1

Obravnavane tožbe so vložili Italijanska republika (zadeva T‑98/16), Banca Popolare di Bari SCpA (v nadaljevanju: BPB) (zadeva T‑196/16) in zasebnopravni italijanski konzorcij Fondo interbancario di tutela dei depositi (v nadaljevanju: FITD) (zadeva T‑198/16) zoper Sklep Komisije (EU) 2016/1208 z dne 23. decembra 2015 o državni pomoči, ki jo je Italija dodelila banki Tercas (zadeva SA.39451 (2015/C) (ex 2015/NN)) (UL 2016, L 203, str. 1, v nadaljevanju: izpodbijani sklep).

2

Evropska komisija je v izpodbijanem sklepu ugotovila, da je posredovanje konzorcija FITD v korist družbe Banca Tercas (Cassa di risparmio della Provincia di Teramo SpA) (v nadaljevanju: banka Tercas), ki ga je centralna banka Italijanske republike, to je Banca d’Italia (v nadaljevanju: banka Italije), dovolila 7. julija 2014 (v nadaljevanju: posredovanje oziroma posredovanje konzorcija FITD v korist banke Tercas), nezakonita in nezdružljiva državna pomoč, katere vračilo mora Italijanska republika izterjati od prejemnice te pomoči.

3

Tercas je banka z zasebnim kapitalom, ki svoje dejavnosti izvaja predvsem v deželi Abruci v Italiji. Banka Tercas je konec leta 2010 pridobila družbo Banca Caripe SpA, to je deželno banko, ki je prav tako navzoča v tej deželi.

4

BPB je holdinška družba bančne skupine z zasebnim kapitalom, ki svoje dejavnosti izvaja predvsem na jugu Italije.

5

FITD je zasebnopravni konzorcij bank, ki je bil na podlagi prostovoljne udeležbe ustanovljen leta 1987. Ta konzorcij temelji na vzajemnosti in je bil ustanovljen za uresničevanje skupnih interesov njegovih članic.

6

Namen konzorcija FITD je jamstvo vlagateljem njegovih članic (glej člen 1 statuta konzorcija FITD v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v obravnavanem primeru, v nadaljevanju: statut konzorcija FITD). Konzorcij FITD je banka Italije leta 1996 zaradi prenosa Direktive 94/19/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 1994 o sistemih zajamčenih vlog (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 2, str. 252) v italijansko pravo priznala kot enega od sistemov zajamčenih vlog z dovoljenjem za delovanje v Italiji na podlagi teh pravil. Konzorcij FITD v skladu s členom 27 svojega statuta v primeru prisilne upravne likvidacije ene od svojih članic posreduje z vračilom vlog, ki so jih vlagatelji imeli pri tej članici, do 100.000 EUR na vlagatelja. V skladu z odstavkom 1 te določbe so do vračila upravičene terjatve v zvezi s sredstvi, ki so jih članice konzorcija pridobile v eurih in drugih valutah ter v obliki vlog ali kateri koli drugi obliki z obveznostjo vračila, ter bančni čeki in vse druge podobne terjatve.

7

Konzorcij FITD ima od svojega nastanka možnost posredovati v korist svojih članic, in sicer ne samo iz naslova tega jamstva za vloge vlagateljev, ki je postalo zakonsko jamstvo (obvezno posredovanje), temveč tudi na prostovoljni podlagi v skladu s svojim statutom, če to posredovanje omogoča zmanjšati breme, ki bi lahko nastalo zaradi jamstva za vloge, ki ga nosijo njene članice (prostovoljno posredovanje).

8

Tako lahko konzorcij FITD v skladu s členom 28 svojega statuta, če je mogoče predvideti manjše breme, namesto vračila, določenega z jamstvom za vloge vlagateljev v primeru prisilne upravne likvidacije članice konzorcija, posreduje pri transakcijah odstopa sredstev in obveznosti v zvezi s to članico (alternativno prostovoljno posredovanje). Prav tako se lahko konzorcij FITD v skladu s členom 29(1) svojega statuta ne glede na formalni začetek postopka prisilne upravne likvidacije odloči, da posreduje s financiranjem, prevzemom jamstev, nabavo deležev ali na kateri koli drugi tehnični način, da podpre svojo članico, nad katero je bilo uvedeno izredno upravljanje, če obstajajo možnosti sanacije in če je mogoče predvideti manjše breme, kot je tisto, ki bi nastalo s posredovanjem konzorcija FITD v primeru prisilne upravne likvidacije te članice (prostovoljno posredovanje v podporo ali kot preventivni ukrep, kot je bilo to v primeru banke Tercas).

9

Jedro obravnavanih zadev so vloga konzorcija FITD, posredovanja, ki jih lahko izvede, zlasti posredovanja v korist njegovih članic, in natančneje vprašanje, ali je mogoče posredovanje, ki je predmet izpodbijanega sklepa, opredeliti kot „pomoč, ki jo dodeli država članica, ali […] [pomoč] iz državnih sredstev“ v smislu člena 107(1) PDEU.

10

Banka Italije je javni organ, ki deluje kot centralna banka Italijanske republike. Je pravna oseba, ki je samostojna in ločena od italijanske države. Banka Italije mora kot članica Evropskega sistema centralnih bank (ESCB) v skladu s členom 127(5) PDEU prispevati k nemotenemu vodenju politik pristojnih oblasti glede bonitetnega nadzora kreditnih institucij in stabilnosti finančnega sistema.

11

Z decreto legislativo, no 385, e successive modifiche e integrazioni, Testo unico delle leggi in materia bancaria e creditizia (italijanski zakon o bankah) z dne 1. septembra 1993 (GURI št. 230 z dne 30. septembra 1993, redni dodatek št. 92) v različici, ki se uporabi za dejansko stanje v obravnavanem primeru (v nadaljevanju: italijanski zakon o bankah), je banki Italije poleg drugih nalog naložena vloga organa, pooblaščenega za nadzor bančnega sektorja, s ciljem zagotoviti dobro in preudarno upravljanje nadzorovanih ustanov, splošno stabilnost, učinkovitost in konkurenčnost finančnega sistema ter spoštovanje določb na področju kreditov.

12

Banka Italije ima za doseganje teh ciljev, zlasti za doseganje cilja zagotoviti dobro in preudarno upravljanje nadzorovanih ustanov, široka pooblastila za nadzor, ki zajemajo pooblastilo za nadzor nad dokumentacijo, regulativno pooblastilo, inšpekcijsko pooblastilo in številne pristojnosti za izdajo dovoljenj. Ta pooblastila banki Italije omogočajo posredovanje pri vseh pomembnih dogodkih v zvezi z obstojem neke banke ob upoštevanju njene poslovne samostojnosti in izključno z namenom, da se preveri, ali je upravljanje dobro in preudarno.

13

Banka Italije je v okviru svojih prerogativov med drugim odobrila statut konzorcija FITD, bila kot opazovalka brez glasovalne pravice udeležena na sejah FITD in v skladu s členom 96b, prvi odstavek, točka (d), italijanskega zakona o bankah dovolila posredovanje konzorcija FITD v korist banke Tercas.

14

Italijansko ministrstvo za gospodarstvo in finance je 30. aprila 2012 na predlog banke Italije, ki je odkrila nepravilnosti v banki Tercas, odločilo, da se nad banko Tercas uvede izredno upravljanje.

15

Banka Italije je nato imenovala izrednega pooblaščenca za upravljanje banke Tercas v obdobju izrednega upravljanja (v nadaljevanju: izredni pooblaščenec).

16

Izredni pooblaščenec je oktobra 2013 po preučitvi različnih možnosti začel pogajanja s holdinško družbo BPB, ki je izrazila zanimanje za vpis povečanja kapitala banke Tercas pod pogojem, da se opravi predhodna revizija banke Tercas in da konzorcij FITD v celoti krije primanjkljaj v premoženju te banke.

17

Upravni odbor konzorcija FITD se je 28. oktobra 2013 na zahtevo izrednega pooblaščenca banke Tercas, ki je temeljila na členu 29 statuta konzorcija FITD, odločil banki Tercas pomagati z zneskom do največ 280 milijonov EUR. To odločitev je 29. oktobra 2013 potrdil svet konzorcija FITD. Banka Italije je 4. novembra 2013 v skladu s členom 96b, prvi odstavek, točka (d), italijanskega zakona o bankah dovolila to posredovanje v podporo.

18

Konzorcij FITD se je kljub prejemu dovoljenja banke Italije odločil, da glede na negotovosti v zvezi z gospodarskim in premoženjskim položajem banke Tercas ter davčno obravnavo tega posega odloži predvideno posredovanje. Po opravljeni reviziji sredstev banke Tercas, ki jo je zahtevala holdinška družba BPB (glej točko 16 zgoraj), je namreč 18. marca 2014 prišlo do nesoglasja med strokovnjaki konzorcija FITD in holdinške družbe BPB. To nesoglasje je bilo nato rešeno po izvedbi arbitražnega postopka. Konzorcij FITD in holdinška družba BPB sta se poleg tega dogovorila za porazdelitev morebitnih stroškov, ki bi izhajali iz obdavčitve posredovanja, če se ne bi uporabila predvidena davčna oprostitev.

19

Konzorcij FITD je po odlogu posredovanja, do katerega je prišlo 18. marca 2014, najel revizijsko in svetovalno družbo, da bi se prepričal, ali je posredovanje v korist banke Tercas bolj ekonomično od poplačila vlagateljev te banke. Upravni odbor in svet konzorcija FITD sta se glede na ugotovitve, ki jih je ta družba predstavila v poročilu z dne 26. maja 2014, in ob upoštevanju stroška posredovanja v primerjavi s stroškom poplačila v okviru sistema zajamčenih vlog v primeru likvidacije dne 30. maja 2014 odločila za posredovanje v korist banke Tercas.

20

Konzorcij FITD je 1. julija 2014 banki Italije poslal novo prošnjo za dovoljenje.

21

Banka Italije je 7. julija 2014 dovolila posredovanje konzorcija FITD v korist banke Tercas. S tem posredovanjem so bili predvideni trije ukrepi (v nadaljevanju: sporni ukrepi), in sicer, prvič, prispevek 265 milijonov EUR za kritje negativnega premoženjskega stanja banke Tercas, drugič, jamstvo v višini 35 milijonov EU za kritje kreditnega tveganja v zvezi z nekaterimi izpostavljenostmi banke Tercas in, tretjič, jamstvo v višini 30 milijonov EUR za kritje stroškov, ki bi izhajali iz davčne obravnave prvonavedenega ukrepa (glej točko 38 obrazložitve izpodbijanega sklepa in člen 1 tega sklepa).

22

Izredni pooblaščenec za banko Tercas je v dogovoru z banko Italije sklical generalno skupščino, da bi se lahko delničarji izrekli o kritju izgub, razkritih med izrednim upravljanjem, in o povečanju kapitala, ki naj bi ga vpisala holdinška družba BPB.

23

Generalna skupščina delničarjev banke Tercas je potekala 27. julija 2014 in na njej je bilo na eni strani odločeno, da se delno krijejo izgube, zlasti z zmanjšanjem lastniškega kapitala na nič in z razveljavitvijo vseh navadnih delnic v obtoku, ter na drugi strani, da se kapital poveča na 230 milijonov EUR z izdajo novih navadnih delnic, ki bi se ponudile holdinški družbi BPB. To povečanje kapitala je bilo opravljeno 27. julija 2014.

24

Ureditev posebnega upravljanja banke Tercas je bila končana 1. oktobra 2014, holdinška družba BPB pa je imenovala nove organe te banke.

25

Holdinška družba BPB je decembra 2014 opravila povečanje kapitala na 500 milijonov EUR, kar je zajemalo izdajo novih delnic in vpis podrejenega dolžniškega kapitala kategorije 2. Namen povečanja kapitala je bila okrepitev količnikov lastniškega kapitala holdinške družbe BPB, na katere je vplival prevzem banke Tercas.

