–

za družbo Nidera BV I. Misiūnas, V. Vičius in I. Pašvenskaitė, agenti,

–

za litovsko vlado D. Kriaučiūnas, R. Butvydytė in R. Krasuckaitė, agenti,

–

za češko vlado M. Smolek in J. Vláčil, agenta,

–

za Evropsko komisijo L. Lozano Palacios in J. Jokubauskaitė, agentki,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 183 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006, L 347, str. 1, v nadaljevanju: Direktiva o DDV).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Valstybinė mokesčių inspekcija prie Lietuvos Respublikos finansų ministerijos (nacionalna davčna inšpekcija pri ministrstvu za finance Republike Litve, v nadaljevanju: nacionalna davčna inšpekcija) in družbo Nidera BV v zvezi z zneski zamudnih obresti za zapoznelo vračilo presežnega davka na dodano vrednost (DDV) tej družbi.

3

Člen 183, prvi odstavek, Direktive o DDV določa:

„Če za dano davčno obdobje znesek odbitkov presega znesek dolgovanega DDV, lahko države članice vrnejo davek ali pa presežek prenesejo v naslednje obdobje v skladu s pogoji, ki jih določijo.“

4

Člen 91(10) Lietuvos Respublikos pridėtinės vertės mokesčio įstatymas (zakon Republike Litve o davku na dodano vrednost) je v različici iz zakona št. IX‑751 z dne 5. marca 2002 določal, da je treba preplačani DDV vrniti v skladu s podrobnimi pravili in v rokih iz Lietuvos Respublikos mokesčių administravimo įstatymas (zakon Republike Litve o davčni upravi).

5

Člen 8(3) zakona Republike Litve o davčni upravi, kakor je bil spremenjen z zakonom št. X‑1249 z dne 3. julija 2007 (v nadaljevanju: zakon o davčni upravi), določa:

„Davčna uprava mora za namene upravljanja davkov spoštovati merili razumnosti in pravičnosti.“

6

V odstavkih od 5 do 7 in 9 člena 87 zakona o davčni upravi je določeno:

„5.   Zneski dajatev in davkov, ki jih je davčni zavezanec preplačal in ostanejo po tem, ko se odštejejo od zaostalih plačil, se na zahtevo davčnega zavezanca vrnejo. […]

6.   Davčna uprava v skladu s podrobnimi pravili in v rokih, določenih v tem zakonu, lahko preveri, ali je zahteva davčnega zavezanca za vrnitev preplačanega davka utemeljena. […]

7.   […][D]avčna uprava davčnemu zavezancu vrne preplačani davek, kot sledi:

[…]

9.   Če davčna uprava preplačanega davka ne vrne v roku iz odstavka 7 tega člena, obračuna zamudne obresti v korist davčnega zavezanca do vračila preplačanega davka. Obrestna mera je enaka tisti, določeni za zamudne obresti za zapoznelo plačilo davka ali dajatve.“

7

Člen 99 zakona o davčni upravi določa:

„Minister za finance določi zamudno obrestno mero in podrobna pravila za njen izračun ob upoštevanju tehtanega povprečja letne obrestne mere za zakladne menice, ki jih je država Litva izdala v predhodnem četrtletju na avkciji. Zamudna obrestna mera se izračuna s povečanjem navedene povprečne obrestne mere za 10 odstotnih točk.“

8

Družba Nidera s sedežem na Nizozemskem je med februarjem in majem 2008 v Litvi kupovala žito od dobaviteljev kmetijskih pridelkov. Skupni znesek plačanega DDV je v skladu z računi teh dobaviteljev znašal 11.743.259 litovskih litasov (LTL) (približno 3,4 milijona EUR). Družba Nidera je v tem obdobju to žito izvozila v tretje države, pri čemer je bila uporabljena stopnja DDV 0 %, ki jo določa litovsko pravo.

9

Družba Nidera je bila 12. avgusta 2008 v Litvi registrirana kot zavezanka za DDV. V svojem obračunu DDV za obdobje od 12. do 31. avgusta 2008 je navedla navedeni plačani znesek DDV in zahtevala njegovo vračilo.

10

Vilniaus apskrities valstybinė mokesčių inspekcija (okrožna davčna inšpekcija v Vilni, Litva) je z odločbo z dne 19. marca 2009, s katero je bilo potrjeno poročilo o nadzoru, to vračilo zavrnila, ker družba Nidera v obdobju zadevnih dobav žita ni bila zavezana za plačilo DDV, tako da v skladu z litovskim pravom plačanega DDV ni mogla odbiti.

