–

za Jorgeja Luísa Colino Sigüenzo J. M. Blanco Martín, abogado,

–

za In‑Pulso Musical SC J. Lozano Blanco, abogado,

–

za špansko vlado A. Gavela Llopis, agentka,

–

za Evropsko komisijo J. Rius in M. Kellerbauer, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 1(1) in člena 4(1) Direktive Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 98) in člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Jorgejem Luísom Colinom Sigüenzo na eni strani ter Ayuntamiento de Valladolid (občina Valladolid, Španija), družbo In‑pulso Musical SC, Miguelom del Realom Llorentejem, Administrador Concursal de Músicos y Escuela SL (stečajni upravitelj družbe Músicos y Escuela), družbo Músicos y Escuela in Fondo de Garantía Salarial (Fogasa) (jamstveni sklad za plače (Fogasa), Španija) na drugi glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je J. L. Colino Sigüenza prejel v okviru postopka kolektivnega odpusta.

3

Direktiva 2001/23 kodificira Direktivo Sveta 77/187/EGS z dne 14. februarja 1977 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (UL 1977, L 61, str. 26), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 98/50/ES z dne 29. junija 1998 (UL 1998, L 201, str. 88).

4

Člen 1(1) Direktive 2001/23 določa:

5

Člen 3(1), prvi pododstavek, te direktive določa:

„Pravice in obveznosti odsvojitelja, ki izhajajo iz na dan prenosa obstoječe pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, se na podlagi takega prenosa prenesejo na pridobitelja.“

6

Člen 4(1), prvi pododstavek, Direktive 2001/23 določa:

„Prenos podjetja, obrata ali dela podjetja ali obrata sam po sebi odsvojitelju ali pridobitelju ne daje podlage za odpuščanje. Ta določba ne preprečuje morebitnega odpuščanja iz ekonomskih, tehničnih ali organizacijskih razlogov, zaradi katerih so potrebne kadrovske spremembe.“

7

Pravila, ki se uporabljajo za delavce v primeru prenosa gospodarskih enot, določa Real Decreto Legislativo 1/1995, por el que se aprueba el texto refundido de la Ley del Estatuto de los Trabajadores (kraljeva zakonska uredba 1/1995 o potrditvi prečiščene različice zakona o delovnih razmerjih) z dne 24. marca 1995 (BOE št. 75 z dne 29. marca 1995, str. 9654) v različici, ki izhaja iz zakona 12/2001 z dne 9. julija 2001 (BOE št. 164 z dne 10. julija 2001, str. 24890) (v nadaljevanju: zakon o delovnih razmerjih).

8

Člen 44(1) in (2) zakona o delovnih razmerjih določa:

„1.   Prenos podjetja, delovnega centra ali samostojne proizvodne enote tega podjetja sam po sebi ne pomeni prenehanja delovnega razmerja, saj novi delodajalec vstopi v pravice in obveznosti prejšnjega delodajalca glede pogodbe o zaposlitvi in socialne varnosti, vključno z obveznostmi glede pokojnin, pod pogoji, ki jih določa posebna veljavna zakonodaja, in na splošno z vsemi obveznostmi na področju dodatne socialne varnosti, ki jih je prevzel odsvojitelj.

2.   Za namene tega člena se za prenos podjetja šteje prenos gospodarske enote, ki ohrani svojo identiteto, se pravi organiziranega skupka virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti, ki je glavna ali stranska.“

9

Člen 51 tega zakona, naslovljen „Kolektivni odpust“, določa:

„Za namene tega zakona pomeni kolektivni odpust prenehanje pogodb o zaposlitvi iz ekonomskih, tehničnih ali organizacijskih razlogov ali razlogov, povezanih s proizvodnjo, če se v 90 dneh to prenehanje nanaša na vsaj:

Šteje se, da so nastopili ekonomski razlogi, če je iz finančnega poslovanja podjetja razviden negativni ekonomski položaj, v primerih, v katerih so podane dejanske ali predvidene izgube ali trajno znižanje ravni običajnih prihodkov ali prodaje. Vsekakor se šteje, da je znižanje trajno, če je raven običajnih prihodkov ali prodaje v treh zaporednih četrtletjih v vsakem četrtletju nižja od tiste, ki je bila zabeležena v istem četrtletju prejšnjega leta.

[…]

Kolektivni odpust pomeni tudi prenehanje pogodb o zaposlitvi, ki se nanašajo na vse zaposlene v podjetju, če je zadevnih delavcev več od pet, kadar je odpust posledica popolnega prenehanja dejavnosti podjetja iz zgoraj navedenih razlogov.

[…]

2.   Pred kolektivnim odpustom mora miniti obdobje posvetovanja z zakonitimi zastopniki delavcev, ki traja največ 30 koledarskih dni ali 15 koledarskih dni za podjetja z manj kot 50 zaposlenimi.