26

Holdinška družba BPB je marca 2015 vpisala novo povečanje kapitala banke Tercas v višini 135,4 milijona EUR, da bi krila poznejše izgube, nastale v četrtem četrtletju leta 2014, pokrila stroške prestrukturiranja, nastale v letih 2015 in 2016, ter izboljšala količnike lastniškega kapitala banke Tercas. Ti dogodki niso povezani s posredovanjem v podporo, ki ga je konzorcij FITD izvedel v korist banke Tercas.

27

Komisija je 8. avgusta 2014 in 10. oktobra 2014 od italijanskih organov zahtevala informacije o posredovanju konzorcija FITD v korist banke Tercas. Ti organi so na ti zahtevi po informacijah odgovorili 16. septembra 2014 in 14. novembra 2014.

28

Komisija je z dopisom z dne 27. februarja 2015 Italijansko republiko obvestila o svoji odločitvi, da začne postopek iz člena 108(2) PDEU v zvezi s tem ukrepom.

29

Komisija je 24. aprila 2015 sklep o začetku postopka objavila v Uradnem listu Evropske unije in zadevne stranke pozvala, naj predložijo svoje pripombe v zvezi s posredovanjem konzorcija FITD v korist banke Tercas. Italijanska republika, banka Italije, konzorcij FITD, holdinška družba BPB in banka Tercas so Komisiji v zvezi s tem predložili pripombe (glej točke od 44 do 109 izpodbijanega sklepa).

30

13. avgusta 2015 in 17. septembra 2015 sta potekala sestanka z italijanskimi organi in zadevnimi strankami.

31

Komisija je 23. decembra 2015 sprejela izpodbijani sklep.

32

Komisija je s tem sklepom ugotovila, da so sporni ukrepi, ki so bili v nasprotju s členom 108(3) PDEU dovoljeni 7. julija 2014 (glej točko 21 zgoraj), nezdružljive in nezakonite pomoči, ki jih je Italijanska republika dodelila banki Tercas, in odredila zagotovitev vračila navedenih pomoči. Komisija je v zvezi s tem menila, da je bil prvi ukrep, namenjen kritju negativnega premoženjskega stanja banke Tercas, nepovratni prispevek v višini 265 milijonov EUR, da bi bilo treba drugi ukrep, jamstvo v višini 35 milijonov EUR za kritje kreditnega tveganja v zvezi z nekaterimi izpostavljenostmi, valorizirati na 140.000 EUR, zato da se upošteva zlasti, da so dolžniki ob zapadlosti te izpostavljenosti v celoti poplačali, in da jamstvo torej ni bilo uveljavljeno, in da je bil tretji ukrep, to je jamstvo v višini 30 milijonov EUR za kritje stroškov, ki bi izhajali iz davčne obravnave prvonavedenega ukrepa, nepovratni prispevek v višini zneska tega jamstva.

33

Italijanska republika je 4. marca 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo v zadevi T‑98/16.

34

Holdinška družba BPB je 29. aprila 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo v zadevi T‑196/16.

35

Konzorcij FITD je 1. maja 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil tožbo v zadevi T‑198/16.

36

Fondo di Garanzia dei Depositanti del credito cooperativo (sklad za jamstvo vlagateljem kreditnih zadrug) in banka Italije sta 1. avgusta 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za intervencijo v postopku v zadevi T‑198/16 v podporo predlogom konzorcija FITD.

37

Po spremembi sestave senatov Splošnega sodišča na podlagi člena 27(5) Poslovnika Splošnega sodišča je bila sodnica poročevalka razporejena v tretji senat, ki mu je bila zato dodeljena ta zadeva.

38

Predsednik tretjega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 15. februarja 2017 zavrnil intervencijo Fondo di Garanzia dei Depositanti del credito cooperativo in dovolil intervencijo banke Italije. Ta je vložila svojo vlogo, glavne stranke pa so v določenem roku predložile svoja stališča o njej.

39

Splošno sodišče je na predlog tretjega senata v skladu s členom 28 Poslovnika odločilo, da obravnavane zadeve dodeli razširjeni sestavi.

40

S sklepom predsednika tretjega razširjenega senata z dne 14. decembra 2017 so bile zadeve T‑98/16, T‑196/16 in T‑198/16 v skladu s členom 68 Poslovnika združene za ustni del postopka in za izdajo skupne končne sodbe.

41

Splošno sodišče (tretji razširjeni senat) je na predlog sodnice poročevalke odločilo, da začne ustni del postopka in da v okviru ukrepov procesnega vodstva stranke pozove, da odgovorijo na niz vprašanj.

42

Stranke so na ta vprašanja odgovorile 15. in 16. februarja 2018.

43

Stranke so na obravnavi 22. marca 2018 podale ustne navedbe in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča.

44

Italijanska republika v zadevi T‑98/16 Splošnemu sodišču predlaga, naj:

45

Holdinška družba BPB v zadevi T‑196/16 Splošnemu sodišču predlaga, naj:

46

Konzorcij FITD ob podpori banke Italije v zadevi T‑198/16 Splošnemu sodišču predlaga, naj:

47

Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

48

Komisija, ne da bi formalno uveljavljala ugovor nedopustnosti na podlagi člena 130(1) Poslovnika, dvomi o dopustnosti tožbe, ki jo je vložil konzorcij FITD, ker naj ta ne bi imel procesnega upravičenja. Komisija v bistvu meni, da je mogoče konzorcij FITD šteti za posrednika, prek katerega se je italijanska država odločila, da dodeli pomoč, ker pa je tudi italijanska država vložila tožbo, naj bi bilo treba tožbo tega posrednika razglasiti za nedopustno.

49

Konzorcij FITD trditve Komisije prereka.

50

Najprej je treba opozoriti, da člen 263, četrti odstavek, PDEU določa, da lahko „[f]izične ali pravne osebe […] pod pogoji iz prvega in drugega odstavka vložijo tožbe zoper nanje naslovljene akte ali zoper akte, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo, in zoper predpise, ki se nanje neposredno nanašajo, a ne potrebujejo izvedbenih ukrepov“. Poleg tega je treba poudariti, da je konzorcij FITD, ker mu je priznana pravna osebnost, pravna oseba zasebnega prava, ki lahko vloži ničnostno tožbo na podlagi člena 263 PDEU.

51

Zato je treba preveriti, ali se izpodbijani sklep neposredno in posamično nanaša na konzorcij FITD.

52

V zvezi s tem, ali se izpodbijani sklep neposredno nanaša na konzorcij FITD, je treba opozoriti, da mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso zadoščeno dvema meriloma. Prvič, zadevni akt mora imeti neposredne učinke na pravni položaj tožeče stranke in, drugič, navedeni akt naslovnikom tega ukrepa, ki so zadolženi za njegovo izvedbo, ne sme dopuščati nobene diskrecijske pravice, ker je ta izvedba povsem samodejna in temelji izključno na ureditvi Unije brez uporabe drugih vmesnih pravil (glej sodbo z dne 26. januarja 2018, Centro Clinico e Diagnostico G. B. Morgagni/Komisija, T‑172/16, neobjavljena, EU:T:2018:34, točka 57 in navedena sodna praksa).

53

V obravnavani zadevi pa konzorcij FITD zaradi sprejetja izpodbijanega sklepa, s katerim so bili sporni ukrepi razglašeni za nezdružljive z notranjim trgom, ne sme posredovati v korist banke Tercas. Poleg tega mora v skladu s členoma 2 in 3 izpodbijanega sklepa Italijanska republika od banke Tercas takoj in učinkovito zagotoviti vračilo pomoči, ki jih je dodelil konzorcij FITD in ki so jih financirale njegove članice, nacionalnim organom pa v zvezi s tem ni treba izvesti nobene diskrecijske pravice. Iz tega izhaja, da ima izpodbijani sklep neposredne učinke na pravni položaj konzorcija FITD v smislu sodne prakse, navedene v točki 52 zgoraj. Izpodbijani sklep se torej na konzorcij FITD nanaša neposredno.

54

V zvezi s tem, ali se izpodbijani sklep na konzorcij FITD nanaša posamično, iz sodne prakse izhaja, da se lahko na pravni položaj organa, ki ni država članica, ima pa pravno osebnost in je sprejel ukrep, ki je v dokončnem sklepu Komisije opredeljen kot državna pomoč, ta sklep posamično nanaša, če mu preprečuje, da po lastni presoji izvaja svoje pristojnosti, ki zajemajo med drugim dodelitev zadevne pomoči (glej sodbo z dne 17. julija 2014, Westfälisch-Lippischer Sparkassen- und Giroverband/Commission, T‑457/09, EU:T:2014:683, točka 83 in navedena sodna praksa).

55

V obravnavanem primeru na eni strani ni sporno, da je konzorcij FITD kot subjekt zasebnega prava (glej točko 5 zgoraj), ki mu je priznana pravna osebnost, odobril in izvedel ukrepe, ki so bili v izpodbijanem sklepu opredeljeni kot pomoči. Na drugi strani izpodbijani sklep, kot navaja tudi konzorcij FITD, ni le onemogočil posredovanja konzorcija FITD v korist banke Tercas v obravnavanem primeru, temveč tudi izključil možnost, da bi se v prihodnosti izvedla druga posredovanja v podporo, saj je bila omejena avtonomija konzorcija FITD in bank, ki so njegove članice. Izpodbijani sklep se tako posamično nanaša na konzorcij FITD v smislu sodne prakse, navedene v točki 54 zgoraj, s tem, da konzorciju FITD preprečuje, da po lastni presoji izvaja svoje pristojnosti, ki v obravnavanem primeru zajemajo sprejetje drugih ukrepov od vračila vlog.

56

Ugovor nedopustnosti Komisije, v skladu s katerim naj bi se ugotovilo, da konzorcij FITD nima procesnega upravičenja v skladu s členom 263 PDEU, je treba torej zavrniti.

57

Italijanska republika v zadevi T‑98/16 navaja štiri tožbene razloge, ki se nanašajo na:

58

Holdinška družba BPB na svoji strani v zadevi T‑196/16 navaja sedem tožbenih razlogov, ki se nanašajo na:

59

Nazadnje, konzorcij FITD v zadevi T‑198/16 navaja pet tožbenih razlogov, ki se nanašajo na:

60

Ti tožbeni razlogi se v bistvu nanašajo na glavne odseke obrazložitve, ki je razvita v izpodbijanem sklepu, da je lahko Komisija ugotovila obstoj pomoči, nezdružljivost te pomoči z notranjim trgom in nujnost odreditve zagotovitve njenega vračila.

61

Splošno sodišče meni, da je treba na prvem mestu preučiti trditve strank v zvezi z merilom pomoči, „ki jo dodeli država članica, ali […] pomoči iz državnih sredstev“ v smislu člena 107(1) PDEU. V ta namen je treba opraviti prerazporeditev ter drugi tožbeni razlog, ki ga je Italijanska republika navedla v zadevi T‑98/16, tretji tožbeni razlog, ki ga je holdinška družba BPB navedla v zadevi T‑196/16, in drugi tožbeni razlog, ki ga je konzorcij FITD navedel v zadevi T‑198/16, preučiti skupaj v delu, v katerem se nanašajo na pojem pripisljivosti pomoči državi. Prav tako je treba opraviti prerazporeditev ter prvi tožbeni razlog, ki ga je Italijanska republika navedla v zadevi T‑98/16, drugi tožbeni razlog, ki ga je holdinška družba BPB navedla v zadevi T‑196/16, in prvi tožbeni razlog, ki ga je konzorcij FITD navedel v zadevi T‑198/16, preučiti skupaj v delu, v katerem se nanašajo na pojem državnih sredstev.

62

V skladu z ustaljeno sodno prakso morajo biti za opredelitev kot „državne pomoči“ v smislu člena 107(1) PDEU izpolnjeni štirje pogoji, in sicer, da gre za posredovanje države ali iz državnih sredstev, da to posredovanje lahko prizadene trgovino med državami članicami, da se z njim upravičencu podeli selektivna prednost in da mora biti táko, da izkrivlja ali bi lahko izkrivljalo konkurenco (glej sodbo z dne 13. septembra 2017, ENEA, C‑329/15, EU:C:2017:671, točka 17 in navedena sodna praksa).