11

Vendar je Mokestinių ginčų komisija prie Lietuvos Respublikos vyriausybės (komisija za reševanje davčnih sporov pri vladi Republike Litve) po sodbi z dne 21. oktobra 2010, Nidera Handelscompagnie (C‑385/09, EU:C:2010:627), z odločbo z dne 24. novembra 2010 ugotovila, da ima družba Nidera pravico do odbitka vstopnega DDV in davčni upravi naložila, naj ji zadevni znesek vrne. Nacionalna davčna inšpekcija je 22. decembra 2010 družbi Nidera vrnila presežni DDV v znesku 11.743.259 LTL (približno 3,4 milijona EUR).

12

Družba Nidera je nato zahtevala plačilo obresti, dolgovanih zaradi prvotne zavrnitve vračila presežnega DDV. Okrožna davčna inšpekcija v Vilni ji je 11. avgusta 2011 nakazala znesek 214.902,27 LTL (približno 60.000 EUR) iz naslova obresti na ta presežek za obdobje od razglasitve navedene sodbe do datuma vračila navedenega presežka. Vendar je ta inšpekcija zavrnila plačilo zamudnih obresti za obdobje pred navedeno razglasitvijo. Nacionalna davčna inšpekcija je z odločbo z dne 2. oktobra 2013 zavrnila pritožbo družbe Nidera zoper to odločitev.

13

Družba Nidera je pri Vilniaus apygardos administracinis (regionalno upravno sodišče v Vilni, Litva) vložila tožbo za odpravo odločbe nacionalne davčne inšpekcije in spremembo odločbe okrožne davčne inšpekcije v Vilni, pri čemer je zahtevala, naj se naloži, da ji bo vrnjen znesek 3.864.706,66 LTL (približno 1,1 milijona EUR) iz naslova obresti. Trdila je, da je treba obresti računati od datuma začetka davčnega nadzora, in sicer 21. novembra 2008, do datuma vračila presežnega DDV. To sodišče je tožbi družbe Nidera delno ugodilo in okrožni davčni inšpekciji v Vilni naložilo, naj navedeni družbi plača obresti za obdobje od 17. februarja 2009 do navedenega datuma vračila. Nacionalna davčna inšpekcija je zoper to odločbo vložila pritožbo pri predložitvenem sodišču.

14

To sodišče ugotavlja, da zlasti iz sodbe z dne 12. maja 2011, Enel Maritsa Iztok 3 (C‑107/10, EU:C:2011:298), izhaja, da člen 183 Direktive o DDV v povezavi z načelom davčne nevtralnosti nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero se običajni rok za vračilo presežnega DDV, po poteku katerega so dolgovane zamudne obresti na znesek, ki ga je treba vrniti, podaljša v primeru postopka davčnega nadzora. Predložitveno sodišče meni, da je treba torej šteti, da se obresti, dolgovane družbi Nidera, računajo od poteka roka, ki ni določen v členu 87(7), točka 2, zakona o davčni upravi, ampak v členu 87(7), točka 1, tega zakona, in sicer 30 dni po datumu prejetja zahteve za vračilo presežnega davka.

15

Vendar se predložitveno sodišče sprašuje o pristojnosti nacionalnih organov, vključno s sodnimi, da dolgovane obresti zmanjšajo zaradi posebnih okoliščin zadeve v postopku v glavni stvari. Natančneje, to sodišče se sprašuje, ali ima diskrecijsko pravico v zvezi z utemeljenostjo in točnostjo zneska dolgovanih obresti, zlasti ob upoštevanju povezave tega zneska z zneskom nevrnjenega presežka, trajanja neizpolnitve vračila in razlogov zanj – v obravnavanem primeru prepoved, v skladu z nacionalno zakonodajo, odbitka vstopnega DDV za osebe, ki niso registrirane za namene DDV – ter izgub, ki dejansko nastanejo davčnemu zavezancu.

16

Predložitveno sodišče meni, da iz sodbe z dne 24. oktobra 2013, Rafinăria Steaua Română (C‑431/12, EU:C:2013:686, točka 25), lahko izhaja, da zneska dolgovanih obresti ni mogoče znižati na podlagi okoliščin, ki niso povezane z ravnanji samega zavezanca. Vendar ker je namen teh obresti nadomestilo izgub, ki jih je davčni zavezanec utrpel zaradi nerazpoložljivosti zadevnih sredstev, to sodišče meni, da je lahko, če nerazpoložljivost sredstev traja dolgo, znesek obresti nesorazmeren glede na dejanske izgube ter da se na podlagi meril razumnosti in pravičnosti, ki jih upoštevata davčna uprava – v skladu s členom 8(3) zakona o davčni upravi – in nacionalno sodišče, ta znesek lahko zniža.