[…]

Organ za zaposlovanje zagotavlja učinkovitost obdobja posvetovanja. Po potrebi lahko strankam pošlje opozorila in priporočila, ki postopka v nobenem primeru ne morejo prekiniti ali ustaviti. Organ za zaposlovanje lahko poleg tega v obdobju posvetovanj, ne glede na prejšnji odstavek, na skupni predlog strank, sprejme ukrepe mediacije, ki so primerne za iskanje rešitve za težave, ki jih povzroča kolektivni odpust. V ta namen lahko tudi na zahtevo ene stranke ali na lastno pobudo nudi pomoč.

Po poteku obdobja posvetovanj delodajalec sporoči izid organu za zaposlovanje. Če je bil dogovor dosežen, mu posreduje kopijo celotnega sporazuma. V nasprotnem primeru zakonitim zastopnikom delavcev in organu za zaposlovanje posreduje končno odločbo o kolektivnem odpustu, ki jo je sprejel, in pogoje odpusta.

[…]

4.   Ko je bila odločba sporočena zastopnikom delavcev, lahko delodajalec vroči odpoved pogodbe o zaposlitvi vsakemu od zadevnih delavcev v skladu s pogoji iz člena 53(1) tega zakona. Vsekakor mora med datumom, ko je bil začetek obdobja za posvetovanje sporočen organu za zaposlovanje, in datumom, na katerega odpoved pogodbe o zaposlitvi začne učinkovati, poteči najmanj trideset dni.

[…]

6.   Odločba delodajalca se lahko izpodbija s pravnimi sredstvi, ki so določena zoper to odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pravno sredstvo, ki ga vložijo zastopniki delavcev, zadrži obravnavanje posamičnih tožb vse do odločitve o tem pravnem sredstvu.“

10

Kolektivni odpust je urejen v členu 124 Ley 36/2011 reguladora de la Jurisdicción Social (zakon 36/2011 o delovnih in socialnih sodiščih) z dne 10. oktobra 2011 (BOE št. 245 z dne 11. oktobra 2011, str. 106584). V različici, ki velja od 15. julija 2012, ta člen z naslovom „Kolektivno odpuščanje iz ekonomskih, organizacijskih, tehničnih razlogov, razlogov, povezanih s proizvodnjo, ali razlogov višje sile“ določa:

„1.   Odločbo delodajalca lahko zakoniti zastopniki delavcev izpodbijajo po postopku, določenem v naslednjih odstavkih. Predstavniki sindikatov lahko tožbo vložijo, če so v zadostni meri sodelovali v postopku kolektivnega odpuščanja.

2.   Tožba lahko temelji na teh razlogih:

V okviru tega postopka se nikakor ne morejo obravnavati zahtevki v zvezi z neuporabo prednostnih pravil za ohranitev zaposlitve, določenih v zakonodaji, kolektivnih pogodbah ali sporazumu, sprejetem v obdobju posvetovanja. Ti zahtevki se vložijo v okviru individualnega postopka iz odstavka 11 tega člena.

[…]

6.   Tožba mora biti vložena v prekluzivnem roku 20 dni od datuma sporazuma, sprejetega v obdobju posvetovanja, ali vročitve odločbe delodajalca o kolektivnem odpustu zastopnikom delavcev.

[…]

9.   Ko je tožba razglašena za dopustno, jo sodno tajništvo vroči delodajalcu in mu naloži, naj v roku 5 dni in po možnosti v elektronski obliki predloži dokumente in zapisnike iz obdobja posvetovanja ter obvestilo organu za zaposlovanje o rezultatu tega obdobja.

V tem nalogu sodno tajništvo delodajalcu določi rok 5 dni, da o tožbi zastopnikov delavcev obvesti delavce, na katere se nanaša kolektivni odpust, da sodišču v roku 15 dni predložijo naslov za vročitev sodbe.

[…]

11.   Sodba se izda v 5 dneh po glavni obravnavi in zoper njo je dovoljena pritožba.

Odločba o odpustu se razglasi za veljavno, če delodajalec v skladu s členom 51(2) ali (7) dokaže obstoj zakonskega razloga, na katerega se sklicuje.

Če delodajalec ne dokaže obstoja zakonskega razloga, ki je naveden v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, se s sodbo ugotovi neveljavnost odločbe o odpustu.

[…]

12.   Ko sodba postane pravnomočna, se vroči strankam in delavcem, na katere se nanaša kolektivni odpust, ki so sodišču za namene iz odstavka 13(b) tega člena poročili naslov za vročanje.

Če niso bili stranke v postopku, se pravnomočna sodba v vednost vroči organu za zaposlovanje, skladu za brezposelnost in upravi socialne varnosti.