63

V zvezi s prvim pogojem, ki se nanaša na obstoj posredovanja države ali iz državnih sredstev, je treba opozoriti, da morajo biti prednosti, da jih je mogoče opredeliti kot „pomoči“ v smislu člena 107(1) PDEU, na eni strani neposredno ali posredno podeljene iz državnih sredstev in na drugi strani pripisljive državi (glej sodbo z dne 13. septembra 2017, ENEA, C‑329/15, EU:C:2017:671, točka 20 in navedena sodna praksa).

64

V zvezi s tem na splošno ni treba nujno razlikovati med primeri, ko pomoč dodeli neposredno država, in primeri, ko se ta dodeli s posredovanjem javnega ali zasebnega subjekta, ki ga je določila ali ustanovila država (glej v tem smislu sodbo z dne 13. septembra 2017, ENEA, C‑329/15, EU:C:2017:671, točka 23 in navedena sodna praksa, ter sklepne predloge generalnega pravobranilca H. Saugmandsgaarda Øeja v zadevi ENEA, C‑329/15, EU:C:2017:233, točka 67).

65

Namen vključitve prednosti, podeljenih s posredovanjem subjektov, ločenih od države, na področje uporabe člena 107(1) PDEU je namreč ohraniti polni učinek pravil v zvezi s „pomočmi, ki jih dodeli država“, kakor so opredeljene v členih od 107 do 109 PDEU. Sodišče je tako pojasnilo, da pravo Unije ne more dovoliti, da bi se lahko pravila o državnih pomočeh obšla že zgolj z ustanovitvijo avtonomnih institucij, pristojnih za dodeljevanje pomoči (sodba z dne 16. maja 2002, Francija/Komisija, C‑482/99, v nadaljevanju: sodba Stardust, EU:C:2002:294, točka 23). Povedano drugače, namen te sodne prakse je preprečiti tveganje premajhnega obsega vključitve. Vendar zaradi odločitve, da se vključijo prednosti, podeljene s posredovanjem subjektov, ločenih od države, nastane posebno tveganje prevelikega obsega vključitve, ki bi zajemala prednosti, ki jih ne bi bilo mogoče pripisati državi ali ki ne bi zajemale uporabe državnih sredstev (glej v tem smislu sklepne predloge generalnega pravobranilca H. Saugmandsgaarda Øeja v zadevi ENEA, C‑329/15, EU:C:2017:233, točki 68 in 69 ter navedena sodna praksa).

66

Elemente, ki jih je Komisija upoštevala kot dokaz državnega izvora spornih ukrepov, je treba preučiti z vidika nujnosti tega, da se izogne tako tveganju premajhnega obsega vključitve kot tudi tveganju prevelikega obsega vključitve prednosti, ki so jih podelili subjekti, ločeni od države.

67

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je pojem državne pomoči pravni pojem in ga je treba razlagati na podlagi objektivnih elementov (glej v tem smislu sodbi z dne 22. decembra 2008, British Aggregates/Komisija, C‑487/06 P, EU:C:2008:757, točka 111, ter z dne 30. novembra 2016, Komisija/Francija in Orange, C‑486/15 P, EU:C:2016:912, točka 87), med katerimi je javna ali zasebna narava subjekta, ki je dodelil zadevno pomoč. Če se temu subjektu priznava zasebni status ali avtonomija, vključno v zvezi z upravljanjem s svojimi sredstvi, kar zadeva posredovanja javnih organov in javno financiranje v ozkem smislu, ima Komisija toliko večjo obveznost, ki je v celoti podvržena nadzoru sodišča Unije, da pojasni in utemelji razloge, ki ji omogočajo ugotoviti, da obstajata javni nadzor nad sredstvi, ki se uporabijo, in pripisljivost ukrepov državi ter da zato obstaja pomoč v smislu člena 107(1) PDEU.

68

Tako je bilo v položaju, v katerem je Komisija to, da je mogoče finančne pomoči, ki so jih dodelile hčerinske družbe javnega podjetja, pripisati državi, izpeljala zgolj iz tega, da je obstajal posredni nadzor države nad temi družbami, odločeno, da čeprav država lahko nadzira neko javno podjetje in ima lahko prevladujoč vpliv na njegovo poslovanje, ni mogoče samodejno domnevati, da se tak nadzor v konkretnem primeru dejansko izvaja (sodba z dne 16. maja 2002, Stardust, C‑482/99, EU:C:2002:294, točke od 50 do 52). V takem primeru mora imeti Komisija na voljo vse indice o okoliščinah obravnavanega primera in o okviru, v katerem je prišlo do teh finančnih pomoči, da ugotovi stopnjo vpletenosti javnih organov pri njihovi dodelitvi s posredovanjem javnega podjetja (glej v tem smislu sodbo z dne 16. maja 2002, Stardust, C‑482/99, EU:C:2002:294, točki 52 in 55).

69

Ta obveznost Komisije je še toliko nujnejša v položaju, kakršen je v obravnavanem primeru, v katerem zadevni ukrep izvede zasebni subjekt. V takem položaju namreč tega, da lahko država nadzira to podjetje in da ima lahko prevladujoč vpliv na njegovo poslovanje, ni mogoče domnevati glede na kapitalske povezave in prerogative, ki so z njimi povezani. Komisija mora torej pravno zadostno dokazati zadostno stopnjo vpletenosti države v dopustitev zadevnega ukrepa, in sicer tako, da ne dokaže le, da ima država možnost prevladujočega vpliva na subjekt, ki dodeljuje pomoč, temveč tudi, da je lahko ta nadzor izvajala v konkretnem primeru.

70

Poleg tega Komisija ne glede na to, da je treba ločiti med pripisljivostjo pomoči državi in vprašanjem, ali je bila pomoč dodeljena iz državnih sredstev, ki zajema druge kumulativne pogoje (glej sodbo z dne 5. aprila 2006, Deutsche Bahn/Komisija, T‑351/02, EU:T:2006:104, točka 103 in navedena sodna praksa), v obravnavanem primeru ni poskušala jasno razločevati med temi pogoji (glej točko 144 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Splošno sodišče zato meni, da je na prvem mestu primerno, da se preučijo različni elementi, ki jih je Komisija upoštevala kot dokaz za pripisljivost posredovanja državi, in da se na drugem mestu preučijo elementi v zvezi z nadzorom, ki so ga javni organi izvajali nad sredstvi, ki so bila uporabljena za posredovanje konzorcija FITD v korist banke Tercas.

71

Komisija je v točki 112 obrazložitve izpodbijanega sklepa poudarila, da odločilen dejavnik pri ugotavljanju, ali obstaja „pomoč, ki jo dodeli država članica, ali […] [pomoč] iz državnih sredstev“ v smislu člena 107(1) PDEU, ni prvotni izvor teh sredstev, temveč pomembnost poseganja javnega organa v določanje navedenih ukrepov in podrobnih pravil njihovega financiranja, nato pa v točkah od 117 do 145 navedla različne elemente, opredeljene kot „zadostne indice“, ki jih je upoštevala.

72

Komisija je na prvem mestu menila, da je italijanska država konzorciju FITD podelila „javno pooblastilo“ v zvezi z varstvom vlagateljev, ki ga ta konzorcij izvaja v različnih oblikah. Komisija je zato v točki 120 obrazložitve izpodbijanega sklepa poudarila, da ima varstvo prihrankov in vlagateljev v italijanskem pravu poseben položaj, s katerim se varujejo prihranki in banki Italije nalaga naloga varovanja stabilnosti italijanskega bančnega sistema, da se zaščitijo vlagatelji.

73

Komisija je v tem okviru v točki 121 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da je treba člen 96a italijanskega zakona o bankah razlagati kot „posebno opredelitev javnega pooblastila za zaščito vlagateljev, ki se uporablja za sisteme jamstva za vloge, priznane v Italiji“. Komisija je namreč pojasnila, da so se „[z] vključitvijo zadnjega stavka v člen 96a(1) [italijanskega zakona o bankah], v skladu s katerim lahko sistemi jamstva za vloge ‚opravljajo tudi druge vrste in oblike posredovanja‘ poleg izplačil vlagateljev, […] italijanski organi odločili, da svojim priznanim sistemom jamstva za vloge dovolijo, da sredstva, ki jih pridobijo od bank[, združenih v konzorcij], uporabijo za različne vrste ukrepov“. Komisija je prav tako navedla, da je člen 96a italijanskega zakona o bankah tako na eni strani podlaga za priznanje konzorcija FITD kot obveznega sistema jamstva za vloge v Italiji in na drugi strani določba, s katero se konzorciju FITD priznava pristojnost za izvajanje „posegov kot pomoči“, vključno torej s posegom v podporo, ki ga je konzorcij FITD izvedel na podlagi člena 29 svojega statuta.

74

Komisija je zato v točki 122 obrazložitve izpodbijanega sklepa poudarila, da „[d]ejstvo, da je FITD organiziran kot konzorcij na podlagi zasebnega prava, ni pomembno, saj zgolj dejstva, da je subjekt ustanovljen na podlagi splošnega prava, ni mogoče šteti za zadostno za izključitev možnosti, da je ukrep pomoči, ki ga sprejme tak subjekt, pripisljiv državi“. Poudarila je tudi, da so „[c]ilji FITD – uresničevanje skupnih interesov članic s krepitvijo varnosti vlog in zaščite ugleda bančnega sistema – […] očitno skladni z javnim interesom“. Vendar je Komisija na eni strani opozorila, da „[t]o […] ne pomeni nujno, da bi lahko podjetje [v obravnavanem primeru konzorcij FITD] sprejelo odločitev, ne da bi upoštevalo zahteve javnih organov“, in na drugi strani, da „[p]oleg tega ni nujno, da bi moral biti vpliv države posledica pravno zavezujočega akta javnega organa[, saj] [n]ačelna avtonomija podjetja ne preprečuje vključenosti države v praksi“.

75

Vsekakor je Komisija v točki 123 obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnila, da „ima [banka Italije] v skladu z zakonodajo Unije in Italije pooblastila in sredstva za zagotovitev, da so vsi ukrepi, ki jih sprejme FITD kot sistem jamstva za vloge, priznan na podlagi [italijanskega] zakona o bančništvu, skladni z navedenim pooblastilom v okviru javne politike in prispevajo k zaščiti vlagateljev“.

76

Komisija je na drugem mestu menila, da imajo italijanski javni organi možnost vplivati na vse faze izvajanja posredovanja v podporo, kot je to v obravnavanem primeru.

77

Prvič, Komisija je poudarila, da je z italijanskim zakonom o bankah banki Italije podeljeno pooblastilo, da dovoli posredovanja sistemov jamstva za vloge, vključno s posredovanjem v podporo, in da nadzira, ali se z njimi spoštujeta cilja stabilnosti bančnega sistema in varstva vlog (točke 127, 141 in 142 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Komisija je v zvezi s tem v točki 129 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da mora do dovoljenja banke Italije priti v fazi, v kateri lahko konzorcij FITD še ponovno oceni in spremeni predlagani ukrep, če mu banka Italije nasprotuje. Menila je torej, da italijanski organi vplivajo na posredovanja v podporo, preden se o njihovem sprejetju dejansko odloči (točka 130 obrazložitve spornega sklepa).

78

Drugič, Komisija je menila, da imajo italijanski javni organi možnost začeti postopek, ki pripelje do posredovanja v podporo. V zvezi s tem je v točki 128 obrazložitve izpodbijanega sklepa poudarila, da so lahko le banke, nad katerimi je uvedeno izredno upravljanje, upravičene do posredovanj v podporo. Na eni strani pa naj bi izredno upravljanje nad bankami uvedlo ministrstvo za gospodarstvo na predlog banke Italije. Na drugi strani naj bi prošnjo za posredovanje konzorciju FITD poslal izredni pooblaščenec, ki ga imenuje in nadzira banka Italije.

79

Tretjič, Komisija je menila, da vpliv italijanskih javnih organov dodatno utrjuje navzočnost predstavnikov na vseh sejah, na katerih se sprejemajo odločitve in na katerih so lahko v začetni fazi izrazili morebitne pomisleke (točki 129 in 130 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

80

Komisija je zato v točki 138 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da „v zadevnem primeru italijanski organi načeloma in v praksi izvajajo stalni nadzor skladnosti uporabe sredstev FITD z javnimi cilji ter vplivajo na to, kako [se] uporablja[jo] navedena sredstva“.