17

Vendar glede na cilje vračila DDV, zlasti cilj, da davčni zavezanec ni izpostavljen nobenemu finančnemu tveganju, predložitveno sodišče ugotavlja, da se negativne finančne posledice, ki izhajajo iz nerazpoložljivosti sredstev, lahko pokažejo po njihovem vračilu. Zato se s tem, da se znesek dolgovanih obresti poveže z izgubami, ki dejansko nastanejo davčnemu zavezancu, da bi se znesek teh obresti znižal, ne izključita vsakršno finančno tveganje in neugodnost za zavezanca, ker mora ta dokazati izgube, ki so mu nastale.

18

V teh okoliščinah je Lietuvos vyriausiasis administracinis teismas (vrhovno upravno sodišče v Litvi) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 183 Direktive [o DDV] v povezavi z načelom davčne nevtralnosti razlagati tako, da nasprotuje znižanju obresti, ki se v skladu z nacionalnim pravom običajno plačajo zaradi preplačanega (presežnega) DDV, ki ni bil pravočasno vrnjen (pobotan), pri katerih znižanju se upoštevajo druge okoliščine kot tiste, ki so posledica dejanj samega davčnega zavezanca, kot so razmerje med obrestmi in preplačanim zneskom, ki ni bil pravočasno vrnjen, obdobje, v katerem preplačani znesek ni bil vrnjen, in temeljni razlogi za to nevrnitev ter izgube, ki dejansko nastanejo davčnemu zavezancu?“

19

Uvodoma je treba poudariti, da je iz obrazložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da je predložitveno sodišče po izreku sodbe z dne 12. maja 2011, Enel Maritsa Iztok 3 (C‑107/10, EU:C:2011:298), ugotovilo, da je treba v sporu, ki ga obravnava, zamudne obresti, dolgovane družbi Nidera, izračunati na vrnjeni presežni znesek DDV od izteka roka, določenega v členu 87(7), točka 1, zakona o davčni upravi, kar sta družba Nidera in litovska vlada potrdili na obravnavi. To sodišče Sodišča torej ne sprašuje o datumu, od katerega so dolgovane zamudne obresti, ampak zgolj o možnosti znižanja zneska teh obresti.

20

Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 183 Direktive o DDV v povezavi z načelom davčne nevtralnosti razlagati tako, da nasprotuje znižanju zneska obresti, ki se v skladu z nacionalnim pravom običajno dolgujejo od presežnega DDV, ki ni bil pravočasno vrnjen, iz razlogov, povezanih z okoliščinami, ki jih ni mogoče pripisati davčnemu zavezancu, kot so visok znesek teh obresti v primerjavi z zneskom presežnega DDV, trajanje nevračila in razlogi zanj ter izgube, ki dejansko nastanejo davčnemu zavezancu.

21

Poudariti je treba, da čeprav v členu 183 Direktive o DDV nista določena ne obveznost plačila obresti na presežek DDV, ki ga je treba vrniti, ne datum, od katerega bi bile te obresti dolgovane, zgolj na podlagi te okoliščine ni mogoče sklepati, da je treba to določbo razlagati tako, da so načini vračila presežka DDV, ki jih določijo države članice, izvzeti iz vsakršnega nadzora prava Unije (sodbi z dne 12. maja 2011, Enel Maritsa Iztok 3, C‑107/10, EU:C:2011:298, točki 27 in 28, ter z dne 6. julija 2017, Glencore Agriculture Hungary, C‑254/16, EU:C:2017:522, točka 18).

22

Čeprav namreč na eni strani za izvajanje pravice do vračila preveč plačanega DDV iz člena 183 Direktive o DDV načeloma velja procesna avtonomija držav članic, to avtonomijo omejujeta načeli enakovrednosti in učinkovitosti (glej v tem smislu sodbe z dne 12. maja 2011, Enel Maritsa Iztok 3, C‑107/10, EU:C:2011:298, točka 29; z dne 19. julija 2012, Littlewoods Retail in drugi, C‑591/10, EU:C:2012:478, točka 27, in z dne 24. oktobra 2013, Rafinăria Steaua Română, C‑431/12, EU:C:2013:686, točka 20).