13.   Če je predmet postopka individualna tožba zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi, vložena pri Juzgado de lo Social [(delovno in socialno sodišče, Španija)], se določbe členov od 120 do 123 tega zakona uporabljajo s temi posebnimi določbami:

Prav tako je nična odpoved pogodbe o zaposlitvi od delodajalca, pri kateri ni bil upoštevan morebitni prednostni red ohranitve delovnih mest iz zakona, kolektivne pogodbe ali sporazuma, sklenjenega v obdobju posvetovanja. Ta ničnost se ne razteza na odpovedi pogodb o zaposlitvi, ki se med tem kolektivnim odpustom izrečejo v skladu s prednostnim redom ohranitve delovnih mest.“

11

Člen 160(5) tega zakona določa:

„Končna sodba je pravnomočna glede posamičnih postopkov, ki se nanašajo na enak ali neposredno povezan predmet, so v teku ali se lahko sprožijo tako pri delovnih kot upravnih sodiščih in ki se zato za čas obravnavanja kolektivnih pravnih sredstev prekinejo. Prekinitev se odredi tudi, če je bila na prvi stopnji že izdana odločba in je v teku pritožbeni ali kasacijski postopek. Končna sodba, izdana v okviru kolektivnega pravnega sredstva, zavezuje sodišče, pred katerim poteka postopek, tudi kadar se na končno sodbo niso sklicevali kot na nasprotno odločbo v okviru pravnega sredstva za poenotenje sodne prakse pred Tribunal Supremo [(vrhovno sodišče, Španija)].“

12

J. L. Colino Sigüenza je bil od 11. novembra 1996 zaposlen kot učitelj glasbe na občinski glasbeni šoli v Valladolidu (Španija). Sprva je to šolo neposredno upravljala občinska uprava Valladolid in J. L. Colina Sigüenzo je prvotno zaposlila zadnjenavedena.

13

Od leta 1997 je občinska uprava Valladolid prenehala neposredno upravljati navedeno šolo in je objavila zaporedna javna naročila za oddajo te storitve. Izvajalec, ki je bil izbran na podlagi teh zaporednih postopkov, je bil od takrat do 31. avgusta 2013 neprekinjeno družba Músicos y Escuela, ki je nadaljevala dejavnost šole in prevzela upravljanje prostorov, opreme in glasbil za opravljanje te storitve. Družba Músicos y Escuela je prevzela tudi del delavcev, ki jih je zaposlila navedena občinska uprava, med njimi J. L. Colina Sigüenzo. Ta dejavnost se je še naprej dojemala kot storitev, ki jo občanom zagotavlja občinska uprava Valladolid v obliki občinske glasbene šole.

14

Zaradi zmanjšanja števila učencev občinske glasbene šole Valladolid v šolskem letu 2012/2013 zneski, ki so jih učenci vplačali za to storitev, niso bili več v sorazmerju z zneskom prispevka, ki ga je občinska uprava Valladolid morala plačevati po pogodbi, sklenjeni z družbo Músicos y Escuela, zaradi česar je ta družba od navedene uprave zahtevala znesek 58.403,73 EUR za prvo četrtletje tega šolskega leta in znesek 48.592,74 EUR za njegovo drugo četrtletje.

15

Ker je občinska uprava Valladolid plačilo teh zneskov zavrnila, je družba Músicos y Escuela 19. februarja 2013 zahtevala razvezo pogodbe o oddaji naročila zaradi neizpolnitve obveznosti navedene uprave in zahtevala ustrezno odškodnino. V odgovor je ta občinska uprava avgusta 2013 pogodbo razdrla zaradi kršitve družbe Músicos y Escuela, ker je ta prenehala poslovati pred dogovorjenim rokom. Zadeva je bila predložena Sala de lo Contencioso‑Administrativo de Valladolid del Tribunal Superior de Justicia de Castilla y León (senat za upravne spore v Valladolidu pri vrhovnem sodišču Kastilije in Leona, Španija), ki je z več končnimi sodbami, izdanimi v letih 2014 in 2015, na eni strani odločilo, da je občinska uprava Valladolid kršila pogodbo, sklenjeno z družbo Músicos y Escuela, ker je bilo s to pogodbo določeno jamstvo za prihodke, ki ni bilo odvisno od števila vpisanih učencev, in ker je z nespoštovanjem tega jamstva navedena občinska uprava sama preprečila nadaljevanje dejavnosti družbe Músicos y Escuela, kar je upravičilo razvezo te pogodbe zaradi krivde te občinske uprave. Na drugi strani je bil zavrnjen odškodninski zahtevek družbe Músicos y Escuela, ker ta s tem, da je 31. marca 2013 enostransko prenehala opravljati dejavnosti, ni izpolnila svojih obveznosti.

16

Družba Músicos y Escuela je medtem, 4. marca 2013, začela obdobje pogajanj in posvetovanj, ki je bilo potrebno za kolektivni odpust vseh njenih zaposlenih zaradi gospodarskega položaja, ki je bil posledica spora z občinsko upravo Valladolid. Družba Músicos y Escuela je 27. marca 2013, čeprav ni dosegla sporazuma z zastopniki delavcev, sprejela odločbo o kolektivnem odpustu vseh zaposlenih.