81

Komisija je na tretjem mestu v točkah od 133 do 136 obrazložitve izpodbijanega sklepa poudarila, da se morajo italijanske banke obvezno včlaniti v konzorcij FITD in prispevati za posredovanja, za katera se odločita njegova upravljavska organa. Članice konzorcija naj tako ne glede na svoje posamezne interese ne bi mogle uveljavljati pravice veta na to odločitev, niti odstopiti od posredovanj. Po mnenju komisije je treba zato posredovanje pripisati konzorciju FITD, in ne bankam članicam tega konzorcija. Glede na to, da so članstvo v konzorciju FITD in prispevki za posredovanja, za katera se ta konzorcij odloči, obvezni, je Komisija zato navedla, da članice konzorcija FITD „v skladu z italijansko zakonodajo [morajo] prispevati k stroškom podpornih ukrepov FITD“ in da se „[s]redstva za financiranje takšnih ukrepov podpore […] očitno naložijo, upravljajo in porazdelijo v skladu z zakonodajo in drugimi javnimi predpisi, [zaradi česar] imajo javni značaj“ (glej točko 137 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

82

Komisija je glede na navedeno v točki 144 obrazložitve izpodbijanega sklepa ocenila, da v obravnavanem primeru obstajajo zadostni indici za dokaz, da je mogoče sporne ukrepe pripisati državi in da so bili financirani iz javnih sredstev. Natančneje v zvezi s pripisljivostjo spornih ukrepov državi je v točki 145 izpodbijanega sklepa pojasnila, da tudi če ob posamični analizi nekateri vidiki, ki jih je ugotovila, sami po sebi ne bi zadostovali za sklep, da je mogoče sporne ukrepe pripisati državi, celoten niz indicev, ki jih je ocenila, dokazuje, da je mogoče posredovanja konzorcija FITD pripisati državi.

83

Na prvem mestu je treba za presojo pripisljivosti ukrepa državi preučiti, ali so javni organi sodelovali pri sprejetju tega ukrepa (glej sodbo z dne 13. septembra 2017, ENEA, C‑329/15, EU:C:2017:671, točka 21 in navedena sodna praksa).

84

V zvezi s tem je bilo v položaju v zvezi s pripisljivostjo ukrepa pomoči, ki ga je sprejelo javno podjetje, državi presojeno, da je mogoče nanjo sklepati iz celote indicev, ki izhajajo iz okoliščin dejanskega stanja in okvira, v katerem je do takega ukrepa prišlo, med čemer je to, da zadevni subjekt izpodbijane odločitve ni mogel sprejeti brez upoštevanja zahtev javnih oblasti, ali to, da so morali ti subjekti, s posredovanjem katerih so bile pomoči dodeljene, zunaj strukturnih elementov, ki vežejo javno podjetje na državo, upoštevati navodila medresorskega odbora za gospodarsko načrtovanje (glej v tem smislu sodbo z dne 16. maja 2002, Stardust, C‑482/99, EU:C:2002:294, točka 55 in navedena sodna praksa).

85

V skladu z isto sodno prakso so lahko za to, da se ugotovi, da je ukrep, ki ga je sprejelo javno podjetje, mogoče pripisati državi, po potrebi upoštevni drugi indici, kot je vključenost tega podjetja v strukture javne uprave, narava njegovih dejavnosti in njihovo izvajanje na trgu v navadnih razmerah konkurence z zasebnimi subjekti, pravni status podjetja, torej ali se zanj uporabi javno pravo ali splošno pravo gospodarskih družb, intenzivnost nadzora javnih organov nad njegovim upravljanjem, ali kateri koli drugi indic, iz katerega je v konkretnem primeru razvidna vpletenost javnih organov ali neverjetnost tega, da ti niso bili vpleteni pri sprejetju ukrepa, tudi ob upoštevanju njegovega obsega, vsebine in pogojev, ki jih vsebuje (glej v tem smislu sodbi z dne 16. maja 2002, Stardust, C‑482/99, EU:C:2002:294, točka 56, in z dne 23. novembra 2017, SACE in Sace BT/Komisija, C‑472/15 P, neobjavljena, EU:C:2017:885, točka 36).

86

Poleg tega je bilo ob upoštevanju tveganja premajhnega obsega vključitve (glej točki 64 in 65 zgoraj) presojeno, da zgolj to, da je javno podjetje ustanovljeno v obliki kapitalske družbe splošnega prava ob upoštevanju avtonomije, ki mu jo lahko daje taka pravna oblika, ne zadostuje za izključitev tega, da bi se lahko neki ukrep pomoči, ki ga je sprejela taka družba, pripisal državi. Obstoj položaja nadzora in dejanske možnosti izvajanja prevladujočega vpliva v praksi namreč preprečujejo takojšnjo izključitev vsakršne pripisljivosti ukrepa, ki ga je sprejela takšna družba, državi in posledično tveganja, da se obidejo pravila v zvezi z državnimi pomočmi, in sicer ne glede na samo upoštevnost pravne oblike javnega podjetja kot indic, ki med drugim v posameznem primeru omogoča ugotovitev vpletenosti oziroma nevpletenosti države (glej v tem smislu sodbo z dne 16. maja 2002, Stardust, C‑482/99, EU:C:2002:294, točka 57).

87

Vendar pa mora Komisija v zvezi s pripisljivostjo ukrepa pomoči, ki jo sprejme zasebni subjekt, čeprav zgolj pravna oblika takega subjekta ne omogoča izključiti, da je tak ukrep mogoče pripisati državi, pravno zadostno dokazati vpletenost države v dopustitev navedenega ukrepa ob upoštevanju posebnosti položaja tega zasebnega subjekta (glej točke od 67 do 69 zgoraj).

88

Drugače kot javno podjetje v smislu člena 2(b) Direktive Komisije 2006/111/ES z dne 16. novembra 2006 o preglednosti finančnih odnosov med državami članicami in javnimi podjetji ter o finančni preglednosti znotraj določenih podjetij (UL 2006, L 318, str. 17), ki določa, da so javna podjetja „vsa podjetja, nad katerim[i] lahko javne oblasti neposredno ali posredno izvajajo prevladujoč vpliv zaradi svojega lastništva, svojega finančnega sodelovanja v njih ali predpisov, ki jih urejajo“, ima zasebni subjekt načelno avtonomijo pri sprejemanju odločitev. Poleg tega je ta avtonomija nujno obsežnejša v razmerju do države, kot bi bila, če bi subjekt vodila država ali če bi bila ta njen edini delničar, zaradi česar je mogoče z elementi, ki jih je Komisija po potrebi v obliki indicev navedla v zvezi z obstojem nadzora ali prevladujočega vpliva glede dejavnosti takega zasebnega subjekta, toliko manj utemeljiti domneve in morajo biti toliko bolj prepričljivi (glej v tem smislu sodbo z dne 25. junija 2015, SACE in Sace BT/Komisija, T‑305/13, EU:T:2015:435, točki 40 in 41; glej tudi točki 68 in 69 zgoraj).

89

Tako Komisija drugače kot v položaju, v katerem se ukrep, ki ga je sprejelo javno podjetje, pripiše državi, v primeru ukrepa, ki ga je sprejel zasebni subjekt, ne more zgolj glede na podatke v obravnavanem primeru ugotoviti, da naj neobstoj vpliva ali dejanskega nadzora javnih organov na ta zasebni subjekt ne bi bil verjeten (glej v tem smislu sodbo z dne 25. junija 2015, SACE in Sace BT/Komisija, T‑305/13, EU:T:2015:435, točka 48).

90

Glede na to, da je v obravnavani zadevi sporni ukrep sprejel zasebni subjekt, je bila Komisija še toliko bolj dolžna navesti in utemeljiti elemente, ki so ji omogočali ugotoviti, da obstajajo zadostni indici, ki omogočajo dokaz, da je bil zadevni ukrep sprejet pod vplivom ali pod dejanskim nadzorom javnih organov (glej točko 69 zgoraj) in da ga je mogoče zato dejansko pripisati državi (glej v tem smislu sodbo z dne 25. junija 2015, SACE in Sace BT/Komisija, T‑305/13, EU:T:2015:435, točka 48).

91

Splošno je enako kot pri merilu v zvezi z obstojem javnih sredstev odločilni dejavnik za presojo merila v zvezi s pripisljivostjo zadevnega ukrepa državi pomembnost poseganja javnih organov v določanje zadevnih ukrepov in podrobnih pravil njihovega financiranja (glej v tem smislu sodbo z dne 27. septembra 2012, Francija/Komisija, T‑139/09, EU:T:2012:496, točka 63). Le dovolj znatna pomembnost poseganja namreč omogoča ugotovitev pripisljivosti zadevnih ukrepov italijanski državi. Komisija se je torej v točki 112 obrazložitve izpodbijanega sklepa pri tem, ko je opredelila obseg svoje analize v zvezi z dokazom državnega izvora navedenih ukrepov, pravilno oprla na ta dejavnik.

92

V zvezi s tem tožeče stranke ob podpori banke Italije glede pripisljivosti teh ukrepov državi trdijo, da sta se za posredovanje v korist banke Tercas odločila upravljavska organa konzorcija FITD ob soglasnem strinjanju vseh zastopnikov njegovih članic, in sicer zgolj na zahtevo izrednega pooblaščenca. Noben javni organ naj ne bi mogel konzorciju FITD naložit obveznosti posredovanja, če zanj ne bi bilo presojeno, da je v skladu z interesi članic konzorcija. Poleg tega naj bi izredni pooblaščenec s tem, da je konzorciju FITD poslal zgolj zahtevo za posredovanje, ki za konzorcij ni zavezujoča, ravnal kot upravitelj in pravni zastopnik holdinške družbe BPB. Predstavniki banke Italije naj bi se udeležili sej konzorcija FITD kot opazovalci brez glasovalne pravice, tudi brez posvetovalne. Poleg tega naj bi bili predhodni stiki z banko Italije in nezavezujoč poziv te banke konzorciju FITD, naj sklene uravnotežen sporazum s holdinško družbo BPB, izraz normalnega dialoga med zadevnimi strankami. Nazadnje, to, da je banka Italije dovolila posredovanje konzorcija FITD, naj bi se umeščalo v okvir njene naloge spremljanja in nadzorovanja, da se zagotovi dobro in preudarno upravljanje bank, ki ji je naložena z zakonom. Do tega dovoljenja naj bi prišlo 38 dni po odločitvi konzorcija FITD o posredovanju in konzorcij FITD naj bi ohranil pravico, da posredovanja ne izvede.

93

Komisija trdi, da je ugotovila več indicev, ki upoštevani skupaj omogočajo dokazati pripisljivost spornih ukrepov državi. Na prvem mestu naj bi konzorcij FITD, čeprav je zasebni konzorcij, v bistvu uresničeval javni cilj, to je varstvo vlagateljev, torej cilj, ki ga zagotavlja banka Italije. Na drugem mestu naj bi bil izredni pooblaščenec javni uradnik, ki ga imenuje banka Italije in ki je pod njenim nadzorom. Na tretjem mestu naj bi udeležba uradnika banke Italije na sejah sveta in upravnega odbora kot opazovalca banki Italije omogočala, da se v začetni fazi seznani z vsemi njunimi pomisleki glede predvidenega posredovanja. Prisotnost predstavnika banke Italije, celo kot opazovalca, naj bi tej banki omogočala, da izvaja svoj nadzor nad ukrepi konzorcija FITD. Komisija na četrtem mestu poudarja, da je za vsakršno posredovanje, ki ga namerava izvesti konzorcij FITD za izplačilo vlagateljev, oziroma vsa druga posredovanja potrebno predhodno dovoljenje banke Italije.