23

Na drugi strani iz sodne prakse Sodišča izhaja, da člen 183 Direktive o DDV – razlagan ob upoštevanju okvira in splošnih načel, ki urejajo področje DDV – vsebuje posebna pravila, ki jih morajo države članice upoštevati pri uresničevanju pravice vračila presežnega DDV (sodbi z dne 24. oktobra 2013, Rafinăria Steaua Română, C‑431/12, EU:C:2013:686, točka 21, in z dne 6. julija 2017, Glencore Agriculture Hungary, C‑254/16, EU:C:2017:522, točka 19).

24

Čeprav imajo države članice določeno polje proste presoje pri določanju podrobnih pravil za vračilo presežnega DDV, ta podrobna pravila tako ne smejo posegati v načelo finančne nevtralnosti s tem, da davčnemu zavezancu v celoti ali delno nalagajo breme tega davka. Natančneje, taka pravila morajo davčnemu zavezancu omogočiti predvsem, da pod ustreznimi pogoji dobi povrnjene vse terjatve, ki izvirajo iz presežnega DDV, kar pomeni, da se vračilo izvede v razumnem roku in da sprejeti način vračila davčnemu zavezancu nikakor ne sme povzročiti nobenega finančnega tveganja (sodbi z dne 12. maja 2011, Enel Maritsa Iztok 3, C‑107/10, EU:C:2011:298, točka 33, in z dne 6. julija 2017, Glencore Agriculture Hungary, C‑254/16, EU:C:2017:522, točka 20).

25

V zvezi s tem načelo nevtralnosti davčnega sistema DDV zahteva – kadar je presežni DDV davčnemu zavezancu vrnjen zunaj razumnega roka – da se finančne izgube, ki so tako nastale davčnemu zavezancu zaradi nerazpoložljivosti zadevnih denarnih zneskov, nadomestijo s plačilom zamudnih obresti. Ob neobstoju zakonodaje Unije na področju DDV je treba v notranjem pravnem redu vsake države članice predvideti pogoje, pod katerimi je treba plačati zamudne obresti, zlasti obrestno mero in način izračuna teh obresti, pri čemer pa mora biti spoštovano načelo davčne nevtralnosti (glej v tem smislu sodbe z dne 12. maja 2011, Enel Maritsa Iztok 3, C‑107/10, EU:C:2011:298, točke 33, 53 in 54; z dne 19. julija 2012, Littlewoods Retail in drugi, C‑591/10, EU:C:2012:478, točka 27, in z dne 24. oktobra 2013, Rafinăria Steaua Română, C‑431/12, EU:C:2013:686, točki 22 in 23).

26

Predložitveno sodišče v zvezi s sporom o glavni stvari navaja, da je v skladu s členom 87(9) zakona o davčni upravi obrestna mera za zapoznelo vračilo presežnega DDV davčnemu zavezancu enaka obrestni meri za zamudne obresti, ki se uporabi za davčne zavezance v primeru zapoznelega plačila davka ali dajatve. V skladu s členom 99 tega zakona se ta obrestna mera izračuna s povečanjem tehtanega povprečja letne obrestne mere zakladnih menic, ki jih je Republika Litva izdala v predhodnem četrtletju, za deset odstotnih točk.

27

Predložitveno sodišče meni, da bi tak izračun – kadar vračilo presežnega DDV z veliko zamudo pomeni dolgo obdobje nerazpoložljivosti sredstev – lahko privedel do zneska kompenzacijskih obresti, ki bi bil nesorazmeren glede na izgube, ki so dejansko nastale davčnemu zavezancu. Poudarja, da v teh okoliščinah merili razumnosti in pravičnosti davčni upravi – v skladu s členom 8(3) zakona o davčni upravi – in nacionalnemu sodišču omogočata, da ta znesek znižata iz razlogov, navedenih v vprašanju za predhodno odločanje, ki niso povezani z ravnanjem davčnega zavezanca. Pri tem je iz odgovora litovske vlade na vprašanje, ki ga je Sodišče postavilo na obravnavi, razvidno, da nacionalna sodišča takega znižanja niso nikoli izvedla.