17

Nekaj mesecev pred koncem tekočega šolskega leta, 31. marca 2013, je družba Músicos y Escuela prenehala opravljati dejavnost in je 1. aprila občinski upravi Valladolid vrnila prostore, glasbila in sredstva, namenjena delovanju občinske glasbene šole Valladolid, katere upravljanje ji je bilo zaupano. Družba Músicos y Escuela je 4. aprila 2013 vsem zaposlenim, med njimi J. L. Colinu Sigüenzi, izročila odpoved pogodbe o zaposlitvi z učinkom od 8. aprila 2013. Nad to družbo je bil 30. julija 2013 uveden stečajni postopek.

18

Ker so lahko v skladu z zakonom o delovnih in socialnih sodiščih tožbo v okviru kolektivnega odpusta vložili samo zastopniki delavcev družbe Músicos y Escuela, so ti zoper odločbo o kolektivnem odpustu sprožili upravni spor pri Sala de lo Social de Valladolid Tribunal Superior de Justicia de Castilla y León (senat za delovne spore v Valladolidu vrhovnega sodišča Kastilije in Leona, Španija), ki je z odločbo z dne 19. junija 2013 zavrnil to tožbo.

19

Zastopniki delavcev so zoper to odločbo vložili pritožbo pri Tribunal Supremo (vrhovno sodišče), ki je s sodbo z dne 17. novembra 2014 njihovo tožbo zavrnilo. Ta sodba je postala končna.

20

Medtem je občinska uprava Valladolid avgusta 2013 upravljanje občinske glasbene šole oddala družbi In‑pulso Musical, ki ji je, enako kot prej družbi Músicos y Escuela, v uporabo zaupala za to potrebne prostore, glasbila in sredstva. Družba In‑pulso Musical je začela delovati septembra 2013, za šolsko leto 2013/2014. Na podlagi novega razpisnega postopka je občinska uprava Valladolid družbo In‑pulso Musical ponovno izbrala kot ponudnika, ki mu je bilo to naročilo oddano za šolski leti 2014/2015 in 2015/2016. Ta družba ni zaposlila nikogar izmed zaposlenih, ki so pred tem delali na navedeni občinski glasbeni šoli in ki jih je družba Músicos y Escuela kolektivno odpustila.

21

J. L. Colino Sigüenza je pri Juzgado de lo Social no 4 de Valladolid (delovno in socialno sodišče št. 4 v Valladolidu, Španija) vložil individualno tožbo proti družbi Músicos y Escuela, občinski upravi Valladolid in družbi In‑pulso Musical, da bi izpodbijal odpoved svoje pogodbe o zaposlitvi.

22

To sodišče je s sodbo z dne 30. septembra 2015 tožbo J. L. Colina Sigüenze zavrnilo z obrazložitvijo, da ga pravnomočnost sodbe Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) z dne 17. novembra 2014, s katero je bila zavrnjena tožba zoper odločbo o kolektivnem odpustu, ki so jo vložili zastopniki zaposlenih, zavezuje glede tožbe, ki jo je zadevna oseba vložila zoper odpoved svoje pogodbe o zaposlitvi, pa čeprav ta oseba individualno ni bila stranka v postopku, na podlagi katerega je bila izdana ta sodba. Juzgado de lo Social no 4 de Valladolid (delovno in socialno sodišče št. 4 v Valladolidu) je poleg tega štelo, da družba In‑pulso Musical kot delodajalec J. L. Colina Sigüenze ni nasledila družbe Músicos y Escuela, ker je med odpovedjo njegove pogodbe o zaposlitvi in prevzemom upravljanja občinske glasbene šole Valladolid od družbe In‑pulso Musical preteklo skoraj pet mesecev.

23

J. L. Colino Sigüenza je zoper to odločbo vložil pritožbo pri predložitvenem sodišču, Tribunal Superior de Justicia de Castilla y León (vrhovno sodišče Kastilije in Leona, Španija).

24

V utemeljitev tožbe v bistvu na eni strani trdi, da pravnomočnost sodbe Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) z dne 17. novembra 2014, s katero je bila zavrnjena tožba zoper odločbo o kolektivnem odpustu, nanj individualno ne vpliva, ker ni bil stranka v tem postopku, zato taka razširitev pravnomočnosti krši njegovo pravico do učinkovitega pravnega sredstva, ki je zagotovljena v členu 47 Listine. Na drugi strani navaja, da je v obravnavanem primeru prišlo do prenosa podjetja v korist družbe In‑pulso Musical, tako da ta transakcija ne more upravičiti odpovedi njegove pogodbe o zaposlitvi.

