam dovoljeno, da začnejo postopek tudi v primerih, ko se ni zgodila pomorska nesreča – obravnavati kot odraz želje mednarodne skupnosti, da izoblikuje orodja za učinkovitejši boj proti onesnaževanju z ladij in da zavaruje morsko okolje kot skupno dobrino. Naj v zvezi s tem pripomnim, da je Konvencija o intervenciji vplivala na pripravo ne le člena 221 Konvencije UNCLOS, ampak tudi njenega člena 220. ( 21 )

59.

Na tem mestu je treba poudariti, da je s členom 220, od (3) do (6), Konvencije UNCLOS obalni državi podeljena zgolj izvrševalna jurisdikcija v jasno opredeljenem sklopu okoliščin, pri čemer je to dodatna jurisdikcija poleg jurisdikcije države zastave. Obalnim državam je podeljena (omejena) jurisdikcija, da se tako zavaruje morsko okolje v primeru kršitve upoštevnih mednarodnih pravil in standardov glede onesnaževanja z ladij. Vsebinska pravila Konvencije Marpol 73/78 v zvezi s preprečevanjem onesnaževanja z nafto so sklop takih pravil. Ne smemo namreč pozabiti, da je Konvencija UNCLOS okvirna konvencija, ki je bila dopolnjena z drugimi mednarodnimi sporazumi, kot je Konvencija Marpol 73/78. ( 22 )

60.

Nasprotno pa s členom 220, od (3) do (6), Konvencije UNCLOS niso naloženi na primer strožji standardi glede onesnaževanja, kot bi se sicer uporabljali. Prav tako ni s temi pravili obalnim državam podeljena niti jurisdikcija za ukrepanje proti tujim ladjam, ki bi presegala pristojnosti države zastave. Kot namreč izhaja iz člena 228(1) Konvencije UNCLOS, lahko država zastave prevzame postopek v šestih mesecih od dneva, ko jo obalna država obvesti o ukrepih, sprejetih proti ladji, ki pluje pod njeno zastavo. ( 23 )

61.

Enako kot vse druge države morajo tudi države zastave v skladu s členom 192 Konvencije UNCLOS varovati in ohranjati morsko okolje. Zagotoviti morajo tudi učinkovito izvrševanje mednarodnih pravil in standardov glede onesnaževanja z ladij na podlagi člena 217 Konvencije UNCLOS. Vendar je s členom 220, od (3) do (6), Konvencije UNCLOS, v skladu z načelom bližine, jurisdikcija kljub temu podeljena tudi državi, ki ima za to najočitnejši interes, torej obalni državi. Mogoče je trditi, da je v praksi obalna država v najboljšem položaju za to, da ugotovi kršitev upoštevnih mednarodnih pravil v zvezi z onesnaževanjem z ladij in da, če je to primerno, proti zadevni ladji sprejme izvršilne ukrepe.

62.

S tega vidika so temelji jurisdikcije, določeni v členu 220, od (3) do (6), Konvencije UNCLOS v zvezi z jurisdikcijo obalne države v njeni IEC, izoblikovani tako, da se zagotovi, da je mogoče pravila iz te konvencije v zvezi z varstvom in ohranjanjem morskega okolja učinkovito izvrševati.

63.

Če povzamem: v Konvenciji UNCLOS je kot glavno pravilo ohranjena jurisdikcija države zastave. Vendar ta konvencija s tem, da je obalni državi v primeru kršitve upoštevnih mednarodnih pravil podeljena sočasna jurisdikcija v njeni IEC, kljub temu odraža priznano potrebo po učinkovitem varstvu interesov obalne države ter varstvu in ohranjanju – v dobi vse večjega izkoriščanja morja – morskega okolja kot skupne dobrine človeštva. ( 24 )

64.

Pri presoji vprašanj, ki so bila Sodišču predložena v tej zadevi, je treba upoštevati zgoraj navedeno.

65.

Naj uvodoma pripomnim, da Sodišče ni pristojno za odgovor na drugo predloženo vprašanje, saj se z njim izrecno predlaga razlaga Konvencije o intervenciji. Kot je bilo že pojasnjeno, Sodišče na to vprašanje ne more odgovoriti zaradi nepristojnosti. ( 25 )

66.