28

Prvič, kar zadeva znižanje zaradi višine zneska obresti, ki so običajno dolgovane na podlagi pravil nacionalnega prava, glede na znesek presežnega DDV, je ta znesek obresti, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 35 sklepnih predlogov, zgolj nadomestilo za nemožnost ustvarjanja prihodkov, ki je posledica trajanja obdobja nevračila glavnice. Iz tega sledi, da bi znižanje navedenega zneska zgolj zaradi njegove višine v primerjavi z zneskom glavnice, ki jo je treba vrniti, za davčnega zavezanca pomenilo tveganje, da plačilo zamudnih obresti ne pokrije celotnega obdobja, za katero načelo davčne nevtralnosti v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 24 in 25 te sodbe, zahteva, da se nerazpoložljivost zadevnih denarnih zneskov nadomesti s plačilom zamudnih obresti.

29

Drugič, kar zadeva trajanje obdobja nevračila, iz prejšnje točke izhaja, da to trajanje samo po sebi ne more upravičiti znižanja zamudnih obresti, ker ima znesek teh obresti natančno vlogo nadomestila finančnih izgub, ki so v tem obdobju nastale davčnemu zavezancu. Poleg tega bi možnost znižanja zneska dolgovanih obresti zaradi trajanja obdobja nevračila lahko povzročila, da davčni organi ne bi bili motivirani vrniti presežnega DDV v najkrajšem možnem času, kar prav tako lahko pomeni finančno tveganje za davčnega zavezanca, ki je v nasprotju z načelom davčne nevtralnosti.

30

Poleg tega je treba poudariti, da tudi zavrnitev davčne uprave, da vrne presežni DDV, ki ga je zahtevala družba Nidera, pred izrekom sodbe z dne 21. oktobra 2010, Nidera Handelscompagnie (C‑385/09, EU:C:2010:627), ne more utemeljiti znižanja zneska zamudnih obresti. Opozoriti je namreč treba, da razlaga pravila prava Unije, ki jo Sodišče poda pri izvrševanju pristojnosti, ki mu je podeljena s členom 267 PDEU, pojasnjuje in natančneje določa pomen in obseg tega pravila, kot bi se moralo razumeti in uporabljati od datuma začetka svoje veljave (sodbi z dne 27. marca 1980, Denkavit italiana, 61/79, EU:C:1980:100, točka 16, in z dne 14. aprila 2015, Manea, C‑76/14, EU:C:2015:216, točka 53 in navedena sodna praksa).

31

Poleg tega z vidika davčnega zavezanca ni upoštevne razlike med nepravočasnim vračilom, nastalim zaradi prekoračitve rokov pri upravni obravnavi zahtevka, in nepravočasnim vračilom, nastalim zaradi upravnih aktov, s katerimi je bilo vračilo nezakonito zavrnjeno in ki so bili pozneje odpravljeni na podlagi sodbe Sodišča (glej po analogiji sodbo z dne 24. oktobra 2013, Rafinăria Steaua Română, C‑431/12, EU:C:2013:686, točka 25).

32

Tretjič, možnost nacionalnega sodišča – da zniža znesek obresti, ki se običajno zaračunajo v skladu z nacionalnimi pravili, da bi se upoštevale izgube, ki dejansko nastanejo posamičnemu davčnemu zavezancu, ker v obdobju nevračila ne more razpolagati z zneskom presežnega DDV, ki ga je treba vrniti – pomeni, da bi moral davčni zavezanec dokazati finančne izgube, ki so mu dejansko nastale zaradi te nemožnosti razpolaganja s sredstvi.

33

Vendar litovska vlada trdi, na eni strani, da namen obrestne mere, določene v členu 99 zakona o davčni upravi, ni zgolj nadomestilo izgub, ki nastanejo davčnemu zavezancu, ampak glede na zvišanje letne obrestne mere za zakladne menice za deset odstotnih točk tudi kaznovanje, ki ima učinek sankcije. Poudarja, da v skladu s členom 87(9) tega zakona obrestna mera za obresti, ki se izplačajo davčnemu zavezancu v primeru nepravočasnega plačila presežnega DDV, ustreza obrestni meri za zamudne obresti, ki se uporabi za davčne zavezance v primeru zapoznelega plačila dolgovanega davka ali dajatve.

34

Na drugi strani naj bi se obrestna mera, določena v navedenem členu 99, uporabila zgolj za obdobje od datuma odločbe davčne uprave ali – glede na okoliščine primera – sodišča, s katero se ugotovi utemeljenost zahteve za vračilo, do datuma celotnega plačila presežnega DDV davčnemu zavezancu. Litovska vlada meni, da bi uporaba te obrestne mere za obdobje pred sprejetjem te odločbe pomenila prekomerno nadomestilo za izgube, ki so davčnemu zavezancu nastale zaradi nerazpoložljivosti sredstev, ki jih je treba vrniti, zaradi česar bi ta zavezanec pridobil neupravičeno prednost.