94

Tožeče stranke v bistvu trdijo, da konzorcij FITD nima javnega pooblastila za izvedbo posredovanj v korist bank v težavah, ker naj bi imel konzorcij FITD glede na to, da člen 96a italijanskega zakona o bankah določa le možnost drugih posredovanj brez nadaljnjega pojasnila, avtonomijo glede posredovanj, pri katerih ne gre za vračilo vlog. Italijanski zakonodajalec naj bi tako v zvezi s temi posredovanji sistemom jamstva za vloge, kot je konzorcij FITD, prepustil, da povsem avtonomno določijo predmet, obseg in konkretna podrobna pravila v zvezi s takimi posredovanji. Posredovanja iz člena 29 statuta konzorcija FITD naj bi zato odgovarjala predvsem zasebnim interesom bank članic konzorcija. Poleg tega naj bi odločitev, da se v statutu konzorcija FITD določi možnost izvedbe posredovanj, pri katerih ne gre za vračilo vlog, sprejele banke članice konzorcija, pri čemer to od njih ni bilo zahtevano z nobenim pravilom ali upravnim aktom. To, da banka Italije odobri statut konzorcija FITD, naj ne bi vplivalo na njegove mehanizme odločanja, ker naj bi se morala banka Italije omejiti na ugotovitev, ali se z določbami statuta v zvezi z nalogami javne narave, ki so naložene konzorciju FITD, spoštujejo zakonski cilji varstva vlagateljev.

95

Komisija odgovarja, da je konzorciju FITD, čeprav gre za zasebnopravni konzorcij, ki ima lastne organe in ki je formalno neodvisen, zakonsko naložena naloga v javnem interesu, to je varstvo vlagateljev, ki se izvaja z različnimi oblikami posegov. Ta ugotovitev naj bi bila poleg tega potrjena s tem, da je na spletnem mestu konzorcija FITD navedeno, da je njegov institucionalni cilj to, da nudi jamstvo vlagateljem bank članic konzorcija, in da se lahko ta naloga opravlja v različnih oblikah. Poleg tega je po mnenju Komisije varstvo vlog v Italiji javni cilj, določen kot ustavna vrednota. To, da banka Italije s tem, da dovoli katero koli posredovanje, za katero se odloči konzorcij FITD, ravna v skladu s členom 96b italijanskega zakona o bankah „ob upoštevanju zaščite vlagateljev in stabilnosti bančnega sistema“, naj bi potrjevalo, da je namen vseh posredovanj konzorcija FITD varstvo vlagateljev, da konzorcij FITD s svojim ravnanjem izvaja javno pooblastilo in da je podrejen javnim posegom, ki jih izvede banka Italije.

96

Na prvem mestu je treba enako kot tožeče stranke ugotoviti, da je namen posredovanj konzorcija FITD v podporo predvsem uresničevanje zasebnih interesov bank članic konzorcija FITD.

97

Tako se želi z vidika članic konzorcija FITD s posredovanji v podporo predvsem izogniti težjim gospodarskim posledicam vračila vlog v primeru prisilne upravne likvidacije. Iz besedila člena 29(1) statuta konzorcija FITD namreč izhaja, da morata biti za posredovanja v podporo kumulativno izpolnjena dva pogoja. Na eni strani mora obstajati možnost sanacije banke v težavah, ki bi bila upravičena do posredovanja, da se izogne temu, da bi moral konzorcij FITD v prihodnosti ponovno posredovati bodisi z novim posredovanjem v podporo bodisi na podlagi zakonske obveznosti vračila vlog. Na drugi strani morajo posredovanja v podporo pomeniti manjše finančno breme za banke članice konzorcija FITD, kot je tisto, ki bi obstajalo ob izvedbi zakonske obveznosti vračila vlog. Ugotoviti je treba, da statut konzorcija FITD z določitvijo zadnjenavedenega pogoja v primerjavi s katerim koli drugim preudarkom v zvezi z varstvom vlog uveljavlja zasebne interese bank članic konzorcija FITD. Statut konzorcija FITD namreč nasprotuje kateremu koli posredovanju v podporo, ki bi povzročilo pretežko finančno breme za članice konzorcija FITD, celo v primeru, v katerem bi posredovanje v podporo omogočilo boljše varstvo vlog s tem, da bi varovalo tudi vloge nad zakonsko zgornjo mejo 100.000 EUR, določeno v primeru prisilne upravne likvidacije.

98

Za članice konzorcija FITD je namen posredovanj v podporo tudi v tem, da se izogne negativnim posledicam zanje in za celoten bančni sektor, zlasti kar zadeva ugled in nevarnost paničnega odziva vlagateljev, ki bi nastale s prisilno upravno likvidacijo banke v težavah. Zgolj to, da se v nekem sektorju uvede zasebni sistem vzajemne pomoči, pa ni indic za vpletenost države. Kot Komisija priznava v točki 122 obrazložitve izpodbijanega sklepa, imajo namreč v obravnavanem primeru banke članice konzorcija FITD vzajemni interes za krepitev varnosti vlog in zaščito ugleda bančnega sistema. V obravnavanem primeru je treba ugotoviti tudi, da sta vzpostavitev sklada za jamstvo za vloge in možnost izvedbe posredovanj v podporo prvotno izhajala iz povsem zasebne pobude bank članic konzorcija FITD, in sicer v obdobju, v katerem bankam z zakonodajo ni bilo naloženo, da bi se morale včlaniti v kateri koli sistem jamstva za vloge (glej točko 5 zgoraj).

99

Zasebni interesi bank članic konzorcija lahko sicer sovpadajo z javnim interesom. Vendar iz sodne prakse izhaja, da zgolj to, da v nekaterih primerih cilji v splošnem interesu sovpadajo z interesom zasebnih subjektov, kot je zasebnopravni konzorcij, kakršen je v obravnavanem primeru, namreč ne pove nič o morebitni vpletenosti ali nevpletenosti javnih oblasti na kateri koli način pri sprejetju zadevnega ukrepa (glej v tem smislu sodbo z dne 23. novembra 2017, SACE in Sace BT/Komisija, C‑472/15 P, neobjavljena, EU:C:2017:885, točka 26).

100

Na drugem mestu je treba v nasprotju s trditvami Komisije ugotoviti, da se s posredovanji v podporo ne izvaja katero koli javno pooblastilo, podeljeno z italijansko zakonodajo.

101

Na eni strani iz člena 96a(1) italijanskega zakona o bankah, ki določa, da „[s]istemi jamstva izvajajo vračila v primeru prisilne upravne likvidacije bank z dovoljenjem v Italiji“, izhaja, da javno pooblastilo, ki je konzorciju FITD podeljeno z italijanskim zakonom, obsega izključno to, da kot sistem jamstva izplača vlagatelje, če se nad banko članico tega konzorcija uvede prisilna upravna likvidacija. Javno pooblastilo, podeljeno sistemom jamstva za vloge z italijansko zakonodajo, poleg tega ni le omejeno na vračilo vlog v primeru prisilne upravne likvidacije, temveč je zanj tudi določena zgornja meja vračila, saj člen 96a(5) italijanskega zakona o bankah določa, da „omejitev vračila za vsakega vlagatelja znaša 100.000 EUR“. Pri ravnanju konzorcija FITD zunaj tega okvira torej ne gre za uresničevanje javnega cilja, ki bi bilo naloženo z italijansko zakonodajo (glej točko 97 zgoraj).

102

Na drugi strani je treba navesti, da se z italijansko zakonodajo od konzorcija FITD ali katerega koli drugega sistema jamstva za vloge ne zahteva, da določi možnost izvedbe posredovanj v podporo. Prav tako ne ureja podrobnih pravil za taka posredovanja. Z zakonsko določbo, na katero se sklicuje Komisija, v primerih, ko ni prisilne upravne likvidacije ene od članic konzorcija FITD, temu konzorciju ni naloženo, da posreduje na podlagi javnega pooblastila za varstvo vlagateljev. S to določbo namreč razen vračila vlog ni določena nobena oblika obveznega posredovanja.

103

Člen 96a(1) italijanskega zakona o bankah sicer določa, da „[s]istemi jamstva za vloge lahko opravljajo tudi druge vrste in oblike posredovanja“, vendar iz te določbe izrecno izhaja, da gre zgolj za možnost, ki je prepuščena prosti presoji sistemov jamstva za vloge. Z italijansko zakonodajo tem sistemom ni naloženo, da bi morali določiti drugačne oblike posredovanja od zakonske obveznosti vračila vlog v primeru prisilne upravne likvidacije. Poleg tega italijanski sistem jamstva za vloge sicer določa možnost takih posredovanj, vendar italijanski zakonodajalec tem sistemom prepušča, da prosto določijo predmet in podrobna pravila posredovanj.

104

V obravnavanem primeru torej možnost, ki jo ima konzorcij FITD, da izvede posredovanja v podporo, ne izhaja iz nobene zakonske obveznosti, temveč izključno iz avtonomne odločitve bank članic konzorcija, da vključijo tako možnost v statut konzorcija FITD. Prav tako so bile banke članice konzorcija tiste, ki so avtonomno določile pogoje, pod katerimi lahko pride do takih posredovanj v podporo. Člen 29 statuta konzorcija FITD tako določa, da konzorcij FITD „lahko posreduje v korist članice konzorcija, nad katero je bilo uvedeno izredno upravljanje, če obstajajo razumne možnosti sanacije in če je mogoče domnevati, da bodo stroški nižji od stroškov, ki bi nastali v primeru likvidacije“.

105

Ker pa ni nobene zakonske obveznosti določitve takih posredovanj, to, da mora v skladu s členom 96b, prvi odstavek, točka (a), italijanskega zakona o bankah banka Italije odobriti statut konzorcija FITD, ni element, s katerim bi bilo mogoče izpodbiti avtonomijo konzorcija FITD glede odločanja v zvezi s posredovanji v podporo. To velja toliko bolj, ker mora v skladu z italijanskim zakonom o bankah banka Italije v okviru svojih nalog bonitetnega nadzora odobriti statute vseh italijanskih bančnih ustanov.

106

Iz navedenega izhaja, da imajo v nasprotju s tem, kar Komisija trdi v točki 121 obrazložitve izpodbijanega sklepa, posredovanja v podporo, kot je to v obravnavanem primeru, drugačen cilj od tistega, ki se uresničuje z vračilom vlog v primeru prisilne upravne likvidacije, in ne pomenijo izvajanja javnega pooblastila.

107

Prvič, tožeče stranke trdijo, da je bilo o posredovanju konzorcija FITD v korist banke Tercas odločeno avtonomno. To odločitev naj bi upravljavska organa konzorcija FITD sprejela prostovoljno in z njo naj bi bilo zajeto soglasno strinjanje vseh zastopnikov bank članic konzorcija. Noben javni organ naj ne bi sprejel zavezujočih predpisov ali navodil in noben javni organ naj ne bi mogel konzorciju FITD naložiti obveznosti izvedbe posredovanja, če bi njegovi organi presodili, da ni v skladu z interesi članic.

108

Drugič, v skladu s členom 72(1) italijanskega zakona o bankah naj bi izredni pooblaščenec izvajal „naloge in upravljavska pooblastila banke“ in naj bi tako prevzel zasebnopravna pooblastila odpoklicanih upravnih organov. V obravnavanem primeru naj bi izredni pooblaščenec kot upravitelj in pravni zastopnik banke Tercas, torej banke, nad katero je bilo uvedeno izredno upravljanje, konzorciju FITD zgolj poslal zahtevo za posredovanje, ki naj zanj nikakor ne bi bila zavezujoča. Tožeče stranke poleg tega opozarjajo, da izrednemu pooblaščencu za to, da konzorciju FITD pošlje zahtevo za posredovanje v podporo, ni treba pridobiti soglasja ali mnenja banke Italije.

109

Tretjič, predstavniki banke Italije naj bi se sej sveta in upravnega odbora konzorcija FITD udeležili kot navadni opazovalec, torej v pasivni vlogi brez glasovalne pravice, tudi brez posvetovalne.

110

Četrtič, „stiki“ z banko Italije in „poziv“ te banke, naj se sklene „uravnotežen sporazum s kupcem, holdinško družbo BPB, za kritje negativnega premoženjskega stanja“, naj bi bili izraz zdravega in normalnega dialoga s pristojnimi nadzornimi organi v kompleksnem okviru, kot je reševanje kriznega položaja kreditne ustanove. Poleg tega naj bi bila s „pozivom“ banke Italije izražena zgolj želja s splošno vsebino (prizadevanje po uravnoteženem sporazumu) in zgolj ta poziv naj bi bil povsem sprejemljiv, saj je strankam prepustil vsakršno presojo v zvezi z morebitnim sporazumom. „Poziv“ naj za konzorcij FITD nikakor ne bi mogel imeti nobenega zavezujočega učinka.

111

Petič, tako kot vsa dovoljenja banke Italije naj bi se dovoljenje v zvezi s posredovanjem v podporo, določeno v členu 96b, prvi odstavek, točka (d), italijanskega zakona o bankah, umeščalo v okvir naloge spremljanja in nadzorovanja, ki je banki Italije naložena zato, da se zagotovi dobro in preudarno upravljanje bank, ne da bi se vplivalo na izbire, ki jih avtonomno opravijo organi, nad katerimi banka Italije izvaja svoj nadzor. Do takšnega dovoljenja naj bi prišlo tudi po tem, ko organi konzorcija FITD že avtonomno sprejmejo odločitev, kot je bilo to v obravnavanem primeru 38 dni po odločitvi o posredovanju. Dovoljenje banke Italije naj celo po svojem sprejetju nikakor ne bi moglo imeti nobenega zavezujočega učinka za konzorcij FITD, ki naj bi ohranil pravico, da posredovanja ne izvede.

112

Komisija odgovarja, da banka Italije dejanski, stalni in predhodni nadzor dejavnosti konzorcija FITD izvaja z odobritvijo njegovega statuta, z udeležbo enega od svojih predstavnikov na sejah sveta in upravnega odbora konzorcija FITD ter s predhodno dovolitvijo vsakega posredovanja, ki ga konzorcij FITD namerava izvesti. Banka Italije naj bi tudi imenovala izrednega pooblaščenca, ki je javni uradnik pod njenim nadzorom, ki zagotavlja upravljanje banke Tercas in ki ima obsežna pooblastila.

113

V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da je FITD zasebnopravni konzorcij, ki v skladu s členom 4(2) svojega statuta deluje „za račun in v interesu članov konzorcija“. Poleg tega njegova upravljavska organa, in sicer upravni odbor in svet, izvoli generalna skupščina konzorcija FITD in ta organa enako kot generalno skupščino sestavljajo izključno predstavniki bank članic konzorcija. Ugotoviti je treba torej, da ni nobenega strukturnega elementa, ki bi povezoval konzorcij FITD z italijanskimi javnimi organi.

114

V tem okviru je treba preučiti elemente, ki jih je Komisija upoštevala v izpodbijanem sklepu, da je ugotovila, da imajo italijanski javni organi kljub temu pooblastila in sredstva, da lahko vplivajo na vse faze izvajanja posredovanja v podporo, in da so ta pooblastila izvajali v zvezi s sprejetjem spornih ukrepov. Zlasti je treba preveriti, ali je z indici, na katere se opira Komisija, pravno zadostno dokazano, da je mogoče posredovanje konzorcija FITD v korist banke Tercas pripisati italijanski državi glede na sodno prakso in načela, na katera je bilo opozorjeno v točkah od 63 do 69 in od 83 do 91 zgoraj.

115

Na prvem mestu je treba v zvezi z dovoljenjem, ki ga je izdala banka Italije za posredovanje konzorcija FITD v korist banke Tercas, ugotoviti, da to dovoljenje ni indic, ki bi omogočal, da bi se zadevni ukrep pripisal državi.

116

Prvič, iz italijanske zakonodaje izhaja, da banka Italije dovoljenje za posredovanje v podporo izda šele po nadzoru skladnosti ukrepa z regulativnim okvirom, ki se opravi v okviru bonitetnih nalog te banke. Člen 96b(1)(d) italijanski zakon o bankah v zvezi s tem določa, da banka Italije „dovoli posredovanje sistema jamstva […] ob upoštevanju zaščite vlagateljev in stabilnosti bančnega sistema“. To določbo je treba razlagati z vidika nalog bonitetnega nadzora, ki so banki Italije naložene z italijansko zakonodajo, in ki jih ta banka opravlja „ob upoštevanju dobrega in preudarnega upravljanja ustanov, nad katerimi izvaja nadzor, splošne stabilnosti učinkovitosti in konkurenčnosti finančnega sistema ter spoštovanja določb, ki se uporabijo“ (člen 5(1) italijanskega zakona o bankah). Z italijansko zakonodajo se namreč dovoljenje banke Italije ne zahteva samo za posredovanja sistemov jamstva, temveč tudi za nekatere pomembnejše odločitve bank – kot so tiste v zvezi s prevzemi – in drugih udeležencev finančnega sektorja (glej zlasti člen 19 italijanskega zakona o bankah). Z italijansko zakonodajo pa se s tem, da se dovoljenje banke Italije zahteva za intervencije sistemov jamstva in za druge odločitve, ki jih sprejmejo zasebni udeleženci finančnega sektorja, nikakor ne želi presoje zadevnih udeležencev v zvezi s primernostjo sprejetja zadevnih odločitev ali v zvezi z določitvijo podrobnih pravil glede teh odločitev nadomestiti s presojo banke Italije. Nasprotno, ugotoviti je treba, da banka Italije izvaja le nadzor spoštovanja skladnosti ukrepa z regulativnim okvirom za namene bonitetnega nadzora.

117

Drugič, ugotoviti je treba, da banka Italije konzorciju FITD nikakor ne more naložiti posredovanja v podporo banki v težavah.

118

Pooblastila banke Italije so omejena na izvedbo nadzora skladnosti posredovanj v podporo, za kakršna se odločijo upravljavski organi konzorcija FITD, z regulativnim okvirom, da bi se ta posredovanja dovolila. V nasprotju s tem, kar se zdi, da navaja Komisija v točki 129 obrazložitve izpodbijanega sklepa, banka Italije s tem, da konzorcij FITD ohrani možnost, da banki Italije po potrebi v primeru zavrnitve prošnje za dovoljenje predloži novo prošnjo za dovoljenje za posredovanje v podporo pod drugimi pogoji, nima pooblastila za posredovanje pri tem, ko konzorcij FITD sprejema posredovanja v podporo. Kot je namreč razvidno iz točk 18 in 19 obrazložitve izpodbijanega sklepa, gre zgolj za dovolitev izvedbe posredovanj v podporo, ki sta jih avtonomno sprejela upravljavska organa konzorcija FITD. Ta organa ostajata edina pristojna za odločitev o posredovanju v podporo banke v težavah in za določitev praktičnih dejanskih pravil takega posredovanja.

119

Poleg tega konzorcij FITD, kot priznava Komisija v točki 132 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ni zavezan izvesti posredovanja v podporo, ki bi ga dovolila banka Italije. V zvezi s tem zadostuje poudariti, da je banka Italije 4. novembra 2013 dovolila prvo posredovanje v podporo, in sicer v korist banke Tercas, za katero sta se upravljavska organa konzorcija FITD odločila 28. in 29. oktobra 2013 in ki ga konzorcij FITD ni nikoli izvedel.

120

Vsekakor je treba v obravnavanem primeru na eni strani ugotoviti, da sta 30. maja 2014 posredovanje konzorcija FITD soglasno sprejela upravljavski odbor in svet konzorcija FITD, in na drugi strani, da je banka Italije 7. julija 2014 to posredovanje dovolila takšno, kot je bilo. V teh okoliščinah dovoljenje Banke Italije za zadevni ukrep ne more biti indic, ki bi dokazoval, da so bili italijanski javni organi v sprejetje navedenega ukrepa vpleteni tako, da bi jim bilo mogoče pripisati posredovanje konzorcija FITD v korist banke Tercas.

121

Na drugem mestu je treba v zvezi s prisotnostjo predstavnikov banke Italije na sejah upravljavskih organov konzorcija FITD ugotoviti, da tudi ta ni indic za pripisljivost zadevnega ukrepa državi.

122

Na eni strani iz člena 13(6) in člena 16(3) statuta konzorcija FITD izrecno izhaja, da so predstavniki banke Italije, ki se udeležijo sej upravnega odbora in sveta konzorcija FITD, zgolj v vlogi navadnega opazovalca, brez katere koli glasovalne ali posvetovalne pravice.

123

Na eni strani je iz spisa razvidno, da Komisija ni navedla nobenega elementa v utemeljitev svojih trditev iz točk 129 in 130 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v skladu s katerimi „je mogoče domnevati“, da prisotnost predstavnikov na sejah upravljavskih organov konzorcija FITD kot opazovalcev „omogoča, da [banka Italije] že zelo zgodaj izrazi skrbi v zvezi z načrtovanim posredovanjem“, in da „utrjuje“ vpliv, ki naj bi ga ta banka izvajala na ta posredovanja. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je iz izpodbijanega sklepa razvidno, da so te trditve zgolj domneve in da niso nikakor utemeljene z elementi iz spisa. Nasprotno, zapisniki s sej upravljavskih organov konzorcija FITD potrjujejo povsem pasivno vlogo predstavnikov banke Italije. Na seji upravnega odbora 30. maja 2014 je namreč predstavnik banke Italije ob koncu srečanja zgolj izrazil zadovoljstvo s tem, kako se je ravnalo s krizo banke Tercas, medtem ko predstavniki banke Italije na seji sveta 30. maja 2014 sploh niso govorili.

124

Glede na te ugotovitve dejanskega stanja Komisija ni dokazala, da bi prisotnost predstavnikov banke Italije – in sicer že zgolj kot opazovalcev – na sejah upravljavskih organov konzorcija FITD tej banki omogočala vplivanje na odločitve konzorcija FITD.

125

Na tretjem mestu je treba v zvezi z okvirom, v katerem je bilo odločeno o posredovanju konzorcija FITD v korist banke Tercas, ugotoviti, da Komisija ni navedla nobenega elementa, ki bi dokazoval, da naj bi banka Italije odločilno vplivala na pogajanja med konzorcijem FITD na eni strani ter holdinško družbo BPB in izrednim pooblaščencem na drugi.

126

Tako je treba v zvezi z tem, da naj bi pogajanja med zadevnimi zasebnimi strankami potekala „ob usklajevanju z banko Italije“ (točka 131 obrazložitve izpodbijanega sklepa), enako kot trdijo tožeče stranke, poudariti, da pri tako kompleksni operaciji, kot je upravljanje krize kreditne ustanove, ni presenetljivo, da se banko Italije obvešča o napredku pogajanj med zadevnimi strankami. Zato je to, da je lahko prišlo do neformalnih srečanj med zadevnimi strankami (in sicer konzorcijem FITD, holdinško družbo BPB, banko Tercas in izrednim pooblaščencem) na eni strani ter banko Italije na drugi z namenom obveščanja banke Italije o razvoju pogajanj, zgolj izraz legitimnega in običajnega dialoga s pristojnimi nadzornimi organi. Ugotoviti je treba, da Komisija ni predložila nobenega dokaza o tem, da bi banka Italije izkoristila te stike za to, da bi odločilno vplivala na vsebino zadevnih spornih ukrepov. Nasprotno, z ničimer iz spisa ni mogoče izpodbiti trditve tožečih strank, da so taki stiki banki Italije zgolj omogočili seznanjenost z razvojem zadeve, da je lahko hitreje sprejela odločitev o dovoljenju zadevnega ukrepa, potem ko so se zanj odločili upravljavski organi konzorcija FITD in ga priglasili banki Italije.

127

Enako velja za to, da naj bi banka Italije konzorcij FITD „pozvala“, naj s holdinško družbo BPB sklene „uravnotežen sporazum“ v zvezi s kritjem negativnega premoženjskega stanja banke Tercas ob upoštevanju morebitnega negativnega učinka likvidacije banke Tercas in njene hčerinske družbe, banke Banca Caripe. Poudariti je treba namreč, kot so to storile tožeče stranke, da gre zgolj za izraz želje s splošno vsebino, ki nima nobenega zavezujočega učinka za konzorcij FITD. Taka želja javnih organov v okoliščinah, kot so v obravnavanem primeru, ni presenetljiva. Namen take želje pa nikakor ni to, da bi se zadevnim strankam naložile odredbe, in te stranke si je tudi niso razlagale v tem smislu. Iz spisa nikakor ni razvidno, da bi imel navedeni poziv kakršen koli vpliv na odločitev konzorcija FITD o posredovanju v korist banke Tercas, saj razlaga za to posredovanje v bistvu izhaja iz gospodarskih preudarkov konzorcija FITD in njegovih članic, ki jih dokazuje poročilo revizijske družbe in sveta, ki je bil v ta namen pooblaščen (glej točko 19 zgoraj).

128

Nazadnje na četrtem mestu v zvezi z vlogo izrednega pooblaščenca tudi s tem, da je ta imel možnost začeti postopke, ki bi lahko do posredovanja konzorcija FITD v podporo pripeljali s tem, da se mu pošlje nezavezujoča zahteva za tako posredovanje, ni mogoče izpodbiti avtonomije konzorcija FITD glede odločitve za tako posredovanje.

129

V skladu s členom 29(1) statuta konzorcija FITD lahko ta konzorcij izvede posredovanja v podporo le v korist bank članic konzorcija, nad katerimi je bilo uvedeno izredno upravljanje. V zvezi s tem iz členov od 70 do 72 italijanskega zakona o bankah izhaja, da odločitev o uvedbi izrednega upravljanja nad banko sprejme minister za gospodarstvo na predlog banke Italije, izrednega pooblaščenca pa imenuje banka Italije, ki ima prav tako pravico, da ga odpokliče. Ko je izredni pooblaščenec imenovan, v skladu s členom 72(1) italijanskega zakona o bankah deluje kot upravitelj banke in zasebna pooblastila upravljavskih organov banke, nad katero je bilo uvedeno izredno upravljanje, prevzame v interesu vlagateljev.

130

Vendar je treba ugotoviti, da to, da izredni pooblaščenec konzorciju FITD posreduje zahtevo za posredovanje, tega konzorcija nikakor ne zavezuje, da bi moral tej zahtevi ugoditi, niti ne vpliva na avtonomijo konzorcija FITD v zvezi z vsebino posredovanja v podporo, če se ta odloči za ukrepanje. Poleg tega nasprotno od trditve Komisije v točki 128 obrazložitve izpodbijanega sklepa v statutu konzorcija FITD ali italijanski zakonodaji ni ničesar, kar bi omogočalo sklepanje, da lahko le izredni pooblaščenec posreduje tako zahtevo, ali kar bi omogočalo izpodbiti trditev konzorcija FITD, da lahko na lastno pobudo začne postopek za izvedbo posredovanja v podporo, in sicer tudi brez zahteve, ki bi jo v zvezi s tem posredoval izredni pooblaščenec.

131

Komisija poleg tega v obravnavanem primeru ni predložila nobenega elementa, iz katerega bi bilo razvidno, da bi bila zahteva, ki jo je predložil izredni pooblaščenec, posledica navodil banke Italije. Nasprotno, iz okoliščin, na katere je bilo opozorjeno v točki 16 zgoraj, je razvidno, da pobuda za poziv konzorciju FITD prihaja iz zahteve holdinške družbe BPB, ki je to, da vpiše povečanje kapitala banke Tercas, pogojevala s tem, da konzorcij FITD krije primanjkljaj v premoženjskem stanju te banke.

132

Nazadnje iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je Komisija s tem, da je v točki 133 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da je dokazala, da so italijanski organi izvajali znaten javni nadzor nad določitvijo posredovanja konzorcija FITD v korist banke Tercas, storila napako. Nasprotno, ugotoviti je treba, da Komisija ni pravno zadostno dokazala vpletenosti italijanskih javnih organov v sprejetje zadevnega ukrepa in zato tudi ne pripisljivosti tega ukrepa državi v smislu člena 107(1) PDEU.

133

Namen pojma posredovanja „iz državnih sredstev“ v smislu člena 107(1) PDEU je, da poleg prednosti, ki jih dodeli neposredno država, zajema tudi prednosti, ki se dodelijo s posredovanjem zasebnega subjekta, ki ga določi ali ustanovi ta država zaradi upravljanja pomoči. V pravu Unije namreč ni mogoče dovoliti, da bi se pravila v zvezi z državnimi pomočmi lahko obšla že z ustanavljanjem samostojnih ustanov, zadolženih za dodeljevanje pomoči (glej sodbo z dne 9. novembra 2017, Komisija/TV2/Danmark, C‑656/15 P, EU:C:2017:836, točki 44 in 45 ter navedena sodna praksa).

134

Poleg tega v skladu z ustaljeno sodno prakso člen 107(1) PDEU zajema vsa denarna sredstva, ki jih javni organi dejansko lahko uporabijo za podporo podjetjem, ne glede na to, ali ta sredstva trajno spadajo med državno premoženje ali ne. Zato, tudi če zneski, ki ustrezajo zadevnemu ukrepu, niso stalno del premoženja države, to, da ostajajo stalno pod javnim nadzorom in torej na voljo pristojnim nacionalnim organom, zadostuje, da se jih opredeli kot „državna sredstva“ (glej sodbo z dne 9. novembra 2017, Komisija/TV2/Danmark, C‑656/15 P, EU:C:2017:836, točka 46 in navedena sodna praksa).

135

V zvezi s tem je bilo v položaju, ki se je nanašal na javna podjetja, presojeno, da so, kadar so njihova sredstva pod nadzorom države in so ji torej na voljo, ta sredstva zajeta s pojmom „državna sredstva“ v smislu člena 107(1) PDEU. Država lahko namreč vsekakor z izvajanjem prevladujočega vpliva nad takimi podjetji usmerja rabo njihovih sredstev, da po potrebi financira posebne prednosti v korist drugih podjetij. To, da zadevna sredstva upravljajo subjekti, ki so ločeni od javne oblasti, ali da so ta po izvoru zasebna, na to ne vpliva (glej sodbo z dne 9. novembra 2017, Komisija/TV2/Danmark, C‑656/15 P, EU:C:2017:836, točki 47 in 48 ter navedena sodna praksa).

136

Sodišče je tako v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 9. novembra 2017, Komisija/TV2/Danmark (C‑656/15 P, EU:C:2017:836, točke od 49 do 53), poudarilo, da gre pri treh zadevnih podjetjih za podjetja, ki so v lasti države, in da jim je bilo naloženo upravljanje prenosa prihodkov iz trženja oglasnega prostora enega od teh podjetij na to podjetje. Sodišče je tudi ugotovilo, da je bila celotna pot teh prihodkov urejena z zakonom, na podlagi katerega sta javni podjetji, ki ju je država posebej pooblastila za to, imeli nalogo upravljati navedene prihodke. Zadevni prihodki so bili zato pod javnim nadzorom in na voljo državi, ki je lahko odločala o njihovi uporabi. Zato je Sodišče ugotovilo, da so ti prihodki „državna sredstva“ v smislu člena 107(1) PDEU.

137

V obravnavanem primeru tožeče stranke ob podpori banke Italije trdijo, da je Komisija v izpodbijanem sklepu napačno ugotovila, da so sredstva, ki jih je uporabil konzorcij FITD, „državna sredstva“. Komisija naj tako ne bi mogla trditi, da konzorcij FITD, kadar posreduje v korist ene od svojih članic v težavah, ravna na podlagi javnega pooblastila, in ne na podlagi zakonskega jamstva za vloge vlagateljev. Prav tako naj bi bilo treba upoštevati, da je FITD zasebnopravni konzorcij, katerega organi zastopajo njegove člane, in ne javne oblasti. Tudi če se predstavnik banke Italije udeleži nekaterih sej organov konzorcija FITD, naj bi bilo to zgolj v vlogi opazovalca in brez glasovalne pravice ali posvetovalne vloge. Noben javni organ naj ne bi mogel konzorciju FITD naložiti, naj se odloči za posredovanje ali naj določi podrobna pravila tega posredovanja. Prav tako naj bi izredni pooblaščenec, ki je nadomestil vodstvo banke Tercas, čeprav je od konzorcija FITD zahteval, naj posreduje, to storil v interesu tega podjetja in njegovih upnikov ter brez možnosti, da bi konzorcij FITD k temu zavezal. Poleg tega naj bi dovoljenje banke Italije za posredovanje spadalo v okvir njenih splošnih nalog varstva stabilnosti in vlog. Šlo naj bi za ratifikacijo, omejeno na formalni naknadni nadzor zasebnega akta. Poleg tega naj država prispevkov članic v zvezi s posredovanjem ne bi niti zahtevala niti nadzorovala niti imela na voljo. Čeprav morajo članice konzorcija prispevati za vračilo vlog, naj ne bi bilo nobenega upravnega pravila ali akta, ki bi od njih zahteval, da prispevajo za posredovanje. Zavezujoča narava teh prispevkov naj bi izhajala le iz statuta in odločb konzorcija FITD.

138

Komisija v bistvu trdi, da je konzorciju FITD, čeprav gre za zasebnopravni konzorcij, ki ima lastne organe in ki je formalno neodvisen, zakonsko naložena naloga v javnem interesu, to je varstvo vlagateljev, ki se lahko izvaja v različnih oblikah. Prav tako naj bi banka Italije izvajala dejanski, stalni in predhodni nadzor dejavnosti konzorcija FITD, ker odobri njegov statut, ker se eden od njenih predstavnikov udeleži sej sveta in upravnega odbora konzorcija FITD ter ker predhodno dovoli vsako posredovanje. Poleg tega naj bi bila banka Italije tista, ki imenuje izrednega pooblaščenca, ki je javni uradnik pod njenim nadzorom, ki zagotavlja upravljanje banke Tercas v obdobju izrednega upravljanja. Ker je konzorcij FITD tudi edini sistem jamstva za vloge, ki ga je priznala banka Italije, naj bi se banke, ki niso kreditne zadruge, morale obvezno včlaniti vanj in plačevati prispevke, ki se zahtevajo za uresničevanje javnega cilja varstva vlog.

139

V obravnavanem primeru je Komisija pri tem, ko je v točki 144 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da je bilo posredovanje konzorcija FITD v korist banke Tercas financirano iz javnih sredstev, upoštevala te indice: to, da je bil konzorcij FITD nosilec javnega pooblastila; nadzor javnih organov nad sredstvi, ki jih je konzorcij FITD uporabil za financiranje posredovanja, in to, da so bili prispevki, ki jih je konzorcij FITD uporabil za financiranje posredovanja, obvezni.

140

Prvič, Komisija je menila, da je konzorcij FITD nosilec javnega pooblastila in da je bilo posredovanje konzorcija FITD v korist banke Tercas izvedeno zaradi zaščite vlog vlagateljev. Italijanski organi naj bi se namreč odločili, da svojim sistemom jamstva za vloge omogočijo, da sredstva, pridobljena od svojih članic, uporabijo za izvedbo drugih vrst posredovanj od tistih, ki pomenijo vračilo vlog vlagateljem (glej točko 121 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

141

V zvezi s tem je mogoče ugotoviti, kot je razvidno iz tega, kar je bilo zgoraj navedeno v zvezi s pripisljivostjo posredovanja državi, da se z javnim pooblastilom, podeljenim različnim sistemom jamstva za vloge v Italiji, nalaga le uvedba sistema, ki omogoča vračilo vlog vlagateljem v primeru propada kreditne ustanove. S tem javnim pooblastilom pa se ne določa tudi, da bi morali ti sistemi predhodno, to je preden pride do takega propada, posredovati s tem, da od svojih članic zahtevajo potrebna sredstva. V obravnavanem primeru je statut konzorcija FITD, torej zasebnega konzorcija, tisti, ki že od svojega sprejetja določa možnost posredovanja v korist posamezne članice, ko je v težavah, če obstaja možnost sanacije in če bi bilo navedeno posredovanje cenejše od uveljavitve jamstva za vloge vlagateljev, ki je postalo zakonsko določeno.

142

Ta analiza velja tudi v zvezi s presojo elementov, upoštevanih pri ugotovitvi financiranja posredovanja iz državnih sredstev.