25

To sodišče se zato v bistvu na eni strani sprašuje, ali začasna prekinitev opravljanja storitev družbe Músicos y Escuela med 1. aprilom 2013 in začetkom septembra 2013, ko je upravljanje občinske glasbene šole prevzela družba In‑pulso Musical, preprečuje ugotovitev tega, da gre za „prenos“ podjetja ali obrata v smislu člena 1 Direktive 2001/23, in na drugi, ali v položaju, kakršen je ta v zadevi, ki mu je predložena, uporaba veljavne nacionalne zakonodaje glede pravnomočnosti povzroči kršitev pravice J. L. Colina Sigüenze do učinkovitega pravnega sredstva.

26

V teh okoliščinah je Tribunal Superior de Justicia de Castilla y León (vrhovno sodišča Kastilije in Leona) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

27

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 1(1) Direktive 2001/23 razlagati tako, da na področje uporabe te direktive lahko spada položaj, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, v katerem lahko ponudnik, ki mu je bilo oddano javno naročilo storitev upravljanja občinske glasbene šole in ki je od občinske uprave prejel vsa materialna sredstva, potrebna za opravljanje te dejavnosti, to prekine dva meseca pred koncem tekočega šolskega leta, odpusti zaposlene in ta materialna sredstva vrne občinski upravi, ki nov javni razpis izvede samo za naslednje šolsko leto in novemu izvajalcu zagotovi ista materialna sredstva.

28

Uvodoma je treba opozoriti, da je Sodišče razsodilo, da področje uporabe Direktive 2001/23 obsega vse zamenjave – v okviru pogodbenih razmerij – fizične ali pravne osebe, ki je odgovorna za obratovanje podjetja in ki zato prevzema obveznosti delodajalca do zaposlenih v podjetju, ne da bi bilo pomembno, ali se lastninska pravica na opredmetenih sredstvih prenese (sodba z dne 26. novembra 2015, Aira Pascual in Algeposa Terminales Ferroviarios, C‑509/14, EU:C:2015:781, točka 28 in navedena sodna praksa).

29

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je namen Direktive 2001/23 zagotavljanje nepretrganosti delovnih razmerij, ki obstajajo v okviru gospodarske enote, neodvisno od spremembe lastništva. Odločilno merilo za ugotovitev, ali gre za prenos v smislu te direktive, je to, da zadevna enota ohrani svojo identiteto, kar je razvidno zlasti iz tega, da se njeno poslovanje dejansko nadaljuje ali ponovno začne (sodba z dne 9. septembra 2015, Ferreira da Silva e Brito in drugi, C‑160/14, EU:C:2015:565, točka 25 in navedena sodna praksa).

30

Pri ugotavljanju, ali je ta pogoj izpolnjen, je treba upoštevati vse dejanske okoliščine, ki so značilne za zadevni posel, med katerimi so zlasti vrsta zadevnega podjetja ali obrata; ali je bil opravljen prenos opredmetenih sredstev, kot so nepremičnine in premičnine, vrednost neopredmetenih sredstev ob prenosu; ali je novi delodajalec prevzel večino zaposlenih; ali je bil opravljen morebiten prenos strank; stopnja podobnosti dejavnosti, ki se opravljajo pred prenosom in po njem, in trajanje morebitne prekinitve teh dejavnosti. Vendar ti dejavniki pomenijo le delne vidike potrebne celostne presoje in jih zato ni mogoče presojati ločeno (sodba z dne 9. septembra 2015, Ferreira da Silva e Brito in drugi, C‑160/14, EU:C:2015:565, točka 26 in navedena sodna praksa).

31

Sodišče je še zlasti poudarilo, da je pomen, ki ga je treba pripisati različnim merilom, nujno različen glede na dejavnost, ki se opravlja, ali celo način proizvodnje ali poslovanja zadevnega podjetja, obrata ali dela obrata (sodba z dne 9. septembra 2015, Ferreira da Silva e Brito in drugi, C‑160/14, EU:C:2015:565, točka 27 in navedena sodna praksa).

32

Sodišče je v zvezi s tem razsodilo, da identiteta gospodarske enote v sektorju, ki v glavnem temelji na delovni sili, ne more biti ohranjena, če domnevni pridobitelj ne prevzame bistvenega dela njenih zaposlenih (sodba z dne 26. novembra 2015, Aira Pascual in Algeposa Terminales Ferroviarios, C‑509/14, EU:C:2015:781, točka 35 in navedena sodna praksa).

33

Nasprotno pa v sektorju, v katerem dejavnost v glavnem temelji na opremi, to, da novi podjetnik ne prevzame zaposlenih, ki jih je njegov predhodnik določil za opravljanje iste dejavnosti, ne zadostuje za izključitev obstoja prenosa enote, ki ohrani svojo identiteto, v smislu Direktive 2001/23 (glej v tem smislu sodbo z dne 26. novembra 2015, Aira Pascual in Algeposa Terminales Ferroviarios, C‑509/14, EU:C:2015:781, točka 41).