35

V zvezi s tem je treba navesti, da trditve litovske vlade temeljijo na razlagi litovske zakonodaje, ki se razlikuje od razlage, ki jo navaja predložitveno sodišče. Iz predložitvene odločbe namreč ni razvidno, da so zamudne obresti v postopku v glavni stvari kaznovalne. Dalje, kot je bilo navedeno v točki 19 te sodbe, je predložitveno sodišče odločilo, da je treba datum, od katerega tečejo te obresti, določiti ob uporabi člena 87(7), točka 1, zakona o davčni upravi, ki določa rok 30 dni od datuma prejema zahteve za vračilo, in ne od datuma odločbe, s katero se odloči o tej zahtevi. Zgolj predložitveno sodišče je pristojno za razlago nacionalne zakonodaje in naloga Sodišča je, da na vprašanje za predhodno odločanje odgovori na podlagi razlage navedene zakonodaje, kot jo je navedlo predložitveno sodišče (glej v tem smislu sodbo z dne 12. maja 2011, Enel Maritsa Iztok 3, C‑107/10, EU:C:2011:298, točka 38).

36

Države članice v okviru polja proste presoje za določitev podrobnih pravil za vračilo presežnega DDV, na katero je bilo opozorjeno v točki 23 te sodbe, vsekakor lahko – da bi zagotovile nadomestilo s pravili, ki jih davčna uprava enostavno uporabi in nadzira – določijo pavšalne zamudne obresti. Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 33 sklepnih predlogov, čeprav v nekaterih posebnih primerih znesek kompenzacijskih obresti presega dejansko škodo, ki jo je utrpel davčni zavezanec, je to zgolj posledica sistema pavšalne odškodnine, ki po naravi stvari ne odraža izgub, ki so dejansko nastale, ampak izgube, za katere nacionalni zakonodajalec meni, da davčnemu zavezancu lahko nastanejo. Odškodnina v obliki obresti je lahko glede na posamezni primer višja ali nižja od dejanske izgube.

37

Zato nacionalna ureditev, kot je ta iz postopka v glavni stvari, če določa plačilo takih pavšalnih zamudnih obresti, ne more hkrati določati možnosti izključitve takih zamudnih obresti in se omejiti na nadomestilo dejanskih izgub na podlagi meril razumnosti in pravičnosti, kot trdi litovska vlada. Taka nacionalna ureditev bi namreč pomenila, da davčni zavezanec ne more predvideti, v katerih okoliščinah lahko pričakuje plačilo pavšalnih zamudnih obresti, in torej ne more prilagoditi svoje dejavnosti temu plačilu. To torej pomeni, da taka ureditev davčnemu zavezancu ne omogoča, da pod ustreznimi pogoji prejme celotno terjatev, ki izvira iz presežnega DDV, brez vsakršnega finančnega tveganja, kar je v nasprotju z načelom davčne nevtralnosti (glej po analogiji sodbo z dne 12. maja 2011, Enel Maritsa Iztok 3, C‑107/10, EU:C:2011:298, točki 57 in 58).

38

Glede na vse zgornje preudarke je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 183 Direktive o DDV v povezavi z načelom davčne nevtralnosti razlagati tako, da nasprotuje znižanju zneska obresti, ki se v skladu z nacionalnim pravom običajno dolgujejo od presežnega DDV, ki ni bil pravočasno vrnjen, iz razlogov, povezanih z okoliščinami, ki jih ni mogoče pripisati davčnemu zavezancu, kot so visok znesek teh obresti v primerjavi z zneskom presežnega DDV, trajanje nevračila in razlogi zanj ter izgube, ki dejansko nastanejo davčnemu zavezancu.

39

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:

Člen 183 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost v povezavi z načelom davčne nevtralnosti je treba razlagati tako, da nasprotuje znižanju zneska obresti, ki se v skladu z nacionalnim pravom običajno dolgujejo od presežnega davka na dodano vrednost, ki ni bil pravočasno vrnjen, iz razlogov, povezanih z okoliščinami, ki jih ni mogoče pripisati davčnemu zavezancu, kot so visok znesek teh obresti v primerjavi z zneskom presežnega davka na dodano vrednost, trajanje nevračila in razlogi zanj ter izgube, ki dejansko nastanejo davčnemu zavezancu.