Vendar ob upoštevanju konteksta menim, da se s tem vprašanjem – skupaj s prvim, tretjim in četrtim vprašanjem – v bistvu sprašuje, kako je treba razlagati interese, na katere se nanaša člen 220(6) Konvencije UNCLOS in ki so bili povzeti v členu 7(2) Direktive 2005/35. Ne smemo pozabiti, da je – ob upoštevanju še drugih elementov, na katere je napoteno v členu 220(6) Konvencije UNCLOS – obalni državi podeljena jurisdikcija za uvedbo postopka zgolj v obsegu, v katerem interesi, ki jih želi z uveljavljanjem jurisdikcije zavarovati, sovpadajo z interesi, na katere je napoteno v tej določbi.

67.

Predložitveno sodišče za to, da bi opredelilo, ali to drži za zadevo, ki jo obravnava, Sodišču predlaga, naj razjasni pomen pojmov „obala ali s tem povezani interesi“ in „katero koli bogastvo njenega teritorialnega morja ali [IEC]“. Kot je mogoče razumeti iz predložitvene odločbe, predložitveno sodišče namreč ni prepričano, ali so interesi, ugotovljeni v izvedenskem mnenju, ki ga je izdala agencija, vključeni v te pojme. ( 26 )

68.

Kot sem že pojasnil, je člen 220(6) Konvencije UNCLOS zasnovan tako, da se zagotovi učinkovito varstvo in ohranjanje morskega okolja. Interese, na katere je napoteno v tej določbi, je treba razlagati ob upoštevanju tega cilja.

69.

Prvič, kar zadeva pojem „obala ali interesi obalne države v zvezi z njeno morsko obalo“, okoliščina, da Sodišče ni pristojno za razlago določb Konvencije o intervenciji, še ne more pomeniti, da določb te konvencije sploh ne bi smeli upoštevati – ali da ni mogoče priti do enake razlage kot v tej konvenciji – kar zadeva razlago člena 220(6) Konvencije UNCLOS. Hkrati seveda ne obstaja nobena obveznost, zaradi katere bi bilo treba opredelitev „interesov v zvezi s tem“ iz člena II(4) Konvencije o intervenciji neposredno prenesti na člen 220(6) Konvencije UNCLOS.

70.

Natančneje, zgodovina sprejetja člena 220(6) Konvencije UNCLOS jasno kaže na to, da so se pogodbenice pri sprejemanju določbe o tem, da bi morala biti obalnim državam priznana tudi jurisdikcija za sprejetje ukrepov proti tujim ladjam, ki so storile kršitev v IEC, zgledovale po Konvenciji o intervenciji. ( 27 ) Drži pa, da nič ne kaže niti na to, da je bilo mišljeno, da se tudi opredelitve, sprejete v Konvenciji o intervenciji, prenesejo na Konvencijo UNCLOS, ki ne vsebuje nobene opredelitve „obala ali interesi obalne države v zvezi z njeno morsko obalo“ ali, če smo že pri tem, „katerega koli bogastva njenega teritorialnega morja ali IEC“.

71.

Še vedno pa je, kot je bilo ponazorjeno zgoraj, Konvencija o intervenciji nedvomno del širšega zakonskega okvira, v katerem člen 220(6) Konvencije UNCLOS deluje. Glede na to, da je namen pravil Konvencije UNCLOS dopolniti in razširiti pravila Konvencije o intervenciji v zvezi z jurisdikcijo obalne države za ukrepanje v primeru pomorske nesreče, je pomen, ki se pripisuje „interesom v zvezi s tem“ v Konvenciji o intervenciji, koristno izhodišče za opredelitev interesov, na katere se nanaša člen 220(6) Konvencije UNCLOS.

72.

Naj v zvezi s tem pripomnim, da je opredelitev „interesov v zvezi s tem“, kot je bila sprejeta v Konvenciji o intervenciji, široka. V skladu s členom II(4) Konvencije o intervenciji ti interesi vključujejo interese obalne države, ki jih neposredno prizadene ali bi jih utegnila prizadeti pomorska nesreča, kot so dejavnosti na morski obali, v pristaniščih ali ustjih rek, vključno z ribiškimi dejavnostmi, ki so bistveno sredstvo preživljanja zadevnih oseb, turistične zanimivosti zadevnega območja, zdravje obalnega prebivalstva in blagostanje zadevnega območja, vključno z ohranjanjem živih morskih virov in prostoživečih vrst.

73.

Ne vidim nobenega razloga v podporo stališču, da bi bilo treba v okviru Konvencije UNCLOS sprejeti drugačno razlago. Ne smemo namreč pozabiti, da je namen člena 220(6) Konvencije UNCLOS zagotoviti ustrezno varstvo morskega okolja. V ta namen je s to določbo obalnim državam podeljena jurisdikcija za ukrepanje v IEC. Očitno je, da bi bila možnost ukrepanja precej ovirana, če bi interese, na katere je napoteno v tej določbi, razlagali ozko.

74.

Preprosto nič ne kaže na to, da bi bili zajeti le nekateri vidiki okolja ali da bi bilo treba vključiti le interese obalne države v teritorialnih vodah. Iz teh razlogov je treba po mojem mnenju pojem „obala ali interesi obalne države v zvezi z njeno morsko obalo“ razlagati tako, da vključuje vse interese obalne države, ki se neposredno navezujejo na izkoriščanje morja in zdravo okolje, v teritorialnem morju in v IEC.

75.

Drugič, kar zadeva pojem „katero koli bogastvo njenega teritorialnega morja ali [IEC]“, ugotavljam, da pravzaprav že dejstvo, da je v členu 220(6) Konvencije UNCLOS prav tako posebej omenjeno „katero koli bogastvo njenega teritorialnega morja ali [IEC]“, kaže na željo po tem, da se na področje uporabe člena 220(6) te konvencije vključijo vsi vidiki morskega okolja, ki bi jih onesnaževanje z ladij lahko prizadelo.

76.

Kar zadeva posebno vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, iz spodaj navedenih razlogov menim, da morajo interesi, na katere se nanaša pojem „katero koli bogastvo njenega teritorialnega morja ali [IEC]“, vključevati rastlinske in živalske vrste, s katerimi se uporabne vrste prehranjujejo.

77.

Prvič, uporaba besede „katero koli“ za opis zadevnega bogastva nakazuje na to, da je treba sprejeti široko razlago v skladu z običajnim pomenom te besede, kar pomeni, da jo je treba razumeti, kot da napotuje na vse žive in nežive vire ne glede na to, ali jih je mogoče neposredno izkoriščati ali ne.

78.

Drugič, razlaga „katerega koli bogastva“, po kateri bi moral pojem „katero koli bogastvo njenega teritorialnega morja ali [IEC]“ vključevati rastlinske in živalske vrste, s katerimi se uporabne vrste prehranjujejo, se sklada z ekosistemskim pristopom v politiki morskega okolja in skupni ribiški politiki, ki ga podpira Evropska unija. ( 28 ) S tem pristopom se priznavajo medsebojni vplivi znotraj ekosistema, tudi tisti med vrstami, namesto da bi vrste obravnavali ločeno od širšega ekosistema. ( 29 ) Te povezave so jasno priznane tudi v Konvenciji UNCLOS, še zlasti v njenem členu 61(4), ( 30 ) na katerega predložitveno sodišče prav tako napotuje.

79.

Tretjič in najpomembneje, ne smemo pozabiti, da je člen 220 Konvencije UNCLOS zasnovan za to, da se zagotovi učinkovito varstvo in ohranjanje morskega okolja kot celote. Povsem preprosta je ugotovitev, da bi bilo v nasprotju s tem ciljem, če bi področje uporabe te določbe omejili na vire, ki jih obalna država neposredno ne izkorišča.

80.

Torej predlagam, naj se na prvo, drugo, tretje in četrto predloženo vprašanje odgovori, da je treba člen 220(6) Konvencije UNCLOS in člen 7(2) Direktive 2005/35 razlagati tako, prvič, da pojem „obala ali interesi obalne države“ vključuje vse interese obalne države v teritorialnem morju in v IEC, ki se navezujejo na izkoriščanje morja in zdravo okolje, ter drugič, da pojem „katero koli bogastvo njenega teritorialnega morja ali [IEC]“ vključuje tako žive vire, kot so rastlinske in živalske vrste, s katerimi se uporabne vrste prehranjujejo, in nežive vire.

81.

S petim, šestim, sedmim, devetim in desetim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje za napotke v zvezi z dokazi, ki jih mora imeti obalna država za začetek postopka proti tuji ladji, ki pluje v njeni IEC, v skladu s členom 220(6) Konvencije UNCLOS in členom 7(2) Direktive 2005/35.

82.

Da bi mu zagotovil napotke v zvezi s tem, bom problematiko obravnaval v dveh fazah. Prvič, preučena bo medsebojna povezanost odstavkov 3, 5 in 6 člena 220 Konvencije UNCLOS. Drugič, obravnavan bo element „nevarnosti za večjo škodo“ iz člena 220(6) Konvencije UNCLOS.

83.

Da bi bolje razumeli notranjo logiko člena 220 Konvencije UNCLOS in to, kako člen 220(6) te konvencije deluje, je koristno za začetek preučiti, kako so med seboj povezani odstavki 3, 5 in 6 člena 220 te konvencije, od katerih je bila na obravnavi posebna pozornost namenjena zadnjima dvema.

84.

Uvodoma je treba ugotoviti, da je splošno priznano, da člen 220 Konvencije UNCLOS temelji na večstopenjskem pristopu.

85.

V zvezi z obravnavano zadevo so posebej upoštevni temelji jurisdikcije, določeni v členu 220(3), (5) in (6) Konvencije UNCLOS, s katerim je obalni državi podeljena jurisdikcija nad tujimi ladjami, ki plujejo v njeni IEC. Kot bomo namreč videli v nadaljevanju, ima vsaka od navedenih določb drug temelj jurisdikcije v korist obalne države. Ti temelji se uporabljajo v različnih okoliščinah in se med seboj precej razlikujejo, kar zadeva ukrepe, ki jih obalna država lahko sprejme na podlagi vsakega od njih. Zato je treba upoštevne elemente vsakega od temeljev jurisdikcije presojati neodvisno, ob upoštevanju okoliščin obravnavane zadeve.

86.

Večstopenjski pristop je razviden iz stopnje ukrepanja, ki ga vsaka od teh določb omogoča. Prvič, s členom 220(3) Konvencije UNCLOS je obalni državi podeljena pravica od tuje ladje zahtevati podatke, ki so potrebni, da bi se ugotovilo, ali so bila kršena mednarodna pravila in standardi v zvezi z onesnaževanjem z ladij. Drugič, s členom 220(5) Konvencije UNCLOS je obalni državi podeljena pravica, da pregleda tujo ladjo. Tretjič, s členom 220(6) Konvencije UNCLOS je obalni državi podeljena pravica, da začne postopek proti tuji ladji.

87.

Temelja jurisdikcije, določene z odstavkoma 3 in 5 člena 220, sta očitno povezana. Po eni strani se obe določbi nanašata na okoliščine, v katerih obalna država sumi (torej ima tehtne razloge, da verjame), da je tuja ladja kršila mednarodna pravila in standarde v zvezi z onesnaževanjem morja z ladij. Namen ukrepov, na katere je napoteno v teh določbah, je dokazati, da je ladja vir zadevne kršitve. Po drugi strani lahko obalna država v skladu s členom 220(5) Konvencije UNCLOS tujo ladjo – ki je zavrnila sodelovanje z organi obalne države, kar zadeva zahteve za podatke na podlagi člena 220(3) – pregleda le, če je posledica kršitve, ki se preiskuje, izpuščanje večjega obsega, ki je povzročilo ali grozi, da bo povzročilo precejšnje onesnaženje morskega okolja.

88.

Povedano drugače, zavrnitev sodelovanja še ne pomeni samodejno, da lahko obalna država opravi pregled na podlagi člena 220(5) Konvencije UNCLOS. Nasprotno, pregled je mogoč le pod strogimi pogoji, kadar sta obseg izpusta in onesnaženje, ki ga je ta povzročil, precejšnja.

89.