34

Postavljeno vprašanje je treba preučiti zlasti ob upoštevanju navedenih naukov iz sodne prakse, pri čemer je treba upoštevati bistvene elemente dejanskega stanja, ki jih je nacionalno sodišče navedlo v predložitveni odločbi.

35

Najprej je treba poudariti, da so v položaju, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, materialna sredstva, kot so glasbila, naprave in prostori, nujno potrebni za opravljanje zadevne gospodarske dejavnosti, saj gre pri tej za upravljanje glasbene šole. V obravnavani zadevi pa ni sporno, da je občinska uprava Valladolid novemu izvajalcu dala na razpolago vsa materialna sredstva, ki jih je dodelila prejšnjemu izbranemu ponudniku.

36

Poleg tega, ker se za gospodarsko dejavnost iz postopka v glavni stvari ne zdi, da bi jo bilo mogoče šteti za dejavnost, ki v glavnem temelji na delovni sili, saj zahteva veliko opreme, zgolj okoliščina, da družba In‑pulso Musical ni prevzela delavcev družbe Músicos y Escuela, ne more izključiti obstoja prenosa podjetja v smislu Direktive 2001/23.

37

Dalje, glede okoliščine, da so bila opredmetena sredstva, ki so bila nujno potrebna za opravljanje dejavnosti iz postopka v glavni stvari, vedno last občinske uprave Valladolid, je treba opozoriti, kot izhaja iz točke 28 te sodbe, da vprašanje, ali se lastninska pravica na opredmetenih sredstvih prenese, ni upoštevno za uporabo Direktive 2001/23.

38

Sodišče je v zvezi s tem zlasti razsodilo, da dejstvo, da opredmetena sredstva, ki jih je prevzel novi podjetnik, niso bila last njegovega predhodnika, temveč mu jih je naročnik le dal na voljo, ne more privesti do izključitve obstoja prenosa podjetja v smislu navedene direktive (sodba z dne 26. novembra 2015, Aira Pascual in Algeposa Terminales Ferroviarios, C‑509/14, EU:C:2015:781, točka 39 in navedena sodna praksa).

39

Iz tega izhaja, da bi razlaga člena 1(1)(b) Direktive 2001/23, ki bi s področja uporabe te direktive izključevala položaj, v katerem opredmetena sredstva, ki so nujno potrebna za opravljanje zadevne dejavnosti, nikoli niso prenehala biti last odsvojitelja (občinske uprave Valladolid), okrnila polni učinek navedene direktive (glej sodbo z dne 26. novembra 2015, Aira Pascual in Algeposa Terminales Ferroviarios, C‑509/14, EU:C:2015:781, točka 40).

40

Nazadnje, drugi elementi, predloženi Sodišču, glede meril iz točke 30 te sodbe dokazujejo, da gre v postopku v glavni stvari za „prenos podjetja“ v smislu člena 1(1) Direktive 2001/23. To velja za to, da je družba In‑pulso Musical prevzela učence družbe Músicos y Escuela in od septembra 2013 – do 1. aprila 2013 – ponovno začela opravljati storitve, ki jih je zagotavljala družba Músicos y Escuela.

41

Iz sodne prakse Sodišča poleg tega izhaja, da začasna, le nekajmesečna prekinitev dejavnosti podjetja ne more izključiti tega, da je gospodarska enota iz postopka v glavni stvari ohranila svojo identiteto, in torej obstoja prenosa podjetja v smislu te direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 9. septembra 2015, Ferreira da Silva e Brito in drugi, C‑160/14, EU:C:2015:565, točka 31).

42

V zvezi s tem je Sodišče zlasti presodilo, da je to, da je bilo podjetje v času prenosa začasno zaprto in ni imelo zaposlenih, sicer element, ki ga je treba upoštevati pri presoji, ali je bil še obstoječ gospodarski subjekt prenesen. Vendar začasno zaprtje podjetja in posledični neobstoj osebja v času prenosa sama po sebi ne zadostujeta za izključitev obstoja prenosa podjetja v smislu člena 1(1) Direktive 2001/23 (sodba z dne 15. junija 1988, Bork International in drugi, 101/87, EU:C:1988:308, točka 16 in navedena sodna praksa).

43

Ta ugotovitev velja zlasti v položaju, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, v katerem je obdobje prenehanja dejavnosti podjetja sicer trajalo pet mesecev, vendar so bili od tega trije meseci čas šolskih počitnic.

44

Zato začasna prekinitev dejavnosti podjetja in to, da družba In‑pulso Musical ni prevzela delavcev družbe Músicos y Escuela, ne moreta izključiti tega, da je gospodarska enota iz postopka v glavni stvari ohranila svojo identiteto, in torej obstoja prenosa podjetja v smislu te direktive.

45

Nazadnje bo moralo predložitveno sodišče ob upoštevanju zgornjih preudarkov in vseh dejanskih okoliščin, ki opredeljujejo zadevni posel, ugotoviti, ali je v postopku v glavni stvari podan prenos podjetja.