143

Drugič, Komisija je kot dokaz za nadzor javnih organov nad sredstvi, ki jih je konzorcij FITD uporabil za financiranje posredovanja, navedla nekatere lastnosti tega posredovanja. Tako je trdila, da so lahko le banke, nad katerimi je bilo uvedeno izredno upravljanje, upravičene do posredovanja konzorcija FITD na podlagi člena 29(1) njegovega statuta in da lahko zato le izredni pooblaščenec banke Tarcas, ki je javni uslužbenec pod nadzorom banke Italije, izvede ukrep posredovanja konzorcija FITD (glej točko 128 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Prav tako naj bi imela banka Italije široka pooblastila v zvezi z konzorcijem FITD, med katerimi je tudi tisto, na podlagi katerega je odobrila statut in dovolila posredovanje v korist banke Tercas, preden je začelo veljati (glej točke 124 in od 127 do 129 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

144

V zvezi s tem je iz enakih razlogov, kot so bili navedeni v zvezi s pripisljivostjo posredovanja državi, mogoče ugotoviti, da je treba zgoraj navedene elemente presoditi glede na njihov okvir, iz katerega je razvidno, da ne zadostujejo za ugotovitev, da so sredstva, ki jih je konzorcij FITD uporabil za financiranje posredovanja, zaradi nadzora, ki ga izvajajo javni organi, „državna sredstva“ v smislu člena 107(1) PDEU.

145

Razlog za odločitev izrednega pooblaščenca v banki Tercas, da od konzorcija FITD zahteva posredovanje v imenu podjetja, za katerega je, ker je bilo nad tem podjetjem uvedeno izredno upravljanje, izvajal upravljavske naloge, je namreč ta, da je menil, da je med več različnimi razpoložljivimi možnostmi tista, ki jo je predlagala holdinška družba BPB, najzanimivejša. Ker je bil predlog holdinške družbe BPB pogojen s posredovanjem konzorcija FITD v korist banke Tercas (glej točko 16 zgoraj), ni mogoče šteti, da taka zahteva izhaja iz pobude javnih organov, ki naj bi s tem želeli usmerjati uporabo sredstev konzorcija FITD. Tako je bila, nasprotno, zahteva za posredovanje na podlagi člena 29(1) njegovega statuta Konzorciju FITD posredovana ob upoštevanju zasebne pobude, podane izrednemu pooblaščencu, ki je menil, kot bi to storil tudi navadni upravljavec v enakem položaju, da je v interesu podjetja, ki ga upravlja.

146

Kot poleg tega trdi banka Italije pred Splošnim sodiščem, je namen različnih možnosti posredovanja, ki jih ima ta banka na voljo v zvezi s konzorcijem FITD, le izvajanje pooblastil za nadzor glede na cilje varstva vlagateljev, stabilnosti bančnega sistema ter dobrega in preudarnega upravljanja bank.

147

V obravnavanem primeru iz spisa ni razvidno, da bi zaradi dovoljenja posredovanja konzorcija FITD v korist banke Tercas prišlo do česa drugega kot do formalnega nadzora banke Italije glede zakonitosti. V obravnavanem primeru tega dovoljenja enako kot različnih aktov, izdanih pred njim vse od odobritve konzorcija FITD kot enega od sistemov jamstva za vloge, priznanih v Italiji, ni mogoče posamično ali vseh skupaj enačiti z ukrepi, ki omogočajo dokaz, da je imela država možnost z izvajanjem prevladujočega vpliva nad konzorcijem FITD usmerjati uporabo sredstev tega konzorcija v financiranje posredovanja.

148

Posredovanje konzorcija FITD v korist banke Tercas namreč izhaja iz predloga, ki ga je najprej podala holdinška družba BPB in ki ga je nato prevzela banka Tercas v svojem interesu. Poleg tega to posredovanje, ki je v skladu s ciljem konzorcija, ustreza tudi interesu njegovih članic.

149

V takem okviru je bilo z različnimi mehanizmi, določenimi z italijansko zakonodajo, da se izogne temu, da bi tako posredovanje ustvarjalo motnje v bančnem sektorju ali ogrožalo izvedbo javnega pooblastila, podeljenega konzorciju FITD, zgolj splošno potrdila možnost, priznana konzorciju FITD z njegovim statutom, da posreduje v korist ene od svojih članic tako, da uporabi svoja lastna sredstva, in natančneje dovolilo posredovanje konzorcija FITD v korist banke Tercas v skladu z interesom holdinške družbe BPB, banke Tercas in vseh preostalih članic konzorcija. Komisija ni imela v nobenem trenutku možnosti dokazati, da je želela banka Italije s svojim formalnim nadzorom glede zakonitosti usmerjati zasebna sredstva, ki so bila dana na voljo konzorciju FITD.

150

Tretjič, Komisija je menila, da so bili prispevki, ki jih je uporabil konzorcij FITD za financiranje posredovanja, obvezni, ker na eni strani banke, ki so vanj včlanjene, v praksi nimajo druge možnosti, kot da se včlanijo v konzorcij FITD, in ker na drugi strani te banke zoper odločitve konzorcija FITD ne morejo podati veta ali odstopiti od posredovanja, za katero se je odločil (glej točke od 133 do 135 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

151

Za preučitev teh trditev je treba najprej opozoriti, da ni sporno, da so sredstva, ki so bila uporabljena za posredovanje konzorcija FITD v korist banke Tercas, zasebna sredstva, ki so jih zagotovile banke članice tega konzorcija.

152

Na splošno statut konzorcija FITD namreč določa, da se ta konzorcij financira s sredstvi, ki jih „zagotovijo članice konzorcija“ (glej člen 1(1) statuta konzorcija FITD). Znesek prispevkov bank članic konzorcija se določi na podlagi obsega njihovih vračljivih sredstev (osnova za prispevek) in je vezana na raven tveganja podjetja, ki se meri glede na „indikatorje glede na način upravljanja“ (glej člen 25 priloge k statutu).

153

Poleg tega je v času dejanskega stanja člen 21 statuta FITD natančneje določal, da glede na odločbe pristojnih organov, ustanovljenih na podlagi statuta, sredstva, ki se uporabijo za posredovanja, kot je tisto, ki je bilo dovoljeno v zvezi z banko Tercas, zahteva konzorcij FITD in jih posebej zagotovijo članice konzorcija. Medtem ko so se sredstva, potrebna za delovanje konzorcija, stekala v oblikovanje njegovega proračuna, so se tako prispevki, namenjeni posredovanju, šteli za „predujme“, ki so jih članice plačale konzorciju FITD, ki je z njimi za njihov račun upravljal kot pooblaščenec.

154

Obveznost članic konzorcija FITD, da prispevajo za posredovanje, za katero se je odločil ta konzorcij, torej ne izhaja iz zakonodajne določbe, kot to izhaja takrat, kadar mu država posebej podeljuje pooblastilo za upravljanje s prispevki, ki so jih dale njegove članice zaradi zakonskega jamstva za vloge vlagateljev, temveč iz določbe statuta, ki je zasebne narave in ki ohranja avtonomijo odločanja članic konzorcija FITD.

155

Poudariti je treba tudi, da se je konzorcij FITD, preden se je odločil za posredovanje in zato za pridobitev zasebnih sredstev svojih članic, v skladu s tem, kar je določeno v členu 29 njegovega statuta, in kot je to razvidno iz poročila, ki sta ga 26. maja 2014 predstavila revizijsko podjetje in svet, prepričal, da je strošek tega posredovanja nižji od stroška, ki bi ga za njegove članice pomenila likvidacija banke Tercas in torej uveljavitev zakonskega jamstva za vloge vlagateljev.

156

Posredovanje konzorcija FITD v korist banke Tercas zato ni bilo le v interesu holdinške družbe BPB in banke Tercas, temveč tudi v interesu vseh njegovih članic, saj je zanje obstajalo tveganje, da bi morale plačati višje zneske od tistih, ki so bili potrebni, da bi lahko holdinška družba BPB prevzela banko Tercas.

157

V tem okviru je treba ugotoviti, kot trdi konzorcij FITD, da sta posredovanje sprejela upravni odbor in svet konzorcija FITD ob soglasju zastopnikov njegovih članic, ki so sestavljali ta organa. Nobeden od teh zastopnikov torej ni nasprotoval takemu ukrepu.

158

Normalno je tudi, da je odločitev, potem ko jo sprejmeta njegova organa upravljanja v skladu z določbami statuta, zavezujoča za vse članice konzorcija. Poleg tega z nobenim elementom iz spisa ni mogoče utemeljiti trditve, da naj se nekatere članice konzorcija ne bi strinjale s mehanizmom posredovanj, določenim s statutom, ali s posredovanjem konzorcija FITD v korist banke Tercas.

159

Obveznost prispevkov članic konzorcija FITD za posredovanje zato izhaja iz odločitve, ki so jo na dveh ravneh sprejele te članice ne samo na podlagi svojih odločitev, da se včlanijo v konzorcij FITD, ki določa tako možnost, temveč tudi svojih odločitev, da sprejmejo, da se za tako posredovanje odločita upravljavska organa konzorcija. Posredovanje je tudi v skladu s cilji konzorcija FITD in interesi njegovih članic.

160

Trditev Komisije, da naj bi bančne ustanove dejansko le stežka izstopile iz konzorcija FITD, v katerem so bile glede na preteklost članice in ki je do danes edini sklad za jamstvo za vloge, ki združuje nevzajemne banke, da bi ustanovile drugi sklad za jamstvo, ki bi ga lahko potem priznala banka Italije in katerega statut bi omogočal posredovanje le zaradi zakonskega jamstva za vloge vlagateljev ali zavrnitev prispevanja za posredovanje v korist članice, čeprav so se zato odločili upravljavski organi, zato ostaja v bistvu teoretična in brez vpliva na posredovanje iz obravnavanega primera.

161

Iz navedenega izhaja, da Komisija v izpodbijanem sklepu ni pravno zadostno dokazala, da so italijanski javni organi nadzorovali zadevna sredstva in da so jih torej imeli ti organi na voljo. Komisija zato ne bi smela ugotoviti, da so bili – čeprav je bilo posredovanje konzorcija FITD v korist banke Tercas izvedeno v skladu s statutom tega konzorcija in v interesu njegovih članic ob uporabi izključno zasebnih sredstev – dejansko javni organi tisti, ki so z izvajanjem prevladujočega vpliva nad konzorcijem FITD odločili o uporabi teh sredstev za financiranje takega posredovanja.

162

Ker prvi od pogojev, ki se nanaša na opredelitev kot pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, v obravnavanem primeru ni izpolnjen, je treba sprejeti tožbeni razlog, ki se nanaša na to, da je Komisija napačno ugotovila, da sporni ukrepi zajemajo uporabo državnih sredstev in da je mogoče te ukrepe pripisati državi, zaradi česar je treba, ne da bi bilo treba preučiti preostale trditve tožečih strank, izpodbijani sklep razglasiti za ničen.

163

V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker Komisija ni uspela, se ji naloži, da nosi svoje stroške ter stroške tožečih strank in intervenientke v skladu z njihovimi predlogi.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji razširjeni senat)

razsodilo:

Dejansko stanje

Udeleženi subjekti

Gospodarski subjekti, na katere se nanaša posredovanje

FITD

Banka Italije

Kontekst in posredovanje FITD v korist banke Tercas

Prvi poskus posredovanja

Odločitev za posredovanje in dovoljenje banke Italije

Položaj banke Tercas po posredovanju konzorcija FITD

Upravni postopek in izpodbijani sklep

Postopek in predlogi strank

Pravo

Dopustnost tožbe, ki jo je vložil konzorcij FITD

Utemeljenost

Uvodne ugotovitve v zvezi s pojmom „pomoč, ki jo dodeli država“

Elementi, upoštevani v izpodbijanem sklepu kot dokaz državnega izvora ukrepov

Pripisljivost spornih ukrepov italijanski državi

– Obseg javnega pooblastila, podeljenega konzorciju FITD

– Avtonomija konzorcija FITD pri odločanju o posredovanju

Financiranje posredovanja iz državnih sredstev

Sklepna ugotovitev

Stroški