V nasprotju s členom 220(3) in (5) Konvencije UNCLOS se v členu 220(6) obravnava položaj, ko ima obalna država jasne in dejanske dokaze o kršitvi ( 31 ). Poleg tega mora biti za to, da ima ta država pravico začeti postopek, posledica kršitve izpuščanje, ki povzroča večjo škodo ali nevarnost za večjo škodo interesom, zavarovanim s to določbo.

90.

Pomembno je poudariti, da v nasprotju s členom 220(3) in (5) Konvencije UNCLOS nič ne kaže na to, da bi bila uporaba člena 220(6) te konvencije odvisna od predhodne uporabe njenega člena 220(5). S temi določbami so pač urejene različne okoliščine.

91.

Seveda je čisto mogoče, da se s pregledom v smislu člena 220(5) Konvencije UNCLOS zagotovijo jasni dejanski dokazi o kršitvi, ki se zahtevajo za uporabo člena 220(6) te konvencije. Ni pa to nujno. Obalna država ima namreč lahko na voljo na primer fotografske dokaze (zračne posnetke), iz katerih je razvidno, da je zadevna tuja ladja kršila upoštevna mednarodna pravila in standarde v zvezi z onesnaževanjem z ladij. Ponazoritev za to je obravnavana zadeva: na obravnavi je bilo pojasnjeno, da je imel organ na voljo zračni posnetek, ki je potrjeval, da je bila ladja Bosphorus Queen vir zadevnega izpusta.

92.

Vendar – kot je bilo navedeno zgoraj – jasen dejanski dokaz o tem, da je kršitev storila določena tuja ladja, sam zase ne zadostuje za utemeljitev začetka postopka proti tej ladji v skladu s členom 220(6) Konvencije UNCLOS. Posledica te kršitve mora biti izpuščanje, ki povzroča večjo škodo ali nevarnost za večjo škodo.

93.

Kot razumem, predložitveno sodišče ni prepričano, ali v okoliščinah obravnavane zadeve obstaja „nevarnost za večjo škodo“ v smislu člena 220(6) Konvencije UNCLOS. Zlasti ni prepričano, kakšne vrste dokazov o tej nevarnosti mora imeti obalna država, da lahko uveljavlja jurisdikcijo na podlagi člena 220(6) Konvencije UNCLOS (in člena 7(2) Direktive 2005/35).

94.

Brez nadaljnjega zavlačevanja bom zdaj preučil, kako je treba ta element razlagati v posebnih okoliščinah obravnavane zadeve.

95.

Uvodoma je koristno spomniti, da je s členom 220(6) Konvencije UNCLOS izoblikovan temelj jurisdikcije, ki obalni državi omogoča začetek postopka proti tuji ladji, ki pluje v njeni IEC. V skladu z večstopenjskim pristopom iz člena 220 so z odstavkom 6 te določbe obalni državi podeljene najdaljnosežnejše pristojnosti v zvezi s tujimi ladjami.

96.

Vendar je treba poudariti, da dokazi, ki se zahtevajo za to, da se tuji ladji naložijo sankcije v postopku, na katerega je napoteno v členu 220(6) Konvencije UNCLOS – kot je globa zaradi izpusta nafte, naložena v obravnavani zadevi – niso urejene s to določbo. Nasprotno, dokazi, ki se zahtevajo za naložitev sankcij v tem postopku, in njihov znesek ostajajo predmet nacionalne zakonodaje zadevne obalne države. ( 32 )

97.

V tem okviru se postavlja vprašanje, kako naj predložitveno sodišče presodi, ali obstaja nevarnost za večjo škodo za namene začetka postopka v skladu s členom 220(6) Konvencije UNCLOS.

98.

Za začetek se je treba pri opredelitvi „nevarnosti za večjo škodo“, na katero je napoteno v členu 220(6) Konvencije UNCLOS, izogniti skušnjavi, da bi ta pojem primerjali s pojmom „grožnja, da bo povzročeno precejšnje onesnaženje“, iz člena 220(5) Konvencije UNCLOS. Kot je bilo že izpostavljeno, se okoliščine, v katerih lahko obalna država uveljavlja jurisdikcijo na podlagi temeljev jurisdikcije, vzpostavljenih v teh določbah, med seboj razlikujejo, elemente, ki jih vsebujeta, pa bi bilo treba presojati neodvisno. Zlasti ne bi smeli pozabiti, da sta „onesnaženje“ in „škoda“ ločena koncepta. Odvisno od okoliščin lahko – ali pa ne – precejšnje onesnaženje povzroči večjo škodo posebnim interesom (ali nevarnost zanjo). Z drugimi besedami, povezava med obema ni samodejna.

99.

Drugič, s členom 220(6) Konvencije UNCLOS se zahtevajo jasni in dejanski dokazi o kršitvi mednarodnih pravil in standardov v zvezi z onesnaževanjem morja z ladij. Kot je bilo na kratko že pojasnjeno, so s Konvencijo Marpol 73/78 določena vsebinska mednarodna pravila, s katerimi je urejeno onesnaževanje z nafto. Tako v členu 220(3) Konvencije UNCLOS kot tudi v Direktivi 2005/35 je posebej napoteno na to konvencijo.

100.

V skladu s pravilom 15 iz dela C poglavja 3 Priloge I h Konvenciji Marpol 73/78 je, kar zadeva ladje z bruto tonažo 400 ton in več, prepovedan kakršen koli izpust odplak s koncentracijo nafte, ki presega 15 ppm. Z drugimi besedami, kakršen koli izpust z večjo koncentracijo pomeni kršitev Konvencije Marpol 73/78, za katero bi bilo treba naložiti sankcijo v skladu s členom 4(2) te konvencije.

101.

Če je izpust nafte – kot v obravnavani zadevi – viden s prostim očesom, je bila ta meja močno presežena. ( 33 ) Če pa to zadostuje za povzročitev nevarnosti za večjo škodo, kot se to zahteva s členom 220(6) Konvencije UNCLOS, je po mojem razumevanju odvisno od posebnih okoliščin, v katerih je prišlo do izpusta.

102.

Povedano drugače, resnosti nevarnosti za škodo ne bi smeli opredeljevati abstraktno. Sicer bi – kot v bistvu trdi francoska vlada – obalna država lahko samodejno in v vsakem primeru začela postopek proti tuji ladji, ki pluje v njeni IEC, če bi imela navedena država dokaze o tem, da je ladja v IEC te države izpustila nafto v nasprotju z upoštevnimi pravili Konvencije Marpol 73/78. Ta vlada namreč trdi, da je mogoče nevarnost za večjo škodo predpostaviti, če je na voljo dokaz o tem, da je zadevna ladja vir izpusta, ki (močno) presega mejo, določeno v pravilu 15 iz dela C poglavja 3 iz Priloge I h Konvenciji Marpol 73/78.

103.

Tak pristop bi se nedvomno skladal s ciljem člena 220 Konvencije UNCLOS, da se zagotovi učinkovito varstvo in ohranjanje morskega okolja. Vendar – kot je bilo že pojasnjeno – je po Konvenciji UNCLOS glavno pravilo še vedno pravilo jurisdikcije države zastave. Ne smemo namreč pozabiti, da morajo predvsem države zastave zagotoviti, da ladje, ki plujejo pod njihovo zastavo, spoštujejo upoštevna mednarodna pravila in standarde, ki jih je treba uporabiti, ter sprejeti ustrezne izvršilne ukrepe, če njihove ladje taka pravila kršijo. Le izjemoma in v jasno opredeljenih okoliščinah je obalna država v skladu z načelom bližine pristojna za sprejetje ukrepov proti tuji ladji v IEC. Da bi preprečili, da bi izjema, ki določa jurisdikcijo obalne države, namesto tega postala glavno pravilo, nevarnosti za večjo škodo torej ni mogoče preprosto predpostaviti.

104.

Zato bi moral po mojem razumevanju element „nevarnosti za večjo škodo“ temeljiti na konkretni presoji okoliščin, na podlagi katere je mogoče razumno predpostaviti, da izpust povzroča nevarnost za večjo škodo interesom obalne države, na katero je napoteno v členu 220(6) Konvencije UNCLOS. Dejavniki, ki jih je mogoče upoštevati pri presoji, ali obstaja nevarnost za večjo škodo, lahko na primer vključujejo ranljivost območja, ki ga je izpust prizadel, njegovo količino, zemljepisni položaj in njegovo razsežnost, pa tudi trajanje izpusta in prevladujoče vremenske razmere na zadevnem območju v času, ko je do njega prišlo.

105.

V obravnavani zadevi je do izpusta nafte prišlo v Baltskem morju, natančneje v Finskem zalivu. Baltsko morje je mednarodno priznano kot posebno območje z zemljepisnimi posebnostmi in posebej ranljivim ekosistemom, ki potrebuje posebno varstvo. ( 34 ) Pri razlagi člena 220(6) Konvencije UNCLOS bi bilo treba nedvomno upoštevati to okoliščino, saj je pomembna pri opredelitvi, ali v okoliščinah obravnavane zadeve izpust povzroča nevarnost za večjo škodo.

106.

Kot je na obravnavi poudarila Komisija, se abstraktna nevarnost za (večjo) škodo (torej obstoj vidnega izpusta) v posebnih okoliščinah izpusta na posebej ranljivem območju spremeni – nekoliko paradoksalno – v konkretno nevarnost za večjo škodo. Torej je mogoče v takih okoliščinah že zaradi samega obstoja izpusta, kakršen je tisti iz postopka v glavni stvari, razumno predpostaviti, da povzroča nevarnost za večjo škodo.

107.

Povedno drugače: zemljepisne in ekološke značilnosti ter občutljivost Baltskega morja na področje uporabe jurisdikcije, ki jo ima obalna država na podlagi člena 220(6) Konvencije UNCLOS, ne vplivajo tako, da se temelj jurisdikcije razširi na položaje, ko kršitev upoštevnih pravil Konvencije Marpol 73/78 ne povzroči nevarnosti za večjo škodo. Te značilnosti so pomembne pri dokazovanju, da nevarnost za večjo škodo obstaja.

108.

Glede na navedeno menim, da je treba na peto, šesto, sedmo, deveto in deseto predloženo vprašanje odgovoriti, da lahko obalna država izvaja izvrševalno jurisdikcijo, določeno s členom 220(6) Konvencije UNCLOS in členom 7(2) Direktive 2005/35, v okoliščinah, v katerih, prvič, ima ta država jasen in dejanski dokaz, da je tuja ladja vir izpusta, ki pomeni kršitev upoštevnih mednarodnih pravil in standardov za onesnaževanje z ladij, ter drugič, je mogoče v posebnih okoliščinah obravnavane zadeve za ta izpust razumno predpostaviti, da povzroča nevarnost za večjo škodo morskemu okolju. Pri opredelitvi, ali obstaja nevarnost za večjo škodo, je treba poseben pomen pripisati ranljivosti območja, ki ga je izpust prizadel, njegovi količini, zemljepisnemu položaju in njegovi razsežnosti, pa tudi trajanju izpusta in prevladujočim vremenskim razmeram na zadevnem območju.

109.

Nazadnje bom na kratko obravnaval še osmo predloženo vprašanje. S tem vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, kako bi moral člen 1(2) Direktive 2005/35 vplivati na razlago člena 7(2) te direktive, s katerim je urejena pristojnost obalne države, da začne postopek proti ladji v tranzitu. To ga zanima, ker člen 1(2) določa, da ta direktiva državam članicam ne preprečuje, da sprejmejo strožje ukrepe proti onesnaževanju z ladij, če se ti skladajo z mednarodnim pravom.

110.

Po eni strani nič v Direktivi 2005/35 ne kaže na to, da se možnost sprejetja strožjih ukrepov za boj proti onesnaževanju ne bi nanašala na vse določbe te direktive. Torej se ta možnost načeloma nanaša tudi na člen 7(2) Direktive.

111.

Ker pa morajo biti po drugi strani taka pravila v skladu z mednarodnim pravom, lahko države članice na podlagi člena 7(2) Direktive 2005/35 ne sprejmejo ukrepov proti tuji ladji, če je tako ukrepanje dovoljeno s členom 220(6) Konvencije UNCLOS. S to določbo je v mednarodnem pravu opredeljen temelj jurisdikcije, na podlagi katere lahko obalna država začne postopek proti tuji ladji. V praksi to pomeni, da so s členom 220(6) Konvencije UNCLOS v povezavi z upoštevnimi določbami Konvencije Marpol 73/78 opredeljene meje pristojnosti države članice za to, da ukrepa proti ladji v tranzitu v skladu s členom 7(2) Direktive 2005/35. ( 35 ) Dokaj preprosto: diskrecijska pravica, ki je na podlagi Direktive 2005/35 državam članicam prepuščena za to, da sprejmejo daljnosežnejše ukrepe za boj proti onesnaževanju z ladij, je omejena z upoštevnimi mednarodnimi pravili, ki se jih na podlagi prava Unije ne sme preseči.

112.

V zvezi s tem je kljub vsemu pomembno poudariti, da lahko države članice, dokler ne presežejo te meje, pri uveljavljanju jurisdikcije na podlagi člena 220(6) Konvencije UNCLOS in člena 7(2) Direktive 2005/35 upoštevajo posebne značilnosti in, če je to primerno, ranljivost območja, na katerem je prišlo do izpusta. Kot je bilo že pojasnjeno, so te značilnosti pomembne pri opredelitvi, ali kršitev upoštevnih pravil Konvencije Marpol 73/78 povzroči večjo škodo interesom zadevne obalne države (ali nevarnost zanjo) v smislu člena 220(6) Konvencije UNCLOS. ( 36 ) Povedano drugače, tudi znotraj meja, določenih z upoštevnimi mednarodnimi pravili, države članice ohranijo precejšnjo diskrecijsko pravico pri presoji, v kolikšnem obsegu je primerno začeti postopek proti tuji ladji v tranzitu, da bi v obravnavanih okoliščinah ustrezno zavarovali in ohranili morsko okolje.

113.

Torej je treba na osmo predloženo vprašanje odgovoriti, da države članice ne glede na člen 1(2) Direktive 2005/35 svoje izvrševalne jurisdikcije, določene s členom 7(2) te direktive, ne morejo razširiti onkraj tistega, kar je dovoljeno na podlagi člena 220(6) Konvencije UNCLOS.

114.

Ob upoštevanju navedenih ugotovitev Sodišču predlagam, naj na vprašanja, ki jih je postavilo Korkein oikeus (vrhovno sodišče, Finska), odgovori:

Člen 220(6) Konvencije Združenih narodov o pomorskem pravu, sklenjene 10. decembra 1982 v Montego Bayu (UNCLOS), in člen 7(2) Direktive 2005/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. septembra 2005 o onesnaževanju morja z ladij in uvedbi kazni za kršitve, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009, je treba razlagati tako, da na eni strani pojem „obala ali interesi obalne države v zvezi z njeno morsko obalo“ vključuje vse interese obalne države, ki se neposredno navezujejo na izkoriščanje morja in zdravo okolje, v teritorialnem morju in v IEC, ter da na drugi strani pojem „katero koli bogastvo njenega teritorialnega morja ali izključne ekonomske cone“ vključuje tako žive vire, kot so rastlinske in živalske vrste, s katerimi se uporabne vrste prehranjujejo, in nežive vire.

Obalna država lahko izvaja izvrševalno jurisdikcijo, določeno s členom 220(6) Konvencije UNCLOS in členom 7(2) Direktive 2005/35, v okoliščinah, v katerih ima na eni strani ta država jasen in dejanski dokaz, da je tuja ladja vir izpusta, ki pomeni kršitev upoštevnih mednarodnih pravil in standardov za onesnaževanje z ladij, ter je na drugi strani mogoče v posebnih okoliščinah obravnavane zadeve za ta izpust razumno predpostaviti, da povzroča nevarnost za večjo škodo morskemu okolju. Pri opredelitvi, ali obstaja nevarnost za večjo škodo, je treba poseben pomen pripisati ranljivosti območja, ki ga je izpust prizadel, njegovi količini, zemljepisnemu položaju in njegovi razsežnosti, pa tudi trajanju izpusta in prevladujočim vremenskim razmeram na zadevnem območju.

Ne glede na člen 1(2) Direktive 2005/35 države članice svoje izvrševalne jurisdikcije, določene s členom 7(2) te direktive, ne morejo razširiti onkraj tistega, kar je dovoljeno na podlagi člena 220(6) Konvencije UNCLOS.