46

V teh okoliščinah je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 1(1) Direktive 2001/23 razlagati tako, da v področje uporabe te direktive lahko spada položaj, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, v katerem lahko ponudnik, ki mu je bilo oddano javno naročilo storitev upravljanja občinske glasbene šole in ki je od občinske uprave prejel vsa materialna sredstva, potrebna za opravljanje te dejavnosti, to prekine dva meseca pred koncem tekočega šolskega leta, odpusti zaposlene in ta materialna sredstva vrne občinski upravi, ki nov javni razpis izvede samo za naslednje šolsko leto in novemu izvajalcu zagotovi ista materialna sredstva.

47

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 4(1) Direktive 2001/23 razlagati tako, da je treba v okoliščinah, kakršne so te iz postopka v glavni stvari, v katerih ponudnik, ki mu je bilo oddano javno naročilo storitev upravljanja občinske glasbene šole, to dejavnost konča dva meseca pred koncem tekočega šolskega leta in odpusti osebje, pri čemer novi izvajalec dejavnost nadaljuje ob začetku naslednjega šolskega leta, šteti, da je do odpovedi pogodb zaposlenim prišlo iz „ekonomskih, tehničnih ali organizacijskih razlogov, zaradi katerih so potrebne kadrovske spremembe“, ali pa, da je bil razlog za to odpoved „prenos podjetja, obrata ali dela podjetja ali obrata“.

48

Uvodoma je treba opozoriti, da skuša Direktiva 2001/23, kot je Sodišče že večkrat razsodilo, zagotoviti ohranitev pravic delavcev ob spremembi vodstva podjetja s tem, da delavcem omogoča, da ostanejo zaposleni pri novem delodajalcu pod enakimi pogoji, kot so bili dogovorjeni z odsvojiteljem (sodba z dne 27. novembra 2008, Juuri, C‑396/07, EU:C:2008:656, točka 28 in navedena sodna praksa). Namen navedene direktive je v največji mogoči meri zagotoviti nadaljevanje pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij, brez sprememb, s pridobiteljem, zato da zadevni delavci ne bi bili postavljeni v slabši položaj le zaradi prenosa (sodbi z dne 17. decembra 1987, Ny Mølle Kro, 287/86, EU:C:1987:573, točka 25, in z dne 26. maja 2005, Celtec, C‑478/03, EU:C:2005:321, točka 26).

49

Tako kot izhaja iz pogojev iz člena 3(1), prvi odstavek, Direktive 2001/23, se zaščita, ki jo namerava zagotoviti navedena direktiva, nanaša le na delavce, ki imajo na dan prenosa sklenjeno pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje.

50

V zvezi s tem je treba spomniti, da lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča, razen če ni posebej drugače določeno, ugodnost iz Direktive 2001/23 uveljavljajo le delavci, katerih pogodba o zaposlitvi ali delovno razmerje je obstajalo na dan prenosa. Obstoj ali neobstoj pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja je treba presojati glede na nacionalno pravo, če so upoštevana obvezna pravila te direktive v zvezi z zaščito delavcev pred odpuščanjem zaradi prenosa (sodba z dne 15. junija 1988, Bork International in drugi, 101/87, EU:C:1988:308, točka 17).

51

V zvezi s tem je treba poudariti, da v skladu s členom 4(1) Direktive 2001/23 prenos podjetja, obrata ali dela podjetja ali obrata odsvojitelju ali pridobitelju ne daje podlage za odpuščanje.

52

Zato je treba šteti, da so delavci, katerih pogodba o zaposlitvi ali delovno razmerje sta prenehala pred dnem prenosa, v nasprotju s členom 4(1) Direktive 2001/23, še vedno zaposleni pri tem podjetju na dan prenosa, kar zlasti pomeni, da so obveznosti delodajalca glede njih po pravu prenesene z odsvojitelja na pridobitelja (sodba z dne 12. marca 1998, Dethier Équipement, C‑319/94, EU:C:1998:99, točka 35 in navedena sodna praksa).

53

Pri ugotavljanju, ali je bil razlog odpovedi le prenos v nasprotju s členom 4(1) Direktive 2001/23, je treba upoštevati objektivne okoliščine, v katerih je prišlo do odpovedi delovnega razmerja (sodba z dne 15. junija 1988 v zadevi Bork International in drugi, 101/87, EU:C:1988:308, točka 18).

54

V zvezi s tem je v predložitveni odločbi pojasnjeno, da je do odpovedi pogodbe o zaposlitvi J. L. Colinu Sigüenzi prišlo precej pred prenosom dejavnosti na družbo In‑pulso Musical in da je bil razlog za to prekinitev delovnega razmerja nezmožnost družbe Músicos y Escuela, da plača svoje osebje, pri čemer je ta položaj nastopil zaradi tega, ker je občinska uprava kršila določila pogodbe z družbo Músicos y Escuela. Te okoliščine naj bi govorile v prid temu, da se odpust osebja družbe Músicos y Escuela opredeli kot odpust iz „ekonomskih, tehničnih ali organizacijskih razlogov“ v smislu člena 4(1) Direktive 2001/23, vendar le če okoliščine, ki so privedle do odpusta celotnega osebja in do zamud pri izbiri novega ponudnika storitev, ne pomenijo namernega ukrepa za odvzem pravic, ki izhajajo iz Direktive 2001/23, zadevnim zaposlenim, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

55

Na podlagi zgornjih preudarkov je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 4(1) Direktive 2001/23 razlagati tako, da je v okoliščinah, kakršne so te iz postopka v glavni stvari, v katerih ponudnik, ki mu je bilo oddano javno naročilo storitev upravljanja občinske glasbene šole, to dejavnost konča dva meseca pred koncem tekočega šolskega leta in odpusti osebje, pri čemer novi izvajalec dejavnost nadaljuje ob začetku naslednjega šolskega leta, očitno, da je do odpovedi pogodb zaposlenim prišlo iz „ekonomskih, tehničnih ali organizacijskih razlogov, zaradi katerih so potrebne kadrovske spremembe“, v smislu te določbe, če okoliščine, ki so privedle do odpusta vseh delavcev in do zamud pri izbiri novega ponudnika storitev, ne pomenijo namernega ukrepa za odvzem pravic, ki izhajajo iz Direktive 2001/23, tem delavcem, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

56

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba Direktivo 2001/23 in pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 47 Listine razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji glede pravnomočnosti, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ki nacionalnim sodiščem to, da odločijo o izpodbijanju odpovedi pogodbe o zaposlitvi posameznemu delavcu, do katere je prišlo v okviru kolektivnega odpusta, na podlagi Direktive 2001/23, prepoveduje zato, ker je bila v postopku v zvezi s tem kolektivnim odpustom, v katerem so lahko sodelovali le zastopniki delavcev, že izdana sodna odločba.

57

Spomniti je treba, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča postopek, uveden s členom 267 PDEU, instrument sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, s katerim prvo zagotavlja drugim razlago prava Unije, ki jo potrebujejo za rešitev obravnavanega spora (glej zlasti sodbi z dne 16. julija 1992, Meilicke, C‑83/91, EU:C:1992:332, točka 22, in z dne 24. marca 2009, Danske Slagterier, C‑445/06, EU:C:2009:178, točka 65).

58

V okviru tega sodelovanja mora nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in edino neposredno pozna dejansko stanje tega spora ter mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, ki jo bo sprejelo, glede na posebnosti zadeve presoditi, ali za izdajo sodbe potrebuje predhodno odločbo in ali so vprašanja, ki jih predloži Sodišču, ustrezna. Zato je Sodišče, če se predložena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, načeloma dolžno odločati o njih (glej zlasti sodbe z dne 13. marca 2001, PreussenElektra, C‑379/98, EU:C:2001:160, točka 38; z dne 6. decembra 2001, Clean Car Autoservice, C‑472/99, EU:C:2001:663, točka 13, in z dne 5. februarja 2004, Schneider, C‑380/01, EU:C:2004:73, točka 21).

59

Vendar mora nacionalno sodišče za razlago prava Unije, ki bi bila koristna zanj, opredeliti dejanske in pravne okoliščine, v katerih se postavljajo vprašanja, ki jih predloži, ali vsaj razložiti dejanske primere, na katerih ta vprašanja temeljijo (glej zlasti sodbo z dne 26. januarja 1993, Telemarsicabruzzo in drugi, od C‑320/90 do C‑322/90, EU:C:1993:26, točka 6, in sklep z dne 13. julija 2006, Eurodomus, C‑166/06, neobjavljena, EU:C:2006:485, točka 9).

60

Poudariti je treba, da predložitvena odločba ne vsebuje zadostnih informacij o upoštevnem nacionalnem pravnem okviru. Predložitveno sodišče namreč ne predlaga nobenih informacij o uporabi načela pravnomočnosti v smislu člena 124(13)(b) zakona 36/2011 o delovnih in socialnih sodiščih.

61

Poleg tega člen 160(5) tega zakona, na katerega napotuje člen 124(13)(b) navedenega zakona, določa, da je učinek pravnomočnosti omejen na predmet postopka. Vendar predložitvena odločba na eni strani ne vsebuje nobenih informacij v zvezi s členom 160(5) navedenega zakona, na drugi pa bi bilo treba, kot je na obravnavi poudarila španska vlada, za preučitev, ali je predmet postopka v obravnavanem primeru enak – saj sta tako odpust kot prenos, ki zadeva vse osebje, kolektivna – upoštevati tudi druge določbe španskega procesnega prava.

62

V teh okoliščinah je treba tretje vprašanje, ker Sodišče nima potrebnih elementov, da bi dalo koristen odgovor nanj, razglasiti za nedopustno.

63

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo: